Januš Golec: 24 Po pripovedovanju strica z Dravskega polja iz pretekle in scdanje dobe Orožniška patrulja ni izpustila enkrat ^avohanega plena. Orožnika sta morala zajeti Jurija;za vsako ceno. Videla sta ga celo, v katero poslopje je pribežal v skrajni sili in da ni mogel nikamor drugam kakor pod kup krme. Približala sta se res pravemu seniku, na katerem je tičal zasledovani. Najbolj vestni ter službeno navdušeni orožnik je stekel po lestvi na škedenj in pričel pozivati begunca na mirno predajo. Jurija je prešinjala pod senom bridka zavest, da je odzvonilo njegovi svobodi. Razne ukane so mu švigale po možganih, oklenil se je v zmedi ter strahu najbolj nerodne. Iz skrivališča je odgovoril orožniku z jokavim glasom, zakaj neki bi tiščal roke v orožnikovo verigo, ko pa hoče samo k dekletu pod okno. Prvemu orožniku je priskočil tedaj na pomoč tovaris, ki je poznal dobro Jurija in ga je pokiical izpod kupa krrne po imenu. Sedaj je bilo Potočniku za biti ali ne biti. Naenkrat ie vstala pred njim osvešena in že enkr-at res- nično doživeta slika vklenjenega človeka, katerega zaslišujejo, ga obsodijo in se zapahnejo za njim težka vrata ječe za vse življenje ... Ta na lastni koži in duši okušani doživljaj mu je vlil moč, da je potegnil iz žepa revolver in oddal iz razdalje 4—5 korakov tri strele. Zgrešenim Jurijevim kroglam je orožnik odgovoril iz puške in je ranil drznega strelca v desno ramo. Niti skeleča rana ni omajala v preganjanem zavesti, da se mora braniti, sicer bo koj vklenjen — in zbogom zlata svoboda za vselej. Ustrelil je še dvakrat v upanju: zasledovalca bosta skočila proč od sena in mu ponudila priliko za skok s škednja in pobeg v kritju temne noči. Tudi ti dve krogli sta odjeknili v gluho noč ... Orožnik je užugal prav resnega upornika z drugo kroglo v levo nadlaket in mu strl s hudo rano nadaljni odpor. ^atrulja je naglo sprevidela, da je sokol ob peruti, planila proti senu. izvlekla ranjenca in mu nataknila verigo brez zoperstavljanja. Jurij je uvidel brezplodnost odpora in se je pokoril, kar mu je velel mož postave. Še isto noč po aretaciji na dobrovškem seniku so odvedli Jurija Potočnika v zapor mariborskega okrož-  nega sodišča, kjer mu je obve -. 1 rani sodni zdravnik. Sou..e -|o '.:i.elo koi s nreiskavo in zasliševanjera nevarnega ponarejevalca. Z izpraševanjem po precej hudem boju prijetega ni bilo nič kaj pravega. Rani sta se razboleli ter obetali gnojitev z najhujšim, če ju ne očistijo z izdatno zdravniško pomočjo v bolnišnici. Jurij Potočnik je bil oddan v mAriborsko splošno bolnišnico 20. maja 1925 radi nevarnega vnetja ran. Kako jo je neovirano in srečno potegnil iz bolnišnice 21. maja in kako je povzročal oblasti po popokiem okrevanju v domači oskrbi največje preglavice, o tem nam bosta pripovedovali naslednji po"'-vii. VIII. poglavje Pobeg iz bolnišnioe i_akor hitro je bil Jurij v bolnižnici med drugimi bolniM, _se mu je rodil sklep: pobegniti ter zadihati v svobodi, .ettuH bo umri radi vnetja ran. Pobeg iz bolnižnice ni bfl niti težaven, saj ni bil zastražen in •obolnikom je bflo neznano, kakega tovariša so dobili. V bolnisM postelji je prebU samo prvi dan in ngibal: ali se nm bo ponudila drugi dan priltka, da ngine neopaženo in se zateče vsaj za prvo «lo k ¦vojcon in prijateljem rta Dravsko polje? Drugi dan, 21. ms^^ ie vstal koi po preobvezi. Preizkušal je moči, če bodo vzdržale za precejšen hod iz Maribora proti domu. Opoldne je še jedel v sobi. Nato se je podal z drugimi bolniki v bolniški preobleki po vrtu na sprehod v urah, katere so določene obisku bolnikov. Na sprehodu je gledal ves čas okrog, kje bi iztaknil kako skrivališče, kamor bi se potuhnil do večera, ko bi mu bilo mogoče uiti v bolniški halji na polje in od tam dalje. Naletel je na odprtino v ograji. Dovolj je bila prostorna za prikritje in povrh je lahko skozi njo v temi smuknil z vrta. Cez dve uri so zapustili dvorišče vsi drugi bolniki. Jurij se je skril neopaženo v že izbrani prikriti kot v ograji in je čakal na mrak. Tamkaj je prebil leže in »»ključen neznosno dolge ure. Mraz ga je tresel vsled hudega razbolenja ran. Vse bolečine je zmagalo upanje, da bo zopet prost. Krog osme zvečer je legla z mrakom na vrt še gosta megla. Ogledal se je naokrog. Nikjer žive duše. K zemlji pripognjen se je potegnil skozi ograjo in jo ubral proti železnici ter od tam na polje, kjer ae mu ni bilo bati kme_kih ljudi. Zaustavil in xagrab_l bi ga ne bil nikdo več, kvečjemu bi se bil hudo preatraail, kaj tava ter blodi okrog po njivah visoka prikazen v dolgi platneni halji. (Dalje prfliodnjie)