Uvod

gospodarstvo

Po Maurice Block-ovi knjigi
»Petit manuel d’6conomte pratique«
uredil

Vekoslav Kukovec.

Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.

V samozaložbi.

Narodna in univerzitetna knjižnica

v Ljubljani

92 4 U

Uvod

V

narodno gospodarstvo.

Po Maurice Block-ovi knjigi
»Petit manuel d’economie pratique«

uredil

Vekoslav Kukovec.

V samozaložbi. — Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru.

foflJ!/

Pripomba mesto predgovora.

1874. sem bival v Parizu zavolj
rodno-gospodarskih študij; shajal
n se razven z drugimi veljaki na
tem polju še posebno z Maurice Block-om,
ki je v oni dobi poleg Michel Chevaliera
in Joseph Garniera v narodno gospodarski
pismenosti zavzemal prvo mesto. Priporočil
je mojo malenkost temu učenjaku moj prej ¬
šnji učitelj dr. Gustav Schmoller, profesor na
strassburški univerzi. A Maurice Block je bil
res v vsakem oziru zanimiva in poznanja
vredna osebnost; že njegova zunajnost, po¬
sebno visoko čelasta, mogočna glava je ka¬
zala nenavadnega človeka. Občevanje ž njim
je bilo jako prijetno; vedel se je povsodi
razmeram in osebam primerno; kakor je
znal pisati v učenjaškem slogu za učenjake,
tako v priprostem —- kar je menda naj-

l*

4

težje — celo otroku in kmetu razumljivem
razgovoru. Povabil me je večkrat k sebi
v prijazno vilo, kjer sva se mnogo po¬
govarjala tudi o naših slovenskih razmerah
in težnjah. Ko sem mu ob neki priliki
pripovedoval, kako deluje in napreduje
naša „ Družba sv. Mohorja 1 ' in kako smo
Slovenci ponosni na njo, mi je podaril lično
knjigo ter rekel: „Eto Vam najnovejšo iz¬
dajo moje popularno pisane knjižice „Petit
manuel d’ economie pratique“ ; prevedena je
že na ednajst in menda še več jezikov,
tudi na japonski; prevedite jo Vi še na jezik
slovenski; menda bi dobro došla „Družbi
sv. Mohorja 11 .

Jaz sem tedaj sicer nameraval prirediti
to znamenito delce dotični družbi, vendar
ko sem zapustil Pariz,, nastale so za me
druge razmere, nego sem si bil poprej mislil;
popustil sem svoje poprejšnje študije ter ob
napornem drugem delovanju tudi pozabil na
Block-ovo knjižico. — Gez mnogo let pa
mi je nek srečni slučaj pridružil mladega
moža, ki obeta tako po svoji nadarjenosti
in marljivosti, kakor po svoji pravi možki
značajnosti in narodni navdušenosti najlep¬
ših uspehov. In temu sem izročil nekdaj

5

meni namenjeno nalogo, kojo je on — po
mojem mnenju — rešil izvrstno.

Knjige o narodnem gospodarstvu še
Slovenci nimamo. Visokošolska mladina se
še tudi premalo zanima za gospodarska
vprašanja, ki pa so neizmerne važnosti.
Seveda je bolj prijetno prepuščati se fanta¬
ziji ter pisati o ljubezni kakšnikoli, ali
pesniti dekadentne pesni, katere bolj ko so
fantastične in neumne, bolj so bojda origi¬
nalne, nego strogo logično premišljevati o
prozaičnih gmotnih zadevah. Veseli me torej
srčno, da se je gospod V. Kukovec podal
orat to našo prezapuščeno ledino, kjer so
še velike težave tudi glede na točne tehnične
izraze, ter čestitam mu iskreno, da je prvi
priredil prvo knjižico za prvi uvod v na¬
rodno gospodarstvo uprav za krog, ki je
menda najpotrebnejši,— za narodne šole.

Jaz sem nekdaj, mislim da je bilo leta
1869., iz Londona dopisujoč Razlag-ovemu
„ Pravniku “ počel nekaj podobnega, pa žali
bože, nisem dovršil početih razprav v „Prav¬
niku 11 .

Po tem, kar sem omenil o gospodu
Kukovcu, sedaj še mladem pravniku, imamo
pričakovati od njega po dovršenih obširnej-

6

šib študijah v bodoče mnogo ve! javnih spi¬
sov v prid narodnemu gospodarstu sloven¬
skemu. Pomagaj Bog in sreča junaška!

V Jemnici na Moravskem,  dne
24. junija 1899.

Dr. Pavel Turner.

Korist in vrednost.

“Ijjjvan, ki je bil s svojim očetom v nekem

velikem mestu, pripovedoval je pozneje
tovarišem, da je videl v mestu vodo pro¬
dajati. Tovariši so se mu pa smejali, rekoč :
„Saj ni mogoče, ker voda nič ne stane 11 .

Jurij, ki je bil najučenejši izmed vseh,
pripomnil je: „Kupuje se krompir, žito, voli,
plugi, čevlji itd., a voda nikakor ne! Vodo
si zajemamo iz potoka ali pa iz studenca“.

Toda Ivan je še vedno trdil: „Po ulici
se je peljal voz, ki je bil obložen s sodom
vode, a prodajalec je s posodo zajemal vodo,
za katero je zahteval po 20 vinarjev".

Da bi dečki izvedeli resnico, šli so vpra¬
šat gospoda učitelja.

„Tako je, kakor trdi Ivan", razsodil je
učitelj, a Ivanovi tovariši so se debelo
pogledovali".

„Čujte, otroci", nadaljeval je učitelj,
„ali morete biti brez vode?"

„Ne, ne!" klicali so od vseh strani.

8

„Potemtakem je voda koristna, da,
neobkodno potrebna. Toda zakaj vam je
vendar ni treba kupovati ?' vprašal je učitelj.

„Ker jo imamo zastonj", rekel je An-
drejček, ki je bil vselej na odgovor pri¬
pravljen.

„To je res“, pritrdil je učitelj. „če bi
je pa ne imeli zastonj, morali bi si jo ku¬
povati. Saj tudi mimo velikega mesta, kjer
je bil Ivan, teče velika reka, in vendar se
prinašalcu vode plačuje. Kaj se torej prav
za prav plačuje ?“

„Ne voda, ampak prinašalec vode 11 , za¬
klical je Andrejček.

»Res, plačuje se prinašalec 11 , odgovoril
je učitelj, „toda bolje je, če rečemo, da se
plačuje njegovo delo. Onih 20 vinarjev se
mu daje za trud in za čas, ki ga porabi,
ko hodi po vodo. Ni nam pa treba hoditi
v velika mesta, da vidimo vodo kupovati,
saj se tudi pri nas kupuje, akoravno teče
skozi vas velik potok.“

Dečki so si že začeli misliti, da se uči¬
telj šali, a ker je resno govoril, se jim to
ni zdelo verjetno.

„Od kod si zajemate vodo? 11  vprašal je
učitelj po kratkem odmoru.

9

„Iz studenca 11 , rekli so dečki.

„Ali se je studenec sam naredil ?“ vpra¬
šal je učitelj nadalje.

