Peter W. Lipman & Donai R. Mullineaux: The 1980 Erup-
tions of Mount St. Helens, Washington. Geological Survey Professional Paper
1250, 844 strani, 470 ilustracij, 117 tabel in 1 geološka karta. Kartonirano, for-
mat 29,5 X 23,5, Washington, 1981.
Knjiga je posvečena Davidu A. Johnstonu, 30-letnemu vulkanologu, ki se je
smrtno ponesrečil ob katastrofalni erupciji na Mount St. Helens 18. maja 1980.
Dave je bil eden izmed prvih članov opazovalne ekipe Zveznega ameriškega
geološkega zavoda na Mount St. Helens in je dolge ure preživel v bližini gore.
Ironija usode pa je, da ga je izbruh zajel na mestu, ki je veljalo za dokaj mirno.
Ponovna prebuditev vulkana na Mount St. Helens marca 1980 in njegova
katastrofalna erupcija 18. maja istega leta prav gotovo sodita med najpomemb-
nejše geološke dogodke Združenih držav Amerike v dvajsetem stoletju. Rušilni
plaz premikajočih se mas, eksplozivna erupcija, združena z blatom in popla-
vami, je terjala približno 60 človeških življenj in povzročila materialno škodo za
približno milijardo dolarjev.
Knjiga je razdeljena na pet poglavij: vulkanski dogodki, geofizikalna opa-
zovanja, vulkanske usedline, posledice erupcije iz 1. 1980, analiza potencialne
nevarnosti. Prvo poglavje opisuje prve začetke vulkanskih dogodkov na Mount
St. Helens. Ti so se pričeli že pred 40 000 leti z dacitnim vulkanizmom, ki se je
s presledki nadaljeval do približno pred 2500 leti. Stoletna in tisočletna obdobja
številnih eksplozivnih izbruhov so se menjavala z obdobji mirovanja, dolgimi
nekaj stoletij pa do 15 000 let. V času od pred približno 2500 leti ločimo na-
slednja zaporedja erupcij: v obdobju Castle Creek andezit-dacit-bazalt in v
obdobjih Kalama in Goat Rocks dacit-andezit-dacit. Izvržene mase in laharji
(tufski blatni tok) so se nalagali okrog vznožja vulkana in deloma zapolnjevali
bližnje doline tako, da je večina piroklastičnega materiala končala v radiju
20 km od vulkana, laharji pa v dolinah, oddaljenih tudi do 75 km. Od leta 1857
dalje je vulkan miroval, konec marca 1980 pa se je pričelo vulkansko delovanje
s serijo predhodnih potresov, katerih jakost se je naglo večala. Predvidevajo,
da je potres 5. jakostne skupine 18. maja povzročil drsenje 2—3 km^ severnega
pobočja gore. Zaradi porušenega ravnovesja se je pričel izbruh vodne pare,
ki je uničil področje 600 km^. Temu je kasneje sledila 9 ur trajajoča erupcija
dacita, pri kateri se je radioaktivni prah usedal tudi več kot 1500 km daleč.
V naslednjih nekaj mesecih so sledile še nekatere manjše erupcije.
V poglavju geofizikalnih opazovanj najprej objavljajo seizmične študije.
Iz statističnih podatkov o potresih beremo, da so do 18. maja zabeležili več kot
10 000 potresov. Njihovi epicentri so bili omejeni na področje premera 3 km, ki
pokriva področje kasnejše močne deformacije. Hipocentri so ležali v globini.
246	Nove knjigi
manjši od 2,5 km, in so bili omejeni na majhno prostornino severnega pobočja
Mount St. Helens. Od vseh registriranih potresov jih je bilo približno 2400
z jakostjo, večjo od 2,4. Pri vseh potresih do dneva katastrofalne erupcije se je
sprostilo 1,8 X 10^0 ergov energije. V drugem delu navajajo rezultate študij de-
formacij: topografske in strukturne spremembe, geodetske podatke o drsenju
severnega pobočja pred erupcijo in geodetska opazovanja po njej, začasne gra-
vitacijske spremembe celotnega območja in vulkano-magnetna opazovanja same
erupcije. V slednjem sestavku beremo, da so deset dni pred katastrofalno
erupcijo vgradili na gori tri magnetometre z občutljivostjo 0,25 nT (nanotesla),
od katerih sta bila dva zaradi erupcije izgubljena. V času treh glavnih erupcij
pa je tretja naprava izmerila kratkotrajno magnetno polje, večje od 10 nT,
V naslednjem poglavju so podane analize plinov, pri katerih so merili od-
dajanje različnih plinov, kot so SO2, CO2, koncentracijo vodika (H2) v zraku in
v tleh (v globini 50 cm), vsebnost različnih plinov (H2O, CO2, CO, SO2, H2S,
COS, CS2, CH4) v fumarolah znotraj kraterja. Za tem so opisane tudi inkrusta-
cije fumarol. Večina teh se je usedala pri temperaturi, nižji od 250 "C, kot ne-
kristalen rumenkast film okrog odprtine fumarole. Inkrustacije so se pričele
kristalizirati med ohlajevanjem in dehidriranjem takoj po odložitvi. Glavne ke-
mijske komponente, ki sestavljajo usedline v fumarolah, so Cl, F, Њ0, SO4, Fe,
Al, Ca, K in S.
