Narava in človek v svoji pravi složnosti. Spisal Živkov. 1. Neštevilne in prečudno različne so stvari božje. Učeni še vedno kako neznano zasledijo. Vse stvari, žive in nežive, je Bog človeku podložil, naj bi mu služile v korist in veselje. Krotkeje in njerau bolj podobne ima kaj rad. Pa tudi človeku so nektere posebao vdane in pokorne, kar očividno kaže, da ga čutijo in priznavajo svojega gospoda, varha in poinočnika. Tudi naj silneje zveri se ga redoma spoštljivo ogibljejo, včasih pa vendar iščejo njegove pomoči. Te Iepe jim prirojene priverženosti in podložnosti do namestnika božjega na zemlji ne prezira in ne zabi človek, teniuč ravna spodobno, vljudno in miloserčno z živalmi. Neki svetniki in svetnice, kakor sv. Franc Asisijan, Bonaventura, Roza Limajska i. t. d., so se kaj prijazno in pošteno do njih obnašali, živali pa vzajemno tudi izvanredno krotko in zaupno proti njim. Franc Asisijan je celo vse stvari imenoval svoje bratce in sestrice. Ua se ta razmera prav presodi, je neogibljivo potrebno na dvojno vprasanje dobro odgovoriti: 1. Ali so uboge stvari, posebno paljubejše živali, zares take prijaznosti in časti vredne? ali so Franc Asisijan in druge mu sorodne duše pervih keršanskih časov prav ravnale? ali je njihova Ijubezen do živali le golo otroško guranje, ktero se ne zlaga z zdravo pametjo?in2. ali poterjuje tudi skušnja in naravoslovje, da so živali včasih cloveku zares tako krotke in podložne, kakor se večkrat bere v življenji svetnikov, ali pa soto same bose pravljice in doaiišlije? Glede tega so vse sicer človeške misli še navkriž. Sirovi in prevzetni človek zanicuje žival, zasmehuje miloserčnost do nje, ker mu blaga resnica ni serca omečila ali mu ga je kriva oniika okamenela. Taki ravna prerad nečloveško z živino. Drugi pa povišujejo žival preveč in jo stavijo s seboj veno versto rekoč: ,,Clovek je tudi le žival, če ravno vseh perva in naj popolnejša". Tega pa ne terdijo iz ljubezni in čislanja do živali, temuč naj bi lože rekli: ,,kakor je živali po smerti na veke konec, tako bo tudi človeka, ker sta si oba jednaka — oba brez neumerljive duše". To so nesrečni neverneži in otli snovari. Taka grozna zmota straši preboječe verne, in da bi jo bolj lahko zaterli, si prizadevajo dokazati, da žival človeku nikakor ni podobna, temuč toliko različna od njega, kakor pekel od nebes. Po takem pa nehote podpihavajo zaničevanje in terpinčenje žival. Vse drugače pa govori božja beseda. Že v starem zakonu je več zapoved živali v korist. Ena veli: ,,Volu, kteri ti mlati, ne zaveži gobca"; druga: ,,OsIu ali volu, kteri obleži, pomagaj na noge"; ,,zašlega oslapriženi svojemu sovražniku domii". Modrimožpravi: nPravicnegaskerbinjegovažival". Naj globokejega pomena pa so besede sv. aposleljna Pavla do Rimljanov 8, 18 • ,,Stvar željno čaka razodenja božjih otrok, ker je stvar nečimernosti podveržena ne iz svoje volje, ampak zavoljo tistega,kteri joje podvergel v npanji, da bo tudi stvar rešena iz sužnosti in popačenja v častitljivo prostost otrok božjih. Vemo namreč, da zdaj vsa stvar zdihuje in stoka, kakor naporodu". Tu sv. Pavel oznanuje, da bo tudi slvarrešena iz sužnosti in povzdignjena v častitljivo prostost otrok božjih; za tega voljo čaka in upa željno razodenja. Otroci božji pa se razodevajo in kažejo v svetnikih in svetnicah božjih. In zares so nekteri, p. sv. Franc Asisijan, angel v človeški podobi, začeli stvan, posebno čutne živali, djansko spregati iz žalostnega sužnega jarma in ž njimi bratovsko ravnati; in one, slute in čute si približajočo rešenje, so se proti tem wotrokom božjim" vse drugače obnašale, kakor proti drugim Ijudem. Vračala se je pervotna, lepa vesela složnost med človekom in živalijo, kar bomo pozneje v prečudnih dogodkih občudovali in tudi po očitni skušnji in učenem naravoslovji vidili vterjeno. Se visjo srečo in čast prerokuje za stvari sv. Janez v skriv. razod. 