Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34170 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 PODUREDNIŠTVO: 34135 Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Polletna naročnina..............L 1.250 Letna naročnina.................L 2.500 Letna inozemstvo................L 3.500 Poštno čekovni račun : štev. 24/12410 Leto XX. - Štev. 40 (1020) Gorica - četrtek, 10. oktobra 1968 - Trst Posamezna številka L 50 Slovenska prosveta v Trstu je pretekli teden imela svoj občni zbor; Zveza slovenske katoliške prosvete v Gorici je zopet začela z rednimi sejami; tudi druga društva v mestih in na deželi so se po Premoru poletnih počitnic vrnila k rednemu kulturnemu delu. Začetek na Goriškem je letos dalo prosvetno društvo »F. B. Sedej« iz števerjana, ki je zadnjo nedeljo v septembru že pripravilo prvo kulturno gostovanje v novi sezoni. Naše kulturne organizacije so se torej že spoprijele z rednim kulturnim delom. Zato se nam ne zdi odveč, da najprej povemo, kako je na Goriškem potekla kulturna sezona 1967/68 in potem kakšne načrte kujejo naše katoliške organizacije za nastopajočo sezono. GORIŠKA KULTURNA DEJAVNOST V SEZONI 1967/68 Na sestanku v Dragi je bilo javno slikati opazko, da se na Goriškem malo kulturno dela in da smo Goričani kulturno in idejno preveč zaprti. Temu mnenju, ki se zdi, da je precej razširjeno, dajemo samo en odgovor: Naše delo v pretekli sezoni, ki tu sledi v kratkem in strnjenem pregledu. Od 12. oktobra 1967 do 13. julija 1968 smo samo v Katoliškem domu imeli 13 dramatskih predstav, 14 kulturnih večerov, 4 koncerte in 8 drugih nastopov, med njimi eno skupno šolsko prireditev. Obiskovalcev je bilo pri omenjenih prireditvah nad deset tisoč. Poleg tega so organizacije, včlanjene v Zvezi slovenske katoliške prosvete, imele dramske predstave, kulturne večere, koncerte, filmske predstave še vsaka v svoji vasi. Naj omenimo le prosvetno društvo v štandrežu in njegove prireditve v novi dvorani. Tam imajo vsako nedeljo ali predstavo ali film. Poleg tega so v štandrežu v sodelovanju z drugimi organizacijami pripravili praznik špargljev, ki je bila kulturna prireditev na visoki ravni. Dalje velja spomniti na SKPD »Sedej« v števerjanu, ki kljub te-•Uu, da še nima ustreznih društvenih prostorov, razvija močno prosvetno dejavnost, s katero se uveljavlja doma in v Katoliškem domu v Gorici in tudi drugod. Doberdob ne miruje, čeprav so bili in so še vpreženi v delu za novi mladinski dom. Kulturne večere so imeli še v Pevmi in Podgori. Iz vseh vasi sodelujejo številni •hladi ljudje pri pevskih zborih in kulturnih organizacijah v Gorici. Po naših Povprečnih računih so slovenske katoliške Prosvetne organizacije v pretekli sezoni Pripravile kakih 70 večjih ali manjših kulturnih manifestacij. In sem ne štejemo vaznih izletov in romanj, ki so jih društva priredila. Za slovensko manjšino na Goriškem ni to ravno majhno število. Seveda bi lahko bilo to delo še bolj razširjeno, če bi kulturno življenje in delo Oživelo še po nekaterih vaseh, kjer ničesar ali skoro ničesar nimajo. Toda to ie že drugo vprašanje. AU smo bili pri tem delu Goričani zaprti le v svoj krog? Od dramskih skupin, ki so nastopile v KD v Gorici, so bile: Slovensko gledališče iz Trsta, Korošci z Miklovo Zalo in z Martinom Krpanom, Zbor Citta di Gradišča iz Gradiške ob Soči, nastopili so igralci iz Bohinja, glasbena šola iz Novega mesta, Branka Verdo-Plkova iz Reke, razni ansambli Iz Slovenije. Predavatelji so bili nekoliko od vsepovsod, iz Trsta, iz Slovenije, s Koroške, Potem misijonarji iz Indije in Madagaskarja. Poleg tega so letos števcrjanci gostovali v Bohinju, goriška pevska zbora “M. Filej« in »Lojze Bratuž« pa v Gradiški *h Novem mestu. Vse to priča, da res ni-Sttio zaprti in da imamo stike s slovenskimi in italijanskimi kulturniki, kjer koli ■le mogoče. Le proti enemu smo zaprti: Proti brezbožni in seksualni kulturi, zato ber smo katoličani in želimo gojiti slovensko in krščansko kulturo. PROGRAM ZA LETO 1968/69 Na svojih sejah v septembru in oktobru Je odbor Zveze slovenske katoliške prosvete razpravljal o načrtih za novo sezono. Oluščile so se naslednje pobude: Baragova proslava za stoletnico njegove smrti, ki bo ob koncu januarja prihodnjega leta. Razstava slovenske ljudske nabožne u-metnosti, ki bo predvidoma konec decembra ali v januarju. Zmenili smo se za gostovanje slovenskih madrigalistov iz Ljubljane, ki bodo imeli Gallusov koncert v goriški stolnici, pozneje pa zelo verjetno tudi koncert božičnih pesmi. Na sporedu je nadalje cecilijanka, misijonska prireditev, gostovanje dramske skupine iz Kostanjevice na Krki z Divjim lovcem, miklavževanje otrok, božični koncert naših podeželskih zborov, razna predavanja, ki bodo letos posvečena predvsem nabožni umetnosti. Dramska šola pripravlja Sofoklejevo Antigono, v števerjanu mislijo na novo igro, prav tako v štandrežu. To je nekaj načrtov, ki so se pojavili ob začetku sezone. Izluščili se bodo še drugi v teku jeseni in zime. To smo povedali zato, da nas ne bodo Slovencev na Goriškem tako krivo sodili in da damo čast mladini in starejšim, ki so pri kulturnem delu tako zavzeti. (r+r) Olimpijske igre in nemiri v Mehiki XIX. olimpijske igre, ki naj bi se pričele v soboto, 12. oktobra v mehiškem glavnem mestu Mehiki, niso bile rojene pod najbolj srečno zvezdo. Najprej jim je grozil bojkot afriških držav, ker je olimpijski odbor pripustil na igre tudi Južno Afriko, ki izvaja hudo rasno diskriminacijo nad svojim črnim delom prebivalstva. Problem so rešili tako, da je bila naknadno Južna Afrika z glasovanjem izločena iz tega tekmovanja. Nato je prišel nepričakovani napad Sovjetske zveze in njenih satelitov na Češkoslovaško. Spet so nekateri člani olimpijskega odbora zahtevali, naj se atletom držav napadalk prepreči nastop na igrah. Ker pa ima ravno Sovjetska zveza poleg Sev. Amerike največ možnosti za dosego lavorik, bi odsotnost njenih tekmovalcev precej zmanjšala športno raven XIX. olimpijade. Predlog je' propadel in sovjetsko moštvo že pridno vadi v olimpijski vasi. Dialog ned kristiad ii nekristini Tajništvo za neverne, ki ga vodi dunajski kardinal Franc Konig, je sredi preteklega tedna izdalo poseben dokument o dialogu med vernimi in nevernimi. Dialog se more ustvariti v primem, ko zastopata sobesednika sicer različni stališči, a sta pripravljena svoje nazore drug drugemu razložiti z namenom, da se tako medsebojno približata. Dovolj je torej, da vsak od sobesednikov stremi za tem, da bi prispeval k rasti resnice, ki jo brani in poseduje. Za take vrste dialoga sta potrebna dva pogoja: zvestoba resnici in svoboda, da jo je mogoče sprejeti. Prav zato je na dok-trinalnem področju s komunisti dialog nemogoč. Prvič je za komuniste resnica nekaj relativnega (kar služi njih ciljem je resnica, čeprav je dejansko lahko zmota), dmgič pa komunisti niso svobodni v izražanju svojih stališč, temveč se morajo vedno držati smernic partije, v zadnji stopnji odločitev Moskve, kar je češkoslovaški primer še posebej potrdil. Lažje se more vzpostaviti dialog z nevernimi, če ne gre za nauk, temveč za kakšno skupno akcijo. V tem primem je sodelovanje kljub doktrinalnim razlikam mož.no, če se pri tem upoštevata dva pogoja: cilji skupne akcije morajo biti dobri ali vsaj taki, da lahko postanejo dobri. Prav tako ne sme pri tem priti do okrnitve osnovnih človeških pravic (npr. verska, kulturna ali civilna svoboda). Odločilno za presojo, ali obstajajo pogoji za tako sodelovanje, je poznanje programov, ki so predloženi in upoštevanje izkušenj iz preteklosti, 'ki jih je rodilo tako sodelovanje. Katoličani so svobodni na področju delovanja, morajo pa biti vedno pripravljeni, da sprejmejo odločitve vrhovnega cerkvenega načelstva, ki ima po naravi svojega poslanstva zadnjo besedo v presojanju, kdaj je tak dialog primeren in koristen. Vsekakor so za dialog z nevernimi potrebni pogum, iskrenost in ozračje svobode, ker le to nudi možnost medsebojnega zaupanja in osvetlitev ter zbližanje nasprotujočih si stališč. V takem primeru dialog res lahko pomeni duhovno obogatitev za obe strani. Stoletnica tabora v Ljutomeru Režim v Sloveniji se je odločil, da da poudarek stoletnici ljudskih taborov, ki so se pričeli leta 1868 v Ljutomeru na Štajerskem ter zaključili sredi leta 1871, ko je avstrijska vlada te tabore prepovedala. Trubarjev reformacijski nastop, kmečki upori, ljudski tabori in narodnoosvobodilni boj naj bi imeli po razlagi slovenskih komunistov isto podlago: nemir ljudskih množic s svojimi socialnimi in nacionalnimi težnjami ter nezadovoljstvo s politiko konservativnega vodstva in kritika obstoječega stanja. Na istem prostoru kot pred sto leti se je pod toplim jesenskim soncem preteklo nedeljo izvršila proslava stoletnice prvega slovenskega tabora v Ljutomeru. Slavnostni govornik je bil Edvard Kardelj, ki je zatrdil, da je taborsko gibanje izdelalo, čeprav še ne v dognani obliki, demokratični osnutek za bodoči program narodnoosvobodilnega boja. Zborovalci so poslali tudi pozdravno pismo predsedniku Titu, v katerem je med drugim rečeno: »V teh zapletenih mednarodnih odnosih so si na vzhodu drznili blatiti celo tvojo revolucionarno osebnost in tvoj zgodovinski prispevek k razvoju socializma in v boju za mir. Udeleženci te slovesnosti ti zagotavljajo, tovariš Tito: kdor blati tebe, blati tudi nas in Jugo- slavijo.