GEOGRAFSKI OBZORNIK BOGASTVA IN OKOUSKI PROBLEMI NAMIBUE Barbara Lampič UDK: 91:502/504(688/ COBISS: 1.04 IZVLEČEK Bogastva in okoljski problemi Namibije Specifične naravne razmere v Namibiji pogojujejo sila redko poselitev in gospodarsko usmeritev v rudars- tvo, ribištvo in ekstenzivno kmetijstvo. Pod njihovim vplivom se je razvilo izjemno zanimivo, sušnim raz- meram prilagojeno živalstvo in rastlinstvo. Zaradi naravnih razmer in razvoja nekaterih gospodarskih panog pa obstajajo nevarnosti, ki lahko ogrozijo naravno ravnotežje te južnoafriške dežele. KLJUČNE BESEDE Namibija, sušnost, naravni potenciali, okoljski prob- lemi ABSTRACT Riches and environmental problems of Namibia The results of specific natural conditions in Namibia are obvious in its extremely sparse settling and its eco- nomic orientation into mining, fishing and extensive agriculture. The droughty conditions gave rise to the development of very interesting wildlife and vegeta- tion. Because of the growth of certain economic branc- hes that interfere with the natural conditions, certain dangers have occurred that can pose a threat to the natural balance in this south-African country. KEY WORDS Namibia, aridity, natural potentials, environmental problems AVTORICA Barbara Lampič Naziv: univerzitetna dipl. geografinja in etnologinja Naslov: Inštitut za geografijo, Trg francoske revolucije 7, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: +386 (0) 12002725 Faks: +386 (0) 1 2002734 E-pošta: barbara.Iampic@uni-Ij.si Namibija je ena najredkeje poseljenih držav na svetu (manj kot 2 preb./km2). Zara- di sušnosti (pomanjkanja padavin) so naravne razmere za življenje precej neugodne, zato kljub sedanji triodstotni letni rasti prebivalstva ni pričakovati, da bo gostota prebivalstva v prihod- nosti pomembneje narasla. Izrazito rast doživ- ljajo predvsem glavno mesto Windhoek (okrog 160 .000 preb. I. 1992) in nekatera gospodar- ska središča (Tsumeb, Swakopmund), medtem ko večji del države ostaja praktično neposeljen. Kljub na videz skoraj nepomembni prisot- nosti človeka, še posebej na obsežnih nepose- Ijenih območjih puščave Namib, pa je naravno okolje marsikje tudi na povsem »praznih« pre- delih ogroženo zaradi različnih človekovih dejavnosti, hkrati pa se povečuje krhkost narav- nega ravnovesja zaradi podnebnih razmer. Prav zaradi njih in izrazito negostoljubne obale je območje današnje Namibije stoletja ostajalo nezanimivo za Evropejce. Postopno so ga začeli odkrivati šele v 19. stol., ko so jih v prvi vrsti zanimala njegova naravna bogastva. Namibijo sestavljajo tri izrazite naravne eno- te. Na zahodu ob Atlantiku se v pasu, širokem od 5 0 do 130 km, razteza puščava Namib, ki je najmanj gostoljubna in poseljena med njimi, saj tam v povprečju pade manj kot 50 mm pada- vin na leto, hkrati pa zaradi nahajališč dia- mantov, urana in ribolova gospodarsko zelo pomembna. Vzhodno od nje je tektonsko dvig- njen rob Kalaharijske kotline, t. i. Veliki rob, ki v povprečju sega do nadmorske višine 1800 m, na jugu pa do 2 2 0 0 m. Predvsem v severnem delu je zaradi nekoliko večje količine padavin (do 6 0 0 mm) bolj primeren za poselitev. Tam je mogoča ekstenzivna živinoreja, na skrajnem severu pa tudi (namakalno) poljedelstvo. Gos- podarsko je najpomembnejše rudno bogastvo, predvsem baker, svinec, cink, kositer in števil- ne druge rude. Vzhodni del države obsega urav- nana, redko poseljena, pretežno polpuščavska in stepska Kalaharijska kotlina z manj kot 200 mm povprečnih letnih padavin (3, 4). Zaradi podnebnih razmer in drugih narav- nih potez je najbolj zanimiva in nenavadna puš- čava Namib (namib v jeziku domačinov pomeni praznina). Razteza se ob obali Atlantika od reke GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 