Iz intervjuja z županom Petrom Ložarjem Pozitivni premiki v zvezi s trzinsko obvoznico Odlično se je vključila v tukajšnje življenje Alenka Gotar Od lokalnih prireditev do evropskih projektov Pestro (pred)pomladno dogajanje Že dve leti ponosen Trzinec Samuel Lucas LALI d.o.o. 041 927 640 Pozabi rumene trače, pri nas je rdeča nit modra vsebina! V tokratni številki preberite: Intervju s šahistom Luko Leničem kolumno Noaha Charneyja zgodbo kamniške pražarne kave Stow in ostalo aktualno vsebino. 7 LET JAMSTVA* / 4 ZIMSKE GUME** / POL PLAČILA TAKOJ, POL ČEZ 1 LETO, BREZ OBRESTI*** / LETNA VINJETA ODKRIJTE CELOTNO PONUDBO PRI VAŠEM PRODA JALCU NISSAN ALI NA NISSAN.SI Avtohiša Malgaj, d.o.o., Tržaška c. 108, 1000 Ljubljana. Prodaja novih vozil: 01/ 20 00 627, prodaja rabljenih vozil: 01/ 20 00 560, servis: 01/ 20 00 570. E-mail: info@malgaj.com ODPRTO OD PON DO PET: OD 8.00 DO 18.00, SOB: OD 8.00 DO 12.00, NED: ZAPRTO www.malgaj.si Kombinirana poraba goriva: 7,3–3,8 l/100 km. Emisije CO2: 162–99 g/km. Emisijska stopnja: Euro 6b. Emisije NOx: 0,0093–0,0517 g/km. Emisije trdnih delcev: 0,0001–0,00185 g/km. Št. delcev (x1011): 0,12–39,55. Ogljikov dioksid (CO2) je najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroča globalno segrevanje. Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka. Prispevajo zlasti k čezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona delcev PM10 in PM2,5 ter dušikovih oksidov. *Brezplačno 7-letno jamstvo velja ob nakupu novega osebnega vozila Nissan Juke, Nissan Qashqai in  Nissan X-trail z Nissan Financiranjem. 7 let jamstva obsega 3 leta tovarniške garancije ter podaljšano jamstvo za 4., 5. leto  po programu “As new”, 6. in 7. leto pa po programu Basic. oz. za 160.000 km, karkoli se zgodi prej. ** Velja za omejeno ponudbo zimskih gum različnih blagovnih znamk ob nakupu vozila novega Nissan Juke, Nissan Qashqai in Nissan X-trail za fizične osebe z Nissan Financiranjem. ***Za vsa naročila do 31. 3. 2018 so kupci vozila Nissan Nissan Juke, Nissan Qashqai in Nissan X-trail, ki svoje vozilo financirajo preko Nissan Financiranja, upravičeni do brezobrestnega financiranja za obdobje 12 mesecev v primeru akcije Lizing 50/50. Akcija upošteva 50% polog ter odkupni obrok v višini 50% po enem letu brezobrestnega financiranja. Ponudba velja do konca meseca marca. Pooblaščeni uvoznik: Renault Nissan Slovenija, d. o. o., Dunajska 22, 1001 Ljubljana. Slika je simbolna.  Kolofon Uvodnik Odsev, glasilo občine Trzin . Na naslovnici Pomladno prebujenje sredi trzinskih gozdov Fotografija: Miha Pavšek Pomlad bo – enkrat zagotovo! Foto: osebni arhiv VSP Glavna in odgovorna urednica: Vesna Sivec Poljanšek, trzin.odsev@gmail.com Uredništvo: Tanja Bricelj, Tanja Jankovič, Nataša Pavšek, Miha Pavšek, Majda Šilar, Dunja Špendal Redni avtorji prispevkov: Matjaž Erčulj, Janez Gregorič, Andrej Grum, Boštjan Guček, Marko Kajfež, Dušan Kosirnik, Barbara Kopač, Zdenka Kopač, Brigita Ložar, Alenka Marjetič Žnider, Marjetka Pajk, Katja Rebolj, Zoran Rink Avtorji fotografij: Tanja Bricelj, Natalija Nataša Frelih, Tanja Jankovič, Barbara Kopač, Zinka Kosmač, Miha Pavšek Lektoriranje: Darja Tasič Tehnično urejanje, prelom, priprava za tisk in tisk: IR IMAGE, d. o. o. Oglasno trženje: IR IMAGE, komunikacijska agencija, d. o. o., Medvedova ulica 25, 1241 Kamnik Telefon: 01/ 83 96 400, Faks: 01/ 83 96 411 E-mail: info@ir-image.si Glasilo izhaja enkrat mesečno v nakladi 1.500 izvodov. Brezplačno ga prejmejo vsa gospodinjstva v Trzinu. ISSN 1408-4902 Gradivo za aprilsko številko oddajte najkasneje do četrtka, 5. aprila 2018. Prispevke pošljite v elektronski obliki na naslov uredništva: trzin.odsev@gmail.com. V skladu z uredniško politiko in glede na razpoložljivost prostora v glasilu Odsev si pridržujemo pravico do objave ali neobjave ter krajšanja in preoblikovanja nenaročenih prispevkov. Prva novica zjutraj na radiu: polarni mraz zajel vso državo! Ista zgodba na televiziji. Družbena omrežja so preplavljena z negodo­vanjem nad vremenom. In pogovor ob delu ali v prostem času se bolj ali manj vrti – okrog vremena, seveda. Priznam, tudi mene je zajel ta val godrnjanja zaradi letošnje (dol­ge) zime, čeprav, roko na srce, kakšne pa so bile prave zime pred desetletji?! Ali današnja mladež sploh ve, kako so videti ledene rože na šipah in kakšno veselje (lahko) prinesejo tudi zimske ra­dosti? Prav v času najbolj ekstremnih zimskih razmer mi je po priporoči­lu legendarne trzinske knjižničarke Zdenke Kopač prišla pod roke knjiga o Indijcu, ki je zaradi ljubezni prekolesaril pol sveta. Ko je naposled dosegel cilj, ga je njegova ljubljena iz Švedske pred pr­vim srečanjem z bodočo taščo podučila, naj jo najprej vljudnostno povpraša po vremenu. Ta čudna navada mu menda še desetletja zatem ni šla v glavo, saj se mu je zdela preprosto trapasta. Zakaj bi človek spraševal drugega po vremenu, ko pa sam vidi, kakšno je?! In je, kakršno je, je razmišljal ta neverjetni Indijec. Ker tudi pri nas velja, da se radi zatekamo k pogovorom o vre­menu, ko nimamo ideje, o čem drugem (pametnejšem) bi lahko govorili, bom tudi sama takoj zamenjala ploščo. Še posebej, ker je toliko drugega, o čemer je res vredno govoriti in tudi brati. Samo pokukajte med strani tokratnega Odseva in hitro boste ugotovili, da v njem (predpomladno) vre od načrtov in dogajanja in da imajo ljudje, ki vam jih predstavljamo tokrat, povedati obilo zanimivega. Naj vas skozi prihodnje tedne ob sprejemanju vremena in tudi vseh drugih življenjskih situacij vodi misel enega od pozitivno na­ravnanih komentatorjev z nekega družbenega omrežja, ki je pod vsa mogoča pritoževanja na temo letošnje zime zapisal: »Ljudje, ne se toliko sekirat'! Pomlad bo – enkrat zagotovo!« Glavna in odgovorna urednica Vesna Sivec Poljanšek Občina Trzin Spletna stran: w w w.trzin.si E-mail: info@trzin.si Telefonske številke: 01/ 564 45 43 01/ 564 45 44 01/ 564 45 50 Faks: 01/ 564 17 72 Uradne ure: Ponedeljek: 8.0 0 – 14.0 0 Sreda: 8.0 0 – 13.00 in 14.00 – 18.0 0 Petek: 8.0 0 – 13.00 Informacije o prireditvah in dogodkih v občini Trzin so na voljo tudi v občinskem informativnem središču na Ljubljanski cesti 12/f oz. na telefonski številki 01/ 564 47 30. Skupna občinska uprava občin Trzin, Komenda, Lukovica, Mengeš, Moravče, Vodice »Medobčinski inšpektorat in redarstvo« Mengeška cesta 9, 1236 Trzin E-mail: inspektorat@trzin.si Telefonska številka: 01/564 47 20 Faks: 01/564 47 21 Uradne ure: Ponedeljek: 9.0 0 – 11.0 0 Sreda: 9.0 0 – 11.0 0 Občinske novice Intervju z županom Petrom Ložarjem »Končno vidim luč na koncu tunela!« Za pogovor sva se dobila malo zatem, ko smo na začetku marca prejeli novo snežno pošiljko, zato sva ga začela z aktualnimi razmerami na trzinskih cestah, zatem pa sva se dotaknila številnih letošnjih ob­činskih investicij. V Trzinu bo letos vsekakor pestro, župan pa pravi, da končno vidi luč na koncu tunela, kajti zadeve, povezane s trzinsko obvoznico, so se naposled začele premikati. Za začetek se ustaviva pri zelo aktualni temi, delovanju zimske cestne službe: ste bili letos zadovoljni z njo, je šlo vse po načrtih? Letos smo imeli največ težav z novimi podizvajalci, ker niso dobro poznali vseh naših ulic. In tako se je zima končala, vsaj upam, da se je že končala, še preden smo se čisto uskladili. No, ob tem zadnjem večjem sneženju v začetku tega meseca pa so svoje delo vendarle izpeljali tako, kot je treba. V novem razpisu za izvajalca cestne službe, ki ga bomo objavili letos, pa moramo tako na podlagi vseh preteklih izkušenj dodati kar nekaj podrobnosti, med drugim to, da morajo biti plužne ekipe opremljene s sistemom GPS, da ne bo več težav z is­kanjem ulic. Večkrat smo dobili tudi očitek, zakaj nismo za delo na cestah pozimi najeli več ljudi. Toda takšna pripravljenost stane! Za vsak del Trzina imamo predviden svoj plug, imamo torej tri, pločniki pa morajo biti po zakonu očiščeni v 24 do 48 urah. Poleg tega pa, če pogledamo prejšnje zime, vidimo, da snega skoraj sploh ni bilo. Če se bodo zime spremenile, se bo seveda treba drugače organizirati, to pa je povezano s stroški. Pa so bili ti stroški takšni, kot ste načrtovali? V proračunu zagotovimo sredstva za to v okvirih »običajne« zime. Če letos ne bo več kakšnih snežnih presenečenj, se nam bo finančno izšlo po načrtih, v nasprotnem primeru pa bo treba stanje popravljati z rebalansom. Nekatere občane motijo neočiščeni pločniki oziroma kupi odrinjenega snega na njih. Kako je s tem? Zaradi zniževanja stroškov očistimo pločnike zgolj na eni strani ceste. To se namreč počne pretežno ročno, zato so stroški tega takoj višji kot pri osnovnem, strojnem čiščenju cest. A kot sem že poudaril, se bomo potrudili, da bomo v razpis za novega izvajalca cestne službe vključili tudi malenkosti, za katere smo v preteklosti ugotovili, da niso bile v redu. Ste dobili veliko pritožb občanov? Pritoževali so se predvsem zaradi kupov odrinjenega snega. Marsikaj smo potem poskušali urediti in uskladiti, in ob zadnjem sneženju je naposled res vse teklo, kot je treba. S prometne infrastrukture preidiva za hip na komunalno: kar nekaj občanov se je obrnilo na nas z vprašanjem, za­kaj so v zadnjem času prejeli višje položnice za Prodnikove storitve. Najprej naj pojasnim, da ne gre za podražitev Prodnikovih storitev, ampak je do podražitve na tej položnici prišlo zaradi stroška za cen­tralno čistilno napravo. Ta je bila nadgrajena in je prestala vsa pre­verjanja kakovosti, tako da velja zdaj za eno najboljših daleč naokoli. Po uredbi metodologije za oblikovanje cen storitev obveznih občin­skih gospodarskih javnih služb varstva okolja (MEDO) pa država od nas zahteva, da se, ko se poveča vrednost osnovnega sredstva infra­strukture, hkrati zviša njegova amortizacija, ki jo plačujemo občani. Ta amortizacija se je torej zvišala za nekaj evrov. Ta centralna čistilna naprava pa po drugi strani opravlja tudi tržno dejavnost za številna okoliška podjetja, kot so Helios, Lek, Papirnica Količevo in druga, in dohodki iz tega naslova so šli doslej predvsem za njeno nadgradnjo. Letos pa bo šla večina teh prihodkov, ki pripadajo občini Trzin, v prora­čun za subvencijo, tako da bo ta amortizacija v precejšnji meri popla­čana s presežkom, ki ga bo ustvarila čistilna naprava prav s tržno de­javnostjo. V naslednji polovici leta bomo tako občanom prišli naproti s poračunom. Zdaj so torej stroški res malo narasli, a ob normalni po­rabi vode se bo večina stroškov kasneje s tem izravnala. Seveda pa se bo podražitev še naprej poznala tistim, ki porabijo sto kubikov vode za bazen. Tega namreč ne moremo subvencionirati. Luksuz se pač plača. Vroča tema v Trzinu je še vedno gradnja doma zaščite in reševanja. Je gradbena dokumentacija, kot je bilo v načrtih, zdaj že nared? Ni še. Zataknilo se je pri Občinskem podrobnem prostorskem načrtu (OPPN); pristojne državne službe nam namreč še niso vrnile doku­mentacije. Vse bolj pa kaže, da gre pri tem za nekakšno tiho zlorabo položaja in da je nasprotnikom gasilskega doma preko Ministrstva za okolje in prostor uspelo zadevo pripeljat do te točke, da moramo dokumentacijo kljub njeni visoki strokovnosti kar naprej dopolnjevati. Vsi ti naj se malo zamislijo nad svojim početjem, kajti vreme je v zad­njih letih vedno bolj ekstremno in zaradi izrednih razmer potrebujemo vedno pogosteje tudi pomoč gasilcev. S tem, ko nekateri odmikajo gradnjo doma, pa škodijo pravzaprav tudi sebi. Občinske novice Imate pri tem v mislih opozicijo, ki vam ves čas očita, da vodite postopke na lastno pest? To res ves čas poslušam, a lahko mirno zatrdim, da so bili vsi postop­ki izpeljani transparentno in prek javnih razpisov. Redko kje se lotijo dela tako temeljito, z namenom, da bi načrtovani projekt pripeljali do najvišjega estetskega in funkcionalnega nivoja. Ampak v politiki, v volilnem letu pa sploh, se stvari napihuje. In četudi vsi vemo, da dom zaščite in reševanja potrebujemo, prihaja do nagajanja. Od svetnikov je na eni zadnjih sej prišla pobuda, da bi si šli ogledat podoben dom v Mostah pri Komendi. Boste to storili? Tamkajšnja investicija naj bi bila namreč podobna trzinski. Res je, gre za podobno, čeprav drugače izpeljano investicijo. V Mostah gradijo le gasilski dom, brez dela za društvene dejavnosti, kot ga načr­tujemo v Trzinu, a njihov projekt si bomo vsekakor šli ogledat. Smo pa po prvih pogovorih z njimi že ugotovili, da so bili pri izdelavi finančne konstrukcije preveč optimistični. Po prvotnem načrtu naj bi jih stala 700.000 evrov, a bodo morali ta znesek prekoračiti. Gradbene cene so pač dejstvo. Tako velja tudi za Trzin, zato bi bilo od občinske uprave in od mene zelo neodgovorno, če bi ugodila zahtevam po znižanju stroškov za ta projekt. Če želiš narediti solidno stvar, ki bo uporabna vsaj 50 let, moraš računati, da to stane. Ob tem pa bi rad poudaril še to, da je žalostno, kako neverjetno dolgo se pri nas vlečejo postopki, že če ni nagajanja. Včasih sem prav razočaran nad državo. Verjetno se nekaj podobnega dogaja tudi pri obvoznici … Da, vendar tu končno vidim luč na koncu tunela ... Po dogovarjanjih zadnjih treh let nam je naposled uspelo, da je direkcija za promet pripravila dokument identifikacije investicijskega projekta (DIIP), v ka­terem je določena gradnja vzhodne trzinske obvoznice. Pri projektu naj bi poleg naše občine sodelovali še občini Domžale in Mengeš in računam, da bomo z Ministrstvom za promet v prihodnjih mesecih prišli do dogovora, kako zadevo peljati naprej. Zdaj smo se vsaj znašli v nacionalnem programu gradnje cest, ki načrtuje projekte do leta 2030, vendar bo morala naša obvoznica zagledati luč sveta že precej pred koncem tega obdobja, kajti med tednom pelje po Mengeški cesti vsak dan kar 22.000 avtomobilov, kar je neznosno. To je končno spre­videla tudi država. In ker se v zadnjih letih ni nič kaj naredilo v javnem transportu, bodo avtomobili še dolgo naša realnost. In ker smo se pri projektu povezali z občinama Mengeš in Domžale, računam, da bomo še letos podpisali sporazum za celoten projekt in tako končno začeli pobirati sadove dolgoletnega leta. V letošnjih občinskih načrtih se je znašlo tudi preurejanje križišč v obrtno-industrijski coni. Pred nedavnim ste izbrali izvajalca, kdaj se bodo začela dela? Med prvomajskimi prazniki, ker je takrat v coni najmanj prometa, po­vezanega s poslovno dejavnostjo. In v začetku junija naj bi bil projekt že končan. Ste se odločili za gradnjo krožišč na tem območju? Da, kajti posebej v spodnjem delu cone, pri piramidi, se je iz Blatnice težko vključevati v promet. Je pa gradnja krožišč, ki jih vsi tako željno pričakujejo, smiselna šele zdaj, ko je narejen tudi izvoz iz cone. Če tega ne bi bilo, bi bilo krožišče brez učinka, saj bi se promet zgostil v obratni smeri, v cono. Zgornji dve križišči