KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO ORGANIZACIJA GORE IN GORSKE BUKVE DR. FRANCE GORŠIC Sporočilo poznega srednjega veka pravi, da imajo prebivalci vzhodnega slovenskega ozemlja vinograde le na sončnih pobočjih in da povezujejo irte na kole po rimskem na- činu. To vzbuja domnevo, da izvira kolektiv- na organizacija vinogradnikov v teh krajih iz časa, ko so zasadili trte rimski vojaški kolonisti, od katerih je izročilo prešlo preko Vzhodnih Gotov in Langobardov na Slo- vence, ko so se naselili po teh vinskih gorah. Gorskopravno imenoslovje Slovencev pod- pira to domnevo toliko, da se je stvarno go- spodarska organizacija gore zdavnaj zvarila z družbeno organizacijo gorščine v imeno- slovno istoznačje. Kljub temu, da sta pravna termina gora in gorščina ohranila do današ- njega dne vsak svoj pomen, gorščina kot oznamenilo skupnosti sogornikov, gora kot označba strnjene vinogradske krajine, iz- haja soznačnost termina gorščina z inačico goro še iz starodavnosti. Ce upoštevamo, da je gorska skupnost listinsko izpričana za srednji vek že v začetku njegove druge po- lovice, tedaj je upravičen sklep, da sega ta metonimija, ki je pojav zgodnje razvojne dobe, daleč nazaj v zgodnji srednji vek. Nemcem pa je sploh manjkal izraz za po- jem skupnosti sogornikov ne le v času. ko so se med Slovenci naselili, temveč se tudi kasneje niso nikoli trudili, da bi za ta pojem našli ali ustvarili poseben pravni termin. Zadoščal jim je njihov izraz perkrecht, ki so ga s seboj prinesli iz starega kraja in ki jim je oznamenjal pravo gospodarja fevda na vinogradsko zemljo. Zdaj so izraz perk- recht enostavno prenesli na skupnosti, na katere so naleteli v vinskih gorah, ker so nanje gledali zgolj s svojega gospodarskega stališča. Poseben naziv za kolektivni pojem jim ni bil niti zaželen, ker se ustanova te vrste nikakor ni prilegala fevdalnemu indi- vidualizmu. Niti na misel jim ni prišlo, da bi pravno in službeno potrdili tujo pravno ustanovo, ki se je upirala njihovemu prav- nemu občutju. Zaman iščemo v virih prevod besede gorščina — e. ž. kot oznamenila gor- skih interesnih skupnosti. Da je to slovensko ime gorske občine prastaro ime, potrjuje dej- stvo, da so s terminom gorniki mn. imenovali člane prvotne lastniške skupnosti v vinskih gorah, ki se je bila pač v rodovnem sestavu preobrazila iz romansko-keltskega lika v lik, ki je ustrezal slovenskemu občinskemu poj- movanju. Fevdalcem je bilo že ob njihovem prihodu jasno, da je obdelovalce vaške gore združila v kolektiv skupna korist in da bo s to skupnostjo v bodoče povezana tudi ko- rist gospoščine, ali pa koristi od vinskih gora sploh nobenih ne bo. Ko so to spoznali, se niso podvizali gorščin zatirati, temveč so si prizadevali, da jih sebi na tak način pod- rede, da bo ostala korist še nadalje, pa najsi je fevdalni red likvidiral rod, bratstvo in vas in njih notranjo ustrojenost. Pravni kon- flikt, ki je nastal v trenutku, ko se je gorski gospod vključil v to pravno ustanovo, se sploh ni dal rešiti; zato so fevdalci ubrali tisto znano pot, da so gorske skupnosti molče trpeli kot ustanove, ki so zunaj fevdalnega pravnega reda — zato izvzetje gorščine iz gospodovalnega imperija —, toda' pazili so najskrbneje, da se to dejansko stanje nikoli ni legaliziralo s postavljenimi normami. O recepciji gorskega pravdnega prava kot ce- lote niso dovolili niti govoriti, temveč so — a še to neradi — dopuščali