Velika delovna zmaga velenjskih rudarjev in vse Šaleške doline —
danes bo steblo Poka po prvem delu svojega novega borita
Predsednik OLO Celie, tovariš Riko Jerman,
0	našem prostovoljnem
dela
Za povojno obdobje vseh naših večjih gospe darskin in upravnih središč je bilo značilno, da je pokazalo skoro vse prebivalstvo veliko pobudo in izredno prizadevanje pri prostovoljnem delu. Vsi so želeli, da bi bile posledice vojne čimprej izbrisane ter da bi se uveljavil težko pričakovani tok mirnega socialističnega življenja. Tako smo s prostovoljnim delom v preteklosti reševali številne in nujne komunalne probleme. Tudi zadnja leta, ko je pobuda za prostovoljno delo precej zamrla, bi lahko mnoge komunalne probleme reševali uspešneje kot smo jih, če bi se lahko bolj zanašali na to, kar lahko storimo sami. Kdo bi vedno čakal na proračunska sredstva, ki mnogokrat rastejo mnogo počasneje kot naše potrebe. To velja predvsem za urejevanje nekaterih skupnih vaških naprav, kot so vodovodi, kolovozi, razne melioracije itd. Če ugotavljamo danes zamiranje akcij, je gotovo to večja izguba v moralnem in vzgojnem, kot pa v materialnem po-. gledu. Zavedati se moramo, da je izgled nekega naselja odvisen predvsem od
1	volje po napredku, po kulturnem zgledu in vzdrževanju vseh tistih objektov, ki so potrebni in odgovarjajo današnjim potrebam ter življenjskim pogojem delovnih ljudi. Prebivalstvo ne bo zadovoljno s še tako skrbno urejenimi naselji, če v vseh napravah in ureditvi ne bo njihovega neposrednega dela in življenjske zainteresiranosti za njihov obstoj in delovanje.
Velenje, predvsem novo naselje, pa je v tem pogledu vzpodbujajoč primer, ki je hkrati razveseljiv in vreden posnemanja. Vsakdo, ki je sipoznal ta kraj pred leti, pa tudi tisti, ki je vsaj krajši čas bival v katerem koli drugem rudarskem kraju doma ali v tujini, mora priznati, da ga je spremljal občutek dolgočasnosti in spomin na neprijazno okolico takih naselij. Prav gotovo drži, da bi tudi Velenje sledilo tej »poklicni usodi«, če ne bi v njem delovale zavestne sile napredka, ki se zavedajo r svoje lastne moči ter organizacijske sposobnosti in volje k naprednejšemu, , kulturnejšemu in zato tudi prijetne j -I šemu življenju. Ko gleda človek trud in napore skoro vseh prebivalcev, ki jih vlagajo v prostovoljno delo pri javnih napravah novega dela mesta, spozna, da ne veže vse te prizadevne ljudi le želja po udobnejšemu življenju, temveč da se zavedajo velike odgovornosti do skupnosti in generacij, ki bodo prišle za nami. Prebivalci hočejo, poleg svojega nadvse uspešnega poklicnega dela, opravičiti sredstva, ki jih vlaga skupnost v njihove proizvodne investicije, s prostovoljnim delom. Po več sto delavcev in nameščencev rudnika, i pa tudi ostalih prebivalcev, dela skoro vsak dan. Njihovi uspehi so že vidni v urejenih nasadih, otroških igriščih in športnem stadionu. V kratkem nameravajo pričeti z regulacijo reke Pake, za kar jim doslej naša skupnost ni mogla zagotoviti potrebnih sredstev. Tako bodo imeli Velenjčani vse te naprave iz^. ključno le po zaslugi svojega prizadevanja.
Pri tem je vzpodbudno in hvalevredno, da se razvija tekmovanje med temi . prostovoljnimi delavci, med katerimi ni razlike ne po izobrazbi in ne po po-i ložaju, ki ga zavzema posameznik. Nasprotno: intelektualci, ki opravljajo v rudniku vodilne službene dolžnosti, so prav tisti, ki zavzemajo pri organizacijskem in fizičnem delu prva mesta. Razumljivo je, da njihov ugled med f delovnim kolektivom povsem upravičeno raste, prav tako pa tudi med ostalimi prebivalci Velenja, kar je zanje največje in zasluženo plačilo.
Še nekaj je značilno za Novo Velenje. Ko opazuje človek skrbno negovane in , vzdrževane stavbe ter njijhovo okolico, j ki ostaja kljub številni mladini nedotaknjena, dobi vtis, da je takšen odnos do teh naprav nastal pravzaprav ob fc spoštovanju do svojega lastnega dela. Ta kulturen odnos do vseh skupnih naprav pa vzgaja v prebivalcih tudi pravilen pogled na splošno premoženje in medsebojne kulturne odnose, ki temelje na spoštovanju človeka in njegovega dela. Ta njihova prizadevanja, ki so vsestranska, od skrbi za kulturno-prosvetne, športne in komunalne naprave in seveda tudi skrbi za njihovo napredno vsebino, so brez dvoma najmočnejši vzgojni činitelj mladim Iju-t dem, ki uporabljajo svoj prosti čas v | kulturnem in športnem izživljanju. F Njihov karakter |pa kroji smisel za skupne napore in spoštovanje do dela, ki ni več breme, ampak prijetna dolžnost.
Pobuda Velenja je toliko vidnejša in pomembnejša, ker Imoramo istočasno ugotoviti, da niso številna naselja našega okraja dosegla niti predvojne ravni sivoje ureditve kljub temu, da so materialni pogoji, kot na primer v Savinjski dolini, mnogo ugodnejši kot pa v Velenju. Marsikateri naši vasi je problem urediti nekatere skupne naprave,
lfeten{slti
LETO V. — ŠTEVILKA 12 IZDAJA SINDIKAT RUDNIKA VELENJE
VELENJE, 30. SEPTEMBRA 1956
UREJA UREDNIŠKI ODBOR. ODGOVORNI UREDNIK KOČAR FRANJO — UREDNIŠTVO: RUDNIK VEI.ENJE. ČEKOVNI KAC. STEV. 622-T-4 PRI N. R. ŠOŠTANJ. TISK CTUSKE TISKARNE V CELJU
DANES DOPOLDNE BO OBISKAL NAŠE DELOVIŠCE OB PAKI ČLAN ZVEZNEGA IZVRŠNEGA SVETA TOV. FRANC LESKOŠEK IN PRISOSTVOVAL SLAVNOSTNEMU ZAKLJUČKU DEL NA PRVEM REGULACIJSKEM ODSEKU
PAKA
Nad pet sto Velenjčanov je prihitelo v nedeljo 2. septembra na gradbeni prostor za Skazovim mlinom. V sončno jutro so plapolale številne zastave, okusno postavljeni transparenti s vzpodbudnimi gesli so pozdravljali prihajajoče prostovoljce, poskočne koračnice rudniške godbe in udarne pesmi pevcev »Svobode« so oznanjale, da gre za pomemben dogodek v tem delu Šaleške doline. In ko so v to praznično razpoloženje še padale vzpodbudne besede govornikov, da je 2. 9. zborni dan
kot napajališča, cesto skozi naselje, vodnjake itd. prav zato, ker je miselnost prebivalstva usmerjena v to, da se takšni problemi rešujejo le z znatnimi sredstvi skupnosti. Pri tem pa seveda ne manjka demagoškega prikazovanja, kako velike so obveznosti do nje. V teh krajih manjka tudi vzpodbude odgovornih činiteljev, ki bi z nekaj smisla za organizacijo in volje zlahka dosegali relativno enake uspehe kot Velenjčani. Tudi Celjani, ki so pretekla leta mnogo žrtvovali za lepo zunanjost svojega mesta, danes že zaostajajo za Velenjem in čim dlje časa se bodo uspavali z doseženim, toliko hitreje in vidneje jih bo preraščal čas in zmanjševal njihove pridobitve, ki napredujejo za celjske razmere vse prepočasi.
Velenjčanom želim čim več uspehov v njihovih prizadevanjih, predvsem pa, da bi njihov zgled rodil tudi enake sadove v drugih naših naseljih.
vseh tistih, ki hočejo složno, skupno in preudarno klesati Velenju in njegovi okolici nov obraz, je množica vzvalo-vila, radostnih lic jemala v roke krampe in lopate, sekire in motike, se zvrstila in krepko zarila lopate in krampe v novo korito Pake. Prijetno jesensko sonce je božalo to mravljišče prostovoljcev kot da bi jih hotelo nagraditi za njihovo požrtvovalnost in razumevanje, kaj vse zmorejo občani, če složni in enotni v skupnih ciljih pristopijo k reševanju skupnih interesov. Sodnik in rudar, gospodinja in vzgojitelj, obrtnik in kmet, upokojenci in mladinci, pisar in otročad, ^kratka vsi in ne glede na svoj družbeni položaj — je ob zvokih poskočnih pesmi, ki so odmevale iz mikrofona, delalo, in kos za kosom trgalo zemljo iz nove struge. Vsak udarec je vedno znova potrjeval, da hočejo in morajo uresničiti napotilo, ki ga je nedavno naslovil na delovne ljudi Šaleške doline in še posebej Velenja član Zveznega izvršnega sveta in zvezni poslanec celjskega okraja tovariš Leskošek Franc-Luka, ko je dejal: »Velenje naj bo primer, kako je treba graditi in urejevati novo, moderno industrijsko mesto.«
In ni ostalo le pri obljubi. Nasprotno! Dan za dnem so prihajali prostovoljci in oblikovali novo strugo.
Nad 4000 se jih je razvrstilo iz Pesje-ga, Doliča, Šoštanja, Hrastovca, Pod-kraja, Šaleka, Velenja in Stare vasi, možje, žene in dekleta, obrtniški in gostinski uslužbenci in delavci, kmetje in kajžarji, poštarji, gasilci in železničarji,
Z enega naših
skritih" delovlšč
Dobrodošel v rudarskem Velenju tovariš Leskošek
Vsak dan se ob orodjarni pri Paki ponavlja ista slika.
Ze pred pol tretjo se začnejo zbirati vodje posameznih sektorjev, da se z zastopnikom delovnega štaba in tehničnim vodjo regulacije pogovorijo o popoldanskem udarniškem delu. Počasi prihajajo tudi že prvi prostovoljci.
»Tovariši, takole bomo delali danes« se oglasi tehnični vodja:
Kamnolom 40 ljudi, nasipi 30, sekanje grmovja 20, podiranje jezu 10 ljudi itd. in že pričenjajo vodje sekcij med navzočimi prostovoljci zbirati svoje ekipe.
Najprej kamnolom. Tehnični vodja vsak dan tarna, preklinja in moleduje za kamen, ki ga je vedno premalo.
»Dajte fantje več kamenja! Danes dopoldne so zidarji spet stali ker ga niso imeli dovolj. Z delom smo že tako daleč, da je sedaj v glavnem odvisno od vas, če bomo uspeli v predvidenem roku.«
Izgleda, da se fantje svoje odgovornosti popolnoma zavedajo. Zdi se, da so nanjo tudi ponosni.