pa bomo uredili tako, da bomo tam zmanjšali hitrost, sploh na cesti Špruha, kjer je zdaj precej visoka. Dolgoročno gledano je torej gradnja krožišč v obrtno-indu­strijski coni najboljša in hkrati najcenejša rešitev. Imate letos v načrtu še kakšen projekt na področju prome­tne infrastrukture? Največji projekt, ki se nam obeta, je obnova prvega dela Mlakarjeve ulice, do vrtca in naprej do Ulice Rašiške čete. Tu mislim na celotno obnovo, v katero sta vključena tudi vodovod in kanalizacija. Poleg tega so se dela že začela v najstarejšem delu novega Trzina, ker je bil tam vodovod najstarejši, in se zdaj postopoma pomikamo naprej in posku­šamo urediti vsaj najbolj kritične dele. V Mlakarjevi ulici nameravamo tudi umiriti hitrost vožnje, in to na učinkovit, vendar prijazen način, vse skupaj pa bomo v imenu prijaznejše trajnostne mobilnosti uskladili tudi s kolesarsko potjo. Ustaviva se še pri domnevno povečani kraji koles, o čemer so v zadnjem času krožile govorice in se je pisalo po druž­benih omrežjih. Menda naj bi vam na občino pošiljali celo račune za kolesa … Zaradi omenjenih govoric smo policijsko postajo Domžale prosili za podrobno poročilo o krajah. Tako vam lahko natančno povem, kako je s tem: januarja sta bila na njihovi postaji prijavljena dva vloma v naši občini, pravzaprav en poskus vloma, v poslovne prostore podjetja, in en vlom v avtomobil, februarja pa so znova zabeležili poskus vloma v Občinske novice poslovne prostore in en vlom v poslovne prostore. Tu se zato odpira vprašanje, kje so tatvine koles, o katerih se je toliko pisalo in govorilo, ko pa sploh niso bile prijavljene policiji!! Na omrežjih pa so se pojavili pozivi, naj policija vendarle ukrepa. A kako naj ukrepa, če nima prijav?! Ob tem se pojavlja vprašanje kredibilnosti takšnih izjav in zakaj se pojavljajo. Je to namerno sejanje strahu? Kakšna je torej varnost v Trzinu ta hip? Pred nami je sezona odprtih oken in vrat, ljudje bodo znova več zapuščali dom … Priložnost dela tatu, to je dejstvo. In zato zagotovo ne bomo nikoli čisto brez tatvin. A po podatkih policije v zadnjih dveh mesecih ni bil oškodovan noben občan, razen v primeru vloma v avtomobil. Kar za­deva podjetja, je stvar drugačna; ampak vsi vemo, da je cona, kar se tiče vlomov in kraj, pač ranljivo področje. Že od nekdaj pa je najboljši odganjalec tatov radovedni sosed. Kljub vsemu lahko rečem, da je varnost v naši občini zelo dobra in da je število tatvin majhno. Torej je slika v Trzinu povsem drugačna, kot jo predstavljajo nekateri. Bi omenili še kaj takega, kar je v občini zadnje čase aktu­alno? Da, to so defibrilatorji. Po novem so pri nas razporejeni po vseh delih občine, razen v obrtno-industrijski coni. Sicer jih je tudi tam kar nekaj, po podjetjih, a je vseeno dobro, da imamo povsod tudi javno dosto­pne. Zdaj imamo dva v novem Trzinu in poleg obstoječih še dva nova tudi v starem Trzinu. Pri tem pa se bomo še naprej trudili, da bomo občane na različnih predstavitvah, ki jih pripravljajo tudi društva, oza­veščali o njihovi uporabi. Izbrali smo visokokakovostne defibrilatorje in bodo vedno pripravljeni, kljub temu pa upam, da jih ne bo treba nikoli uporabiti. Pogovor sva začela z »zimsko« tematiko, končajva pa ga s pomladno. Lani ste organizirali zbirališča za zeleni odrez, a so se pri tem pojavile težave, saj so to tja vozili tudi od drugod, iz drugih občin. Kako bo s tem letos? Že lani jeseni smo to v glavnem rešili, ko smo nekoliko spremenili od­lagališča in vse skupaj tudi bolj nadzorovali in smo take, ki so pripeljali material iz drugih občin, takrat le opozorili. Menim pa, da je prav, da taka odlagališča organiziramo in s tem pridemo občanom naproti, saj jim tako ni treba voziti zelenega odreza na deponijo v Dobu. In lahko se pohvalim, da smo edina občina, ki to izvaja. Odlagališča smo pripravili tudi letos, občanom so na razpolago od 18. marca pa vse do 18. aprila, jih pa prosim, da se držijo tega časovnega okvira, saj nam v nasprotnem primeru zamudniki povzročajo precej stroškov. . Vesna Sivec Poljanšek, foto: Zinka Kosmač in Matjaž Erčulj Vabljeni na brezplačni tečaj za oskrbo starejših in invalidnih oseb Tudi vi brezplačno oskrbujete in negujete starejšega ali in­validnega soseda, prijatelja, svojca – ata, mamo, moža, ženo, taščo, tasta, babico, dedka …? Ali pa se bo to zgodilo v pri­hodnje? Vabimo vas na tečaj za svojce in druge, ki doma skrbite za starejšega bližnjega oziroma boste ta znanja potrebovali v prihodnosti. Na tečajih udeleženci izmenjavajo izkušnje in pridobijo praktična znanja in vešči­ne, potrebne pri oskrbi (komunikacija s svojcem, poznavanje demence, veščine nege, kako poskrbeti za lastno zdravje, pogovori o umiranju in žalovanju itd.). Tečaj je sestavljen iz desetih tedenskih srečanj, ki tra­jajo do dve uri in pol. Potekal bo najprej od aprila do sredine maja (5 srečanj), preostala srečanja pa bodo jeseni. Po koncu tečaja bodo imeli udeleženci možnost, da se še naprej mesečno dobivajo v Klubu svojcev. Si želite v svojem kraju ustanoviti in voditi skupino starejših ljudi? Ali pa bi se raje individualno družili s starejšimi ljudmi? Če imate željo po takem prostovoljskem delu, vas vabimo, da se udele­žite usposabljanja za prostovoljce, ki se bo začelo aprila in bo obsegalo 10 mesečnih srečanj. Na usposabljanju dobijo prostovoljci splošna zna­nja o prostovoljstvu (kako biti prostovoljec, da bomo imeli od tega korist jaz sam in drugi okoli mene), o kakovostnem staranju in o preprečeva­nju padcev v starosti, naučijo pa se tudi, in to tudi vadijo, kako voditi tako skupino. Iz izkušenj zagotavljamo, da se vsega potrebnega z malo dobre volje zlahka nauči prav vsak, ne glede na poklic in starost – zato vabljeni vsi, od študentov do upokojencev in zaposlenih. Prvo srečanje tečaja za družinske oskrbovalce bo v ponedeljek, 9. aprila, od 17. do 19.30, usposabljanje prostovoljcev pa se bo začelo v sredo, 18. aprila, od 8.30 do 12.30. Oba tečaja bosta v Glavarjevi bolnici, Glavarjeva cesta 104, Komenda (prostori zavoda Medgeneracijsko središče Komenda). Prijavite se lahko po telefonu 040 842 776 (Viktorija) ali po e-pošti viktorija.drolec@zmsk.si, do zapol­nitve mest. Inštitut Antona Trstenjaka in zavod Medgeneracijsko središče Komen­da bosta oba tečaja izvedla v okviru projekta KREKOVO SREDIŠČE, na­menjenega udeležencem iz naselij Komenda, Mengeš, Moste, Trzin in Vodice. Tečaja sta brezplačna, saj naložbo sofinancirata Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. . Začetek projekta EVREKA Februarja smo na porečju Kamniške Bistrice začeli izvajati projekt EVRE­ KA (Ekološko izobražeVanje na poREčju KAmniške Bistrice), ki se izvaja v okviru Lokalne akcijske skupine (LAS) Za mesto in vas. S projektom želimo na območju občin Domžale, Mengeš, Trzin, Medvode, Vodice in Komenda z različnimi naravoslovnimi in naravovarstvenimi delavnicami in aktivnostmi povezati mlade in starejše. Pri projektu sodelujemo kar trije partnerji: Zavod REVIVO bo poskrbel, da bomo spoznali in raziskali kar največ rečnih prebivalcev in njihovih habitatov, se poučili o naravo­varstvenih temah, predvsem pa se med seboj povezali in se s pomočjo zabavnih aktivnosti naučili kaj novega. Center za mlade Domžale bo za občane vseh naštetih občin v prihodnjih dneh organiziral in izvedel javni natečaj za celostno grafično podobo našega projekta. V projektu pa so­deluje tudi Zavod Sotočje, ki bo jeseni pripravil filmsko delavnico za vse zainteresirane. Izvedli bomo kar 14 brezplačnih delavnic, 2 javna dogodka v soorganizaciji z osnovnimi šolami, 4-dnevno filmsko delavnico, likovni natečaj in še marsikaj. Zdaj že z nestrpnostjo pričakujemo poletne me­sece, ko se bomo skupaj odpravili h Kamniški Bistrici raziskovat, se družit in se hladit, in ko se bosta ob reki ali pa kar v njej povezovali različni ge­neraciji ob zanimivih zabavnih aktivnostih, odkrivali pestrost živalskih in rastlinskih vrst in se spoznavali z ohranjanjem voda in narave. . Ekipa projekta EVREKA Občinske novice Na podlagi 50. člena Z akona o prostorskem načr tovanju (Uradni list RS, št. 33/07, 70/08 – Z VO-1B, 108/09, 80/10 – ZUPUDPP, 43/11 – ZK Z-C , 57/12, 57/12 – ZUPUDPP-A , 109/12, 76/14 – odl. US , 14/15 – ZUUJFO in 61/17 – ZUreP-2), Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št . 9 4/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/0 8, 79/09, 51/10, 4 0/12 – ZUJF, 14/15 – ZUUJFO in 11/18 – Z SPDSL S-1) ter 9. in 10. člena St atuta Občine Tr zin (Uradni vestnik OT, št . 2/0 6 – uradno prečiščeno besedilo in 8/06) župan Občine Tr zin objavlja JAVNO NAZNANILO O JAVNI RAZGRNITVI IN JAVNI OBRAVNAVI • Odloka o spremembah o Strategiji prostorskega razvoja Občine Trzin • Odloka o Občinskem prostorskem načrtu Občine Trzin – strateški del • Odloka o drugih spremembah in dopolnitvah Občinskega prostorskega načrta Občine Trzin (izvedbeni del) • Okoljskega poročila za OPN Občine Trzin 1. Občina Trzin obvešča javnost o javni razgrnitvi dopolnjenega osnutka: -odloka o spremembah o Strategiji prostorskega razvoja Občine Trzin; -odloka o Občinskem prostorskem načrtu Občine Trzin – strateški del; -drugih sprememb in dopolnitev Občinskega prostorskega načrta Občine Trzin (izvedbeni del), ki jih je izdelalo podjetje Urbi d.o.o., Oblikovanje prostora, Ljubljana in razgrnitvi Okoljskega poročila za Občinski prostorski načrt Občine Trzin, ki ga je izdelalo podjetje Oikos, svetovanje za razvoj, d.o.o., Kamnik. 2. Gradivo bo javno razgrnjeno od srede, 28. marca 2018, do vključno ponedeljka, 30. aprila 2018, v prostorih Občine Trzin, Mengeška 22, 1236 Trzin, vsak uradni dan v času uradnih ur Občine Trzin in v prostorih Centra Ivana Hribarja (CIH), Ljubljanska 12f, 1236 Trzin, vsak dan v času delovnih ur informatork pri informacijskem pultu. Gradivo bo v času javne razgrnitve dostopno tudi na spletnem naslovu http://www.trzin.si/. 3. V času javne razgrnitve bo organizirana tudi javna obravnava razgrnjenega gradiva, ki bo v sredo, 11. aprila 2018, ob 16:00 uri v dvorani KUD Franc Kotar, Mengeška cesta 9, 1236 Trzin. 4. V času javne razgrnitve lahko zainteresirani podajo pripombe in predloge kot zapis v knjigi pripomb in predlogov na obeh mestih javne razgrnitve ali jih pošljejo na naslov Občine Trzin, Mengeška 22, 1236 Trzin oziroma na elektronski naslov: info@trzin.si. Ustno se pripombe in predlogi podajo le na javni obravnavi. 5. Rok za oddajo pripomb in predlogov na razgrnjeno gradivo poteče zadnji dan javne razgrnitve. 6. Občina Trzin bo preučila pripombe in predloge javnosti in do njih zavzela strokovno stališče. Sprejeta stališča do pripomb in predlogov javnosti bodo objavljena na spletni strani Občine Trzin in na oglasni deski na sedežu Občine Trzin. 7. V skladu s (3) točko 50. člena ZPNačrt v Prilogi objavljamo seznam parcel, katerih osnovna namenska raba se z drugimi spremembami in dopolnit­vami OPN Občine Trzin spreminja. 8. To javno naznanilo se objavi na spletni strani občine Trzin http://www.trzin.si/, na oglasnih deskah po Občini Trzin in v občinskem glasilu Odsev. Številka: 3500-0009/2013-363 Župan Občine Trzin Datum: 14. 3. 2018 Peter Ložar, l. r. PRILOGA: Seznam parcel v k.o. Trzin, na katerih se je (v delu ali v celoti) spremenila osnovna namenska raba prostora Razlaga prve vrstice v spodnji tabeli: PARCELA: parcelna številka, vse k.o. 1961-Trzin PNRP OPN: podrobnejša nam. raba po veljavnem OPN PNRP 2SD: podrobnejša nam. raba po 2. spremembah in dopolnitvah OPN Oznake namenske rabe: I. OBMOČJA STAVBNIH ZEMLJIŠČ IG - območja proizvodnih dejavnosti; CU, CD - območja centralnih dejavnosti; SS, SK - območja stanovanj; ZS, ZP, ZD - območja zelenih površin; PC, PŽ, PO - območja prometih površin II. OBMOČJA KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ K1 – najboljša kmetijska zemljišča; K2 – druga kmetijskih zemljišča; III. OBMOČJA GOZDNIH ZEMLJIŠČ G – gozdna zemljišča IV. OBMOČJA VODA V – površinske vode . Občinske novice 1227/14 IG K2 V našem kraju Dušica Kunaver gostja študijskega krožka Etno fletno 22. februarja se je ob topli krušni peči v izbi Jefačnikove domačije zbrala vrsta ljubiteljev slovenske kulturne dediščine, ki so želeli prisluhniti Dušici Kunaver, tokrat gostji študijskega krožka Etno fletno, o katerem smo na straneh Odseva že pisali. Na mizi sta se znašli kar dve špehovki pa preste in pehar rdečih jabolk, za katera so udeleženci šele kasneje izvedeli, da tam niso brez razloga. Poučna vsebina, okusna hrana, spevna ljudska pesem in zelo prijetno razpoloženje so člane krožka in obiskovalce za kar nekaj ur prikovali na stole. Dušica Kunaver je publicistka in ena najvidnejših ohranjevalk ljudske no, in to tudi s knjižicami, ki jih izdaja v samozaložbi. Branka Urbanija, kulture na Slovenskem. Strastno ohranja slovensko kulturno dedišči-vodja študijskega krožka Etno fletno, jo je v Trzin povabila tudi z na­menom, da bi članom krožka svetovala pri njihovem snovanju knjižice s trzinsko tematiko. Na tokratnem obisku je Dušica Kunaver spregovorila o slovenskih šegah, povezanih s koledarjem, in o šegah ob življenjskih dogodkih, z udeleženci pa so se dotaknili tudi trzinskih rokovnjačev, nedovoljene kletvice »trzinska sekirica« in skrivnostnega porekla pesmi T(e)rzinka. V študijskem krožku si želijo ljudsko izročilo o Trzinu, njegovih ljudeh, značilnostih kraja, zgodovinskih osebnostih, lokalnih posebnostih in nekaterih že izumrlih poklicih ohraniti kot zgodbo, ki bi jo radi izdali v knjižni obliki, in to že aprila. Osnutek zgodbe je že napisan, napisala ga je njihova članica Urška, za konkretne nasvete Kunaverjeve pa je tokrat zmanjkalo časa, zato se bodo z njo zagotovo še srečali. Gostja pa ob koncu ni skoparila s pohvalami članom krožka: »Pohvaljeni od stare učiteljice – dobite petico!« Po izidu knjižice se bodo člani študijskega krožka dobivali še naprej, in, kot je povedala Branka Urbanija, so si že postavili nove cilje: »V prihodnje se bomo učili domoljubja.« . Evropa naj pride k nam »Vsaka vas ima svojo šego, svoj glas, svojo pesem, svojo nava Zakaj trikrat potrkamo na les? do … Imamo najstarejše glasbilo na svetu, piščal iz jame Divje Gre za star običaj, ki je bil razširjen povsod po Evropi in s katerim babe, imamo najstarejše kolo na svetu, staro 5 tisoč let. Kaj vse pokličemo lesnega duha, da bi nas čuval in obvaroval pred slabim. imamo! Zato naj se Evropa pride k nam učit, kakšno je nekdanje evropsko izročilo,« je dejala Kunaverjeva. Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Dan žena v Trzinu Mednarodni dan žena, ki ga praznujemo 8. marca, nekdaj pa so ga praznovali 19. marca, smo v Trzinu zaznamovali s tradicionalno proslavo, ki jo je pripravila Dunja Špendal. Najprej smo se naužili zelo občuteno odpetih melodij v izvedbi ženskega pevskega zbora Trzin­ke, ki nas je s svojim nastopom vnovič očaral. Sledil je krajši recital Ade Lovše Mušič o nekdanji, sodobni in morebiti tudi prihodnji vlogi žensk. Ko so se te prebrane misli že dotaknile naših src, pa so nas na pot spoznanja, malo za šalo in malo zares, popeljale Gorenjka, Šta­jerka in Dolenjka, ki so z vsakdanjim pogovorom predstavile bistvo življenja žensk. Gostitelj večera, predsednik trzinskega turističnega društva Kanja Ljubo Arsov, pa je nato z nami podelil še nekaj skriv­nosti veziljskih mojstric, ki so se po proslavi v dvorani Marjance Ruči­gaj predstavile v preddverju Centra Ivana Hribarja. Z voščilom vsem udeleženkam prireditve je govornik predal besedo še trzinskemu žu­panu Petru Ložarju. Ta nam je na kratko spregovoril o enakopravnosti spolov in nas pozval k premisleku o tem. Iz dvorane nas je pospremila folklorna skupina Trzinka, ki nas je s tem popeljala še na zadnji del tega večera, na razstavo trzinskih vezilj. Vezilje ustvarjajo pod mentorstvom Milene Črv, s katero so za to razstavo ustvarile prečudovite umetnine, ki niso vredne le ogleda, temveč vsekakor tudi velike pohvale. Bravo, vezilje, z lepoto in na­tančnostjo svojih izdelkov ste potrdile, da smo ženske vsekakor vred­ne poklona in pohvale, ki jo marsikatera dobi vsaj za 8. marec. . Barbara Kopač, foto: Barbara Kopač V našem kraju Indija brez Taj Mahala KUD Franc Kotar je 27. februarja povabil v goste absolventa medicine Petra Zabreta iz Kamnika, da je v trzinskem kulturnem domu predstavil polovico svojega štirimesečnega potovanja po indijski podcelini. Šestindvajsetletni študent medicine je preživel dobršen del študija na izmenjavah v Nemčiji, na Tajvanu in v Indiji, v okviru Sekcije za tropsko in potovalno medicino Slovenskega zdravniškega društva pa odhaja poleti z ekipo, v kateri so poleg njega še medicinska sestra ter bodoči zobozdrav­nica in zdravnica, na trimesečno medicinsko odpravo v Kenijo. Za odpravo zdaj zbirajo prostovoljne prispevke, on na primer tudi s svojim potopisnim predavanjem. Z zbranim denarjem bodo mladi medicinci nakupili prepo­trebna zdravila in sanitetni material, ki ga bodo potrebovali za zdravljenje tamkajšnjega prebivalstva. S sproščeno energijo, značilno za mladost, je Peter Zabret v Trzinu tokrat prvič javnosti predstavil svojo indijsko pustolovščino, ki se je začela delavno, saj je prvi mesec v mestu Nashik opravljal študijsko prakso. Tam je stanoval pri premožni indijski družini, ki ima svojo zasebno bolnišnico, prakso pa je opravljal na porodniškem oddelku druge. Razkril nam je življenje višje kaste Indijcev, od njihovih izletov do zabav, pri svojih gostiteljih je imel svojega šoferja, strežnico in učitelja joge, čeprav s tem ni dolgo zdržal, predstavil pa je tudi način sterilizacije medicinskih instrumentov, željo medicinskega osebja, da se, belec, slika z njimi, in svarila njegove indijske družine pred nevarnostmi njihove države. Z marsikaterim opisom svojih doživetij je na obraze poslušalcev privabil nasmešek. Spoznal pa je tudi delo v podeželski univerzitetni bolnišnici, kjer je oskrba bolnikov plačana iz šolnin študentov medicine in kjer ženske rojevajo kot po tekočem traku, pa tudi v brezplačni državni bolnišnici, kjer je doživel kar nekaj travmatičnih izkušenj. V nadaljevanju potopisnega predavanja nas je mladi popotnik popeljal še na politično nemirni sever Indije, ki si ga poleg Indije lastita Pakistan in Kitajska. »Tu nehajo delati SIM-kartice, prisotna je vojska, ki stalno kontrolira potne liste, ni prostega gibanja, občasno te 90 let Joži Kovačič V petek, 23. februarja, smo v trzinski enoti Doma počitka Mengeš pripravili praznovanje za stanovalko Joži Kovačič, ki je teden pred tem dopolnila 90 let. V družbi hčerke, vnuka, pravnukov in drugih svojcev ter prijateljev je slavljenka prisluhnila glasbenim točkam pevske skupine Predice iz Kamnika, ki jih je na harmoniki spremljal Jože Jagodic. Vnuk Tihomir je zbranim v nekaj stavkih predstavil življenjsko zgodbo svoje babice in poudaril, da je vedno rada skrbela zanje in jim kuhala, lepe spomine pa imajo tudi na številne skupne izlete, igre in petje. Nekaj besed pa je spregovorila tudi gospa Joži, ki je po zdravici in po tem, ko je bila torta razrezana, dokazala, da leta za ples niso ovira. In ker se po napovedih vremenoslovcev zima še ne bo tako kmalu poslovila, bo slavljenki še vedno prišla prav tudi topla odeja, ki ji jo je v imenu doma izročila namestnica direktorice Stanka Štrus. Šopek z dobrimi željami preletavajo bombniki, turisti so redki,« je opisal stanje tam. Kljub temu sta s sopotnico Manco tam prepotovala skoraj 2200 kilometrov, pot pa ju je vodila čez številne visokogorske prelaze, najvišje na nadmorski višini 5300 metrov, pri tem pa sta ugotavljala, da za vsakim prelazom živijo drugačni ljudje, od muslimanov in sikhov, prek Tibetancev do hindujcev, ogledala sta si nekaj samostanov in doživela nekaj zanimivih festivalov in praznovanj. V glavnem svetišču sikhov sta spoznavala te ponosne ljudi z moškimi s turbani, dolgimi lasmi in bradami ter sulico v rokah in njihovo vero. O njih je povedal: »Hindujci so mi rekli, če srečaš človeka s turbanom, mu lahko zaupaš.« V enem izmed samostanov sta spoznavala življenje tibetanskih menihov, odkrila pa sta tudi magično dolino, v kateri živi posebno ljudstvo Malančani, ki se preživljajo z gojenjem in prodajo hašiša in ki zase trdijo, da so neposredni potomci Aleksandra Velikega. Ti podjetni ljudje so tam, v svoji dolini, postavili celo posebno šotorišče, kamor zahaja pretežno mladi­na – na magični odklop. Peter pa se je povzpel tudi na 6153 metrov visoko goro Stok Kangri in na njej užival ob sončnem vzhodu in v daljavi občudoval visoki K2, medtem ko je Manca ostala v baznem taboru, ker je čisto os­labela, in so ji po simptomih ugotovili, da je staknila nadležnega parazita, in to očitno že na začetku poti. Nekaj poti sta prehodila in tako naravo občudovala od blizu, zaradi sila negotovega voznega reda avtobusov pa sta se, in to tudi po spektakularno ozkih cestah ob strmih prepadih deloma vozila z domačini. Na celotni poti sta doživela veliko zabavnih pripetljajev, s katerimi je Peter svoje predavanje spretno začinil. Po mesecu in pol so se njune poti ločile – Manca se je vrnila domov, Peter pa je nadaljeval svoje raziskovanje tega dela sveta in potoval še nekaj časa po Indiji, zavil v Nepal, tam živel z budističnimi menihi in pomagal v slovenski bolnišnici, se spet vrnil v Indijo in se tam poslovil od svoje indijske družine. Po zelo zanimivem predavanju so obiskovalci bodočemu zdravniku posta­vili nekaj vprašanj in hkrati izrazili željo, da bi poslušali tudi pripoved o drugi polovici njegovih dogodivščin, ki si jih je, kot je povedal, sproti zapisoval. . Tanja Jankovič, foto: Osebni arhiv Petra Zabreta pa ji je ob jubileju izročil tudi predstavnik Občine Trzin, podžupan Rado Gladek. Gospe Joži želimo čim več zdravja in dobrega počutja. . Katarina Pezdirc, foto: A. G. V našem kraju Ljubezen je vedno odločitev »Človek ni narejen tako, da bi lahko bil celo življenje sam. Vedno hrepeni po odnosu, pripadnosti, varnosti …, kljub temu pa bi moral vsakdo narediti svojo ’domačo nalogo’, preden se sploh zaljubi,« smo lahko slišali v uvodu prvega letošnjega predavanja terapevtskega centra Pogled v dvorani Marjance Ručigaj. Gostiteljica Andreja Vukmir Brenčič je k sodelovanju tokrat povabila doktorico Lucijo Hrovat, ki je dok­torirala s temo o predzakoncih, v svojem predavanju pa je govorila o tem, zakaj si za partnerja izberemo točno določeno osebo, katere so značilnosti zaljubljenosti in mladega para ter kako iz zaljubljenosti preiti v dolgotrajen, izpolnjujoč odnos. Dr. Hrovatova je poudarila, da mora vsakdo sam prevzeti odgovornost za svoje življenje in vsak sam poskrbeti za svoje dozorevanje, preden vstopi v ljubezenski odnos. Predstavila pa je tudi tako imenovano listo TO DO, ki jo je treba izpolniti, če želimo, da bo partnerski odnos trajen in izpolnjujoč. Posameznik naj bi si odgovoril na vprašanja, kot so: od kod iz­hajam, kakšna je moja čustvena dediščina, kakšen je moj družinski skript … Vsak bi moral poskrbeti za svoj intelektualni, čustveni, duhovni in tele­sni razvoj. »Primanjkljaj na kateremkoli od teh področij utegne povzročati težave v partnerskem odnosu,« je poudarila predavateljica in opozorila, Okusi Sicilije Sicilija je bila zaradi svoje lege med Evropo in Afriko mnogokrat tarča različnih osvajalcev, to pa je tam občutiti še danes – po celotnem oto­ku lahko najdemo sledove grškega načina življenja, pričevanja Rimskega imperija in drobtinice, ki so jih pustili za seboj Normani. Vse to smo si ogledali na imenitnem predavanju Biserke Čičerov, ki nam je sicilijanske lepote predstavila tako slikovito, da smo se obiskovalci predavanja v mis­lih zlahka preselili na jug Italije. Pot smo ob predavateljičini predstavitvi začeli v Cataniji, ki slovi po zna­menitem trgu Piazza del Duomo. Ogledali smo si rimski amfiteater in Bellinijevo gledališče, poimenovano po znamenitem opernem skladatelju Vincenzu Belliniju, ki je bil po rodu prav iz Catanije. Že tu, na naši prvi postojanki, je bilo videti kar nekaj tistih prelepih baročnih zgradb, ki so s svojo edinstvenostjo povzročile, da so celi deli Sicilije pod Unescovo zaš­čito. Očarala so nas tudi pročelja iz vulkanskega kamna, od kod ta izvira, pa smo si v nadaljevanju poti tudi ogledali. Ognjenik Etna, ki je še vedno zelo aktiven, nas je osupnil z neverjetnim razgledom in vinogradi, ki zaradi izredno rodovitne ognjeniške prsti bogato obrodijo. Ko smo se v mislih poslovili od vulkanskega območja, nas je pot vodila v Taormino, idilično mestece, ki je bilo lani deležno pozornosti predvsem kot prizorišče srečanja voditeljev G7, vendar je nas še najbolj zanimalo tamkajšnje grško gledališče iz petega stoletja pred našim štetjem. Ker nam čas ni bil naklonjen, smo odhiteli naprej, do naslednje postaje, Sira­kuz, kjer smo si ogledali arheološki park, Arhimedov trg in Apolonov tem­pelj. Na kmečkem turizmu so nas pogostili z odličnim vinom in okusnimi 12 | Odsev — Glasilo občine Trzin da zaljubljenost ni odnos, pač pa posebno psihofizično stanje, na katero ne moremo zavestno vplivati in ki traja do dve leti. Bolj ko je posameznik gotov vase, manj potrebuje potrditve, izraze spre­jetosti in izkazovanje ljubezni, pač pa skuša to doseči vzajemno s par­tnerjem. »Ljubezen je vedno odločitev,« je poudarila dr. Hrovatova, »saj se posameznik odloči za sodelovanje, prilagajanje, vlaganje v odnos, in to najboljšega, kar je v njem.« S tem nastaja bližina odnosa, v katerem preverjamo svoje navade, vrednote, reakcije v različnih situacijah. Kon­flikti pa so priložnost za odkrivanje globljih (ponavljajočih se) vzorcev, saj so povodi zanje praviloma le »grešni kozli«, ki pa v resnici sploh niso po­membni. Pomembni so globlji občutki, kot so strah pred zavrnitvijo, da ne bi bili slišani, da ne bi pripadali … Na seznamu TO DO, ki ga je predlagala parom, ki se odločajo za zakonsko zvezo, je prva točka prav spoznavanje svojih naučenih čustvenih vzorcev. Druga naloga je ohranjanje samega sebe in svojega notranjega jaza, tretji pomembni gradnik za odnos je tehnika zrcaljenja, ki partnerja uči slišati in razumeti drug drugega, četrta pa je ohranjanje povezanosti ali kako povrniti stik, ko se pojavi konflikt. Vukmir Brenčičeva in Hrovatova sta tehniko zrcaljenja tudi demonstrirali. Naslov aprilskega tematskega večera iz letošnjega cikla predavanj, posvečenih partnerstvu v času in prostoru, je Mlad par in sobivanje/od­nos s starši. Predavanje bo 9. aprila ob 19. uri, vodila pa ga bo družinska terapevtka Andreja Vukmir Brenčič. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj olivami, nato pa smo se odpravili naprej, proti Agrigentu, lepemu obalne­mu mestecu, ki slovi po svoji dolini templjev. Pred Palermom smo se le nekaj kilometrov pred mestom ustavili še v Monrealu in si ogledali enega najlepših normanskih arhitekturnih dosežkov – tamkajšnjo katedralo. Naše popotovanje smo končali v sicilijanski prestolnici Palermu. Tam smo si ogledali katakombe, kjer so prvotno pokopavali menihe, nato pa le premožnejše meščane, in njihove plaže, ki veljajo za ene najlepših na svetu, sprehodili pa smo se tudi mimo palermskega gledališča Garibaldi. Mafija, vino, olive, templji, trinacria. Sicilije ne predstavlja zgolj Boter niti je ne opredeljuje samo okusno vino; niso olive to, kar privablja toliko turistov, niti imenitni templji. Vse to je sicer res Trinacria, Sicilija, a ogleda je vredna predvsem zato, ker združuje zgodovino in kulturo, ker je edin­stvena v svoji arhitekturi in ker lahko obiskovalcem ponudi zgodbo, ki se je oblikovala tudi v dolgih stoletjih nenehnih vojn in trpljenja. . Barbara Kopač, foto: Osebni arhiv Biserke Čičerov Iz vrtcev in šole 28. medobčinski otroški parlament 15. februarja je v trzinski dvorani Marjance Ručigaj zasedal 28. me-dobčinski otroški parlament. Poleg učencev iz Trzina so sodelovali še predstavniki 10 okoliških šol. Po poučni dramatizaciji Vsak učenec je lahko uspešen, ki so jo zaigrali učenci 6.b razreda z Osnovne šole Preserje pri Radomljah, so mladi parlamentarci predstavili, do kakšnih ugotovitev so prišli na njihovih šolah. Glede na to, da je krovna tema otroškega parlamenta v tem in prihodnjem šolskem letu ŠOLST VO IN ŠOLSKI SISTEMI, so bile tudi delavnice, ki so temu sledile, zastavljene v tej smeri. Na vseh treh so se spraševali, kakšne spremembe bi si učenci želeli na svojih šolah ali pa morda celo v šolskem sistemu. Na prvi delavnici so razpravljali o možnostih za izboljšanje počutja priseljencev ob prihodu v novo šolo. Predlagali so, da bi glavni vhod na šoli krasil plakat s pozdravi v vseh jezikih priseljencev, da bi se tu počutili dobrodošle. Po njihovem mnenju bi bil koristen tudi dan predstavitve tujih kultur, in to s kulinariko in podobnim, najbolj pa bi koristil prevajalec v razredu, dokler učenec ne osvoji dovolj slovenske­ga jezika . Na drugi delavnici so se učenci z mentorico osredotočili na učne vsebine in načine učenja v šoli. Če povzamemo njihove zelo konkretne predloge, si želijo: • več praktičnega uporabnega znanja, ki jih bo usposobilo za življenje, • več dela v skupinah, več projektnih nalog, povezanih z lokalnim okoljem, • staršem pa želijo sporočiti, da ni dobro, da so tako zelo zaščitniški, saj potrebujejo tudi slabe izkušnje, da se okrepijo, in druženje z vrstni­ki, da najdejo in prepoznajo svoje mesto v družbi. Na tretji delavnici so ugotavljali, kaj vse je potrebno za dobro komu­nikacijo. Učenci so namreč sami poudarili potrebo po komunikaciji in našli so kar devet dejavnikov, ki pripomorejo k uspešnemu dialogu. Vsekakor pa je prva stvar, da drug drugega resnično poslušamo. K dobri energiji na medobčinskem otroškem parlamentu pa je za piko na i poskrbel še otroški pevski zbor osnovne šole Trzin, in tako je dopoldne v prijetnem vzdušju res hitro minilo. Razšli smo se dobre volje, z novimi poznanstvi, v mislih pa že z novimi idejami za regijski otroški parlament 15. marca na osnovni šoli Dobrova in za 29. medob­činski otroški parlament. . Ana Lončar Burjek, foto: Tanja Jankovič Trzinski osnovnošolci na 32. festivalu Turizmu pomaga glava Turistična zveza Slovenije že 32 let zapored organizira festival Turizmu pomaga glava, na katerem sodelujejo osnovnošolci iz vse Slovenije. Kot piše na spletni strani Zveze: »Vsebina projekta je vezana na raziskovanje turizma v domačem kraju, ugotavljanju možnosti za hitrejši razvoj in oblikovanju take ponudbe, ki bo spodbudila podjetništvo in trženje naravnih danosti pa tudi preostale ponudbe v vseh možnih oblikah.