24 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 277 | Vesoljska doba Marko Uršič Galileo Galilej o medsebojnem »odsevanju« dveh svetov, Zemlje in Lune 1 Abstract Galileo Galilei on the Mutual “Reflection” of Two Worlds, the Earth and the Moon When Galileo observed the Moon with his telescope, he was particularly attracted by the shadows on its surface. As he wrote in Sidereus Nuntius (1610), the shadows led him to recognize that there are mountains and valleys on the Moon, just like on the Earth. This discovery had important implications that Christian theologians were initially reluctant to accept, since the Earth and the Moon became “equivalent” celestial globes that shared reflections of the Sun’s light. Fifty years ago, when the astronauts of the Apollo mission landed on the Moon and saw the “Earthrise” with their own eyes, the vision of our world emerging from the darkness was deeply impressive ... Keywords: Galileo Galilei, the Moon, Earthrise, Eileen Reeves, Frank White Prof. Marko Uršič is a retired professor of philosophy at the Faculty of Arts, University of Ljubljana. He has written many philosophical papers and a number of books. His main work in the Slovenian language is a philosophical tetralogy titled Four Seasons (Štirje časi, published in Ljubljana, 2002–2015) written in cross-genre (dialogues, essays, prose etc.). He has published two books in English: Shadows of Being (Cambridge Scholars Publishing, 2018) and Mind in Nature: from Science to Philosophy (Nova Science Publishers, 2012, in co-authorship with Olga Markič and Andrej Ule). For more, see http://www2.arnes.si/~mursic3/english.htm. (marko.ursic@guest.arnes.si) Povzetek Ko je Galilej s prvim astronomskim daljnogledom opazoval Luno, so njegovo pozornost še posebno pritegnile sence na njeni površini. Kot je zapisal v Zvezdnem glasniku (1610), je namreč iz senc razbral, da so na Luni gore in doline, ravno tako kot na Zemlji. To spoznanje je imelo daljnosežne posledice, s katerimi se krščanski 1  Ta članek je nekoliko modificirana verzija poglavja iz avtorjeve knjige O sencah (2015: Štirje časi – Zima. Ljubljana: Cankarjeva založba). 25 Marko Uršič | Galileo Galilej o medsebojnem »odsevanju« dveh svetov, Zemlje in Lune teologi sprva niso hoteli sprijazniti, kajti Zemlja in Luna sta postali »enakovredni« nebesni obli, ki druga drugi dajeta oziroma »odsevata« sončno svetlobo. Ko so pred petdesetimi leti astronavti odprave Apollo pristali na Luni in z lastnimi očmi videli, kako na obzorju vzhaja Zemlja (gl. fotografijo Earthrise), jih je videnje tega našega »drugega-istega« sveta močno prevzelo … Ključne besede: Galileo Galilej, Luna, Earthrise, Eileen Reeves, Frank White Prof. Marko Uršič je upokojeni profesor filozofije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Objavil je veliko filozofskih člankov v domačih in tujih revijah ter dober ducat knjig. Njegovo glavno delo je obsežna filozofsko-literarna tetralogija Štirje časi (Cankarjeva založba, 2002–2015), ki je napisana pretežno v dialogih. V angleščini sta izšli dve njegovi knjigi: Shadows of Being (Cambridge Scholars Publishing, 2018) ter Mind in Nature: from Science to Philosophy (Nova Science Publishers, 2012, v soavtorstvu z Olgo Markič in Andrejem Uletom). Glej več na: http://www2.arnes.si/~mursic3/. (marko.ursic@ guest.arnes.si) Galileo Galilej je v letih 1609–1610 prvi raziskoval nebesne pojave z dal- jnogledom (perspicillum), novim instrumentom, ki so ga izumili na Nizo- zemskem, vendar je sprva služil predvsem za vojaške in navtične name- ne in šele Galilej ga je izpopolnil ter uporabil