„Ne, ampak izkopali so ga“, oglasil se
je Ivan. „Naš studenec je stal 100 kron 11 .

„Če je pa vaš studenec stal 100 kron
in traja 20 let, kako drago vam potem
voda pride? 11  vprašal je učitelj.

„20 v 100 je 5 krat; voda torej stane
po 5 kron na leto 11 , odgovorilo je več
dečkov.

,,A pri tem še nismo preračunili, koliko
stane vrv in koliko vedro 11 , pripomnil je
učitelj in končal pogovor tako-le: „Pred¬
meti, za katere treba kaj plačati, ali dru¬
gače povedano, katere si moramo kupovati,
imajo vrednost; zato vprašujemo, koliko
velja ali stane ta ali oni predmet, to je,
kolikšna je njegova vrednost. Stvari pa,
katere imamo zastonj, kakor zrak,  dež,
solnčni žarki, so koristne,  a vrednosti
nimajo.

Resnična korist in umišljena korist.

„Zrak, dež, in solnčni žarki so koristni,
a vrednosti nimajo 11 , modroval je Ivan, ko

10  —

je pozneje premišljeval o učiteljevih besedah.
..Mar res nimajo vrednosti? Saj moje krog-
ljice niti koristne niso, a vendar imajo vred¬
nost, ker sem jih moral kupiti. Ali imajo
torej nekateri predmeti vrednost, ne da bi
bili koristni ?“

Ko sta ga zvečer njegova soigralca Peter
in Pavel vabila, naj bi se šel ž njima krog-
ljičkat, prišlo mu je to vprašanje zopet na
misel, in vprašal je tovariša, kaj o tem
menita.

Nista vedela pravega odgovora.

K sreči so baš zagledali učitelja, ki se
je izprebajal blizu njih.

„Gospod“, vprašal je Ivan, spoštljivo
pozdravivši, „ali imajo krogljice vrednost?"

„Za mene ne, ker ne igram", odgovoril
je učitelj.

„Toda naš sosed Velikan tudi ne igra",
rekel je Peter, „a vendar krogljice kupuje".

„On jih pa potem zopet prodaja", pri¬
pomnil je Ivan.

„ Gospod Velikan", poučil ga je učitelj,
»kupuje krogljice v Ljubljani in jih potem
vam dečkom nekoliko dražje prodaja, da
se odškoduje za svoj trud; v svoj prid torej
kupuje predmet, ki mu je koristen".

11

„A mi", rekli so dečki, „kupujemo ven¬
dar krogljice zato, da se ž njimi igramo 1 '.

„V prostih urah", odgovoril je učitelj,
„vam je igra dovoljena. Ker se hočete raz¬
veseljevati, izdate drage volje nekaj vinarjev
za kakšno preprosto zabavo. Predmet, ki
nas razveseljuje, ima včasih tudi svojo vred¬
nost. Tudi zabava ima namreč nekako korist,
akoravno je korist niže vrste, kojo smemo
le zmerno uživati zato, da si po delu od¬
počijemo. Nahajajo se predmeti, ki imajo
vrednost, akoravno bi se niti vam niti meni
ne zdeli koristni ali zabavni, a nekateri
ljudje si jih žele v ta ali drug namen, in
ker si jih ti ljudje hočejo kupiti, zato
imajo ti predmeti svojo vrednost."

Ivan: — „Ali ima torej vrednost vse
to, kar se prodaja in kupuje?"

Učitelj: — „ Recimo rajši tako-le: Vred¬
nost ima vsak predmet in vsaka usluga,
katero smo si pripravljeni oskrbeti za pla¬
čilo. Imenujte mi nekaj predmetov, katere
ljudje radi kupujejo."

Peter:— „Kruh, oblačilo, knjiga, konj".

Učitelj: — „ Sedaj mi pa naštejte ne¬
katere usluge, ki smo pripravljeni popla¬
čati".

12  -

Pavel: — „ Oranje, vlaka, žetev, šivanje*.

Ivan: — „ Plačuj e se v obče vsako
delo 11 .

Učitelj: — „Res je, toda pri tem ne
smete misliti samo na ročna dela, ljudje
tudi druge usluge plačujejo 11 .

Ivan: — „Tako se n. pr. zdravniku
plačuje nagrada 11 .

Učitelj: — „Kaj pa učenost? Ali ima
tudi vrednost ?“

Ivan: — „0 da, gotovo! Tako srečnega
se čutim, ker znam čitati “.

Peter: — „In še le jaz, ki znam dobro
računati. Doma delam materi že vse račune 11 .

Učitelj: — „Še enkrat torej! Predmeti
in usluge umišljene koristi (zabavni pred¬
meti) imajo vrednost, če se nahajajo ljudje,
da si jih nabavijo za denar“.

Lastnina.

Čez nekaj dni po tem pogovoru začela
sta se Jurij in Andrejček na šolskem dvo¬
rišču med odpočitkom glasno pričkati. —
Andrejček je našel krogljieo in ker je
Jurij eno izgubil, zahteval je najdeno krog-
Ijico kot svojo. Toda Andrejček je ugovar-

— 13  —

jal, češ, da se poizgubi mnogo krogljie in
da jih je on tudi že več izgubil ter sedaj
eno izmed svojih zopet našel.

France se je kouečno domislil, da je
Jurija vprašal, ali je bila njegova krogljiea,
ki jo je bil izgubil, debela ali drobna.

»Debela je bila“, rekel je Jurij.

Ker se je pa pokazalo, da je najdena
krogljiea bila drobna, smel jo je Andrejček
obdržati.

Učitelj, ki je, ne da bi ga bil kdo
opazil, vse to slišal, je pristopil k dečkom
ter jih poučil, česa se morejo učiti iz tega
dogodka.

„Ravnokar sem se prepričal“, rekel je,
„da prav dobro razumete lastninsko pra¬
vico, akoravno vas tega ni kdo ni učil“.

Če si je kdorkoli izmed vas napravil
žvegljico ali če je dobil od očeta žogo ali
krogljico, tedaj sme to žvegljico, žogo ali
krogljico od vsakogar zahtevati kot svojo
in se zagovarjati, češ, da je to njegova
lastnina, s kojo lahko stori, kar hoče. On
sam bi bil gospod teh predmetov ter bi
svojo pravico, če bi bilo treba, tako od¬
ločno branil, kakor svoji lastni ušesi, če bi
mu ji kdo hotel odrezati.

— 14  —

In zakaj je to tako?

Zato, ker nas zavest, da je naše,  kar
imamo, navdaja s posebno odločnostjo in
vztrajnostjo; ker se nadalje vsakdo trudi,
da svoje  premoženje pomnoži, zato je
lastnina vzrok, da se isto po lastnikovi
delavnosti podvoji, podeseteri, da, celo po¬
stoteri. Tako n. pr. tam, kjer nekdaj niti
sto divjakov ni moglo najti za sebe dovolj
živeža, dandanes živi v najboljšem blago¬
stanju čez deset tisoč rodbin, ki vsaka ima
svoje premoženje in svojo obrt.