« Pobuda za tabore je izšla iz vrst štajerskih rodoljubov, iz Ljubljane pa se je zavzemal zanje pisatelj Fran Levstik. Prvi tabor je bil že, kakor rečeno, 9. avgusta 1868. Prišlo je nanj tudi 400 Slovencev iz Prekmurja, ki je tedaj pripadalo Madžarski ter 30 Sokolov iz Ljubljane. Še isto leto sta bila dva tabora v Žalcu v Savinjski dolini ter v Šempasu na Vipavskem. Vseh taborov je bilo osemnajst, udeležilo se jih je skupno okrog 150.000 ljudi. Najbolje obiskan je bil veliki tabor v Vižmarju pri Ljubljani 17. maja 1869, na katerega je prišlo 30.000 oseb. Pobudniki taborov so se spočetka odločali za kraje, kjer je narodna zavest najviše plamenela, kasneje pa je taborsko gibanje postalo pravo ljudsko gibanje, ki je zavzelo vse slovenske dežele, vključno Koroško in Istro. Poglavitna zahteva na taborih je bila zedinjena Slovenija, v kateri naj bi si Slovenci kot gospodarji svoje zemlje sami krojili svojo usodo. Žal tudi ob stoletnici prvega tabora ne moremo reči, da je ta zahteva bila docela uresničena. Tudi v današnji Sloveniji da dostikrat Beograd občutiti, da ima on platno in škarje, Ljubljani pa prepušča mrvice z bogatinove mize. Zato bi 'tudi današnja Slovenija potrebovala taborov iz leta 1868. Potem pa so izbruhnili krvavi študentovski nemiri, in to prav v bližini olimpijskega naselja in na predvečer iger. Mehiški vladi je bilo mnogo ležeče na tem, da se igre vršijo ob določenem roku, da vsi obiskovalci iger odnesejo od dežele dober vtis ter da tudi finančno uspejo, saj je država v njih pripravo vložila ogromna finančna sredstva. Razumeli bomo zato oblasti, da so bile trdno odločene vsak poskus nemirov že v kali zatreti. Zato je tudi policija, okrepljena z redno vojsko, proti študentom nastopila z vso ostrostjo, morda celo pretirano goreče. Pravcata bitka se je razvila v noči od 2. na 3. oktober na »Trgu treh kultur« (azteške, španske in modeme). Streljalo se je na vse strani, krogle so prebijale tenke stene stanovanj, nastopila so oklepna vozila in posledica je bila najmanj 30 mrtvih med prebivalci hiš, cel kup ranjenih in na tisoče aretiranih. Med ranjenci je tudi italijanska časnikarka Fallaci, zaradi česar je italijanska vlada vložila formalen protest pri mehiški vladi. Ti nemiri so našli odjek tudi v italijanski poslanski zbornici. Razni poslanci so od vlade zahtevali, naj vpliva na italijanski olimpijski odbor, da odpokliče italijansko moštvo. Odgovoril je minister Ma-gri, da je odpoklic stvar olimpijskih odborov, ne pa vlade, da so mehikanske oblasti trdno odločene izvesti igre do kraja in da je sama sovjetska delegacija mnenja, da nemiri ne smejo preprečiti tekmovanj, saj organizacija iger prekaša vse dosedanje ter se življenje v olimpijskem naselju čisto normalno razvija. OZADJE ŠTUDENTOVSKIH NEMIROV V Mehiki že nad petdeset let vlada ista stranka, ki se imenuje revolucionarna ustavna stranka, ker je leta 1917 prišla z revolucijo na oblast. Praktično nima tekmeca, saj dobi na volitvah vedno absolutno večino. Tako ima v sedanji zbornici 172 poslancev, o-pozicija pa komaj 36. Vsaka stranka pa, ki je predolgo na oblasti, se počasi izrabi. To je opaziti tudi v mehiškem primeru. Bivši revolucionarji že dolgo posedujejo donosne položaje, postali so okorni v izvajanju novih reform, živijo sklicujoč se na gesla revolucije, vedno bolj pa zgubljajo posluh za resnične potrebe ljudstva. Zlasti pereč je položaj na deželi, kjer že od začetka tega stoletja uresničujejo agrarno reformo, pa je še sedaj niso do konca izpeljali. Še vedno je okrog dva milijona »peonov«, kmečkih delavcev, ki imajo tudi pravico do kosa zemlje, pa je verjetno ne bodo nikdar dobili, ker zemlje v Mehiki za razdeljevanje uradno ni več, čeprav obstaja še vedno lepo število veleposestnikov, ki se z voditelji revolucije očividno dobro razumejo. Študentovski nemiri, ki so po tragični ironiji izbruhnili prav v času olimpijskih iger, ki naj bi bile ne le veličastna športna prireditev, temveč tudi manifestacija mehiške gostoljubnosti, gospodarske trdnosti in politične urejenosti, so nehote odkrili, da mehiška socialna struktura danes ne ustreza več v celoti današnjim potrebam prebivalstva. Vsako leto se rodi milijon Mehikancev in vsako leto jih 400.000 išče zaposlitve. Oblasti polagajo važnost zlasti na gospodarski razvoj, pri čemer se pridno poslužujejo severnoameriškega kapitala, a premalo držijo pred očmi druga področja, zaradi česar rastejo socialne razlike. OLIMPIJSKI OGENJ NA MEHIŠKIH TLEH Medtem pa je 7. oktobra prišla v Mehiko olimpijska bakla, ki je bila pred časom prižgana na sončnih žarkih v olimpijskem gaju v Grčiji. Pripeljala jo je v pristanišče Vera Cruz posebna ladja. Z ladje jo je štafeta plavalcev prenesla na suho, sedaj pa že potuje proti mehiškemu glavnemu mestu. V sami olimpijski vasi je že sedaj nad sedem tisoč atletov iz nad sto dežel, pričakujejo pa še prihod tekmovalcev iz 19 držav. To je absoluten rekord v zgodovini olimpijskih iger. Na prvih obnovljenih olimpijskih igrah v Atenah leta 1896 jih je bilo komaj tristo iz samo 12 držav, leta 1960 v Rimu 5777 iz 84 držav, na zadnjih v Tokiu na Japonskem pa 5711 atletov iz 94 držav. 12. oktober, dan odkritja Amerike, bo zato pomemben dan za vso družino narodov, ko bo spet zaplapolala olimpijska zastava. Upajmo, da ne bo prišlo do novih nemirov, ki bi preprečili normalni potek tega mogočnega snidenja mladega rodu, kajti po besedah Berga Phillipsa, predsednika mednarodnih športnih združenj, sta mir in bratsko vzdušje že iz časov klasičnih iger osnovni pogoj za izvedbo te manifestacije. Zapostavljena slovenščina Ne samo Slovenci v zamejstvu, temveč celo rojaki v matični državi se morajo neprestano boriti za enakopravnost svojega jezika v zboru jugoslovanskih narodov. Tako je poslalo ustavno sodišče Slovenije republiški skupščini pismo s predlogom, naj ukrene vse potrebno, da bo državno tajništvo za zunanje zadeve uveljavilo ustavna določila o enakopravnosti jezikov jugoslovanskih narodov. Zunaj meja republike Slovenije živi več kot 650.000 oziroma skoraj tretjina Slovencev, kar nalaga slovenskim predstavnikom posebne obveznosti do rojakov. Dejstvo pa je, da je Slovencem zunaj meja jugoslovanske države praktično onemogočeno sporazumevanje v materinščini na jugoslovanskih zastopstvih, ker je le malo uslužbencev, ki bi znali slovensko, čeprav je to v nasprotju z določili 2. točke 131. člena jugoslovanske zvezne ustave. So države, v katerih so slovenski izse- ljenci sploh v večini; na ondotnih diplomatskih in konzularnih predstavništvih bi bilo zato nujno potrebno zagotoviti poslovanje tudi v slovenskem jeziku. Kako prav je imel uvodničar v 36. številki našega lista, ko je ob priliki proslave 25-letnice vstaje primorskega ljudstva napisal članek o neizpolnjenih upih slovenskega naroda! V njem je zapisal, da se je izigralo Titovo zagotovilo slovenskim odposlancem na kongresu v Jajcu konec novembra 1943, da se bosta po vojni do kraja uveljavila načelo samoodločbe naroda in načelo federativne skupnosti jugoslovanskih narodov. Pa je ostalo od suverene republike Slovenije v zvezni Jugoslaviji le še ime. Vse važnejše se odloča v Beogradu ne samo v zunanji politiki, temveč tudi v gospodarski in socialni. Slovenija