Ivan Dolinšek: Resna beseJa — resnim Ijudem Danes o pravih drevesnicah ni več govora, lmamo le še razvaline drevesnic. Zasebne drevesnice morajo vzgojo usmeriti po prejemkih in skopariti tam, kjer se <'ela škoda, in prodajati celo drevje, ki ni za prodajo. Ker so drevesnice temelj sadjarstvu, mora biti majava vsa zgradba, ker je temelj slab. In res lanes tudi večina mlajših nasadov predstavja razvaline sadjarstva, ker delovanje v dotedanji smeri ni pospeševanje, marveč je to le pravo pobijanje sadjarstva. O poštenem črevesničarstvu ni več govora, vsi se lovimo za postranskimi zaslužki, napredek je povsem nemogoč, pod kritiko so vse drevesnice, javne in privatne, in dobrega sadnega naraščaja ni več dobiti. Polom preti na vsej črti kljub dežju naredb in navodil, predpisov in kontrol, ki so na videz prav lepi, v resnici pa ni z njimi nič. Kje je vzrok? Naš gospodarski organizem boleha. Industrija, zaščitena po isoki uvozni carini, proizvaja marsikaj, toda predrago in s tem obremenjuje kmetov proračun, dočim se zamorejo kmetski pridelki spečati v normalnih časih v zamejstvo le s pomočjo nagrad za izvoz. Oblast pozna to stanje in skuša blažiti z raznimi ukrepi v obliki zaščit in podobno. Vse to so, žal, le injekcije bolnemu organizmu, zlasti z ozirom na to, da imajo prevelik vpliv organizacije meščanstva. ki si celo dovolijo na kmetov naslov izreči in zapisati očitke o nazadnjaštvu, nemorali, pijančevanju, nehigieni itd., čeprav so one na tem stanju sokrive. Radi neravnotežja prehaja kmečka zemlja bolj in bolj v roke nekmečkih ljudi, ki so si radi omenjenega neravnotežja znali pridobiti precejšnje premoženje v kratkem času in kupujejo kmečka zemljišča, ne morda v cilju, da bi zemljo sami obdelovali, marveč ker slutijo, da bi znalo takšno nenaravno stanje nekoč voditi do gospodarskega razsula in menijo, da bo njihov denar v zemljiščih najbolj varno naložen. Kmetu je treba pomagati, ker je siromašen! Meščanstvo ni nikoli v zadregi za izgovor, kadar je treba ščititi njegove pravice, čeprav to v živo reže in rahlja položaj kmeta. Celo pri zajcu se sklicujejo na ogromen gospodarski pomen lova te škodljive golazni. Posmeh v vsem je, da kažejo naši gospodarstveniki izredno skrb za kmeta, kadar gre za malenkosti, kjer se da le malo pomagati. Tako je nastalo pravilo, da je treba kmetu preskrbeti poceni sadni naraščaj, ker je kmet siromašen. To je vsekakor pravilno, skrajno nepravilen je le način, po katerem se to dela, in mu zaman iščemo podobnega po božjem svetu. Kmečki sadjarji v Sloveniji potrebujejo letno okrog 100.000 sadnih drevesc. Približno toliko še posadijo nekmetje, lastniki kmeeke - v resmh casih zemlje, in meščani po svojih vrtičih. Izdatek za sadni naraščaj pri kmetu je torej razmeroma majhen in ni mnogo pomagano s poceni sadnim naraščajem, ki se vzgoji v javnih drevesnicah s pomočjo podpor iz za kmeta določenih proračunov. Najbolj žalostno je pa dejstvo, da vsaj 75% v javnih drevesnicah s pomočjo podpor vzgojenega drevja pride v roke podpore nepotrebnim lastnikom kmečke zemlje, ki so navadno bolj gibčni, dočim pride pravi in podpore potrebni kmet navadno vselej prepozno. Javne drevesnice (banovinske, okrajne in druge) vržejo na trg letno večje ali manjše število drevesc po nizki ceni, ki je mogoča le radi prispevka iz banovinskega proračuna za kmetijstvo, dočim so dejanski stroški odgoje mnogo višji, brez vpoštevanja osnovnih stroškov in brez plač uradništvu in poduradništvu, ki gre v breme osebnega banovinskega