Če bi ne bilo lastnine, tedaj bi nikdo
ne maral saditi drevesa, s kojega bi mu
v jeseni kdo drug smel pobrati sadje, ni¬
kdo bi ne zidal hiše, kjer bi se smel kdo
drug naseliti, nikdo bi ne hotel vzrejati
konja, če bi mu ga sosed smel vzeti, tudi
lanu bi nikdo ne sejal niti bi ne prideloval iz
njega platna, koje bi si smel prisvojiti drug.

„Dečki, ali si morete misliti deželo,
kjer bi vsakdo smel svojemu sosedu jemati
njegove stvari; kjer bi si Ivan smel vzeti
Petrovo žvegljo in Pavel prisvojiti si Andrejč-
kovo žogo? Ali bi se vam poljubilo živeti
v taki deželi ?“

„Ne, ne!“ klicali so dečki soglasno.

— IB —

»Zdaj pa pomislimo**, nadaljeval je uči¬
telj, »kako se da pridobiti lastnina, to je,
kako si moremo prilastiti knjigo, kravo,
hišo ali zemljišče, katero ima kdo drug“.

„Kupi se“, menil je Ivan.

„To se pravi, da se daje v zameno kak
drug predmet 4 *, rekel je učitelj. „Toda,
kako še?“

»Predmet se tudi lahko dobi v darilo**,
pridjal je Andrej ček.

„Ali še kako drugače?“ vprašal je
učitelj.

»Tudi podedovati ga je mogoče**, rekel
je Peter.

..Slednjič se kakšen predmet tudi lahko
najde**, sklenil je učitelj. »Toda polastiti
se ga v tem slučaju smemo le, če ta pred¬
met nima lastnika. Nadalje se nahajajo tudi
še kraji brez prebivalcev. Tam si vsakdo
sme izvoliti in ograditi ter obdelovati kos
zemljišča, sme si postaviti hišo in v nji
stanovati, in to zemljišče in ta hiša posta¬
neta tudi zakonita lastnina onega, ki je tam
začel delovati

»Ravno tako voda, ki je pod zemljo,
ni nikogar, toda če si dam izkopati stude¬
nec, tedaj je voda, ki v studencu izvira,

16  —

moja, in smem jo dajati ali prodajati, ka¬
kor hočem. Prilastil sem si vodo s svojim'
delom ali pa, kar je enako, s tem, da sem
delo plačal z denarjem, ki sem si ga na
kakšen koli način prislužil, in ker je ta
denar bil moj, smel sem ga uporabiti, kakor
se mi je poljubilo, če sem pri tem le upo¬
števal načela nravnosti

Kaj se pravi delati?

Prihodnjega dne je prišel h gospodu
Bogatašu potepuh, še prav čvrst človek,
prosit miloščine.

„Kaj!“ rekel je gospod Bogataš, „ali
se ne sramujete beračiti?" — „Moram, ker
ne dobim dela", bil je odgovor. „Dobro,
takoj dobite delo", rekel je Bogataš. „ Zno¬
site mi oni-le kup drv doli na dvorišču z
leve strani na desno, in plačam vam dve
kroni. Čez nekaj ur se je to zgodilo, in ko
je Bogataš tujemu možu izplačal obljubljeni
dve kroni, pristavil je: „če jutri ne bodete
imeli dela, pridite zopet k meni". Mož se
je drugega dne res vrnil, in gospod Boga¬
taš mu je velel znositi isti kup drv z desne
na levo stran dvorišča ter mu je za to

17

zopet plačal dve kroni. Še nekolikokrat se
je mož vrnil in je pri Bogatašu ista drva
prenašal z leve strani dvorišča na desno in
z desne na levo, a potem ga ni več bilo,
akoravno se mu je bila pogojena mezda
vedno točno izplačevala.

Gospod Bogataš je pravil: „Za človeka
ni častno, sprejemati denar, katerega si ni
zaslužil; zato ne smerno nikogar k bera¬
čenju vspodbujati 11 .

Možu pa, ki je bil prenašal drva z ene
strani dvorišča na drugo, zdelo se je sled¬
njič uprav neznosno, mučiti se z opravkom,
ki ni imel koristnega uspeha.

O tem dogodku se je potem po vasi še
mnogo govorilo. Nazadnje so se pa vsi
vaščani strinjali v soglasni sodbi, da delati
pomeni kaj druzega nego pregibati roke in
noge.

Trudi se človek lahko tudi pri kaki
igri, pri kateri treba mnogo spretnosti, a
delo mora vedno imeti kakšen koli koristen
namen, to je, delo mora pridelovati ali
izdelovati.  Eni pridelujejo s tem, da
obdelujejo zemljo, gojijo ali ustvarjajo torej
poljske pridelke; drugi obdelujejo železo,
les, platno in stotine drugih surovin ter

2

— 18  —

ustvarjajo obrtne pridelke ali izdelke; zopet
drugi delajo prevažajoč, nakladajoč in raz¬
kosavajoč blago, in ker so s tem nekomu
uslužni, dobivajo plačilo. Kako bi mogli

dobivati kavo iz Brazilije, gobe iz Indije

in kožuhe z Rusije, če bi ne bilo kupčije?

Otroci, ki so slišali take in podobne

pogovore doma in pri sosedih, vprašali so
učitelja: „Kaj pa pridelujemo mi, kadar
delamo ?“

„Kaj vi pridelujete?" rekel je učitelj,
ki je bil vesel, da se mu je ponudila tako
lepa prilika, govoriti o tem vprašanju. „Vi
pridelujete s svojim delom učenosti in zna¬
nosti, ki vas izomikajo in vam ublažijo

srce, ki vam pa ob enem tudi omogočijo,
da si boste lažje služili svoj vsakdanji kruh
in da boste lahko pošteno živeli in h kratu
koristili samim sebi in svoji domovini. Tudi
jaz delam, ko vas poučujem, a zdravnik
dela, ko vas zdravi. Nekateri ljudje delajo,
ko izdelujejo zabavne predmete, za katere
imajo dovolj odjemalcev, ki jih kupujejo,
kajti dobro je, če ima človek po težavnem
delu tudi kakšno primerno razvedrilo".

— 19  —

Delo je neobhodno potrebno.

„Ali je res“, vprašal je nekega dne
Pavel, „da je žito nekdaj kar samo raslo,
da ga ni bilo treba sejati in ne zemlje ob¬
delovati ?“

„0, gotovo je to bilo tako“, smejal se
je učitelj, in sicer je to bilo takrat, ko seje
žito tudi samo želo, ko se je samo hodilo
v mlin mlet in ko se je kruh sam pekel in
ko ni bilo treba niti testa mesiti niti za
kruh kuriti“.

„Po tem takem je to menda pravljica,
kar se pripoveduje o tako zvani zlati
dobi?“  vprašal je Pavel.

„Tako je“, .pritrdil je učitelj resnobno.

„Drevje pa vendar samo rase“ oglasil
se je nekdo.

„Res samo rase“, odgovoril je učitelj,
„toda kakšen je sad? Droben in kisel ka¬
kor čvič. Kdor hoče, da mu drevo prinese
dober sad, mora že mlado drevesce vcepiti,
a potem mu gnojiti, obrezovati je in oskrbo¬
vati; k vsemu temu pa treba dela“.

„ Ali žito tudi cepijo ?“ vprašal je Pavlov
mlajši brat.