5, 12. Popisovaje slavo umorjenega jagnjeta pravi: ,,Vredno je jagnje, ktero se je dalo umoriti, da dobi oblast, in obilnost, in modrost, in moč, in čast in slavo. In vsestvari na nebuinzemlji in pod zemljo in vmorji sem čulgovoriti:,,Sedečemuna prestolu injagnjetu slava, dika inveličast"! Po tem skrivnostnem prerokovanji bodo na koncu sveta vse stvari deležne božje hvale, tedaj tudi živali, kakor cerkveni očaki Krizostom, Teofil, Ambrož, Hilari i. t. d. te besede sploh razlagajo. 2. Skusimo tej čudovitni razmeri nekoliko do jedra pogiedati! Stvarnik je človeka postavil gospoda sveta in mu vse stvari podvergel, žive in nežive. Ob to gospodstvo ga je greh pripravil; pa v Kristusu, božjem sinu, gledamo to gospodstvo čez vso naravo, čez vetrovje in morje itd. To čudovitno moč je on popolnoma svojim učencem izročil, vernim pa še večo oblast obljubil. Jan. 14, 12; Mat.21, 21. Mark. 16, 17. V apost. djanji, kakor tudi v življenji poznejših svetnikov in katoliških učenikov poganskih narodov beremo preeudne dela. Pervi Jezuiti, pravi učenci Jezusovi, so skoro vse čudeže opravljali, kakor on sam. Franc Ksaver je tudi nevihte krotil. (Orlandini, pervi Jezuiti.) Sv. Roza fiimajska je živela v neki cudoviti zavezi z naravo, kteri gola učenost ne ve ne imena, ne pomena. Na primer: Troje rožmarinov ji je lepo rastlo. Kraljica si sprosi enega in ga da v svoj vert presaditi. Ali tu hiporaa vsahne in zvene. V prejšnji vertec nazaj presajen, sečeterti dan oživi, in je lepši, kakor prej. — Trije veršički so se ji sred zime po žclji čez noč pred Katarinovem razcveli, da bi lahko kip te svetnice olepšala. Stopivša za rano v svoj vertec, povabi goreča v sveti pobožnosti vse rastline k hvali božji. In vse so se zrašale, kakor zdramljene so se priklanjale in prijazno šumljale. — Sv. Rigobertu je Pipin podaril toliko zemlje, kolikor bi je na dan obhodil. Od tega dne je to zemljišče sploh lepo čversto zelenelo , naj seje okolici po uimi ali zimi kakorkoli slaba godila. — Veckrat se je primerilo, da so drevesa in cvetice, ktere so sv. Ijudje radi imele,začele očitno medleti ponjih odhodu ali smerti. — V Cuden vpliv do neživih stvari imajo tudi nekteri mesečni. Kdo mu ve mero in konec? Neka cerkvena ura je po krivem bila % 6 mesto 3/46. To razdraži nekega mesečnega dečka, in on ji zapove in jo prisili, da še koj enkrat bije, in sicer prav. Pri takih prikazkih se človek nehote spominja čarovere starih in prestarih časov, mogočnih carovnikov, čarovnic, vurčenja> hudega očesa i. t. d. Kam je tako oko pogledalo, je vse poparilo. Zdaj pitanio: kaj je studenec teh vesoljneh vraž?Kalna mračna zavest tistega nekdajnega gospodstva, ktero sta duh in volja človeška imela čez naravo; in šega neko trohico zdaj imata v posebno sposobnih osebah. Če pa se ta navirljiva moc obodri in z višjo močjo in voljo stvarnikovo združi, kakor je pri svetnikih in svetnicah, še kam kam več premore. Utegne se speti do tiste zmožnosti, ktero iina Jezus na misli, ko govori od vere, ktera bregove prestavlja. Pa koliko še vemo od narave? Raje verjemo pijani, slepi učenosti, in bolj smohladni donarave, in tim več nam skriva svoje jedro in bitje; raji ga odgrinja pobožnim, priprosto verniin sv. duaam. wKedar je sv. Francu Asis. serce prekipelo i- skrene Ijubezni, je prehajal polje in nagovarjal setve, drevje, cvetice, mesec in zvezde, — vse te svoje bratce in sestrice, kakor je stvari imenoval, naj bi mu pomagale slaviti in hvaliti Boga. Vse so mu živele in čutile, in če ne, bi je barem rad bil oživil in hvale navdajal. Njegov pobožni učenec II je cvetice tako rad imel, da jihje jokaje objemal in poljuboval. Pri ogledovanji cvetic je bil sv. Peter Alkantarski ves zamišljen, in sv. Ignaci priserčno ginjen. Tako utegne blagočutnim dušam narava kaj več razodevati, kakor iztuhta iz nje merzla pamet. (Daije »udio