1: V osrednjem delu narodnega parka Etosha je prostrana slana kotanja, na robu katere so številni vodni izviri, kjer se množično zbirajo veliki sesalci (foto: Barbara Lampičj. Olifants na jugu Pužnoafriška republika) in Karu- njambo na severu (jugozahodna Angola). Obstajajo številne teorije o starosti te puščave (pogosto se govori o najstarejši puščavi na sve- tu), dejstvo pa je, da je njen razvoj potekal v več fazah verjetno kar 130 milijonov let od t. i. post- gondvanske erozijske faze do zadnje, t. i. puščavske faze, ki traja od poznega miocena do danes. Izrazita sušriosttega obalnega pasu je posledica vplivov južnoafriškega anticiklo- na, lege, predvsem pa hladnega Benguelske- ga toka. Prav podnebje predstavlja ključni dejavnik razvoja značilnega puščavskega žive- ga sveta, pa tudi številnih geomorfoloških pojavov. Odločilen pomen imajo vlaga (redke poletne padavine v obliki neviht in megla), ki omogoča življenje v teh izrazito aridnih prede- lih, in vetrovi, ki včasih prav umetniško obliku- jejo puščavski del Namibije. V območjih peščene puščave strokovnjaki ločijo kar deset različnih tipov peščenih sipin, med katerimi so najbolj zanimive t. i. zvezdnate sipine (5). Za celotno puščavo so značilni tudi števil- ni občasni vodotoki, ki tečejo s planot Velike- ga roba proti zahodu in praviloma niti v obdob- ju poletnih neviht ne dosežejo Atlantika. Neka- teri so bili v preteklosti izredno vodnati in danes lahko občudujemo globoke kanjone rek Vis in Kuiseb. Edina stalna vodotoka sta reki Oranje na jugu in Kunene na severu, obe mejni reki s sosednjima državama, Južnoafriško republiko in Angolo. S stalno naselitvijo in povečanjem števila pre- bivalstva, predvsem v povezavi z razvojem vse številnejših in okoljsko agresivnejših dejavno- sti, postaja naravno okolje te sušne države ved- no bolj izpostavljeno naravnim degradacijskim procesom, predvsem eroziji, in antropogeno ogroženo. Prvotno prebivalstvo Namibije in Kalaharij- ske kotline v celoti so bili nomadski Sani (bolj znani kot Bušmani), ki so živeli v večjih družin- skih skupnostih in se preživljali izključno z nabi- ralništvom in lovom. Njihovo število je bilo sorazmerno majhno, še bolj pa se je zmanjšalo, ko so se z juga razširili Nami, s severa pa Here- ri. Obe ljudstvi sta živeli v plemenski ureditvi in se preživljali v večji meri z živinorejo. Za svoj 4 GEOGRAFSKI OBZORNIK Slika 2: Rudnik Rössing je največji dnevni kop urana na svetu. V prihodnosti se ne bo več širil po obsegu, ampak predvsem v globino (foto: Barbara Lampič). obstoj sta potrebovali vedno več zemlje, zato so bili Sani vse bolj odrinjeni v najsušnejše in za preživetje najmanj ugodne predele Kalaha- rija in Namiba. Z razmahom sicer zelo eksten- zivne živinoreje se je pričelo obdobje večanja pritiskov na naravno okolje, sušnost oziroma obdobno izrazitejše suše pa so postajale za prebivalstvo, ki je bilo od skromnega savanske- ga rastlinstva eksistenčno odvisno, vse večji problem. Konec 19. stol., ko se je belo prebivalstvo na območju današnje Južnoafriške republike razširilo že globoko v notranjost dežele, je na jugozahodu ob obali Atlantskega morja, v širši okolici današnjega Luderitza na jugu Namibi- je, nastala prva naselbina nemških priseljencev v Namibiji (3). Ko je Nemčija na silo zavzela večji del današnje Namibije in predvsem po odkritju diamantov na začetku 20. stol. je šte- vilo evropskih priseljencev v nekaj letih skokovi- to naraslo, predvsem na račun nemških vojakov. Poleg izkoriščanja rudnih bogastev so si prila- stili tudi večino zemlje v južni in osrednji Nami- biji ter se na posestvih, velikih po 5 0 0 0 ha, pričeli ukvarjati z živinorejo. Potem, ko je Nem- čija kapitulirala in je deželo zasedla južnoafriš- ka