„Ne“, odgovoril je učitelj, „ampak or¬
jejo zemljo in jo potrosijo z gnojem, vanjo

2*

— 20  —

pa nasejejo izbranega in lepo presejanega
zrnja in še mnogo drugih poljskih opravil
je treba, da iz zemlje zrase obilo klasja,
polnega debelega zrnja, in da se potem
more za vse ljudi peči dovolj kruha. Če bi
pa zemlje nikdo ne obdeloval, zraslo bi iz
nje k večjemu nekoliko kilavih in smet-
Ijivih klasov, kar bi nikakor ne zadostovalo
za vse ljudi".

„Nadalje bi obleke, hiš, knjig in raz¬
nih drugih stvarij v obče ne bilo, če bi
jih nikdo ne izdeloval“, pripomnil je Peter.

„Tako je!“ klicali so od vseh stranij.

„Vidite torej“ sklenil je učitelj, „delo
je neobhodno potrebno. „Brez dela ni jela",
pravi pregovor, a brez dela bi nadalje ne
imeli niti obleke niti drugih prekoristnih
stvari, izmed katerih nam je ta potrebnejša
od druge. __

Delo je častno.

Pavel je nekaj časa premišljeval o uči-
jevih besedah, potem je pa vzdihnil: „0h,
delati je pač zelo hudo!"

Učitelj: — „Delo je včasih res zelo
utrudljivo, toda navadno se delati le lenu¬
hom zdi hudo".

— 21

„Lenoba je greh“ opomnil je Peter.

„ Gotovo!“ pritrdil je učitelj, a potem
je nadaljeval: „Hudo se človeku zdi le
tisto delo, katerega nima rad, a premnogi
ljudje delajo prav radi, da, z veseljem.
In pomislite, kaj bi pa bilo, če bi n. pr.
zemlje več ne obdelovali?"

France: — „ Pomrli bi".

Učitelj: — „In če bi ne zidali hiš in
ne šivali obleke?"

Ivan: — „ Tedaj bi pa pozebli".

Učitelj: — „če bi nadalje bolnikov
nikdo ne zdravil, ostali bi nekateri vedno
bolehavi, in otroci bi ostali, če bi jih nikdo
ne poučeval, vedno nevedni in malomarni.
Kratko, vsi tisti, ki delajo bodi-si z glavo
bodisi z rokami, nam koristijo in so nam
uslužni: zategadelj smo dolžni, jih čislati".

Peter: — Če je lenoba greh, tedaj je
pa delo krepost? Ali ni tako?"

Učitelj: — „ Gotovo je tako! — Delo
mora biti storjeno, naj je še tako mučno.
Ako pa nekateri ljudje ne morejo delati,
tedaj so tisti, ki za-nje delajo, njihovi do¬
brotniki. Tako so n. pr. stariši dobrotniki
svojih otrok".

Ivan: — „A kdaj treba delo plačati?"

— 22  —

Učitelj: — „Delo, ki se plačuje, ni
dobrota ampak korist. Dobrote smemo spre¬
jemati le tedaj, ko nam drugače ni mogoče
živeti, in še tedaj s hvaležnostjo. Toda
vedno moramo gledati na to — in to nam
veleva naša čast —, da povrnemo uslugo
z uslugo in koristen predmet z drugim ko¬
ristnim predmetom. Lahko bi se torej reklo,
da delamo zato, da s tem drugim njihovo
delo poplačamo, kajti zelo mnogo ljudi
mora delati, da se zadosti potrebam vsa¬
kega posameznega človeka.

Delitev dela.

a)  Razni opravki.

Otroci so se čudili tem besedam. Niso
si prav vedeli tolmačiti te raznovrstnosti
del, ki so potrebna, da se zadosti našim
vsakdanjim potrebam. Zato je sklenil uči¬
telj, razjasniti jim to natančneje.

„Mislimo si eden sam primer", rekel je
učitelj. „Kakor veste, imate na sebi suk-
neue hlače, bombažev oprsnik, platneno
srajco, čevlje itd. Začnimo s suknom. Iz
česa je?“

Peter: —

Iz ovčje volne".

23  —

Učitelj: — „Treba torej pred vsem
ovčarjev, ki vzrejajo ovce. Če je slednjič
volna ostrižena, oprana, očiščena, tedaj “. . .

Jože: — „Tedaj se sprede".

Učitelj : — Nekdaj so volno predli doma,
a dandanes opravljajo to stroji, za koje
treba železa, lesa, usnja. Koliko ljudij treba
za obdelovanje surovin, in potem, če je
stroj že gotov, za prejo?"

„Toda ne računimo tega, ampak na¬
daljujmo. Niti so gotove, treba jib pobar¬
vati. Kdo barva prejo?"

Ivan: — „ Barval’“.

Učitelj: — „A s čem? Imeti mora
barvila, katera dobiva deloma celo iz daljne
Indije. Vsekako mu jih treba prirejati, kajti
same ne nastajajo".

„Ako je preja slednjič tudi pobarvana,
treba jo je še tkati. Tkalec pa potrebuje
statve in te statve so iz železa, iz lesa in
iz vrvic, kar so vse izdelali različni roko¬
delci".

„Zdaj še le se polika in prigotovi za
krojača, ki zopet potrebuje škarje, iglo in
nit. Koliko ljudij torej treba, da je suknja
dogo to vij ena".

„Kaj pa oprsnik?"

24  —

Ivan: — Bombaž, iz katere je sešit,
prihaja iz Amerike, kaj ne da, gospod ?“
Učitelj: — „Res je. Iz Amerike, iz
Egipta, iz Indije in drugih prekmorskih
dežel. Kako se pa pride tja?“

Peter: — „Z veliko ladijo“.

Učitelj: — „Da, s prav veliko ladijo.
Koliko ljudi pa treba, da oskrbe les, že¬
lezo, baker, vrvi, platno. Koliko ljudij je
moralo paziti, premišljevati, bdeti, računiti
in na razne načine delovati, da je ladija
slednjič srečno priplula v varno pristanišče
in da ni zablodila na neizmernem morju?"

„Toda počasi! Govorili smo o železu.
Že za to, da imamo samo eden žrebelj,
kakoršnih treba pri ladij i mnogo, da, za
edin žrebelj, s kakoršnimi so pribiti pod¬
plati pri vaših čevljih, mora delati tisoče
ljudi. Globoko iz zemlje se izkopavajo
rude (železo s prstjo in kamenjem vred).
Treba mnogo voz in konjev, ki rudo pre¬
važajo v fužine (koliko ljudi je stavilo
fužine!) V fužinah se železna ruda raztopi
s pomočjo oglja (koliko ljudi je pridelo¬
valo oglje!) Iz železne tekočine se izlivajo
železni drogi in slednjič ti železni drogi
priromajo h kovaču, ki ima kovačnico, ki

— 25  —

jo je bilo treba zidati, meh, ki je moral
biti izdelan, kladiva, klešče in druga orodja,
ki se tudi niso sama naredila in potem
oglje, katero je moral pridelovati mnogo
tednov.