ni dejansko nikaka republika, temveč le ena pokrajin Jugoslavije, ki odloča sama o sebi le v najmanjši meri. Po krajih Baragove mladosti |Z ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI Brez dvoma je bilo romanje goriškega Apostolstva molitve v Slovenijo zadnjo nedeljo, združeno s kraji, kjer je živel svetniški škof Baraga pred svojim odhodom v misijone, eno najbolj uspelih in doživetih v vrsti romanj letošnjega leta. Zasluge pri tem ima seveda zlasti neutrudni organizator teh romanj g. Štefan Kleindienst, ki je znal vključiti v program kraje kot so Brezje, Baragov krstni kamen v Dobrniču, Novo mesto in Stično. Romanje na Brezje vedno vleče; ni čuda, da se je prostorni avtobus za 60 oseb napolnil brez vsake propagande. Romarji so noč od sobote na nedeljo preživeli na Brezjah. Nekateri so noč kar v svetišču prebili. Tudi drugače je bilo na Brezjah že v soboto zvečer mnogo ljudi. Prevladovali so Dolenjci in Štajerci. V nedeljo ob 6.30 — bila je rožnoven-ska — je imela goriška skupina mašo pri oltarju Marije Pomagaj. Opravil jo je g Jože Jurak. V pridigi je zbranim predočil še vedno sodobno, čeprav od nekaterih sedaj zavrženo molitev rožnega venca. Z Brezij je pot vodila najprej v Šmartno pri Kranju, kjer so romarji obiskali prostorno farno cerkev, v kateri je mladi Baraga vršil prva leta svoje duhovniške službe. Mimo Ljubljane, ki je še bila zavita v jesensko meglo, je avtobus hitel na Dolenjsko. Za večino navzočih je bil ta kos Slovenije nepoznan. Nastal je krasen dan; mehko sonce je božalo pokrajino, ki je žarela v prelesti jesenskih barv. »Nismo vedeli, da je Dolenjska tako lepa,« so potniki ves čas ponavljali. Zlasti listnati gozdovi v svojstveni obleki so bili nekaj čudovitega. Pri Trebnjem, kjer še stoji grad, ki je bil svoj čas last Baragovih staršev, je avtobus zavil na desno v 10 km oddaljeni Dobrnič. Mimo Male vasi, kjer se je Baraga rodil, so Goričani ob llh dopoldne prispeli na cilj svojega potovanja. Tam so že hili štirje avtobusi, saj Slovenci iz domovine letos v Baragovem letu neprestano obiskujejo krstni kamen, kjer je Baraga postal božji otrok. Kosilo je bilo v preprosti gostilni pod košato vaško lipo, kajti do letos je bil turizem za Dobrnič nekaj nepoznanega. Doživete in od srca pete so bile nato litanije Matere božje, domači župnik in dekan Miha Zevnik pa je navzoče seznanil z Baragom in s svečanostmi, ki se letos razvijajo v Dobrniču. Sledilo je darovanje, pri čemer je vsakdo prejel spominsko podobico; vsa goriška skupina je pred odhodom nato ob Bara- govem krstnem kamnu zmolila apostolsko vero in molitev za Baragovo beatifikacijo. Lepi in simpatični kraj se je našim romarjem tako priljubil, da bi najraje kar do večera tam ostali; toda pot je bila še dolga, zato je bilo treba dati Dobrniču slovo. Po sedmih kilometrih vožnje je vse pretresel pogled na razvaline mogočne farne cerkve na hribu nad Žužemberkom, ki je bila porušena v bojih med partizani in domobranci, pa je sedanje oblasti ne pustijo pozidati, češ da mora ostati spomenik na one hude in krute čase, ko je zlasti na Dolenjskem borba dveh nasprotujočih si ideologij bila na višku. Porušena cerkev, ki mora še naprej razpadati, je nema obtožba tistih, ki skušajo še danes vzdrževati duha nestrpnosti do vseh, ki so svoj čas drugače mislili in ravnali kot oni. Pot ob zeleni Krki, z vinogradi na levi in s temnimi gozdovi na desni strani ceste je bila nekaj edinstvenega. Nato se je najprej pokazala v daljavi cerkvica na Trški gori, potem pa še značilni zvonik kapiteljske cerkve v Novem mestu. Kratki postanek v dolenjski prestolnici so romarji izrabili za ogled kapiteljske cerkve, od koder je čudovit razgled na vso okolico mesta in v kateri se hrani slika sv. Miklavža, delo beneškega slikarja Tintoretta. Povratek proti domu je bil po avtocesti, še je bil dan, zato so udeleženci romanja naredili še en skok v starodavno Stično, kjer je vse očaral mogočni cistercijanski samostan in cerkev posvečena Žalostni Materi božji. Patrov in bratov je sedaj okrog 20, ki so stisnjeni na majhen prostor, saj je večina poslopja prešla v državne roke. Malo pred Ljubljano se je dan umaknil noči in vožnja je postala enolična ter uspavajoča. Toda doživljajev je bilo več kot dovolj in ti še dolgo ne bodo pozabljeni. Naj za zaključek omenimo, da bo Apostol-stvo molitve letos organiziralo še en izlet v Slovenijo, predvidoma v nedeljo 3. novembra. Pot je zamišljena takole; Gorica, mimo Bazovice, cesta proti Reki do Ilirske Bistrice, tam sv. maša s kosilom; popoldne obisk postojnske jame in Predjamskega gradu, zvečer postanek v Vipavi. Prijave sprejema g. fotograf Kleindienst. Romanje paralitičnih v Lurd Bolniki, ki jih je zadela otroška paraliza, so te dni poromali v Lurd. Iz Francije jih je bilo dva tisoč, tisoč iz drugih dežel. Bolnike je spremljalo dva tisoč oseb. iiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiHiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Mrliški festival dahavie elisbe Perugia, september Leto za letom je zelena Umbrija pozo-rišče priznanih mednarodnih glasbenih prireditev, znanih pod imenom »Sagra Musicale Umbra«. Prijazna srednjeveška mesta Perugia, Citta di Castello, Todi, Orvieto, Assisi, Temi in njih stare cerkve so kraj teh visoko kvalitetnih koncertov. Kot je bila nekoč umbrijska dežela središče mističnega zanosa slavnih menihov, tako je danes vsako jesen dvorana, kjer najde svoj odmev slavna tradicija nekdanje in sedanje duhovne glasbene ustvarjalnosti. XXIII. »Sagra« je že za nami. Spored letošnjih koncertov je bil nadvse bogat in pester. Od 21. do 29. septembra so se v zgoraj navedenih in še drugih mestih vršili vsak dan glasbeni večeri, na katerih so nastopali sloviti italijanski in mednarodni ansambli. Od italijanskih naj omenim zbor Sikstinske kapele iz Rima, ki je v glavnem predvajal polifonske skladbe starih in modernih mojstrov. Nastopali so še »I Solisti Veneti« z instrumentalnimi deli italijanskih predklasikov. Podoben repertoar je imel tudi orkester iz Verone. Zelo pomembna je bila udeležba orkestra »Maggio Musicale Fiorentino«. Od tujih skupin naj omenim English Opera Group londonske Covent Garden ter zbor Filharmonije iz Prage. O teh pa nekaj več. Pisal sem o festivalu duhovne glasbe. Seveda, saj polifonija spada prav le-sem. Angleži so izvajali razne cerkvene parabole sodobnika Benjamina Brittana, druga dela so bila tudi v glavnem intonirana na podobno tematiko. Tako zlasti koncerti florentinskega orkestra »Maggio Musicale« z zborom praške Filharmonije pod vodstvom enega najbolj znanih sodobnih dirigentov Wolfganga Savvallischa. Slednji so se posebno posvetili izvajanju večjih glasbeno-dramatskih del Roberta Schumanna, ki je morda prav v teh skladbah manj znan od svoje solistične ali simfonične ustvarjalnosti. Med oratorij sko-opernimi deli nemške romantike, ki so jih predvajali na umbrij- skem festivalu, so bila »Faust« za soli, zbor in orkester, svetni oratorij »II Pa-radiso e la Peri« ter opera »Genovefa«. Koncertne izvedbe teh del so se vršile v cerkvi sv. Petra v Perugi in jih je posnela tudi televizija. Zelo značilna je za Schumannovo glasbeno produkcijo opera »Genovefa«, katere krasni izvedbi sem imel priliko prisostvovati. Delo je brez dvoma malo znano, čeprav bi zaradi glasbene strukture tega ne zaslužilo. Schumann je dolgo iskal primerne snovi za svojo opero, dokler je ni našel v srednjeveški legendi o neki Genovefi Brabantski z izrazito romantično primesjo. Skladatelj je leta 1841 takole pisal nekemu prijatelju: »Veš kakšna je moja jutranja in večerna molitev umetnika? Nemška opera.