108 ZGODOVINA ZA VSE V drugo taborišče so poslali tudi njegovo ženo, otroci pa so bili raztepeni po Kitajski. Mao, ki ni- koli ni maral izobražencev, je razpustil šole in ki- tajsko mladino ter številne druge meščane (sku- paj 15 milijonov ljudi) nagnal na kmete, da bi se učili skozi delo. "Kmetje imajo umazane roke in v kravjem dreku namočene noge, a so mnogo bolj čisti kot intelektualci", je značilno grobo iz- javil veliki mislec. Jung Chang je skupaj z mlajšo sestro pristala v mali vasici na obronkih Himala- je. Le mukoma je uspela priti iz tega zakotja in si priborila mesto v komuni blizu Chengduja. Ker kot mestni otrok ni bila uporabna pri kmečkih opravilih in je bila pogosto odsotna, saj je obiskovala mamo in očeta, so bili vaščani prezadovoljni, ko je napredovala v "bosonoge- ga zdravnika". V skladu z Maovo krilatico: "Več knjig ko prebereš, bolj neumen postaneš", je do- bila le kratek priročnik in že je lahko začela zdraviti. Šele 1971 se je lahko vrnila v Chengdu in se zaposlila v tovarni kot električar. Razmere so se v začetku sedemdesetih izbolj- šale: 1971 je bila rehabilitirana pisateljičina ma- ma, 1972 je bil iz taborišča izpuščen njen oče, 1973 pa se je na prizorišču spet pojavil Deng Xi- aoping, ki ga je bil Mao izpustil, da bi rešil ohromljeno ekonomijo. Politična klima se je počasi otoplila in spet so začele delovati šole, Jung Chang se je 1973 lahko vpisala na Sečuan- sko univerzo. Med študijem angleščine, ki je bil pravo vrvohodstvo, saj je prevelika želja po zna- nju veljala za reakcionarno, se ji je odprl nov svet. K temu je marsikaj prispevala njena mama, ki se je kot pregovorna levinja borila za hčerki- no prihodnost. Obhodila je vse nekdanje tovari- še, za katere je menila, da lahko zastavijo svojo besedo na ustreznih mestih. Oče pa je ostal člo- vek načel in hčeri, ki jo je imel najrajši izmed svojih otrok, ni zmogel pomagati; še vedno se je boril proti klientelizmu in drugim tradicional- nim napakam kitajske družbe, čeprav je izgubil neskončno vero v boljši, komunistični jutri. Leta je 1975 je oče v starosti 54-ih let umrl zara- di infarkta. Pred njegovo soprogo je bila velika naloga - od partije je morala izposlovati ustrezen pogrebni govor. Ta je namreč odločal o nadaljnji usodi otrok. Avantgarda delavskega razreda je otroke še vedno kaznovala za (pogosto namišlje- ne) grehe staršev in jih sodila po njihovih delih. Po Maovi smrti in obračunu z zloglasno "ban- do štirih" se je kulturna revolucija za vedno končala. Jung Chang je 1977 začela predavati na univerzi in 1978 dobila britansko štipendijo. Zgodba se je tako zanjo srečno končala. Kako bo s Kitajsko in Kitajci, pa bomo šele videli... Knjiga Jung Chang ni znanstvena zgodovina, temveč pripoved o ljudeh v času, o ljudeh, ki jim usoda ni prizanašala. Divji labodi so čudovit prispevek k zgodovini neke države in zlasti k spoznavanju komaj predstavljive ideološke po- besnelosti. Le strinjam se lahko s kritikom Sun- day Timesa, ki je zapisal, da je knjiga "an unfor- gettable portrait of the brain-death of a nation". Čeprav gre vse spoštovanje pogumu založni- ce, ki obsežnega dela ni le izdala, temveč ga je tudi prevedla, ni mogoče spregledati nekaterih pomanjkljivosti slovenske izdaje. Prevod je na nekaterih mestih površen, želeli bi si še kakšen lektorski poseg več, predvsem pa motijo tehnič- ne napake. Celi odstavki so po zaslugi nepozor- nega pretvarjanja iz enega kodnega razporeda v drugega brez šumnikov. Branje znakov č na- mesto č in podobne nerodnosti pač kvarijo bralni užitek. Z malo več skrbnosti bi to izdaja- teljica mogla in morala preprečiti. Rok Stergar IZSELJEVANJE SKOZI OČI (IN DUŠE) IZSELJENCEV Marjan Drnovšek, Usodna privlačnost Ameri- ke. Pričevanja izseljencev o prvih stikih z ñpvim svetom. Korenine, Nova revija, Ljubljana 1998, 390 strani. / Preseljevanje ljudi je eden izmed procesov, ki (potekajo že od nekdaj in na svoj način