proračuna. Zasebnim drevesnicam, kadar pridejo v poštev za javne dobave, se pa predpišejo nižje cene kot obstojajo v javnih drevesnicah, čeprav ne prejme zasebnik nobenih prispevkov, razen tega mora skrbeti za prodajo in drugo, kar vse gre pri javnih drevesnicah uradnim potom. Ni še najhujši ta neposrednj pritisk, najbolj nas prizadene posredni prit:sk, ker smo z ozirom na cene v javnih drevesnicah deležni nelepih očitkov dobičkarstva, odiranja itd. Še letos mi je neki veletrgovec odpovedal s primernimi pristavki naro&lo na 100 drevesc, ker je iste dobil znatno ceneje v banovinski drevesnici. Kaj moramo zaradi tega preslišati in pretrpeti, presega vse meje. \li se da temu odpomoči? Tudi hitra odpomoč bi prišla do veljave šele po letih. Z določitvijo številčnega razmerja — kot menijo nekateri — nam ni nič pomaganega, v načelu nitnamo zasebni drevesničarji nič proti javnim drevesnicam, naj le mirno ostanejo in svoje doprinesejo k napredku v sadjarstvu s plemenito tekmo. Odločno smo pa proti opisanemu načinu. Po navodilih kmetijskega ministrstva bi morala biti vsa javna gospodarstva dobičkanosna. To zahteva tudi zdrav razum. Vzorno in v zgubo gospodariti s pomočjo podpor zna namreč vsak, teže je vzorno in dobičkanosno gospodariti. Ugled kmet. strokovnjakov je zadnji čas zelo padel. Res so temu krive tudi politične razmere v zadnjem desetletju, ki so poglavje zase. Tudi je res, da so kmetijski strokovnjaki delavni, ovira jih le silno zamotano poslovanje. Očitni so vendar tudi drugi vzroki. Neki učitelj mi je pravil, da je bila udeležba pri predavanju upravnika vzornega posestva skrajno pičla in je zato stopil do od cerkve odhajajočih z vabilom k udeležbi. Dober kmet mu je odgovoril »Tega človeka ne grem poslušat, ker če bi delal tako, kot kaže on na vzornem posestvu, bi še hlač na sebi ne smel v nekaj letih prištevati več k moji lastnini.« Besede sicer mičejo, vlečejo pa vendar le zgledi! Resno izražena beseda Čutim dolžnost, da še enkrat poskusim pridobiti prizadete za reorganizacijo odgoje sadnega drevja. Zahteve so v glavnem sledeče: 1. Vzgoja sadnega drevja se mora vršiti po enotnih in določenih smernicah, ki jih predpiše banska uprava v sporazumu z drevesničarji za vse drevesnice enako. 2. Vse javne drevesnice in vsa javna gospodarstva morajo biti z izjemo šolstva dobiekanosna, kot je predpisano. Delati morajo brez denarne pomoči in biti res vzor v vseh ozirih. 3. Vrednim in potrebnim kmečkim sadjarjem naj se v čimvečji meri daje podpora za nakup drevesc in sadik, vendar le v obliki denarne pomoči, kot je to povsod drugod po svetu in tudi na Hrvatskem. Ta pomoč, ki je lahko tudi stoodstotna v primeru nezgod, naj se izplača oni javni (ali v nekaterih primerih tudi morebitni zasebr.i) drevesnici, kjer bo dotičnik prejel drevesca. Na ta način bo, kot pravimo, volk sit in ovca cela, ker bodo prejemali podporo le res potrebni in bo podpora tudi res vidna in otipljiva. 4. Predpiše naj se pravi način prodaje, kontrolira naj se strokovno in fitopatološko vse prijavljene drevesnice brez izjeme in brez posebne prijave, priznani in obvezni organizaciji se prizna sodelovanje pri kontroli, oziroma pravica, da sme isto izvršiti na podlagi sklepa na lastno pest in stroške, ter o tem poročati na letnem sestanku. 5. Nastavi se poseben referent za vzgojo drevesic, oziroma sadnega naraščaja, ki vodi in kontrolira vse javne in zasebne drevesnice ter v sporazumu z organizacijo usmerja vzgojo tako, da je v prid sadjarstvu.