»Madona knapi, nihče ne bo rekel, da je kdo od nas kriv, če ne bi šlo! Gremo v kamnolom!
»Franci, kar tamle se javi!«
»Vodja sekcije že popisuje, kod se obiraš Bertl?«
»Stopi malo hitreje, da bomo prej na mestu!«
»Vsaj osem Škod moramo danes popoldne poslati na Pako!« »♦♦♦•••»•♦»•♦♦♦•»♦»♦♦♦♦»♦g
Gostjet2 Sovjetske zveze na našem rudniku
V	petek 20. in soboto 21. septembra so obiskali naš rudnik sovjetski strokovnjaki, člani komisije za izgradnjo kosmetskega premogovnega bazena.
Gostje so se zelo zanimali za dosedanji razvoj in perspektivo velenjskega rudnika, kar jim je tolmačil šef našega študijskega oddelka tov. ing, Ahčan.
V	spremstvu naših upravnih in sindikalnih funkcionarjev so si ogledali nove rudniške naprave, stanovanjsko naselje, telesnovzgojne objekte, otroška igrišča in jezero.
Uspehi in delo našega kolektiva so napravili na goste najugodnejši vtis.
zdravstveni in prosvetni delavci ter upokojenci.
Tovarišice in tovariši! Danes, na peto nedeljo našega skupnega dela pa bomo proslavili prvi viden uspeh dela naših rok in naše neomajane volje, ko bo iz stare Paka prvikrat stekla v svojo novo in varno strugo. V tem trenutku bomo s ponosom ugotovili: »Paki smo dali novo, varno in trdno naročje, preobrazili pa smo se tudi sami, kajti reka nas je strnila v enotno in mogočno šaleško četo, ki bo odslej složno in požrtvovalno klesala naši dolini nov obraz — v korist in rast nas samih in vse domovine.	K. V.
Take vzklike je slišati okrog vodje sekcije, ki komaj sproti popisuje: 30., 31.,. . . 38.,... 40. Neutrudljiva Ivo in Janko že vkrcavata ljudi na svoji Škodi, ki takoj odpeljeta proti kamnolomu.
»Tovariši, 14 na nakladalni oder, ostali z menoj k vozičkom!«
Kratko navodilo in z rampe že leti kamenje na kamion, ki se hitro polni.
»Le še, kar naložite zvrhano, kaj mislite, da bom prevažal polprazno Škodo po Velenju?« vzpodbuja Ivo, ki mu kamion ni nikdar dovolj poln — »saj veste, da spodaj na Paki čakajo na vsak kamen kot lačen na kruh.«
In Škoda se napolni do vrha, od pelje, na vrsti je Jankova, pa Slavkov OM, spet se pripelje Ivo in tako gre naprej ves popoldan vse do teme, brez odmora.
»Hudiča fantje, če smo se odločili za delo, bomo tudi delali. Nam »kamno-lomcem« ne sme biti kaj očitati!«
Glavno delo pa se odvija zgoraj, na dovozu. Tukaj delajo prostovoljci, knapi, ki imajo v »pruhu« že skorajda domovinsko pravico.
»Romih, izberi si tri tovariše za svoj voziček, danes bomo nakladali samo velik kamen za Pako. Odlagaj na prvem tiru! Ti tudi, Florjane! Zupan, ti pojdi s svojimi fanti na drugi tir. Fink, takoj za njim! Stane, ti na tretjega,« itd.
Le nekaj minut mine in že ropota težko kamenje v kovinske vozičke, ki se kaj hitro polnijo in drug za drugim odpeljejo nad strmino, po kateri valijo kamenje na rampo od koder ga nakladalna skupina »v potu svojega obraza« nosi in vali v kamione.
Prokleto težko je to delo in vendar so vsi -dobre volje. Zgoraj v kamnolomu hitijo, da na rampi ne zmanjka kamenja, nakladalci na rampi tudi ne dopuščajo, da bi se pri njih nabral prevelik kup kamenja, ki bi jih opozarjal češ »poglejte, oni zgoraj so hitrejši, ne morete jim slediti!«
To je že vzrok za tekmovanje, ki pa se vedno končuje na skupnem cilju — naložiti čim več, da »oni« na Paki ne bodo rekli, da lenuharimo.
Sedem kamionov, osem, pa tudi že deset je bilo naloženih v enem popoldnevu.
To je 80—100 ton kamenja, ki so ga naši pridni fantje po napornem rednem delu na rokah prenesli v vozičke in nato spet v avtomobile. Dan za dnem, vedno znova.
Velenjski rudarji so že dokazali, da jim skupnost ni tuj pojem in da v-jra-šem mladem revirju duh udarništva še ni izumrl.	^
Dom Svobode, jezero, stadion, otroška igrišča, smučarske skakalnice in mnogo drugega so objekti, ki so nastali s prostovoljnim delom njihovih pridnih rok.
Sedaj regulirajo Pako in s tem delom pripravljajo temelj za graditev bodočega Velenja.
Nedvomno bodo v celoti uspeli! To nam zagotavljajo njihovi dosedanji uspehi, zagotavlja nam dovršitev prvega, nad 300 metrov dolgega dela nove rečne struge, po kateri bo Paka danes stekla.
2. septembra 1956... V sončno jutro so plapolale zastave, lopate in krampi prostovoljcev pa se zarali v zemljo, da bi napravili Paki novo korito
Zapustili bomo staro pot in se po novi podali
v srečnejšo bodočnost
Misli brigadirja
Zgodovina dviga premoga iz zemlje pomeni, gledano iz današnjega stanja proizvodnih sredstev, nenehno borbo za čimvečjo proizvodnost in čimboljšo mehanizacijo. Kakor povsod, na vseh področjih izkoriščanja prirodnih bogastev v različne namene, je tekel tudi proces mehanizacije v rudnikih več ali manj sunkovito. Od palice do lopate, od vozička do skipa je postojal niz novih odkritij, ki so, na eni strani omogočala čimvečjo eksploatacijo delovne sile, na drugi pa tudi čedalje v jasnejši luči prikazovala prepad med družbeno proizvodnjo in privatno lastnino proizvajalnih sredstev.
Vzporedno s procesom razvitja proizvajalnih sredstev se je razvijal tudi osnovni činitelj proizvodnje: človek. Tudi tu je bil proces izgraditve proletarca iz tlačana, gledano iz današnjega stanja, hiter, vendar pa gledano skozi njegove borbe za priznanje osnovnih pravic, izredno dolg.
Vsi družbeni redi so gledali v človeku le sredstvo za proizvodnjo, seveda to skozi prizmo čimvečjega izkoriščanja v svrho bogatitve privilegiranega razreda.
»Človeško delo ustvarja profit«, je bilo jasno spoznanje vseh vladajočih razredov. ki so ga tudi izkoriščali, primerno razvoju proizvajalnih sredstev.
Sužnji posestnik ni težil za uveljavljanjem novih orodij, ker je bila zanj cena živega dela v proizvodu cenejša. Kapitalist teži za mehanizacijo, ker mu račun kaže, da je boljša mehanizacija zagotovila večje izkoriščanje delovne sile — torej večjo maso profita v njegov žep. Vidimo torej, da je imel vsak družbeni red svoje specifičnosti, ki pa so bile enotne v enem — čimvečjem izkoriščanju človeka.
V socialističnem družbenem redu je delavec lastnik proizvajalnih sredstev, s tem izginejo tudi nasprotja, ki so spremljala vsa prejšnja. Presežna vrednost oslane v rokah delavca, ki jo dirigira v razne njemu potrebne in koristne naprave, tovarne in zavode, šole itd. Proizvodni odnosi — odnosi ljudi med seboj so vsklajeni in ne obstoja več možnost za stihijsko prerastenje proizvodnih sil nad- odnosi. Postoji le še težnja — dovesti odnose in sile do takšne kvalitete, ki jo zahteva komunistična ureditev.
Tudi mi, velenjski rudarji, smo lastniki proizvajalnih sredstev, ki nam omogočajo čimboljše koriščenje splošno-družbe nih bogastev. Glede na to, pa stoji neprenehoma pred nami naloga: čimbolj si podrediti in usvojiti dognanja v mehanizaciji ter le-ta v čimvečji meri usmeriti na izkoriščanje prirodnih bogastev.
Družba nam je dala veliko obveznost: izkop 3 milijone ton premoga v letu 1963. Ker je le-teh 3 milijone ton že vezano na istočasen porast potreb po premogu, je naša naloga, le poiskati možnosti in načine, da jo izvršimo.
Proizvodna sredstva, ki so za tak izkop potrebna, so v glavnem že dograjena — manjka nam torej še drugi činitelj proizvodnje: človek s svojimi delovnimi navadami in izkušnjami.
Družbeni redi so vsled svojih protislovij ustvarjali različne sloje ljudi, navezane na en ali drug način proizvod-
znali prilagoditi tehniko sebi in svojim ciljem. Tudi ta pogoj narekuje nujnost, naj bo rudar samo rudar, vendar pa to rudar z vsestransko razgledanostjo in znanjem.
Uprava, delavski svet in upravni odbor so posvetili temu vprašanju dosti pažnje. Doseženi so že tudi konkretni rezultati, ki bodo v veliki meri pripomogli k stabilizaciji delovne sile in enakomernemu razvoju proizvodnje.
Bodoče mesto bo dalo stanovanje delavcem, rudarska šola pa izpopolnjevala vrste kvalificiranega dela rudarjev. Tako eno kot drugo je za perspektivni razvoj našega rudnika nujno!
Vendar pa ne dovolj! Samo mesto ter šola še ne bodo mogli dati kader zavestnih, proletarskih rudarjev, če izgraditvi tega kadra ne bodo pripomogle tudi vse organizacije, ki ga morajo politično opredeliti ter ga voditi tako, da bo zavestno izpolnjeval s strani družbe zadane naloge. Seveda pa ne samo izpolnjeval, temveč jim dajal tudi konkretno vsebino, jih prilagojeval na konkretne razmere ter tudi dopolnjeval.
V prvi vrsti sta za to poklicana ZK in SZDL, ki imata že sedaj močno za-slombo v delavstvu rudnika kakor tudi prebivalstvu Velenja na sploh. Nepotrebno se je tu dalj zadrževati o že doseženih uspehih teh dveh organizacij, na kratko pa bi le pregledali nekatere uspele akcije, pa tudi še delne pomanjkljivosti, pri katerih je mladina udeležena, kakor tudi na vpliv enih in drugih na mladinsko organizacijo, njeno delo in perspektivo!
Seveda pri tem ne moremo drugega, kot da pričnemo z udarniškim delom — odgovornostjo na eni in ponosom slehernega Velenjčana, člana SZDL, na drugi strani. V akcijah, ki jih je organiziral odbor SZDL so bili več ali manj udeleženi vsi Velenjčani. Stekel je zmagoviti stroj, ki daje mestu drugačno, lepšo in urejenejšo sliko! Pa ne samo to! Pri vseh teh akcijah sta se kalili solidarnost in politična zavest udeležencev. Da to ni fraza, priča vedno večja udeležba, kakor tudi stalni pomenki okoli novih objektov. Verjetno so tudi taki, ki lažejo samemu sebi, da delajo samo iz razloga, ker se bojijo namišljenih represalij. Bodimo popolno prepričani, da bodo tudi ti peljali svoje eventualne goste prvo k stadionu, jezeru, otroškemu igrišču, regulirani Paki ali pa drugim objektom, ki so zrasli na njihovih žuljih in jim z zadovoljstvom (mar ni ta beseda premala za vtis njihovih dejanskih čustev) pokazali, češ: Evo, to je pa naše delo!
