VESTNIK NOTICIEROl xl >I-XII 197:6 XXIV VESTNIK ■ ‘.'isilo slovenskih svobodnjak**, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzri'- : i i ' is the voi--e of sloveniap anticommunist veterana. Ovitek: arh. .Jure Vombergar Imprenta: 4’alleres Graficos Vilko. 1 -:tados Unidos 42;>, Bs. Aires (48-721.0 Rcgistro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.144.379 Naročnina: Argentina 2.000 pesov (20.— Lev 18.188) Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 4 dolarje, Evropa: enakovrednost nme r i ško-k an ad ske naročnine. Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolar j-Soborcem in naročnikom v Argentini: članarino in naročnino za Vestnik lahko poravnate tudi v Dušnopastirski pisarni. VESTNIK-NOTICIERO 1973 - 11/12 - 15. 10. 1973 Director: Eduardo Škulj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.144.379 Camblar estriivturas en la mcditla i|iie 1» exija la n ovesiti a «1 “Yo pienso que la revolucion de que muchas veces hablan tiene una sola ejecutoria que ha de ser constructiva: debemos evolucio nar. Pero esa evolucion no se realiza quebrando ni rompiendo siste-mas, sino cambiando estructuras en la medida en que asi lo exija la necesidad. Es por ese proceso que una reforma institucional puede consolidar regimcnes por largo ticmpo. “Yo pienso tambien que el trabajo que podemos realizar en con-iunto las organizaciones empresariales, las organizaciones gremiale1' de los trabajadoras y el gobierno, a traves de una legislacion apro-piada, sancionada por el Congreso de la Nacion, e s lo unico que' puede consolidar las reformas para hacerlas definitivas y posibilitar su duracion en el tiempo y en el espacio. “Comencemos por realizarnos todos v dentro de eso čada uno poti rd ; realizar su propio destino. Dios quiera que este sca esplendo-roso y que čada uno de ustedes corone sus ambiciones empresariales con el mas grande de los exitos que ser&n tambien los exitcs mas grandes de la Nacion. Muchas gracias.” J. D. Peron — 4-10-1973 Ob tridesetletnici Turjaka in Grčaric Trideset let' — čas enega rodu! Čudno koliko se lahko spremeni v tem času. Ljudje, gledanja ju sodbe. Na eno pozabljamo, ko gledamo nazaj v preteklost. Sodimo jo namreč z gledanjem sedanjega časa, trgamo jo od korenin, iz katerih je takrat rasla. Morda jo res jasnejše vidimo, toda slika, ki jo na to način dobimo, pogreša tisto, kar sliko na poseben način osvetljuje • resnično življenje. Globokost dogodkov z vsemi dobrimi in slabimi stranmi moremo prav podoživeti le takrat, če jih gledamo z očmi tistih stvarnih momentov, ko so se dogodki razvijali. Komunistični režim doma je skušal posebno v preteklih letih p' -kazati Turjak in Grčarice kot partizansko junaštvo in pri tem skrbno zakrival sodelovanje italijanskega topništva, zakrival pobijanje ranjencev na Turjaku, ubijanje v Velikih Laščah, kočevski proces, pobijanje četnikov iz Grčaric in zakrival tudi tiste bridke figure, ki smo jih tedaj srečavali. Metoda Mikuža, s katerim smo tedaj nekajkrat govorili, Kokalja in Vilfana in še mnogih drugih, ki jih je življenje že močno iztirilo. Molk jih poriva v tisti čas, ko bodo morali opraviti s svojo vestjo, ki jo pred tridesetimi let niso hoteli poznati. Za emigracijo, ki je komunizem odklanjala pred tridesetimi leti in tudi danes, sta Turjak in Grčarice ostala nespremenjena. Lahko trdimo, da vojake ni bilo pametno zapreti se med zidove in tako onemogočiti manevriranje posameznim četam, moremo pa tudi trditi, da so redke razvaline, v katerih je ostalo toliko duha in toliko moralne sile kakor ravno v turjaških in grčarišlcih razvalinah. Še vedno so živi spomini v meni, še vedno živ prostor turjaškega gradu in živi obrazi, ki sem jih v tednu po 11. septembru srečaval. Perme, Kadunc, Malovrh, dr. Kožuh, prof. Petelin in toliki drugi. Inteligenti in preprosti ljudje, z isto idejo o svobodi, z istimi željami po miru. Rad bi vedel, koliko je živih tistih partizanov, ki so streljali ranjence, ko.se je grad predal. Kaj mislijo danes? Morda tako kakor,Jože 'Brejc, danes Javoršek, s katerim sem govoril v ječi kočevskega gradu. „Ko se bom približal idealu komunista, bom ' srečen.“ Dosegli so cilj, sreča pa je od njih dlje kakor kdajkoli prej. Nato pobijanje v Velikih Laščah. Kako strašno bridko je bilo videti Metoda Mikuža v kočevskem gradu. V italijanski uniformi, s pištolo in s križcem na rokavu nam je hotel pridigati in razlagati pa se mu je nazadnje beseda ustavila. Edini od vse partizanske inteligence takrat, ki je skušal ohranili dostojanstvo vsaj v besedi, je bil dr. Vito Kraigher. Spominjam se junaškega obnašanja borcev iz Grčaric. Peli so do zadnje ure. Srečaval sem jih na hodniku. Kranjca, Šinkarja, Greifa in toliko drugih. Se mrtvih se boje in si ne upajo pokazati grobov. Kaj je ostalo od Grčaric, ne vem. Turjaški grad z zaklenjenimi vhodnimi vrati bo spet obdan od jesenskih barv, kakor je bil pred tridesetimi leti. Tisti, ki hodijo vanj, naj pogledajo, kam je odtekla kri postreljenih ranjencev. Nihče je ne zbriše ne prekoplje. Gleda proti Sv. Ahacu, proti Kureščku, proti Rašici. Mladi doma so odkrili že marsikaj, kar so jim očetje tajili in skrivali. Sanje tistega rodu, ki je pred tridesetimi leti rjul pod Turjakom, so pepel. Mladi rod doma ve, da je treba zgodovino pobirati iz dejstev, no ;z zgodovine, ki jo je pisal in učil Metod Mikuž. V krvavi verigi od leta 1943 do julijskih dni 1945 jih je toliko, da za skrivanje komunistični vodniki nimajo več prostora. Nimb partizanskega junaštva je doma že zdavnaj ugasnil. Porjavela ga je kri umorjenih. Kri pobitih ranjencev na Turjaku, kri pomorjenih v Velikih Laščah, v Mozlju je spojena s krvjo dvanajst tisoČev iz Vctrinja vrnjenih. Po tridesetih letih je še vedno živa! Karel Mausor Vsem bralcem, naročnikom, vsem soborcem svobodnjakom: blagoslovljen božič in mnogo zdravja v letu 1974. Vestnik Ob SO-letnici Turjaka in Grčaric ČRNE BUKVE tirnih bukev iz leta- 1944 ni skoraj več dobiti. Kljub tej ali oni napaki bodo Bukve ostale zgodovinski dokument. — To pot ponatiskujemo strani 92 do 117, najprej v spomin vsem padlim, potem pa v zahvalo in priznanje vsem, ki so črne bukve objavili. To delo Osvobodilne fronte proti slovenskemu narodu in te nemogoče razmere so trajale vse leto 1942, leta 1943 pa do 8. septembra, ko je zaradi izdajalske zveze med cesarsko savojsko vojsko in med slovenskimi komunističnimi oddelki nastal nov, še žalostne j ši položaj in se je zdelo, da je nastopilo tretje, poslednje razdobje v pripravljenem razvoju Osvobodilne fronte, namreč razdobje socialne revolucije. Po 8. septembru se je Osvobodilna fronta, ki je že prej imela zveze s cesarsko italijansko vojsko ter od nje prejemala orožje, hrano, obleko in drugo podporo za uničenje lastnega naroda — o čemer bo govor v posebnem poglavju — tudi uradno zvezala s to vojsko za boj proti lastnemu ljudstvu. Zvezala se je s tistimi ljudmi, proti katerim je njena propaganda oznanjala neizprosen boj, maščevanje in načelo „zob za zob“. Zvezala se je s tistimi, ki jih je dve leti in pol označevala za najhujše sovražnike Slovencev in človeštva ter z njimi vred spet udarila samo po izmučenem, na pol izkrvavelem slovenskem narodu. Njena propaganda je prav te čase svetu z vso vnemo in z bobnečimi besedami oznanjala, da so se vsi Slovenci oklenili Osvobodilne fronte, ki da je „vse slovensko ozemlje osvobodila, vpostavila slovensko oblast, pregnala okupatorje in sklenila nadaljevati boj z Nemčijo do končne zmage." Izvršni • dbor Osvobodilne fronte je tedaj dal vrsto bombastičnih razglasov, med njimi odlok o amnestiji vseh tistih, ki so bili do tedaj nasprotniki Osvobodilne fronte. Toda prav tedaj, ko je njena propaganda trdila, da je „uspešni“ boj proti okupatorju dosegel višek, ko je „narodno-osvobodilna vojska", pomnožena s tisoči in tisoči italijanskih cesarskih vojakov ter domačih prisilnih mobilizirancev, dosegla največjo številčno moč in bila oborožena z neverjetnimi množinami težkega in lahkega orožja, s tanki, topništvom in oklepnimi vozili; prav tedaj, ko bi bila lahko izvedla res kake prave vojaške nastope proti nasprotniku; prav tedaj je Osvobodilna fronta vso to svojo silo uporabila izključno za uničevanje lastnega ljudstva. Sodila je, da je zdaj prišel čas, ko lahko vsaj na deželi — to je izven Ljubljane — do kraja izvede načrt r^a odstranitev vseh nasprotnikov komunizma med Slovenci in tako pripravi vse potrebno za izvedbo socialne, bol j še v iške revolucije. Da bi moglo to svojo poglavitno nalogo čim bolj v miru in čim temeljiteje izpolniti, je vrhovno poveljstvo „narodno-osvobodilne vojske" prav tedaj, ko je propaganda oznanjala največje „vojaške“ nastope in uspehe proti nasprotniku, dalo zapoved, da je v prvi vrsti treba uničiti „belo gardo“. S to zapovedjo se je Osvobodilna fronta hotela zavarovati, da bi je pri likvidaciji domačih nasprotnikov komunizma nihče ne oviral, po drugi strani pa je to nov dokaz, kakšen je bil in je ves njen „osvobodilni“ boj v resnici. Načrt za p o kol j vseh nekomunističnih Slovencev kot uvod v revolucijo in pa navodila, ki jih je zapisal Edvard Kardelj, je Osvobodilna fronta z vso strastjo in brezobzirnostjo uveljavljala zlasti v tej kratki dobi zmagovite pijanosti po 8. septembru. Če ravno v pijanosti in zavesti o zmagi ni pozabila na to prvo zapoved, je to dokaz, kako bistvena je za vse njeno delo. Ljudje, ki so po 8. septembru padali pod kroglami, sproženimi v tilnik v znamenju Osvobodilne fronte, so pripadali izključno štirim slojem, ki jih omenja Kardelj. Likvidirani so bili: slovenski oficir nacionalist, slovenski duhovnik, oznanjevalec pravega evangelija, slovenski razumnik, ki je šel za svoje ljudstvo v boj, slovenski kmet, označen z rdečo psovko „kulak“, ker je bil svoji zemlji zvest. Dokaz za vse to so dogodki na Turjaku, v Kočevju, Laščah, Grčaricah, Jelenovem žlebu ter imena žrtev, ki naraščajo v stotine in tisoče samo iz tega časa. Ko je po raznih nastopih „narodno-osvobodilne vojske" po 8. septembru bilo očitno, da ta navzlic svoji sili, oborožitvi in ogromnemu številu „zavezni-kov", dotedanjih „najhujših sovražnikov slovenskega naroda", niti ne misli na drugo, kakor kako bi čim prej in čim okrutne j e obračunala s svojimi nasprotniki, so se posadke vaških straž z velikega dela Dolenjske umaknile v zgodovinski grad Turjak. Z njimi so se zatekle v grad množice drugega prebivalstva, ki se je balo komunistov in je že okušalo prve krvave sadove ..osvoboditve". Člani vaških straž so se po 8. septembru povsod strogo držali načela, da ne bodo napadali nikogar in da na komuniste ne bodo streljali, ker ne marajo prelivati bratske krvi in izzivati boja med Slovenci v tem usodnem času. Tega sklepa so se držali tudi potem, ko je „narodno-osvobodilna vojska" pobila več manjših vaških straž po vsej deželi ter uničila posadko protikomunističnih borcev, povečini bivših častnikov jugoslovanske vojske v Grčaricah. Zahtevali so samo, da jih komunisti puste v miru in jim pustijo, da se vrnejo na domove. „Narodno-osvobodilna vojska" pa tega stališča ni marala spoštovati. Skušala je bodisi s silo, bodisi z zvijačo, bodisi z zlaganimi obljubami, bodisi 