„Da se kratko izrazimo, če bi nam bilo
mogoče natančno preračuniti, koliko ljudi
je sodelovalo pri izdelovanju obleke, ki jo
ima vsakateri izmed vas, bilo bi jih more¬
biti 100.000, če ne še celo yeč“.

Takoj poizvemo, zakaj je delo tako
razdeljeno' 1 .

b)  Vzrok delitve.

Ko se je učitelj nekega dne oglasil pri
sosedovih, slišal je, kako je Pavel baš vpra¬
ševal svojega očeta •  „Ce denarja ne smemo
po nepotrebnem trošiti, zakaj si pa potem
rajši sami ne izdelujemo obleke, čevljev,
plugov in motik ?“

Oče: — „Zato ne, ker sami ne znamo
vsega tega izdelovati “.

„To še ni vse 11 , pristavil je učitelj, „am-
pak tudi zato ne, ker bi nam sicer vse te
stvari prišle predrago 11 .

In ker se je to navzočim sosedovim
čudno dozdevalo, vrašal je učitelj Pavlovo

— 26  —

mater: »Čujte, soseda, kako dolgo bi vam
bilo delati, da napredete volne, natkete
snovi in našijete obleke za vso vašo dru¬
žino ?“

— »Morebiti 200 dnij", menila je so¬
seda.

— „In kako drago vam pride dan?"

— ,,Na 1 krono 50 vinarjev 14 .

— „Za 200 dni znaša to 300 kron".

„In če si to obleko kupite, stala bi vas

kakih 100 kron“.

„A mislite si, če bi vi morala cel dan
presti, tkati, šivati, kdo bi pa po hiši po¬
spravljal, kdo bi vam bil v kuhinji in kdo
bi krave molzel ?“

„In vi, oče, ali bi izdelali plug tako
hitro, kakor ga izdela kovač?"

— »Gotovo ne!"

— „ Kaj pa z železom ? Ali bi si ga vi
sami pridelovali, ravno tako baker in druge
kovine, ki hi jih utegnili potrebovati?"

»Sreča za ljudi", nadaljeval je učitelj,
„da je delo med posameznike tako raz¬
deljeno, da nekateri izdelujejo le motike,
drugi voze in zopet drugi ure, knjige, čev¬
lje itd. Delo, kateremu smo že privajeni,
izvršujemo tem hitreje, a tudi tem boljše".

27  —

— „Ali moram tudi jaz zato po več¬
krat eden stavek pisati?“ vprašal je Pavel.

— „Prav zato“, dejal je učitelj in na¬
daljeval: „Kdor bi moral pisati mnogo
mnogo stavkov, katere bi potem prodajal,
izpopolnil bi svojo umetnost tako, da bi pri
tem iznašel tiskarstvo ali pa vsaj jekleno
pero. Kdor namreč mora vedno opravljati
isto delo, poskuša si je sčasoma olajšati
ter urediti tako. da je izdatnejše, in pri
tem iznajde razna orodja ali celo stroje, a
s stroji se opravi tisoč do stotisočkrat več
nego s prosto roko. Pomislite, nekdaj je
človek svoja bremena prenašal sam; potem
si je ukrotil v ta namen konja, ki je lahko
nesel dvakrat do trikrat toliko, in dalje je
iznašel voz, na katerem lahko pelje deset¬
krat toliko, a dandanes ima lokomotivo, ki
z veliko naglostjo prevaža več nego tisoč¬
krat toliko“.

„Kako se pravi ljudem, ki izdelujejo
lok omoti ve “, vprašal je nekdo.

„Mehaniki!“ zaklical je Pavel in vpra¬
šal: „ Ali torej Petrov brat, kije  mehanik,
dela lokomotive?"

„D&, toda ne on sam“, odgovoril je
učitelj in nadaljeval: „Mož, ki se je iz-

— 28 —

učil v matematiki in mehaniki — imenujejo
ga inženerja — dela črteže; zopet drug,
kateremu pravijo modeler, izdeluje v manjši
obliki modele raznih strojev, in potem se
stroj razdeli na mnogo različnih delov, in
vsak posamezni košček stroja izdeluje po¬
sebna vrsta rokodelcev, in sicer vedno ravno
isti košček zato, da pri izdelovanju dose¬
žejo tem večjo spretnost; nadalje so še v
takšni delavnici primerjevalci in različni
drugi delavci".

„To je ravno tako, kakor pri kakšni
pristavi", rekel je Pavlov oče. ,.Imajo tam
pastirja za krave, nadalje ovčarja, enega
ali več oračev in voznikov, več dekel in
raznih drugih delavcev, ki imajo vsak
svoj posel, in vse te moške in ženske nad¬
zoruje gospodar ali pa njegov oskrbnik, ki
ima s tem dovolj opravka, akoravno ne
prijema niti za plug niti za kako drugo
orodje".

„Pavel, k čemu je torej delitev dela
potrebna?" vprašal je učitelj.

„Delitev dela ima ta namen", glasil se
je odgovor, „da bi posamezniki izvajali
svoje pridelke in izdelke temboljše, tem
hitreje in tem ceneje".

— 20  —

Čez nekaj dni je imel Pavel priliko,
svojim tovarišem pokazati, koliko se je
naučil iz tega pogovora.

Zamena.

Bil je sejemski dan in bilo je v počit¬
nicah. Ivan se je s polnim žepom krogljic
napotil z doma, da si poišče tovarišev, s
katerimi bi se mogel igrati. Srečal je Petra,
ki je lučal svojo žogo in ponudil mu je v
zameno za žogo svojih krogljic. Peter bi pa
bil rajši obdržal svojo žogo sam. Zato mu
je Ivan ponudil 20, potem 25 in nazadnje
celo 30 krogljic, a vse zastonj. Pavel pa,
ki se je bil ravnokar pridružil, privolil je
v tako zameno, kajti imel je tri žoge in
v kratkem so se vsi trije veselo igrali, zdaj
s krogljicami.

Toda ta dan z igro niso imeli sreče.
Po cesti so vedno prihajali vozovi in gruče
ljudi, ki so jih motili. Zato so dečki svoje
igrače kmalu poshranili v žepe ter šli s
sejmarji po cesti vedno dalje, dokler sled¬
njič niso prišli na sejmišče.

Tu je stalo mnogo šotorov. Pod enim
so se prodajali čevlji, pod drugim cokle,

30  —

tu nogavice, tam noži, nadalje medeni ko¬
lači, knjige, suknje, motike in tisoč drugih
stvari. Nekoliko v stran je bil živinski se¬
jem, a na drugi strani so imeli svoje šotore
gostilničarji in glumači.

Ko je Pavel vse to ogledoval, domislil
se je, česar se je bil v poslednjem po¬
govoru naučil o delitvi dela. Začel se je
o tem pogovarjati s svojima tovarišema.
Spoznali so, da ta, kdor je kakoršnih koli
predmetov izdelal več, nego jili potrebuje
sam, iste zamenjuje za druge, katerih sam
nima in katere bi si sam le težko izdelal.
Ali se niso tudi krogljice z ravno takimi
pogoji zamenjale za žogo?

Toda medenih kolačev ali podobic bi
jim za njihove krogljice in žoge vendar
nikdo ne hotel dati.

Zakaj neki ne?