Uspehi KUD »Svobode« so uspehi tudi SZDL. Nedvomno je to društvo s poedi-nimi sekcijami eno najdelavnejših v Velenju. Dramska in pevska sekcija, tam-buraši in godba, folklora in druge njene sekcije so kvalitetno dorasle potrebam našega mesta. Niso še sicer zajele dovolj članstva v mladini, vendar pa za to zadene krivda predvsem mladinsko organizacijo.
Posebej pa je poudariti pri delu »Svobode« pomen izobraževalnih tečajev, skozi katere gredo sedaj mladi rudarji, bodoči meščani Velenja. S temi tečaji bo »Svoboda« v veliki meri pripomogla, da se vzgoji nov, razglednejši kader ru-
Reka nas je strnila v enotno in mogočno Šaleško četo, ki bo odslej složno in požrtvovalno klesala naši dolini nov obraz
nje. Kapitalizem je s svojimi konjunkturami in padci ustvaril tudi nekakšne polovične delavce, tako imenovani pol-proletariat. Sezonska prosperiteta premoga se je, konkretno v Velenju vezala s sezonsko prosperteto kmečkih pridelkov. Rudarji rudnika so bili na ta način prisiljeni živeti dvojno življenje delavca in kmeta, da so si tako zagotovili svoj življenjski obstoj.
To dvojno življenje oziroma delo pa daje pečat rudniku tudi še sedaj. Sezona košenj in žetev ter drugih večjih kmetijskih del pomeni istočasen padec proizvodnje premoga. Delo je potrebno povsod, potreba po kmečkih pridelkih kot po premogu! Vsaka od teh panog zahteva zase celega človeka; »kmet naj bo izključno kmet, rudar naj bo samo rudar!«
V rudniku je vsak dan nekaj novega, komplicirane! šega. Strojne naprave zahtevajo kvalificirane rudarje, ki bodo
darjev. Ta kader bo znal ceniti tradicijo in požrtvovalnost njih očetov, lahko pa bo, kar je tudi njegova naloga, delo zaradi boljše razgledanosti (posledica neprimerno večjih možnosti, ki so jim jih ustvarili s svojim delom predhodniki) tudi stalno izboljševal.
Po zgledu izobraževalnih tečajev bi bilo nujno, da se ravna tudi ljudska univerza, katere vsaj v zadnjem času sploh ni čutiti.
Kakor so velike in odgovorne naloge »Svobode« po kulturni strani življenja rudarjev, tako isto so velike in odgovorne naloge telesnovzgojnih društev po fizični vzgoji mladih Velenjčanov. »Partizan« in »ŠD Rudar« sta kljub možnosti oddvojena od življenja mladine ter životarita v ozki odvisnosti poedinih članov, ki so na delo teh društev navezani. Cilj telesno vzgojnih društev je masovnost — na žalost pa je trenutno
moralo društvo posvetiti v bodoče temu vprašanju večjo pozornost, seveda v ozki povezavi z mladinsko organizacijo, ki se do sedaj s temi vprašanji sploh ni bavila. Delno so nanizani uspehi in slabosti, za katere je v večji ali manjši meri zahvaliti ali grajati SZDL kot organizacijo, ki združuje in daje smernice dela drugim društvom.
Jasno je eno, da je politična situacija v Velenju (po zaslugi SZDL) zrela za še večje podvige in naloge kot jih je dosegla do sedaj.
Kaj pa mladinska Organizacija? Celotno Velenje živi v perspektivi, vse dela za perspektivo — za boljše in lepše življenje! Rudar po napornem delu v jami, gospodinja po hišnih opravkih, kmet po oranju, vsak član velenjske skupnosti dela za to lepšo perspektivo, ki je namenjena ne njim, temveč mladini. Tudi ta je zastopana v tem skupnem delu, ne samo zastopana, temveč tudi skoraj 100 odstotno udeležena. Žalostno pa je pri tem dejstvo, da kljub volji in privrženosti mladine mladinska organizacija »caplja« na repu dogodkov v Velenju.
Zakaj? Tu bi našli celo vrsto vzrokov različne narave — kakor objektivnih, predvsem pa seveda subjektivnih. Splošna perspektiva Velenja narekuje nujnost. da jih vsaj nekaj izluščimo, jim poiščemo korenine in poskusimo najti načine za izhod.
Omenili smo že, da je mladina v Velenju pripravljena delati na vseh področjih družbenega življenja, pa bilo to na fizičnem, kulturnem ali pa telesno vzgojnem. Seveda pa je tu potrebno močno in razgledano vodstvo, ki bo znalo mladino pravilno usmerjati, saj je sicer resna nevarnost, da se mladina, ko prevzame delo starejšim na področju vodenja tako družbenega kot političnega življenja, ne bo znašla. Razen tega pa naletimo lahko še na eno stvar, ki bi ob pomanjkanju političnega dela zelo otežkočala kasnejše delo z mladino.
Omenili smo že, da je naš glavni cilj
—	zboljšanje življenjskega standarda. Sami smo priča, da se ta sicer počasi, vendar stalno zboljšuje. Vprašanje je sedaj, kako bo lahko politično delal in reagiral bodoči nosilec vsega življenja
—	današnji mladinec, v takih pogojih, ko bo vsega dovolj.' Mar mu ne bodo postale proizvodnja, politična in splošna vzgoja le postransko zlo, nujno za doseganje osnovnega cilja — osebnega, brez-koristnega izživljanja. Mar se bo ta mladina zavedala, da le s skrajno vsestrano zainteresiranostjo in razgledanostjo lahko garantira nemoten dvig osebne zavesti, povečanje proizvodnje in posledičnega konstantnega dviga življenjskega standarda. Če bo delo mladinske organizacije tudi v bodoče tako kot do sedaj — vsekakor ne!
Seveda pa se s tem ne more zadovoljiti noben mladinec, noben rudar niti Velenjčan! Vse se dela za mladino, zato pa se od mladine sme tudi zahtevati, da se s svojim delom vsaj delno za to oddolži.
In kaj naj dela? Poglejmo prvo politično razgledanost mladinske organizacije in njenega vodstva! Omenili smo že, da se nahaja mladinska organizacija na repu dogodkov v Velenju!
Tisoče ur je že izvršila mladina v okviru SZDL pri udarniškem delu, ne da bi se komite le enkrat sestal in poskusil to mladino organizirati, ter jo tudi pravilno podučiti o smislu teh del. Kakor tu, se vidi tudi pri vseh drugih akcijah, da mladinski komite na delo ne reagira, ter prepušča vso aktivnost drugim organizacijam. Dejstvo je, da manjka vodstvu razen samoiniciativnosti tudi politična razgledanost, ker bi sicer vseh akcij ne mogel prepustiti mimo.
Vsekakor je osnova vsega političnega delar: interni študij vsakega posameznika. Dnevno časopisje nudi dovolj gra,-diva, da se ob osnovnem poznavanju marksističnih pogledov na politična dogajanja ustvari splošni pregled nad politično situacijo doma in v svetu. Da bi pa mladina te osnove dobila, bi bilo potrebno organizirati študijske grupe, na katerh bi potem člani ZK z veseljem prenašali svoje znanje s tega področja na mladino.
Vsak mladinec ni naročnik naših dnevnih časopisov, zato naj bi mladinska organizacija prirejala tedenske politične preglede. Seveda pa je za to potrebne najti primerne, ne suhoparne oblike, ki bi mladino res privlačile (anketa o raznih vprašanjih in slično).
Delo v KUD »Svoboda«. Če pogledamo članstvo »Svobode« lahko vidimo, da je v njenih vrstah aktivno udeleženo precejšnje število mladine. Mladinska godba, tamburaši, pevski zbor in druge sekcije vključujejo tolikšen odstotek mladine, da bi mladinsko vodstvo zlahka pritegnilo tudi ostalo mladino v te vrste. Seveda pa bi bila za to potrebna prepotrebna evidenca nad delom in udeležbo članstva, ker le z borbo za vsakega poedinca bo lahko žela mladinska organizacija uspeh-
To isto, seveda še v večji meri velja za delo mladinskega komiteja pri akti-vizaciji mladine na področju telesne vzgoje.
Skupnost je zgradila dva stadiona, kjer naj bi se mladina razvedrila, hkrati pa fizično pripravila za naporno delo v jami. S svojo aktivnostjo na teh igriščih se bo mladina oddolžila za ves trud, sebi pa pripravila obilo zdravega raz-
Večkrat sem že premišljal, kako je mogoče, da je mladinsko življenje kljub tako uspehov polnim tradicijam zamrlo. Spominjam se poleta mladine pri delu na obnovi, na prosvetnem in fizkultur-nem polju, predvsem pa ogromnega deleža, ki ga je mladina prispevala pri izgradnji gospodarskih objektov nove Jugoslavije.
Kje sem tudi že sam sodeloval?! Leta 1947 Brčko—Banoviči, 1948 Jelovica, 1949 Nova Gorica, 1950 Šamac—Sarajevo, 1951 Avtoput; skupno 10 mesecev v petih letih sem preživel v delu, pesmi in smehu med tisoči in tisoči mladih prijateljev, ki so bili, kot jaz, pripravljeni, da store nekaj za domovino in za sebe.
Res, lepo je bilo — morda tudi ne ravno tako lepo, kolikor veličastno!
»Do 20. novembra bomo predali progo Brčko Banoviči našemu ljudstvu, Partiji in Titu«, se je glasil velik napis na
mladinske delovne brigade cesto na Jelovico, od koder so oktobra 1948 pričeli prvi kamioni odvažati les, to naše največje prirodno bogastvo.
Mar ni Nova Gorica zrasla z delom mladinskih brigad? Mladinci iz vse Slo-venijej, Hrvaške, Srbije in Makedonije so se združili in postavili temelje sedanjemu kapitolu slovenske goriške pokrajine. Ne primorska vročina, ne kraški veter nista mogla ukloniti volje mladine in njene ustvarjalne sile. Marsikateri je od napora v silni vročini omahnil — vendar prenehal ni. Ko si je opomo-tsc!, je delal s podvojeno močjo, da nadoknadi tisto, kar je med omedlevico zamudil. »Slabič nisem, če morejo drugi, morem tudi jaz«, je sikal skozi priprta usta, ko je vihtel svoje orožje — kramp. Njegovo delo je obrodilo! Poleg kubikov premetane zemlje je dosegel še nekaj, kar pa je prav tako ali pa še bolj važno, ojeklenil je svoj značaj! Po
Inženir in rudar, obrtnik, in kmet, upokoj enec in mladinec -trg Jo zemljo kos za kesom iz nove strug:
vse je delalo in
opornikih predora. Delo je kazalo, da bo obveza izpolnjena. Toda! —■ 14 dni popreje je vihar in deževje sprožil tisoče kubikov zemlje v že skoraj dokončani prekop. V očeh vseh brigadirjev si lahko videl solze gorja, obupa in jeze! Mar obveza res ne bo izpolnjena? Narava je rekla svoj »če« in naj pred tem mladina klone? Ne! Osem dni neprestanega napornega dela po 20 ur dnevno, pravzaprav ne dela, temveč garanja — kljub temu pa vendar izpolnitev obveze. »Zaradi dela na našem odseku, bo proga lahko stekla«, je poročal naš komandant komandantu mladinske proge. In — 29. novembra je proga stekla! Red »zasluge za narod I. stopnje« krasi sedaj prapor Tomšičeve brigade v spomin ne tistim, ki so v tej akcijij sodelovali, ker ti tega pozabiti ne morejo, temveč v spomin ostalim, ki naj bi ta vzgled posnemali in z deli pokazali in dokazali kaj zmore mlad človek, ki čuti v sebi, da je mladinec.