za astronomska opazovanja. Spomladi 1610 je izšla njegova znamenita knjiga Zvezdni glasnik (Sidereus nuncius), v kateri je objavil svoje presenetljive in čudovite »zvezdne novice«. Galilej je z daljnogledom odkril »reči, ki jih nikoli prej niso videli, in misli, ki jih nikoli prej niso mislili« (Koyré, 1988: 78): gore in doline na Luni, številne še neznane zvezde, zlasti v Orionu in Gostosevcih, pa presenetljivo dejstvo, da je Galaksija »kopica neštetih trumoma posejanih zvezd« (Galilej, 2007: 125) – pa seveda štiri Jupitrove lune, ki jim je namenil največ pozornosti ter jih v čast svojim vladarjem in mecenom imenoval »Medičejske zvezde«. Bile so prvi izkustveni dokaz, da se ne vrtijo vsa nebesna telesa okrog Zemlje, saj se te štiri »zvezdice« povsem očitno vrtijo okrog svojega planeta Jupitra; obenem je bil to pomemben, čeprav zgolj posreden argument za resnič- nost Kopernikovega heliocentričnega sistema nasproti staremu geocent- ričnemu. Med Galilejevimi »zvezdnimi novicami« pa je še posebej pomemb- no odkritje gorá in dolin na Luni, saj se je s tem njena podoba v človeškem pogledu in predstavi bistveno spremenila: Luna je postala podobna Zemlji, postala je najbližji drugi svet, podoben našemu svetu – in temu spoznanju so botrovale prav sence. Galilejev daljnogled je omogočal tridesetkratno povečavo, se pravi, da je bilo mogoče »lunarno telo, ki je od nas oddaljeno približno 60 zemeljskih premerov [sc. polmerov], opazovati tako od blizu, kot če bi bilo oddaljeno samo dve enaki dolžini« (Galilej, 2007: 93). Z daljnogledom je Galilej opazil poleg velikih »starih madežev« na Luni, ki so znani od vekomaj, saj so dobro vidni s prostimi očmi (Lunina »morja«), še druge, manjše temne madeže ali 26 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 277 | Vesoljska doba lise, ki se vidijo zlasti ob notranjem robu Luninega krajca in v katerih je pre- poznal sence visokih gorá in/ali globokih dolin. Takole je sklepal: Večkratno opazovanje teh madežev me je pripeljalo do sklepa, da za- gotovo vemo, da površina Lune ni gladka, enakomerna in popolnoma okrogla, kot je o njej in drugih nebesnih telesih menila velika množica filozofov, ampak da je, nasprotno, neenakomerna, neravna in polna vdolbin in izboklin, enako kot površina same Zemlje, ki jo tu in tam ločujejo gorske verige in globoke doline. (Galilej, 2007: 99) Najpomembnejši argument za takšno sklepanje je opažanje ob prvem in zadnjem krajcu (zlasti takrat, ko vidimo polovico Lune), da »se meja, ki deli temni del od svetlega, ne razteza enakomerno v ovalni črti, kot bi se zgodilo pri popolno okroglem trdnem telesu, ampak jo zaznamuje neenaka, nerav- na in zelo vijugasta črta« (ibid.). To nazobčano črto, mejo med osvetljenim in neosvetljenim delom Lune, tradicionalno imenovano »terminator«, je Galilej v Zvezdnem glasniku tudi večkrat narisal na Lunini okrogli ploskvi, da bi si bralec lahko čim bolj nazorno predstavljal pogled, ki ga je on sam videl skozi daljnogled. 27 Marko Uršič | Galileo Galilej o medsebojnem »odsevanju« dveh svetov, Zemlje in Lune A nove temne lise niso vidne le ob terminatorju, temveč je »veliko števi- lo majhnih črnkastih, od temnega dela popolnoma ločenih madežev raz- pršenih po skoraj celotnem delu, ki ga preplavlja svetloba Sonca, z izjemo vsaj tistega dela, ki je posejan z velikimi starodavnimi madeži« (ibid.: 101). Galilej v teh madežih na območju osvetljenega dela Lune prepozna glo- boke doline, saj imajo to skupno lastnost, »da je njihov črnkasti del obr- njen proti Soncu, na Soncu nasprotni strani pa so ovenčani s svetlejšimi obrisi, ki so kot bleščeča gorska