vojska, se je doseljevanje belcev še okrepilo, predvsem pa se je z večanjem njihovega šte- vila pričel izrazitejši gospodarski razvoj v smislu odpiranja novih rudnikov, izgradnje infrastruk- ture in velikega prostorskega razmaha živino- reje. Danes so med najdonosnejšimi panogami mesna govedoreja, gojenje karakulskih ovac (katerih prireja je močno odvisna od povpra- ševanja na svetovnem trgu) ter farmska reja nojev in druge divjadi, vse bolj popularni pa postajajo tudi naravni in lovni rezervati (3). Danes sicer majhen delež belega prebivals- tva (6%) je celo zadnje stoletje predstavljal gonil- no silo v razvoju gospodarstva. Kljub bojaznim pa v Namibiji po osamosvojitvi I. 1990 ni priš- lo, kot npr. marsikje vjužnoafriški republiki, še bolj izrazito pa v Mozambiku, do dramatičnega preobrata v gospodarskem in političnem smislu (v mislih imam izrazito gospodarsko nazado- vanje in politične nemire). Osnova namibijskega gospodarstva ostaja rudarstvo, večji gospodar- ski pomen imata še ribolov in živinoreja, vse 5 GEOGRAFSKI OBZORNIK bolj pa v ospredje prihaja tudi turizem. Za avtoh- tono črnsko prebivalstvo ima še vedno velik pomen tudi samooskrbno kmetijstvo (majhne kmetije), ki prevladuje na severu, kjer živi naj- več prebivalstva (najštevilnejši so Ovambi), ki pa ima v lasti le 5 % obdelovalne zemlje. Prav tu je kljub ekstenzivnosti zaradi pretirane paše prišlo do močne erozije tal, ki postaja eden večjih in prostorsko bolj razširjenih negativnih okoljskih procesov v državi. Nasploh postaja v Namibiji vse bolj pereč problem dezertifika- cije oz. degradacije prsti v celoti. Tako na seve- ru, kjer je gostota prebivalstva največja (10 do 15 preb./km2) in kjer prevladuje samooskrb- no kmetijstvo, ljudje zaradi revščine pretirano izkoriščajo skromne naravne danosti (paša, poljedelstvo), zato prihaja do povečane erozi- je in slabšanja kakovosti prsti. Vzporedno potekata v že tako po obsegu skromnih savan- skih gozdovih tudi sekanje in požiganje, kar še povečuje erozijo. Probleme, povezane z ero- zijo, stopnjuje še splošno prisotno pomanjka- nje vode, ki ima v Namibiji tam, kjer je, že zna- čaj naravnega bogastva. Da bi omilili ranljivost dragocenih vodnih zalog v osrednjem in juž- nem delu države, je predvsem po veliki suši med leti 1994 in 1 9 9 7 prišlo do načrtov o oskrbo- vanju bolj sušnih predelov z vodo iz stalnih vodotokov na severu (predvsem iz rek Oka- vango, Kwando in Zambezi). Tedaj so pričeli potekati resni projekti in dogovarjanja o spe- Ijavi vode iz Okavanga na višavje v osrednjem delu Namibije. Največje nasprotovanje tem načrtom je pokazala vlada Bocvane, saj bi se ob spremembi rečnega režima gotovo pokaza- le ekološke posledice v sami delti Okavanga. Voda pa ima odločilen pomen ne le za samo prebivalstvo, ampak tudi za kmetijstvo (70% kmečkega prebivalstva), v prvi vrsti za živino- rejo. Naravne razmere so tako skromne, da na bolj namočenem severu, ki je za živinorejo naju- godnejši, za eno glavo govedi potrebujejo od 8 do 20 ha pašnikov, na jugu, kjer zaradi še skromnejših padavin prevladuje ovčereja, pa Slika 3: Suhi ostanki nekdaj bujnega rastja med sipinami Sossusvlei. Rastje je v preteklosti uspevalo zaradi drugačnih klimatskih razmer in večje vodnatosti reke Tsauchab, ki danes le ob največjih poletnih nalivih konča svoj tok med sipinami ffoto: Barbara Lampič]. 