7 ..amnestijo" priti v kraje, kjer so se zbirali nasprotniki komunizma ter jih uničiti. Vsa njena ,.vojaška" prizadevanja so meseca septembra veljala samo temu cilju, to je, boju proti Slovencem, proti lastnemu narodu, kakor je to bilo že dve leti. Dva dogodka iz teh dni to resnico najpretresljiveje dokazujeta. Prvi je usoda Turjaka in Grčaric ter ljudi, ki so se zatekli tja, drugi pa komunistični „proces“ v Kočevju in pokolji neštetih slovenskih ljudi po njem. Očividec, ki je doživel in preživel usodo Turjaka: napad komunističnih skupin s sodelovanjem italijanskih cesarskih bataljonov, pokolj škocijanskih in drugih fantov ter križev pot turjaških branilcev od Turjaka do Velikih Lašč in Kočevja, pripoveduje: „V četrtek, 14. septembra, so Turjak obkolili komunisti. Okoli 800 ljudi, ki so iskali varstva pri turjaški posadki, je bilo v gradu, ko so začeli komunisti skupno s kraljevimi italijanskimi vojaki oblegati to zgodovinsko trdnjavo. Komunisti so že V začetku vedeli, da turjaških branilcev ne bo mogoče streti z bojno močjo. Zato so že v četrtek, 14. septembra, začeli z zvijačami da bi tako premotili posadko, zlasti pa dobili v roke poveljnike. S silo so privlekli v bližino gradu dekleta in sorodnike fantov ter jih pošiljali v gra 1 kot parlamentarce, češ da se hočejo pogajati s posadko. Medtem so komunisti zasedli strateško najvažnejše točke okoli gradu, se zakopali v jarke ter približali tudi z italijanskimi tanki. Z daljnogledom smo kmalu ugotovili v tankih, ki so jih ustavili na določenih mestih, čedno posadko: razkuštran« tovarišice in umazane badoglijevske vojake. Postali smo pozorni. Komunisti si zdaj še niso upali napasti gradu. Spet so poslali žensko z zastavo in znova prišli s predlogi in celo s pismom, v katerem so ponujali triurno premirje. To je bilo sprejeto. Po posvetovanjih na obeh straneh je bilo sklenjeno, da se snidejo parlamentarci iz gradu in oni drugi. Poveljstvo turjaške posadke je poslalo parlamentarce, med njimi velikolaškega župan* Patemosta in še dva druga, ki pa so jih komunisti zavrnili, češ da morajo priti častniki. Tudi tej zahtevi so turjaški branilci ugodili. Določili so nove parlamentarce častnike: Žuraja, Mikliča in Perneta, šli so na pogajanja. In zgodilo se je, kar je pač v soglasju z rdečo častjo. Ko so prišli iz gradu, je zaregljaTa strojnica. Morali so se umakniti nazaj v grad. Komunisti so se hoteli pogajati samo zaradi tega, da bi pridobili čas in s pomočjo italijanskih cesarskih vojakov sklenili obroč okoli gradu, kakor so to delali tudi drugod: na Blokah, v Begunjah itd. Poveljnik komunistov Pero Popivoda, po rodu Črnogorec, je skušal še nadalje slepiti. Po tem dogodku je poslal z belo zastavo v grad nove parlamentarce s pojasnilom, da so streljali na bližajoče se častnike zaradi neljube pomote. Fantje so držali besedo in znova privolili na pogajanja, do katerih je dejansko prišlo šele naslednji dan. Padli so predlogi: vi ste vojska, mi smo vojska, vi se borite, mi se borimo... itd. Popivoda pa je zahteval odložitev orožja, — popolno vdajo. Parlamentarci so se vrnili in po razglasitvi uspeha pogajanj je padla skupna odločitev: če je tako, se bomo borili! »Slovenski poročevalec" je pisal, da je turjaška „zmaga“ največji uspeh »narodno-osvobodilne vojske". 600 turjaških branilcev in na stotine drugega prebivalstva pa ve, kdo je premagal turjaško posadko in pomagal slovenskim komunistom k temu »uspehu". S V petek, 15. septembra, so italijanski cesarski vojaki, ki so se dve leti urili v točnem topovskem uničevanju, ko so streljali na naše vasi pod krinko preganjanja komunistov, od 4. do 6. popoldne izstrelili na Turjak 395 granat težkega kalibra. Že v začetku so granate uničile zgodovinsko kapelo in zrušile stene v novo postavljenem delu gradu. Branilci so vztrajali kljub trajnemu topovskemu ognju, dimu in dežju strojničnih krogel v gradu. Fantje so bili pripravljeni na vse, tudi na smrt. Krogle so podirale zid za zidom, rušili so se stropi, dim se je valil po gradu in okoli njega, da nisi videl niti za nekaj metrov naprej razen ognja, ki je objemal grad. V soboto so komunisti dobili še več cesarskih italijanskih vojakov na pomoč in začeli z načrtnim obleganjem. V gradu pa je v odgovor donela slovenska pesem: „Marširala, marširala“, „Regiment“, »Naprej zastave slave" Zidovje se je rušilo, granate so podirale stene, žužemberška skupina se je brž znašla popolnoma zasuta v eni izmed velikih sob. Ko je bilo vgradu najhuje, pa je nenadno završalo po hodnikih in dvoranah: »Komunisti so v gradu!" Izdajstvo je bilo ugotovljeno. Na gradu je nekdo nad prebito odprtino privezal lestev, po kateri so prilezli v grad prvi komunisti. Komunisti so bili točno poučeni o stanju v gradu. Usodno je bilo, da so italijanske granate in mine najprej vnele tisti del gradu, kjer so lesene stopnice. Ta predel gradu je bil kmalu ves v plamenu in zaradi hudega topovskega ognja vsaka obramba v tem predelu nemogoča. Nekaj dni po turjaški žaloigri se je v Ribnici turjaški gostilničar P ra j er bahal pred komunisti: „Turjak ne bi bil padel, če bi ne bilo mene/“ Kot domačin je točno poznal grad, obvladal je tudi italijanščind, zato je lahko vestno in natančno poučil italijanske cesarske vojake, da so s svojimi topovi in minami pomagali slovenskim komunistom do »največje zmage v zgodovini".. . Ogenj se je širil in dim je dušil branilce, med katerimi je bilo že precej ranjencev. SliBali so klice napadalcev, ter vedeli so, da je vsako njihovo zagotovilo ničevo. Ko so zaradi ognja začele eksplozije streliva, je bila stiska najhujša. Komunisti in italijanski cesarski vojaki so že vdrli v grad, pred velika vrata pa so pripeljali tanke in strojnice. Južna grajska stena se je zrušila in nričel se je boj od sobe do sobe. Na drugem koncu gradu, kjer je bilo že vse v plamenih in fantje niso mogli zdržati niti pol ure, so prosili za vdajo. Vsi izhodi so bili zastavljeni s strojnicami, pred gradom so vozili tanki Viktorja Emanuela. »Kdor pride z orožjem^ bo ustreljen!" taka je bila zapoved rdečega poveljnika, ko so se vdajali prvi turjaški branilci. Potem smo prihajali iz gradu drug za drugim. V gradu je ostalo le 35 ranjencev, med njimi bogoslovec Logar Jože iz Vodic, katerega je mina hudo ranila. Silno smo bili presenečeni, ko smo videli pred sabo le majhno število komunistov, vsi drugi napadalci so bili večinoma sami italijanski cesarski vojaki, ki so se pridružili tolovajem. Pri ranjencih sta ostala ribniški kaplan Sitar Ivan in velikolaški zdravnik dr. Kožuh. Ko so ju našli pri ranjencih, so vpili nad njima in noben izgovor, da sta le v službi ni zalegel. Komunisti so oba odpeljali. Dr. Kožuh je ob slovesu rekel takole: „Dru žino imam, dva otroka, ženo. — če me bodo ustrelili, nič za to! Za pravico smo se borili, za to pa se splača umreti!“ To so bile poslednje besede človeka, ki naj bi bil izdajalec... Vseh 35 ranjencev so nato nagnali iz gradu in poveljnik je dejal: „Kdor more lesti, naj pride, drugi pa naj poginejo!" Ljudje so zbrali poslednje sile in se vlekli na določeni kraj. Ljudstvo, ki je vsd to videlo, je jokalo, prinašalo ranjencem sadja, živeža in vode, jih prosilo, naj se umaknejo. Ranjenci so verjeli komunističnim zagotovilom, da pojdejo v bolnišnico, in so ostali. Te so potem vse poklali. Domačini, ki so bili priče pokolja ranjencev, pripovedujejo o usodnem ponedeljku, 20. septembra: V ponedeljek zjutraj je prišel pred hišo, v kateri so bili ranjenci, komunistični poveljnik na konju in zaklical: ,Kdor je še toliko močan, da sam hodi, naj pride ven!' Smrtne sence, sestradane in izmučene, so se prikazale pred vežo hiše, pred katero je stal ob konju morilec. Dekle, ki je prav takrat vodilo ranjenca okrog hišnega vogala in videlo vse to, je s solzami v očeh v kratkih besedah popisalo te grozne trenutke: .Strašno je bilo! Komandant je stal oholo razkoračen pred hišo in ustrelil vsakega ranjenca, ki se je pokazal v veži/ Med ubitimi ranjenci so bili tudi: Jerič Jože in France; Kadunc Franc, Zvirče; Strnad Jože, Zdenska vas, Boštjančič France, Kastelic Jože, Kovačič Jože iz Vidma; škocijanski fantje: Andoljšek Franc, gorenjski bogoslovec Breznik Jože, Petelin Anton, Bavdek Franc in Okorn Anton. Tu sta bila ustreljena tudi ranjenca, bogoslovca Logar Jože in Krmelj Matevž, po rodu iz škofje Loke. Za ostala imena vedo domačini, priče teh umorov. Tako je bilo z ranjenci. Vsi drugi smo na dan konca z grozo stopali pred svoje brate — rablje. Kakor da bi vedeli, kaj vse se bo zgodilo, tako nesiguren je bil naš korak; ko da gremo v smrt. In šli smo. Preko razbitega grajskega dvorišča smo šli drug za drugim na cesto pred grad. Človek ne more ponoviti psovk, ki so jih lajale komunistke, ko smo šli brez orožja iz gradu. Komunisti so kmalu izbrali vsak svojo žrtev. Tako je n. pr. nek sprijen študent takoj poklical profesorja Petelina in ga zvezanega odgnal za hišo. Nekaj ur življenja mu je rešil le njegov bivši profesorski tovariš komunist, ki ga je iztrgal ničvrednemu bivšemu učencu. Okrog 650 ljudi so zbrali pred gorečim gradom. Kmalu so nas oropali vsega — obleke, denarja, hrane — celo sezuli so nas. Kmalu po teh „osvoboditvenih“ dejanjih so prišli naj zvestejši pomagači slovenskih komunistov: cesarski in kraljevi italijanski vojščaki. Prav ko so nas komunisti spravljali v dvorede, je pripeljal Ceruttijev tank, v katerem sta sedela italijanski cesarski vojak in tovariši s sovjetsko zvezdo. Cesarski „junak“ ja ob navdušenju nad „zmago“ zaklical: „Facciamo un risotto!" Neka komunistka pa mu je v njegovem jeziku pojasnjevala, naj zapelje kar čez nas in dejala: „Kje so farji, da jim bomo čreva na špulce navili!" Postavili so nas v vrsto po dva in dva. Dve uri smo čakali tako, potem smo nenadno ugotovili, da iščejo „tovariši“ — vrvi. Prinesli so jo — dolgo, poleg nje pa tudi žico, ki so jo razrezali na kosce. Nad tri sto parov je kmalu soglasno ugotovilo, da nas bodo najbrž zvezali. Spomnili smo se svojih bratov in soborcev v Grčaricah, katerih žalostno usodo smo že zvedeli. Potem so nas zvezali: z žico so ovili po dvoje rok, ter nas z isto žico potem navezali na vrv. Bili smo tako na gosto, da sem s koleni božal svojega prednjega, moj zadnji pa je tako delal meni. Naš križev pot se je pričel. To je bil za »narodno—osvobodilno vojsko" najbolj »zmagoslaven" pohod. Na čelu tega sprevoda je vozil italijanski cesarski vojak tank, na katerem je bila zastava z rdečo zvezdo. Za tankom je stopala »častna četa" partijcev, ki je prepevala himno „Za pravdo in svobodo slovenskega naroda", godec je vlekel harmoniko in igral ..zmagoslavne" koračnice. Za tem je stopalo nad 300 parov slovenskih junakov, zvezanih, kakor smo to videli pri sužnjih v Afriki. Sprevod je ob spremstvu partijskih stražnikov šel skozi Rašico proti Vel. Laščam. Ljudje, ki so nas videli, so molčali, ženske pa so ihtele. Nosile so nam vode, pa še te nam »tovariši" niso privoščili, četudi so vedeli, da smo že dva dni brez hrane. .. V Malih Laščah so nam okrog 9. priredili slovesen sprejem, »častna četa" je pripravila poseben zbor zmerjalcev. Mi smo šli molče in z dvignjenimi glavami ponosno mimo. Iz zbora zvezanih se je oglasil star kmečki možak in na ves glas zaklical: „Oče, odpusti jim. saj ne vedo. kaj delajo!