Pozdrav delavskemu bralnemu in pevskemu društvn! Naprej zastava Slave! Burno navdušenje nam vodi pri tebi vrsticab pero. Kako neki ne bi? Saj vidimo zlat, nadepolen žarek narodne zavesti bliščati iz onega kroga, kjer je do sedaj vladala pogubna tema. Živio! Delavsko bralno in pevsko društvo v Mariboru bo imelo dne 1. julija tukaj svoj ustanovni zbor. Ni nam mogoče popisati, kako potrebno je bilo to društvo; kako neprecenljivo umestna je torej njega ustanovitev! V Mariboru, kakor sploh po vseh Stajarskih in koroških — nam že potujčenih — mestih, je veliko tisoč krepkih Sloveneev, ki si v potu svojega obraza, mnogokrat s krvavimi žulji pošteno služijo svoj krub. Odlikujejo se — enako vsem drugim Slovencem sploh — po svoji izvanredni marljivosti, zvestobi in natančnosti. Zraven jih šc diči uzorno mili značaj . . . kdo jih toraj ne bi ljubil in spoštoval? Mi smo le nekaj dolgo z brezmejno tužnostjo pogrešali pri njih: 0 narodni zavesti ni bilo ne duha, ne sluha. Nasprolno. Rojeni vsi od predragib slovenskih mater, ki so njim z življenjem podarile naš prckrasni slovenski jezik, so se narodu sčasoma več ali manj odtujili. Njihovi otroci so pa skoraj vsi postali nevede poturice, zgubIjeni za najmilejsi rod svojih očetov. V tem oziru gre sedaj na boljše. Živio! Novo drušlvo je čarobna zora lepše bodočnosti. Slovenec, vsakega stanu in poklica, hoče se odsloj klanjati svojemu narodu v dolžni Ijubavi. Tako je prav, tako mora biti! Pri delavcih smo pa tega narodnega gibanja še posebno veseli. Delavci so dandanes ubogi mučeniki človeške družbo. Kdo jih ne bi porailoval? Le boren, boren je njihov zaslužek, s solzaini, tako rekoč, jedo svoj težko pridelani kruh. Ta grozni položaj med delavci pa skušajo brezvestni, brezverni in tudi brezdomovinski hujskači vporabili v svojo korist. Hazširjajo strupeni socijalizem in peklenski anarhizem, puntajo mimo ljudstvo proti oblastim in tirajo tako celo človeštvo v strašno pogubo. Ob, kako je to žalostno, žalostnejSe tem bolj, ker res milijoni delavcev lakiin agilatorjem verujejo ter sledijo, dokler se v krvavih Strajkih, podjarmIjeni od ojstrih bajonetov, zopet ne spamelujejo. Novo delavsko druStvo bo nepremagljiva trdnjava proti takemu hujskanju. Kjer koli so namreč slovenska društva, tam kraljujeta mir in spošll.jiva pokorščina, ki obrodita tisočeri blagodejni sad. Nedolžno slovonsko pelje bo donolo po društvu, razveseljevalo bo in blažilo utrujena srca. Koristne, leposlovne knjige in v zdravem duhu pisani časopisi bodo duševna brana vrlib udov, sredstva torej, vseskozi hvalevredna, ki jih morajo privesti do zaželjenega smotra! Le procvitaj torej, veledrago, dobrodošlo društvo! Navdušuj svoje slovenske ude k bujni narodni zavesti, užigaj v njih plamen goreče ljubezni za naše slarodavno, priznano geslo: nVse za vero, dom, cesarja"! Daj mili Bog, da bi društvo štelo ponosno stotine zavednih udov, katerim velja naš najsrčnejši pozdrav, iz globine vnetega srca došli: Živio! Naj se vresničijo zlati pesnikove besede s pomočjo bratovskc Ijubezni in nerazrušljive sloge: ,,Kjcr Slovencev inoč se v p n o stika, Paile sila ~ še tako velika"!