odslika- [vajo ekonomske in kulturne razmere nekega časa in prostora. Slovenski prostor pri tem ni nobena izjema, saj so ljudje tukaj vsaj že od srednjega veka za krajši čas ali za vedno zapuš- čali svoja ognjišča. Razlogi za to so bili različni, takšna pa je bila tudi struktura tistih, ki jih je pot zanesla na vse konce znanega in neznanega sveta. Obdobje, v katerem izseljevanje posebej vpli- va na potek zgodovine Slovencev, je čas 19. in začetka 20. stoletja, ko v nekaj več kot tričetrt stoletja dobi razsežnosti, ki pravzaprav osupne- VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 109 jo. Do leta 1914 se namreč po ocenah iz sloven- skega dela Avstrije izseli do 300 000 ljudi, med- tem ko v celi Avstriji skupaj leta 1910 živi 1250000 Slovencev! Nedvomno podatek, ki proti koncu 20. stoletja govori v prid povečane- mu zanimanju slovenskega zgodovinopisja za proučevanje tega fenomena. Dosedanje razprave na to temo predstavljajo slovenski izseljenski proces z vidika različnih znanstvenih ved, medtem ko prave zgodovin- ske sinteze na to temo še ni. Težava je namreč tudi v tem, da za končno podobo mozaika slo- venskega izseljenstva še vedno manjkajo neka- teri drobni, a pomembni kamenčki. Eden tak- šnih je bil zagotovo doživljanje izseljevanja sko- zi oči posameznika, to praznino pa je zapolnila Usodna privlačnost Amerike. Avtor že na začetku opozori, da ga je pri tem delu prvenstveno zanimalo doživljanje malega človeka, ki je v velikem izseljenskem valu pred- stavljal večino, pri pisanju pa ga je vodila pred- vsem občutljivost izseljenčevega doživljanja pr- vega stika s svetom. Kot glavni vir je Drnovšek uporabil celotna ali delna osebna pričevanja, do katerih je zgodovinopisje zaradi njihove subjektivnosti sicer precej nezaupljivo. Vendar ravno to delo dokazuje, da je moč s trdnim vpet- jem v ustrezne časovne, prostorske in tematske okvire ta pričevanja uspešno uporabiti in z nji- hovo pomočjo bralcu predstaviti zgodbe, kot jih je izseljencem pisalo življenje. Čeprav so migracije pojav, znan že vsaj od srednjega veka, pa predstavlja pomemben mej- nik za Slovence zmanjševanje osebne naveza- nosti na zemljo, ko s patenti Jožefa II. začno pa- dati ovire, ki so do tega časa podložnika vezale na zemljiškega gospoda. Ta proces poteka po- stopoma, najprej s svobodo preseljevanja zno- traj nemških in avstrijskih dežel, sčasoma pa po- stane preseljevanje omejeno le z vojaško dolž- nostjo in ovirami formalne narave. Kakorkoli že, za tistega, ki je imel denar za nadaljevanje poti, meje praktično niso obstajale. Kmalu pa je država začela spoznavati, da ji na drugo stran velike luže uhaja veliko za boj spo- sobnih mož, in to v času, ko je svetovni vojaški spopad postajal vedno bolj neizbežen. Sledili so jalovi poskusi z opozorili pred izseljevanjem, ki ga je država nameravala zajeziti tudi z ustrezno zakonodajo, a dlje kot do osnutkov ni prišlo vse do njenega konca. Izseljevanje je spremljala tudi slovenska Cer- kev, vendar vsaj na začetku temu vprašanju ni posvečala pretirane pozornosti. Izseljenska vprašanja so obravnavali na škofijskih sinodah, posamezniki pa so tudi že opozarjali na razsež- nosti izseljevanja v nekaterih predelih. Vedno bolj je postajalo jasno, da izseljevanja ne bo moč zaustaviti, zato je po zgledu nemške tudi slovenska Cerkev začela ustanavljati Družbe sv. Rafaela, s katerimi je izseljencem pomagala z nasveti in pomočjo na poti, ob prihodu v deželo priselitve, in tudi kasneje. V Ameriki je Cerkev za svoje vernike tako daleč od doma skrbela z misijonarji, ki so - kolikor je bilo mogoče - red- no obiskovali Slovence, ki so bili razkropljeni širom ZDA. Ker so bili njihovi obiski v določe- nih predelih zelo redki, so njihovo vlogo prev- zemala katoliška glasila. Le-ta so najprej prihaja- la iz domovine, kasneje pa so jih začeli izdajati izseljenci sami. Eden najpomembnejših virov, iz katerih so ljudje v domovini