« Tema letošnjega tekmovanja je bila Kultura in turizem, na njem pa je konec januarja na pobudo Jožice Valenčak sodelovala tudi naša šola. Pod mentorstvom razredničarke Stanke Jaklič, ki je tokrat prvič sode­lovala na festivalu, je devet učencev 6.a razreda v okviru projekta me­sec dni podrobneje spoznavalo naravno, zgodovinsko in kulturno de­diščino Trzina in trzinske prireditve. Prebirali so pisne vire, si ogledali Jefačnikovo domačijo, v muzeju z zanimanjem spoznavali zgodovino Trzina od pradavnine do danes in ugotavljali, kako malo pravzaprav poznajo domači kraj, svoje delo pa so predstavili tudi v raziskoval­ni nalogi z naslovom Kulturna dediščina Trzina – osnova turističnih produktov, ki si jo lahko ogledate na šolski spletni strani, in oblikovali zahtevani turistični produkt . Predstavili so ga 6. marca na pr vem regi­onanem tekmovanju, na turistični tržnici v hipermarketu Šiška, kjer so bili eni najmlajših udeležencev. Stojnico so s pomočjo učiteljice likov­ne umetnosti Vesne Rakef opremili s plakati s fotografijami trzinskih znamenitosti, s knjigami o Trzinu, s promocijskimi letaki TD Kanja in z domiselnim letakom Sprehod po poti kulturne dediščine Trzina, ki so ga izdelali sami. Ob tem Jakličeva pove: »Z učenci smo iz srca hvaležni Zinki Kosmač za vse fotografije iz njene bogate zakladnice fotogra­fij, ki smo jih lahko uporabili pri našem projektu.« Fantje in dekleta, od katerih so bila tri oblečena v močvirske tulipane, so mimoidočim od 15. do 18. ure spretno predstavljali znamenitosti našega kraja in jim tudi zapeli. Številni obiskovalci trgovskega centra so tako med stojnicami, na katerih so osnovnošolci trinajstih ljubljanskih šol in šol širše ljubljanske okolice predstavljali kulturno podobo svojega kraja, lahko spoznali tudi posebnosti našega kraja. Za raziskovalno nalogo, predstavitev kraja, prikazano znanje in pripravljeno stojnico, ki so si jo z navdušenjem ogledali tudi njihovi starši, so mladi raziskovalci z osnovne šole Trzin prejeli srebrno priznanje Turistične zveze Slovenije. Njihova mentorica Stanka Jaklič je zelo ponosna nanje: »Zame so zlati, kajti so svoje delo opravili več kot odlično. Z njimi je bilo veselje delati, saj so vodljivi, vedoželjni, delavni in iznajdljivi.« . Tanja Jankovič, foto: Vesna Rakef Portret meseca Operna pevka mag. art. Alenka Gotar Hvaležna Trzinu Le kdo ne pozna znane slovenske operne pevke Alenke Gotar, ki je leta 2007 zastopala Slovenijo na tekmovanju za pesem Evrovizije?! Morda veste tudi, da že pet let živi mirno družinsko življenje v Trzinu. Vesela sem bila, ko je privolila v intervju, saj jih veliko to zavrača. Na sončni dan sva se dobili v piceriji Olivia in poldruga ura pogovora v družbi zgovorne neposredne temnolaske je minila, kot bi mignil. Giovannija, ki je tehnično morda ena najzahtevnejših vlog sploh. Zelo sem ponosna, da sem jo v Salzburgu odpela v vseh predstavah, in da so bile prav vse razprodane.« Leta 2007 je zmagala na Emi in pela na Evroviziji v Helsinkih Za njo je bilo že deset let uspešne operne kariere, ko je nastopila na slovenskem izboru za pesem Evrovizije. S pesmijo Cvet z juga je prepričala domačo javnost in odpotovala v Helsinke in se tam uvrstila v superfinale, Sloveniji pripela 15. mesto in bila izbrana za najboljši vokal. »Na Evroviziji so takrat prvič poslušali pesem, ki je bila kombi­nacija popa in opere,« se spominja. Na vprašanje, ali bi še kdaj pela na Evroviziji, takoj izstreli, da ne: »To je za mlade ljudi, saj je zelo na­porno. Tu so pričakovanja naroda, številne pogodbene obveznosti do Od nekdaj je rada pela, obetajočo kariero pa ji je prekinila bolezen Njena odrska pot se je začela pred 33 leti, ko je kot osemletna de­klica prvič zapela v otroškem zborčku ljubljanske opere: »Zame je bila to ljubezen na prvi pogled. Ko se nekaj odločim, bom to speljala in ni Boga, ki bi to spremenil.« Prihaja z Rodice, kjer je končala osnovno šolo in nižjo glasbeno šolo, nato je obiskovala gimnazijo Poljane in istočasno srednjo glasbeno in baletno šolo. Študijska pot jo je vodila v tujino, na študij solo petja v švicarski Basel in nato na magisterij iz petja, opere in gledališke znanosti na salzburški Mozarteum. Osvajala je številne mednarodne nagrade in njena pot se je strmo vzpenjala. Obetala se ji je bleščeča kariera, a jo je preprečila huda bolezen. »Z boleznijo sem se soočala s humorjem, čeprav je bilo zelo hudo. Pre­magala sem jo, a vame se je naselil neki strah, zato sem se vrnila domov.« Bolezen je premagala in še naprej pela Podiplomski študij solopetja in operne igre je končala pri Lilian Sukis, pevsko pa se je nato izpopolnjevala tudi v Rimu pri Maji Suna­ri-Biankini, h kateri se vedno znova rada vrača, in na pevskih semi­narjih Marjane Lipovšek in Alfreda Burgstallerja. »Zame je Marjana daleč najboljše, kar je slovenska kultura dala svetu. Fantastična je. Kot oseba, interpretka, pevka, kulturnica,« se pokloni svoji vzornici. 12 let je prepevala v obeh državnih operah, v Ljubljani in Mariboru, in gostovala po vsem svetu. Odpela je več kot 30 različnih vlog, najbolj pa sta jo zaznamovali dve: »Največji izziv je bila Vesela vdova, ki sem jo pela v ljubljanski Operi. Ker so bili v njej igra, petje, ples in govor, sem odkrila, da znam tudi igrati. Režiserju Vinku Möderndorferju sem zelo hvaležna, da je iz mene izvlekel te skrite potenciale, ki jih še ved­no izkoriščam. Druga vloga pa je Donna Elvira iz Mozartovega Don Portret meseca RTV, promocije ... Niti celomesečna turneja po Japonski z mariborsko Opero, ki je sledila EMI, ni bila tako naporna. Na drugem koncu sveta sem bila stran od slovenskih medijev in različnih spletk. Edina stvar, ki sem jo takrat želela, je bila, peti v slovenščini, čeprav so mi rekli, da z njo ne bomo prišli v finale. Pa smo.« Danes vodi svojo uspešno pevsko šolo Počasi in vztrajno je začela graditi svojo pevsko šolo, v kateri poučuje petje, igro in glasbeno gledališče. »Rekla sem si: če se že poslovim od odra, je prav, da me nadomestijo ljudje, ki pridejo iz mojih rok.« Njeni varovanci so uspešni in osvajajo številne nagrade. »Moj učenec Žiga Lakner je eden najbolj perspektivnih mladih opernih pevcev doma in v tujini.« Nastopanja v operi in opereti, ki je zanjo kot poslastica, ne pogreša. »Na glasbenem področju sem dosegla vse, kar sem hotela, in sem zdaj pomirjena. Kot mentor sem sicer stroga in zahtevam, da moji učenci dobro pojejo, ampak pri meni je bolj sproščeno, saj se mi ni več treba dokazovati.« Lani so ji varovanke predstavile idejo o muzikalu Sneguljčica. Napisala je scenarij, izbrala pesmi in razdelila vloge. »Na vajah je bilo veliko smeha in dobre volje. Predstava je topla, veliko je srčnosti, pristnosti in topline. Zato smo tako uspešni,« ponos­no pove in doda, da s predstavo osvajajo tudi velike odre. Februarja so se predstavili v ljubljanskem SiTi teatru, čaka jih še nastop v portoro­škem Avditoriju. »Ko nekaj delaš s srcem, se lahko naredijo velike stva­ri in te sreča najde,« je prepričana. O prihodnjih projektih molči, kajti, kot pravi madam Sukis: »ne govori na glas o planih, da te ne bodo bogovi kaznovali«. Januarja pa je pod svoje okrilje vzela tudi ženski pevski zbor Trzinke in pravi, da so končno začele peti s polnimi pljuči. V Trzinu si je ustvarila toplo družinsko gnezdo Bila je že prepričana, da ji niso namenjeni sreča, ljubezen in mate­rinstvo. Takrat pa je v njeno življenje vstopil Anže Šuštar, vnuk glasbe­nika Nika Zajca, ko se je vpisal v njeno šolo petja. »Ko sem izvedela, da je zaljubljen vame, sem ga vrgla ven. Napovedala sem mu točno to, kar se je potem dogajalo. Ampak Anže ni popustil. On ne. Ko zdaj gledam nazaj, kaj vse se nama je dogajalo, je bilo res hudo. Ne samo njega, tudi mene je zelo zaznamovalo, prizadelo in spremenilo. Posta­la sem bolj neizprosna,« se spominja njune trnove poti, o kateri se je marsikaj pisalo in zaključi: »Ampak mi se imamo res radi in mislim, da se to vidi.« Mož Anže in sinček Nikec, kot ga ljubkovalno imenuje, sta njena največja dragocenost. »Rojstvo Nikca je bila najlepša spremem­ba v mojem življenju, za katero sem Bogu vsak dan na novo hvaležna. Poleg tega pa je poglobil odnos med menoj in Anžetom, s katerim se lepo dopolnjujeva. On s svojo mladostno energijo in jaz s svojimi življenjskimi izkušnjami.« In kako se počuti v našem kraju? »Oba sva hvaležna, da so naju Trzinci tako lepo sprejeli. Odkar imam Nikca, sem malce bolj integrirana v lokalno življenje, in če se le da, z Anžetom nastopava na trzinskih prireditvah.« Veliko srce za številne humanitarne akcije V akciji Urbanovo srce je pomagala mlademu košarkarju Urbanu Gorjancu iz Maribora. »Bil je že v državni reprezentanci, ko so mu odkrili hudo srčno napako. Skupaj s košarkarsko reprezentanco smo zbrali denar, ga poslali v Korejo na operacijo in fant je danes državni pr vak.« S Tanjo Vidic in Sašo Lendero je organizirala humanitarni kon­cert za postojnsko porodnišnico, v kateri je privekal na svet tudi njen sinček Nikolas. Z zbranim denarjem so kupili 21 postelj za porodniški oddelek. »Na neki način sem se jim želela oddolžiti.« Doletela jo je tudi čast, da nosi naziv Strmolska vrtnica, ki ga pode­ljuje rodbina nekdanjega graščaka z gradu Strmol redkim izbrancem, ki se zavzemajo za širjenje grajske zgodbe in za spravo med Slovenci.« Prebrala sem knjigo To noč sem jo videl, v kateri Drago Jančar opi­še nečloveški konec Ksenije in Rada Hribarja, in začela raziskovati, kakšna krivica se je tedaj dogajala intelektualcem.« Strmol jo je tako očaral, da je prav na tem gradu pred dvema letoma dahnila usodni da svojemu Anžetu. Po naključju pa so prav takrat, le nekaj dni pred njuno poroko, našli posmrtne ostanke graščakov in pudrnico, ki je pripadal Kseniji Hribar. »Ko sem jo prijela v tresoče se roke, so mi po licih tekle solze. Človeka, ki sta delala v dobro slovenstva, sta bila likvidirana za­radi človeškega primitivizma le zato, ker sta bila premožna. Grozno.« Bojeviti levinji ogromno pomeni tradicija Boli jo nepoštenost, in se takoj oglasi, ko začuti nepravilnosti ali krivi­co. Zaradi tega je marsikomu trn v peti, a bojevite levinje to ne ustavi. Veliko ji pomeni, da je družbeno koristna ali vsaj slišana, kar ji kot javni osebnosti uspeva pogosteje kot drugim. »S pomočjo podžupana Rada Gladka mi je uspelo doseči, da občina Trzin sofinancira zadnje povišanje cene vrtca,« omeni kot primer. Poleg drugega je njo zaznamovalo tudi devet let življenja v tujini, o čemer pravi: »Šele ko si enkrat tujec, začneš slovenstvo zares ceniti. Tudi sina bom vzgajala v duhu slovenske tradicije in hkrati odprtosti v svet. Mora vedeti, kdo je, kaj je, od kod izvira, kaj je njegova tradicija, in mora spoštovati tudi tradicijo drugih.« Ob tem pa se pohvali, da si je izpolnila svojo otroško željo, ko je postala lastnica prelepe gorenjske narodne noše. »Nekateri se mi posmehujejo, ampak meni je noša zelo všeč. Imam jo za svojo dušo, iz čisto preprostega razloga, ker sem po­nosna in zavedna Slovenka, ki spoštuje svoje korenine in tradicijo.« . Tanja Jankovič, foto: Osebni arhiv Alenke Gotar in Tanja Jankovič Društva Radi pojemo, igramo, se po vižah sukat’ znamo Pod tem naslovom je Javni sklad Republike Slovenije 3. marca v Mengšu pripravil pregledno območno srečanje folklornih skupin Domžale – Kamnik, zato sta bili povabljeni tudi naši folklorni skupini Turistič­nega društva Kanja Trzin – Trzinka, veterani in Trzinka, člani, ali, kot so jih napovedali, veterani in mladi. Gledalke iz Trzina smo na prireditvi seveda najbolj budno spremljale naši skupini. Umetniški vodja obeh je Janez Florjanc - Fofo, avtor glas­bene priredbe Miro Dečman, za kostume je poskrbela Danica Pandel. Miru Dečmanu, ki plesalce tudi zvesto spremlja na harmoniki, sta se pridružila še Fofo na kontrabasu in mlada violinistka Živa Potočar. Naša folklorna skupina Trzinka, člani se je predstavila tretja po vrsti. To so mladi, ki jih je povezala ljubezen do ohranjanja ljudskega izročila. Skupina se veča, pridno vadijo in usvajajo repertoar plesov svojih kole­gov veteranov. Naslov njihovega nastopa je bil Štajerski plesi z vaškimi klepetuljami. Dodana vrednost plesnega nastopa je bila pevska točka o vaških kle­petuljah, s katero so presenetili s svojimi ubranimi zvonkimi glasovi, in temu primerno poželi zaslužen aplavz. Zgodbo so prikazali na zanimiv način, šaljivo; dodali so namreč tudi delček bolj skritega ženskega zna­čaja, ki je prišel na dan, ko so se vaške ženske srečevale ob različnih priložnostih in izmenjavale vsakdanje novice in koga tudi »obrale do kosti«. Na nastopu so se možje iz njih seveda ponorčevali in jim zapeli nekaj šaljivega ob glasbeni spremljavi, nato pa so se zavrteli, kot plešejo Štajerci, torej živahno, s hitrim vrtenjem, da pohaja dih. In naša skupina je pokazala usklajenost, poskočnost in temperament. Folklorna skupina Trzinka, veterani, ki bo letos praznovala že deseto obletnico, pa je nastopila predzadnja. O njej je treba povedati, da so se med plesalci stkale že prave prijateljske vezi, da so aktivni in samoza­vestni in da uživajo polno, družabno, zdravo in gibčno tretje življenjsko obdobje. Predstavili so se s koreografijo Na obisku v Selah pri Borovljah – za­plesali so koroške plese, ki so oblikovno in glasbeno sorodni izročilu drugih slovenskih pokrajin, saj so se enako razvijali. Prikazani koroški plesi so na začetku počasni in resnobni, nato pa se njihov ritem pospeši, tako kot se stopnjuje tudi vzdušje na podeželskih slavjih. Naši veterani so za uvod, enako kot naši mlajši plesalci, glasno zapeli, in to pesem Kaj je n´coj en fajn večer, da jih je bilo slišati skoraj do doma. Plesalci folklornih skupin Svoboda Mengeš, Moravče, Komenda, Gro­blje Domžale, Kamnik, Trzinka in Češminke so nam res pripravili en »fajn večer, ker radi pojemo, igramo, se po vižah sukat´ znamo«. . Dunja Špendal, foto: Zinka Kosmač Domžalska Lipa prinesla veselje v trzinski Dom počitka V domu starejših občanov v Trzinu so kitaristke skupine