slemena« (ibid.); »kakor da bi bile strme pečine, posejane z ostrimi nazobčanimi skalami, so v ravni črti razmejene z ostrimi kontrasti med senco in svetlobo« (ibid.: 107; glej tudi Galilej, 2009: 87). Kako sijajen dar za opazovanje! In seveda tudi za sklepanje, povezovanje: Podoben pogled se nam ponuja na Zemlji okoli sončnega vzhoda, ko gledamo, kako se doline še ne kopljejo v Soncu, gore, ki jih obdajajo na Soncu nasprotni strani, pa že žarijo v bleščavi; in kakor se sence zemeljskih globeli zmanjšujejo, ko se Sonce dviga, tako tudi ti lunarni madeži izgubljajo svojo temnost, ko se osvetljena stran veča. (Galilej, 2007: 101) Še več, tudi na temnem delu Lune se pojavljajo številne »bleščeče konice [… ki] po preteku nekaj časa polagoma postajajo večje in svetlejše, po dveh ali treh urah pa se združijo s preostalim svetlim delom, ki je postal že večji« (ibid.), podobno kot na Zemlji pred sončnim vzhodom, ko senca še pokriva ravnice, sončni žarki pa že osvetljujejo vrhove najvišjih gora; »in končno, ko Sonce že vzide, ali se osvetljave ravnic in hribov ne združijo?« (ibid.). Galilej vé, da je Lunino površje podobno Zemljinemu, saj vendar to vidi! Sicer je že pred njim Giordano Bruno s svojo genialno intuicijo umsko uvidel, da v ne- skončnem vesolju obstaja »nešteto sonc in nešteto zemelj, ki krožijo okrog svojih sonc ravno tako, kot vidimo, da okrog nam bližnjega Sonca kroži ta sedmerica« (Bruno, 2004: 318) – toda Bruno ni bil astronom, ni bil znanstve- nik, ki bi se skliceval na izkustvo, na čutno videnje drugih svetov, tako kot je Galilej videl nam najbližjo »drugo zemljo«, namreč Luno. Po drugi strani pa se moramo strinjati s tisto, od Galileja sicer dosti mlajšo mislijo: »Nič ni težjega kot v resnici vedeti, kaj vidimo.« (Merleau-Ponty, 2006: 78) 2 2  Pri tem seveda ne gre le za preproste zmote pri videnju nekega pojava, prepoznavanju nekega detajla. Tudi Galilej se je pri opazovanju razbrazdane Lunine površine preprosto zmotil v svojem »videnju« velike okrogle planote, obdane z gorami, »kot bi bila na Zemlji videti pokrajina, podobna Češki« (Galilej, 2007: 105). Več o tej zmoti glej v knjigi Roberta Casatija Sence, pogl. »Kaj je Galilej resnično videl: skrivnost Češkega kraterja« (Casati, 2004: 123–127). 28 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 277 | Vesoljska doba Pri vsakem videnju je že na delu interpretacija, kot zanimivo ugotavlja tudi Casati: »Ti madeži, nevidni prostemu očesu, so se Galileju kazali kot igra senc in svetlobe, zastavljali so mu problem inverzne optike: kako rekon- struirati obliko predmeta na podlagi oblike njegovih senc.« (Casati, 2004: 116). A čeprav so bile gore in doline na Luni za Galileja tako čutno kot ra- zumsko razvidne, mu številni njegovi sodobniki, zlasti učeni kleriki, niso ver- jeli, … pravzaprav mu niso hoteli verjeti. Malce se pomudimo pri vprašanju, zakaj so teologi tako nasprotovali »zemeljskosti« lune. Zakaj niso hoteli, da bi stara nebesna luna postala nova, »zgolj« astronomska Luna? O učenjaški debati, kakšni sta lunina prava narava in substanca, ki je sle- dila izidu Galilejevega Zvezdnega glasnika, obširno piše Eileen Reeves (1997) v zanimivi knjigi z naslovom Painting the Heavens (Slikanje nebes) in podnas- lovom »Umetnost in znanost v Galilejevi dobi«. Avtorica uvodoma ugotavlja s kančkom začudenja, da so se najbolj zagreti argumenti za brezmadež- no, gladko in transparentno lunino oblo pojavili po odkritju teleskopa, tako da je neki astronom leta 1614 opisal vzhajajočo luno kot »v celoti luminozno, … kakor oblak ali kristal«, in jo razglasil za »povsem prosoj- no kot