“ V Laščah so komunisti sklicali vse ljudi, da proslave največjo zmago .osvobodilne" vojske. Tovarišice so si izbrale posamezne »bele pse" in jim — zvezanim — pljuvale v obraz. Najbolj se je izkazala tovarišica Brodnikova.. znana italijanska cesarska vlačuga in najožia prijateljica badog-lijevskih častnikov, ki so se v dveh letih zaradi »ofenziv" mudili v Velikih Laščah in imeli prav zaradi teh tudi največje stike s »tovarišicami". Po »uspelom" mitingu so nas peljali v silose pod velikolaško železniško postajo. Natlačili so nas v te barake in nam prepovedali vsad izhod. Tako so nam barake služile za vse potrebe. Ponoči so prišli iskat žrtve. Najprej so spraševali po kapetanu Roglju, kaplanu Lavrihu in drugih. Nihče se ni oglasil. Komunisti so grozili: »Hudiči, vas bomo že zjutraj našli!" Prišlo je jutro! Kaj bo z nami, smo se spraševali vso noč! Odgovor je bil le eden: »Pobili nas bodo!" V ponedeljek, 20. septembra zjutraj, ko smo bili že tri dni brez hrane, je prišla ,,komisija": trje komunisti in stara partijka. Komisija je pričela z delom: napisala je naša imena. Potem je prišel rdeči »minister" dr. Jožko Brilej. Resno je nastopi; in sklical »farje". Na zbrane bogoslovce in duhovnike je imel sramotilen nagovor. Naslednjega dne je nastopila »višja" komisija. Ta je določila, da so vsa turjaška ujeta posadka razdeli takole: duhovniki in bogoslovci, poveljniki in »organizatorji", prostovoljci in mobiliziranci. Mobilizirance — 200 po številu — so takoj odpeljali. Kasneje smo zvedeli, da so šli na prisilno delo v delavske bataljone, kjer bi jih poučili, da so zapeljani. Odpeljali so jih v bližino Kočevja. Ko so nas razvrstili v posamezne skupine in je bila dana zapoved, da gremo v Kočevje, je prišel nov ukaz: »Farje z vlakom v Kočevje, .bele pse* v barake, zapeljance na delo itd.!" Tako se je tudi zgodilo. Znova so nas uvrstili in zvezali. Ko je partijec pregledal zvezane skupine — je stopal za njim italijanski cesarski vojak in potrjeval pregled z opombo-»Bene cosil" Poveljnike in nekaj drugih, ki so jih proglasili za »organizatorje", so nato odpeljali proti železniški postaji, odkoder smo kmalu slišali regljanje strojnice. Bilo je to okrog pol 8 zvečer, 20. septembra. Potem smo zvedeli za žrtve. Ubiti so bili: častnik Žuraj, poveljnik. Perne Tone, oficir Miklič iz Zagradca, Rogelj iz Krke, Mustar Janez, Šuštar Lojze iz Vidma, profesor Petelin Stanko iz Ljubljane. Odpeljali so jih 13. To noč so bili stražarji, ki so varovali barake, vsi pijani. V pijanosti so streljali v barake, pri tem je bil ranjen neki fant iz Strug. Dobil je strel vtrebuh. Pijani komunisti so nato kurili okrog barak in že smo menili, da bomo zgoreli zvezani živi v barakah. Molili smo rožni venec in tako pripravljeni čakali na smrtno uro. V torek, 21. septembra, zjutraj so prišli komunisti v silose in zbrali 60 novih žrtev. Te so odpeljali proti gozdiču nad železniško postajo in jih nato ustrelili. O ustrelitvi so objavili le imena »talcev", in sicer samo 9 imen, čeprav so postrelili 59 moških in eno žensko. Ljudje ne bodo nikdar pozabili tega sprevoda, ki je z molitvijo stopal mimo železniške postaje in zbranih ljudi v gozd — v smrt. Dobrepoljci oziroma dekleta in žene iz tega kraja so bile prav blizu tega krvavega kraja, na katerem so naslednji dan našli cele mlake krvi. Imena deevtih žrtev so: zdravnik dr. Kožuh Ludovik. predstojnik okrajnega sodišča dr. Lojze Zalokar, konservatorist Rožanc Beno in bro* Ivan, občinski tajnik v Laščah, sodnijski sluga Brglez in škocijanci: Jaklič Janez in Jože — brata, eden oče 4 otrok, Leopold Lunder, oče '4 otrok. Žnidaršič Janez, oče 3 otrok, Ščuk Anton, družinski oče, Bambič Matija, oče 5 otrok, Bambič Franc, oče 4 otrok, Okoren France, Krivec Janez, Mihelčič Adolf iz Zabukovja, brata Zabukovec Jože in Janez, Petelin Jože, brata Bavdek Jože in Leopold, Perhaj Ivan in Adamič Jože. Tako se je odigralo prvo dejanje turjaške žaloigre. V torek popoldne so nas prepeljali v Kočevje, nekaj zaprli v Dijaški dom, nekaj v grad, nekaj v hišo pri železniški postaji in drugod. Takih nas je bilo okrog 400 iz turjaške skupine. Zdaj se je pričelo drugo dejanje, nič manj krvavo kot prvo.“ * Po številu žrtev sicer manjša, po svojem pomenu pa svojstvena, ki pada v čas italijanske kapitulacije in dokazuje vso lažnost komunistične „borbe za narodno osvoboditev", je usoda slovenske postojanke v Grčaricah. Tu je komunistični bes proti vsemu, kar se mu ni hotelo podrediti, v naj-prisrčnejšem sodelovanju s cesarsko italijansko vojsko in njenim težkim topništvom dokazal, v čem je bistvo njegovega boja. V Grčaricah pa so komunistično-savojske horde, ki so v onemoglem sovraštvu z ogromno številčno premočjo tri dni napadale junaške branilce, ovenčale svojo „vojaško" tradicijo še z novim »lovorovim listom". Na njem bo večno neizbrisano: »Grčarice, 10. IX. 1943 — tu smo komunisti zagrešili novo nacionalno izdajo ■n pogazili svojo vojaško besedo". Grčarice, majhno naselje sredi kočevskih gozdov, leže v območju, kjer so potekali stalni premiki komunističnih oddelkov. Ta ogroženi predel naše zemlje, ki je zaradi komunističnih nasilj pred prihodom slovenskih borcev prestal že mnogo gorja, je bil izbrani, da idealni junaki pod njegovim nebom store svoje zadnje veliko dejanje v boju za mir, red in svobodo pred nasiljem. Iz Ortneka so se ti borci dne 3. septembra preselili v Grčarice. Strumni odred, je prebivalstvo, ki je bilo rdečih »osvoboditeljev" že do grla sito, sprejelo z največjim navdušenjem. Ljudje so vedeli, da prihaja pomoč, konec nasilju in ropanju in da bo naselje po dolgem času zopet enkrat svobodno zadihalo. Ta odred se je nastanil v dveh poslopjih, ki sta bili oddaljeni drugo od drugega približno 500 metrov: v Činkljevi gostilni ter v gozdarski hiši, stoječi pred vasjo, iz katere je bilo moči zaradi njene vzvišene lege obvladovati vso bližnjo okolico. Obred je bil dobro oborožen in pripravljen za dolgo borbo, če bi se ta vodila z običajnimi sredstvi. Zaradi tega so se borci čutili mirne tudi še potem, ko se je komunistični napad na postojanko že pričel. Nihče namreč ni pričakoval, da bo po razsulu cesarske italijanske vojske prišlo do javnega sodelovanja med slovenskimi komunisti ter bado-gljevci, ki so imeli na svoji vesti neštete požige, umore in preganjanja naših ljudi v dveletni okupaciji. Tisto, kar se je vsem zdelo nemogoče, tisto, kar so navdušeni pristaši »Osvobodilne fronte slovenskega naroda" z naj večjo ogorčenostjo zavračali kot podlo natolcevanje, tisto se je zgodilo. »Slovenski" komunisti so se kot pravi mednarodni brezdomovinci združili z italijansko kraljevsko vojsko ter s tem pljunili na vse slovenske žrtve, na vse trpljenje našega naroda, ki je dve leti ječal pod peto promenadne cesarske vojske, ki ni imela v sebi niti trohice viteških vrlin, pač pa veliko mero zahrbtnosti in ki je svoje neslavno voj e vanj e zaključila na način, ki je našel prezir v obeh bojujočih se taborih. Z gornjim dejstvom pa je nastopil v boju tudi nov činitelj — topništvo, ki ga je neprikrivano sodelovanje med slovenskim, komunisti in cesarsko italijansko soldatesko prineslo v novo zvezo. To topn:-štvo je prisililo posadko v Grčaricah, da je morala potem, ko so bile skoraj popolnoma porušene njene postojanke, kloniti. Glavni rdeči napad na postojanko se je pričel v sredo, 8. septembra. Že dan prej je bilo opaziti veliko pripravljalno delavnost komunistov, ki so se začeli zbirati okrog Grčaric ter so postavili tudi več zased. Vendar prvi napad ni uspel, čeprav so komunisti zbrali ogromno silo. V napad so namreč poslali vso 14. ,,divizijo“, ki je takrat štela nekaj tisoč mož. Obramba Grčaric je bila na višku ter je z lahkoto odbijala vse divje napade. Ker napad sam ni dovedel do uspeha, so komunisti poskušali zlomit: odpor posadke drugače. Zažgali so nekatera poslopja v neposredni bližini glavne postojanke v prepričanju, da se bo požar razširil na utrjeno postojanko samo in tako prisilil njeno posadko k vdaji. Vendar tudi ta načrt spočetka ni imel nikakega uspeha. Veter, ki je pihal vzporedno, je odvračal nevarnost. Med neprestanim streljanjem so komunisti zažgali nato še cerkev, ki je stala nasproti glavne postojanke. Nevarnost je postala večja, ker je bila cerkev oddaljena komaj nekaj metrov. Požar je začel ogrožati najprei bunkerje, nato pa glavno poslopje samo. Vendar pa je bila posadka pripravljena tudi na to. Kljub dežju krogel in hudemu mrazu je pogasila začetne požare in tako odvrnila nevarnost. Ob tej priliki je bil skozi prsi ustreljen tudi junaški komandant te slovenske postojanke Borut — Koprivica Danilo, ki se je kot odličen strelec nenehoma udeleževal borbe. Odnesli so ga v ambulanto, ki je zaradi hude rane nato ni mogel več zapustiti. Vendar pa je še nadalie vzpodbujal svoje borce in stalno spremljal potek bojev, ki so ponehavali šele proti jutru, ko je trdovratna odločnost oblegancev zlomila silo rdečega napada. Zaradi neuspehov, ki so jih doživeli komunisti prvi dan in prvo noč svojih napadov na Grčarice, so začeli drugi dan stopnjevati svoje napade z uporabo protitankovskih topov, ki so iih ponoči pripeljali v Grčarice. Napadi so bili naravnost peklenski. Regljanje strojnic, eksplozije min in bomb se je mešalo s pokanjem pušk in divjim kričanjem napadajočih banditov, ki so s psovkami in preklinjanjem pozivali ,.plave pse“ na vdalo. Toda niti protitankovski topovi, niti prve žrtve, ki so iih imeli slovenski nacionalni borci, niso mogle zlomiti odpora ali omajati morale. Opoldne so poslali komunisti oblegani posadki listek s pozivom na vdajo. List je bil poln zasramovanj in groženj. Posadka je vdajo odklonila kljub temu, da ii ie bilo zajamčeno življenje. Po radiu je bila že prej izvedela za kapitulacijo cesarske savojske vojske in slutila je že vnanrei, da pripravljajo rdeči napadalci zahrbtnost. Boj je za hip prestal le takrat, ko so postojanko, ki je bila vedno bolj ogrožena, zapustile žene in otroci, ki so se vanjo zatekli pred napadom. Nato pa se je razbesnel še huje. Trajal je vse dopoldne in bii za napadalce kljub naskoku, ki so ga na postojanko izvedli, prav tako brez uspešen, kot so bili vsi napadi prvega dne. 10. septembra zjutraj se je napad obnovil z vso silovitostjo. Napadale so hkrati vse edinice „14. divizije". Komunisti so pri napadu začeli uporabljati tudi težke havbice, ki so jim stregli italijanski kraljevski topničarji. Namestili so jih v neposredno bližino postojanke in od tu začeli obdelovati nasprotnike. Merili so kar skozi cev. Zaradi tega so bili skoraj vsi zadetki v polno. Prva granata je porušila skoraj vso steno štabnega poslopja v prvem nadstropju. Kmalu je bila porušena tudi stena v pritličju, ki pa so jo obleganci v toči krogel zasilno znova postavili. Popoldne okrog 4. ure je granata zadela bunker pred poslopjem, v katerem je bil poročnik Kranjc s svojimi soborci. Sila eksplozije in ruševine so stisnile njega- in njegove hrabre tovariše, ki so tu našli smrt. Napad je postajal vedno močnejši. Grmelo je z vseh strani. Peklenski hrup so trgali sovraštva