« Svojo prvo, sicer ne zelo uspelo izvedbo je doživela leta 1850 v Lipskem ob prisotnosti slovitih glasbenikov Liszta, Meyerbeera in Spohra, ki so bili vsaj glasbeno zanjo navdušeni. V operi nastopa osem solistov, poleg njih pa ima tudi zbor veliko vlogo. Zlasti mogočen je uvodni zbor v obliki veličastnega protestantskega korala. Enako slovesno izzveni zaključna štiriglasna himna. Orkester ima tudi več lepih samostojnih delov, uvertura sama pa sodi po svoji enovitosti med bisere Schumannovega sim-fonizma. Ni treba še posebej pripominjati, da je pač tudi glasba opere »Genovefe« (kot vsa Schumannova muzika) prežeta z izrazito fantastično silo in liričnim elanom. Orkester »Maggio Musicale Fiorentino« je zelo izrazito in mojstrsko vodil Wolf-gang Savvallisch, ki je prav čarobno obvladal celotno orkestralno-zborovsko maso. Zbor praške Filharmonije je imel nelahko vlogo številnih vložkov; vodil in dovršeno ga je naštudiral Josef Veselka. Tako je umbrijski festival zopet potrdil veljavnost svoje že dolge umetniške tradicije posredovati velika dela z duhovno vsebino iz glasbene zakladnice antike in moderne. Ta mesec poteka deset let, kar je prevzel mesto dušnega pastirja med slovenskimi izseljenci g. Stanko Kavalar, ki ga je v ta namen pok. škof dr. Rožman odpoklical iz Argentine, kjer je prej deloval. Kdor pozna g. Kavalarja, njegov blagi značaj in stalno pripravljenost, vsakomur pomagati, ki se k njemu zateče, bo razumel, da si je kot izseljenski dušni pastir naše rojake v severni Franciji hitro osvojil in da ga imajo zelo radi. G. Kavalar je bil posvečen leta 1947 v Briksnu na Južnem Tirolskem, novo mašo pa je opravil, ker že ni mogel iti v rodne Rateče na Gorenjskem, na Sv. Višarjah, odkoder se Rateče vidijo s prostim očesom. Odkar je v Franciji, vsako leto v avgustu prihiti v to božjepotno svetišče in je tam za slovenskega dušebrižnika. Tudi naš list mu dolguje zahvalo, saj je ves čas njegov poverjenik in ga širi med svojo duhovno čredo. Vsi njegovi rojaki v Franciji, ki jih oskrbuje s tako zavzetostjo, in mi vsi, ki ga poznamo in končno naš list, vsi mu želimo obilo zdravja in božjega blagoslova, da bi še dolgo let ostal duhovni oče naših izseljencev, ki so duhovnikove prisotnosti tako potrebni, višarska Kraljica pa naj mu posreduje vseh potrebnih milosti, da bo tako kot doslej v polnosti svojih moči in duhovniškega poleta mogel še kot do sedaj izvrševati svoje vzvišeno, a istočasno odgovorno poslanstvo. -jk iiiiiiiiiimiiiimiiiimiiiHiiiiiiNiiiiiiiiiiiiimiHiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiimiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiimmiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiimiiiiiiNiiiiiiii! Izredno izvestje Državno učiteljišče »Anton Martin Slomšek« s slovenskim učnim jezikom v Trstu je izdalo »Izredno izvestje«. V njem se profesorski zbor poslavlja od svojega dvajsetletnega ravnatelja dr. Antona Kacina, ki te dni zapušča šolsko življenje in odhaja v zasluženi pokoj. V dr. Kacinu je imela naša šolska mladina očetovsko razpoloženega ravnatelja, profesorski zbor pa razumevajočega predstojnika. Bil je temeljit vzgojitelj in dober človek, ki bo s svojo skromnostjo, nevsiljivo odločnostjo in vestnostjo, s katerimi je opravljal svojo nalogo, ostal nam vsem za vzor. Sam dr. Kacin je prispeval zanimivo razpravo o škofu Antonu Martinu Slomšku, svetli postavi naše kulturne zgodovine. Znano je, da je zavod, ki mu je dr. Kacin načeloval in ki pripravlja ter vzgaja učne moči za slovenske osnovne šole, prav za 20-letnico obstoja dobil 5. aprila 1968 ime po škofu Slomšku, največjem zagovorniku osnovnega šolstva v materinščini. Važnost tega dejstva je profesorski zbor sklenil poudariti z izdajo posebnega izvestja. Zelo pomemben je tudi prispevek dr. Janka Ježa, rednega profesorja na istem zavodu »Ob petdesetletnici slovenske univerze«. Iz njega izhaja, da je imel jezuitski kolegij v Ljubljani vse do razpusta jezuitske družbe 1. 1774 značaj prave univerze, saj je mogel podeljevati doktorske naslove. Ljubljanska univerza ima torej svetlo tradicijo. Ustvarili so jo člani reda, ki je bil premnogokrat osporovan, a je ostal vedno velik, kajti rodila ga je ljubezen do Cerkve in pripravljenost služiti duhovnim potrebam božjega ljudstva. Kljub materialistični usmerjenosti nekaterih vodnikov sedanje ljubljanske univerze noben pošten Slovenec ne bo mogel iti mimo tega dejstva. klanjajo kot nečloveški, protidemokratičen in nasilen sistem, vedno pripravljen zatreti vsak poskus resnične svobode, kot to spričuje primer Češkoslovaške. Brošura stane 300 lir, po pošti 100 lir več. Dobi se na naši upravi in v naših knjigarnah v Gorici (Katoliška) in v Trstu (Fortunat). KRATKE NOVICE Tri razglasitve blaženim V tem mesecu so na programu pro Svetem Petru v Rimu tri slovesne razglasitve blaženim. V nedeljo 6. oktobra je bila beatifikacija 24 korejskih mučencev iz preteklega stoletja; v nedeljo 13. oktobra bodo razglasili za blaženo nemško redovnico Marijo Terezijo von Miillenvveber; 27. oktobra pa bo beatifikacija 22-letne italijanske redovnice Clelie Barbieri. Smrt znanega teologa V Miinchnu je umrl znani teolog Romano Guardini. Star je bil 83 let. Dolgo je bil univerzitetni profesor in je napisal vrsto knjig, ki so prevedene v razne jezike. Sv. oče je poslal miinchenskemu kardinalu Dopfnerju svoje sožalje in je naročil, naj ga pri pogrebu zastopa apostolski nuncij. Pastirček št. 1 Sodobni pogledi Andrej Bratuž Iz Buenos Airesa smo prejeli 56 strani obsegajočo brošuro z naslovom »Svobodni pogledi na slovensko preteklost, sedanjost in prihodnost«. V njej dr. Tine Dedeljak dokumentarno opiše začetke komunistične revolucije v Sloveniji. Najprej v zaglavju »Zamujene in prezgodnje revolucije« spregovori o nastanku in razkrajalnem delu slovenske komunistične partije; v drugem poglavju govori o okupaciji slovenskega ozemlja po Italijanih in Nemcih, ki so jo komunisti mojstrsko izrabili za svojo že dolgo nameravano revolucijo; v tretjem poglavju so opisana strahotna nasilja v začetku »splošne vstaje« leta 1942 nad tistimi, ki so komunizem odklanjali. Sledi v četrtem poglavju opis okupatorjevega divjanja, v petem poglavju pa je govora o četnikih, vaških stražah in Legiji smrti. Zlasti mlajši rod, ki z dogodki iz polpretekle dobe ni seznanjen, bo v brošuri našel ogromno novih podatkov o najbolj tragični dobi našega naroda in bolje doumel starejše, ki še danes komunizem od- Po počitniškem premoru je spet izšel mladinski list »Pastirček«, ki pričenja letos svoj 24. letnik. Že kratko prelistovanje prve številke kaže, da je list zadel dušo mladega človeka in da ga bo mladina rada prebirala. Seveda pa ostaja slej ko prej zanimiv tudi za odrasle. Franc Jeza je napisal povest »Kmetija otrok«, ki se bo nadaljevala. V nadaljevanjih bo izhajal tudi potopis Darine Konc »Preko petih meja«. V letošnjih prvomajskih dneh je namreč spoznala Madžarsko, češko, Poljsko in Avstrijo. Ista pisateljica je za to številko prispevala dve črtici in tri pesmi. Dve zgodbici »Prvič v šolo« in »Iz Tončkovega dnevnika« je napisala Zora Saksida. Na prvi strani pa najdemo pesem Ljubke Šorli »Prvikrat v šolo«. Tudi letos bodo kramljali med seboj Boris, Marko in Jasna. Ker je ta mesec misijonska nedelja, je urednik objavil »Misijonsko igrico«. Jože nam predstavi poljskega svetnika Janeza Kantskega, čigar spomin Cerkev obhaja 20. oktobra. Branko je prispeval pregled športnih dogodkov, Marjan Jevnikar pa prav zanimivo razpravo o ladjah, ki se bo nadaljevala. V skavtski rubriki zasledimo poročilo o taborjenju tržaških skavtov pri Beli peči, ter taboru tržaških skavtinj v Logarski dolini. Dopisi mladih bralcev ter uganke in zanke zaključujejo to pestro številko »Pastirčka«. —ej Odkritje gverilske skupine v Argentini Jubilej izseljenskega duhovnika Smrt zaslužne slovenske redovnice V Trstu je v jutranjih urah 9. oktobra umrla po daljši bolezni s. Urbana Gorup iz kongregacije šolskih sester sv. Frančiška, ki je svoj čas nastala v Mariboru, sedaj pa je njeno vodstvo v Rimu. Pokojna sestra je bila vzor modre žene, preudarna, delavna in podjetna. Rojena leta 1890 v Tomaju na Krasu je vstopila med slovenske šolske sestre v Mariboru, bila preoblečena leta 1910, dokončala učiteljišče istotam, bila najprej učiteljica v Mariboru, za kratek čas v Mostarju v Hercegovini, nato pa v septembru leta 1922 prišla s sestro Ahacijo Kacin v Tomaj, kjer je postala ravnateljica šole, potem pa skozi 20 let bodisi kot provincialka bodisi kot vikarica modro vodila zaupano ji provinco sv. Petra in Pavla skozi najhujše čase fašističnega nasilja in sledečih ho-matij nemške zasedbe ter partizanskih groženj. Ko je prepustila mesto provin-oialke mlajšim rokam, je bila šest let predstojnica v Beli peči. Leta 1965 je dobila svoj dom v Zavodu sv. Družine v Gorici, dve leti nato, po nesrečnem zlomu noge v kolku, pa so jo prepeljali v provincialno hišo v Trst, kjer je sedaj po večmesečnem hiranju vdano