kristal ali kako drugo steklo« v času mrka (Reeves, 1997: 16). Tisti veliki »starodavni madeži«, temnejši od luminozne oble (tj. lunina »morja«, v katerih ljudska domišljija vidi »obraz moža«), ki jih seveda ni bilo mogoče zanikati, pa so bili v teorijah o »kristalinični luni« pojmovani kot zgostitve snovi v njeni notranjosti, ki jih sončni žarki projicirajo skozi prosojno oblo na njeno površje, kot nekakšne sence. Ta lepa, vendar ne- resnična teorija je imela svoj motiv v tradicionalni krščanski »povezavi med kristalinično luno in ikonografijo Device Marije« (ibid.). Izvor te povezave je skrivnostni odlomek o »ženi in zmaju« iz 12. poglavja svetopisemskega Razodetja: Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd. Bila je noseča in je vpila od porodnih muk in bolečin. Nato se je na nebu prikazalo drugo znamenje: glej, velik zmaj, rdeč kot ogenj, ki je imel sedem glav in deset rogov, na njegovih glavah pa je bilo sedem diade- mov … (Sveto pismo, 1997, Raz 12: 1–3, poudaril M. U.) Tradicionalno krščansko razumevanje tega odlomka prepoznava v »ženi, ogrnjeni s soncem« Marijo, v njenem otroku Mesijo-Kristusa, v zmaju pa 29 Marko Uršič | Galileo Galilej o medsebojnem »odsevanju« dveh svetov, Zemlje in Lune Satana. Na začetku 17. stoletja, tj. v Galilejevem času, pa tudi že prej, so nastala slikarska dela, na katerih je upodobljena »kristalinična in polprosoj- na« luna pod Marijinimi nogami, na primer slika Inmaculada (Brezmadež- na) španskega slikarja Francisca Pacheca v seviljski katedrali iz leta 1619 (gl. Reeves, 1997: sl. 7): lunin srp, na katerem stoji Marija, simbolizira njeno brezmadežnost v tem smislu, da si je Devica podvrgla (stare) lunine made- že, premagala lunino nestanovitnost, njeno grešno ženskost, čeprav je tudi sam odlomek iz Razodetja nekoliko dvoumen, saj se Marijina podoba tu naj- bolj približa liku padle Ženske, ki jo (je) skuša(l) Satan, vendar se reši z roj- stvom Božjega Sina. Sicer pa je že Gregor Veliki (6. stoletje) v svojem spisu Moralia opisal »luno pod nogami ženske kot emblem vsega tistega, kar Cer- kev prezira, omnia mutabilia terrena ac caduca, ‘vsega padlega, spremenlji- vega in zemeljskega [sic!]’« (gl. Reeves, 1997: 139–140) – skratka, teologi so iz luninih madežev naredili moralko, simbol Marijine zmage nad grešnostjo in zlom, kar so še posebno poudarjali v času presenetljivih »nebesnih no- vic«. 3 Simbolika te zmage je bila ravno v preobrazbi lune iz nestanovitne »grešnice« v prosojno, »kristalinično oblo«, saj »luna pod Marijinimi nogami ni [več] veljala za predmet prezira, temveč prej za ikono njene lepote in čistosti« (ibid.: 140), vrnila se je k »Marijinemu emblemu, ki izvira iz Visoke pesmi – pulchra ut luna, lepa kot luna« (ibid.). Galilejevo odkritje gorá in dolin na Luni, ki je pričevalo o njeni »zemelj- skosti«, pa gotovo ni ustrezalo krščanski simbolno-moralni preobrazbi nestanovitne lune v brezmadežno kristalinično oblo. Zato je kardinal Bellar- mino, nekaj let pozneje Galilejev inkvizitor (že prej pa izpraševalec Giordana Bruna), naročil štirim jezuitom v Rimskem kolegiju, ki so bili »podkovani v matematičnih znanostih«, naj proučijo ter potrdijo ali zanikajo nekatere navedbe v Zvezdnem glasniku; in »oče Clavius, najstarejši član te komisije, je izrazil prepričanje, da lunina površina ni hrapava in prekrita z dolinami, am- pak je okrogla in popolnoma gladka, madeže na njej pa povzroča neenako- merna razporeditev ene same substance v vsem luninem telesu« (Reeves, 1997: 151). 