polni izbruhi napadalcev, ki so hoteli za vsako ceno osvojiti postojanko in uničiti njene branilce. Ruševine, ki so jih povzročale topovske granate, so se usipale na junake in obrambni prostor, ki ga je napolnjeval dim izstrelkov ter prah rušeče se stavbe, je postajal vedno boli omejen. Zaradi pomanjkanja vode ter že dva dni in dve noči trajajoče nepretrgane borbe popolnoma izčrpani branilci so se po dolgem oklevanju, ker ni bilo več izhoda, odločili za vdajo pod pogojem, da se z orožjem umaknejo. Ta pogoj so komunisti s častno besedo sprejeli. Ko pa je bila v znak vdaje razobešena bela zastava, se je začelo tudi najsramotnejše poglavje komunističnega in hadoljevskega napada na Grčarice, ki v jarki luči prikazuje vso propalost ter podlost slovenske „narodno-osvobodilne vojske", ki se nadaljuje nato s kočevskim „procesom“ ter končuje na moriščih pri Mozlju, Grčaricah in Danah na Travni gori. Ko se je pokazala zastava, je bil namreč takoj dan ukaz za naskol. na postojanko. Rdeča „vojska“ je vdrla v postojanko, se vrgla na oblegance, ki so bili že pred tem ustavili boj, ter jih začela zasramovati ter razoroževati. Častna beseda' o oboroženem umiku je bila poteptana. Bila je samo sredstvo za dosego namena, kakor je zapisano v komunističnem evangeliju. Borci, ki so sami imeli vse vojaške vrline, so sodili, da jih ima tudi nasprotnik. Bili pa so kruto prevarani. Danes ve vsakdo, kaj pomeni ..partizanska častna beseda." Hrabri komandant Borut komunistom ni hotel pasti živ v roke. Ko so začeli tolovaji razoroževati njegove soborce, ki so kasneje izjavljali, da bi se borili do zadnjega, če bi vedeli, da bodo prevarani, si je sam končal življenje, Ranjenega in s prestreljeno glavo so nezavestnega prepeliali v Ribnico, kjer je po treh dneh v ponedeljek umrl in kier je tudi pokopan. Borcem iz Grčaric je bila vsem že vnaprei določena smrt. Povezane kot klavno živino so jih rdeči krvoloki po zavzetju postojanke odpeljali v Jelendol, kjer so jih spočetka hoteli vse postreliti; zaradi novega ukaza pa, ki so ga dobili, so jih nato odvlekli v Dolenjo vas, od koder so jih naslednjega dne povezane z žico odpeljali v Kočevje, kjer se je začela druga in zadnja postaja njihove žrtve za narod, * Novicam o komunističnih umorih v Kočevju so mnogi verjeli šele, ko je „uradno“ glasilo Osvobodilne fronte »Slovenski poročevalec" samo objavilo smrtno obsodbo nad 16 »veleizdajalci" s Turjaka in Grčaric. Slovenski duhovnik, ki je doživel in preživel Turjak, doživel in prežive"; »veleizdajalski proces" v Kočevju in se skoraj čudežno rešil, pripoveduje: »V Kočevje smo prišli 22. septembra ob pol 12 ponoči. Zaprli so nas v celico, kjer so bili štirje ali pet drugih ujetnikov. Ko smo legli na deske, nas je ob eni ponoči prišla budit skupina komunistov, ki jih je vodil komandir policijskega bataljona iz Kočevja tovariš »Karl". Ker ni poznal drugih razen mene, so pričeli najprej mene zasmehovati. Norčevali so se, kakšno uniformo da nosim itd. Čakali smo na zasliševanje. Prišel sem v celico št. 1. To je prva celica v kočevskih sodnijskih zaporih, namenjena najhujšim zločincem, široka je tri in pol metra, z obokanim stropom in z zamreženim okencem. Ima močno okovana vrata s ključavnicami in zapahi. Notranjščina: gola tla in štiri stene. Na stenah pa moreš brati zapiske trpinov, ki so pred mano trpeli pod komunističnim nasiljem. Neznan jetnik je v verzih napisal svojo oporoko: »Slovenski narod naj vrže s sebe rdečo barvo pa zvezdo!" Dne 12. septembra zvečer so v celici št. 1 na smrt obsojeni naslikal" na steno slovenski grb, ga črno vokvirili in napisali tisto noč padle junake. Krute dni jetništva smo si preganjali s predavanji. Vsakdo je predaval iz svoje stroke. Vse ujetnike so zanimala tudi verska vprašanja, katera so razlagali zaprti duhovniki. Kakor tolažba je učinkoval verski nauk na ujetnike in zapor se je zdel kot tridesetdnevne duhovne vaje. Do 9. oktobra so bila vsa »zasliševanja" in iskanje informacij že dokončana. Ta dan so nas hoteli iztrebiti po besedah odvetnika Stanteta: »Na obletnico kraljeve smrti bomo iztrebili bele in plave izdajalce." Ob tri četrt na sedem je prišel policijski oddelek z vrvmi in strojnicami, nas povezal z jermeni ter nas odpeljal iz sodnih zaporov na trg. Zunaj je čakala skupina besnih komunistov. Ko so nas zagledali, so vpili: »Smrt izdajalcem, smrt beli in plavi gardi, smrt farjem!" Čez trg so nas peljali v kino. Pred dvorano so nam strgali s šajkač narodna vojaška znamenja, ki so jih hudo bodla v oči. Ob vstopu v sodno dvorano nas je presenetilo rdeče okolje, bodisi ljudje bodisi dvorana sama, ki je bila zagrnjena z rdečimi zavesami, zlasti oder, na katerem je stala miza z rdečimi prti, pripravljena za rdeče sodnike. Ni nas bilo groza, vendar se nam je zdelo, kakor da bi bili prišli 'v klavnico. Medtem je najeto komunistično občinstvo napolnilo dvorano do zadnjega kotička. Videl sem terence iz več krajev, videl „priče“, videl komisarje vseh šarž in vrst, ki so s tovarišicami kričali na obtožence. Obtožencem so odkazali prostor v drugi klopi, za njimi so postavili vrsto stražarjev. Med tem časom in tudi med razpravo so nastopili fotografi. Ob pol osmih je stopil v dvorano „sodni“ zbor. Trije sodniki z dr. Kržišnikom na čelu in dva brigadna politkomisarja, stenograf in stenogra-finja. Mizo javnega tožilca je zasedel odvetnik Jernej Stante, mizo treh zagovornikov pa „pravniki“ Kocjančič Boris iz Ljubljane, Briški Martin iz Fare pri Kočevju in še neki tretji. Dvorana je prihajajoče pozdravila z dvignjeno pestjo, nakar je predsednik in ves morilski zbor odzdravil prav tako. Proces se je pričel. S povzdignjenim glasom je dr. Kržišnik pričel obtožbo z uvodnimi besedami: »Začenjamo veleizdajniški proces" itd., takoj nato pa je nastopil z obtožnico »tožilec" Stante. Razdelil je obtožence v štiri skupine: častnike, duhovnike, delavce in študente. Najprej je prebral osebne podatke obtožencev, ki jih navajamo v celoti. Obtoževal je naslednje: 1. Stemiša Marijana, aktivnega jugoslovanskega orožniškega poročnika, nazadnje stanujočega v Ljubljani. 2. Vošner Pavla, aktivnega jugoslovanskega topniškega kapetana, na • zadnje stanujočega v Ljubljani. 3. Milanovič Mladena, aktivnega jugoslovanskega orožniškega podna-rednika, nazadnje stanujočega v Ljubljani. 4. Not Stanka, aktivnega jugoslovanskega intendantskega poročnika v mornarici. 5. Sinkar Antona, kaplana v Mimi peči. 6. Malovrh Franceta, kaplana, nazadnje bivajočega v Ljubljani. 7. Mavec Jakoba, kaplana, aktivnega jugoslovanskega vojnega kurata, nazadnje stanujočega v Ljubljani. 8. Maiinčič Rudolfa, uradnika, nazadnje stanujočega v Ljubljani. 9. Lisac Ivana, trgovskega pomočnika, nazadnje stanujočega v Ljubljani. 10. Konečnik Ljubomira, zasebn. uradnika, nazadnje stanujočega v Ljubljani. 11. Končan Marijana, uradnika iz Ljubljane. 12. Tomažič Draga, zasebnega uradnika. 13. Kien Vladimirja iz Ljubljane. 14. Štepec Jožeta, delavca iz Gorenje vasi pri Mirni. 15. Murn Franceta, krojaškega pomočnika iz Sv. Jošta. 16. Mihelič Franca, delavca iz Ljubljane. 17. Capuder Gabrijela, abiturienta iz Ljubljane. 18. Habič Viktorja, šoferja iz Bizovika. 19. Jesenovec Gabrijela, zobotehnika z Vrhnike. 20. Jerman Marijana iz Gor. Ponikve. 21. Bačnik Marijana, pripravnika na železnici v Ljubljani. Po branju obtožnice je tožilec Stante podal tudi svojo obrazložitev. Obtožnica je očitala vsem obdolžencem najpodlejše zločine. Stemišu Marijami, da je bil eden glavnih sodelavcev majorja Novaka, da je imel tesne stike z umorjenim komisarjem Kukovičem Kazimirjem in z ..zloglasnimi organizatorji bele garde", da je sodeloval v slovenskih protikomunističnih oboroženih skupinah kot komandir čete in poveljnik bataljona vse do zajetja pri Grčaricah, da je vse do meseca marca 1943 vodil ..četnike" po Primorskem. Nič manjši niso bili očitki na račun kapetana Vošnarja Pavla, da je od 28. julija 1943 bil pri oboroženih četnikih poveljnik I. bataljona, da je vzdrževal zvezo med „belo in plavo gardo". Milanoviču Mladenu je tožilec očital narodno izdajstvo. Notu je obtožnica očitala samo to, da je kot glavni intendant ostal pri ..plavih". Kaplana Šinkarja so obdolžili vsega najgršega: da je bil organizator „bele garde" v Mimi peči, pripadnik zloglasnega .štajerskega bataljona' (ta bataljon je namreč bil v začetku pri ,.narodno-osvobodilri vojski", pa se je odcepil od komunistov že po prvih razočaranjih pri skupnih nastopih v Gorjancih), da je klal partiznae „v imenu Kristusovem", da je v papeževem imenu, organiziral „belo gardo". Malovrhu Francetu je obtožnica očitala sodelovanje z vodilnimi „belo-gardisti"; dalje, da je opravljal propagandno informativno službo; da je bil kurat pri četnikih in jih s svojo navzočnostjo kot duhovnik ..moralno" podpiral v „protinarodnem početju" ter dvigal njihov ugled pri ljudstvu. Obtožnica mu je tudi očitala, da je vabil k sebi aktiviste Osvobodilne fronte. Mavcu Jakobu so očitali le organizacijo hujskaške pobožnosti prvih petih sobot. Marinčiču Rudolfu „konfidentstvo“, da je izdal svojega sorodnika Iiovrenca Kuharja, ko je bil zaprt v Belgijski kasarni pod drugim imenom. Končanu Marijanu so očitali aktivno udejstvovanje pri protikomunistični propagandi, med drugim tudi, da je opravljal 9. septembra kurirsko službo med Turjakom in Ljubljano in kot motociklist peljal v Ljubljano Časarja Tomažiču Dragu, ki je bil nekaj časa pri .štajerskem' bataljonu in se je kasneje organiziral v protikomunistični edinici, so očitali pobeg ter celo vrsto drugih zločinov. Slične so bile obdolžitve drugih obtožencev. Očitali so jim vse mogoče zločine in si izmišljali neznana imena ter navajali vse mogoče priče. Žandarmerijski poročnik Stemiša Marijan se je zagovarjal s častniškim ponosom. Z mirnim in jasnim glasom je obtožnico po točkah ovrgel, da je moral vsak, še tako preprost poslušalec, če je imel le še kaj resnicoljubnosti, priznati, da je Sterniša ravnal pravilno, ko je izpolnjeval zapovedi svojil predstojnikov in se boril proti komunističnim zločincem, ki so nastopali skupno s cesarsko italijansko vojsko in drugimi sovražniki Slovencev. Sklice-val se je na svojo častniško dolžnost in prisego, pribijal upravičeno obsodb ■ vseh bivših častnikov, ki so se pridružili protinarodnemu gibanju Osvobodilne fronte in ki jim je bila odvzeta častniška stopnja. Njegov natsop je vplival na rdeče občinstvo tako, da je pri njegovem zagovoru molčalo. Podobno je podal svoj zagovor Vošner Pavle. Dokazal je, da ni kriv nobenega dejanja, ki ga navaja obtožnica. Milovanovič Mladen, po rodu Srb, orožniški narednik, je odgovarjal v materinem jeziku na očitke ter se čudil, kako je vendar mogoče, da se pobijamo med seboj, ko bi morali po vzoru zrelih narodov stati kot mož skupaj. Omenil je: „Toliko časa sem bil brez kruha, nisem mogel zaslužiti niti toliko, da bi si nabavil najpotrebnejše. Vse zmožnosti in svojo službo ter vse premoženje sem žrtvoval za slovenski narod, bratski Slovenci pa me zdaj sodijo kot zločinca. Pomnite pa, da je izvrševanje službe bilo vedno častno in nikaka krivda ter zločinstvo." Not Stanko, intendantski poročnik iz Novega mesta, je s pričami dokazal da sploh ni streljal v Grčaricah na komuniste in kot tak ni kriv. Kaplanu Šinkarju Antonu so očitali najpodlejše stvari. Med njegovim zagovorom je dvorana kričala in ga preklinjala: ,,Smrt farju, smrt izdajalcu!" On pa je očitanja zavrnil, dokazal nedolžnost in zahteval, naj zaslišijo pet prič, ki so bile še v zaporu. Toda niso jih pustili pričati. Komunistične priče, ki so nastopile proti njemu, so na predsednikova vprašanja, ki sta jih že prej določila politkomisarja, odgovarjale s popolnoma nejasnimi izpovedbami, med drugim: ,,To smo slišali od drugih, videli pa seveda nismo!