Stoletnim viharjem so kljubovali mogočni gozdovi na Jelovici, nekateri zaradi starosti že propadli v posmeh siromašnemu ljudstvu, ki bi moralo žeti koristi tega bogastva. Pa vendar so klonili pod udari krampov, lopat in sekir mladih ljudi, ki so prišli, da ukrote ta veliki, divji kompleks, da ga pripravijo, da bo služil koristim ljudstva, na čigar zemlji raste. Štiri mesece so delale tri, dvakrat udarne in dve enkrat udarne
končani akciji je čutil v sebi nekaj novega. silnejšega' in mogočnejšega!
Šamac—Sarajevo! Z vsakim metrom proge, ki smo jo postavili, smo čutili, da uresničujemo poleg vsega tudi veliko zamisel, delno ustvarjeno že med veliko osvobodilno vojno — bratstvo in enotnost! Skupno smo delali: Slovenec, Hrvat in Srb, Makedonec in Črnogorec in si pomagali, da skupno dosežemo zastavljene obveze. Skupno delali, peli, smejali, plesali, skupno pa tudi kleli, jokali in besneli.
Da, vsega je bilo dovolj, pa kljub temu je bilo vse tako mladinsko veselo in navdušujoče! Težko, a vendar lepo!
Veliko smo napravili! Občutek zadovoljstva in sreče nas spremlja ob spominu na te veličastne dni. Kaj pa smo pridobili sami pri tem? — predvsem zaupanje in vero v samega sebe, voljo do dela, seveda pa tudi zdravega razvedrila in smeha. Mislim, da smo pridobili veliko!
Danes pa? Zdi se mi, da je ostala mladina ista — vedno pripravljena na delo, smeh in zdravo razvedrilo! Kljub temu pa je mladinsko življenje zamrlo, ugasnila je mlada, neukrotljiva iniciati va, ki stalno ruši staro in gradi novo, Iboljše in lepše.
Vendar pa to ne sme ostati. Naj se mladinsko vodstvo zbudi iz sna ter nam nakaže pot, po kateri je treba hoditi. Mi, mladina, smo pripravljeni!
Naše gispodarstvo se mora do konca leta aktivneje zavzeti za izpo mtev letošnjih planskih nalog
stanje povsem drugačno. Vsekakor bovedrila. Telesno-vzgojna društva so na
Za razliko od prejšnjih let moramo ugotoviti, da ustvarjajo letošnji planski instrumenti z družbenim planom predvidene odnose na trgu. Učinek ekonomskih instrumentov je posledica predvsem administrativnih ukrepov, manj pa zavestnega delovanja določenih činite-ljev v gospodarstvu. Tak učinek je bil dosežen kljub neizpolnitvi nekaterih proizvodnih nalog letošnjega družbenega plana. Letošnji družbeni plan je predvideval nasproti letu 1955 povečanje proizvodnje za 7 %. Izvršitev v prvem polletju napram enaki izvršitvi lani pa je letošnje povečanje le za 1 %.
to pripravljena in čakajo mladino odprtih rok!
Da bi se pa vse to delo res poživelo, naj bi bili poedini člani komiteja zadolženi za posamezne sekcije, le-ti pa naj bi v sporazumu z vodstvi odgovarjajočih organizacij usmerjali mladino v posamezna društva.
Dela bo pri tem ogromno. Dela, ki bo zahtevalo cele ljudi, ki bodo po opravljeni službi živeli in delali samo za organizacijo. Le na tak način bo potem mogoče nadoknaditi vse zamujeno ter prav tako opravljati vse tekoče naloge.
Potrebno bi bilo ponovno poudariti pomen, ki ga vsi člani SZDL dajejo delu mladinske organizacije in njeni perspektivi. Skrajni čas je, da to uvidi tudi mladina odnosno njeno vodstvo samo, ter prične delati kot se to od njega pričakuje.
Vzrokov o slabi izpolnitvi plana ne moremo iskati v pomanjkanju električne energije, ki je je bilo v poletnih mesecih dovolj (16 % več kot lani), tudi problema pomanjkanja surovin ni. temveč je iskati vzroke v kolektivno izkoriščenih dopustih. To je vsekakor neodgovorno ravnanje nekaterih gospodarskih organizacij. Kljub slabi izpolnitvi proizvodnega plana bi bilo treba v drugem polletju doseči plan vsaj količinsko. Vrednostno ga verjetno ne bomo dosegli, ker so se povečale zaloge in znižale cene nekaterih izdelkov. Tretji činitelj, ki kaže, da še lahko upamo na izpolnitev predvidenega obsega proizvodnje, je letošnja dinamika izpolnjevanja količinskega plana proiz- i vodnje. ki se giblje enako kakor v preteklih letih.
V letošnjem 7 % povečanju sodeluje povečanje storilnosti s 50 % in boljše izkoriščanje kapacitet le z 2 ?«. Znano je, da postavlja letošnji družbeni plan storilnost na prvo mesto. Seveda pa se storilnost stalno postavlja pred naš plačni sistem in kaže nizka storilnost tudi nekatere hibe našega sistema nagrajevanja, ne moremo pa trditi, da nosita vso krivdo. Velika pomanjkljivost je bila tudi pri določevanju norm, pa tudi premij nismo v celoti letos izkoristili. Storilnost v letošnjem prvem polletju je nižja kot lani. Proizvodnja se je namreč v razmerju z zaposleno delovno silo premalo dvignila. Družbeni plan je predvideval novih zaposlitev (Nadaljevanje na 3. strani)
Nekaj o bolniških dopustih Naloge in delo društvo pudopskih in metalupšhih inženirjev
Sistem zdravstvenega in socialnega zavarovanja je pri nas vzorno urejen. Zakon o socialnem zavarovanju in zdravstvenem zavarovanju delavcev in uslužbencev ter cela vrsta drugih predpisov podrobno urejujejo številne pravice in dolžnosti, ki jih imajo koristniki zavarovanja. Družba pa vlaga ogromna sredstva, da se te pravice koristnikom lahko nemoteno nudijo. Žal precejšnje število ljudi pri tem pozablja na dolžnosti, ki jih je v tem pogledu treba izpolnjevati. Namreč, da se je zaradi hitrega in uspešnega zdravljenja treba držati predpisanega bolniškega reda.
Poglejmo si, kaj je pokazala pred nedavnim od strani soc. zavarovanja izvršena kontrola bolnikov po domeh: Kontrolor soc. zavarovanja je v dveh zaporednih dneh obiskal 20 delavcev in uslužbencev, zaposlenih pri Rudniku lignita Velenje, ki so se nahajali na bolniškem dopustu. Namen kontrole je ugotavljati, kako se zavarovanci držijo predpisanega reda in kako se zdravijo. Ugotovitve kontrolorja so bile porazne. Od obiskanih bolnikov jih nad polovico ali ni našel doma, ali pa jih je zalotil pri opravljanju raznih poljskih in drugih del. Seveda je vsak od njih našel izgovor češ. da je imel tak ali drugačen nepomemben opravek. Pri preverjanju tega pa se vidi, da odnos do bolniškega reda ne sme in ne more biti tak, kot ga nekateri pojmujejo. Navajamo par primerov, takih, ki najbolj zahtevajo, da se s takim odnosom enkrat za vselej preneha:
Delavec Zapušek Ivan je bil od zdravnika dan na bolniški dopust, s predpisanim ležanjem in pravilnim zdravljenjem. Imel je poškodbo na nogi in bi ob pravilnem izpolnjevanju bolniškega reda lahko kmalu ozdravel. To pa se mu ni zdelo potrebno in se je odpeljal na pot kar za štiri dni, prepričan, da mu bo bolniški dopust brez nadaljnjega podaljšan v kolikor ne bo ozdravel. Krepko se je urezal, kontrola je njegovo samovoljo ugotovila in bolniški dopust se mu je takoj ukinil. Pozneje se je svojega postopka vsaj na zunaj kesal, pa to ni dosti pomagalo. Zadela ga je kazen odpusta od podjetja, kar je v takem primeru tudi edino pravilno. Drug podoben primer je, ko se je bolnik prevažal za zabavo z motorjem, tretji, ko je gradil stavbo ali delal na polju in podobno. Prav tako se najde bolnik, ki odhaja z doma zjutraj in se vrača zvečer, negle-de na navodilo zdravnika, da mora ležati. Tako se vrstijo primer za primerom. Povsod najdemo vedno eno in isto, bolnik doma dela vse mogoče, le zdravi se ne. Spričo takega stanja bo moralo disciplinsko sodišče krepko poseči vmes, ter vsak primer takega nemarnega odnosa do zdravljenja ostro kaznovati. Gre namreč poleg drugega tudi za kršitev delovne discipline, ki se kaže v škodi za podjetje, ki nastopa kot posledica.
Kje se kaže škoda kot posledica na-vajanih kršilcev, ne bo težko ugotoviti. Začnimo kar pri oskrbnini, ki jo bolnik
v času bolezni dobiva. Za prvih 7 dni plača podjetje, za vse ostale dni pa Zavod za soc. zavarovanje. Za vsak dan, za katerega se balezen brez potrebe podaljšuje, se plačujejo zneski, ki bi jih podjetje in družba na sploh lahko porabilo v druge koristnejše namene. Ce temu dodamo še stroške zdravljenja kot so zdravila, zdravniški pregledi itd., dobimo kar visoko vsoto v vsakem primeru posebej. Ako pa seštejemo vse primere skupaj, se nam ta problem pokaže v vsej svoji resnosti.
V zvezi s tem je nujno omeniti še druge škodljive posledice, kot je padanje delovne discipline, zmanjševanje produktivnosti in ustvarjanje nereda v tem pogledu na sploh. Vsakdo, ki mu je uspeh podjetja količkaj pri srcu in ki hoče, da bi naš kolektiv ustvaril čimveč koristnih sadov, bo brez dvoma pritrdil temu, da je treba pokreniti vse, da se taki primeri v največji meri odpravijo. Naš kolektiv bo skupno z Zavodom za socialno zavarovanje kontrolo v tem pogledu zaostril in klical kršitelje na odgovornost. Naloga vsakega posameznika je, da se, če boluje, predpisno zdravi in pazi na sebe, kar gre predvsem v prid njemu samemu. Imejmo pred očmi, da je večji in boljši uspeh podjetja obenem tudi uspeh posameznika in družbe v celoti. Zato pa so potrebni zdravi, pridni, vedri in disciplinirani ljudje, ki so pri nas v veliki večini, brez stremljenja, da bi z nepotrebnim podaljševanjem bolezni izvlekli kako korist v škodo podjetja ali Zavoda za soc. zavarovanje.