Val in ci­trarke Planike pod skrbnim vodstvom mentorice Damjane Praprotnik v četrtek, 22. februarja, priredile koncert, s prijetnimi recitacijami in zgodbami iz časov, ki so že daleč za nami, pa so ga popestrile še članice literarnega krožka društva LIPA Univerze za tretje življenjsko obdobje Domžale. Zbrane je najprej pozdravil predsednik društva Lipa Marjan Ravni­kar, po uspešnem koncertu pa se jim je še zahvalil za glasen aplavz, ki so ga namenili nastopajočim. Koncert se je končal tako, da so na­stopajoči in stanovalci doma skupaj zapeli pesem Mi se imamo radi. Po koncertu smo vsi menili, da prinesejo nastopi, kot je bil ta v Domu počitka Trzin, varovancem teh domov veliko veselja, kar se je poka­zalo že s tem, da so ti domsko večnamensko dvorano napolnili do zadnjega kotička. Taka druženja so pomembna, saj stanovalcem polepšajo dan in po­pestrijo njihovo življenje v domu. . Marjan Ravnikar, društvo LIPA, Univerza za tretje življenjsko obdobje Domžale Foto: Arhiv društva LIPA Društva Praznovanje treh ribic iz skupine Naše vezi Skupina za samopomoč starih ljudi Naše vezi ima ob četrtkih redna srečanja, vsak četrtek od 10. do 12. ure, zadnje februarsko srečanje pa je bilo posebej slovesno – praznovali smo namreč rojstni dan treh horoskopskih ribic, Sonje Knavs, Sonje Kovačič in Slavice Pirc Stanič. Slavljenke so nam pripravile prijetno pogostitev, za še bolj prijetno druženje pa je zaradi zimskih počitnic lahko poskrbela Neli Oblak, ko nam je ob spremljavi harmonike, ki jo odlično igra njena babica Ani Drešar, lepo zapela. Uživali smo v dobri hrani, prijetni družbi in ubra­nem petju. Ta mesec pa praznujeva rojstni dan še dve ribici, dve Jožici. Že zdaj se veselimo praznovanja. V sejni sobi v pritličju Občine Trzin, kjer potekajo naša redna srečanja, smo vedno zelo sproščeni. . Jožica Trstenjak in skupina Naše vezi, foto: Jožica Trstenjak Taborniki v Parku vojaške zgodovine Taborniki rodu Skalnih taborov (RST) Domžale, v okviru katerega de­luje tudi četa Trzinska skerca pod vodstvom načelnice Maše Šimenc, organizirajo za svoje tabornike osnovnošolce vsak mesec različne ak­cije ali izlete. Tako so jih prvo marčevsko soboto kljub mrazu in občas­nemu naletavanju snežink odpeljali že na drugi rodov izlet, v Pivko, na vodeni ogled Parka vojaške zgodovine. Park je v kompleksu starih italijanskih vojašnic, v katerih je nato do­movala tudi nekdanja jugoslovanska ljudska armada ( JLA). Zanimanje za izlet je bilo veliko. Pred domžalskim kopališčem se je namreč zbralo 106 otrok z vodniki, med njimi tudi 14 tabornikov in 5 vodnikov iz Tr­zina. Navsezgodaj zjutraj so se z avtobusi odpeljali v Pivko, tam pa so v največjem muzejskem kompleksu v Sloveniji doživeli zanimivo poto­vanje skozi našo novejšo vojaško zgodovino. Spoznali so nekdanjega voditelja Jugoslavije maršala Tita in takratno JL A in veliko izvedeli o osamosvajanju Slovenije, o osamosvojitveni vojni leta 1991. Z velikim zanimanjem so si ogledali različna vojaška vozila, tanke, topove in drugo orožje, letala, helikopter in tudi nemško vojaško lokomotivo iz 2. svetovne vojne. Zagotovo pa jih je najbolj pritegnila mala diverzant­ska podmornica, v katero so lahko tudi zlezli in se »preizkusili« v vlogi podmorničarjev. Ena od štirih organizatorjev izleta je bila dvajsetletna Trzinka Katja Kač: »Zelo smo bili presenečeni nad tako velikim odzi­vom. Prijavilo se je namreč skoraj 120 otrok vseh starosti, kar je za organizacijo kar velik zalogaj. Na izletu je bilo super, le malo premrzlo. Kljub temu smo vsi uživali. Starejši otroci so pozorno poslušali razlage muzejskih vodičev in si ogledovali vojaško mehanizacijo, mlajši pa so z velikim veseljem prijeli puško in se zavzeto plazili po podmornici.« . Tanja Jankovič, foto: Tjaša Jankovič Praznovanje kulturnega dneva v Vrbi Letos so veterani OZV VS Zgornje Gorenjske že šestnajstič organi­zirali pohod iz Radovljice do Vrbe, ki je zdaj posvečen tudi veteranu slovenske osamosvojitve Janezu Svetini. Pohod je bil letos dolg 12 kilometrov in je potekal v prvem delu od Radovljice do Bleda, kjer sta bila postanek in krajša slovesnost ob najstarejšem spomeniku našemu velikemu pesniku Francetu Prešer­nu in nas je nagovoril tudi nekdanji načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor dr. Andrej Osterman. Ta nam je na kratko orisal pot, ki jo je prehodil naš narod od prvih omemb do danes, in pomen kulture za narodno zavest. Z Bleda pa smo pot nadaljevali do Vrbe, kjer je bila ob 13. uri osrednja proslava. Glavna govornica na njej je bila naša znana pesnica in mojstrica umetne obrti Ifigenija Zagoričnik Simonovič. Poudarila je, da brez kulture, brez slovenske besede, brez želje živeti v tem okolju ne bi iz naroda nikoli postali nacija. Kot je poudarila, zaznava ona plemenitost umetnosti kot iskanje lepote in smisla življenja. Po končani slovesnosti smo veterani vojne za Slovenijo iz domžal­skega združenja preživeli preostanek popoldneva v starem mestnem jedru Radovljice, rojstnega kraja zavednega Slovenca Antona Tomaža Linharta. Ob nadaljevanju, ki so ga zaznamovali gastronomsko-kulturni užitki, pa smo ugotovili, da Slovenije nobeden od nas ne bi zlahka zapustil, kot je nismo niti leta 1991, ko smo se z besedo še z orožjem v roki postavili v bran domovine. . Janez Gregorič, foto: Osebni arhiv Janeza Gregoriča T zinci - naš ponos Dr uštva Društvo trzinskih upokojencev Žerjavčki je prvi marčevski ponedeljek organiziralo teoretično in praktično predstavitev defibrilatorja. Kar 36 udeležencev predstavitve govori o tem, da se ozaveščenost povečuje. Delavnico je potrpežljivo simpatično vodil reševalec Erik Juhant ob po­moči Petra Nemca, oba člana ekipe prve pomoči pri OZRK Domžale. Kot je povedala uni. dipl. soc. del. Majda Mernik, sekretarka OZRK, do­živi v Sloveniji nenadni srčni zastoj letno približno 1600 ljudi in jih veliko tudi umre, ker jim očividci ne pomagajo, pa čeprav bi jih lahko rešili že z zelo preprostimi, a pravočasno izvedenimi postopki oživljanja. Takojšen začetek oživljanja namreč celo do štirikrat poveča možnost preživetja po srčnem zastoju. Kar 70 odstotkov srčnih zastojev se zgodi doma, 55 odstotkov pred pričami, po podatkih iz leta 2015 pa v Sloveniji oživlja le 30 odstotkov očividcev, kar nas med evropskimi državami uvršča v spodnjo tretjino, saj začne v Evropi oživljati povprečno 45 odstotkov laikov, ki so priča srčne­mu zastoju. Večina Slovencev (60 %) sicer ve, kaj je AED – avtomatski zunanji defi­brilator –, a so starejši izrazito pod tem povprečjem, saj kar 60 odstotkov starejših od 55 let ne ve, kaj je to. Velika večina teh, ki to vedo, pa ve tudi, kje v bližini njihovega doma ga je mogoče najti, in bi si ga tudi upali uporabiti. Za večje preživetje je ključno tudi kakovostno izvajanje takojšnje po­moči oživljanja. Reševalci naj prizadetemu stiskajo prsni koš v povprečju 5 centimetrov globoko (a pri povprečnem odraslem ne več kot 6 cm) in izvedejo od 100 do 120 stisov na minuto. Po vsakem stisu je treba omo­gočiti popolno raztezanje prsnega koša in težiti k čim krajšim prekinit­vam med tem stiskanjem. Vpihe dajemo tako, da vpihnemo v eni sekundi toliko zraka, da opazimo dvig prsnega koša. Razmerje med stisi in vpihi ostaja 30 proti 2, prekinitev izvajanja stisov prsnega koša zaradi dajanja vpihov pa ne sme biti daljša od 10 sekund. To so na kratko napotki, s katerimi lahko komu celo rešimo življenje. Takšnih delavnic si želimo še več, kajti nikdar ne vemo, kdaj se lahko tudi sami znajdemo v vlogi tako negibno ležečega človeka brez znakov dihanja kot mimoidočega, ki lahko prav z odzivnostjo in znanjem druge­mu reši življenje. . Dunja Špendal, foto: Majda Mernik Obrazi Trzina Samuel Lucas Že skoraj dve leti Trzinec Samuel Lucas je glasbenik tisočerih obrazov, ki svoj izjemni vokal zlahka »posoja« tudi največjim glas­benim osebnostim, kot so Toše Proeski, Gibonni in celo Anastacia, kljub temu pa si prizadeva, da bi ga občinstvo prepoznavalo predvsem po njegovem lastnem glasbenem slogu. Pravi, da si želi do konca leta izdati novo zgoščenko, do svojega 50. leta pa vsaj še dve, tako da bi ga ljudje začeli prepoznavati kot njega. Okoli dneva zaljubljencev je predstavil svoj novi singel, vendar smo se za Odsev pogovarjali z njim tudi zato, ker že nekaj časa živi v naši občini. Prihajate iz Kopra in ste podobno kot marsikateri fant z Obale tudi vi opravili kar nekaj življenjskih plovb. Med dru­gim ste nastopali tudi na ladjah v Skandinaviji. Kje vse ste še »pluli«? Res bi lahko tako rekli. Z dvajsetimi leti sem odšel v tujino in dvakrat po štiri leta nastopal po Avstriji, Nemčiji, Italiji in Švici, vmes sem se vrnil domov, potem pa sem dobil ponudbo za Švedsko in Finsko in tam nastopal osem let – tudi na turističnih ladjah, kjer sem kot glasbenik doživel spoštovanje, kakršnega doma nisem bil vajen. Ali torej drži slovenski stereotip, da mora človek najprej us­peti v tujini, da je doma kaj vreden? Na žalost je pogosto res tako. Šele ko v tujini nekaj dosežeš, je tudi domače okolje pripravljeno to priznati. Povsod je lepo, a doma je najlepše. Drži? Mislim, da kar drži. Veliko sem potoval po Evropi, pa tudi po svetu, a šele ko se vrneš domov, veš, kaj ta pregovor pomeni. Čeprav je pa tudi potovati lepo; zelo rad odkrivam nove kulture, spoznavam ljudi, navade, kulinariko, tuje jezike … Kje je vaš dom? Tam, kjer živim. Najprej je bil to Koper, saj sem se tam rodil, tam imam svoji hčerki Dajano in Arijano, moji princeski in največji ljubezni, za kateri bi dal vse na svetu. Ker tam živijo tudi moja starša in dva brata, je Koper zame še vedno primarni dom. Že skoraj dve leti pa živim v Trzinu in zato se trudim pognati korenine tudi tukaj. Poskušam se prilagoditi okolju in ljudem in … biti Trzinec. (smeh) Sicer pa sem pred osmimi leti prišel v okolico Ljubljane, najprej v Medvode, nato sem s partnerico Petro dve leti in pol stanoval v Domžalah, maja pa bo dve leti, kar sem doma v Trzinu. V kateri del Trzina najraje zahajate? Ker se rad sprehajam in tečem, mi je najljubši novi del Trzina s trim ste­zo in vso naravo, ki jo ponuja. Zelo sem vesel, da živim zraven gozda in da mi okolica daje veliko tišine, kar je zame kot glasbenika zelo pomembno. Kdo napolnjuje vaš (trzinski) dom? Seveda najprej moja partnerica Petra, ki jo imam neizmerno rad in brez katere si svojega življenja ne bi mogel predstavljati. Resnič­no je moja velika ljubezen in moja opora, saj se lahko nanjo vedno zanesem. Potem je tu še Maša, Petrina hčerka, ki v Trzinu obiskuje osnovno šolo. Po petih letih, kolikor smo skupaj, je tudi ona del moje družine in jo obravnavam enako kot Arijano in Dajano. Na vse tri sem zelo ponosen. Ste že bili povabljeni na kakšno trzinsko prireditev, kdaj vas bomo lahko videli na domačem odru? Pred časom sem že prejel neko povabilo, a se terminsko nismo mogli uskladiti, ker sem imel veliko nastopov, verjamem pa, da se bo našla priložnost tudi za nastop »doma«. Vaš novi singel nosi naslov Kot nekdaj, zanj ste sami napi­sali glasbo, besedilo pa je prispeval Rok Lunaček. Človek si kaj hitro začne brundati refren, ki pravi »Ti si prva in edina ... in brez tebe je težko začet’ nov dan ...« Brez česa pa vi ne morete začeti dneva? Oh, brez kave, nedvomno. (smeh) Pesem pripoveduje o paru, ki se odtuji in znova najde, kar ste prikazali tudi v video spotu, v katerem nastopate s ple­ salko in koreografinjo Azro Selimanović. Kje ste snemali spot in kako je prišlo do te naveze? Prvi del spota smo posneli v centru Ljubljane, in sicer na nevsak­danjih lokacijah, drugi del pa v poslovnem klubu v Kristalni palači v BTC-ju. Spot je nastal v režiji in postprodukciji ambicioznega mladega Nika Čebulca, za kamero pa je stal poleg njega Jan Čermelj. Zgodba govori res o tem, kako se moški, ki želi dobiti nazaj naklonjenost svoje drage, trudi zanjo in jo nazadnje res pridobi. Konča se s hollywood­skim srečnim koncem in prelepim zaključnim kadrom. V spotu sem si najprej seveda želel mojo Petro, a mi je predlagala, naj povabim Azro, s katero sva dolgoletna prijatelja. Pri snemanju »ljubezenskih« scen mi je bilo precej nerodno in bilo je veliko smeha. Rad bi omenil še glasbe­nike, brez katerih mi pesmi Kot nekdaj ne bi uspelo tako kakovostno posneti: Boštjan Vajs (bobni), Sandro Božič (klaviature), Nace Jordan (bas kitara) in Amir Karalić (kitare). Glasbeni stil, kot ga lahko slišite v tej pesmi, si želim tudi nadaljevati. Mislim, da sem končno našel svoj stil in svoj »slovenski« glas. Zamenjal sem namreč že veliko glasov, saj sem imitiral številne pevce, zato pa mi je bilo nekako težko najti samega sebe. Vedno sem pel v angleščini in zanjo imam izoblikovan glas, za slovenščino pa sem si ga izoblikoval šele zdaj. Rad bi, da bi poslušalci v prihodnje zlahka prepoznali moje pesmi in da bi že po nekaj taktih vedeli: Aha, to je Lucas! Glasba je za vas …? Hehe … veliko! To je moja prva ljubezen, v katero sem se zaljubil že kot otrok, in verjetno bo ostala za vedno. Večna ljubezen torej. . Tanja Bricelj, foto: Osebni arhiv Samuela Lucasa Trzinci - naš ponos Kultura Bralni kotiček knjižničarke Zdenke Kopač Obiskovalci trzinske knjižnice jo dobro poznate – vedno nasmejana in energična knjižničarka Zdenka Ko­pač je prava zakladnica namigov za odlično branje. Pridružite se njenemu bralnemu kotičku, v katerem se vedno najde kaj zanimivega! Žiga X GOMBAČ Ilustracije: Igor Šinkovec Hlapec Jernej in pasja pravica Založba: Škrateljc, 2017 Letos mineva sto let od smrti največjega slovenskega pisatelja, Ivana Cankarja. To obletnico je ob koncu preteklega leta zaznamoval tudi izid treh zabavnih stripov, pov­zetih po Cankarjevih delih, eden od njih je Hlapec Jernej in pasja pravi­ca, nastal po socialni povesti Hla­pec Jernej in njegova pravica, ki sta jo v stripovsko obliko prelila Žiga X Gombač in ilustrator Igor Šinkovec. Gre za izredno duhovito basen, ki ohranja osnovne Cankarjeve vred­note in načela, do določene mere pa se, na humoren način, odziva tudi na sodobne razmere v slovenski deželi. Cankar se je dobro zavedal resnične slike tedanjega slovenskega življenja, njegova dela pa so še danes, z manjšimi posodobitvami, natančen odraz delovanja in življe­nja slovenske družbe. Kazuo ISHIGURO Ostanki dneva Prevod: Srečko Fišer Založba: Cankarjeva založba, 2017 Kazuo Ishiguro je tretji pisatelj japonskega rodu, ki je prejel Nobe­lovo nagrado za književnost. Pred njim sta si to priznanje prislužila Yasunari Kawabata, leta 1968, in Kenzaburo Oe, leta 1994, Ishiguro pa lani, za delo Ostanki dneva, s katerim si je to prestižno nagrado vsekakor zaslužil. V zgodbi je po­ pisan propad stare družbe, katere predstavnik je ostareli strežaj na angleškem podeželju, ki se nikakor ne more privaditi novodobnim pravilom, ki jih v dvorcu uvede novi ameriški lastnik, in sodobnemu