*' Nastopil je tudi neki kmet iz Št. Jerneja, glavna obtožilna priča zoper Šinka-rja. Sodnik Kijžišnik se je hotel postaviti s to pričo, da bi tako popravil sramoto zaradi izjav poprejšnjih, in mu je rekel: „No, tovariš, ti gotovo dobro poznaš zločinca šinkarja. Pokaži nam ga!" Ta je odgovoril, da ga celo v mraku ali tudi ponoči pokaže, če je treba, kaj ga ne bi v tako razsvetljeni dvorani. Obrnil se je proti obtožencem, preletel z očmi ..zločince" in pokazal kaplana Mavca. Ta je vstal in dejal: ..Oprosti, zmotil si se, moje roke so tudi nedolžne!" Sodni zbor je postal nemiren. Da bi kmet popravil svojo zmoto, je pokazal še tri druge obtožence, ki ni bil nobeden pravi. Predsednik Kržišnik je ves osupel dejal: „Kaj pa če ni ta-le?“ in pokazal na šinkarja. Priča je rekla takoj: „Ja, ja, tale bo." Malovrh France je pred vso dvorano pojasnil, da je njegovo delo bilo za pravo korist in svobodo slovenskega naroda. Mnogi med navzočimi so ga poznali kot požrtvovalnega, nesebičnega delavca za narodno stvar, saj je v Ljubljani in na deželi rešil zanesljive smrti nad sto Slovencev iz rok italijanske cesarske vojske, komunistične zaveznice. Mavec Jaka z Iga je bil med vsemi obtoženci najbolj miren. Pri njegovem zagovoru je bila dvorana mirna. Ko so nastopile priče, se je sodišče moralo prepričati, da je bilo Mavčevo delo le v korist narodu, kar ne bi smelo biti kaznivo pred nobenim sodiščem. Dr. Hermina Štrancerjeva, žena zdravnika in učiteljica iz Gornjih Sušic, je izjavila, da ga pozna, in pripomnila, da ne more reči ničesar proti njemu, ker je bil dober katehet in tudi šolski upravitelj ni imel nikoli z njim težav. Očitala mu je le organiziranje protikomunističnih sestankov, na katerih sama ni bila, ampak je slišala le ženska pripovedovanja. Mavec je dokazal, da je imel sestanke že v času, ko še ni bilo Osvobodilne fronte. Priča je navedla celo olajšilno okolnost, da je Mavec pomagal, kjer koli je mogel, ter rešil celo nekega rdečega politkomisarja-učitelja. Hud je bil očitek, da je kaplan Mavec vpeljal med ljudstvom »hujska-jočo“ pobožnost prvih petkov in sobot. Dokazoval je, da je to stara pobožnost, katere ni vpeljal on. Razložil je „tovarišem“ njen pomen, da je njen smisel duhovna preobrazba ljudstva, kar pa vendar ni hujskajoče. Marinčič Rudolf je docela ovrgel očitke, da je izdajal, ko se je vendar moral pred italijansko cesarsko vojsko sam skrivati cela dva meseca. , Priča", bivši italijanski detektiv v Ljubljani Deconi, je največ govoril proti njemu. Morilsko sodišče je rajši verjelo tujcu kakor Slovencu. Lisac Ivan ni nikogar ustrelil, ni nikomur prizadejal nič žalega, ampak je le pomagal v boju proti komunizmu. Kot trboveljski rudar je dobro vedel, kje je delavčevo trpinovo mesto, saj je vse življenje garal, da je lahko pošteno živel. Konečnik Ljubo je bil obtožen izdajstva svojega sorodnika Kuharja Lovrenca. Badoglijevci so tega zaprli in ga dobro varovali ter mu celo pustili po svojih hčerkah zveze s svetom, ki so mu s kvestorjevim dovoljenjem prinašale v zapor vse, tudi pošto. Skoraj leto dni so tako varovali Kuharja, streljali talce, četudi so vedeli, da je on glavni krivec gorja na Slovenskem in ožji sodelavec Kidriča, Kardelja in drugih, njega pa pustili v miru. Končan Marijan — delavec, je dokazoval, da sploh ni bil kriv protina-rodnega dela. Njegova največja krivda je bila, da je peljal s Turjaka z motorjem v Ljubljano »tolovaja" Časarja. Pribil je, da bi po njihovi sodbi morali pobiti vse šoferje — torej večino ljubljanskih, ki so vozili »izdajalce in tujce". Tomažič Drago je povedal sodnikom, da je vse svoje delo vršil iz prepričanja, da dela za narod. Za to delo se' je odločil šele tedaj, ko je videl, koliko gorja so pripravili narodu tako imenovani , neodgovorni" elementi kakor imenuje Osvobodilna fronta svoje oprode. Bil je spočetka med komunisti, toda njihovo stališče je kmalu spoznal ter šel na drugo, boljšo pot. Kien Vladimir, trgovski pomočnik, je zavračal dolžitve. Priče, ki so nastopile zoper njega, se niso ujemale niti v eni trditvi. Na obtožbo, da je sodeloval z okupatorjem, je navedel, da je bil član tajne četniške organizacije na Primorskem, ki je že leta in leta delala za primorske Slovence. Toda ves zagovor ni pomagal nič. Štepec Jože. Njegova glavna krivda je bila, da je meseca maja 1942 dezertiral od komunistov, ki so ga prisilno mobilizirali. Podobno se je zagovarjal Mam Franc. Mihelič France, »Balant", dijak in delavec iz Ljubljane, je podal zagovor, ki je bil na izredni višini. Priče, ki so nastopile, so bili sami komunisti. Mihelič je sam spoznal, da je vsak zagovor odveč, kajti krvniki so že prej pripravili in sklenili smrt. Capuder Gabriel, dijak iz Ljubljane, je priznal, da se je prišteval k „beli gardi", a je ugotovil, da pokret ni bil bratomorilen. Habič Viktor se je držal zelo moško in kot oče štirih otrok govoril trezno in mirno ugotavljal, da je vsa obtožba zlagana, četudi so pričale komunistične osebe iz domačega kraja zoper njega. Jerman Marijan in Bačnik Marijan sta kriva samo, da sta bila Elana protikomunističnih skupin. Kljub temu so ju obtoževali veleizdajstev nad slovenskim narodom. Jesenovec Gabrijel iz Vrhnike je bil po prepričanju komunist, poslan od komunističnega okrožnega odbora na Vrhniki v taico imenovano „plavo gardo". Izgovarjal se je, da je rešil na Trebelnem nekaj komunistom življenje da je poročal svojemu terenskemu odboru o vseh sklepih in pokretih „četni kov", a vse to mu ni rešilo življenja. Jesenovca so namreč zajeli pri Grčaricah, vendar so ga kot zaupnika poslali v Kočevje ter pridržali v Dijaškem domu, dočim so druge zaprli v sodnijske zapore. Jesenovec pa je pobegnil iz Dijaškega doma, nakar so ga straže prijele v Želimljab pri Igu in ga nato vtaknile v ječo k drugim obtožencem. Po zagovoru obtožencev je stopil v dvorano „general“ Jaka Avšič. Dvorana ga je s Sodnijskim zborom vred pozdravila s pestjo, enako je odzdravil „general.“ Še obtoženci smo pogledali „generala“, ki je bil razrešen časti jugoslovanskega oficirja in ki je prišel na proces z znaki „generala“ pri komunisti čni vojski. Tri rumene proge na levem rokavu z rdečo zvezdo -— to so bila njegova znamenja. Zajetna postava z močnimi brki ter mrkim čelom ni vedela, kaj bi, ko je videla pred seboj bivše svoje tovariše častnike, zveste prisegi do smrti. Predsednik mu je pojasnil, da mora pričati zoper obtožence. Avšič je povzel besedo in obtoženci smo imeli vtis, kakor da se hoče opravičevati pred nami. Da je bil pri Draži Mihailoviču pa da ga je ta napodil, češ da ni za njegovo vojsko, ker je odpadnik in verolomnik. Nato da je prišel v gozdove, kjer se z „zvezdo“ bori za boljšo bodočnost. ..Tožilec" Stante je dokazoval, da Osvobodilna fronta ni zg Ij komunistična organizacija, da se „narodno:osvobodilna vojska" ne beri samo za Partijo, temveč tudi za slovenski narod, da ni kriva vseh krvoprelitij in pokol jev ter da so neodgovorni elementi že prejeli plačilo. Mož, ki je pod Živkovičevim režimom kandidiral v Celju za jugoslovanskega poslanca, a je propadel kljub terorju, je udrihal po Jugoslaviji, njen' vladi in vojski ter tolkel sebe po zobeh. Mož, ki je dve leti posedal in lenaril po ljubljanskih kavarnah in bil deležen znatne podpore škofijskega podpornega sklada, ker je hlinil revščino in kot komunist odjedal podporo potrebnim Hudem, žrtvam komunizma, je dne 11. septembra ob pol dveh ponoči pred svojim govorom naročil kozarec žganja, da je nato lahko povedal vse sovra- štvo zoper obtožence. Ramena so se mu stisnila k debelemu vratu in iz širokih ust so vrele obtožbe, ki so mu jih bili že prej nanizali politkomisarji. Ujel sem še zlobni Stantetov nasmeh, ko je s sovražnim pogledom ošinil obtožence ter spil zadnje kaplje žganja. S tem je morda potolažil vest, ki se mu je oglasila, ko je nad nedolžne klical smrt. Vsi trije zagovorniki so že v uvodu zagotovili, da jim je odmerjen za zagovor le kratek čas. Opravičevali so se pred sodnim zborom komisarjev in „sodnikov“, da zagovarjajo ljudi, ki drugače mislijo kakor oni sami. Njihove izjave za krvnike niso nič veljale. Kar je bilo sklenjeno vnaprej, je bilo sklenjeno. Komedija je bila samo zaradi videza. Ponosno je vstal poročnik Sterniša, z jasno besedo pred sodniki in tožni ki izjavil, da ne čuti nikake krivde, ki bi zahtevala, kakor tožilec, smrt. Kar je delal, je delal, ker je bil zvest častniški prisegi in vesti. Isto so poudarjal'' tudi drugi obtoženci. Kaplan Malovrh France je dejal: ,,Vse svoje mlado življenje sem daroval službi domovine in njenih koristi na tisti strani, kjer sem spoznal, da je narodu najkoristneje. Moj brat in sestra se borita za svobodo drugje, kakor sem se boril jaz, glavno pa je, da bi vse to pripomoglo k narodni rešitvi, če pa je moje življenje potrebno, da ga dam za slovensl:7 narod, potem sem tudi na to pripravljen!" Za njim je vstal Tonček Šinkar in odgovoril na očitke, da je prelival oratsko kri, takole: „Sodniki, moje roke so čiste, niso omadeževane s slovensko krvjo. Če pa je potrebno, da dam tudi jaz svojo kri za slovenski narod, tukaj sem!" Zadnji zagovori so ganili tudi komunistične poslušalce v dvorani. Vse je bilo tiho in nihče ni delal medklicev. Potem je predsednik pozval sodni zbor k posvetovanju. Posvetovanje je trajalo od 4 zjutraj do 11 dopoldne dne ll.oktobra. Vse obtožence so stražarji zvezali z jermeni in po odhodu sodnikov pustili množico, da se je usula okrog njih. To so bili najhujši trenutki. Sedem ur je traialo zmerjanje, očitanje, vpitje nad obtoženci. Nagnetli so se okrog njih komunisti in komunistke, priče in radovedna drhal, ki so jo za to priliko nalašč sklicali, da ie pljuvala nedolžne žrtve. Vsi so dali duška osebnemu maščevanju. Obtoženci pa so mirno in ponosno sedeli na zatožni klopi, zvezani sicer, toda s pogumom v srcu in z zavestjo, da trpe za pravično stvar. S prezirom so zrli na -aneliance in pri obtoženih duhovnikih si lahko opazil, da celo molijo za svoje morilce. Ob 11 dopoldne se je povrnil sodni zbor in dr. Kržišnik je s nov^dignie-nim glasom dejal: »Izrekamo sodbo, da so krivi veleizdajstva in obsojeni na smrt naslednji." Bral je imena vseh, razen kaplana Mavca, Bačnika Marijana, Jermana Marijana in Jesenovca Gabrijela, ki so bili obsojeni na prisilno delo, češ da zanje ni zadosti dokazov o »veleizdaji." Obtoženci so že prej vedeli, da jih čaka smrt, ker je komunistično vodstvo že vse to prej določilo. Ves proces je bila komedija in zasmeh sleherni pravici. Stali so pogumno, z zravnanimi glavami, (lasi so bili zaradi 15 ur trajajočega procesa in 7 ur