4 Hipotezo o različni gostoti snovi v notranjosti lune je zagovarjal 3  João da Sylveira (17. stoletje) je v svojih Commentarii in Apocalypsim zapisal, da »zmagovita Devica Marija z nogami tepta luno, ker je v svojem blaženstvu premagala vso grešnost«; podobno, nekoliko bolj aristotelsko-sholastično, pravi Cornelius a Lapide, da »je treba razumeti [v tem prizoru iz Razodetja] sonce in bono, luno pa in malo, saj je tam navzoča za vse sublunarne stvari, ki so spremenljive, v nenehnem toku in gibanju, podvržene propadanju in minevanju« (v Reeves, 1997: 140). 4  Christopher Clavius (1538–1612), po naše »Krištof Ključ«, je bil nemški astronom jezuitskega reda, zaslužen za reformo koledarja v času papeža Gregorja XIII. (1582). Leta 1611 je v Rimu sprejel Galileja ter z naklonjenostjo poslušal njegove »nebesne novice« in razlago uporabnosti teleskopa v astronomiji, vendar je ostal skeptičen, dejansko odklonilen do »hipoteze« o lunarnih gorah in dolinah. – Malce ironično pa je, da je po Claviusu poimenovan eden največjih kraterjev na Luni (v premeru meri 225 km, globok pa je 3,5 km). 30 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 277 | Vesoljska doba tudi Galilejev notorični nasprotnik Lodovico delle Colombe, ki je primerjal videz lunine hrapave površine z iluzionističnim učinkom chiaro-scura v sli- karstvu (glej Casati, 2004: 118). Po drugi strani pa je imel Galilej tudi precej privržencev, ne samo med znanstveniki (Kepler idr.), temveč tudi med filozofi in umetniki. Med temi je najbolj znan Lodovico Cigoli z oltarno sliko »Brezmadežne« (Immacolata, 1610–1612), v cerkvi Santa Maria Maggiore v Rimu, na kateri »žena, ogr- njena s soncem« iz 12. poglavja Razodetja stoji na luninem srpu, ki je očitno hrapav, razbrazdan z globelmi in vrhovi, tako kot je Galilej videl Luno skozi daljnogled (glej Reeves, 1997: sl. 6). Eileen Reeves meni, da je Cigoli s tem hotel pokazati, da je krščanska vera uskladljiva z novo znanostjo, še več, da »tisti, ki vztrajajo pri brezmadežni kristalinski luni, niso samo nevedni v astronomiji, ampak jim manjka tudi pobožnost« (ibid.: 17); to naj bi Cigo- li nakazal z zasenčenimi podobami zblojenih duš na spodnjem delu slike, 31 Marko Uršič | Galileo Galilej o medsebojnem »odsevanju« dveh svetov, Zemlje in Lune pod luninim srpom, kjer leži premagan in kačasto zvit tudi sam Satan. – Kakorkoli že, v tej stavi je šlo za velike zastavke, kajti, kot lucidno ugotavlja Roberto Casati: Prisotnost gorá in kraterjev je pričala o tem, da Luna kot nebesno telo nima nobene posebne pravice do popolnosti, saj ni substancialno dru- gačna od Zemlje. Nepopolnost Lune je kazala, da ne obstajata dva sve- tova – zemeljski in nebesni – ki bi imela popolnoma različne zakone. Če je lahko Luna taka kot Zemlja, je tudi Zemlja lahko taka kot Luna, torej se tudi ona lahko vrti okrog nekega drugega nebesnega telesa. Tudi Zemlja je podrejena zakonom neba; tudi sama je popotnica. (Casati, 1997: 120) * * * Nebesna »simetrija« med Luno in Zemljo pa se je v dobi vélikega kozmo- loškega obrata kazala tudi v fenomenu Lunine »drugotne svetlobe«, tiste blede, komaj vidne pepelnate svetlobe njenega neosvetljenega dela v fazah krajcev. Že Leonardo da Vinci se je spraševal, od kod prihaja ta svetloba, in pravilno odgovoril, da naš planet »sprejema sončne žarke in jih odbija na lunine nižje vode ter s tem dejansko daje tistemu delu lune, ki je v senci, tolikšen sij, kakor ga daje luna zemlji opolnoči« (v Reeves, 1997: 19). Leo- nardo se je motil le v mnenju, da je lunina površina vodnata, kar pa je bilo tedaj splošno prepričanje, saj je s prostim očesom na njej videti »morja«, tj. tiste »stare madeže«, velike temne površine, katere so šele pozneje prepo- znali kot