življenju, ki ga ameriški prišlek uvaja v tradicionalni Britaniji. Prepad med klasičnim in novodobnim je v Ishi­gurovem delu prikazan tako pretanjeno, da je spoznanje o osamlje­nosti, zamujeni priložnosti in praznini zares boleče. . Ljubezen druge polovice Aprila nas bo v ok viru programa gostovanj obiskal Ta bol’ teater Kul-evrov. Za dijake, študente in upokojence je na voljo posebna ponudba turno-prosvetnega društva Josipa Lavtižarja Kranjska Gora s kome-»plača 1, gledata 2«. Lepo vabljeni na mesečno dozo smeha! . dijo Ljubezen druge polovice, ki jo je režirala naša »hišna« režiserka KUD Franc Kotar Trzin, foto: Arhiv KPD Josip Lavtižar Tatjana Peršuh. Ljubezen druge polovice je predstava o najbolj norem, skrajno cene­nem ljubezenskem razmerju med ... Nadaljevanje tega stavka je izvor vseh zmot, zmed, zapletov in težav, ki delajo delo Alana Ayckbourna tako duhovito in dinamično. Temelj besedila in tudi uprizoritve sta večplastnost likov in komple­ksnost odnosov. Liki, ki niso samo črno-beli, na duhovit način razkri­vajo zakulisje prešuštva, v kolobociji dogodkov pa sta še največji žrtvi morda zakonca Featherstone, ki se po naključju znajdeta v središču dogajanja. Predstava bo na sporedu v Kulturnem domu Trzin v soboto, 14. aprila, ob 20. uri. Vstopnice lahko rezer virate na spletni strani kud­-trzin.si ali po telefonu 070 424 878, stanejo pa, kot je že ustaljeno, 8 KUD Franc Kotar Trzin vabi na kulturno-literarni večer Od talenta do uspeha z Nenadom Vladićem Nenad Vladić verjame, da ima vsakdo izmed nas talent in da je naša dolžnost do nas samih in tudi do naših prednikov, da ga uresničimo. In da ne bi njegova dognanja ostala samo del osebne izkušnje, je napisal knjigo z naslovom Od talenta do uspeha. Svoje talente, motive, želje, delovne navade, osebnostne lastnosti, razmišljanja in celo utrinke iz otroštva so z njim delili Ivo Boscarol, Dejan Zavec, Bernarda Marovt, Uroš Perić, Lara Bohinc, Alen Kobilica, Katarina Venturini, Peter Florjančič, Robert Lešnik in Alenka Kraigher. Najpomembnejša spoznanja bo Nenad delil z nami v četrtek, 29. marca, ob 19h v dvorani Marjance Ručigaj. Toplo vabljeni! . Trzinci - naš ponos Kultura »Samo drug drugemu lahko naredimo svet lepši.« Vsake toliko se na literarnih večerih KUD-a Franc Kotar Trzin zgodi alkimija, ki težke misli in zahtevne literarne teorije preobrazi v lahkotno in igrivo življenjsko radost, v preprosto navdušenje nad ustvarja­njem. Večer s Tomom Costo je že bil eden takih, ko se je v dvorani Marjance Ručigaj širil nalezljiv smeh, ko iz knjige ni bral avtor sam, ampak predstavnica iz občinstva, in ko se je po končanem pogovoru na odru dogajanje preselilo v preddverje in se je nazdravilo še s kozarčkom rujnega. Tom Costo je avtor treh knjig pa tudi igralec in stand-up komik, zato je literarni večer začel kar sam – z zabavnim klepetom z občinstvom. Ko se je že zdelo, da bo mode­ratorka Saša Hudnik ostala ta večer brez dela, pa se je Costo vendarle prepustil nje­nim vprašanjem o svoji knjigi PMS – Prigode modernega samca. Avtor je priznal, da je v zgodbah veliko avtobiograf­skih elementov, obenem pa je opozoril, da je moderni samec pravzaprav vsak moški, ki »se spopada z žensko igro«. Ko ga je Hudni­kova povprašala o stereotipih in zakaj jih uporablja, je Costo odgo­ voril: »Stereotipi so simpatični, služijo družbi! V zadnjem času ženske intenzivno delajo na svoji moči, kar je prav. Ta knjiga pa je tu zato, da slavi in hrabri moške, da nas spomni, da moramo tudi mi kdaj na pivo s prijatelji, da ne smemo živeti le na telefonih, ob tem pa seveda ne gre zapostavljati ljubljene osebe. Samo drug drugemu lahko naredimo svet lepši.« S Hudnikovo sta se v pogovoru dotaknila tudi njegove motivacijsko naravnane knjige Korajžnice. »Vsebuje motivacijske misli, reke in afo­rizme, z njo pa nagovarjam bralca, naj vztraja pri tem, kar ima rad, kajti pogosto me vprašajo, zakaj pišem in izdajam knjige v samoza­ložbi. Če tega ne bi počel, bi se mi najbrž zmešalo od dolgčasa. Pišem rad in moja domišljija ves čas dela, zato ustvarjam. Preprosto moram dati vse te ideje iz svoje glave,« je povedal Tom Costo in dodal, da je njegova želja čim več ljudi spodbuditi, da bi delali to, kar imajo radi. »Kajti če boste delali to, kar imate radi, boste zadovoljni in vam bo fajn. In če nam bo fajn, se bomo vsi imeli dobro,« meni Costo. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Razstava plodovite ustvarjalke Majde Šilar Številni obiskovalci, ki so 20. februarja prišli na odprtje razstave likovnih del amaterske slikarke Majde Šilar, so lahko v obeh nadstropjih avle Centra Ivana Hribarja občudovali zavidanja vreden opus njenih likovnih del. Akvarele, risbe in olja na platnu z motiviko tihožitij in modernejših, abstraktnih podob je av­torica naslikala v preteklih sedmih letih, kar kot članica Likovnega društva Senožeti Radomlje ustvarja pod mentorstvom akademskega slikarja Janeza Zalaznika. Majde Šilar smo bolj vajeni v drugačni vlogi, saj v okvi­ru Turističnega društva Ka­nja Trzin že dalj časa skrbi za postavitve razstav in vodi tudi društveno likovno sek­cijo. In ker so jo ob odprtjih razstav drugih ustvarjalcev pogosto spraševali, kdaj bo na vrsti razstava njenih del, je na te pobude odgovorila s to razstavo, ki pa je sovpadla tudi z njenim osebnim okrog­lim jubilejem. Trzinski župan Peter Ložar je odprtje razstave pospremil s priznanjem Šilarjevi in z ugo­ tovitvijo, da »je bil že skrajni čas, da Majda Šilar pripravi samostoj­no razstavo, saj so jo, sodeč po številu obiskovalcev, mnogi očitno že komaj čakali«. Razstavo je odprl predsednik turističnega društva Ljubo Arsov, ki je poudaril, da ima likovna sekcija, ki jo vodi Šilarjeva, v društvu pomembno vlogo, ob tem pa se ji je zahvalil tudi za njeno prizadevno delo in številne prostovoljske ure. O njenih likovnih delih je spregovorila predsednica likovnega društva Danica Šraj, ki je med drugim povedala, da je »Šilarjeva zelo lepo osvojila sodobnejši likovni izraz, zato zasluži pohvalo in iskrene čestit­ke«. Poudarila je, da je za amaterskega likovnika slikanje abstraktnih podob kar velik zalogaj, ki zahteva več znanja in drugačen pristop kot denimo slikanje tihožitij, ob tem pa dodala, da izpričujejo veliko zna­nja in veščin tudi ta njena tihožitja, zlasti zato, ker so vsa razstavljena nastala iz postavitev, pri katerih je treba tridimenzionalno podobo prenesti v dve razsežnosti. Odprtje razstave so popestrili Ana Jagodič na klavirju s Chopinovim valčkom v A-molu in s čudovito koledniško pesmijo možati Kerlci. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Kultura Trzinsko občinstvo osvojili Drugačni Premiera otroške glasbene predstave Drugačni je prvo marčevsko nedeljo povsem osvojila občinstvo v polni dvorani KUD-a Franc Kotar. 13 mladih igralcev skupine Show se je v tej pevsko in plesno precej zahtevni predstavi odlično znašlo. Na odru so nadvse uživali in uspelo jim je, da se je njihova energija prelila tudi v dvorano. Drugačni so združili vse, kar potrebuje uspešnica: preprosto, vendar navdihujočo zgodbo, prepričljivo igro, spevno in dinamično glasbo, privlačne plesno-glasbene vložke, barvite ko­stume in celo ekstravagantne pričeske. mrljivi, težava pa je v tem, da so med seboj strašno skregani. Vilinski napori, da bi jih zbližali, ne obrodijo sadov, vse dokler se ne pojavi skupni sovražnik. Morda pa le obstaja možnost, da Pupinke in Zma­zoni združijo moči? Zgodba izpod peresa Vike Šuštar je dobila odrsko podobo v režiji Saše Hudnik, tudi avtorice songov, ki jih je glasbeno odlično opremil Igor Razpotnik ml. Plesni koraki in gib so bili v domeni Aleksandre Kmetič, sicer tudi asistentke režije. Bar vite kostume je ustvarila Polo­na Šepic, za masko in odlične pričeske je poskrbela Klavdija Klemenc, za sceno Nina Goropečnik. Čeprav ni v navadi, da bi navedli tudi vse igralce, bomo tokrat nare­dili izjemo, saj si mladi igralci to zares zaslužijo. Na odru so se zvrsti­li Neja Janežič in Žak Župan Galunič kot človeka Vanessa in James, rdeče Zmazone so upodobili Domen Bergant, Pika Mušič, Nian Jurak, Zara Kolenc in Nia Bajrektarević, rumene Pupinke pa Tara Djordjević/ Nika Zavrl, Tami Pogačnik in Maks Lajovic. Vilinsko podobo sta si na­deli Doroteja Repinc in Maša Matjaž. Predstava je sicer namenjena otrokom od tretjega leta naprej, a bo navdušila tudi odrasle. Pred izidom marčevskega Odseva so imeli Showovci že tri pono­vitve, a ne dvomimo, da jih bo predstava doživela še veliko. Vsekakor In o čem pravzaprav govori predstava? Kdo so Drugačni? V temnem je vredna ogleda. . podzemnem svetu živijo prepirljiva bitja Pupinke in Zmazoni. So neu-Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Polletni nastop malih dramskih igralcev Člani Mini dramske šole (MDŠ), ki v Trzinu deluje že peto leto, so se februarja predstavili družinskim članom in priredili dva nastopa. Skupina MDŠ I, ki združuje otroke od 5. do 8. leta starosti, se je na odru dvorane Marjance Ručigaj predstavila z igro Mali potepuh Jelene Sitar v priredbi Saše Hudnik, skupina MDŠ II pa z avtorskim besedilom Saše Hudnik z naslovom Avdicija. Mali potepuh je ugledališčena pesmica o malem bosopetu, ki jo mahne v svet. Tokratna uprizoritev pa je bila v več pogledih posebna, tudi zato, ker so jo prvič pripravili kot lutkovno predstavo. Lutke so otroci izdelali sami, iz lesenih kuhalnic in različnih tkanin ob pomo­či mentorice Saše Hudnik in somentorice Aleksandre Kmetič. Lutke so tudi sami vodili in na odru preko njih komunicirali z občinstvom. Hudnikova je poudarila, da gre pri tem za velik razvojni korak, saj se mladi igralci na odru praviloma lažje izražajo z lastnim gibom in ek­spresivnostjo, medtem ko je lahko upravljanje lutk za občinstvo za 8-letnike kar velik igralski izziv. Občinstvo se je ob koncu predstave strinjalo, da so otroci ta izziv odlično premagali, in jim namenilo mo­čan aplavz. Tudi druga skupina, MDŠ II, ki jo obiskujejo šolarke, stare od 9 do 12 let, je prejela številne zaslužene čestitke, saj je njihova uprizoritev izstopala zaradi dvojega: precejšen del idej za točke, ki naj bi jih nji­hovi odrski liki izvajali na filmski avdiciji, so prispevale kar igralke, pri tem pa so morale veščine, ki jih sicer dobro obvladajo, prikazati na neroden način. Posebnost predstave pa je bila tudi, da je ena od igralk nastopila v vlogi kar dveh likov. Avdicija pripoveduje o petih prijatelji­cah, ki se udeležijo avdicije za najnovejši film, to zaseje mednje seme spora, nazadnje pa dekleta ugotovijo, da je prijateljstvo pomembnejše Kultura 8. natečaj za najboljšo zgodbo Trzina Trzin je poln najrazličnejših zgodb, bogat pa je tudi z zanimivostmi, našega kraja Trzina«, po pošti, na naslov TD Ka­ legendami in anekdotami. Da bi se te zgodbe ohranile tudi za prihod-nja Trzin, Ljubljanska c. 12f, 1236 Trzin. Rok je 16. nje rodove, želimo z natečajem Zgodba našega kraja prebuditi spomi-november 2018, ko se natečaj končuje. ne in spodbuditi domišljijo občanov. Zato vabljeni k pisanju zgodb prav Tri najboljše zgodbe po izboru strokovne žirije vsi, starejši in tudi mlajši. Zgodbe o preteklih dogodkih in osebah lahko bomo simbolično nagradili. oblikujete po pripovedovanju dedkov in babic, po svojih spominih ali Najbolj zanimive zgodbe in v njih opisane po­ po domišljiji. sebnosti Trzina ali osebe bomo vključili v turistično promocijsko gra-Dolžina je omejena na največ 2000 znakov, vključno s presledki, ob-divo, avtorji tako objavljenih besedil pa bodo ohranili moralne avtor­ vezno pa je treba pripisati, ali gre za izročilo, za resnično ali za izmi-ske pravice. šljeno zgodbo. Prispevke skupaj s podatki o avtorju (ime, priimek, na-Več informacij v zvezi z natečajem lahko dobite na telefonski številki slov) pošljite v zaprti ovojnici, s pripisom »Natečaj za najboljšo zgodbo 01 564-47-30. . Ob letu osorej ali … kaj je resnična ljubezen Gledališka predstava Ob letu osorej, ki smo jo lahko gledali na odru KUD-a Franc Kotar Trzin le nekaj dni po valentinovem, je bila kot nalašč za februarski čas, ko se morda pogosteje kot sicer sprašujemo o svojih (ljubezenskih) odnosih. Znano dramsko besedilo Bernarda Slada zaje­ma dogajanje v časovnem obdobju od 1951 do 1975, vendar je aktual­no še dandanes. V središče postavlja ljubezenski odnos med poročeni­ma moškim in žensko, ki se rodi iz nepričakovane avanture in preraste pa v 25 vsakoletnih spoznavnih vikendov na istem mestu ob istem času. Na trzinskem odru sta ju prepričljivo upodobila Monika Jekler kot Doris in Džoni Balloni kot George. Čeprav je osrednji dogodek pravzaprav skok čez plot, pa predstava bolj kot o prevari govori o zvestobi, zakonu in resnični ljubezni. S temi letnimi srečanji junaka ne spoznavata samo sebe, svojih čustev in od­nosa drug do drugega, ampak predvsem, kako daleč sta pripravljena iti zaradi ljubezni in za ljubezen. In kaj pravzaprav je ljubezen? Je morda to, da si dva stojita ob stra­ni tako ob največjih življenjskih radostih kot tudi največjih izgubah, pri razočaranjih, uspehih, spreminjanju in rasti? Je ljubezen to, da se vrača­ta drug k drugemu vse do točke, ko se zdi, da bi ob izgubi tega odnosa enemu in drugemu počilo srce?! Gledalcem, za dober ducat jih je bilo, sta Jeklerjeva in Balloni spretno in prepričljivo približala vso paleto čustev, ki se porajajo v ljubezenskem odnosu: od oboževanja do obtoževanja, od sočutja in razumevanja do jeze in sovraštva, od strastne zagledanosti do iskrene bližine. Trzinsko občinstvo pa jima je vračalo z muzanjem, gromkim smehom, pretrese­nostjo in celo solzami. Predstava, ki je nastala v produkciji KUD Fofité v sodelovanju s King Kong teatrom in v režiji Milana Goloba, zagotovo nikogar ni pustila ravnodušnega. Škoda le, da si te gledališke uspešnice, ki navdušuje že več kot 40 let, ni ogledalo več prebivalcev Trzina. . Tanja Bricelj, foto: Tanja Bricelj Šport in šah Trzinski šahisti na državnem prvenstvu Drugi vikend februarja je Šahovsko društvo KRKA Novo mesto v hotelu Šport na Otočcu gostilo državno prvenstvo v pospešenem in hitropo­teznem šahu za člane in članice. V obeh disciplinah so bila na sporedu tekmovanja za ekipe in posameznike. Trzinci smo se na Otočec peljali trikrat in nastopili v vseh štirih konkurencah za člane. Najprej smo, v pe­tek, sodelovali na ekipni tekmi v pospešenem šahu in se med trinajstimi prijavljenimi ekipami uvrstili na enajsto mesto, kar povsem ustreza raz­vrstitvi ekip po šahovskem ratingu. Naslov državnih prvakov so si priborili šahisti Železničarskega šahovskega kluba Maribor. Naslednji dan smo s štirimi igralci nastopili v konkurenci 42 posameznikov. Najbolje se je odrezal Stane Rijavec, ki je s štirimi točkami iz devetih partij pristal na 28. mestu, neposredno za njim sta bila Aleš Borštnik in Borut Bajec, Gregor Banfi pa je končal na štiridesetem