Strokovna društva s temi ali onimi nalogami, nameni, širšim ali ožjim delokrogom, so obstajala že v stari Jugoslaviji. Bila so pa to navadno izključno društva inženirjev, kar je bila njih slabost, ker niso združevala vseh strokovnjakov istega področja dejavnosti.
Obnova in široka investicijska dejavnost, takoj po osvoboditvi, je nudila bogato polje dela strokovnjakom vseh vej tehnike. Izmenjava izkušenj je zlasti po letu 1948. postala nadvse potrebna. To, kakor tudi propagando za povečanje števila strokovnjakov, za njih nadaljnje izobraževanje, so vzela za svoj cilj nova društva inženirjev in tehnikov. Raznoterost problemov je narekovala, da se je iz sekcij enotnega društva inženirjev in tehnikov, v letu 1953., razvilo več samostojnih društev po strokah. Tako so tudi rudarji in metalurgi prišli do svojega samostojnega društva, ki je kot takšno član društva inženirjev in tehnikov Slovenije, oz. Jugoslavije.
Društvo rudarskih in metalurških inženirjev in tehnikov (DRMIT) je organizacija, ki povezuje inženirje in tehnike obeh strok. Osnovni namen društva je, delati na strokovnem, ekonomskem in političnem dviganju svojih članov. To nalogo rešuje društvo s predavanji, strokovnimi posveti, ekskurzijami, iistanavljanjem strokovnih knjižnic in izdajanjem tiska, poleg tega pa še z vdrževanjem zvez z inozemskimi organizacijami iste stroke.
Društvo daje pobude in oporo svojim članom pri znanstvenem delu ter daje
Naša mladina je pred dvemi leti začela gradili novo velenjsko osnovno šolo
Naše gospodarstvo se mora do konca leta aktivneje zavzeti za izpolnitev letošnjih planskih nalog
Na sliki: Opoldanski odmor v taborišču MDB »Janka Ulriha« ob Velenjskem jezeru
iniciativo za ustanavljanje odgovarjajočih organizacij in ustanov za znanstveno delo.
S sodelovanjem pri izdajanju zakonov, uredb in pri izdelavi tarifnih pravilnikov, skrbi za materialno stanje in pogoje dela svojih članov. Z nasveti, predlogi in strokovnimi mnenji sodeluje društvo pri reševanju tehničnih in ekonomskih problemov s pristojnimi organi družbenega upravljanja.
Posebej pa društvo sodeluje pri organizaciji strokovnega šolstva in izdelavi učnih programov vseh šol njih stroke. Iz svojih vrst predlaga potrebne učne moči. Dalje sodeluje pri izdelavi in reviziji projektov, pri izdelavi tehničnih predpisov in standardov in končno naj tudi urejuje vprašanje polaganja državnega strokovnega izpita.
Naloge društva niso majhne. Preko njih se lahko vidi, kakšna naj bi bila vloga društva pri delu v podjetju in kakšna pri delu skupnosti. Pri podjetju bi društvo moralo predstavljati širši tehnični svet s posvetovalno pravico, in kot takšno obravnavati vse pereče probleme. bodisi kot celota, bodisi potom komisij. V organih družbenega upravljanja, kot so to sveti za gospodarstvo, komunalno dejavnost, urbanizem in strokovno šolstvo, bi preko svojih članov aktivno sodelovali, z iznašanjem mnenja društva k poedinim problemom. Seveda pa zavisi izpolnjevanje teh nalog v glavnem od vseh faktorjev: prvo od aktivnosti in sposobnosti samega članstva, drugo pa od tega če upravni organi podjetij in oblasti pravilno razumejo vlogo in potrebo sodelovanja strokovnih društev pri reševanju gospodarskih in tehničnih problemov..
Kongres društva, ki se je vršil 22. IV. 1956 v Ljubljani, je v okviru nalog statuta, postavil naslednje aktualne naloge pred članstvo:
1.	Propagiranje študija rudarstva vsled vedno novih potreb po rudarskih strokovnjakih,
2.	revizijo učnega programa rudarske fakultete,
3.	organizirati strokovna predavanja s filmi, v svrho pospeševanja dviga novih kadrov,
4.	sodelovanje pri zakonodaji, zlasti pri novem »Rudarskem zakonu«,
5.	sodelovanje z zavodom za varnost pri delu,
6.	izdelati enoten program učnega načrta za šole in tečaje, kvalificiranih in visoko kvalificiranih delavcev. Učni načrti naj bi bili prirejeni po zvanjih; izdalo naj bi se učne priročnike,
7.	omogoči naj se dokup vseh študijskih let, za šolanje po 18. letu starosti za priznanje delovne dobe, delovna doba naj se v rudarstvu in metalurgiji skrajša na 28 odnosno 30 let,
8.	sprovede se naj najtesnejši kontakt z gospodarskimi in političnimi lokalnimi faktorji,
9.	zahteva naj se, da se društvu poveri izdelavo projektov, za kar mora isto zakonsko dobiti pravico za izdelavo idejnih projektov,
10.	nadaljuje naj se delo na sloven-sko-srbohrvatsko-nemškem rudarskem slovarju.
(Nadaljevanje z druge strani)
3000, v juniju jih je bilo že preko 5000. To pa so vsekakor slabi znaki dviga storilnosti. Odpuščanje odvečne delovne sile pa se sedaj v gospodarskih organizacijah več ne omenja.
Najbolj pozitivni uspehi letošnjih planskih instrumentov pa so vidni v umiritvi tržišča. Ob manjši celotni proizvodnji so se zaloge v trgovini povečale. Kupna moč prebivalstva je porasla za 3,6 % kljub temu, da so dohodki prebivalstva v Sloveniji narasli za ca. 8 %. Povečali so se namreč v istem razdobju neblagovni izdatki za 26 %, blagovni pa za 5 %. Zivljenska raven je torej nekoliko padla, toda v sedanjih pogojih je položaj še vedno ugoden. Brez delovanja letošnjih ekonomskih instrumentov pa bi bil položaj nedvomno slabši. Tudi odnos med mestom in vasjo se je izpremenil. Kaže, da je letos ta proces zaustavljen, in sicer zaradi povečanja neblagovnih izdatkov na vasi.
Investicije izvršujemo po planu. Tako smo v prvem polletju potrošili le 80 % od višine lanskih investicij v istem razdobju, kar pa je povsem pravilno. V drugem polletju ne bo bistvenih iz-prememb v kolikor se zvezna sredstva ne povečajo.
Več izvažamo — z izpolnitvijo izvoza v prvem polletju s 55 % so gospodarske organizacije izpolnile svojo nalogo. Ker je vselej izvoz močnejši v drugi polovici leta lahko ob koncu leta pričakujemo precejšnjo prekoračenje planiranega izvoza. Težnja naše izvozne politike je, da izvažamo čim več končnih izdelkov, ki imajo na Isvetovnem tržišču tudi večjo vrednost, pri uvozu pa se bo moralo težiti za tem, da se uvozijo predvsem surovine za nadaljnjo predelavo v industriji.
Navedeni vzroki in tudi drugi čini-telji kažejo, da gospodarske organizacije niso v prvem polletju izpolnile vse obveznosti napram zvezi, republiki, okraju in občini. Tudi drugi davčni zavezanci niso izpolnili svojih nalog. Brez dvoma bodo morale naše gospodarske organizacije v drugi polovici leta iz-
polniti svoje obveze do družbe. Prav tako pa bo naloga oblastnih organov in uprave, da stori vse potrebno za izterjavo ostalih davčnih zavezancev. Z zavestnim izpolnjevanjem vseh družbenih obveznosti bo mogoče do konca leta uravnovesiti proračune in s tem omogočiti, da se z dobljenimi sredstvi izvršijo tudi vse naloge, ki smo jih zastavili z letošnjim družbenim planom.
Obiskali sta nas rudarski delegaciji Zvezne republike Nemčije in Velike Britanije
Ob svojem obisku jugoslovanskim rudarjem sta britapska in nemška rudarska delegacija obiskali tudi naš rudnik.
Rudarji obeh dežel so se živo zanimali za našo proizvodnjo in mehanizacijo ter nove rudniške naprave, ki smo jih zgradili v preteklih letih.
Arlič Franjo:
Izvenšolske ustanove in množične organizacije kot vzgojni cinitelji
(Nadaljevanje iz štev. 11)
Šola oziroma prosvetni delavci lahko nudijo staršem največ pomoči na roditeljskih sestankih. Taki roditeljski sestanki se seveda ne smejo izroditi le v informacijo o učnih uspehih otrok, ampak morajo ob vzgojnih predavanjih dobiti docela drugo vsebino. Na teh sestankih je treba starše vzgojno poučevati ter jim vzbuditi vse večjo zavest odgovornosti za vzgojo njihovih otrok, treba jih je seznanjati, kakšna naj bi bila napredna vzgojna sredstva v družini. Seveda še to ne bi bilo dovolj. Dobra vzgoja lahko temelji samo na pozicijah materialističnega svetovnega nazora. Ker pa še mnogo staršev glede tega ni na jasnem, se še niso otresli starih mračnjaških zaostalosti idealističnih pogledov, je treba vložiti vse sile predvsem za ideološko preobrazbo staršev.
Na ta način bomo lahko čimprej vskladili vzgojne vplive šole, doma in družbe. Pri tem lahko pomagajo, oziroma je to sploh važna naloga SZDL in ostalih množičnih organizacij. S poglabljanjem v politično vzgojno problematiko bodo vsestransko podpirale napredno socialistično vzgojo in s tem vplivale na dosego boljših učno-vzgojnih uspehov. Pomoč teh organizacij je pri vzgojnem delu šole nujna, prizadevati si morajo, da bi dosegli čimboljše sodelovanje šole in doma pri oblikovanju miselnosti otrok in to predvsem na va-
si, kjer so še izredno močni klerikalni in drugi nazadnjaški vplivi. Te množične organizacije, predvsem SZDL, morajo nuditi več moralne opore tudi samim prosvetnim delavcem v obliki raznih sestankov in razprav o problemih vzgoje. SZDL in druge množične organizacije bodo najbolj pomagale reševati vzgojno problematiko, če bodo potom šole za starše, ki se bo formirala v okviru »Ljudske univerze« pri DPD »Svobodi« in potom svojih intervencij skrbele predvsem za ozdravitev moralno ogroženih družin. Da bo pa ta moral-novzgojni ukrep zares uspešen, je treba, da se vsi trije glavni vzgojni čini-telji, t. j. šola, dom in družba združijo v enotno vzgojno silo.