nepovezano ko- dificiranje samo takih posameznih pravil, katerih ureditvi se pri najboljši volji niso mogli izogniti zavoljo praktičnih potreb. Po- dobnih problemov zamolčanega prava naj- demo v zgodovini kasnega srednjega in zgod- njega novega veka še več. Imamo primer iz zgodovine stanov, kjer četrti stan tržanov in meščanov dolgo vrsto let ni bil pravno pri- znan, čeprav so ga gospodujoči stanovi pre- latov, gospode in plemstva dejansko upošte- vali, kadar se jim je zdela pomoč četrtega stanu koristna za dosego nekega njihovega političnega cilja. Ko so bile gorske skupno- sti podložnih kmetov via facti pripuščene, so jih gospodovalci morali odeti s plaščem zvest- nega načela poštenja in ljubezni (Treu und Glauben), s katerim je bil prešinjen ves fev- dalni pravni red. Tudi gorščina je postala 56 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA varovanka gosposke patriarhalnosti. Gorski i gospod daje svojim sogornikom svojo pravno ; zaščito, sogorniki pa se mu oddolžujejo z i rednim vinogradskim delom in zvestim da- i janjem gorne, ki je davščina v naravi. \ Slovence, vajene, da so jim rodovni župani, in plemenski knezi plačevali javne izdatke iz \ svoje zasebne imovine, je kmalu iznenadila ^ še druga imenoslovna novost: ime gorščina se je preneslo na davščino gorno. Podlaga prenosu je bila ustvarjena, brž ko je začela gospoda pobirati dačo od vinogradov tako kakor druge dohodke, ki jih je imel fevdalec od svoje lastne zemlje in živine; tako so bili j vajeni postopati še v starem kraju. Na slo-i venska tla so prenesli to pravno stanje po \ pravu zavojevalca, ki sme podjarmljencu vsiliti svojo voljo. V tej ideologiji ima svoj * koren tudi kasnejša tako imenovana deljena ^ last, pri kateri prepusti vrhovni lastnik zem- | Ijo v užitek, da bi na tej osnovi izžel iz užit-', nika dosti izdatnejši dobiček od koristi, ka- [ tere bi bil deležen, če bi se sam ukvarjal s [ kmetovanjem v režiji. Tu tiči kal tistega go- sposkega fiskalizma, ki je rušil patriarhal-1 nost, odkar je plemstvo proti kmetičem za-' vzelo stališče, da ti plačujejo tribut in ne | odkupnino ali izdatek v korist obeh strani, i Razločujemo staro in novo obliko gorščine; ; oni pravimo pragorščina, tej pa sogorščina., Razmejitev še ne stoji čisto trdno in dvomi-; mo, da se meja sploh more določno utrditi,' ker prehodno obdobje ni bilo kratko, temveč \ je obsegalo več stoletij. Ce nam velja konec j XIV. stoletja kot čas, ko je pod vplivom že ' več stoletij se razmahujočega mejaštva zma- i gala ustanova gornika (gorska) edn. kot organa, ki ga je postavljal gorski gospod, tedaj utegnejo pač vsa stoletja štajerske re-j kolonizacije po umiku Madžarov tvoriti tisto j prehodno dobo, ko se je preživela gorščina ; prvotne oblike, ki so jo upravljali gorniki' mn., postopno umikala sogorščini, upravljani po gorniku posamezniku. Bistvo je v tem, da opravlja novi gornik kot zaupnik gorskega i gospoda nadzor v gori tudi nad mejaši, ki i imajo vinograde v tej gospoščinski gori. Tudi I še za naprej volijo gornika sogorniki iz svoje; srede ter ga prezentirajo gorskemu gospodu,' da ga postavi; kadar bi se kje zgodilo, da i ga je gorski gospod sam odbral in postavil, tedaj se v zapisnikih bere vsaj to, da so ga sogorniki kasneje »konfirmirali«. Kot pra-j vilo torej velja, da mora biti gornik oboje- stransko izbran in potrjen. Da se terminus technicus sogorščina javlja šele v začetku XVII. stoletja v treh