v Gospodu dotrpela in odšla k njemu po zasluženo plačilo. Pogreb pokojne sestre bo v petek, 11. oktobra iz provinoialne hiše v Trstu s predhodno pogrebno sv. mašo. Naj v miru počiva! Policija v Tucumanu je 19. septembra na posestvu La Canada 100 km južno od Tucumana izsledila gverilsko taborišče. P° polurnem streljanju so prijeli deset gverilcev, devet moških ter žensko Amando Beatriz Peralto, učiteljico iz mesta Bolivar v provinci Buenos Aires. Gverilci so imeli v taborišču vse vrste orožja in municije ter tri tone živil v konzervah, kirurško orodje, radijske oddajne postaje ter kletke z golobi pismonoši. Na zaslišanju se je ugotovilo, da je eden od gverilcev Artur Fe Gades, 31-letni Španec, bivši jezuit, doktor teologije, ki je v tem redu deloval v Oilu, Paragvaju in Boliviji. Po izstopu iz reda je bil delavski duhovnik, nato pa navaden delavec v mestu Tigre v provinci Buenos Aires. Zaenkrat oblasti še niso mogle ugotoviti, ali so to peronisti, trockisti ali komunisti. S TRŽAŠKEGA Deželna delegacija za kongres v Tarantu V soboto, 5. oktobra je bil v časnikarskem krožku v Trstu občni zbor Zveze katoliških časnikarjev v Italiji (UCSI). Na sporedu je bila tudi priprava na državni kongres katoliških časnikarjev, ki bo v Tarantu od 7. do 10. novembra. Sledila so volitve treh delegatov dežele Furlanija-Julijska Benečija. Izvoljeni so bili Zar$ iz Vidma, Dušan Jakomin ter Mayet Grego iz Trsta. Deželni gospodarsko-socialni odbor Pretekli teden so umestili deželni gospe darsko-socialni odbor, ki šteje 46 člano<- V odboru, ki mu načeluje dr. Giacometft so predstavniki krajevnih oblasti, sind>' katov in izvedenci. Deželni svetovalec Sle venske skupnosti dr. Štoka je dosegel, da je bil imenovan v ta odbor tudi slovensk1 strokovnjak dr. Lokar. Obeta se kriza v pokrajinskem svetu Na seji pokrajinskega sveta je odborn® za finance Dassovich obrazložil proraču®. za leto 1968. Stranki leve sredine KD PSU (PRI namreč nima izvoljenega pred' stavnika) razpolagajo samo z 11 glasovi od 24, in četudi bi glasoval za proračun pred' stavnik Slovenske skupnosti, bi proračun ne šel skozi. Zaradi tega bo po vsej vef' jetnosti imenovan komisar, nakar naj N sledile nove volitve prihodnje leto. so! ra: toi hi srt ih oh m< ost sta ki na je str ka Po vp: ski vzf otr hot res 1 no: se ver Go nei gin veš Prc saj izv bi Pri lju Ver še dit šol: Začetek sezone Glasbene Matice V soboto je tukajšnja Glasbena Matic® pričela v mali dvorani Kulturnega dom® novo sezono. Nastopil je Ljubljanski p1' halni trio, ki ga sestavljajo flavtist Fedj® Rupel, klarinetist Igor Karlin in fagoti®1 Vlado Černe, ter sopranistka Ileana Br®' tuž-Kacjanova. Soliste je spremljal piani®1 Pavel šivic. Na sporedu so bila poleg de* klasičnih skladateljev tudi dela slovensk® in tržaških skladateljev Lajovica, Osterc®* Mirka, Merkuja, šivica in ščekove. Ko®' cert je bil dobro obiskan ter je lepo uspN k naj Ven je otr t0 : dr. da štir litv Čeh k) Šol: ker ven red Poi slo* da ten: ter: lja\ Z GORIŠKEGA Izlet strežnikov 4. oktobra se je 80 strežnikov iz župnij goriške nadškofije odpeljalo z dvema a®' lobusoma v štoblank, prelep kraj v Ben® čiji. Toplo jesensko sonce, trgatev, asfid' tirana cesta, hudi ovinki, visoki hribče* s cerkvijo, krasni razgled in lepa družb® razigrane mladine: vse to je tvorilo okvi' strežniškemu dnevu. Na prvem mestu j® bila v cerkvi sv. maša s petjem, med k® tero je spregovoril g. dekan Kretič. Pa*' Ijivo smo poslušali zgodbo o Petrčku ' Afriki, ki je za bolno mamo naredil p®9 dva dni dolgo pot, da ji je prinesel svet® obhajilo. Ugajala nam je tudi zgodbica 0 bogatem Jezusu, ki nam hoče pomagati, d® zlasti s svetim obhajilom ohranimo leps dušo. Na koncu smo naredili še maj h«1’ »ofer« za potrebe štoblanske cerkve. Pote® smo se igrali in plezali po skalah, ce® z vrvjo, kot veliki »alpinci«. Skavtska druT ba je še posebno pomagala pri razvedril11 in seveda tudi pri serviranju kosila. K® pa mislite! Prenašati 80 zvrhanih krožniku' izvrstne »paštešute« z velikimi kosi mes® Res korajžen je bil, kdor je vse pojedel-Potem sadje, sladkarije in še malica ' avtobusu ter sladoledi in sladke pijače-Prehitro je minil čas vrnitve, a »hudiče' most« smo si pa vseeno še ogledali. N®' svidenje prihodnje leto: še več in lep^' V Ven kaz Ven bik bilo ba btis To Poh le , dov hoč da btu; Ven biti bo ■ N bor kati doži oku bik bjei rok: Pc ki s kov bilo Prot te 1 kri •>ih bju< Sem doli klat IbStl dači Soli - Donadoni - Kras - prof. Lokar V torek, 1. oktobra se je začelo novo šolsko leto. Ko to pišem, še nimamo na razpolago uradnih številk, vendar je gotovo, da se je na Tržaškem rahlo povišalo število učencev na osnovnih in dijakov na srednjih slovenskih šolah. Tudi na Goriškem se število otrok na slovenskih šolah ohranja na dosedanji višini. Iz tega vidimo, da se je število otrok na slovenskih osnovnih šolah nekako ustalilo. Slovenski starši so zvečine opravili svojo dolžnost, ki jim veleva, da spada slovenski otrok na slovensko šolo. Velike obsodbe vredno je z narodnega in moralnega stališča dejstvo, da se tej dolžnosti niso odzvali nekateri slovenski učitelji ali profesorji, ki Poučujejo na slovenskih šolah, a imajo vpisane svoje otroke na šolah z neslovenskim učnim jezikom. Kako naj zaupajo vzgojo svojega najdražjega, to je svojih otrok takšnim šolnikom slovenski starši, ki hočejo, da dobijo njihovi otroci po duhu res narodno vzgojo? Tudi oblast še ni izpolnila vse svoje dolžnosti do slovenske šole. Zakon iz 1. 1961 se še ne izvaja v celoti. Nimamo še slovenskih strokovnih zavodov v Trstu in Gorici. Slovenci v Trstu smo na podlagi nečloveške reciprocitete talci za italijansko gimnazijo v Bujah, kar pomeni kršitev človeških pravic. Na tem področju je reci-Prociteta moralno in človeško nedovoljena, saj človek ni blago. Ce bi takšno načelo izvajali do kraja, bi prišli do absurda, da M morali ljudožrci v Jugoslaviji pojesti Pripadnike italijanske manjšine, ako bi ljudožrci v Italiji pojedli pripadnike slovenske narodne manjšine. Neurejenih je še precej drugih vprašanj tako glede ureditve slovenskih šol, kakor tudi slovenskih šolnikov. NA ŠOLI V ULICI DONADONI Ko govorimo o slovenskih šolah, naj še napišemo, kako je bilo z učilnico na slovenski šoli v ulici Donadoni v Trstu. Tam je letos vpisanih toliko več slovenskih otrok, da šola potrebuje nov razred. Za to zadevo se je zanimal občinski odbornik ir. Dolhar, kateremu je občina obljubila, da bo slovenska šola dobila eno izmed štirih učilnic, ki so ostale prazne po izselitvi italijanske srednje šole. Ko se je začelo šolsko leto, pa je vse prostore — bili *o prazni — zasedla tamkajšnja italijanska Šola. Ker so protesti le malo zalegli in ker obljube niso bile izpolnjene, so slovenske matere v soboto 5. oktobra en razred zasedle in se niso umaknile ves čas Pouka, dokler niso dobile zagotovila, da slovenska šola dobi potrebno učilnico in da ne bo popoldanskega pouka. Vsa čast tem zavednim in odločnim slovenskim materam, ki so našle učinkovito pot za uveljavitev svoje pravice. ZA NAŠ KRAS V Velikem Repnu na Krasu imamo slovensko Kraško hišo, kraški muzej, ki prikazuje, kako je na Krasu živel naš slovenski človek, ki ga razni ljubitelji Krasa nikdar ne omenjajo, samo da jim ne bi Mio treba povedati ali napisati, da živimo na Krasu Slovenci. Kraško hišo si je zamislila in realizirala skupina Slovencev. To delo je bilo potrebno in je vredno vse Pohvale. Po našem mnenju naj bi bil to le prvi korak. Pomeni naj začetek in ne dovršitve slovenske samoiniciativnosti, če Wemo slovenski Kras pravočasno rešiti, da ne bo nekoč ves Kras en sam slovenski muzej, kakor je danes Kraška hiša. Slovenskega človeka na Krasu je treba ohraniti. Treba ga je prepričati, da drži trd-^o v rokah svojo zemljo, da je ne pro- 'Hllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllilllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllll! daja lahkomiselno, da ji ohrani slovenski značaj. Na Krasu najdemo poleg nekaterih slovenskih že polno neslovenskih turističnih objektov in vidimo, kako nekatere finančne skupine načrtno nakupujejo slovensko zemljo. Najlepše točke na Krasu niso več v slovenskih rokah. Tudi na to je treba misliti. Na Krasu se nujno razvija turizem. Kakor se je dobila skupina, ki je spravila na noge Kraško