dobivali informacije o Ameri- ki, so bila ravno razna glasila (npr. Novice in Zgodnja dánica), ki so objavljala pisma prvih misijonarjev v Ameriki. Pogosto so tudi razglab- ljala o vzrokih in posledicah izseljevanja, proti koncu 19. stoletja pa so se jim v poročanju o iz- seljenstvu pridružila tudi številna regionalna glasila in koledarji, tako da je bilo informacij o življenju ameriških Slovencev kar precej. Pisma izseljencev se skoraj brez izjeme zače- njajo z opisovanjem poti do Amerike, čemur je sledil tudi avtor knjige, ki je temu delu pisem posvetil celo poglavje. Za večino ljudi je bil to namreč del poti, ki jim je v ostal v spominu celo življenje, sploh tistim, ki so preko Atlantika pluli med prvimi. Prva polovica 19. stoletja je bila na- mreč čas jadrnic, ki so do ameriških obal potre- bovale cele tedne, potnikom pa so v spominu ostale predvsem po morski bolezni, zadušlji- vem zraku, viharjih in podobnih mukah. V samo nekaj desetletjih se z velikimi prekooceankami plovba skrajša na borih nekaj dni, potniki pa so deležni vedno večjega udobja. V zvezi s potova- njem preko Atlantika tako prinašajo pisma v pr- vem poglavju nekaj izjemno doživetih priče- vanj. Takšno je denimo pismo misijonarja Fran- ca Pirca, ki je tej izkušnji posvetil pesnitev v še- stinsedemdesetih kiticah, katere vrh je doživlja- nje viharja sredi noči na odprtem morju. Kmalu za Pircem je v Ameriko plul drug misijonar An- drej Bernard Smolnikar, ki je na morju preživel skoraj dva meseca, saj je z jadrnico izplul iz Trsta. VSE ZA ZGODOVINO 110 ZGODOVINA ZA VSE Izhodiščnih pristanišč za pot preko Atlantika je bilo v Evropi kar nekaj, tako da so mnogi pre- potovali lep kos Evrope, preden so prispeli do Le Havra, Antwerpna, Bremna ali katere druge odskočne deske za Ameriko. Nekateri so že na tem delu poti doživeli marsikaj in so o tem v svojih pismih tudi poročali. Opozarjali so na či- sto vsakdanje stvari, ki bi utegnile koristiti bo- dočim izseljencem, npr. kje so poceni prenočiš- ča, koga in česa se je treba v katerem mestu izogniti, kako poteka vkrcanje, kakšna je hrana na ladji in podobno. Če so si pričevanja s prvega dela poti še neko- liko podobna, pa so postale usode toliko bolj različne po prihodu na ameriška tla. Med prvi- mi Slovenci, ki so v večjem številu odšli iskat svojo srečo v Ameriko, so bili predvsem Belo- kranjci. Med njimi sta bila tudi krošnjarja Matija Premuta in Janez Gorše, ki sta konec tridesetih let 19- stoletja s krošnjo pogumno stopila v ame- riški svet, in se, kot pišeta v pismu, že po nekaj tednih naučila trgovati v angleščini, tako da sta postajala vedno bolj navdušena nad novo deže- lo. V njej namreč niso poznali ne grofov, ne knezov, pred katerimi bi morala snemati klo- buk, niti ju niso obremenili z nobenim poseb- nim davkom. Pisala sta tudi, da se da imenitno zaslužiti, ljudje pa so silno prijazni in gostoljub- ni. Kot mnogi drugi preprosti rojaki tudi onad- va nista mogla skrivati navdušenja nad dejs- tvom, da se v Ameriki jé le bel kruh, da je pri vsakem obroku na mizi meso in da je hrane v izobilju. Vsaj za Premuto pisma govore, da je v Ameriki našel svojo srečo, kajti že po šestih letih je bil nekdanji krošnjar ugleden trgovec in go- stilničar ter pobožen meščan mesta St. Louis ob Misisipiju. Eden najbolj znanih misijonarjev, ki je odšel po sledeh Barage, je bil Lovrenc Lavtižar, kate- rega pota so bila preko dopisov dobro znana tu- di bralcem Zgodnje danice, ki je več let objavlja- la njegova pisma. Bil je popolnoma predan svo- jemu poslanstvu. Kmalu po prihodu se je naučil angleškega in indijanskega jezika, s čimer je lah- ko uspešno oznanjal vero med Indijanci in pri- seljenci drugih veroizpovedi. Prepotoval je ve- lik del ameriške celine, dokler ni na eni izmed takšnih poti zmrznil v bližini Rdečega jezera. Pomembna vzpodbuda k nadaljnjemu izselje- vanju je bil obisk že omenjenega misijonarja Pirca v domovini, ko