slovenskih priredbah j gorskih členov, nas ne sme motiti, ker ni j dvoma, da je tudi ta termin živel med ljud-| stvom davno prej, ko so ga jeli pisati. Gora se je imenovala krajevno strnjena, včasih kar zemljepisno ločena gorska kra- jina, v kateri so se raztezali vinogradi od svojih vzglavij na slemenu nizdol po pobočju kakor dolge rebraste plase, ki so bile proti podnožju brega čedalje bolj široke. Za ta vinogradstvu gospoščine odmenjeni kom- pleks zemljišča je veljal poseben gospodar- ski režim, ki ni bil usmerjen le k organski proizvodnji zaradi pokritja domačih potreb, pač pa v prvi vrsti k široki proizvodnji za- radi oskrbe tržišč z vinom. Pravna opravila, ki so zadevala goro, so potekala po drugih pravnih normah, kakor so veljale za kmetijo ali pravdno imenje, od katerega se je plače- vala »pravda«. Gorno gospodarstvo gospo- ščine je bilo ločeno od ostalega gospodarstva in izvzeto iz gospodarskega imperija. Strogo so razločevali »gorno« pa »pravdno« zemljo, zemljiški gospod pa se je v odnosu do gore dosledno imenoval gorni gospod, da bi se že kar ob izrekanju tega naziva vedelo, da gre za vinogradsko zadevo. V občinsko osnovo vinskih gora so novi fevdni gospodarji vgradili novo stvarno osnovo »vinogradov«, ki je ustrezala fevdno- pravnemu individualizmu. Gorski gospod je tudi vinograd v svoji gori »podelil« kmetiču, oziroma kmetic je vinograd — tako se glasi kasnejša terminologija — »prejel iz rok gor- skega gospoda«. Kot nova stvarnoorganiza- cijska enota nižje vrste tak vinograd ni ob- segal le zemljiške parcele, na kateri je bil trtni nasad, temveč celoten delec, ki je imel koloseke, travnike in njive, ki so bile z vi- nogradom trajno povezane v gorno enoto kakor njene pritikline. Hram (leseno klet), postavljen na tem svetu, so imeli za premič- no stvar v razliko od zidanice, ki je bila ne- premičnina. Gora je ostala slej ko prej stvar- noorganizacijska osnova višje vrste, le raz- deljena je bila v vinogradske delce, saj je bila kot »gorščina« slej ko prej izvzeta iz »pravdnega« gospodarstva gospoščine in pre- deta v »gorno« gospodarstvo. Uredniki Gorskih bukev so se pazljivo ogi- bali problemov gore kot podstati kolektivi- stičnega gornega ustroja ter so si prizadevali, da bi kodifikacijo omejili na predpise za vinograde kot ustanove individualističnega pravnega značaja. Znatna večina določil uza- konjenih gorskih členov se nanaša na te »vi- nograde« in le sila redko naletiš na določbo, ki zadeva »goro«, a še na takih mestih go- vori zakonodajalec včasih o »vinogradih« mn., ki mu služijo za nadomestilo besed »gora« ali »gorščina«. Gorski gospod si na tej pravni podlagi kajpada tudi v praksi vztrajno prizadeva, da bi ohranil fikcijo iz- ključno individualnopravnega razmerja n. pr. 37 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO Z vpeljavo dediča v vinograd kot zaključnim aktom zapuščinskega postopanja, gotovo pa tudi v vseh drugih primerih pridobitve, dalje z obligatornim prijavljanjem vseh pogodb, ki bi se nanašale na vinograd, zaradi pristoj- ne odobritve in »prepisa«, a tudi zaradi izdaje gornega lista, zaščitnega lista in po- dobnih pisem, toda kljub vsem takim pri- zadevanjem nam odkriva judikatura gorskih pravd vprav globok vpogled v kolektivistič- no osnovo gorske običajnopravne organiza- cije. Moč ustnih izročil nam stopi nazorno pred oči, če se domislimo, da je stala ta ju- dikatura vsa dolga stoletja v znamenju vod- stva