Vse množične organizacije morajo nuditi prosvetnim delavcem vso pomoč v njihovi borbi za dosego dobrih učnih in vzgojnih ciljev in staršem tolmačiti, da so vsake intervencije za popuščanje v učnih in vzgojnih zahtevah napačne. S takšnim popuščanjem v učnem in vzgojnem smislu ne delamo nobene usluge mladini niti socializmu, ampak le škodo, saj socialistično izobraženi in vzgojeni ljudje ne smejo biti izobraženi le po papirju in spričevalih, ampak po resničnem in naprednem znanju. Napačno popuščanje ali napačni humanizem na učnem in vzgojnem področju nam več škodi kot pa koristi.
Posebno so se interesirali za skrb, ki jo posveča naša skupnost dvigu standarda delovnega človeka. Ogledali so si delavska stanovanja v novem rudarskem naselju, ki so nanje napravila najboljši vtis.
Obe delegaciji sta se zadržali v Velenju po dva dni.
Kot že omenjeno, naj bi se v okviru »Ljudske univerze« pri DPD »Svoboda« organizirale šole za starše, kjer bi se starši seznanjali z raznimi problemi s področja vzgoje in z duševnim razvojem otroka od prvega leta starosti dalje ter si širili svoje ideološko obzorje ob pozitivnem smislu. Na zadnjem kongresu »Zveze Svobod« in prosvetnih društev lansko jesen na Jesenicah je bilo jasno poudarjeno, da ni širjenje gole kultur-noprosvetne dejavnosti glavna naloga »Svobod«, ampak skrb za splošno in ideološko vzgojo širokih mas. Širokemu krogu ljudi bi morale omogočiti, da se izobražujejo, usposabljajo in širijo svoje obzorje ter oblikujejo marksistični svetovni nazor. Poleg takih, že omenjenih šol imamo dosti še drugih oblik dela, ki služijo istemu cilju: tečaji, seminarji, vsakovrstna predavanja, pa tudi dobre diskusije na masovnih sestankih. Uspeh dela je pač odvisen od prijema vseh naših organizacij.
Poseben problem, kot že omenjeno v začetku, so sirote brez staršev, predvsem partizanske. Za nje bi se morale bolj brigati oziroma bolj voditi računa, kako uspevajo v šoli, kaj je vzrok njihovemu neuspehu, v kakšnih razmerah živijo, vse množične organizacije, torej tudi SZDL, DPM itd., ne pa samo Zveza borcev. Poudarjam, da se ta skrb ne bi smela omejiti samo na dejanja materialne pomoči in na registracijo uspehov ali neuspehov v šoli, ampak bi morala biti usmerjena predvsem v moralno-vzgojni smeri.
Ne smemo pozabiti, da je važno vzgojno sredstvo tudi šport. Prav ta je postal na mnogih šolah ob pravilni organizaciji močan pozitivni vzgojni čini tel j.
DRMIT-LRS združuje 14 podružnic, z okoli 550 člani, med katerimi je podružnica Velenje, s preko 60 člani, ena najmočnejših.
Pregled dela podružnice DRMIT Velenje do danes, da v celoti sliko medlega in delnega izpolnjevanja vseh navedenih nalog. Bile so ekskurzije, bila so predavanja, tAdi anketiralo se je članstvo o raznih problemih, vendar društvo ni svojih nalog v celoti izpolnjevalo. Prav oba uvodoma omenjena faktorja sta odigrala svojo vlogo pri delu društva, zlasti pa prvi. Članstvo je bilo namreč v večini zadovoljno z dosedanjim periodičnim načinom dela in je Islabo aktivnost odbora samo pozdravljalo. Ne more se mimo vtisa, da se je društvo privleklo na dan samo tedaj, če se ga je rabilo. Tudi faktor je močno vplival na delo društva: podjetje je sicer storilo dokaj za strokovno knjižnico, podprlo ekskurzije, vendar zelo redko pritegnilo društvo k obravnavi tekoče problematike. Teza, ki prevladuje, da pač člani društva že po svoji službeni dolžnosti delajo na raznih problemih, in da drugačno delo ni potrebno, je zgrešena in nasprotuje osnovnim načelom društva. Strojni problemi zanimajo tudi rudarja, ki bi imel sigurno kakšne uporabne in tehtne predloge, enako tudi elektrotehnika zanima jama, revirnega nadzornika sepa-racija itd. Služba higiensko-tehnične zaščite bi sigurno bolje poslovala, če bi imela odgovarjajočo oporo v članstvu DRMIT. Ankete, posveti, komisije članstva, bi morali aktivirati tehnike in bi mogli dosti doprinesti k reševanju problemov podjetja.
Strokovno izpopolnjevanje članstva je druga slaba točka v delu DRMIT. Težko si je predstavljati, da v podjetju, ki ima tako moderno tehnično opremo, ne bi bilo potrebno dopolnjevati znanja. Mehanizacija napreduje, kader pa stag-nira in le skozi prakticizem osvaja novosti. Ciklusi predavanj o raznih aktualnih temah, z zaključno obvezno diskusijo bi že bili en način kako rešiti ta problem. Strokovna predavanja, ekskurzije, ankete, posveti in delo po komisijah, bi naj dopolnjevali delo za strokovno izpopolnjevanje članstva.
Učni načrt šol za kvalificirane in vi-sokokvalificirane delavce v rudarstvu, je trenutno v pretresu na vseh rudarskih forumih. Ravno tu bi društvo, zlasti ker bo v kratkem ponovno odprta rudarska šola v Velenju, lahko doprineslo levji delež. Enako bi društvo tudi moglo sodelovati pri analitični oceni delovnih mest, ki je v teku.
O delu pri organih družbenega upravljanja se lahko samo ugotovi, da ni bilo storjenega ničesar. Proračun občine, urbanistični načrti, komunalni problemi, so bili deležni v zadnjem času le enega informativnega predavanja.
Ob koncu bi bilo potrebno opozoriti še na številne zastopnike in strokovnjake naših in tujih podjetij, ki se mu-de pri našem podjetju, več ali manj časa. Slednje bi se lahko povabilo na predavanje in debato.
Naloge DRMIT so velike in obsežne. Njih izpolnjenje zavisi le od dela po-edincev — članov in od pravilnega razumevanja upravnih organov. Stagnacija tehničnega značaja članov nujno privede do Hagnacije uspehov podjetja, iz česar sledi potreba po izpopolnjevanju znanja vsega tehničnega osebja. To nalogo mora izvesti društvo. Dobra rudarska šola bo porok za dobre rudarske kadre, zato je tudi ta naloga velikega pomena, ter obvezuje vse člane DRMIT k sodelovanju pri izdelavi učnega načrta in organizacije pouka. Ob takšnih nalogah more društvo živeti in delati, bolje kot do sedaj.
»Mens sana in corpore sano« — zdrav duh v zdravem telesu«, je važno vzgojno načelo. Da bomo pa to lahko dosegli, moramo mladini tudi nuditi pogoje za to, treba je mladini nuditi določeni igralni prostor, dati jim je treba vse vrste športnih naprav, kjer se bo mladina lahko moralno in telesno krepila. Zopet pa ne sme na teh prostorih biti prepuščena sama sebi, ampak mora imeti dobro nadzorstvo in vodstvo, seveda ne y strogo šolskem smislu. To nalogo naj prevzamejo TVD »Partizan« ob podpori vseh drugih vzgojnih faktorjev in vsebina dela »Partizana« se bo v vzgojnem delu obogatila.
Važen vzgojni činitelj je tudi pionirska ali mladinska organizacija. Pomembnost teh dveh organizacij je tem večja, ker lahko, če sta dobro organizirani, nastopata kot močan subjektivni vzgojni faktor. Ti dve organizaciji, predvsem pionirska, sta več ali manj prepuščeni le šoli. Po mojem to ni prav. Za delo teh bi se morale brigati zopet vse množične organizacije. Morale bi jim pomagati, da dobijo odgovarjajoče prostore, potreben material, ki bi ga koristno uporabljale pri delu v svojih krožkih ter pri pritegovanju ljudi za vodstvo posameznih interesnih krožkov itd. Ce pa je vsa skrb prepuščena le šoli, vse izgleda preveč šolsko in za mladino ni tako sprostljivo in vabljivo. Tu naj bi Društvo prijateljev mladine našlo osnovno torišče svojega dela. Ob pomoči šole bi z organizacijo šahovskih, filatelističnih, taborniških in drugih krožkov ter s pomočjo pri organiziranju šolskih mlečnih kuhinj vršilo v celoti svoje vzgojno in humano poslanstvo.
(Nadaljevanje in konec prihodnjič)
Natek Matjaž:
Človek in telesna
Dr. Budna Leopold:
T93HII SEDA V MALEM SfJETU
Človeško življenje zahteva v sedanji dobi največjih duševnih in telesnih sposobnosti. Tega pa ne zahteva samo poklicno življenje i® družba, temveč sami vedno bolj želimo, da bi čim več dosegli, napredovali ter v napredku sodelovali. Pri tem nastopa vprašanje ali je človek zmožen slediti razvoju splošnega napredka, če ima potrebne duševne sile ter telesno moč in sposobnost. Ze nekdaj je veljal izrek »Mens sana in corpore sano« (zdrav duh v zdravem telesu), ki velja sedaj še bolj, kajti le s pravilno telesno vzgojo si bomo vzgojili ter pridobili tudi zdravega duha in odprt pogled v bodočnost.
Vsak delovni človek bi moral redno vaditi svoje telo in ga pripravljati na morebitne telesne napore, ker le načrtna in redna vadba omogoča skladen razvoj telesa in z močno voljo ter delom bo lahko premagoval vse ovire, na katere naleti dostikrat v življenju.
Zgodovina nas uči, da so že nekdaj prevladovali — bili sposobnejši — tisti narodi, ki so posvečali pozornost telesni vzgoji. Spoznali so vrednost telesnih vaj in to jim je koristilo v življenju.
Stari Grki so prirejali olimpijske igre, na katerih so kazali svoje spretnosti, pogum in voljo. Te igre so dobile svoje ime po gori 01ymp na Pelo-ponezu in so se vršile vsako leto ter združevale narode, ki so si bili prej smrtni sovražniki. Mladeniči so se pod goro 01ymp in pred svetišči bogov borili za oljkovo vejico, simbol zmage, časti in miru. Okrutni in težki so bili napori teh mladih ljudi, ki so med seboj tekmovali v bičanju, pankrationu, pentatlonu, t. j. v borjenju z okovanimi rokavicami, tekanju na en stadij (192 m), metanju kopja itd. Toda zaupanje vase, pogum in volja so premagali vse napore in sedaj s priznanjem ugotavljamo, da so bili stari Grki velik in plemenit narod, ki mu gre zahvala, da se je telesna vzgoja in njene borbene oblike razširila po vsem svetu.
Olimpijske igre so se vršile od 1. 776 pred našim štetjem do 393. 1. po našem štetju, ko jih je prepovedal cesar Teo-dozij, ki se je bal vpliva teh iger na miselnost svojih podložnikov, ki bi se z izmenjavo misli lahko začeli zavedati svoje moči pa tudi človeka nevrednega položaja v tedanji družbi, kar bi za tirana vsekakor moglo postati nevarno.
