334
A. A.
SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH IN TUJIH REVIJAH
V 12. številki beograjske Književnosti objavlja Taras Kermauner peto nadaljevanje svojih zapisov z naslovom Dialog o razlikovanju. Tema tokratnega nadaljevanja je različna - sega od Kermauner-jevih spominov na snemanje kratkega filma o Edvardu Kocbeku, kar je oblast dovolila šele po Kocbekovi smrti, čeprav se je Kermaunerjev scenarij opiral v prvi vrsti na Kocbekova pričevanja, do njegovih predavanj o Kocbeku v Trstu. Tine Hribar je za rubriko Dokumenti prispeval razmišljanje o literaturi in narodnosti, pri tem pa vzporeja Jovcea, Kafko in Sofoklesa. O literaturi kot področju etničnega piše Andrej Brvar in s tem v zvezi tudi omenja konec ali pa morebitno obnovitev prešernovske strukture v slovenski književnosti. Pri tem med drugim komentira nekatere poglede in dvome dela mlajšega rodu v zvezi s tem, ali je mogoče danes še ustrezno prebirati Martina Krpana, Desetega brata, ali recimo Stritarjeve in Gregorčičeve pesmi, pa celo Prešernove poezije, ki naj bi se zaprle same vase. Vsa tri besedila je prevedla Miljenka Vitezovič. Vendar je morda - vsaj za nas - bolj zanimiv Miloš Bandič,
ki se je v prispevku o izhodiščih in strukturi lirizma v sonetih Franceta Prešerna spomnil stoštiridesetletnice izida Prešernovih Pesmi. Ta je, drugače, kot beremo v Brvarjevi razpravi, med drugim zapisal: »V revolucionarni romantiki našega povojnega časa je bila Prešernova romantika nova, svetla, dragocena resničnost. In kakšna je v pristnem spominjanju potem leta ostala. Zato ni bilo malo negotovosti in bojazni v pričakovanju: kaj nam bo danes prineslo novo srečanje in novo prebiranje Prešernove poezije in njegovih sonetov? Toda ta nelagodnost je bila, kot se zdi, brez razloga: kajti tudi to pot je Prešeren izkazal svojo pesniško moč in veličino, še več, nemara je bolj kot kdajkoli poprej njegova poezija za nas po tolikih izkušnjah, peripetijah in prodorih moderne poezije do današnjih dni ohranila svojo v presežnost naravnano imanentnost, svoj pristen, privlačen sijaj, vznemirljiv vir in globino življenjskega in umetniškega diha in giba,« piše v uvodnem delu svojega eseja, objavljenega v Književnosti, poznavalec slovenske poezije Miloš I. Bandič.
*
Dvojna številka (4-5) novosadskega časopisa Scena prinaša pregled predstav
335
Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah
z dvaintridesetega Sterijevega pozorja spod peresa Dušana Popoviča, ki ocenjuje nekatere predstave. Za Cankarjevo dramo Za narodov blagor, ki jo je uprizorilo Slovensko stalno gledališče iz Trsta v režiji Dušana Jovanoviča, je med drugim zapisal: »Jovanovič ni veliko dosegel, ko je prikazal Cankarjevo delo. prekrojeno s svojimi občutenji in videnji, ki so drugačna od dramatikovih. Zato bi bilo literarno bolj pošteno, da bi se ob Cankarju podpisal kot soavtor, dramati-zator ali prirejevalec drame, napisane pred skoraj devetimi desetletji, in s tem prevzel svoj del odgovornosti za tisto, kar je opravil sam.« O Grumovem Dogodku v mestu Gogi, ki ga je režirala Meta Hočevar, zaigralo pa slovensko narodno gledališče iz Ljubljane, je zapisal tole: >>Esteticizem in perfekcionizem, ki sta izstopila v vseh prvinah te predstave, vendarle nista mogla stopiti v dogodek, celo ne tako polovičen, kakršen se je primeril v Gogi. Ostalo je spoštovanje do vrhunskega profesionalizma in začudenje, za kaj je predstava vendarle delovala hladno in nemo.« Dalibor Foretič je prispeval zapiske v spominsko knjigo nagrajencev. Napisal jih je tudi Dušanu Jova-noviču, Silvi Čušin in Borisu Cavazzu. »Od dekletca Olge v Partljičevem Kula-ku prek do srca presilno ranjene Ljubice v Jančarjevem Valčku,« piše Dalibor Foretič, »se je Silva Čušin v Grumovi Gogi razrasla do čudne, nežne, ranljive erotičnosti.« O Cavazzu pa je zapisal: »Spoznal sem veliko igralcev, ki so dosegali moč svoje fizične izraznosti s popolno psihično uravnovešenostjo, toda nikoli nisem srečal igralca, ki bi kakor Cavazza svojemu psihofizičnemu aparatu tako de-monično zaukazal popoln razcep.« Dalibor Foretič piše tudi o predstavi Shakespearove drame Rihard III., ki jo je v Narodnem pozorištu režiral Ljubiša Ristič, ter o drami Mihaila Bulgakova Gospod de Moličre, ki jo je v splitskem Hrvatskem narodnem kazalištu režiral Ivica Kunčevič. Lahko si preberemo tudi pismo Tonetu Partljiču, v katerem Jovica Pavič navaja nekaj spodrsljajev, ki naj bi
jih bil Partljič zagrešil v prešnji številki pri omenjanju dogajanj ob pripravah predstave Metastabilni graal. V tej številki Scene so še prispevki Vasja Predana, Andreja Inkreta, Smiljana Samca in Janeza Povšeta. Dušan Jovanovič pa objavlja dramo Viktor ali Dan mladosti, napisano na temo Vitracovega dramskega dela Viktor ali otroci na oblasti.