in uredništva tujsko orientiranih gra- ščinskih zapisnikarjev, ki so se trudili sle- diti duhu uzakonjevalcev Gorskih bukev. Toda sodna praksa je bila močnejša od graj- skih pisarjev. Zapisniki pričujejo, da je bila fiktivna praesentia domini, ki je bil na gor- ski pravdi zastopan po gorskem sodniku, zadostno nadomestilo opuščene prijave, če je gorski sodnik vzel transakcijo z odobra- vanjem na znanje. Raznovrstni so načini, po katerih ljudski sodniki vzpostavljajo s po- polnim uspehom ravnotežje med običajnim pravom in gorskimi členi. Preobrazba pragorščine v sogorščino je eden izmed najbolj zanesljivih znakov, ki spremljajo nastopajočo tržno trgovino, ter sovpada s pojavom ustanove gornika (gor- ska) kot gospoščinskega organa, ki prevza- me to ime od dotedanjih odbornikov pragor- ščine na podoben način, kakor so bili nekdaj le-ti prevzeli svoje ime »gorniki« od prvobit- nih nagornikov. Članom gorske skupnosti se je ime sogorniki pač bolje prileglo kot ime gorniki, ker je bolje ustrezalo kolektivistič- nemu pojmovanju, z druge strani pa je bila diferenciacija terminov neogibno potrebna. Merkantilističen pojav je tudi mejaš. No- silec tega imena je bil od poznega srednjega veka dalje vsakteri svobodnjak, ki je od gor- skega gospoda sebi pridobil po mestnem pravu vinograd, ležeč na kraju ali na »meji« gospoščinske gore. Z listinsko izpričanim dejstvom, da je gorski gospod take tovariše ščitonosce nazival za svoje »perkgnossen«, je dobro podprta domneva, da je slovenski termin sogornik pravzaprav prestava termi- na perkgnoss, ki so ga bili še pred kodifika- cijo Gorskih bukev prenesli na vinogradnike gore, in da je nato brž postal sinonim stare- mu terminu »perkhold«. Kako star je ta pre- nos, se vidi po tem, da so že kodifikatorji Gorskih bukev kar izmenoma rabili oba na- ziva kot soznačni besedi. Ta prenos je hkrati zakrivil, da je ostal mejaš v nemški pravni terminologiji pojem brez imena. Brezimenost mejašev v nemškem postavljenem pravu razkriva kar zgovorno, da mejaši nikjer niso bili združeni v »mejaščine« kot posebne organizacije, ker take potrebe sploh ni bilo. Vsak mejaš je že po pogodbi, gotovo pa tudi kot svobodnjak ščitonosec užival popolno pravno zaščito svojega gorskega gospoda. Zato je dovoljeno govoriti le o »mejaštvu« kot neorganiziranem elementu, nikakoir pa ne o nekih organiziranih mejaščinah, katerih nikjer ni bilo. Nemški pravni termin za me- jaša se je pojavil šele v zapisnikih kranj- skih gorskih pravd v oblikah »der Mejasch« ali »der Meäsch« ipd. Tale stalno rabljeni naziv daje osnovo domnevi, da se je tuja pravna ustanova mejaštva v sožitju z gor- skimi skupnostmi tako bistveno preobrazila, da je postala ustanova gorskega običajnega prava. Prej neodvisen gorski tovariš gorske- mu gospodu se mejaš sčasoma po ustvarjal- nem potu specifikacije poveže s skupnostjo sogornikov gospoščinske gore v kooperacijo višje vrste kar v trojnem pogledu: predvsem tako, da je podrejen nadzoru gornika (gor- ska) kot postavljenega organa gosposke v gori; dalje tako, da je v stvareh, ki zadevajo goro (gorščino), primoran tožiti člana gorske skupnosti zgolj pri domači gorski pravdi; naposled tako, da je obvezan udeleževati se osebno ali po namestniku sojenja v plenumu na vsakem gorskem pravnem dnevu in fa- kultativno sodelovati tudi pri sojenju porote, če bi ga gorski sodnik pozval v mizo prised- nikov. Ker je načelno pravilo branilo pripadni- kom