mestu. Pokal zmagovalca je osvojil mednarodni šahovski mojster Boris Markoja iz Maribora. Zadnji dan, ko je bil na sporedu hitropotezni šah, je naš klub zastopalo 5 igralcev. Dopoldanski moštveni del smo končali na predzadnjem mestu med 17 ekipami, kar je bilo za nas rahlo razočaranje. Znova smo ugotav­ljali, da je dosežena uvrstitev pač odraz ratinga in da za tak igralni tempo (3 minute in dodatno po 2 sekundi na potezo) nimamo dovolj izkušenj. Na najvišjo stopničko so tu stopili šahisti Šahovskega društva Radenska­-Pomgrad. Po dveurni prekinitvi za kosilo pa so se nadaljevali še boji v posamični konkurenci. Po odigranih 11 kolih je slavil velemojster Matej Šebenik, med Trzinci pa je bil najbolje uvrščen Peter Krupenko, ki je zase­del 32. mesto. Barve Trzina smo branili še Anže Borišek, Borut Bajec, An­drej Grum in Aleš Borštnik, ki pa smo pristali povsem na repu tabele s 56 šahisti. Tako se je končal aktivni šahovski vikend, v katerem smo pridobili koristne izkušnje v igri z močnejšimi nasprotniki, in to v skrajšanem času. Zaradi državnih prvenstev in šolskih počitnic je bilo februarja v ljubljan­ski šahovski ligi odigrano le eno kolo. Ekipa BUSCOTRADE je v super ligi proti Šahovskemu društvu Domžale zabeležila minimalen poraz, z izidom 1,5 proti 2,5, in na lestvici zdrsnila na četrto mesto. V prvi ligi pa smo z enakim izidom (2,5 : 1,5) premagali moštvo Šahovskega društva Komenda Pogi in se povzpeli na peto mesto turnirske tabele. Do konca nastopov moramo odigrati še pet kol, tako da bo na črno-belih poljih še kar pestro. . Andrej Grum, foto: Andrej Grum Športniki leta 2017 V domači športni dvorani je Zavod za šport in rekreacijo Domžale 14. februarja organiziral zaključno prireditev Športnik leta 2017, ki so jo hkratnemu sodobnemu prazniku zaljubljencev valentinovemu primerno poimenovali Zaljubljeni v šport. Na prireditvi so nagradili najuspešnejše športnike in športnice, ki so v preteklem letu na državnem ali medna­rodnem nivoju dosegli vrhunske rezultate, in tudi prizadevne športne delavce občine Domžale, zaznamovali pa so tudi dva društvena jubile­ja. Med številnimi nagrajenci so bili tudi Trzinci, ki gojijo svojo športno strast v enem od domžalskih klubov. Medalje za prve večje dosežke se je razveselila Maruška Vuk (Atletski klub Domžale), zlate medalje tudi Tjaša Savšek Šinkovec (Karate klub Domžale) in Zarja Dremel (Ženski košarkarski klub Domžale). Za mednarodne dosežke je dobila pokal ka­rateistka Karin Podboršek, zlati pokal pa sta dobila tudi njen brat Žan Podboršek (oba Karate društvo Atom Shotokan-do) in dvigalec uteži Anže Kosmač (Težkoatletski klub Domžale). Rikardo Grizilo (Teniški klub Domžale) je dobil plaketo za športno rekreativno dejavnost, prejel pa ga je tudi Jan Emberšič, ki stanuje sicer v Kamniku, a obiskuje osnov­no šolo v Trzinu. Prireditev je spretno povezoval igralec Domen Valič, v glasbeno-plesno-športnem programu pa so sodelovale plesalke in ple­salci, igralci ameriškega nogometa, smučarski skakalci, nogometašice in kikboksarji, pela sta Tjaša Hrovat in njen zaročenec Uroš Steklasa. . Tanja Jankovič, foto: Vido Repanšek Kopica kolajn na državnem prvenstvu Smučarskoskakalni klub (SSK) Mengeš je prejšnji mesec dobil še štiri nove posamične državne prvake; to je na odlično organizira­nem memorialu v spomin na Blaža, Mateja, Sama in Jano v Zalo­kah pod Gobavico postal Jaka Perne (do 9 let), v Planici pa so se z zlatimi lovorikami okitili Živa Andrić (do 10 let), Alen Pestotnik (do 10 let) in Tit Voranc Božič (do 11 let), slednja pa sta se, skupaj z Nikom Bergantom Smerajcem, drugouvrščenim med posamezniki, in Timom Šimnovcem, pod Poncami veselila še novega moštvenega naslova državnih prvakov v konkurenci do 11 let. V gorenjskem po­kalu Cockte, v Sebenjah pri Tržiču, je poleg zmagovalcev, Benjamina Bedrača (do 12 let) in Jake Perneta, na oder za najboljše skočil še tretjeuvrščeni David Sitar (do 9 let), v Gorenji Savi pri Kranju pa ob prvouvrščenih Titu Vorancu Božiču in Živi Andrić še drugouvrščeni Alen Pestotnik in tretjeuvrščeni Nik Bergant Smerajc. Na tamkajšnji najmanjši skakalnici je bil pred tem, v regijskem pokalu Cockte, zno­va prvi tudi Jaka Perne. Vsi otroci, ki bi se radi preizkusili v tem lepem športu, so toplo va­bljeni na trening, vsak ponedeljek od 16.30 do 18.00, v telovadnico osnovne šole v Mengšu, za informacije pa lahko pokličejo tudi na telefonski številki 041/767 397 ali 041/750 404. . Miha Šimnovec, foto: SSK Mengeš Šport in zdravo življenje Anže Kosmač znova najboljši V nedeljo, 18. februarja, je Težkoatletski klub Domžale v svojih pro­storih gostil Klub dviganja uteži Olimpija. Tekmovalci domačega kluba so prikazali lepe dvige in so dosegli skupaj 1333 točk. Za TAK Domža­le so nastopili: Anže Kosmač, ki je v potegu dvignil 120 kilogramov, v sunku pa 148 kilogramov, Jernej Orešek (111 + 127), Valentin Orešek (103 + 127), Jaka Žagar (94 + 117), Tim Mušič (70 + 105) in Črt Lapa­nje (51 + 60). Posebej pa je treba omeniti najboljšega tekmovalca na tekmi, Trzinca Anžeta Kosmača, ki je bil zelo blizu novega državnega rekorda v sunku v kategoriji do 85 kilogramov. Nalogo je opravil z odliko, potem pa mu je v sunku z ramen pri 153 kilogramih zmanjkalo malo moči, a si je precej obetal od državnega prvenstva, ki je bilo 11. marca v Mariboru. Anže se je na to prvenstvo intenzivno pripravljal, tudi s piljenjem tehnike, o rezultatih pa bomo poročali v prihodnjem Odsevu. . Valentin Orešek, foto: Valentin Orešek Odmevna prva borza lokalnih živil osrednjeslovenske regije Vedno več ljudi se zaveda pomembnosti samooskrbe, torej oskrbe z lokalno pridelanimi živili. Zato ne presene­ča, da je borza lokalnih živil osrednje Slovenije, ki je potekala v drugi polovici februarja v Ljubljani, presegla vsa pričakovanja organizatorjev in močno navdušila več kot osemdeset udeležencev. Na pobudo Oddelka za razvoj okolja Mestne občine Ljubljana, Regi­onalne razvojne agencije Ljubljanske urbane regije (RRA LUR), Turiz­ma Ljubljana in Kmetijsko-gozdarskega zavoda Ljubljana in v sodelo­vanju z zavodom EKOmeter so se na enem mestu zbrali pridelovalci živil iz Ljubljane in osrednjeslovenske regije in potencialni kupci iz javnega in zasebnega sektorja. Zbrane je nagovoril podžupan Mestne občine Ljubljana Dejan Crnek, ki je ob tem pozdravil idejo o združevanju posameznikov in ustanov, saj po njegovem vsi skupaj pomembno prispevajo k boljšemu počutju in večji kakovost življenja prebivalcev osrednjeslovenske regije. Obe­nem pa se je tudi zahvalil organizatorjem in številnim udeležencem, med katerimi so bili predstavniki ljubljanskih vrtcev in osnovnih šol, pridelovalci, hotelirji in gostinci. Zatem so zbrane nagovorili še Gorazd Maslo, vodja Odseka za ra­zvoj podeželja pri Oddelku za varstvo okolja MOL, Roman Medved, vodja projektov na RRA LUR, in Alenka Soršak iz Turizma Ljubljana. Vsi trije so poudarili pomen lokalno pridelanih živil in sodelovanja posameznikov z ustanovami, hotelirji in gostinci. Govorci vidijo velik potencial v povezovanju mesta z drugimi območji. Tako sodelovanje se bo v prihodnosti odražalo tudi na področju trajnostnih prehranskih sistemov, v družbeni infrastrukturi, poslovnih povezavah, kulturnem delovanju, turizmu in še marsikje drugje. Udeleženci prve borze lokalnih živil so zatem uživali na delavnici, na kateri so predstavniki šol, vrtcev in gostincev iskali priložnosti za poslovno sodelovanje s pridelovalci živil. Poslovnih pogovorov se je udeležilo 39 osrednjeslovenskih pridelovalcev lokalnih živil, 19 pred­stavnikov ljubljanskih šol in vrtcev ter 9 hotelirjev in gostincev, prisotni pa so bili še mnogi drugi, ki jih opisana tema zanima. Udeleženci na koncu niso skrivali navdušenja nad takimi srečanji, saj po njihovem prinašajo sveže spodbude in zamisli za najrazličnejše prihodnje plodovite, trajnostno naravnane projekte. . V. S. P., foto: Arhiv RRA LUR Dobro je vedeti Dimniški požari Med kurilno sezono se poveča število dimniških požarov, če pa se tak požar iz dimnika razširi na stavbo, so posledice lahko tragične. Februarja so temperature padle precej pod ničlo. In ker v takem vremenu vsi pora­bimo za ogrevanje več energentov, se poveča tudi možnost požara v dimniku. Kaj lahko storimo, da ne pride do tega? Če uporabljamo trdno gorivo, ki v kurilni napravi ne zgoreva popolno, vsebujejo dimni plini tudi saje in nezgorele ogljikovodike, to pa se kot gor­ljive obloge nabira na stenah dimniškega priključka in dimnika. In če so obloge izpostavljene zelo visokim temperaturam, na primer visokim tem­peraturam dimnih plinov, se vžgejo in to gorenje oblog je dimniški požar. Začetno fazo dimniškega požara prepoznamo po intenzivnem izhaja­nju temnega oziroma temnorumenega dima iz dimnika, v intenzivni fazi gorenja oblog pa tudi po iskrah ali celo plamenu na ustju dimnika, zato se dimniški požar opazi najprej zunaj stavbe in ga v tej fazi največkrat prvi opazijo sosedje ali mimoidoči. Pri intenzivnem gorenju oblog pa se lahko v dimniku pojavi tudi rahlo bobnenje. Debelejše obloge gorijo dalj časa in bolj intenzivno. Če ima dimnik manjšo toplotno upornost, so površinske temperature v dimniku višje in lahko v njem nastanejo razpoke, skozi te pa začne dim prodirati v prostore. Kako dimniški požar preprečiti Kurilno napravo in dimnik, in to oboje z ustreznimi tehničnimi lastnost­mi, naj vgradi pooblaščeni izvajalec, skladno z navodili proizvajalca in predpisi, in preprečiti je treba nalaganje gorljivih oblog v dimniku. Če pa se te že nabirajo, jih je treba odstraniti; zaradi zahtevnosti tega dela naj to opravi dimnikar. Zagotoviti je treba takšno zgorevanje, da saje in smola sploh ne nastajajo in se torej ne nabirajo v dimniškem priključku in dimniku, to pa zagotovimo v prvi vrsti s pravilno vgradnjo kurilne na­prave z majhnimi emisijami in visokim izkoristkom. Kurilne, dimovodne in prezračevalne naprave je treba redno pregledovati in vzdrževati. V kurilni napravi pa kurimo samo gorivo, ki ga predvidi izvajalec, in nikoli ne od­padkov. Kurimo s suhim lesom, sušenim na zraku, s poleni, prilagojenimi velikosti kurišča in toplotni moči kurilne naprave, zakuriti in kuriti je treba po navodilih proizvajalca ali vsaj skladno s splošnimi pravili kurjenja glede na izvedbo kurišča. Navodila za pravilno kurjenje lesa so ob nakupu navadno priložena ku­rilni napravi, dostopna pa so tudi na spletnih straneh proizvajalcev kuril­nih naprav, splošna navodila z naslovom Zgorevanje lesa v malih kurilnih napravah pa so dostopna na spletni strani Ministrstva za okolje in pros-tor, kjer najdete tudi druge informacije o dimnikarski dejavnosti. Požarna varnost pri načrtovanju, vgradnji in rabi kurilnih in dimovodnih naprav je opredeljena v smernici SZPV 407/12. Kako ukrepati ob dimniškem požaru • Ob požaru takoj pokličite na številko 112 in sporočite nujne podatke. • Dimniški požar lahko omejite tako, da zaprete ali vsaj omejite dovod zraka v kurilno napravo in s tem tudi v dimnik. Zapreti je treba tudi vse morebitne odprtine na dimniku, skozi katere bi lahko vanj prihajal zrak (npr. priključki na dimnik, dimniška vratca). • O nastanku dimniškega požara je treba takoj obvestiti vse uporabnike prostorov in stanovanj, skozi katere poteka dimnik, nato pa tudi preos­tale uporabnike stavbe. • Če je mogoče in to ne pomeni ogrožanja vaše varnosti, je treba omo­gočiti dostop do dimnika po njegovi celotni višini, od njega odmakniti morebitne gorljive materiale in se pripraviti na gašenje začetnega po­žara okoli dimnika. Ta se lahko pojavi najprej na kritičnih točkah dimni­ka, kot so priključek na dimnik, iztočna in čistilna dimniška vratca, na prehodu skozi strope in streho, na morebitnih gorljivih oblogah in pohi­štvu ob dimniku ipd. Upoštevati je treba, da je temperatura gorenja saj in smol v dimniku lahko tudi več kot 1000 stopinj Celzija. • Dimniškega požara ne gasite z vodo, kajti voda se v dimniku upari in lahko poškoduje tako tistega, ki gasi, kot tudi dimnik. Ne odpirajte di­mniških vratc, saj je velika nevarnost, da bosta ogenj in dim izbruhnila v prostor. Dimniški požar naj omejijo in, če je treba, pogasijo gasilci. Gašenje dimniškega požara je zahtevno. Če ni večje nevarnosti za po­škodbe dimnika in za požar na stavbi, lahko zgorevanje oblog nadzoru­je že dimnikar, ki je usposobljen za izžiganje gorljivih oblog v dimniku. • Ne vstopajte v zadimljene prostore, saj se lahko zastrupite z dimnimi plini, predvsem z ogljikovim monoksidom (CO), oziroma lahko pride za­radi pomanjkanja kisika v zraku tudi do zadušitve. Dobro je vedeti • Po končanem zgorevanju oblog v dimniku je treba dimnik na kritičnih mestih, še posebej na prehodih skozi gorljive strope in streho in ob gorljivih oblogah dimnika, še nekaj ur nadzorovati, dokler se vsi deli in površine dimnika ne ohladijo pod mejno temperaturo vžiga, to je pod 85 stopinj Celizija. Po dimniškem požaru Pred nadaljnjo uporabo je treba dimnik temeljito pregledati in odstraniti morebitne nezgorele obloge. Praviloma opravi to dimnikarska družba. Če dimnik ni odporen proti izžiganju saj, je velika verjetnost, da bo zaradi toplotne preobremenitve med požarom treba dimnik ali vsaj dimniško tuljavo obnoviti ali celo zamenjati. In spremeniti je treba način kurjenja, ki je povzročil dimniški požar. Če pa to ni mogoče, je treba zagotoviti redno in morda tudi pogostejše čiščenje dimnika. . Marko Kajfež, mag. inž. tehniške varnosti, foto: Osebni arhiv Marka Kajfeža 27. 3. 2018 Trzin (ostale ulice) DATUM URA NASELJE LOKACIJA 28. 3. 