hišo, tako naj bi se našla ali razširila že obstoječa skupina in postavila na Krasu res slovenski turistični obrat, kjer bi bili turisti od slovenskega osebja postreženi s tipičnimi slovenskimi jedmi in pijačo, česar doslej še ni in kar zlasti tuji turisti vedno iščejo. Na slovenski Kras nujno spadajo slovenski turistični obrati! Tudi že obstoječe slovenske restavracije in gostilne naj bi se razvile v to smer. POŠTENO DEJANJE Še neka važna zadeva. Na zahtevo svetovalca Slovenske skupnosti dr. Štoke je, kot se spominjamo, deželni svet izglasoval v zakonu o socialnem in gospodarskem odboru določilo, da mora priti v ta odbor poleg zastopnikov pokrajin, delavcev in delodajalcev med prvotno tri določene strokovnjake še četrti, ki se bo pri gospodarskem programiranju posebej zanimal za zadeve slovenske narodne manjšine. Seveda je jasno, da mora priti na to mesto le strokovnjak, ki je v teh stvareh že kaj znanstvenega napisal in nas bo v odboru res častno zastopal ter znal uveljaviti predvsem naše slovenske težnje in zahteve. Na to mesto je predsednik deželnega odbora dr. Berzanti imenoval vseuči-liškega profesorja dr. Lokarja, ki mu čestitamo k imenovanju z željo, da nas bo častno in koristno zastopal. Tudi poslancu dr. Štoki je treba izreči vse priznanje, saj to delo od odobritve popravka k zakonu do imenovanja slovenskega izvedenca nikakor ni bilo lahko ter pomeni uspeh za vse Slovence. S Dr. Štoka za slovenske šolnike Prosvetno ministrstvo je izdalo okrožnico, s katero razpisuje natečaj za osnovnošolske učitelje in daje hkrati posebna navodila za Sicilijo, Dolino Aosta in bocen-sko pokrajino, kjer naj se upoštevajo posebne krajevne razmere. Takšnih navodil pa ni za tržaško in goriško pokrajino. Tako sta šolski skrbništvi v Trstu in Gorici razpisali natečaje samo za mesta na šolah z italijanskim učnim jezikom, ne pa s slovenskim, s čimer se je zgodila krivica slovenskim šolnikom. Deželni svetovalec Slovenske skupnosti dr. Štoka je zato vložil na deželni odbor interpelacijo, v kateri vprašuje, kaj misli deželni odbor nujno narediti, da se razpišejo natečaji tudi za slovenske učitelje na Tržaškem in Goriškem ter s tem zaščitijo zakonite pravice pripadnikov slovenske narodne manjšine. OPOMBA UREDNIŠTVA: Nepošteno tolmačenje. K zgornjim besedam našega dopisnika iz Trsta pa moramo dodati svojo opombo. Prosvetno ministrstvo je izdalo tudi določbo, da pri namestitvah učiteljev v obmejnih krajih imajo absolutno prednost tisti, ki so na teh področjih rojeni ali bivajo več kot pet let. Tržaško skrbništvo razlaga izraz »področje« kot pokrajina. Zato je z novim šolskim letom odpustilo vse učitelje, ki bivajo v goriški pokrajini in so učili na Tržaškem. S tem je bila storjena tem učiteljem nemajhna krivica. Prizadeti učitelji so se pritožili na ministrstvo. Kam so izginili dvojezični napisi? Po zgledu upraviteljev števerjanske občine na Goriškem je tudi občina Dolina na Tržaškem pred nekaj meseci postavila tri dvojezične napise ob glavnih vhodih v Stanje na naših šolah naTržaškem Letos se je vpisalo v slovenske osnovne šole na Tržaškem skupno 1071 otrok (lani 1054), ki so takole porazdeljeni na posamezna didaktična ravnateljstva: Opčine 351 (lani 345), Dolina 222 (lani 205), Sv. Jakob 147 (lani 148), Nabrežina 206 (lani 218) in Sv. Ivan 145 (lani 138). Nižjo srednjo šolo obiskuje letos 678 dijakov (lani 658), višje srednje šole pa 376 (lani 367). V srednjo šolo pri Sv. Jakobu se je letos vpisalo 75 dijakov (lani 80), v Rojanu 28 (lani 25), pri Sv. Ivanu 102 (lani 97), na Katinari 30 (lani 29), na Opčinah 148 (lani 147), na Proseku 84 (lani 84), v Sv. Križu 22 (lani 21), v Nabrežini 87 (lani 80) in v Dolini 102 (lani 95). Na znanstveni licej se je letos vpisalo 107 dijakov, na klasično gimnazijo in licej 69, na učiteljišče 42 in na trgovsko akademijo 158. Po neuradnih podatkih je torej letos vpisanih na slovenskih šolah skupno 46 učencev in dijakov več kot lani. Slišali smo, da so bili nekateri didaktični ravnatelji premeščeni: Egidij Strnad naj bi od Sv. Jakoba šel na Opčine, Velimir Pavletič iz Doline k Sv. Jakobu in Stanko Škrinjar z Opčin v Dolino. Dolgoletni ravnatelj učiteljišča prof. dr. Anton Kacin je podal ostavko in na njegovo mesto je bil imenovan prof. dr. Janko Jež, dr. Ivan Baša pa je postal rav- natelj srednje šole v Rojanu. Vsi ostali ravnatelji srednjih šol so ostali na svojih mestih. Dr. Baša bo, kot rečeno, ravnatelj šole, poučeval bo toliko ur kot drugi profesorji in bo še nadalje svetovalec-funk-cionar za slovenske šole na šolskem skrbništvu. Podoba je, da je že samo na šolskem področju dr. Baša prezaposlen. Upamo, da bodo odgovorni to razumeli in ga tako ali drugače razbremenili tolikih odgovornih funkcij. S tem v zvezi se ponovno postavlja vprašanje imenovanje poseb nega funkcionarja na šolskem skrbništvu, ki bi moral imeti pravno zagotovljeno vodilno funkcijo za slovensko šolstvo. Novost v tem šolskem letu je tudi, da je bila kriška srednja šola priključena proseški. Ob koncu pa bi radi še poudarili, da so si slovenske matere z odločnim nastopom zagotovile v osnovni šoli v ulici Donadoni še eno učilnico, ki je bila nujno potrebna zaradi porasta števila vpisanih v tamkajšnjo slovensko šolo. Sicer pa ostaja še vse polno nerešenih šolskih vprašanj, kot na primer ustanovitev že toliko let potrebnih strokovnih zavodov (tudi Slovenci smo davkoplačevalci in zato imamo pravico do vseh vrst šol!), uzakonitev petih didaktičnih ravnateljstev in nadzorništvo za osnovne šole, ureditev položaja slovenskih profesorjev in podobno. naselje, ki so opozarjali na smer proti krajevni postaji orožnikov z napisom: CARABINIERI - OROŽNIKI. S tem je občinska uprava ugodila prošnji poveljstva orožnikov krajevne postaje, ki se je z napisi strinjalo. Slika z napisi je bila tudi že pred mnogo tedni objavljena v slovenskem tržaškem dnevniku. Skratka vsi — zlasti še krajevno prebivalstvo — so z zadovoljstvom zabeležili priznanje slovenskega jezika tudi na napisih v zvezi z državnimi organi. Toda pretekli teden se je zgodilo nekaj nezaslišanega: omenjeni dvojezični napisi CARABINIERI - OROŽNIKI ob vhodih v Dolino so izginili. Med prebivalstvom, ki so se na napise že takorekoč navadili, je to čudno dejanje povzročilo nič kaj prijetno razpoloženje. V zvezi s tem se širijo najrazličnejše novice in komentarji. Krajevno poveljstvo karabinjerjev je izjavilo, da nima nič kaj opraviti z odstranitvijo napisov. Zdi se, da je odstranitev odredilo in izvedlo višje poveljstvo. To lahko sodimo po tem, da so nekateri ljudje videli pripadnike zbora orožnikov, ki so sneli napise in jih odpeljali. Predstavnik Slovenske skupnosti (svetovalec Tul) je županu takoj predočil resnost zadeve ter mu svetoval, naj odločno nastopi pri merodajnih krogih. Tako je poveljstvo orožnikov priznalo dejanje ter vrnilo table. Tragična nesreča pri Krmenki V noči med prejšnjo soboto in nedeljo (29. septembra) se je na cesti med Dolino in Domijom pripetila strašna prometna nesreča, katere tragična bilanca sta dva mrtva in kar sedem oseb ranjenih. Okrog 11. ure zvečer je lastnik znane gostilne »Pri Jožkotu« v ul. Ghega v Trstu Jožko Bizjak peljal neke svoje sorodnike domov proti Mačkovljam, ko se je njegov avto nenadoma zaletel v avto znamke Fiat 500, v katerem so se peljale štiri mlajše osebe. Trčenje je bilo silovito, da sta oba mladeniča iz Fiata 500 na mestu izgubila življenje, dekletci na zadnjem sedežu pa sta bili težje ranjeni. Umrla mladeniča sta 19-'letni Nadan Prodan in 22-letni Corrado Bertocehi iz Trsta. Vseh pet potnikov v Bizjakovem avtomobilu je bilo ranjenih. Zasedanje deželnega svčta Na prvi seji deželnega sveta po poletnih počitnicah so izvolili kot odbornika za urbanistiko svetovalca De Carlija. Izvolili so tudi novega člana paritetne komisije za izvajanje deželnega statuta, in sicer profesorja ustavnega prava na tržaški univerzi Paladina, ki bo tako nadomestil prof. Crisafullija, ki je bil pred kratkim imenovan za sodnika ustavnega sodišča. Deželni svet pa ni mogel nadaljevati zasedanja, ker so uslužbenci deželnih uradov stopili v stavko. Na naslednjih sejah pa so svetovalci odobrili zakon o deželni šolski pomoči in zakon o prevzemu kmetijskih postaj. Rojan Pretekli ponedeljek smo spremili k zadnjemu počitku trgovca z živili Avgusta Ščuka. Strla ga je nenadna kratka bolezen. Med ljudmi je bil izredno priljubljen. K njegovemu pogrebu se je zbralo toliko ljudi kot le redko kdaj. Težko prizadeti družini izrekamo iskreno sožalje, pokojnemu pa naj bo Gospod dober plačnik. ITALIJANSKA TELEVIZIJA Spored od 13. do 19. oktobra 1968 Nedelja: Prvi: 11.00 Sv. maša. 12.00 Verska oddaja. 