Kmalu jim je bilo tudi to razumljivo,
kajti kaj bi naj počela prodajalka medenih
kolačev z njihovimi krogljicami?

— „Oh, ko bi vendar imeli denar!"

— „Ko bodemo veliki, zaslužimo si
ga“.

— „Toda zakaj se za denar lahko vse
kupi?" vprašal je Ivan.

— 31  —

»Da, zakaj?" so se vpraševali.

»Pojdimo vprašat gospoda učitelja", do¬
mislil se je nekdo.

In hiteli so k njemu.

— »Gospod", zakaj se lahko vse kupi
za denar?"

»Saj se za denar niti ne da vse kupiti",
odgovoril je učitelj; »ali bi kateri izmed
vas hotel za denar prodati svoja ušesa?"

»Teh pa že ne!" odgovorili so vsi.

— »Dobro, kupiti se torej da le to,
kar je na prodaj. In zakaj oni-le nožar
želi prodati svoje nože?"

— »Ker bi rad denarja", bil je od¬
govor.

— »Kaj pa počne z denarjem. Ali ga
morebiti je? No, pa poskusite jesti ta-le
novec!"

— »Denarja ne je, ampak kupi si kruha
in mesa", odgovoril je Ivan.

»Morebiti še tudi obleke", pripomnil je
učitelj, »ali si pa kupi železa ali poplača
stanarino, kdo ve! Morebiti še niti sam ne
ve, kaj stori z denarjem. Gotovo mu marsi¬
česa treba, in ko bode imel denar že v
žepu, tedaj si premisli, kam ga obrne".

— 32  —

Muogo ljudi je prišlo k učitelju, da bi
govorili ž njim. Ker torej ni imel časa,
poslal je dečke domov ter jih povabil, naj
ga zvečer zopet obiščejo ter naj vzemo s
seboj še več svojih tovarišev, da nadalju¬
jejo početi pogovor.

Denar.

Otroci so bili na sestanku dobre volje..
Ni jim še bilo dovolj jasno, zakaj se lahko
vse kupi za denar.

Učitelj je vzel v roko dve niti ter vpra¬
šal : „Dečki, kako izvemo, katera izmed teh
niti je daljša?“

„Moramo ji izmeriti", odgovorili so
dečki.

Učitelj: — „S čim ji pa lahko iz¬
merimo ?"

Dečki: — „Z metrom".

Merili so in se prepričali, da je bila
ena nit ednajst metrov dolga, druga pa
dvanajst.

„Glejte, otroci", nadaljeval je učitelj,
„tu sta dva lonca. Eden je viši, drugi
je pa zato širši. V katerega gre več
vode?"

— 33

Ker se mnenja niso strinjala, vzeli so
liter, zajemali vanj vode in z njo napolnili
oba lonca ter izprevideli, da je v eden lonec
šlo trinajst, v drugi pa štirinajst litrov vode.

„Ali sedaj že veste, zakaj se z denar¬
jem kupuje?“ vprašal je učitelj.

Otroci so strmeli, a niso vedeli, kaj bi
odgovorili.

Na to je učitelj nadaljeval: „Pomorem
vam torej. Tu-le vidite suknjo in tu-le sliko.
Katera je draža? Ali tega ne veste? —
Suknja velja 50 kron, slika pa 40“.

„Katera je torej draža?“

Dečki (soglasno): ,, Suknja*.

Učitelj: — „Za koliko?*

Dečki: — „Za 10 kron“.

Učitelj : — „Iz tega torej spoznate, da
smo se morali pri določevanju vrednosti teh
dveh predmetov posluževati krone, torej
denarja*.

Učiteljeve besede so Ivana zelo vznemi¬
rile, kajti spomnil se je svoje današnje
kupčije. „Žoga stane 20 vinarjev*, mislil
si je, „a za 20 vinarjev se dobi 22 krog-
ljic. Pavlu sem pa dal za žogo 30 krogljic,
dal sem mu jih torej 8 preveč. Oj, zakaj
tega nisem prej vedel! *

3

34  —

Pavlu je že vroče postajalo, kajti mislil
je, da bode moral teh 8 krogljic Ivanu
vrniti.

Učitelj ga je pa tolažil rekoč: „Oboje¬
stransko prostovoljno dogovorjena zamena
je veljavna, in ni dovoljeno od nje od¬
stopiti".

Zakonitost kupčije je torej Pavlu vest
pomirila, toda v vseh slučajih zakonitost
ne zadostuje. Včasih se treba opirati ne le
na zakon, ampak tudi na pravičnost. Sicer
pa kmalu izprevidimo, da vrednost ni vedno
enaka, ampak da se pogostoma izpreminja
in da cena pomenja le vrednost, ki jo
ima ta ali drugi predmet baš v tem tre¬
nutku, ko se kupi ali zamenja.

„Zakaj pa jemljemo, kadar vrednost
merimo, košček bakra ali nilda, srebra ali
zlata?" vprašal je Pavel.

„To je prav lahko razumeti", odgovoril
je učitelj. „ Nekdaj se je govorilo, da ta
ali drug predmet stane n. pr. 3 ali 4 ovce,
2 ali 3 krave. Takšen denar je pa bil
zelo nepriročen in nepriličen. Ne le, da ga
ni bilo mogoče v žep vtakniti in s seboj
nositi, ampak tudi pitati je bilo treba tak
denar; utegnil je nadalje poginiti in tudi

— 35  —

deliti ga ni bilo mogoče. Ce n. pr. ovco
razsekate na 2 ali na 4 dele, tedaj je te
posamezne kose težko dalj časa shraniti;
ne dali bi se n. pr. ohraniti celi mesec".

„Še dandanes se v neki deželi rabi za
denar školjka, kauris imenovana. Ker se
pa takih školjk mnogo najde, zahteva se
jih za eno kravo polno vrečo, in zato tudi
ta denar ni pri ličen".

„Pri kovinah je pa to čisto drugače!
Najti jih je le v manjših množinah, pri¬
dobivajo se še le po dolgotrajnem mučnem
delu, ohraniti se dado, kakor dolgo komu
drago, in tudi če se razdele, je njih vred¬
nost enaka in sorazmerna s težo posamez¬
nih koscev".

,,Ali sedaj razumete?" vprašal je učitelj.

„Da, sedaj pa že razumemo, da res¬
nično vrednost kakega predmeta treba iz¬
meriti", rekel je Ivan.

„To se pravi", poučil ga je učitelj, „ne
izmeriti, ampak naznačiti moramo resnično
vrednost kakega predmeta, kajti vrednost
se izpreminja od dne do dne".

„Tudi to smo spoznali", opomnil je
Pavel, „da je denar mogoče shraniti dotlej,
ko hočemo zanj kaj kupiti".

3 *

— 36  —

„In denar vsakdo rad sprejema 1 *, kon¬
čal je učitelj, „ker se ž njim olajšuje za¬
menjevanje, a drugi predmeti nam pri tem
niso tako priročni, že zato ne, ker ne no¬
sijo na sebi znamke, kolika je njih vred¬
nost

Cena.

Stroški pridelovanja ali produkcije.