bazaltne ravnine, ki zaradi svoje gladkosti na splošno slabše odbi- jajo sončne žarke. Galilej je v slavnem Dialogu o dveh glavnih sistemih sveta (1632) – kot je znano, je v njem odkrito zagovarjal Kopernikov heliocentri- zem in zato znova prišel, tokrat zanj bolj usodno, pred inkvizicijsko sodišče – razvil v »Prvem dnevu« dialoga, skozi usta svojega glavnega govorca Sal- viatija, sijajno argumentacijo, zakaj se nam zdijo bolj gladke, zlasti zrcalne površine temnejše, bolj hrapave pa svetlejše. Ta razlaga se ne nanaša samo na lunarna »morja«, temveč je tudi odličen argument za realnost gorá in dolin, ki tvorijo od morij svetlejša območja Lune. Salviati uporabi primer z zidom, na katerega pritrdimo zrcalo: iz večine zornih kotov se nam gladko zrcalo kaže – v nasprotju s pričakovanji – temnejše od hrapavega zidu, saj odbija žarke samo v eni smeri (v tisti pa seveda bleščeče). Poglejmo to ar- gumentacijo nekoliko podrobneje: … če je površina tistega zidu hrapava, je to tako, kot če bi bila sesta- vljena iz nešteto majcenih ploskev, razpostavljenih v nešteto različnih 32 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 277 | Vesoljska doba naklonih, zato je nujno, da so mnoge med njimi zmožne pošiljati žar- ke, ki se odbijajo od njih, na neko mesto [opazovalca], mnoge dru- ge pa na drugo; skratka, nobenega mesta ni, kamor ne bi padali zelo številni žarki, odbiti od zelo številnih majcenih površin, posejanih po vsej s svetlobnimi žarki obsijani površini hrapavega telesa […] in ker ima Luna hrapavo in ne gladko površino, vrača sončno svetlobo na vse strani in se vsem opazovalcem kaže enako sijajna. Če bi bila na- mreč njena površina, ker je sferična, še gladka kot zrcalo, bi nam bila popolnoma nevidna, saj bi bil drobceni del, ki bi lahko poslal odsev Sončeve podobe posameznikovemu očesu, zaradi velike oddaljenosti neviden. (Galilej, 2009: 78–79) Ob tem moramo spet občudovati Galileja: kako sijajen dar je imel za opa- zovanje, povezovanje, sklepanje! Pri tej izvrstni argumentaciji za hrapavost, »zemeljskost« Lune pa je zanimivo tudi filozofsko ozadje, ki ga v Dialogu zagovarja Sagredo, drugi Galilejev govorec, ko v nasprotju s klasiki pravi, da je Zemlja spoštovanja vredna in odlična ravno zaradi »nenehnega pre- drugačevanja, spreminjanja, nastajanja« (Galilej, 2009: 62). Tu gre namreč za preobrnitev tistega vrednotenja bivanja, ki sta ga za skoraj dve tisočletji utemeljila tako Platon kot Aristotel, kljub njunemu siceršnjemu razhajan- ju. Za Galilejevega govorca Sagreda ni več najvrednejše tisto, kar je večno, nespremenljivo, ampak to, kar je minljivo, nenehno nastajajoče in tudi pro- padajoče, kajti … če bi postala [Zemlja] neznanska kristalna krogla, na kateri ne bi nič nastalo, se predrugačilo in spremenilo, ker bi bile v času vesoljnega potopa vode, ki so jo prekrivale, zmrznile, bi jo imel za okorno, svetu nekoristno, popolnoma nedejavno kepo, na kratko povedano, za od- večno in kakor da je v naravi ne bi bilo, in zame bi bila razlika taka kot med živim in mrtvim bitjem; isto pravimo o Luni, Jupitru in vseh drugih oblah sveta. (Galilej, 2009: 62) Sagredo je sicer le Galilejeva dramatis persona in v tem platonskem dialo- gu ni nujno, da se sam avtor strinja z mislimi svojih govorcev, saj je ravno v tem čar in resničnost filozofskega in nasploh vsakega dialoga. Denimo, zdi se, da se Galileo Galilej ne bi ravno s svojim polnim imenom podpisal pod naslednjo Sagredovo misel: »Mislim, da vse, ki tako poveličujejo neminlji- vost, nepredrugačljivost itd., k takemu govorjenju silita velika želja, da bi bili dolgo na svetu, in groza, ki jo čutijo pred smrtjo, ne pomislijo pa, da če bi bili 33 Marko Uršič | Galileo Galilej o medsebojnem »odsevanju« dveh svetov, Zemlje in Lune ljudje nesmrtni, sami sploh ne bi prišli na svet.