6 GEOGRAFSKI OBZORNIK za eno ovco potrebujejo od 2,5 do 8 ha. Pov- prečna velikost farm je tako lahko tudi nekaj 10.000 ha (4). Poljedelstvo je zaradi zelo neugodnih raz- mer povsem zapostavljeno. Vseh obdelanih površin v državi je le 205 .150 ha, pa še te se v večini nahajajo v severnem delu na območ- jih, kjer pade povprečno več kot 500 mm padavin letno. Intenzivnejše poljedelstvo (pride- lava žita, koruze, bombaža) je mogoče le na namakanih površinah, ki jih je samo 8142 ha, vendar so možnosti in načrti za njihovo pove- čanje veliki (1). Zaloge vode, predvsem podtalnice, imajo pomembno vlogo tudi v rudarstvu. Namibija ima že bogato zgodovino pridobivanja rud. Od osa- mosvojitve dalje njihovo izkoriščanje nepresta- no narašča in zadnja desetletja je ena vodilnih držav na svetu v pridobivanju uranove rude in diamantov. Slednje danes pridobivajo na jugo- zahodu države okrog ustja reke Oranje. Prvi rudnik diamantov so odprli I. 1908 v Kolman- skopfu (pri Lüderitzu), ki je v nekaj letih postal cvetoče mesto. V rudniku je bilo zaposlenih 300 Evropejcev in 800 črncev Ovambo, izkop pa je predstavljal 2 0 % svetovne proizvodnje. Ker so leta 1928 odkrili nahajališča diaman- tov ob Oranju, so I. 1936 rudnik v Kolmanskop- fu zaprli in odprli rudnik v Oranju. Sprva so diamante iskali v obalnih plasteh puščavskega peska, danes pa predvsem na območju priobal- nega kontinentalnega šelfa do globine 200 m. Njihova proizvodnja znaša 1,5 milijona kara- tov in s tem se Namibija uvršča na šesto mesto na svetu (2). Velikega gospodarskega pomena za drža- vo je tudi rudnik urana Rössing, ki se ravno tako nahaja v puščavskem priobalnem delu, 65 km zahodno od obmorskega letovišča Swakop- mund. Danes je Rössing največji dnevni kop urana na svetu in predstavlja 8 % svetovne proi- zvodnje, med državami pa se Namibija uvrš- ča na peto mesto. Odkrili so ga I. 1928, odprli pa šele I. 1976. Kljub izrednemu gospodarske- Slika 4: Na planotah Velikega roba so ponekod prišle na dan tudi magmatske kamnine. V manjši grapi se v stometrskem pasu dvigajo doleritni stolpi do 4 metre visoko, (foto: Barbara Lampičj. 7 GEOGRAFSKI OBZORNIK mu pomenu tega rudnika (prispeva 15 % DBP Namibije) pa je potrebno izpostaviti tudi nje- gove negativne prostorske učinke. Samo prido- bivanje uranove rude je zelo zahteven in dolgotrajen postopek. Poleg samega kopa, ki je dolg tri kilometre, širok en kilometer in globok 300 m, celotna infrastruktura rudnika obsega 125 km2. Pri procesih kopanja in drob- ljenja kamnine prihaja do nastanka obsežnih oblakov prahu, ki jih sproti »mirijo« z vodo. Voda pa je nujno potrebna tudi pri prede- lavi rude, tako da dnevna poraba znaša 28 .000 m3. V rudniku Rössing podobno kot v večjem delu države vodo pridobivajo iz podtalnice. Zaradi velike porabe se je v bliž- nji okolici že bistveno znižal njen nivo, tako da so prisiljeni vsakih nekaj let delati nove vrtine, ki pa so vse globlje in od rudnika vedno bolj oddaljene. Zaloge urana so velike (zadošča- le naj bi vsaj do I. 2022), vse pogosteje pa si zastavljajo vprašanje, kako bo s prepotrebni- mi zalogami vode, ki so nujno potrebne za proi- zvodnjo. Z izjemo zares velikih rudnikov in nekaj mest pa v Namibiji ostajajo obsežna, skoraj nedo- taknjena območja, ki predvsem ljubiteljem suhe pokrajine nudijo neizmerne užitke. O množičnem turizmu v Namibiji ne more- mo govoriti, vendar so bila nekatera območja že pred osamosvojitvijo zelo zanimiva predvsem za pripadnike višjega socialnega sloja iz Juž- noafriške republike (lovni turizem, obisk narod- nih parkov), predvsem zaradi dobrih prometnih povezav. Z osamosvojitvijo Namibije je njihov obisk za nekaj let izrazito upadel, v zadnjem času pa se zopet hitro povečuje. Tako danes po številu turistov prevladujejo obiskovalci iz Južnoafriške republike, vse bolj pa postaja Namibija zanimiva za turiste iz Evrope. Doma- če prebivalstvo (višji socialni sloji) najraje obi- skuje obmorsko letovišče Swakopmund ter nacionalni park Etosha, tuji turisti pa zares mno- žično prihajajo predvsem v narodne, pa tudi zasebne parke z bogatim živalskim svetom (predvsem na severu države), v nekoliko manj- ši meri pa obiskujejo tudi puščavo Namib in '.