2018 15.30–17.00 Trzin Na dvorišču Mengeške 9, Trzin 17.30–19.00 Trzin Na parkirišču pred trgovino Mercator RAZPORED ODVOZA NEVARNIH ODPADKOV V OBČINI TRZIN (POMLAD 2018) Akumulatorji, baterije, zdravila, avtomobilov, motorno olje, pločevinke s potisnim Kaj so nevarni odpadki? Pomembno! Nevarni odpadki zaradi njihove sestave ob nepravilnem odlaganju lahko onesnažijo okolje, podtalnico ali druge dragocene vodne vire. Zato nevarnih odpadkov NE SMEMO odlagati v navadne zabojnike za odpadke ali v naravo, prav tako pa jih ne smemo zlivati v kanalizacijo. Javno komunalno podjetje Prodnik d.o.o., Savska 34, 1230 Domžale 01/729-54-30 I info@jkp-prodnik.si I www.jkp-prodnik.si. Ste vedeli? Nevarne in kosovne odpadke lahko kadar koli v letu brez doplačila oddate v Centru za ravnanje z odpadki Dob. pesticidi, barve, laki, kozmetika, svetila, gume osebnih plinom, razredčila, odpadno jedilno olje, ostri medicinski KAKO RAVNATI Z NEVARNIMI ODPADKI? Nevarni odpadki naj bodo v embalaži, ki omogoča varen prenos do zbirnega kraja. Tekoči odpadki naj bodo zaprti, čeprav improvizirano. Odpadkov iz iste skupine ne združujte v večjo embalažo, ker lahko pride med njimi do kemične reakcije. Odpadke naj prinesejo polnoletne osebe, ki bodo pri rokovanju z njimi upoštevale varstveno tehnična navodila, ki ste jih dobili z nakupom izdelka, iz katerega je odpadek nastal. Ostri odpadki morajo biti predani v embalaži iz stekla ali trde plastike. odpadki (npr. igle) ... Trzinski podjetniki Zdravo, okusno in v pravih razmerjih Malo za šalo in malo za res bi lahko rekli, da se pri Milošu Stojanoviću vse vrti okoli pravilnih razmerij, a tok­rat ne govorimo o telesnih merah, kot bi pri osebnem trenerju pričakovali, ampak o zdravi prehrani. Pravilne sestavine in prava razmerja med hranili v obrokih so namreč posebnost ponudbe njegovega lokala MyExAn­dMe, ki navdušuje v trzinski industrijski coni že od začetka letošnjega leta. Povprašali smo ga, kaj je mogoče dobiti na njihovih krožnikih in zakaj so ti obroki tako drugačni od drugih. Začniva pri imenu, ki je nenavadno in šaljivo: MyExAndMe ali, če prevedem, MojaBivšaInJaz … Kaj to pomeni? Ne, nimam lokala z bivšo (smeh), ga je pa imel prej njegov prejšnji lastnik, od katerega sem ga odkupil, in to z inventarjem vred. Ime se mi je zdelo zabavno in posrečeno, zato smo ga ohranili, a smo bistveno prenovili ponudbo in tudi koncept lokala. Prejšnji lastnik si ga je zamislil kot Lounge caffe, torej kot lokal le s pijačo, zame pa je najpomembnejša ponudba zdrave hrane in obrokov, ki ustrezajo fit prehranskim smernicam in omogočajo okusno hrano tudi za vse, ki so na dieti. Moja ideja za ime pa je bila pravzaprav Fit Brunch, kot fit obrok med zajtrkom in kosilom. Kako ste kot osebni trener sploh pristali v gostinstvu? Že 15 let delam v fitnesu in kot osebni trener, že ves ta čas pa sem v Ljubljani in okolici pogrešal ponudbo zdrave prehrane, ki bi zares stro­kovno upoštevala pravila zdrave priprave, uporabljala zdrava razmerja in prave sestavine. Nikjer nisem bil zadovoljen, zato sem se odločil sam nekaj narediti. Kaj pomenijo prave sestavine, pravilna razmerja …? Kakšna bi morala biti priprava zdrave hrane? V našem lokalu kuhamo brez nasičenih maščob, hrano pripravljamo na kokosovem olju, ker ostanejo te maščobne kisline tudi pri višjih temperaturah nenasičene. Za solato pa uporabljamo domače prek­mursko bučno olje, zato so naše solate med gosti prava uspešnica. Poleg tega uporabljamo integralno, polnovredno moko in rdeči ali rja­vi riž, za pice špinačno testo ... V naših sladicah ne boste našli bele moke in sladkorja. K obrokom dodajamo omega maščobe v pravilnih razmerjih – včasih že med pripravo, pri ribjih jedeh na koncu … Kaj je tisto, po čemer se ločite od drugih? Naš glavni adut je naše osebje, saj pripravljajo obroke ljudje, ki so tudi sami »fitneserji«, osebni trenerji ali pa imajo specifične prehran-ske potrebe, kot denimo naša slaščičarka Hana, ki ima celiakijo, in je mojstrica v pripravi sladic brez sladkorja in moke. Na naše osebje sem zelo ponosen! Kakšne jedi najdemo na jedilniku MyExAndMe? V naši ponudbi so zdravi, uravnoteženi obroki za ljudi, ki so na dieti, kot so LCHF (manj ogljikovih hidratov in več maščob), paleo, belja­kovinska in podobne. Vsi ti obroki so tako okusni, da jih z veseljem pojedo tudi tisti, ki nimajo nobenih omejitev in se prehranjujejo čisto običajno. Za zdaj ponujamo le malice, naši jedilniki pa so tematsko Trzinski podjetniki obarvani po dnevih: ob torkih strežemo rižote in brezglutenske teste­nine, četrtek je dan za fit-burgerje, petki so ribji … Nekatere jedi pa imamo v ponudbi ves čas, denimo omlete, ki jih je mogoče naročiti glede na število jajčk in z dodanim beljakom. Vedno se kaj spreminja, našo ponudbo pa tudi nenehno dopolnjujemo. Z aprilom bomo pre­novili teraso in ponudili še meni a la carte, hrano pa v bližnjo okolico tudi dostavljamo – po Trzinu, v IOC in do Dunajske ter v Domžale in Mengeš. . Tanja Bricelj, foto: Osebni arhiv Miloša Stojanovića Poslovni zajtrk trzinskih podjetij Na približno 45 hektarih obrtno-industrijske cone (OIC) Trzin, kjer stojijo tudi stanovanjski objekti, posluje okrog 550 podjetij, ki pa se med sabo ne poznajo in drug za drugega ne vedo, kaj kdo dela. Tudi zato so v podjetju Stelkom, ponudniku telekomunikacijskih storitev s sedežem v OIC, sredi februarja v lokalu Zip Baza organizirali poslovni zajtrk, na katerega so poleg svojih partnerjev povabili tudi druga podjetja iz te cone. Ob kavici in rogljičku se je med podjetniki razvil živahen pogovor in zagotovo se je sklenil tudi kakšen dogovor, tako poslovni kot zasebni. Na vabilo na podje­tniški zajtrk se je odzval tudi Rado Gladek, in to v dvojni vlogi, kot trzinski podjetnik in kot podžupan, in ob tem spomnil: »Člani Odbora za gospo­darstvo in kohezijo Občine Trzin smo že v začetku leta 2015 organizirali srečanje s podjetniki, a se jih je odzvalo le nekaj. Na srečanju pa so bili omenjeni določeni problemi v zvezi z delovanjem OIC.« Podžupan dobro pozna delovanje obrtno-industrijske cone, saj je bil od leta 1990 zaposlen v enem od takrat uspešnih trzinskih podjetij, zato meni, da je za njen razvoj kot celote veliko bolje, da se organizirajo podobna srečanja, kot da bi pri tem sodelovala občina. »Business breakfast je oblika neformalnega druženja zainteresiranih s popolnoma jasnim namenom – iskati sinergije in skupne poslovne priložnosti. Mi ugotavljamo, da podjetja v OIC nas in tega, kar počnemo, še vedno ne poznajo dovolj in da se ne obračajo na nas, ko iščejo ponudnike. Enako se dogaja tudi drugim podjetjem v coni. To stanje želimo preseči tudi z dogodki, kot je tale danes. Odziv je nad pričakovanji, kar kaže, da pravilno razmišljamo. Seveda pa bi kot prebiva­lec Trzina podobne pobude pričakoval tudi od občine,« je povedal Rado Repenšek iz podjetja Stelkom, ki z družino v Trzinu tudi živi in tako rekoč iz prve roke pozna razmere in problematiko IOC Trzin. . Tanja Jankovič, foto: Tanja Jankovič Trzin’c vas gleda Pluženje po trzinsko Mesec februar, zadnji mesec meteorološke zime, nam je vendarle pokazal zobe – sprva s snegom, na koncu pa še z mrazom! Trzinski pločniki in ceste so bili časovno vzorno očiščeni in (ponekod celo pre­več) posuti. Drugače pa je, ko vzamemo pod drobnogled funkcional­nost oziroma praktično uporabnost opravljenega pluženja, čiščenja in posipavanja javnih površin. Zanimiv je namreč način čiščenja in odlaganja snega na nekaterih ulicah, posebej vzdolž občinske »ma­gistralke« – Ljubljanske ceste. Ko pade večja količina snega, očistijo »dvorni vzdrževalci« na njej le pločnike na zahodni strani, medtem ko očistijo na njeni vzhodni strani samo uvoze, in to mestoma tako, da pobere ob odjugi na pločniku ves sneg, le tam ne, kjer so uvozi. In tako se obdrži narinjeni sneg ponekod še vse do prve spomladanske odjuge. Na teh mestih se mu morajo nič krivi pešci izogibati, bodisi s prečkanjem ceste (tudi zunaj prehoda za pešce) in z nadaljevanjem poti po zahodni, vedno očiščeni strani, bodisi s premagovanjem, re­cimo preskakovanjem tudi meter in več visoke snežne ovire. To pa bi se morda dalo urediti tudi malo drugače – potrebno bi bilo le pluženje in posipavanje »z glavo«. Ampak, zakaj bi se zdaj, ko smo že vstopili v pomlad, kdo še ukvarjal z lanskim snegom? Pa bi se moral, če ne zaradi česa drugega, pa zato, ker bo tudi prihodnjo zimo menda spet snežilo … . Miha Pavšek, foto: Miha Pavšek Vremenska sekir(i)ca Februarski zimski scenarij za anale Zadnji mesec letošnje meteorološke zime se je odločil, da pokaže, kakšne so bile zime nekoč – snežene in mrzle! In to seveda ne na vsakih dvajset let ena, temveč zaporedoma ali z le nekajletnimi presledki. Letošnja zima je samo ena v vrsti tistih, ki potrjujejo podnebne spre­membe in vse večji vpliv človeka na to. Njen začetek je bil sorazmerno topel in moker, sledil je skoraj rekordno pretopel osrednji zimski mesec, skoraj enako ekstremen pa je bil tudi naslednji, le v nasprotno, mrzlo smer. Februarja smo imeli, razen prvi dan, ves čas snežno odejo, vse od sneženja na svečnico (2. 2.). A pozor: »Če na svečnico sneži, se že vigred oglasi.« Skrbi, da bi pomlad pozabila na nas, torej ni, pa čeprav smo do­bili zadnjo obilnejšo snežno pošiljko še prvi teden marca. Saj sta že dan žena in še bolj dan štiridesetih mučenikov zimsko vreme postavila »na hladno« (no, dejansko sta ga postavila na toplo) oziroma na smetišče vremenske zgodovine. V sredogorju in visokogorju bo sneg letos dolgo vztrajal, zato se ni bati, da bomo imeli pri vodotokih to pomlad opraviti s sušo. V znamenju mraza in snega Oglejmo si še enkrat pobližje vremenske značilnosti letošnjega sveča­na, najprej kar s pomočjo naše preglednice. Povprečna temperatura zraka je bila kar za 4 °C nižja od januarske! Najvišjo temperaturo ta mesec smo dosegli prvi, najnižjo pa zadnji dan. Nenavadno je, da je bil februar kljub podpovprečni temperaturi moker, natančneje zasnežen, zlasti prva dekada. Snežilo je kar 13 dni, čeprav nekajkrat le rahlo; največ padavin (prek 40 mm) pa smo dobili 3. februar­ja. Saj še pomnite – prvi vikend v mesecu je bil v znamenju kidanja in plu­ženja. Zabeležili smo tudi štiri ledene dneve (to so dnevi, ko temperatura ves čas dneva ne gre nad ledišče) in prav vsi so bili zadnje dni meseca, šest dni pa je bila povprečna dnevna temperatura zraka med 0 in 1 °C. Mraz niti ni bil tako hud, saj se je najnižja temperatura zraka sedemkrat spustila pod minus 5 stopinj, a je bil vztrajen, natančneje dolgotrajen. Imeli smo kar 19 mrzlih dni ali povedano drugače dve tretjini meseca se je najnižja dnevna temperatura zraka spustila pod ledišče. Sicer pa ste verjetno že dobili položnico za februarsko ogrevanje, ki je gotovo »ogrela« vašo denarnico. Morda pa ste se ob tem malo zamislili, da bi kazalo kaj storiti v zvezi z energetsko učinkovitostjo vašega doma. Vremenski »sladkorčki« Na koncu še par »sladkorčkov«, povezanih z mrazom, kakršen nastopi – sodeč po vremenski statistiki – le nekajkrat na stoletje. Nad nas je prišel mraz zadnje februarske dni naravnost oziroma z le nekaj ovinki iznad Sibirije. Da nas je zares zeblo, kot bi bilo 15 ali 20 stopinj pod lediščem, pa je poskrbel predvsem veter, ki je pošteno pihal večino teh dni. Na zadnji dan meteorološke zime (28. 2.) smo se prebudili v letos najhladnejše jutro, ko smo namerili v Novi vasi na Blokah –27, na Jezerskem –25, v Babnem Polju –24, v Logatcu –22, v Velikih Laščah –21, na letališču Brnik in v Kočevju –20, v Ljubljani in Trzinu –12 in še celo na letališču Portorož –5 stopinj Celzija. V mrazišču Mrzla Komna pa je bilo ob 7. uri kar –38 °C; če ste za pustolovščino, obiščite to mrazišče enkrat spomladi, ko je sneg že bolj predelan. Dosegli ga boste po dobre pol ure hoje s planine Na kraju proti Lepi Komni. Pot vodi po robu kotanje, v dnu katere je poseben zaklon z merilnimi instrumenti. Kadar je snega toliko kot letošnjo zimo, je treba merilne naprave sredi snežne sezone (v gorah je ta precej daljša od zimske) dvigniti, za 2 do 3 metre, da so še vedno nad snegom in lahko merijo temperaturo zraka. Jutro 25. februarja je bilo v gorah med najhladnejšimi v zadnjih 50 letih. Na Kredarici so izmerili –27,1 °C, kar je najnižja temperatura po noči s 6. na 7. januar 1985, ko so izmerili –28,3 °C. Na Rogli in Krvavcu, kjer so 26. februarja letos namerili –20,2 oz. –20,6 °C, je bilo nazadnje hladneje pred šestimi leti, 5. februarja 2012 (–20,7 °C). Temperaturni odklon zad­nje februarske dni glede na povprečje za ta čas je bil ponekod tudi do 10 °C! Nazadnje je bilo podobno vreme konec leta 2009. In kam se je skrila megla, saj smo je bili deležni le nekaj dni? Odnesel jo je mraz, jasno, sicer pa vam jo bodo letos vsaj še dvakrat tudi prodajali, ja, seveda, na volitvah. A pustimo zdaj meglo in mraz pri miru, letos je pri nas gregor­jevo nadomestilo pust, ki je tokrat povsem odpovedal, in pred nami so vendarle dnevi, ko nam bo toplota končno zlezla pod kožo. . Miha Pavšek, foto: Miha Pavšek Vremenska postaja OŠ Trzin februar 2018 Kazalec Podatek Datum/ Niz Ura/ Obdobje Povprečna temperatura zraka (°C) 0,1 1.–28. 2. mesec Najvišja temperatura zraka (°C) 9,5 1. 2. 15.38 Najnižja temperatura zraka (°C) – 12,1 28. 2. 7.28 Največji dnevni hod T zraka (maks/min; v °C) 14,8 (6,7/– 8,1) 16. 2. 0.00–24.00 Število dni s padavinami > 0, 25/2,5/25 mm 15 /11/0 1.–28. 2. mesec Skupna mesečna količina padavin (mm) 85/111* 1.–28. 2. mesec Največja dnevna količina padavin (mm) 45 3. 2. 0.00–24.00 Največja skupna višina snežne odeje (cm) 23 7. 2. 7.00 Najvišja hitrost vetra km/h / smer 32 / S 26. 2. 10.30 Št. ledenih/hladnih dni(maks/min dnevna T . 0 °C) 4 / 19 1.–28. 2. mesec * Podatek za VP Domžale (ARSO), kjer vse padavine, kadar so v obliki snega, dnevno stalijo. Vir: Vremenska postaja OŠ Trzin (CZ Trzin) – trzin.zevs.si Napovednik ALZHEIMER CAFE SOOČANJE SVOJCEV Z NEGATIVNIMI OBČUTJI OB SKRBI ZA OSEBO Z DEMENCO D dr. Vid V. Vodušek, univ. dipl. psih. Dom počitka Mengeš, Glavni trg 13, Mengeš NE POZABITE PRITI! Društvo upokojencev Žerjavčki Trzin vabi na svoje aktivnosti Torek, 25. 3. 2018, ob 8. uri pohod na Gradiško Jezero; Torek, 3. 4. 2018, ob 8. uri pohod na GEOS iz Moravč; Četrtek, 19. 4. 2018, ob 8. uri izlet na Vrhniko – Cankarjevo leto. Vabljeni! DRUGE AKTIVNOSTI -Kolesarji zaradi vremenskih razmer trenutno počivajo. -Pohodniki hodijo na krajše in daljše sprehode ob torkih, izpred Mercatorja, ob 8. uri. -Balinarji se ob lepem in toplejšem vremenu že pripravljajo na letne tekme in balinarski turnir PZDU. -Strelci vadijo streljanje z zračno puško na strelišču strelskega društva v OŠ Trzin, ob ponedeljkih, od 11. do 12. ure. -Ročne spretnosti – za ustvarjanje se člani družijo v društ ve­ni sobi na Mengeški 9 ob četrtkih, po 10. uri. Nikoli nisi sam, če si vsaj malo aktiven in v našem društvu. Zoran Rink, predsednik Društva upokojencev Žerjavčki Trzin Novi Dacia Duster Slika je simbolna. Renault Nissan Slovenija, d.o.o., Dunajska 22, 1511 Ljubljana. že za 12.990 € w w w.dacia.si 4 zimske 200 € darilni BON* Dacia. Z anesljiv par tner GRZS. pnevmatike + za dodatno opremo *Več informacij o ponudbi in pogojih nakupa je na voljo na ww w.dacia.si Brezplačni paket 4 zimskih pnevmatik podari Dacia kupcem novih vozil, ki so fizične osebe ali lastniki malih podjetij. Dacia Financiranje ni pogoj za pridobitev paketa zimskih pnevmatik in darilnega bona ki velja za nakup dodatne opreme. Poraba pri meš anem ciklu 4,4 – 10,9 l /10 0 km. Emisije CO 2 115 – 15 8 g /km. Emisijska s topnja: EURO 6c in EURO 6b. Emisija NOx : 0,017 – 0,0 428 g /km. Emisija trdnih delcev: 0,0 0 0 05 – 0,0 0238g /km. Število delcev (x1011): 0,02 – 32,76. Ogljikov dioksid (CO2) je najpomembnejši toplogredni plin, ki povzroča globalno segrevanje. Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka. Prispevajo zlasti k čezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona, delcev PM10 in PM2,5 ter dušikovih ok sidov. Več informacij o ponudbi, nakupu in pogojih nakupa je na voljo na dacia.si. www.malgaj.s i