« (ibid.) Slednje kakopak drži, kar pa seveda še ne pomeni, da zato, ker smo sami minljivi, nimamo želje po neminljivosti – najbrž jo ravno zato imamo. Tudi Galilej je bil namreč platonist, seveda sui generis: lahko bi rekli, da je bil prvi novoveški »matematični platonist« (eden današnjih te vrste je Roger Penrose). Z Galilejem se je platonski vesoljni red začel umikati iz vidnega kozmosa v enačbe matematične fizike, v brezčasne zakonitosti, »vzorce« stvarjenja. V tem pogledu je značilen tudi Galilejev odnos do umetnosti, o katerem je pisal Erwin Panofsky v razpravi »Galileo kot umetnostni kritik« (Galileo as a Critic of the Arts, 1954). V njej Panofsky ugotavlja – kot ga povze- ma Eileen Reeves v svoji knjigi, da je Galilejev odpor do manierističnih tendenc v umetnosti, do in- tarzij ali podob, narejenih iz vstavljenega lesa, do wunder-kammer, do arcimboldistov, do vseh načinov popačenja, odmev njegovih »klasici- stičnih« znanstvenih stališč, v katerih so prevladovale pravilnost, har- monija in simetrija. (Reeves, 1997: 18) O tem priča tudi Galilejevo načelno zavračanje eliptičnega gibanja plane- tov, ki ga je odkril Johannes Kepler (po drugi strani pa je Kepler dvomil o Gali- lejevem daljnogledu). Ali bi potemtakem lahko rekli, da je za Galileja »hrapa- vost« stvar čutov, »gladkost« oz. pravilnost pa stvar razuma? Morda, čeprav je ravno Galilej s svojo uspešno, daljnosežno sintezo čutnega izkustva in ra- zumske (matematične) analize utemeljil novoveško znanstveno paradigmo. Morda bi lahko to izrazili še nekoliko drugače, bolj figurativno: pri Galileju po- stajajo razumske, znanstvene ideje – se pravi, novoveško pojmovane miselne »sence stvari« – vse bolj pravilne, »ravne« in »gladke«, medtem ko postajajo čutne stvari, z nebesnimi telesi vred, vse bolj nepravilne, »hrapave«. Vrnimo se k medsebojnemu »odsevanju« Lunine in Zemljine svetlobe, k tistemu »drugotnemu Luninemu soju«, ki ga Galilej že v Zvezdnem glasniku prepozna kot odsev Zemlje na temnem Luninem krajcu in se sprašuje: »Kaj je pri tem tako zelo nenavadno? Z enako hvaležno vzajemno izmenjavo Ze- mlja Luni vrača enako osvetljavo, kakršno v najbolj trdi nočni temini skoraj ves čas tudi sama prejema od Lune.« (Galilej, 2007: 117) V svojem vélikem Dialogu pa temu soju namenja še več pozornosti in ga pripisuje »ujemanju« med Luno in Zemljo, kajti … tako kot Luna veliko časa nam nadomešča pomanjkanje sončne luči in nam razsvetljuje noči z njenim odbijanjem, ji v zahvalo tudi Zemlja 34 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 277 | Vesoljska doba z odbijanjem sončnih žarkov vrača precej močno svetlobo, kadar jo najbolj potrebuje, in po mojem toliko večjo od tiste, ki prihaja od nje, kolikor je zemeljska površina večja od Lunine. (Galilej, 2009: 69) In navsezadnje tudi »Aristotel in drugi, ki niso vedeli, da se Zemlja in Luna vzajemno razsvetljujeta, zaslužijo, da jim odpustimo« (ibid.: 95). Luna in Zem- lja imata skupno medsebojno »razsvetljevanje«, poleg tega pa tudi méne, saj »bi to, kar pri opazovanju Luninih men vidijo prebivalci Zemlje, videli tudi tisti, ki bi na Luni opazovali Zemljo, le da v obratnem zaporedju.