*
V dvojni številki skopskih Razgledov (8-9) objavlja Živko Čingo dramo v sedmih dejanjih z naslovom Obrazi. V razdelku Kritiški drobci piše Eftim Kletni-kov o Minattijevih izbranih pesmih z naslovom Bolečina nedoživetega, ki jih je v makedonščino prepesnil Mateja Ma-tevski. V oceni z naslovom Poezija o žalosti in vedrosti bivanja je Eftim Kletni-kov med drugim zapisal: »Poezija tega pesnika ni vpadljiva, ne prilega se mu pridobitveni okus trenutka niti ne potuhnjena čud kritikov, ki danes od poezije terjajo nekakšno uporabno aktualnost in modernost, pri tem pa pogosto ne dojamejo bistva pesmi. Ta poezija je daleč od tega, zvesta je sama sebi, z zadržanim in globokim ritmom, z iskrenostjo, ki izvira iz skrivnostnosti bivanja, in nenehno prevzetostjo pesnika nad svetom. Taki poeziji pa čas nikoli ne mine, vselej ji teče. Za tiste, ki jim je slovenski jezik oddaljen, še preostane poudariti, da je Mateja Matevski Minattijeve pesmi izredno uspešno prepesnil, da jih je v metodiki in podobah odlično prelil iz izvirnika v makedonski jezik«, piše med drugim Eftim Kletnikov. Samo Ordanoski je napisal sestavek z naslovom Mlado odprto gledališče v čeljustih življenja in v njem poroča tudi o dveh slovenskih gostovanjih. O Bettijevem Zločinu na kozjem otoku, ki ga je v Slovenskem mladinskem gledališču režiral Paolo Magelli, je med drugim zapisal: »Škoda je, da je Magelli dopustil, da se je predstava na trenutke nepotrebno razvlekla, s čimer sta za odtenek skaljena ne le ritmičnost dejanja, ampak tudi tisti ritem, ki ga vzpostavlja scena sama v odlični scenografiji Marina
336
A. A
Čuturila, katero je podprla glasba Lada Jakša«. O predstavi ljubljanskega Lutkovnega gledališča in koreodrame Pogovori v hiši Karlštajn pa je Sašo Ordanoski zapisal, da je »zanimiv poskus ustvariti svojevrsten ponotranjen hermetičen teater (s stihi pesnice Berte Bojetu), v katerem je širina zgoščenih izraznih igralskih vlog postavljena v nasprotje omejenega, stisnjenega prostora za igro. V takšnem položaju so pesniška beseda, tišina, gibi ali krč na obrazih dveh umetnic še bolj poudarjeni, tako rekoč otipljivi,« piše med drugim Sašo Ordanoski v skopskih Razgledih.
*
V tretji številki stuttgartskega časopisa Zeitschrift fur Kulturaustausch so prispevki o razmerjih med Indijo in nemškim svetom, napisani s stališča utopije, pogleda v prihodnost in sedanje podobe. Tako piše na primer Wilhelm Halbfass o Heglu, Schellingu, Schopenhauerju in Indiji, namreč o vplivih indijske filozofije na njihovo filozofsko misel. Rolf Peter Sieferle piše o Indijcih in Arijcih v teoriji ras, pri tem pa ugotavlja tri razvojna obdobja te teorije, ki se ujemajo z ideološkimi naziranji. Jiirgen Liitt pa se sprašuje, če v nacionalnem socializmu ni morda indijskih korenin, in pri tem zasleduje, kako se je arijski mit prenesel s filozofskih na politična tla. Pri tem je razgrnil tudi nekaj jezikovnih izpeljav indo-germanskega korena arya.
*
V17. številki celovškega Zvona objavlja Alojz Rebula jesenski dnevnik iz leta 1968. V njem je mimogrede nanizal nekaj domiselnih zgodovinskih vzporejanj,
ki dobivajo v razmerju do današnjega časa dodatno razsežnost. Tudi uvodnik je Rebulov, elegantna označitev slovenstva, nadzemljepisne, vesoljne samobitnosti in v tej zvezi vloge krščanstva - spet v smislu vseslovenske, vesoljne Cerkve. V dvojezičnem razdelku je objavljeno dopisovanje budimpeštanskega profesorja Csaba Kissa z Mihaelom Kuzmičem iz Ljubljane. Ponuja kratek pogled da doživljanje slovensko-madžarskega sosedstva.
*
Dvanajsta številka bratislavskega časopisa Slovenske pohl'ady poroča o obisku dveh slovaških književnikov v Jugoslaviji, in sicer se je Uubomir Feldek mudil v Vilenici, Štefan Stražav pa v Ka-njiži. Štefan Stražav objavlja v tej številki tri svoje pesmi, Jan Tazberfk pa je prispeval uvodno razmišljanje o literaturi v sistemu kulture.
*
V osmi številki vzhodnoberlinskega časopisa Neue Deutsche Literatur piše, da so Weiskopfovo nagrado, ki jo podeljuje vzhodnonemška Akademija umetnosti, podelili prevajalcu in esejistu Wer-nerju Creutzigerju, in sicer za njegove leposlovne prevode iz ruske in jugoslovanskih književnosti. Med nagrajenci, ki so dobili nagrado za približevanje tujega pripovedništva nemškemu bralcu, pa je Barbara Antkovviak; nagradili so jo za prevod romana Veljka Barbierija Nagrobni napis kraljevskega sladokusca iz srbohrvaščine. V časopisu se med drugim pojavlja tudi izvleček iz pripovedi z naslovom Deklica v kostanjevem drevesu, ki bo izšla v Vzhodnem Berlinu pri mladinski knjižni založbi spod peresa Rainerja Kerndla.