Nordijski narodi so za telesnovzgojno udejstvovanje izkoristili zemljepisni položaj in podnebje svojih držav in tako zasledimo pri njih prve zametke smučanja. V zgodovini beremo, da je smučanje staro že okoli 5000 let. Pri nas zaznamujemo prve pojave smuške-ga športa na Blokah pri Ljubljani. To zelo lepo opisuje Janez Vajkard Val-vazor v svojem delu »Slava vojvodine Kranjske«. Omenil bi še, da so smuči uporabljali takrat tudi že v vojaške namene, in sicer za razne poštarje in kurirje.
Vsi kulturni narodi na svetu so začeli spoznavati koristnost telesne vadbe in so jo prikrojili svojim življenjskim pogojem. Prve misli o tem so izrazili humanisti, ki so bili prvi borci za obnovo antične kulture ter opozarjali tudi na vrednost telesne kulture. Počasi, iz leta v leto, si je telesna vzgoja utirala pot tudi v šole k mladini, ki je bila željna, da se giba v naravi, se utrjuje in razvija svoje telo. Reformator šolske telesne vzgoje pri nas je bil Jan Komenski, ki se je zavedal, da s telesnimi vajami krepimo moč, utrjujemo ves organizem in vzporedno z njim duha.
Telesna vzgoja se je vedno bolj razvijala in izoblikovala. Duh olimpizma so sprejeli vsi napredka željni ljudje. Leta 1894 je bil v Parizu kongres naprednih ljudi, ki iso hoteli obnoviti olimpijske igre, ki bi združevale narode v bratstvu in slogi. Na pobudo Francoza Pierra Coubertina so se prve moderne olimpijske igre vršile samo dve leti kasneje v Atenah na čast grškemu narodu. Seveda se današnje igre razlikujejo od tedanjih, ker so na neprimerno višji tehnični ravni in zajemajo mnogo več tekmovalnih panog, vendar moramo ugotoviti, da so v prejšnji dobi igre imele večji — pred-
vzgoja
vsem moralni — značaj. Doslej so mnogi narodi in mesta imela čast, da sprejmejo najboljše športnike s petih kontinentov in jim nudijo svojo gostoljubnost. Atene, London, Helsinki, Stockholm, Pariz, Los Angeles, Berlin, Anwers, Amsterdam, St. Luis so mesta, ki so lahko ponosna, da so v svoji sredini sprejela športnike vseh barv in narodnosti, ki so se borili za ugled svoje domovine.
Vendar šport postane kaj lahko nevaren, če stremimo le za rekordi, ne gledamo pa na koristnost. Ni toliko važna zmaga kot pa udeležba ljudi in narodov, ker le tako pokažemo manifestacijo prijateljstva in ljubezni med narodi vsega sveta. Dogajalo pa se je in se žalje dogaja, da so telesno vzgojo uporabljali tudi v politične namene in celo za rasno diskriminacijo. Omenim naj le zmago fenomena med atleti, Črnca Jessy Owensa na olimpiadi le-
Gotovo boste verjeli, da so tajne seje res zanimive stvari, pa da si moraš nategniti ušesa preko glave, če hočeš zvedeti, kr.j se je na tajni seji govorilo.
In se je zgodilo, da je bil sestanek tako tajen in skrit, da ga niti miške niso opazile. Vršil se je namreč med najmanjšimi stvarcami na tem vrtljivem svetu.
Kje se je vršil in zakaj je bil sklican, nihče prav ne ve. Le vršil se je in to v burni debati, in dobro bi bilo, da zvemo za skrivnosti te tajne seje.
Ni se govorilo o milijonih in dobičku, niti o gospodarskem kriminalu, pač pa se je govorilo mnogo o tem, kar gotovo zanima vsakega izmed nas.
Gotovo ste že slišali o raznih bacilih in bakterijah, mogoče že toliko, da bi stvar ne bila zanimiva, če se mi ne bi posrečilo dobiti točnih podatkov o vsem, o čemer so razpravljali na tej tajni seji malega sveta.
In po pravici se govori o malem svetu, kajti ta bitja so tako majhna, da jih v eni kapljici vode lahko najdete na tisoče in milijone. Ne bi rad govoril o bacilih, kajti včasih izgleda, da ljudje ne verjamejo v bacile, ker iih pač niso videli. Celo pravijo, da so si bacile izmislili zdravniki. Vendar zdrav-
Dohod k novemu otroškemu igrišču nad stadionom
ta 1936 v Berlinu, ko mu zaradi barve kože niso priznali tistih časti, kot ostalim belopoltim zmagovalcem.
Mimogrede omenjam, da na sedanji stopnji razvoja telesne vzgoje ne poučujemo več raznih statičnih (prostih) vaj, ki imajo pri raznih množičnih nastopih le značaj množičnega efekta, sicer pa so za telesno vzgojo brez prave vrednosti, temveč se je treba potruditi, da( vsakogar naučimo plavanja, smučanja, raznih športnih iger in ostalih spretnosti, ki zagotavljajo skladen razvoj telesa in ga usposabljajo za najrazličnejše napore in zahteve, ki jih pogosto postavlja življenje.
Da v naši ureditvi tudi družba pravilno ocenjuje vrednost telesne vzgoje nam dokazuje dejstvo, da je v ustavi določeno častno mesto tudi za šport. Zakon pravi ... »država skrbi za telesno vzgojo ljudstva, zlasti mladine, zaradi dviga zdravja, delovne sposobnosti, kakor tudi obrambne moči naše države«. Mislim, da; nam to zadosti pove, kako se vrednoti telesna vzgoja v socialistični Jugoslaviji.
Ce omenim še razvitost telesne vzgoje v drugih državah, je pravilno, da pohvalim ameriški način izvajanja, kajti tamkaj le redko najdemo delavca, ki ne bi bil športnik. Ravno v takih deželah pa obstoja tudi nevarnost, da-človek postane stroj in zgolj sredstvo in trgovski objekt menažerjev, ki iz njega ustvarjajo sebi korist. Taki športniki so profesionalci, to je plačani športniki. Vse, ki se bavijo s kakršnokoli vadbo, pa naj bo to lahka atletika, nogomet, kegljanje ali karkoli, vodi neka sila k napredku in podzavestno se pri njih razvija poštenost, humanost in nadvse važno tovarištvo.
Za vsakega državljana socialistične Jugoslavije pa naj bo častna dolžnost, da si utrjuje svoje telo in moč, da bi čim laže koristil sebi in domovini. Tudi v Velenju obstoja športno društvo »Rudar«, ki goji po svojih klubih in sekcijah vse vrste športnih iger in TVD »Partizan«, ki skrbi za osnovno telesno vzgojo in gimnastiko. Vsi državljani, predvsem mladinci, bi se naj vključili v njihove vrste.
2ivio, zmagala sem! Povzpela sern se najvišje. Vsakodnevni prizor z otroškega igrišča.
nekoliko pogovorili o naših dosedanjih uspehih, o slavi našega rodu in o naših težkih nalogah, ki nas še čakajo. Naši predniki so zapisani v zgodovini zaradi svojih zlatih dejanj z zlatimi črkami. Cesar niso zmogli razni slavni vojskovodje, kralji, cesarji in poveljujoči generali, to se je posrečilo našim prednikom. Pomorili in uničili so cele armade, miljone civilnega prebivalstva po vsem širnem svetu in odločali o zmagi kralj evstev in številnih vojn. Množično so morali umirati ljudje, ker so jim naši predniki uničili črevesje, zastrupljali ves organizem in jih pošiljali pod zemljo.
Takrat so bili seveda za naš rod še zlati časi. Nihče nas ni videl, nihče nas ni poznal, mirno je potekalo naše življenje v bogatih kraljestvih, ki jih ljudje imenujejo s sramotnimi imeni, kakor: stranišča, straniščne jame, greznice, umazanija in podobno.
Da, ti ljudje! Dolga tisočletja smo jih vodili za nos in so bili prepričani, da nastopa griža zaradi slabega vremena, sonca, toplih vetrov, čarovnic in kaj vem, kakšnih umetnosti še. Pa je ta prokleti človek začel misliti s svojo glavo in so se nam zmešale štrene. Odkril je mikroskop in z mikroskopom je odkril tudi nas in naše sposobnosti. Po tem odkritju je nastalo smrtno sovraštvo med našim in človeškim rodom. Ljudje so začeli odkrivati naša bivališča, zasledovati naše delo, ujeli so na milijone naših ujetnikov in jih odnesli v laboratorije, kjer so jih mrcvarili tako dolgo, dokler niso iznašli orožja, s katerim nas pobijajo. To vedo imenujejo medicino in imajo posebej šolane ljudi, ki jim pravijo zdravniki, ti pa so zaprisegli proti nam smrtno sovraštvo in neizprosno borbo na življenje in smrt. Zaprli so se v svoje laboratorije, ambulante in bolnišnice, organizirali časopisje, ki mu pravijo znanstvene revije in javno razpravljajo o svoji paroli: »Smrt griži, tifusu in ostalim trebušnim obolenjem!« Tovariši iz rodu tifusne skupine bodo gotovo pritrdili, da je bila njihova zgodovina enako slavna in da so danes v istem položaju kakor mi.«
»Še v slabšem!« je zagrmel vodja tifusne skupine. »Tista medicina je iznašla neka zaščitna cepljenja. In če naša armada vdre v zaščitno cepljenega človeka, je naša moč brezpomembna. Tak človek se hrani, se smeji, dela in piše, za naše napade se pa sploh ne zmeni. Dobro je le to, da je še vedno veliko ljudi, ki v zaščitno cepljenje ne verjamejo. Ti so še naši. Toda za bodočnost kaže slabo. Cim dalje bolj uspeva sovražna propaganda, ki jo imenujejo zdravstveno prosveto in si osvaja široke ljudske množice. Tudi nam grozi pogin, čeprav so naši predniki odločali o zmagah posameznih armad. Še v prvi svetovni vojni smo bili močni, medtem ko beležimo v drugi svetovni vojni zelo slabe uspehe. Naši vojni pohodi, ki jih ljudje imenujejo epidemije, niso več tako slavni. Kaj slavni, to so le majhne »praske«, kakor se v vojnem žargonu taki spopadi imenujejo.
»Tovariši, nam grozi enak pogin, kot vam iz rodu griže!«
Verjeli boste, da to niso bile tolažil-ne besede za razbukano armado bakterij. In ko je minila prva zaprepa-ščenost, so zarjoveli vsi v en glas: »Smrt človeku! Ne smemo pustiti! Naša slavna zgodovina ne sme propasti!«
»Res je, toda kaj storiti?«
Ker je moč le v organizaciji, so postopali previdno in pravilno. Najprej je bilo treba preceniti situacijo in so ugotovili, da situacija le še ni tako slaba. Še so stranišča, ki niso pravilno grajena, oskrbovana in čiščena. Še vedno se najdejo razpoke iz greznic in kanalizacije, skozi katere se da prodreti do pitne vode in tako v usta, naprej v črevesje in napasti zdravje. Še vedno se najdejo ljudje, ki ne umivajo sadja, zlasti otroci nikoli ne najdejo tega časa. Tudi umazanije je še povsod veliko in tega faktorja ne smemo prezreti. Predvsem pa pazimo na ljudi, ki ne verjamejo znanosti in se zdravijo z domačimi zdravili, s katerimi nam več-
Kino »Svoboda« predvaja
s,-
5-
10,—11.