je ob svojem pripovedova- nju ljudi tudi odkrito povabil v Minnesoto. Dal jim je natančna navodila glede poti in je zanje celo predvidel zelo dobra zemljišča po ugodni ceni. Rojaki v domovini so bili takó dobro sez- nanjeni s tem, kakšne so kmetijske površine in podnebne razmere v Minnesoti, kakšni so na- čin obdelave, zaslužek, nevarnosti, ki jih čakajo, skratka vse, kar bi jih utegnilo zanimati. S tem se je navkljub svarilom, ki so jih bili delili sloven- ski časniki, konec 60. let 19. stoletja sprožil nov val izseljevanja, predvsem Gorenjcev, v Minne- soto. Redkeje so se za izselitev odločale ženske. Razlogov je bilo več, temu primerno pa je števi- lo objavljenih osebnih pričevanj o njihovih do- živetjih. V začetni fazi je šlo predvsem za žen- ske, ki se v Ameriki pridružile svojim možem ali sorodnikom, kot npr. Polona Noč, sestra misijo- narja Pirca, in Marija Trobec, katere brat je opravljal enako poslanstvo. Vendar nekaterim v domovini pojav Slovenk-izseljenk ni bil najbolj všeč. O tem priča reakcija dr. Bleiweisa, ki je za odhod družine Noč v Ameriko krivil Polono, ki po njegovem "ni imela več obstanka v svoji do- movini", in je le zaradi nje mož "na vrat na nos" prodal grunt, za katerega je iztržil le toliko, da so si lahko plačali vozovnice do New Yorka. Število rojakov "brez obstanka" pa je v drugi polovici 19. stoletja začelo še bolj naraščati. Hi- tro se razvijajoča industrija je potrebovala ogromno delavcev, kar je premamilo tudi števil- ne Slovence. S tem je naraslo tudi število pisem, ki so jih slovenska glasila še vedno redno objav- ljala, vendar je njihova objava bila vedno bolj odvisna od nazorskih in političnih načel, ki so jih časniki zastopali. Posledica so bile objave ne- podpisanih pisem, objave samo "primernih" de- lov pisma, ali pa so z njihovo vsebino uredniki kako drugače manipulirali. Slovenski časniki so začeli proti koncu 19. sto- letja izhajati tudi v Ameriki. Tako je leta 1891 iz- šel prvi Amerikanski Slovenec, s katerega uso- do je bila povezana že prva afera. Že po deseti številki je to glasilo glavni urednik Anton Mur- nik namreč prodal Jožefu F. Buhu, predstavni- ku katoliške Cerkve, kar je takoj glasno odmeva- lo v liberalno usmerjenem tisku v Ljubljani. Po- litična nasprotja med vedno številnejšimi slo- venskimi priseljenci so postajala vedno bolj očitna tudi v zasebnih pismih. Tako študent me- dicine Jauh iz Clevelanda razglablja o nevarno- stih klerikalizma, na drugi strani priseljenec Ja- kelj v pismu svoji ženi ne more mimo obiska VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE 111 "socialističnega apostola" Etbina Kristana v Ameriki. Zadnje poglavje je v celoti posvečeno zapi- som izpod peresa župnika Jurija Trunka. Ti za- pisi so nastali v času njegovih štirih potovanj v Ameriko v letih 1909-11, ko je izseljevanje Slo- vencev pred izbruhom svetovne vojne doseglo še zadnji vrhunec. Kot izobraženec in navdušen popotnik je odkrival ZDA, hkrati pa navezal sti- ke z mnogimi slovenskimi izseljenci. Odlikujeta ga lep jezik in čut za opazovanje, predvsem pa so zanimiva njegova razmišljanja o vzrokih izse- ljevanja, kjer opozarja pred posploševanjem. Opozoril je tudi na enostavni psihološki vzorec, po katerem so tisti izseljenci, ki so uspeli, slikali vse v zvezi z Ameriko svetlo, o Evropi pa so me- nili vse najslabše. Posebno vrednost dajejo Trunkovemu delu številne fotografije in ilustra- cije Ivana Vavpotiča, ki na eni strani zajemajo motive ZDA, na drugi motive Slovencev. Objava Trunkovih zapisov na koncu nekako tudi kronološko zaokrožuje vpogled v osebna pričevanja, ki bralcu ponudijo izseljenstvo iz perspektive njegovih protagonistov. S tem de- lom smo tako dobili nov pomemben prispevek, ki v zgodovinopisju upošteva tudi malega člo- veka. Prav s tem dokazuje, da je moč tudi na os- novi takšnega videnja spoznati kaj novega o njegovem času in prostoru. Simon Zupan VSE ZA ZGODOVINO