14.45 Konjske dirke v Milanu. 21.00 Krištof Kolumb. — Drugi: 21.15 Šerif iz Dodge City: Nevama obsodba, tele-film. 22.00 Settevoci. 23.00 Olimpijske igre v Mehiki. Ponedeljek: Prvi: 14.00, 17.00 in 22.30 Olimpijske igre. — Drugi: 21.15 Prva stran. 22.00 Olimpijske igre. Torek: Prvi: 14.00 in 17.00 Olimpijske igre. 21.00 Prebudi se in poj! (C. Odets). — Drugi: 21.15 Pričanja iz zgodovine in kronike: Salerno. 22.15 Olimpijske igre. Sreda: Prvi: 14.00, 17.00, 22.00 in 23.45 Olimpijske igre. 21.00 Po Indiji. — Drugi: 18.45 Olimpijske igre. 21.15 Na kraju jagod, film. 22.40 Skrita vrhunska umetniška dela. Četrtek: Prvi: 14.00 in 17.00 Olimpijske igre. 21.00 Politična tribuna. 22.00 Svojevrsten tat (E. Roda). — Drugi: 21.15 Okoli tridesetega leta, glasbeni program. 22.15 Olimpijske igre. Petek: Prvi: 9.00 Vojaška parada ob priliki praznika policije. 14.00, 17.00, 22.00 in 23.30 Olimpijske igre. 21.00 Iz lica v lice (A. Falivena). — Drugi: 21.15 Sherlock Holmes: Dolina strahu. 22.30 Filmska in gledališka kronika. Sobota: Prvi: 14.00 in 17.00 Olimpijske igre. 21.00 Canzonissima 68. 22.00 Črta proti črti. — Drugi: 18.10 in 22.05 Olimpijske igre. 21.15 Večer z R. Bradburyjem. ★ SLOVENSKA TELEVIZIJA Spored od 13. do 19. oktobra 1968 Nedelja: 9.35 Dobro nedeljo voščimo. 10.45 Ne joči, Peter - slov. film. 14.45 Balkansko prvenstvo v namiznem tenisu. 16.15 Saga o Forsytih. 17.25 Pot v začetek. 18.15 Posnetek nogometne tekme Avstrija : Nemčija. 22.00 Atletika, prenos olimpijade iz Mehike do 0.45. Ponedeljek: 14.30 Atletika, posnetek z olimpijade. 16.30 Olimpijski filmski pregled. 18.00 Po Sloveniji. 18.25 O potrebah otrok in pravicah staršev. 19.20 Vokalno instrumentalni solisti. 20.35 Andrej Pogačnik: Težave z neko generacijo - tv drama. 21.35 Srečanje s Francetom Bevkom. 22.00 Atletika, prenos olimpijade iz Mehike. Torek: 14.30 Atletika, posnetek z olimpijade v Mehiki. 1630 Olimpijski filmski pregled. 18.20 Risanka. 18.35 Praznik na Krasu. 19.05 Kmetijstvo v slovenskem gospodarstvu. 20.40 Druščina prevarantov, angleški film. 22.05 Vizija, baletna oddaja. Širite »Katoliški glas* Sreda: 15.25 Atletika, posnetek z olimpijade v Mehiki. 16.30 Olimpijski filmski pregled. 18.00 Pisani trak. 20.35 Primož Kozak: Kongres, predstava Drame SNG. 22.30 Posnetek nogometne tekme Manchester U-Estudiantes. Četrtek: 15.10 Atletika, posnetek olimpijade v Mehiki. 16.30 Olimpijski filmski pregled. 18.00 Po Sloveniji. 18.45 Samorastnika, reportaža. 19.05 Češkoslovaška zabavno-glasbena oddaja. 20.35 Saga o For-sytih. 21.25 Med Benetkami, Gorico, Kasslom in Gradcem. Petek: 15.30 Atletika, posnetek z olimpijade v Mehiki. 16.30 Olimpijski filmski pregled. 18.00 Tdktak: Sanjica III. del. 19.05 Na poti od Komende do Radovljice. 2035 Visoki zid, češki film. Sobota: 14.20 Atletika, posnetek z olimpijade v Mehiki. 16.30 Olimpijski filmski pregled. 18.10 Jurij Oleša: Trije debeluhi, mladinska igra. 21.35 Muzika in še o čem, glasbena oddaja. 22.05 Veslanje, posnetek z olimpijade v Mehiki. 111111111 .......................................................................................................................................................................... n............................................................................................................................................mn.........umu.................................................................................... n-,, Spomini na težke čase Najbolj pričakovan je bil brez dvoma freoiutek, ko se je procesija začela pomigati skozi vas. Ubrana harmonija zvonov, doživeto petje, vsepovsod zastave, okna °kusno razsvetljena in okrašena, duhovnik pod baldahinom z Najsvetejšim, ob njem fantje s trakovi čez prsa in v belih rokavicah, nato mogočna Aleluja, kdo bi še mogel kdaj pozabiti take trenutke! Potem pa je prišlo še eno presenečenje, sta nam ga pripravila g. župnik in nje-tov brat Mirko. Po blagoslovu jedil je bilo ljudem rečeno, naj se za hip ustavijo frred cerkvijo. Radovedni smo čakali, kaj ^e bo zgodilo. Tedaj pa zaori iz moških 8nl posem: »V hribih se dela dan, v hribih žari!« Prav tedaj je vzhajalo sonce, ljudem se je od ganotja orosilo oko, pe-Sem pa je zaplavala po vsej brestovski dolini ter vsem oznanjala, »da sinovi Slave smo«, čeprav so nam nestrpni obrtniki hoteli to zavest uničiti na vse Načine: s pitjem ricinovega olja, uniče- njem vsega našega tiska, odpravo slovenskih šol, zatrtjem prosvetnih domov. Tudi krščanski nauk se v šoli ni smel razlagati v materinem jeziku, zato so ga naši duhovniki prenesli v zakristije. Tudi podobo sv. Alojzija smo v tistih hudih letih črne diktature prenesli iz šole v cerkev, kjer še sedaj visi na zidu poleg prižnice. Ko sem še sama obiskovala šolo, je bil dan sv. Alojzija za šolske otroke zelo velik dan in vesel praznik. S šopkom cvetlic v rokah smo se zbrali v šoli, nato pa v spremstvu učitelja odšli v cerkev k sv. maši. Po povratku smo v šoli okrasili podobo sv. Alojzija s svojimi rožami. Ko so tudi moji otroci začeli hoditi k šolskemu pouku, sem se spet spomnila na to otroško doživetje. Kupila sem podobo sv. Alojzija ter jo šoli poklonila. Toda časi najprej črne, nato pa še rdeče diktature podobi niso bili naklonjeni. Sedaj čaka v cerkvi, da končno tudi vodilni ljudje v domovini sprevidijo, da je verska vzgoja tako v moralnem kot v narodnem oziru za mladega človeka najboljša. Tedaj bo podoba sv. Alojzija morda spet našla mesto na tistem kraju, od koder so je marala pred nasilniki tiho umakniti. Jaz zase pa vem, izkušnja me je o tem preverila, da najbolj pokvarjena šola ne uspe, ako se starši stalno in zavzeto zanimajo za svoje otroke. Oni so in jim bodo ostali prvi učitelji. Ne pravi zaman naš slovenski pregovor, da kakor se mlado drevesce nagne, tako bo rastlo kot staro drevo. V primeru svojih otrok to lahko potrdim. Z možem sva doživela prav zaradi svoje narodne in kasneje verske vzgoje najinih otrok mnogo ponižanja in groženj, a nisva klonila. Poskrbela sva, da so se naučili pisati, brati in govoriti v naši lepi govorici. Italijanska šola jim je sicer posredovala znanje italijanskega jezika, kar jim sedaj pride prav, a materin jezik je ostal zanje vedno prvi. To se je zgodilo, ker sva jim znala v nežnih letih vcepiti ljubezen do materinščine in do Boga. Danes smo vsi na to ponosni in pomilujemo tiste rojake, ki so se za skledo leče ali oportunizma odpovedali eni ali drugi vrednoti. Ne zaslužijo drugega kot naše globoko pomilovanje! NEMŠKA STRAHOVLADA Propad fašizma in izločitev Italije iz vojne ni prinesel našim krajem nobenega olajšanja. Nasprotno: najhujše gorje je šele imelo priti. In povzročali so ga najprej Nemci, potem pa še lastni bratje. Osvobodilno gibanje, ki so ga vodili komunisti, se je na varnost in zaščito naših vasi le malo oziralo. Dražili in izzivali so nemškega okupatorja, ki je bil nasledil fašistične nasilnike, nato pa domače prebivalstvo prepuščali represalijam in kaznovalnim akcijam razbesnelega sovražnika. Kadarkoli je prišlo s strani naših partizanov do kakšne razstrelbe, napada iz zasede, uničevanja javnih naprav, vedno smo potem trepetali, kaj bo z nami, pripravljeni na najhujše. Ce smo ostali doma, smo bili v nevarnosti, da nas odpeljejo v kazenska taborišča ali postrelijo na podlagi povelja: za enega Nemca deset civilistov; če smo se pa pred prihajajočimi Nemci umaknili iz vasi, pa spet ni bilo prav, ker je to sovražnika še bolj razkačilo ter je nato neusmiljeno požigal, ropal po hišah in se znašal nad preostalimi ljudmi. V tistih težkih dneh nam je bil g. župnik Špacapan v veliko oporo, saj je ponovno izpostavil samega sebe, ko je pri Nemcih posredoval za svoje farane. Samo en primer naj navedem: nenadoma so nemški vojaki obkolili našo vas; skoro vse ljudi so spravili na dvorišče ene hiše, dekleta pa zbrali v drugi hiši in jih tam zasliševali. Zaključek teh zasliševanj je bil, da so jih sklenili poslati v Nemčijo. Ob tej novici so matere planile v jok, v vasi je nastalo pogrebno vzdušje, dekleta so si nadela trak s svetinjico Matere božje, vzele v roke rožni venec in se zatekle za pomoč k molitvi. Nemci so jih nato odvedli na postajo Vdžovlje pri Sesljanu. Vse je kazalo, da zanje ni več rešitve. Pa je le uspelo g. župniku, da je vojaškega poveljnika prepričal o nedolžnosti deklet. Naslednji dan je bila večina spuščena domov; le eno so pridržali. Z mučenjem so hoteli izsiliti iz nje razna priznanja. Končno so jo, za vse življenje zlomljeno, poslali na dam. (Prihodnjič naprej) K Dve važni vlogi slovenskih svetovalcev Goriška občinska svetovalca dr. Sfiligoj in 'dr. Bratuž sta pretekli teden predložila dve važni vlogi. S prvo predlagata, naj bi se grob dr. Lavriča na goriškem pokopališču ohranil kot spomenik in ostal trajno obvarovan brez kakega plačila. Svetovalca utemeljujeta svoj predlog s pripombo, da je bil dr. Karel Lavrič važna politična in kulturna osebnost v zgodovini slovenskega preporoda po letu 1848 in do smrti, ki ga je doletela 1. 