svobodnih stanov biti član skupnosti podložnih kmetov, so se mejaši tem laže uprli nadzoru, ki so ga hoteli izvajati nad njimi gorski odborniki, zvani gorniki mn., ki so bili nesvobodniki, izvoljeni za to čast od ne- svobodnikov. Bolj ko se je krepilo in razvi- jalo mejaštvo, bolj pogosto so se ponavljale zahteve mejašev, da mora nadzor v gori opravljati gospoščinski organ. Bili so pri- meri, ko se je za to službo ponudil kak me- jaš. So listinski dokazi, da so posamezni gor- ski gospodje zaupali službo nadzornika v gori kakemu meščanu, ki je imel vinograd v gori. Jasno je, da gorske skupnosti niso bile zadovoljne z nadzornikom, ki ni bil član sogorščine, razen tega pa je trpel tudi red v gori, ker daleč proč v mestu stanujoči gornik ni mogel paziti tako, kakor je treba. Sodimo, da so skupnosti tistih gora, v katerih je bilo mejaštvo bujno razvito, pod tem pritiskom rade privolile v kompromis, da naj za bodo- čega gornika izbere kar gorski gospod sam tistega člana iz poslujočega gorskega odbora, do katerega ima največ zaupanja. S tem so bili gorniki mn. likvidirani kot odbor in na njih mesto je stopil gornik posameznik. Rekli 38 ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO KRONIKA smo Že, da se je posihmal volitev gornika vršila sporazumno; če sporazuma med gor- sko skupnostjo in gorskim gospodom ni bilo, se je postopek ponovil z drugim kandidatom. V vertikalni strukturi organizacije gore je s tem nastala načelna sprememba, saj je zvezni člen med gorskim gospodom in gor- sko skupnostjo postal sogornik, ki je bil uradni organ gosposke in ne le izvoljen pred- stavnik gorske skupnosti. V horizontalni črti gorske organizacije pa je stopilo vštric gor- ske skupnosti mejaštvo gore v gospodarsko kooperacijo, da bi se skupno določeni cilj uresničil s sredstvi, ki so bila na voljo obema skupinama, ki sta se strnili. Tako razširjena gospodarsko-družbena akcija je aktualizirala potrebo, da se mejaštvo normativno uredi v njega novem odnosu do skupnosti sogor- nikov, hkrati pa seveda tudi v njega odnosu do gorskega gospoda. Tej potrebi se imajo Gorske bukve zahvaliti za svoj nastanek. To je miselno okrožje, v katerem so se gibale akcije gospodovalcev vse dotlej, dokler se mejaši niso umaknili iz kooperacije ter so- gornikom prepustili s svojim toriščem vred tudi svoje ime, namreč slovensko ime me- jaš -a m. in nemško ime der Mejasch, ka- kor so jim bili svoj čas prepustili tudi svoje prvotno nemško ime perkgnoss. Močnemu štajerskemu mejaštvu je pripi- sati zaslugo, da je bil oklevajoči deželni knez pridobljen za zakonodajno ureditev mejaških in sogorniških problemov v času, ko je bila državna oblast zavoljo vladohlepnosti stanov še zelo zaostala in brezmočna. Soglasja med vladarjem in stanovi namreč tudi pri tej za- konodaji ni bilo. Načelni konflikt, ki je pre- til zaradi germanske pravne koncepcije lasti, je bil sicer latenten, toda z vso silo je buhnil spopad zakonitih stanov prelatov, gospode in plemstva s pravno še nepriznanim četrtim stanom tržanov in meščanov, ki so predstav- ljali večino štajerskega mejaštva in se niso potegovali za koristi plemiških mejašev, marveč le za svoje lastne koristi, ki so se v marsičem ujemale s koristmi sogornikov. Spopad je bil še bolj pomemben, ker je v Slovenskih goricah, Halozah in mariborskem Podravju element meščanskih mejašev daleč nadkriljeval plemiške meščane ne le po šte- vilu, temveč še mnogo bolj