« (ibid.: 67) * * * Danes sicer vemo, da na Luni ni prebivalcev, toda za nas, prebivalce Ze- mlje, je pomembno še nekaj drugega: ko so se astronavti šestih odprav 35 Marko Uršič | Galileo Galilej o medsebojnem »odsevanju« dveh svetov, Zemlje in Lune Apollo, ki so v letih 1969–1972 uspešno pristale na Luni, ozrli nazaj (pravza- prav »navzgor«) k naši materi Zemlji, je bil zanje, kot je pred-videl že Galilej, »osvetljeni del Zemlje na Luni viden v obliki polkroga« (Galilej, 2009: 67) – in ko so astronavti hodili po tem drugem svetu, sta Zemlja in Luna v njihovi (in obenem naši, človeški) percepciji sveta zamenjali svoji vlogi! Ta osup- ljivi prizor, ki je bil ob lunarnem »Zemljinem jutru« poimenovan »Zemljin vzhod« (angl. Earthrise po analogiji z besedama moonrise ali sunrise), se je astronavtom še posebno močno vtisnil v spomin; njihove vtise je pozneje zbral publicist Frank White v knjigi The Overview Effect (1987), tu bomo na- vedli tri izmed teh pričevanj. Michael Collins (Apollo 11) je rekel: »Resnično verjamem, da bi svetovni politiki, če bi videli naš planet z razdalje sto tisoč milj, temeljito spremenili svoje poglede.« (White, 1998: 187) Bolj mistično navdahnjeni Edgar D. Mitchell (Apollo 14), sicer doktor znanosti z MIT, in- ženir in testni pilot, pa je po vrnitvi z Lune dejal: »Zgodilo se mi je, da sem vedel, da materialistično stališče, namreč da je vse rezultat materije, ni pra- vilna filozofija. To stališče odmišlja zavest, kar pa ni mogoče. To, kar se mi je zgodilo, je bilo resnično doživetje zavesti (truly a consciousness experience).« (ibid.: 202) Za naš kontekst še posebej zanimiva pa je izjava Josepha P. Alle- na, ki sicer ni bil na Luni, je pa večkrat krožil v Zemljini orbiti: Med vsemi tistimi pro et contra argumenti, zakaj bi šli na Luno, ni nihče predlagal, da moramo to storiti zato, da bi z nje pogledali na Zemljo – a morda je prav ta dejansko najpomembnejši. (White, 1998: 215) Kajti tudi vsi tisti, ki nismo bili ne na Luni ne v Zemljini orbiti, se moramo resnično zamisliti ob pogledu na fotografijo Earthrise, kakor tudi ob tem, da je Galilej s sencami (z) nekega drugega sveta, Lune, spoznal, da je ta »drugi« svet v osnovi enak kot naš lastni svet, Zemlja. Gotovo je nekaj paradoksnega in skrivnostnega v tem, da mora človek v svojih mislih – ali celo telesno, kot je nekaterim dano – potovati v neki drugi svet zato, da bi bolje razumel in znal ceniti svoj lastni svet. Še posebno enigmatično pa je to, da lahko sence (z) drugih svetov bistveno vplivajo ne samo na razumevanje, temveč tudi na dogajanje v našem svetu – prav v tem svetu, ki se v luči »onstranskih« senc lahko pokaže kot zelo drugačen, skrivnostno neznan, čudovito brezmejen. Vendar ni sveta, vsaj za nas, ki bi bil povsem drugačen od našega, saj je ta naš edini svet vselej drugi-in-isti. 36 Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo | 277 | Vesoljska doba Literatura BRUNO, GIORDANO (2004): Kozmološki dialogi. Ljubljana: Slovenska matica. CASATI, ROBERTO (2004): Shadows. Unlocking their Secrets, from Plato to Our Time. New York: Vintage Books. GALILEJ, GALILEO (2007): Zvezdni glasnik. V Nebeške novice Galilea Galileja, M. Vesel (ur.), 81–175. Ljubljana: Založba ZRC. GALILEJ, GALILEO (2009): Dialog o dveh glavnih sistemih sveta. Ljubljana: Založba ZRC. KOYRÉ, ALEXANDRE (1988): Od sklenjenega sveta do neskončnega univerzuma. Ljubljana: Studia humanitatis. MERLEAU-PONTY, MAURICE (2006): Fenomenologija zaznave. Ljubljana: Študentska založba. REEVES, EILEEN (1997): Painting the Heaven: Art and Science in the Age of Galileo. Princeton, New Jersey: Princeton University Press. SVETO PISMO (Slovenski standardni prevod) (1996). Ljubljana: Svetopisemska družba Slovenije. WHITE, FRANK (1998): The Overview Effect: Space Exploration and Human Evolution, 2. izdaja. Reston, Virginia: American Institute of Aeronautics & Astronautics.