„Sedaj torej veste 1 *, rekel je učitelj, „da
za denar lahko kupimo vsake vrste blago,
brž ko smo se s prodajalcem pogodili za
ceno**.

„Ali se nikoli niste domislili, da vpra¬
šate, zakaj vsi predmeti nimajo enake cene
in zakaj cena zdaj poskoči, zdaj zopet pada?**

Dečkom kaj takega res še nikoli ni
prišlo na misel, a jasno jim je bilo, da
mora krava draža biti nego ovca in miza
draža nego žoga.

Toda zakaj ?

Slednjič so izprevideli, da so nekateri
izmed predmetov veči nego drugi in da se
n. pr. pri izdelovanju mize porabi več časa
nego ga je treba, da se izgotovi žoga.

„Za mizo pa je treba tudi mnogo lesa,
a les je dandanes drag**, oglasil se je sin

— 37  —

soseda mizarja, ki je to gotovo najbolje
vedel.

„Vidite torej", rekel je učitelj, „pri iz¬
delovanju mize je treba mnogo lesa, ki
stane denar, a treba je v ta namen tudi
nekaj časa pridno delati, človek pa v tem
času mora jesti, piti, oblačiti se in stano¬
vati itd., in vse to povzroča stroške".

„To velja za vsak predmet, in prav
nič se ne da pridelovati brez stroškov, ako-
ravno je pridelovanje nekaterih predmetov
eeno, a izdelovanje drugih zopet draže.
Cokle ali lesene žlice, ki se izdeljujejo z
roko, stanejo n. pr. manj nego ovca, zato,
ker za coklo ali za žlico treba le malo lesa
in se jih lahko izdela po več - na dan, a
predno ovca doraste, pretečejo dve ali tri
leta in se porabi mnogo klaje. Krava je
zato draža nego ovca; ker je za-njo treba
še več klaje nego za ovco in ker krava
človeka, ki jo kupi, lahko dalj časa pre¬
življa nego ovca. In če slednjič primerjamo
to-le drobno in ono debelo knjigo, tudi takoj
razumemo, zakaj ta stane 25 vinarjev, ona
pa 5 kron“.

„Če si hočemo izračuniti ceno kakšnega
blaga, tedaj ravno tako pred vsem sku-

— 38  —

samo uganiti, koliki so bili pri tem blagu
stroški pridelovanja ali produkcije.

„ Zakaj ?“

Pavel: — Ker je gotovo, da proda¬
jalec ne more blaga prodati po izvirni ali
prvotni ceni ali pa celo še ceneje".

Učitelj: — „Tako je! A izvirna ali
prvotna cena se imenuje to, kar je blago
producenta ali pridelovalca samega stalo.
Kdor bi blago prodajal pod izvirno ali
prvotno ceno, imel bi pri tem izgubo in
prej ali slej bi ga taka kupčija uničila.
Da se pa more izvirna cena, katero je ku-
povalcu treba poznati, preračuniti, mora se
dotično blago skrbno ogledati in presoditi".

Povpraševanje in ponudba.

Neki sosed, ki je bil slišal ta pogovor,
je nevoljen vprašal učitelja: „Kaj pa mi¬
slite, gospod? Izvirna cena vendar ni pro¬
dajalna cena! Kako morete zahtevati, da
vam prodajam brez dobička?"

„Tudi o tem sem ravnokar hotel go¬
voriti", odgovoril je učitelj. „Gotovo je, da
nikdo ne more biti že s tem zadovoljen,
ako se mu vrnejo njegovi lastni stroški.
Kdor je izdelal koristen predmet, sme pri

39  —

tem tudi kaj prislužiti. Le to se vpraša,
kolik naj je ta zaslužek?“

Sosed: — „Čiin več si more kdo pri¬
služiti, tem bolje, seveda!“

Učitelj: — „A pošten človek nikoli ne
zahteva prevelikega zaslužka, to se razume".

Sosed: — „Seveda se to razume, a
vendar moram jaz blago ceniti vedno ne¬
koliko draže, zato ker kupovalec pri blagu
navadno hoče kaj utrgati. Ker pa za svoj
trud, ki ga imam, za pridelovanje in za
prodajo, ni določene cene, torej je naravno,
če sem zanj raje bolje plačan nego slabo.
Če mi je mogoče na dan zaslužiti 6 ali
7 kron namesto 5 kron, tem bolje. Toda
žalibog je to največ od kupovalca odvisno,
kajti njemu je najljubše, če dobi blago
kar najceneje. Vedno da raje 3 krone za
blago nego 4. Kadar je blaga malo, spri¬
jazni se slednjič z napovedano ceno, ako
mu blago prija. Če ga je pa obilo, tedaj
moram zopet jaz odnehati, kajti sicer bi
šel kupovalec k drugemu prodajalcu, ki
želi svoje blago na vsak način razpečati,
akoravno po niži ceni. Tedaj bi pa meni
moje blago ostalo, kar bi mi nikakor ne
bilo v korist; in da se to ne zgodi, zato

— 40  —

sem primoran, da ceno, dokler še ni pre¬
pozno primemo znižam“.

„Otroci“, rekel je na to učitelj, „kar
vam je sosed prodajalec ravnokar pripove¬
doval, to je v vsakdanjem življenju velike
važnosti; zapomnite si, da se to navadno
izrazuje z besedama povpraševanje  in
ponudba.

Na to je Pavel pripovedoval, kako je
davi na sejmu slišal, da je branjevka po¬
nujala merico orehov po 10 vinarjev. Želeč
si jih kupiti, stopil je k branjevki in vpra¬
šal: „Kaj stane merica?“ Branjevka je
odgovorila: „15 vinarjev". A ker se je
skliceval na to, da jih je prej ponujala
po 10 vinarjev, dobil jih je merico po
10 vinarjev.

Ponujala je torej orehe le zato po nizki
ceni, ker se je po njih premalo vpraševalo.

„Ako bi s teboj prišlo po orehih po¬
vpraševat tudi več tvojih tovarišev", opom¬
nil je sosed, „tedaj bi branjevka gotovo
vstrajala in bi zahtevala po 15 vinarjav in
sicer zategadelj, ker bi se po blagu močno
povpraševalo. Če bi pa ne prišel vpraševat
nikdo, kdo ve, ali bi jih slednjič ne po¬
nujala celo po 5 vinarjev".

— 41

„Iz tega se učimo", rekel je učitelj,
„da blago postaja draže, to je, da cena
blaga poskoči, kadar ga je malo, in da
blago postaja ceneje ali da cena pada,
kadar ga je obilo. Če pa cena blaga tako
nizko pade, da ne krije niti stroškov pri¬
delovanja, tedaj nikdo več ne mara blaga
pridelovati, ker nikdo ne mara delati v
lastno izgubo. S tako kupčijo se nikdo ne
bi mogel dalj časa pečati, kajti spravila bi
ga prej ali slej na beraško palico".

„Kaj bi pa bilo tedaj, če bi cene pre¬
več poskočile?" vprašal je Ivan.

„No, kaj neki bi bilo, če bi žoga stala
20 kron?" vprašal je učitelj,

„Ne mogel bi si je kupiti", rekel je
Ivan.