dolgega zasmehovanja trudni, lačni in žejni. V mladih srcih je ta trenutek plal ponos, da bodo lahko darovali življenja za najsvetejše, kar ima Človek: za domovino in vero. Nismo brali iz njihovih oči potrtosti; resnih in možatih obrazov so stopali iz dvorane, na vrv privezani, spet v zapore Dvanajstega oktobra zvečer ob pol sedmih so morilci potrkali na vrata celice št. 1. Zarožljali so ključi, odprli so se zapahi — nedolžne žrtve so morale v smrt v imenu Osvobodilne fronte. Obsojenci so zadnje ure življenja posvetili Rogu. Vsi so se spovedali in kaplan Bartel iz Kočevja jim je prinesel sv. popotnico. Zvezali so- jih z žico na hrbtu in drugega k drugemu z vrvjo. Peljali so jih na tovorni avtomobil, nato pa na morišče v gozd pri Mozlju, kjer so zapele strojnice smrtno pesem in so pod njihovimi streli padli: Ster-niša Marijan, Vošner Pavle, Sinkar Tone, Malovrh France, Milovanovič Mia den, Marinčič Rudolf, Lisac Ivan, Konečnik Ljubo, Končan Marijan, Tomažič Drago, Kinn Vladimir, Štepec Jože, Mam France, Mihelič Franc, Capuder Gabrijel, Habič Viktor. Slovo cd teh junakov mi je nepozabno. Po celicah je zadrhtelo, ko so zarožljali ključi v prvi celici in so jetniki slišali, da fantje jemljejo slovo za vedno. Tudi to jim je bilo prepovedano na glas. Le na pol glasno so od celice do celice klicali: „Z Rogom, fantje, korajža, na svidenje!" Malovrh je naročil kaplanu Mavcu: „Pozdravi moje prijatelje. Pove; jim, da odhajam nedolžen na morišče. Povej v Ljubljani, da je samo v slogi moč. Vsi medsebojni prepiri naj nehajo, sicer bodo terjali nove žrtve 1“ Šinkar je naročil zadnje pozdrave s pripombo: ..Spominjajte se v molitvi nas vseh!" Ali so ti ljudje mogli biti izdajalci svojega naroda? Nismo videli, kako so padle žrtve, toda naslednji dan smo bili priče, ko so si razbojniki delili njihova, s krvjo orošena oblačila. Zvedeli smo, da so umirali junaško in s pesmijo. Tako je padlo 16 prvih borcev po , sodbi" ..izrednega" sodišča OP. Če je izredno vojaško sodišče imelo videz sodniH ga lahko sam izbere po lastni volji. Potem smo šli skozi jasli, ljudsko šolo in miličnike pa ,,junaške" nartizane in tam okrog leta 1965 nas je vojska v duhu „novega razreda" bila pripravljena klicati pod orožje. Ker smo Slovenci, bomo seveda šli v Metohijo ali Čuprijo. Zdaj smo kadrski rok odbrenkali, se naučili kletvin, ki jih edini slovenski narod med vsemi Slovani ne pozna, pa se nam le dobro zdi, da smo doma. Lepega dne, ko smo bili siti že vsega režimskega branja, slučajno odkrijemo Statistični pregled prebivalstva Slovenije in v njem najdemo pod zaglavjem Srednje število in tgbanje prebivalstva v SR Sloveniji številke, ki jih delno ponatiskujemo: 3-15. Srednje število in gibanje prebivalstva v SR Sloveniji Srednje števil« prebi- valstva Prebivalstvo ob koncu leta Število Koeficient na 1003 živo rojeni 1 umrli naravni prirast živo- rojeni umrli narav. prirast 1923 1,318.733 1,-323.284 40.710 25.003 15,707 30,9 19,1 11,9 1930 1,378.536 1,383.984 38.346 20.846 17.500 27,8 15,1 12,7 1939 1,447.247 1,448.991 31.251 19.910 11.341 21,6 13,8 7,'- 1940 1,450.332 1,451.673 31.536 21.001 10.535 21,7 14,5 7,2 1941 1,452.166 1,452.659 32.456 19.812 12.644 22,3 13,6 8,7 1942 1,448.611 1,444.562 30.681 22.061 8.620 21,2 15,2 6,0 1943 1,440.515 1,436.468 31.434 25.149 6.285 21,8 17,4 4,4 1944 1,430.205 1,423.942 27.379 26.609 770 19,1 18,6 0.5 1945 1,416.312 1,408.681 20.239 28.572 —8.S33 14,3 20,2 —5,9 1946 1,415.156 1,421.631 28.599 18.145 10.454 20,2 12,8 7.4 1947 1,429.266 1,436.900 31.312 18.708 12.604 21,9 13,1 8.8 1948 1,443.031 1,447.550 31.538 17.884 13.654 21,9 12,4 9,5 1949 1,453.581 1,459.622 33.284 18.838 14.446 22,9 13,0 9,9 1955 1,533.998 1,540.255 32.096 15.109 16.987 20,9 9,8 11.1 1960 1,580.145 1,588.904 27.825 15.145 12.680 17,6 9,6 8.9 1965 1,650.413 1,660.092 30.587 15.987 14.600 18,5 9,7 8.8 Kaj ugotovimo? Leto 1923: 11.9 naravnega prirastka. Nekaj let po prvi svetovni vojni je domovina začela svoje naravno življenje navzgor. Leto 1930: 12.7 — kljub vsej krizi in zaradi hude zime: prirast je velik! Leto 1939: 7.8 — strah pred prihajajočo vojno. Leto 1940: 7.2 — strah se veča. Leto 1941: 8.7 — a narod se ne ustraši. Treba je nadomestiti morebitne izgube! Leto 1942: 6.0 — Nemci in Italijani divjajo v vsej svoji zaletelosti. Leto 1943: 4.4 — poleg njihovega divjanja se začenja opažati posle dica divjanja partizanov s svojim neusmiljenim pokolom po deželi, predvsem po Turjaku in Mozlju in Jelendolu Leto 1944: 0.5 — nemško pobijanje ponehava, ker tistih ošabnih pru skih in avstrijskih nadutežev ni več toliko kot leta 1941 a vendar prirast pada: kdo je moril? In še enkrat vpra šanje: kdo je moril ? A kljub temu narod raste! Leto 1945: —5.9: namesto prirasta, izguba. Nemci v štirih mesecih leta 1945 niso mogli pobiti toliko in še več, kot vsa leta prej! Tedaj, kdo je pobijal ? Kdo moril? Kdo prisilil množice na odhod iz domovine? Tisti, ki so zunaj, niso, to rej so — tisti, ki zdaj vladajo doma, ki so narodu zasekali rano! Pa zakaj so pobijali ? Je njih ideja preslaba, da bi jo mogli z de mokratskimi manirami pripeljati na oblast? Njih ideja ni prevzela vsega ljudstva? Vprašanje se za vprašanjem vrsti in ko slediš številkam padca naravnega prirastka, opaziš, da temu niso krivi oni, ki s > zunaj, ampak tisti, ki so doma, ki ne znajo domovini zagotoviti miru in blagostanja, v katerem bi lahko šla svoji lepši bodočnosti nasproV In če je temu tako, in če sem Slovenec, pa zraven sebe vedno bolj opažam ljudi druge polti in težjega jezika kot je naš, potem ugotovim, da je nekaj narobe v vrhovih: vodi nas vselej in povsod vsemogočna partija. Ta pa se ne znajde! Kako se pa bo, če svoj lastni narod mori, mu vsiljuje naselitev tujcev, lastne otroke pa pošilja v tujino služit devize! Doma smo. Sinoči smo srečali očetovega prijatelja. Vemo, da imamo šele dvaindvajset let, pa smo radovedni. Ali se je zgodovina slovenskega naroda res začela po maju 1945? Kaj je bilo prej? Kako je bilo? Potem se odpre pesem, ki jo mladina z radostjo posluša. Potem ti zaupajo in spoznaš Slovenca, ki ima sorodnike v Argentini. Ta že ve, da je med tistimi, ki so zaradi režima odšli, zrastla svo bodna slovenska mladina. Tudi ve, da je na letošnjih zimskih dnevih v Bariločah mladi rod Franceta Jermana nesel v smučanju marsikoga od stare garde in postal argentinski prvak, da je bila za Mis» Bariloče izbrana Slovenka Ivanka Mislej, in da ie bil najlepši koncert v vsej sezoni tisti, ki so ga priredili bariloški slavčki, ki iih z neizmerno ljubeznijo uči Lučka Jermanova Kralj. Ko slišimo to in še vse drugo, kar se v svobodnem svetu med Slovenci rojeva, se zavemo, da smo že prodi režimu. Pavle Rant POLITIČNO DELO — DOLŽNOST KATOLIČANA Eden izmed sklepov nemške sinodalne škofovske komisije, ki jt nedavno razpravljala v Munchnu o razmerju med Cerkvijo, državo in družbo, se je nanašal na dolžnost katoličana posegati v javno in zlasti še politično delo. Izrecno je' poudarjena, da je članstvo in sodelovanje katoličanov v neki politični stranki v določenih primerih lahko dolžnost v demokratični državi, če ni dana drugačna možnost braniti sta lišče kristjana v raznih življenjskih vprašanjih. S tem sklepom nemške škofovske sinodalne komisije je bilo na konkreten način poudarjeno navodilo drugega vatikanskega koncila, ki je v Pastoralni konstituciji o cerkvi v sedanjem svetu (IV. poglavje: Življenje politične skupnosti) priporočil katoličanom sodelovanje v javnem življenju. Nerazumljivo je, da se v nekaterih državah katoličani nič ali prav malo brigajo za politično delo in ga prepuščajo ljudem, ki rešujejo važna življenjska vprašanja (šolska vzgoja, razporoka, splav itd.) na način, ki nasprotuje načelom in vesti katoličana. Mnogi katoličani so nasedli propagandi, ki so jo nasprotniki krščanskega življenja spretno razširili med njimi, češ, da je politično delo nepotrebno in sploh slaba stvar. Uspeh te propagande je bil, da so se marsikje katoličani odteg nili javnemu delu in ga prepustili nasprotnikom. Tudi med Slovenci jih je nekaj, ki radi zabavljajo čez politično delo, ker hote ali nehote pozabljajo, da smo politični emigranti in da so politična sredstva tista, ki morejo pomagati pri osvoboditvi naše domovine, kar je naš prvi in najvfršji cilj. Sm R VERSKI TISK JE BOLJ NEMORALEN KOT PORNOGRAFIJA Soicalistična zveza delovnega ljudstva, ki jo vodijo seveda samo izraziti komunisti, ima za področje Ljubjana Moste—Polje svoje glasilo. V tem glasilu je bilo nedavno zapisano, da je bolj nemoralno, če gospodarstvo izkorišča verska čustva za kovanje dobičkov, kot če z ustvarjanjem le'p >-vlavne in zabavne plaže, opolzkega pisanja in vse vrste kiča poneumlja ljudi Tiskanje in prodajanje verskega tiska je torej izkoriščanje verskih čustev in to je za komuniste nemoralno in mnogo bolj nemogalno kot širjenje pornografije, ki jo je polna vsa Jugoslavija in ki zastruplja slovensk > in ostalo mladino v Jugoslaviji. Avtoriteta, nasilje, svoboda NOVO PRIZNANJE O POKOLU DOMOBRANCEV V tržaškem „Mostu“ (štev. 35/36) je izšel zanimiv esej o osebnih srečanjih z avtoriteto, nasiljem in svobodo. Esej je napisal znani slovenski kritik in polemik Taras Kermavner, sin komunističnega voditelja Dušana Kermavnerja. Esej je zato posebno zanimiv, ker v njem pisec odkritosrčno pove, kako so se mu v življenju podrli pojmi o avtoriteti, na katere je prisegal v mladih letih, kako so se mu že med revolucijo začeli spreminjati pojmi o nasilju in še zlasti o svobodi. Ponatiskujemo kratek odstavek iz omenjenega eseja, ki pokaže, v kakšno duševno razdvojenost je zašel že v gimnaziji med revolucijo ob opazovanju svojih sošolcev, ki niso bili komunisti. Takole piše: „Tudi druga stran je bila popolnoma jasna: negativna avtoriteta — italijanski in nemški škorenj, racije, zapori, mučenja, streljanje talcev, okupacija sama, kar vse je bilo hkrati tudi negativno nasilje. V tistem času pa sem „spoznal“ tudi negativno svobodo. Spoznal? Bolje rečeno začutil, prvič skusil, nisem si je pa znal razložiti. Fašist in gestapovec sta prišla od drugod, tudi profesor je bil nekdo iz drugega sveta, nič nisem vedel .1 njem, predstavljal sem si ga — kot vse izvajavce nasilja — le kot stroj, kot neosebno pošast, ki zgolj s silo avtoritete (moči) dela nekaj, kar se mi upira in kar mojo svobodo (moj interes, željo) tlači. Ko pa sem ugotovil, da so se na drugo — nasprotno — politično stran postavili moji šolski tovariši, da so — kmečki in mestni — fantje, s kat!