Katere lastnosti goji učitelj -vzgojitelj ? (Spisal Jos. Korošec.) (Dalje.) |orečnost pa naj se razširja a) na lastno osebo učiteljevo in na njegovo nadaljnjo izobrazbo. Zal, da se dobe še ucitelji, ki mislijo, da so dobili z dekretom ali s usposobljenostnim izpričevalora celega gospoda in dresirajo mehanično otroke po raetodi, ki mislijo le sami, da je najboljša. Tako se je delalo, se še in se tudi bo. Nihče ne raore zahtevati od učitelja, da bi bil učenjak in v vseh znanostih prav dobro podkovan, vendar pa se sme po pravici terjati od vsakega, da je izurjen v predmetih, ki jih šteje v lastno stroko, da si docela prilasti razne raetode in napreduje z duhora časa. V resnici marljiv ucitelj bodi sličen neutrudno nabirajoči bučeli, katero kaže tolikokrat otrokom v zgled raarljivosti. Poiskal si bode sredstev, da bo učni predraet otrokom prav lahek, prijeten in koristen, da bo otrokom blažil srca. Vrt pa, kjer rasto take cvetke, ki mu dado takšen rned, so gotovo pametno in modro zbrani pripovedni spisi, prijateljsko posvetovanje s tovariši, lastno premišljevanje in izkušnje, kakor tudi pridno občevanje z olikanci. b) Učitelj bodi goreč tudi v šoli! Ako vidijo učenci, da se učitelj sam tudi zanima za učni predmet, da ima veselje do njega, so ukaželjni in pazljivi, nobena beseda jim ne uide brez koristi. Ob gorečnosti učiteljevi se ogrejejo tudi otroci. Drugače pa je, če otroci zapazijo, da učitelju ni veliko do učnega piodmeta; ako vidijo, da je učitelj zadovoljen, da je le lepopisni zvezek popisan, ne zmeni se pa nič, kako je spisan; ako vidijo, da uoitelj ni nejevoljen, ako ni računska naloga prav izdelana; ako zapazijo, da se pravopisna ali spisna naloga brez popravka dene «ad akta"; ako zapazijo, da je učitelju malo do tega, ali dobro in prav bero, ali pa tudi ne, da le bero, učitelj pa med tem piše in si postavi učenca-korektorja, da pazi, kako se bere itd. — v taki šoli je dosti mazačev, nepazljivcev, zaspancev in lenuhov. Učna gorečnost učiteljeva pa ne sme biti le v vpitju, trkanju, ropotanju, ne v vihtenju leskovega olja, ali celo v deljenju spominkov pridnosti, ne v preobložbi učnih predmetov, ne v hitrici predavanja itd.; temveč obstoji naj v tem, da se predava resno, vestno, pazljivo, primerno in postavno. Učitelj prihajaj točno v šolo, ne podaljšaj brez vzroka nikdar učnega časa, zahtevaj točno naloge, grajaj vsako napako, pohvali dobro delo in pridne učence in ne prizanašaj lenuhu in zaspancu; kaži vedno resnost in brezobzirnost, da polagaš veliko vrednost na naloge in pridnost učencev. Če ravnaš tako, bode v šoli vladala gorečnost do učenja. Da pa ne bode učencev utrudila gorecnost, naj se pridruži še veselost. Veselost je življenski element otrok. Ali nara ne povedo tega že prijazne oči, smehljajoči obrazki in vse otrokovo vedenje? Neodpustljiva ostrost učiteljeva je, če ostrašijo njegovi cemerni, zamerljivi pogledi otroke. Njih srca se krčijo v žalostni bolesti, če zapazijo, da se vračajo ljubeznjivim pogledom čemerni pogledi učiteljevi. Kaj stdri, da ostane otrok bister in vesel? Gotovo prav raalo. Priljudna beseda, prijazen pogled, lahen nasmehljaj, zadovoljno pritrjevanje z glavo, pravično priznanje pridnosti naredi učenca v šoli srečnega, zadovoljnega in veselega. (Konec prih.)