Največ prostora pa je odmerjeno poglavju o vulkanskih sedimentih, ki se
prične s podrobnim opisovanjem potekanja plazu usodnega dne, sledi strati-
grafija usedlin izbruha, ki je opustošil veliko področje severozahodno do seve-
rovzhodno od vulkana. Ti sedimenti so debeli od 1 m blizu izvora bruhanja pa
do 1 cm na najbolj oddaljenih opustošenih predelih. Usedline izbruha vključu-
jejo naslednjih pet glavnih enot (od spodaj navzgor): (1) bazalna enota je ma-
sivna, drobljiva, mestoma s postopno zrnavostjo in vsebuje bloke, lapile, pepel
in kose lesa — ta je hkrati najbolj grobi del sekvence, (2) masivna enota z lapili
in pepelnim matriksom, (3) plast lapilov in pepela z valovito ali vzporedno
plastovitostjo, imenovana tudi enota piroklastičnega valovanja — ta enota
oblikuje nepravilne izbokline in transverzalne dine, (4) neplastovita enota
lapilov in prahu, razširjena na topografsko nižjih delih, (5) najvišja enota je
zopet s postopno zrnavostjo in vsebuje debelozrnat in drobnozrnat pepel, ki je
bogat tudi z lapili. Vsaj polovico klastov v izbruhanih usedlinah sestavlja dacit,
velikost delcev pa je obratno sorazmerna z razdaljo od vulkana. V nadaljeva-
nju navajajo rezultate kemijskih analiz (mokra kemijska, rentgenska in spek-
troskopska).
Ugotovili so, da magma z vsakim izbruhom postaja vse bolj mafična. Zato
menijo, da prav ta spreminjajoča se vsebnost SÌO2 nakazuje, da bo naslednja
erupcija še bolj mafična, morda celo andezitna.
Posebno poglavje obravnava tudi vpliv katastrofalne erupcije na civilno
prebivalstvo. Ne samo številke, marveč tudi številne fotografije izpričujejo po-
šastno opustošenje. Vpliv lužin iz vulkanskega pepela so opazovali tudi na
modro zelenih algah vrste Anabaena flosaqual.
Kemijske analize so pokazale, da vsebuje pepel sledi potencialnih toksinov,
kot so: mangan, cink, baker in kadmij. Toksičnost pa je odvisna od jakosti
kationske izmenjave. Zato je vpliv pepela na različnih področjih različen. Pro-
učili so tudi vpliv pepela na ablacijo snega. Z meritvami so ugotovili, da je ta
Book reviews	247
vpliv odvisen od debeline vulkanskega pepela, in sicer tako, da do 24 milime-
trska plast zavira, tanjša plast pepela pa pospešuje ablacijo snega.
Knjigo končuje poglavje analize o potencialni nevarnosti in zaključuje, da
znanost in tehnologija lahko deloma preprečita in omilita vulkanske nevarnosti.
Zato pa je potrebno še naprej kartirati, proučevati stratigrafijo in opravljati
različne meritve, kot so geofizikalne in geokemijske, in postaviti mrežo seizmo-
metrov na potencialno aktivnih vulkanskih področjih. Vsa ta območja je treba
proučevati in opazovati iz enega observatorija. Ker je vulkanologija tako široko
področje, je najpomembnejše to, da lahko vse te probleme reši tesno sodelujoča
skupina strokovnjakov različnih disciplin, kot so: geologi, kemiki, fiziki in
matematiki.
Delo je vzorno sestavljeno, dokumentirano je s številnimi fotografijami,
topografskimi kartami, skicami, diagrami in tablami statističnih podatkov ter
kompjuterskimi analizami, na koncu pa je priložena še geološka karta obrav-
navanega območja okrog Mount St. Helens. Želimo si lahko, da nam v knjigi
ne bo potrebno iskati strokovnih nasvetov, marveč da nam bo služila le kot
vzor za uspešno skupinsko raziskovanje.
Tea Kolar-Jurkovšek