¡Stf'i? 1 T ' J . Slika 5 : Večje količine padavin na severu Namibije omogočajo bujnejše rastje (redka gozdna savana] in gostejšo poselitev (foto: Barbara Lampič). 8 GEOGRAFSKI OBZORNIK planotasto obrobje Kalaharijske kotline (slab- ša dostopnost, velike razdalje). Razvoj turizma gre, podobno kot v Bocvani, v smeri »visoke- ga«, prestižnega turizma, s katerim naj bi soraz- merno majhno število elitnih turistov prineslo visok dohodek. Dober primer je t. i. lovni turi- zem, ki se razvija v zasebnih naravnih rezer- vatih. Nacionalni parki ostajajo še naprej v cenovnem smislu (pogosto je potreben le lasten prevoz) zelo dostopni za širšo skupino obisko- valcev. Za razliko od sila obiskanih in dragih nacionalnih parkov v Vzhodni Afriki v Nami- biji zaradi bistveno manjšega števila obisko- valcev še dopuščajo individualne obiske, ki niso niti časovno niti prostorsko pretirano ome- jeni. Kljub poskusom širšega razvoja elitnega turizma, ki poleg razvite prometne infrastruk- ture (od skupnih 40.450 km cest je le 12% asfal- tiranih (3)) zahteva tudi ustrezne nastanitvene zmogljivosti in ustrezno opremljenost turistično privlačnih točk, se ta ni razmahnil v želenem obsegu. Zaradi zelo osnovne turistične infrastruk- ture (kampi) ostaja najbolj pomemben t. i. eko- turizem. Obiskovalci tako v večji meri z lastnim, delno pa tudi z organiziranim skupnim prevo- zom (predelani avtobusi in tovornjaki) prema- gujejo velike razdalje med številnimi naravnimi znamenitostmi in narodnimi parki. Z lastnimi šotori in hrano ter prenočevanjem v zares dobro urejenih kampih tovrstni turizem na videz ohra- nja pokrajino skupaj z rastlinskim in živalskim svetom v največji možni meri. Vendar se s pove- čevanjem števila obiskovalcev širi obseg nega- tivnih učinkov, ki jih v sicer redko poseljeni pokrajini povzroča človek. Prizadeta so pred- vsem območja, ki jih obiskujejo vse številnej- še organizirane skupine turistov, hkrati pa so z odpadki (večjimi količinami stekla, plastike) onesnažene glavne prometne povezave med njimi. Ti odpadki zmanjšujejo estetske vrednote naravne pokrajine, povečuje pa se tudi nevar- nost poškodb divjadi in živine, ki ob iskanju hra- ne v puščavski in stepski pokrajini naleti na tovrstne odpadke. Pomen takšnega »ekoturiz- ma« ne le v Namibiji, ampak v večjem delu juž- ne in vzhodne Afrike hitro narašča, zato lahko Slika 6: Nenavadno sušoljubno velbičevko najdemo v puščavi Namib na jugu Angole in v severni Namibiji. Afrikaanerji so jo poimenovali tweeblaarkanniedood, kar bi po naše pomenilo »lista ki ne moreta umreti« (foto: Barbara Lampič). Predvsem med mlajšimi obiskovalci so zelo popularne skupinske »transafriške ture«, pri katerih gre za potovanje od juga celine preko Namibije, Zambije in naprej do Tanzanije in Kenije. Nadzor turizma in režim varovanja narav- nih znamenitosti je v tako veliki državi, izjema so narodni parki, praktično nemogoč. Bodoči razvoj in podoba Namibije bosta tako v veli- ki meri odvisna od ukrepov na nacionalni rav- ni, predvsem na področju kmetijske politike, turizma in varstva okolja. /. Aquastat. Medmrežje: http://www.fao.org/ waicent7Faolnfo/Agrucult/ACL/AGLW/ aquastat/namib 1 .html. 18. 11. 2001. 2. Mining Journal. Medmrežje: http://www.gsn.gov.na/pdf/miningjour- nal.pdf. 18.11.2001. 3. Natek, K., Natek, M. 1999: Države sve- ta 2000. Mladinska knjiga. Ljubljana. 4. Natek, K. 1990: Namibija. Geografski obzornik, 37, 2. 5. Seely, M. K. 1990: Namib Ecology. 25 years of Namib Research. Pretoria. 6. Stres, S. 1999: Opazovalka stoletij: Sreča- nje z velbičevko (Welvitschia mirabilis). Pro- teus, 61, 9-10. 7. Swaney, D. 1995: Zimbabwe, Botswana and Namibia; A Lonely planet travel survival kit.