po obsežnosti vinogradske posesti. Deželni stanovi so se kot poklicani zaščitniki vrhovnih lastnikov velikih vinskih gora v rečenih pokrajinah čutili obvezane pomagati, da bi se meščan- ski mejaši potisnili s privilegiranega polo- žaja, ki jim je bil zavarovan s pogodbo, in se kolikor moči zenačili s sogorniki zlasti glede dednega nasledovanja ter plačevanja pristojbin in gorne. V podrobnem opisu. kako je teklo kodifikacijsko delo, se bere, da se je kralj Ferdinand I. v tej borbi po- stavil kot deželni knez najprej na stran če- trtega stanu, da bi ga na kraju zastran tre- nutne politične konstelacije pustil na cedilu tako glede problema dedovanja kakor tudi glede pristojbin. Gorske bukve so plod delno uspelega kom- promisa, sklenjenega med plemiči kot pred- stavniki zemljiške gospode ter meščani kot predstavniki gorskih mejašev. Večina gorskih členov je naslonjena enako na mejaše kakor na sogornike. Pri tem so pravni odnošaji so- gornikov do gorskih gospodov obdelani samo raz vidik pravnega individualizma v prvi vrsti zaradi tega, da bi prišlo do jasnega iz- raza, v čem sogorniki niso izenačeni z mejaši. Šele ko je buhnilo navzkrižje s kolektivistič- nim ustrojstrom gore, je zavladala med obe- ma taboroma soglasnost. Zato je zaman vse iztikanje po gorskih členih, da bi se le-tam odkrile neke podrobne norme v organizaciji gore in gorske pravde. Urejevalci Gorskih bukev vprašanja gore kot enote višjega reda sploh niso vzeli v poštev in so se gore komaj toliko dotaknili, kolikor se absolutno ni dalo zamolčati (čl. 1, 4 in 14 Gb), ne da bi se ugrozil temelj celotnega gorstva. Obsežek, ki je vanj prodrlo običajno gorsko pravo o organizaciji gore, je v gorskem kodeksu za- res zelo tesno zajet. Kmetic, ki o vseh teh rečeh nikdar niti vprašan ni bil, nikar pa da bi ga bili pri- tegnili k zakonodajnemu posvetovanju kot deležnika, je seveda brž spoznal, da Gorske bukve niso njegov, marveč gosposki zakonik. Cas, v katerem je živel, mu je narekoval, naj iz razbitin Slare pravde skuša rešiti, kar se pač rešiti da. V veliko tolažbo mu je bilo, da so mu de facto morali nedotaknjeno pustiti gorsko pravdno pravo, kolikor ustna izro- čila niso izjemno bila derogirana po nekem gorskem členu. Stališče, ki ga je proti zako- niku zavzel, se more tako precizirati, da se je posihdob le še bolj oklenil predanih izro- čil in jih kot prisednik gorske porote trdo- vratno celo tedaj uveljavljal, kadar so bila v nasprotju s kakim pozitivnim predpisom Gorskih bukev. Vse, kar se je v gorskih čle- nih ujemalo z izročili, so skupnosti sogorni- kov po vsej pravici imele za uzakonjeno in formalno recipirano gorsko pravo; drugo, Isar ni bilo v skladu z, izročili, so skušale spet oživiti z vztrajnim nepopuščanjem in sklicevanjem na stare izročene norme. V glavnem je bil pravni položaj sogornika tako kot individua kakor tudi kot člana priviligirane gorske skupnosti toliko razjas- njen, da mu je bilo zajamčeno vinogradarT^ 39 KRONIKA ČASOPIS ZA SLOVENSKO KRAJEVNO ZGODOVINO jen je brez tlake. Kolikor se v čl. 18 Gb go-j vori o vozni tlaki, ne gre za obče pravilo,] temveč zgolj za neke običajnopravne kra- ] jevne izjeme. Na tej podlagi je veljalo dalje se boriti za pravice in vešče izrabljati nepo-j polnost kodeksa in njega vrzeli. Praksa gor- ske pravde kot ljudskega sodišča dokazuje, da se je vrzeljivost kodifikatorjem Gorskih bukev bridko maščevala zlasti v področju pravdnega prava. 40