-rimi sem imel pred vojno povsem normalne odnose, celo nekakšna prijateljstva in so mi docela podobni, bili so kot jaz žrtve profesorskega preganjanja, kapitalističnega izkoriščanja in zatiranja, med njimi je bila celo večina revnih kmečkih ali bajtarskih sinov, da so torej ti fantje — moj podvojeni jaz ■— iz meni neznanih, popolnoma nerazumljivih razlogov začeli postajati do mene — in mojih somišjenikov — sovražni, čeprav so ohranili isti odbojni odnos do profesorjev in — deloma — do okupatorjev, da so se odločili drugače, vstopali k domobrancem, nekega dne pa celo uprizorili pogrom in me fizično vrgli iz razreda, bil je po vsej šoli v istem odmoru organiziran pogrom, in pri tem ne-suženjsko izpolnjevali tuje volje, temveč delali nekaj, s čimer so se strinjali, v kar so verovali, se mi ie razlomila tudi nodoba svobode. Ti meni tako nenaklonjeni fantje so ravnali iz svoje svobode hoteli no uresničiti vizijo sveta, ki je bila zanje resnica in svoboda, spoštovali so drugačnega očeta kot jaz, zanje ni bila pozitivna avtoriteta partije, v boju zoper to bi se pustili — in so nekateri se — pobiti, ampak cerkev, ne Stalin, ampak Bog in Jezus, ne OF, ampak Katoliška akcija, zanje je bil komunizem najbolj negativna avtoriteta, ki se jo je dalo zamisliti, ravnanje partizanov in ilegalcev najbolj negativni teror — zločinska represija —, odkar obstoji svet, saj jim je ubijal njihove očete (in jim tudi dejansko je. sošolca sva si bila s sinom bana Natlačena, celo erotično simpatična sva s' bila, pretepala sva se na nek telesno simpatizirajoč način; bil je lep fant, pozneje, 1945, je bil z vrnjenimi domobranci vred ustreljen), Nauk partije je bil zanje hudičevo maslo. Oni — ki so odnesli s sabo eno stran mojega jaza — so postali drugi, moj sovražnik, tisto, kar je mene — in moje drugo, seveda bolj bistveno stran mene — zanikalo. Pri pojmu svobode mi je svet neopazno, a temeljno počil.“ Poročilo p. viin Staaten o Vietnamu Znani flamski premonstratenec p. VVirenfried van Sta-aten, ki vodi podporno ustanovo za „Cerkev v stiski", je V glasilu te ustanove „L’ eco d’ amore" popisal položaj v Južnem Vietnamu. Njegovo poročilo se bistveno razlikuje od drugih poročil o Vietnamu, ki jih širi komunistična propaganda. Zato bomo objavili nekaj odstavkov iz omenjenega poročila. Že šestič sem obiskal v razdobju dvanajstih let to težko preizkušeno deželo. Poleg zlorab in korupcije, ki jih prinaša s seboj vsaka vojna, sem našel cvetočo Cerkev, pogumne škofe, gorečo duhovščino, vnete laike, duha odpovedi ter neomajno voljo braniti pravice Boga in človeka zoper komunistično nasilje, kateremu je dežela izpostavljena že dvajset let.Videl sem, da čeprav general Van Thieu ne uporablja vedno demokratičnih metod, ogromna večina prebivalstva podpira njegovo vlade in mu zaupa. Kljub ponovnim prizadevanjem nisem mogel odkriti enega samega diplomata, poslovnega človeka, časnikarja ali misijonarja, ki bi potrdil lažno propagando, ki je obenem krivična in jo je polno časopisje, radio in televizija zahodnih ter komunističnih držav glede položaja v Južnem Vietnamu. V Evropi in Ameriki imamo vtis, da komunistični partizani, viet-kongovci, skoro popolnoma obvladajo deželo. Pa to ne drži. Danes držijo revolucijo pokonci ne domačini, temveč čete iz Sev. Vietnama. In pred temi ..osvoboditelji" s severa se njih rojaki povsod umaknejo, kjer je mogoče. Kljub ogromni pomoči komunističnih zaveznikov vietkongovcem ni uspelo zasesti nobenega večjega kraja. Res obvladajo oddaljena naselja, toda v njih so edini prebivalci. Naselja so prazna. To je nagnilo komunistično vodstvo v Sev. Vietnamu, da je lani 29. marca sprožilo veliko vojaško ofenzivo z rednimi četami. Po začetnih uspehih je napad ohromel, na bojiščih pa je ostalo 462 razbitih tankov sovjetske izdelave. In potem so odkrili množične grobove pri Quang Tri-ju, kamor so komunisti pometali svoje žrtve. Toda o tem se na zapadu ne piše in zoper to se ne protestira. Komunisti ne mučijo, ne ubijajo, ne zatirajo; to dela le južnovietnamski režim, to počne le Van Thieu, ker ni levičar, ker je celo katoličan... Koliko hinavščine in neiskrenosti je v tem! BOMBARDIRANJE NEKDAJ IN SEDAJ Bombardiranje Sev. Vietnama, ki ga je v drugi polovici preteklega leta odredil predsednik Nixon, gotovo ni bilo nekaj nepomembnega za trpeče ljudstvo. Ne morem soditi, ali je bilo to bombardiranje res potrebno. Eno vem: povzročilo je mnogo človeških žrtev in mnogo materialnih ruševin, kar nas mora navdati s sočutjem do težko preizkušenih. V svojem življenju sem doživel že preveč bombardiranj in vidci zaradi njih umreti vse preveč ljudi, da bi gojil kako simpatijo za ta način vodenja vojne. Toda upira se mi, da bi obsojal le enostransko kot to delajo komunisti. Doslej še nisem nikjer zasledil, da bi levičarji obsodili nesmiselno razdejanje nemškega mesta Dresden v nočeh 13. in 14. februarja 1946. ki ga je na zahtevo sovjetskih oblasti izvedlo angleško in ameriško letalstvo. Šlo je za tipičen ustrahovalen polet, brez strateške vrednosti, «aj je bila nemška fronta že razbita, mesto Dresden pa polno beguncev. Število žrtev je bilo strahotno: 135.000. V noči od 9. do 10. marca 1945 so Severnoamerikanci izvedli drug napad podobne vrste na Tokio. Pri tem je bilo ubitih 150.000 ljudi na površini 35 kv. km. V treh nočeh skupaj 285.000 žrtev! Tedaj amerikan-ci niso bili zločinci, ker je tako hodilo prav Sovjetski zvezi. V decembru 1972 so isti Amerikanci vrgli na mesti Hanoi in Haj- fong v Sev. Vietnamu v enajstih dneh mnogo več razstreliva kot svoj čas nad Dresden in Tokio. Z ozirom na število odvrženih bomb bi moralo biti vsaj 800.000 žrtev. Pa jih je bilo po uradnem sporočilu iz Sev. Vietnama 1.300. Tudi to je preveč. Hočem pa reči, da to pot Amtrikanci niso uprizarjali ustrahovalnih poletov in niso hoteli v prvi vrsti, zadeti civilnega prebivalstva. Vsakdo, ki je prijatelj resnice, mora to priznati. In vendar: leta 1945 so bili Amerikanci vse pohvale vredni, sedaj pa s' naj večji krvniki. Tudi tu nekaj ni v redu v presoji moralnosti dejanj. NI MIRU BREZ PRAVIČNOSTI Vsaka vojna je strahotna. Moliti moramo in delati zato za mir. Resničnega miru pa ni brez pravičnosti. Vsakdo, ki dopušča, da se teptajo neodsvojljive človeške pravice, dela miru slabo uslugo. Pri tem se moramo zavedati, da niso na svetu le ljudje dobre volje. Zadnjih petdeset let se je ponovno izkazalo, da je komunisti nimajo. Premnogi narodi zaradi tega silno trpijo. Nespametno popuščanje ali naivna vera v poštenost severnovietnamskih komunistov sta lahko za Južni Vietnam in njegovo svobodo usodna. O tem ne bo nihče dvomil, kdor se je že soočil s komunisti. Kdor zaupa komunistom, samega sebe obsodi na smrt. Prosimo torej Boga, da bo pomagal tistim, ki so odgovorni za mir v svetu, da bodo izpolnjevali njegov zakon in spolnili svojo dolžnost. To je edina pot do trajnega miru. TITO DRŽAVNIK MEDNARODNEGA FORMATA V ..Slovenski državi" (december 1972), ki izhaja v Torontu, je Loj;:?, ilija zapisal, da je Tito državnik mednarodnega formata, za katerega se vsi pulijo in mu ni za želeti druzega kot dobrega zdravja in dolgega življenja. Ko je v marčevi številki Peter Urbanc zavrnil Ilijo in Tita primerjal s Hitlerjem, se je v aprilski številki »Slovenske države" znova oglasil Ilija v obrambo Tita. Resnično ne moremo razumeti, kako je mogel bivši domobranec, pisec domobranske povesti »Huda pravda", dati Titu označbo »državnika mednarodnega formata". Tito je izvršil največje nasilje nad slovenskim narodom in največji zločin, kar jih pozna slovenska zgodovina. In takemu človeku daje bivši slovenski domobranec časten naziv »državnika mednarodnega formata." Beseda predsednika ZDSPB Karla Mauserja ob občnem zboru 1. septembra 1973 Dragi prijatelji! Čas, ki ga doživljamo, postaja 'težak, nerazumljiv, nedosleden. ToHko stvari se razvija drugač.e, kakor bi si želeli vsi trsti, ki vidijo v svobodi dobrino, ki pritiče vsakemu narodu in vsakemu posamezniku. Pa je tako, da svobodo zgubljajo še tisti, ki so jo imeli, da mnoge silijo v kompromise, kjer svoboda skoraj nima možnosti, da bi ostala pri življenju. Ne mislim pri tem samo na Vietnam, tudi na nekatere evropske države, kjer komunizem žanje, kar je pred tridesetimi leti žel pri nas s surovo silo, z umori in likvidacijami V dobi smo, ko bi morala vsaka politična emigracija najbolj trdno stati. Na žalost tega ni. Mnogio časa se je porabilo za razčlenjevanje raznih vprašanj iz preteklosti, včasih celo za drobne utrinke, ki za celotno sliko preteklosti niso bili niti niti pomembni. Zanemarjala pa se je pri vseh ideološka podlaga, duh, brez katerega resnične preteklosti pirav sploh ne moremo podoživeti. Preteklost ni le zgodovina suhih dejstev; datumov in številk. Preteklost dela veliko vzgon duha, njegovo neprestano vrenje, neprestano grabljenje za svobodo in pravico. Mi smo gledali in še gledamo nazaj z veliko zagrenjenostjo in razočaranjem, nekateri pa so — in na žalost jih je precej —, ki nazaj sploh več ne gledajo. Oboje je napak. Zagrenjenost je vedno tam, kjer ni ponosa, tam, kjer je le golo prepričanje, da je zmaga vselej tudi na zunaj vidna, če tega ni, ni zmage. 'Pa so zmage in to velike, ki to na zunaj videti poraz. Poraz je vedno le tam in takrat, kjer se duh zlomi. Kjer duh vstane raven, tudi če je telo še tako razbito in zdi-abljeno, tam ni zmagala surova sila. Umori in maščevanja so znamenja pravih poražencev, divji izraz tistih, ki so hoteli zlomiti duha v nasprotniku pa ga niso mogli. Mnogim je ta misel v teku let zginila, ker so bili preveč zaverovani le v zmago orožja in premalo v moč duha, ki idejo nosi. Ker niso videli zmage duha, jim je zmanjkalo tal, iz preteklosti jemljejo le svetle utrinke in za črne dneve iščejo krivce, križem kražem. Če pogledamo v domovino, koga se režim tam še danes boji? Ljudi z duhovno silo, ljudi z načeli, ljudi, ki ne gredo slepo za zunanjimi učinki, ampak tiho grade v dušah drugih ponos, voljo in spoštovanje do duhovnih dobrin. To so postavke, ki se jih boji vsak totalitarni režim, posebno komuni- zem. Ljudje s ponosom, z voljo in s spoštovanjem do duhovnih dobrin no gredo slepo za vsakimi ukazi, ti ljudje niso testo za zlagan kruh. V teh dneh bomo obhajali tridesetletnico Turjaka in Grčaric. Tisti, ki so še pred nedavnim šli do zaprtih vhodnih grajskih vrat, so mi vedeli povedati, da je na velikem dvorišču še približno tako kakor je bilo pred tridesetimi leti — zasuto z razbito opeko in zidove prerašča bršljan. Streha j? popravljena, tiste stare kašče ni več, le mogočne lipe še stoje. Stanje Turjaka je zame živ dokaz, kaj sta v resnici zmaga in poraz. Nad tisto razbito opeko, v tistih obokanih prostorih spodaj je ostalo nekaj, kar je tlačilo vse tiste, ki so pred tridesetimi leti z italijanskimi kanonarji ''red rjuli o zmagi. Rjuli so, da bi prekričali moč tihega duha, ki je govoril iz tistih, ki so se v gradu branili, pa bili nato kot ranjenci pobiti tam pr. lipah ali pa pozneje v Velikih Laščah in Kočevju. Ko je bilo vse končano, je vpitje ponehavalo, duh tistih, ki so jih imeli za premagane, jim je zapr. usta. Rad bi danes videl v vest tistega mladega dekleta, ki je danes petdeset let stara žena, vpričo mene kar tako s strelom iz brzostrelke čez dvorišče ubila Primčevega Jožeta iz Zdenske vasi. Rad bi videl v duše tistih, Ki so streljali ranjence. Berem, da bodo grad preustvarili za restavracijo. Bridek konec za napihnjeno zmago in znamenje, da v pravo v srcu niso nikdar verjeli. In kaj nam manjka po tolikih letih? Predvsem zavesti, da smo pri- čevalci. Ne ihtavi in zanesenjaški — trezni, načelni, pravični in dosledni. Zapomnimo si, da se zgodovina ne piše iz fraz in gesel in naj bodo še tako lepa. Tudi ni cela zgodovina v fragmentu, v drobcu, kjer smo bili mi osebno .