12,-17,-19,-24,-
-15. -18. -22. -25.
v oktobru:
NASILJE, ameriški film MANGALA, HCl INDIJE, indijski film
PORKA MIZERIJA, italijanski film
HONDO, ameriški film TROMBA, nemški film TRINAJSTA URA, ameriški f. DVORIŠČNO OKNO, ameriški film
UJETNIK NA GRADU ZENDA, ameriški film okt.-nov.
31.— 1. NORE SANJE, ameriški film
v novembru:
2.— 5. DO ZADNJEGA, ameriški film 7,— 8. LILIOMFI, madžarski film 9,—12. FILOMENA MARTURANO,
italijanski film 14.—15. PRELOMNICA, ameriški film 16,—19. FANT IZ OKLAHOME, ameriški film
26.-29.
21,—22. ŠE ŽIVIJO, madžarski film 23.-26. STRAH, ameriški film 28.-29. POT NA CARIBO, ameriški film
nov.-dec.
30,— 3. LUC LJUBEZNI, nemški film
v decembru:
5,— 6. EDVARD IN KAROLINA,
francoski film 7,—10. MIRNI ČLOVEK, ameriški film
12,—13. SAMO MATI, švedski film 14.—17. KVIŠKU GLAVO, madžarski film
19,—20. TRI KORAKE DO VEŠAL,
angleški film 21,—24. JAN HUS, češki film 26.-27. ŠTIRJE BREZ POSTELJE,
francoski film 28,—31. MEHIKA V PESMI, mehiški film
niki gotovo niso imeli nikoli toliko časa, da bi si izmišljevali bolezni, glist in bacilov. Oni so jih namreč videli, in če ne verjamete, obstaja v vsaki ambulanti možnost, da jih vidite tudi vi, seveda pod mikroskopom, pripravi, ki čez tisočkrat poveča vodno kapljico. In če koga zanima, se naj zglasi v naši ambulanti, kjer vam bomo pokazali te skrite bacile, da boste lahko verjeli v njihov obstoj.
Ce pa so bacili že tu, potem je gotovo verjetno tudi to, da so imeli tajno sejo in so govorili v vam nepoznanem jeziku, zdravnikom pa poznanem.
Ne morem povedati točno, kdaj in kje se je ta seja vršila in tudi ne točno krat pomagajo kot škodijo, kraja, kajti tudi zdravnikom je še ved- »Naši največji sovražniki no marsikaj tajnega iz tega malega sveta. Vendar seja je bila, in to je važno.
Kot izgleda, je bil samo pododbor iz vrste bakterij oziroma bacilov, kajti skupaj so se zbrali samo »asi«, ki se razumejo na črevesno obolenje.
Seja ie bila proti večeru ali jutru, tu ali tam, mogoče ravno opoldne ali pa opolnoči.
Predsedoval je strah zbujajoči bacil Siga - Kruze, znan po vsem svetu po svoji krvoločnosti, ker povzroča obolenje dizenterije ali po domače griže. Bacil je eden najstrupenejših v vlogi črevesnih obolenj, ki zna v kratkem času uničiti črevesje in zastrupiti ves organizem človeka, ter ga brez zdravljenja kaj hitro spraviti pod zemljo. Nastopa množično in je razumljivo, če napada črevesje in njegovo vsebino, da ga bomo našli povsod, kjer so greznice, umazanija in ostali komfort Šige-Kruzeja.
In temu podoben sovražnik je bacil, ki povzroča tifus in paratifus, tudi nalezljivo obolenje črevesja in vsega organizma.
In ti dve veliki armadi sovražnikov človeškega zdravja sta se zbrali na tajni seji.
Prevzel je besedo bacil griže, slavni Šiga-Kruze, udaril po mizi, ves prevzet od slave svojih prednikov: »Tovariši bacili! Potrebno je bilo, da smo se sestali na to važno sejo, kjer se bomo
št. 1 so
zdravniki! S svojim raziskovanjem in opazovanjem ne mirujejo. Njihova špi-jonaža je odlična. Proti njim ne moremo mnogo. Ne nasedajo lažni propagandi in verjamejo samo to, kar je z logiko in poskusi znanstveno dokazano.
Drugi sovražnik so seveda »zdravila«, kot jih ljudje imenujejo. Za rias je to sovražnikovo orožje. Prave atomske bombe v obliki tablet, injekcij, svečk in praškov, tekočin in temu podobnemu uničujočemu orožju. Ta tehnika se
nes že na slabšem kot v dobi vodikove bombe. Proti tem zdravilom ne moremo dosti napraviti, kar se pa še da, to lahko izvedemo. Vplivati moramo na ljudi, da bodo jemali zdravila po svoje, ne pa po zdravniških predpisih. Kajti če jih jemljejo po svoje, jih običajno ne jemijejo pravilno in tako rekoč te bombe ne vžgejo, kot bi bilo potrebno. Saj veste, kaj so napravili s penicilinom, da je danes izgubil na svoji vrednosti.
Tretji sovražnik je higiena. Imamo še srečo, da niti ljudje ne marajo higiene. To je veda, ki proučuje vse možnosti medicinske znanosti z namenom, da bi si ljudje znali urediti čimbolj zdravo življenje in s tem preprečevali obolenja. Dve veliki nevarnosti za nas se skrivata pod to higieno. Prvič umivanje rok in drugič preganjanje in uničevanje naših avionov ali kakor jih ljudje imenujejo: muh. Dobro vemo, koliko dobrega so nam muhe že storile. Ali morda ni komu znano, -da se na tisoče bakterij lahko oprime ene mušje noge, in muha nas s svojim poletom lahko prenese naravnost iz straniščnih odpadkov človeku pod nos. Tam skočimo iz noge in potrebno je samo, da se človek ob-lizne, pa že romamo v kraljevstvo njegovega črevesja in začnemo svoj nevarni boj. Zato bo zopet naše gesjo: Cuvajmo muhe, naše dragocene avione, ter vplivajmo na ljudi, da bodo puščali v nemar razno nesnago, nezaprte greznice, nepomito posodo, povsod razmetane ostanke hrane, nepokrit kruh in sadje; skratka vse slaščice za naše muhe!«
Človeka kar gane taka povezanost in ljubezen, katero gojijo bakterije do muh na eni strani, na drugi strani pa | usmiljenost ljudi, ki dajejo s svojo ' umazanijo, z nepospravljanjem in čiščenjem muham potuho in poln koš slaščic.
Toda situacija še ni bila prečiščena.
»Četrti sovražnik sta milo in razku-ževalna sredstva. Saj vemo, da je za milo in razkuževalna sredstva dostikrat škoda denarja. Da se marsikdo razkuži na ta način, da prepere svoje prebavne organe s poplavo alkohola, pa ne ve, da je pri tej poplavi odneslo iz njega tudi obramben zid. Na ta način je naša borba še lažja.« In ves zbor je zarjul: »Živele alkoholne poplave!«
Tako je nastalo med zborujočimi bakterijami pravo veselje in direndaj, da je mogočni Šiga-Kruze komaj napravil red.
»Takole, dragi moji, sedaj smo na kratko precenili situacijo. Samo na kratko, marsikaj bi se dalo še povedati. Toda čas je zlato. Sedaj ]e TtnraT" poletje, naš idealni čas, da začnemo borbo proti ljudem. Pozimi ne opravimo mnogo. In hočeš, nočeš, ljudje postajajo vendar le bolj previdni. Nič dobrega se nam ne obeta. Vložili bomo vse sile, da okužimo iz greznic in odpadnih jam po skritih kanalih vodnjake in vodovode. Zasesti moramo vse sadje. Čimbolj se oprimimo muh, da nas bodo ponesle vse do stanovanj in če je mogoče direktno v kuhinje in kuhinjske shrambe. Predvsem napadaj-mo ljudi, ki imajo opravka z živilsko stroko. Preko njih bomo v trgovinah hitro prišli k številnim strankam. Ali pa v gostinstvo navalimo na kuhinje in natakarje...«
Pa je mladi in bister bacil hotel napraviti paniko in je zavpil: »Prepozno! Ti ljudje so vendar zaščitno cepljeni, nima smisla, da jih napadamo!« In so ga trije izkušeni bacili lopnili po glavi in ga na mestu ubili, kajti neprijetno bi bilo, da bi v tako kočljivem trenutko prišlo do panike.
»Cepljeni ali necepljeni! Nam je vseeno. Napadajmo! Obupati ne smemo! Napadajmo vse vprek! Nekje moramo prekiniti verigo zaščitnih sredstev in zdravstvene propagande!«
»Tako je!« je zevpila vsa armada bakterij. »Na boj! Na življenje in smrt s človekom! Nas veže sovraštvo in mi ne bomo odnehali!«
Prav zaprisegli so to svoje sovraštvo s parolo: »Zdaj je poletje, zdaj je naš čas, zdaj udarimo!«
Vidite ljudje, takšen je bil zaključek te tajne seje. Vso srečo imamo, da se nam je posrečilo izvohati njihov namen. Kajti s sovražnikom, ki ga poznamo, se je lažje boriti.
Naš odgovor bi moral biti: »Vstran z umazanijo, vstran z zanemarjenimi stranišči, greznicami in muhami! Pazimo na čistočo, umivajmo sadje, umi-vajmo si roke, pazimo na snago!«
Namreč zmagal bo tisti, ki bo močneje in dosledneje izvršil svoje naloge.
To ni zgodbica iz Tisoč in ene noči.
To se godi okoli nas in zakaj bi ne bili ?
iz dneva v dan izpopolnjuje in smo da- previdni
Motvoz v kruhu
Mnogokrat smo v našem glasilu že-razpravljali kako kritično je vprašanje obrtniških uslug in oskrbe v Velenju. Zal moramo ugotoviti, da je vsa naša več kot upravičena kritika pri neposredno prizadetih naletela na gluha ušesa. Tudi oblastveni organi, n. pr. tržna, finančna in sanitarna inšpekcija, so se za ta vprašanja brigala zelo malo — ali pa prav nič.
Spomnimo se nekaj tednov nazaj, ko smo morali kupovati kruh, ki se je redno že isti dan popoldne pokvaril. Kako je to mogoče ne vemo, upravičeno pa sumimo, da so zmočen star kruh na novo prepekli in prodajali.
V soboto, 22., septembra pa je rudniški uslužbenec R. M. našel v belem kruhu, ki je bil kupljen v velenjski pekarni, kos motvoza. Ta najdba vsekakor dokazuje, da je velenjskim pekom higiena deveta briga in da verjetno moke pred napravo testa sploh ne presejejo.
Skrajni čas bi že bil, da bi tržna irt sanitarna inšpekcija s primernimi prijemi poučili nekatera naša podjetja kaj je njihova dolžnost do potrošnikov, predvsem pa, da ni že prav vsak odpadek primerna hrana za našega delovnega človeka.