1876. Kot tak je dr. Lavrič prirejal in vodil prve slovenske tabore, med temi tabor v Šempasu 18. oktobra 1868, za kar mu izkazujemo čast in hvalo. Njegov grob predstavlja zato pomemben spomenik za slovensko ljudstvo, saj je dr. Lavrič velika slovenska zgodovinska osebnost. Svetovalca prosita občinski odbor, naj predlog sprejme in ga potrdi. Druga vloga pa zadeva dogodek, ki se je pripetil v poletni počitniški koloniji ENPAS v mestu Rimini, kjer je bilo nekaterim slovenskim otrokom goriške občine zabranjeno pisati domov v slovenskem jeziku. Svetovalca vprašujetata župana, ali ne smatra za umestno in potrebno zahtevati od ustanove ENPAS pojasnila glede vzrokov in oseb, ki so prepoved rabe slovenskega jezika odločile in zakrivile. Nadalje naprošata župana, naj pri višji pristojni oblasti poizve, kakšne ukrepe je zavzela, da se kaj takega več ne pripeti in kaj bi ‘bilo ukrenjeno proti krivcem. Svetovalca upravičeno trdita, 'da je vest o gornji prepovedi globoko prizadela in užalila vso slovensko javnost, ki zdaj zahteva pravico in zadoščenje. Prvi župnijski sveti misijon v Gabrjah pri Sovodnjah Vršil se bo od 13. do 20. oktobra s sledečim programom: Glavni misijonski govori s sv. mašami bodo obe nedelji ob 10h in ob 15", ob delavnikih pa ob 9. uri in ob 15.30, in sicer obe nedelji, v ponedeljek in petek za vse vernike skupno, ostale dni pa za posamezne stanove (oba- krat enako bodisi dopoldne kakor zvečer zaradi različnih delovnih turnusov pri vernikih zaposlenih v industriji), to je: v torek za odrasle ženske (samske in poročene), v sredo za odrasle moške (može in fante), v četrtek za zakonce obojega spola (može in žene), v soboto za samsko mladino (fante in dekleta od 16. do 30. leta starosti). Poleg tega bodo vsak dan popoldne ob 15" ljudske pobožnosti (večidel brez pridige) za vse vernike (izmenoma križev pot, rožni venec in podobno ter evharistični blagoslov). Prilika za spovedovanje ves dan in zlasti po vsakem svetem opravilu, še najbolj ugodno bo to po polJ danskem. Za vernike italijanskega jezika bo poskrbljeno štirikrat izven gornjega programa. Za večerne govore bo prvih pet delavnikov na voljo prevoz z avtobusom čez Vivišče, skozi Dolnje in Gomje Gabrje ter nazaj po isti poti. Parkiranje avtomobilov je v dolinici pred cerkvijo, cerkveni trg pa mora ostati prost zaradi avtobusa in »službenih« vozil. Podgora Kot je bilo napovedano, smo preteklo nedeljo, 6. oktobra ob prekrasnem vremenu doživeli rožnovensko procesijo. Udeležba je bila zares številna. Tudi gg. duhovnikov je bilo precej, med njimi g. župnik iz Mirna Gašper Rudolf, ki je v svojem zares lepo zasnovanem govoru poudaril veličino molitve rožnega venca, ki naj nam ne bo samo neko sentimentalno premikanje ustnic, ampak izraz verskega čuta. Pridigo je v italijanščini povzel msgr. dr. Rudi Klinec. Procesije so se udeležile tudi goriške skavtinje. Pogrešali smo pa gori-ske skavte in njihovo vodstvo. Da je slovesnost lepo uspela, so prijateljsko in požrtvovalno pomagali še številni pevci iz Mirna s svojim pevovodjem Venčkom Budinom. Prav lepa hvala vsem požrtvovalnim vaščanom, ki so se potrudili vsak po svoji moči, da je naša tradicionalna procesija 'lepo uspela. IZ KANALSKE DOLINE Farni list v Rablju spet izhaja Precej po zaslugi našega rojaka Tomaža Cudra, upokojenega rudarja v Rablju, je po mesecih molka zopet začel izhajati župnijski in rudarski list »La lampada del minatore« (Rudarjeva svetilka), ki ga ureja krajevni župnik, beneški Slovenec g. Pater Tomasin. V listu najdemo tudi slovensko pisani članek »Preveč je še praznoverja«, ki ga Ernesta in Dora Kosovel namesto veitf& na grob pokojne mame 50.000 lir; dr. Simčič Teofil 5.000 lir; N. N. 20.000 in družbi nica N. N. 300.000 lir. Za Marijin dom v Rojanu: Miro ŠčuW z družino v spomin umrlega brata 5.000, Marta Ščuka z družino v spomin pok. na Podbevščka 5.000 lir. Za Marijanlšče na Opčinah: N N. ^ pokojna M. in J. 50.000 lir; N. N., Trs[r mesečni prispevek 1.000 lir. Za Finžgarjev dom na Opčinah: v spomin pok. Milana Senčarja darujejo: družina Škabar 5.000, družina Beličič 5.000' družina Artač 5.000 lir. Vsem plemenitim darovalcem Bog P°' vrni, pokojnim pa daj večni pokoj! Vrenje mošta Vinski mošt začne ob ugodni temperaturi takoj vreti tako na tropinah kakor brez njih. Začetno vrenje je burno in ga opazimo v številnih mehurčkih, ki se dvigajo iz tropin ali iz živahnega brbotanja v kipelni vehi. Kaj se dogaja v moštu? V njem je polno drobnih enoceličnih glivic, ki jim pravimo kvasnice. Pri ugodni temperaturi 15 do 20 stopinj C se hitro razmnožujejo in pretvarjajo grozdni sladkor v alkohol. Pri tem dogajanju se tvori tudi ogljikov dvo-kis, ki se šumno izloča iz tekočine in povzroča pene. Razvijanje tega plina je precej močno. Iz 1 kg sladkorja nastane tudi 2 hi ogljikovega dvokisa, ki je težji od zraka in se zato vedno nabira na najnižjem mestu. Ni sicer strupen, vendar duši, ker izpodriva zrak. Prižgana sveča v njem ugasne. Človek se lahko onesvesti in umre. Zato je treba paziti, kadar stopamo v globoko klet in se bližamo sodom ter kadem, v katerih vre mošt. Skrbeti moramo, da ogljikov dvokis odvajamo iz kleti z zračenjem in prepihom. Pri vrenju se mošt ugreje za 5 do 8 stopinj v malih sodih in čez 10 stopinj C v velikih sodih. Zaradi ogrevanja se njegova prostornina poveča; zato pri nalivanju pazimo, da sod napolnimo le do 9 desetin. Tako ne bodo pene prekipevale in zama; zale soda ter dale priložnost ocetnim bakterijam, da se razvijejo in kvarijo vino. Ko je ponehalo burno vrenje, se nadaljuje mirno vrenje. Droži so se usedle in sod napolnimo z enakim vinom do vrha ler ga spet zapremo s kipelno veho. Temperatura v kleti naj ostane nad 15 stopinj C, dokler se ni ves sladkor spremenil v alkohol. Ko je mimo vrenje končano, postopoma ohladimo klet in vino naj tako čaka do prvega pretakanja. Inž. Janko Košir SLOV. KAT. PROSVETNO DRUŠTVO »F. B. SEDEJ« IZ ŠTEVERJANA obvešča, da bo to nedeljo, 13. oktobra ob 16. uri v Katoliškem domu v Gorici ŽREBANJE I. LOTERIJE Vabimo vse, da se ga udeležite. Ansambel prosvetnega društva, ki nastopa pod imenom »Jana« bo ob tej priliki priredil svoj koncert. — Vstop prost. DR. SLAVKO KRANJEC zobozdravnik specialist ordinira dnevno od 16. do 20. ure in na sestanek v ulici Lavatoio 4/1 (pri trgu G. Oberdan)) v prenovljeni ambulanti dr. Hlavatyja - tel. 29-248 Vinko Levstik TRI PISMA K NARODNI SPRAVI Rim 1968, 40 strani Vsebuje pismo Slovencem v zdam' stvu in dve odprti pismi v Ljubljano. Tudi ta publikacija je prispevala k temu, da je avtor še naprej predmet tolikih napadov domovinskega tiska. Brošura se dobi v zamejskih knjigarnah: Katoliška knjigarna, Travnik (Piaz-za della Vittoria) 38, Gorica; Tržaška knjigarna, ul. sv. Frančiška 20, Trst; Knjigama Fortunat, ul. Paganini 2 (ob cerkvi sv. Antona Novega), Trst; Mohorjeva knjigarna v Celovcu (Avstrija), ter pri avtorju, Rim, via S. Croce in Gerusalemme, 40. Cena 400 lir ali 20 avstrijskih šilingov. OGLASI Za vsak mm višine v širim enega stolpi trgovski L. 70, osmrtnice L. 100, več 89* davek na registrskem uradu. Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močili Tiska tiskarna Budin v Gorici Izdaja Katoliško tiskovno društvo