-.raven. Ti drobci se morajo zliti v celoto, dobiti morajo zaključno podobo po skupnih dejstvih ne po naših osebnih željah in gledanjih. Takšna je komunistična zgodovina doma in nič čudnega ni, da je knjiga VValterja Robertsa „Tito, Mihailovič and the Allies, 1941—1945“ vzbudila proteste pri komunističnem režimu doma. Razkrije pogajanja in razgovore z Nemci, o čemer partizanski zgodovinarji molče. Sicer pa — o čem vse molče. nočasi prihajajo na dan dejstva, za katera smo vedeli, le svobodni svet jih ni hotel verjeti. Rad hi ob temle še nekaj poudaril. Kar pišemo mi o revolucijskih le tih, pišimo tako, da bo vsak iz iz našega pisanja lahko razbral, da ne pišemo iz ihte ali iz sovraštva. Prepričan sem, da ima vsako pisanje, ki je mirno, dvojno težo. še vedno se dogaja, da se v ihti zapiše toliko osebnih. .'/■ mnenj in prepričanj pa s takim poudarkom, kakor da je naše osebno mnenje že zgodovinska točnost. To nam ni nikoli v korist. Prav zavoljo tega sem vedno za to, da Vestnik ohrani ton mirnega pisanja. Morda pri nekaterih bolj vžiga žargonsko pisanje, sarkazem in ironiziranje — toda rečem, kar sem, rekel že marsikdaj: V zgodovini vzdrži le mirno in trezno presojanje in pokladanje dejstev k dejstvom. Takega pisanja se nasprotnik boji. Naj nam bo to vedno pred očmi. Našo pričevalsko silo krhajo množični počitniški obiski v domovino, bolj ali manj prijazna zaslišanja doma, poizvedbe za gotove ljudi. Vendar sem trdno prepričan, da ostane v politični emigraciji jedro, ki bo še naprej trdno in načelno vzdrževalo, kar smo dolžni preteklosti, mrtvim pa tudi tistim, ki se doma ne dajo zlomiti. Ostanimo trdno skupaj. Dobro vem, da bo čas zdaj enega zdaj drugega vzel iz nas in slovenske skupnosti. Vem pa, da bo ideja, za katero smo stali in še stojimo, na nek način v bistvu ostala tudi v mnogih iz mladega rodu. Morda ne ravno tako kakor mi želimo, toda vsaj bistvo tega, za kar smo mi živeli, bo v njih gledanju ostalo. Tudi to je vredno našega dela. Nisem pesimist, toda vem, da pride konec za vsako drevo, za vsakega človeka in za tisto, kar človek ustvari. Prišel bo čas, ko bo zadnji iz rodu, ki je krvavel doma, odšel v večnost. Mislim, da smem s ponosom reči: Živeli so in so vedeli za kaj živijo, branili so, kar je bilo braniti treba, bili sv glas v svetu, ki ni utihnil. Tako bodo zapisali zanamci. Trdno pa pribijem in želim, da z mano vred verujete: Nikdar končati svoje poti sami, nikdar svojega boja ustaviti, ker ni več množice, nikdar svoje vere ugasniti, ker jih toliko ne veruje. Meja, ki jo taki ljudje sveto in s prepričanjem nosijo, ne umre z nosilci. Umrejo samo ideje, ki jih n asi jo slabiči. Naj ob koncu teh svojih misli v imenu vseh povoščim vse dobro za sedemdeseti rojstni dan našemu zvestemu članu Janezu Ovseniku. Na dan 18. avgusta je zaokrožil svoja leta in v imenu vseh mu želim, da bi Bog ohranil zdravega in delavnega do mej, ki so določene v božji volji. Včeraj sem dobil poročilo, da je v Buenos Airesu umrl dr. Voršič. Eden njegovih sinov je bil vrnjen v letu 1945 in končal svojo pot kakor tisoči drugih. Ob zaključku tega občnega zbora se ga bomo spomnili z molitvijo kakor tudi vseh drugih, ki so odšli iz naše skupnosti. ■ Hvala vam vsem, ki ste v tej vročini prišli na občni zbor, hvala vsem za vsako sodelovanje v tem letu in še enkrat: Ostanimo skupaj in držimo! IVOVE KNJIGE KAREL MAUSER: RAZDRTO GNEZDO Naš dragi sobore in zvezni predsednik Karel Mauser nas je razveselil z novo knjigo, ki ji je dal naslov „Razd(rto gnezdo". Knjigo je posvetil slovenskim usmiljenkam, ki so jih po vojni doma razgnali na vse strani. Povest se godi v težkih časih. Vojni val, ki pripravlja svet, buta celo ob stene bonišnice in se dotakne mirnega gnezda usmiljenk, ki opravljajo službo bolničark. Komunisti imajo svoje pristaše tudi med zdravniki. Nemir, ki je zajel tudi sest|r'sko skupnost, se še poveča, ko mlad, zmožen in priljubljen zdravnik odide k partizanom. Sestra Anastazija celo na tihem odobrava njegov odhod in tu se pokaže že prej zaznavana razdalja med njo in ostalimi sestrami. Najhujši udarec dožive sestre ob koncu vojne. Komunistična oblast, je prepovedala, da bi redovnice še nadalje opravljale svoje delo v bolnišnici. Odvzeli so jim dom; gnezdo sebtrske skupnosti je razdrto in sestre razgnane. Vsaka se na svoj način skuša znova vživeti v svet. Starejše sestre spremembe ne prenesejo. Živijo le v spominih na preteklost, telesno strte druga za drugo umirajo. V borbi za vsakdanji kruh v ponižanju in trpljenju sestre zorijo, si kristalizirajo značaje. Prednica mati Doroteja trpi zase in za vsako sestro posebej. Njen dom postane zbirališče zbegane in raztepene jate. Sestre se začno znova zbirati, se med seboj povezujejo Vrne se celo sestra Anastazija, ki je ob razpustu mislila, da je s tem rešen njen problem poklica. V samoti, trpljenju, dvomih je dozorela. Mauser, dober poznavalec duš, nam s povestjo znova dokaže svoj p'-sateljski dar. Knjiga je lepo, zanimivo, globoko tiranje. NEKJE SO MEJE... Oznanilo, glasilo vodstva slovenske cerkve v Argentini, je v številki 42, leto XXV, na prvi strani objavilo naslednje sporočilo: Da ne ho nejasnosti: objavljamo iz pisma msgr. Ign. Kunstlja od 31. julija 1973 sledeče: . . .„Tisto, kar baje prinaša “Družina”, da me je (velp.) Kolman posebej pozdravil, ne drži. Videl sem ga, ko je prišel. Tajnik (Tone Poljšak) je pa celo odšel pred menoj." Kot borci svobodnjaki pripominjamo: 1) Zaupamo vrhovnemu dušnemu pastirju Slovencev v zdomstvu msgr. Ignaciju Kunstlju in izjavljamo: Kocka je padla, junaško naprej! 2) Ni vedno primerno citirati samo en vir in ga izrabiti za napad (velja samo za nekatere tu in onkraj Atlantika). 3) „Družina“ je podvržena službi režimu ali pa vodstvo ne obvlada nameščencev. JANEZ OVSENIK — 70 LET Eden izmed stebrov gorenjskega domobranstva — Janez Ovsenik -je nedavno obhajal svoj sedemdeseti jubilej, če kdo, potem zasluži naš dragi jubilant kar naj iskrenejše čestitke za vse delo, ki ga je in ki ga še opravlja v korist slovenskega naroda. Janez Ovsenik je Gorenjec, rojen v Predosljih pri Kranju. Po gorenjsko Zaveden, vztrajen pa morda tudi trmast, kar je dostikrat koristna lastnost. Po končani kmetijski in zadružni šoli se je posvetil mladini in je krepko delal v orlovski organizaciji. Kmalu je prešel na politično področje in postal ena vodilnih osebnosti v Slovenski ljudski stranki na Gorenjskem. Z veliko večino je bil izvoljen za župana v domači občini, še danes — v emigraciji — se vneto udejstvuje v slovenskem političnem življenju V času komunistične revolucije se je pokazal za odločnega protikomunista in ni poznal strahu. Ko je Gestapo razbil center Gorenjskega domobranstva, je tudi njega zaprl, ker je zvedel, da je povezan s Slovensko legijo. Po končani vojni se je umaknil v Združene države, kjer nadaljuje javno delo. Je aktiven in zaveden član naše borčevske organizacije in še mnogih drugih organizacij. Dobri Bog naj mu nakloni še mnogo srečnih n zdravih let! DRUŠTVENE NOVICE OBČNI ZBOR ZVEZE DSPG V CLEVELANDU Dne 1. septembra 1973 sni,o se zbrali za 17. redni občni zbor v Baragovem domu na St. Clair A ve. Zastopana so bila krajevna društva iz Gil-berta, Mimi., Clevelandu, Ohio in Toronta, Kanade. Ker je odbor voljen na dve leti in se s tem občnim zborom začenja drugo ppslovno leto, je odbor ostal isti. Obravnavali smo tekoča vprašanja Zveze društev, podana so bila poročila odbornikov, katerih eno je natisnjeno posebej: govor predsednika Zve-Ve Karla Mauserja, ki najlepše ponazoruje sedanje stanje naše organizacije. Ob zaključku ‘smo se z molitvijo spomnili pokojnih članov: generala Ivana Prezlja in vseh ostalih članov,"ki s,a naš . v t)em letu zapustili. Naj Um bo Bog dober plačnik!. ; ; , v iv ct - Vas. pri uredništvu Vestnika in vše soborce "prav lepo pozdravlja ■ ‘c " •<: .; ‘i'd rs i i Jakob Kvas 1. \r. I)ne 25. avgusta je 86. letu starosti umrl v Buenos Airesu starosta slovenskih političnih delavcev — dr. ALOJZIJ VOHŠIČ, odvetnik in bivši župan v Celju. Do zadnjega diha je bil aktiven javni de.avec tudi v emigraciji. Bil je član mnogih slovenskih organizacij. S posebno simpatijo je spremljal delo protikomunističnih borcev in je redno z; veseljem prečital vsako številko Vestnika. Vsemogočni naj mu nakloni večni mir! Dne 19.julija je v 82. letu starosti mirno v Gospodu zaspal g. JAKOB MAČEK, bivši industrialec v Dolnjem Logatcu, pžrtvovalen javni delavec, odločen protikomunist, velik prijatelj slivenskih protikomunističnih borcev in redni bralec Vestnika. Vsemogočni naj mu nakloni plačilo za vse dobro, ki jo je napravil v svojem življenju! Dne 29. julija je umrl v Hacdo (Argentina) g. ALOJZIJ BEDENČIČ, rojen pred 78 leti v vasi Bičje pri Grosupljem. Bi. je priden javni delavec in odločen protikomunist. V boju s komunisti sta mu padla dva sinova — Slavko in Marjan Plokopan je bil na pokopališču v Villegas pri San Justo. Naj počiva v miru! MOŽ NAČEL IN POGUMA V mesecu juliju je 81-letni kardinal Jožef Mindszenty, verski poglavar ogrskih katoličanov, obiskal Anglijo. V slavni westminsterski katedrali je na naj slovesnejši način daroval dvoje sv. maš: eno v ogrskem jeziku za svoje rojake-begunce, ki žive v Angliji, drugo pa v latinskem jeziku za angleške in druge katoličane. Velikanska cerkev je bila popolnoma zasedena. Pridigo je imel angleški kardinal Heenan, ki je ostro in jasno obsodil preganjanje kristjanov za železno zaveso. Prav tako ostro je obsodil preganjanje Judov v Sovjetski zvezi. Dogodek je vzbudil svetovno pozornost. Ostri napad na komunizem i.u Sovjetsko zvezo je nekatere politike na zapadu presenetil, ker so mislili, da v katoliški Cerkvi ni več borbenega duha zoper komunizem. Toda Vatikan je po ustih mučeniškega Mindszentyja in angleškega kardinala znova opozoril svet, da se za železno zaveso prav tako danes kot nekdaj vrši nasilje nad vsemi, ki niso komunisti, zlasti pa še nad katoličani in judi. Za sovjetske komuniste je bil ta dogodek silno nerodna zadeva, ker »e je pripetil prav sedaj, ko Sovjetska zveza tako silno potrebuje gospodarsko in tehnično pomoč s strani zapada. Kardinal Mindszenty je s svojim nastopom v Londonu povedal, da se hočemo boriti za pravice preganjanih in zatiranih. OPOZORILO drugi del brošure ..Temelji marksit.mV1 (ing. Milosav Vasiljevič) ho priložen prihodnji številki „ Vestnika". VSEBINA: Cambiar estructuras en la medida qa ■ lo exija ia neceridad Oh tridesetletnici Turjaka in Grčaric (K. Mauser) — Oh .»O-ietnici 1 ut jaka in Grčaric, Črne bukve — Počitek (O. M.) — Ostali so zvesti svojemu piv pričanju (Rev. J. Šuštaršič) — Zakaj hi bil protikomunist od leta 1945 napre? (Pavle Rant) — Politično delo — dolžnost katoličana (SmR) Verski tisk je bolj nemoralen kot pornografija A\torit".a, nasilje, (svoboda — Poročilo p. van Staten o Vietnamu — Tito državnik mednarodnega formata — Rese,la predsednika ZDSPB Karla Mauserja na občnem zboru 1. septembra 1973 — Nove knjige: Karel Mauser, Razdrt' gnezdo — Nekje so meje — Naši jubilanti: Janez Ovsenik 70 le: — Društvene novice V spomin — Mož načel in poguma c ® r- l»repeeded lnt«dei»«»1 £ * « TAKI F A MDUCIDA Ne. 1.144.37» o Sl ■ ('oncesion No. 6«.10 U lu < tf—— Feleee 41*, Bi. A*.