Živa Velika noč. Spisal Ivo Trošt. ešičkov Tine je bil nekaj dni pred Veliko nočjo z očetom Ljubljani. Prodala sta kravo s teličkom, in kupec je stisnil Tinetu v pest dve dvojači, ki sta v njegovem srcu zbudili preraznovrstne želje, kakršnih ne bi iz-polnilo niti sto dvojač. Tine bi bil najsrečnejši človek, ki bi kupil vse — najrajši kar celo Ljubljano. No, tako nespameten ni bil, pa tudi dvojač ni imel dovolj. Iz-brala sta z očetom pred škofijo majhne orglice, nekaj sladkarij, svetel pipec in — dvojač ni bilo več. Moral se je zadovoljiti samo s tem, kar je videl prvič v deželnem stolnem mestu ob Ljubljanici. Mnogo, mnogo je videl Mešičkov Tine Veliki teden v Ljubljani — videl celo bližnjo Veliko noč, ki je priromala v njegovo rodno vas šele štiri ali pet dni pozneje. Tine je namreč imel doma mlajšega bratca Vladka, ki še ni hodil v šolo, pa tudi v cerkev samo z materjo, držeč se je za pred-pasnik. Vladko se je tudi grozno bal vojakov-varuhov pred božjim grobom. Neizrečeno se je pa veselil Velike noči, ali da povem naravnost: velikonoč-nih jedi. Ko mu je Tine povedal, da je videl v izložnem oknu v mestu lepo rumenkasto pripravljene gnjati, nadevane klobase, pečene potice s širnim kolačem in lepo pisanimi pirhi, tedaj je vzkliknil bratec ves navdušen: »E, tam je pa že Velika noč; naš Tine jo je videl." ***io2 **¦ H Mešičkova mati so poslušali Vladkovo modrost in sinka poučili, da je ta praznik največjega pomena za vse ljudi, ki smo z grehom izgubili nebesa. O Veliko noči se veseli našega rešenja — s Kristusovo smrtjo na križu — celo prebujena priroda v novi pomladi. Vladko seveda ni mnogo umel tega: zanimale so ga velikonočne slaščice, in po sili je hotel vedeti, koliko jih letos speko mati, pa kakšne bodo, kolikšen kolač in koliko pirhov dobi on in kdaj jih bo smel pojesti. ,,Vladko, Vladko!" mu zaprete mati, ,,ali ne veš, da je davno, davno na mojem nekdanjem domu živela dekla, ki je trdila, noseča poln jerbas blagoslovljenih jedil Veliko soboto iz cerkve: Brez našega jerbasa, ki ga imatn sedaj-le na glavi, pa bi ne bilo k natn Velike noči. — Kaj se je zgodilo? Na poti skozi gozd domov so ji hudomušni škratje, skakljajoči po I brstečih hrastovih vejah, pobrali iz jerbasa ves ,,žegen" in pustili samo lepo fl pisani prt. ^H Pazi Vladko, da se tudi tebi ne zgodi taka nesreča!" ^H Sedaj bi bil dečko rad slišal kaj več o škratih, pa mati so imeli dovolj ^B opravila s poticami in kolačem. Tudi se je zdelo Vladku, da se pripravlja H gnjat in nadevan prešičji želodec za praznike. Pa vse to da bi pobrali H škratje, a? Zvečer na postelji je premišljal, kake nedozirne posledice bi H imela samo zanj taka nezgoda. • H V duhu je že gledal vse pripravljeno, celo steklenico vina in posodico H za olje in kis, za sol in poper, skodelico s kislim hrenom, v kolač zasajena H kar dva noža, par kuhanih klobas in par lepili pirhov. Vse je molče vabilo: ¦ ,,Pridi, uživaj, duša krščanska!" A tedaj, glej kleka! Kakor povabljeni se I približajo kar štirje škrati s svetilnicami, pa tudi velikanskimi vilicami in H drugo pripravo, da pobašejo Mešičkovim letošnji ,,žegen", ki ga je Vladko I H>* 103 -«- imenoval kar Veliko noč. To se mora ubraniti, pa veljaj, karkoli. Sam se je dvignil na perutih, ki so mu zrasle ta hip, dvignil prav na vrh polne steklenice in povedal usiljivim gostom, da je Velika noč nekaj drugega, nekaj, kar so mu razložili mati, a Mešičkove potice z ostalim ,,žegnom" so pa tudi nekaj drugega. In to je poudarjal vztrajno ter prepričevalno. Zaman! Skrati so se ozirali tako poželjivo po slastnih jedilih in dobri pijači, da bi bili najrajši vse použili kar z očmi. Za Vladkove ugovore so bili prav gluhi. Začel je klicati na pomoč vse pomočnike in pomočnice, tudi mater in Tineta n. očeta. Žalost, bridka žalost po izgubljenih slaščicah mu je napolnila srčece, da bi se ga usmilil mrzli kamen. Nagloma je sestavil, kolikor je mogel dobrega za bodoče dni. Tudi molitvic ni zabil. In glej! Gnjat sama oživi ter se postavi škratom v bran; celo klobase zasučejo leseno kopico proti sovražniku, kolač dobi tudi oči in ogromna usta, celo noži so obrnili svoje glave s topimi očmi nasproti škratom. Steklenica z vinom se je jela sama sukati, in kupica poleg nje je cepetala kakor Vladko poleg matere v cerkev. Združenim močem štirje škrati niso bili kos. Umikali so se vedno bolj proti durim, a za njimi zmagujoča vojska — naravnost skozi duri in še naprej. Vladku se je krčilo srce: prej je kazalo, da mu Veliko noč pojedo škrati, sedaj pa da mu oživela uide sama. Začel je vpiti na ves glas in na vse grlo, da je prebudil Tineta, mater, očeta, deklo in preplašil celo mačko s peči. Slednjič se je predramil tudi sam in izpoznal, da je le — sanjai.