„Dobro", pritrdil je učitelj, „a pomniti
treba, da je v ostalih slučajih tudi tako.
Brž ko je blago postalo predrago, skrči se
tudi število kupovalcev; po dotičnem blagu
se torej premalo povprašuje in — cene za¬
čenjajo padati".

„Mislimo si še ta-le primer: Branjevka
ima za 10 meric orehov ter jih ponuja po
10 vinarjev. Če se oglasi pozneje 20 kupo¬
valcev, tedaj cena hipoma poskoči, kajti

— 42  —

videti je, da za vse povpraševalce blago
ne bode zadostovalo. Ceno so pa kupovalci
sami zvišali, kajti brž ko je prvi kupo valeč
obljubil 15 vinarjev, ponudil je drug za
merico 20, a branjevka sama je vsled tega
zahtevala 25 vinarjev. Ker se pa pri tako
visoki ceni oglasi le 6 kupovalcev, ki si
hote kupiti tako dragih orehov, proda bra¬
njevka le 6 meric. V tem slučaju ima torej
več orehov, nego jih more prodati — in to
se imenuje razmerno ali relativno preobilje
blaga, čegar neizogibna posledica je ta, da
mora cena blaga tako nizko pasti, da sta
slednjič kupovalec in prodajalec enako za¬
dovoljna.

Kdo ima na ceno veči vpliv, kupovalec ali
prodajalec ?

Ta pogovor je dečke zelo zanimal, in
nekdo izmed njih bi bil rad izvedel, kdo
se večkrat uda, ali prodajalec ali kupovalec.

Sosed, ki je bil že mnogokrat na sejmu,
je trdil, da prodajalec vsekako večkrat od¬
neha.

„Drugače to niti mogoče ni“, rekel je
učitelj in vprašal: „Ivan, ali rokodelec zato
dela od ranega jutra do poznega večera,

- 43  —

ker mu je to v zabavo in mu tako čas
hitreje mine, in ali trgovec samo za zabavo
odpira prodajalnico ?“

Ivan: — ^Nikakor ne, ampak zato, da
preživita sebe in svojo rodbino 11 .

Učitelj: — „Kaj pa kupovalec? 'Ali
zato kupuje različne stvari, da bi trgovca
razveselil. Pavel naj odgovori! 11

Pavel: — »Nikakor ne, ampak človek
kupuje, ker to in ono potrebuje 11 .

— „In tudi stvari, ki so mu v zabavo 11 ,
pripomnil je Peter (in mislil je pri tem na
svojo predpoldansko kupčijo).

„Učitelj : — „Prav dobro! Vsakdo želi
kupiti sebi v korist. Vsakikrat, ko se. ku¬
puje, se prodajalec in kupovalec v mislih
takole pogovarjata:

Kupovalec: — „Koliko hočete za ta
predmet?"

Prodajalec: — „Pet kron 11 .

Kupovalec: — „Pet kron ta predmet
meni nikakor ni vreden".

Prodajalec: — „Ves dan sem imel ž
njim opravka, a surovina sama me tudi
stane nekaj kron. Vzemite ga torej za 5 kron,
ceneje ne morem dati; moj zaslužek je že
itak premajhen 11 .

— 44  —

Kupovalec: — „Ali sem vam jaz kriv,
da ste pri izdelovanju imeli toliko stro¬
škov? Če bi vi kak predmet 20 dni izdelo¬
vali in bi pri tem porabili za 20 kron suro¬
vine, a če bi ta predmet za mene ne imel
več vrednosti nego za 1 krono, ne maral
bi vam dati več nego 1 krono

Prodajalec. —- „Saj to vendar ni pra¬
vično, če bi tako dolgo moral zastonj delati“.

Kupovalec: —- „če se trudite, a od
tega nimate nič koristi, tem slabeje za vas.
Kaj je pa vaš trud in vaše delo meni mar?
Jaz vam vendar poplačam le uslugo, katero
mi storite in korist, katero imam od vas.
Če drugje dobim predmet, ki je prav dobro
izdelan, za 5 vinarjev, a če bi vi za izdelo¬
vanje taistega predmeta potrebovali leto
dni, a bi vaš predmet za mene ne imel
veče vrednosti nego oni, ki ga imam za
5 vinarjev, zakaj neki bi vam za vaš trud
plačeval 1000 kron! In kaj, če bi vi ta
čas izdelali kak popolnoma neuporaben
predmet ? Naj vam ga mari tudi tedaj pla¬
čam? Meni denar ne rase na cesti, da bi
ž njim uganjal takšne burke".

Prodajalec: — „No, če že ni dru¬
gače, tedaj pa moram nekaj popustiti.

— 45  —

Koliko vrednost ima torej ta predmet za
vas ?“

Kupovalec: — „4 krone in ne vinarja
več!“ če ga tako ne morete dati, tedaj pa
z Bogom! Saj ga tako krvavo tudi ne po¬
trebujem 41 .

Prodajalec: — „Naj pa bode! Tu ga
imate za 4 krone!“

„Ni mi treba opozarjati vas“, rekel je
učitelj, „da je ta pogovor le izmišljen. V
resnici ljudje ne govorijo tako, a gotovo
tako mislijo in čutijo. Prodajalec se seveda
ne uda kar prvemu kupovalcu, ampak še le
tedaj določi blagu niže cene, ko vidi, da
mu toliko, kolikor zahteva, nikdo ne mara
plačati

„V nasprotnem slučaju, če bi namreč
kupovalcu bilo na blagu zelo mnogo ležeče,
tako da bi ga ne mogel pogrešati, zasukal
bi se tak pogovor nekoliko drugače. Mi¬
slimo si, da se gre n. pr. za toplo oblačilo.

Kupovalec: — „Kako morete zahtevati
20 kron! Saj imate dovolj dobička, če je
daste za 15 kron 11 .

Prodajalec: „Zahtevam 20 kron prvič,
ker vam sedaj, ko je tako huda zima, s
tem oblačilom storim veliko uslugo, drugič,

46  —

ker j c za 20 kron komur koli lahko pro¬
dam. Sicer pa vidim, da je tudi vam obla¬
čilo ljubše nego 20 kron*.

Kupovalee: — „če torej že res nič ne
odnehate, pa tu imate 20 kron!"

Jože: — „ Ali pa to ni grdo, da trgovec
za oblačilo zahteva toliko ?“

Učitelj: — „Zloraba je vsikdar vse
graje vredna. Prodajalec bi ne smel zlo¬
rabljati redkosti blaga ter bi ne smel cene
svojevoljno zviševati, a ravno tako bi tudi
kupovalee preobilja ne smel zlorabljati in
ne cene preveč zniževati. V obeh slučajih
se torej treba držati prave mere*.

Sosed: — »Pomisliti treba, da je blago
včasih zategadelj redko, ker je pridelovanje
predrago*.

Učitelj: — „Če vse to upoštevamo, te¬
daj izprevidimo, da producent ali pridelo¬
valec (oziroma izdelovalec) dela za konzu-
menta ali uporabljalca. Če je producent
konzumentove potrebščine preračuuil, tedaj
svoje blago gotovo dobro razpeča in je za
svoj trud dobro poplačan, če se je pa varal,
tedaj trpi škodo, ker mu razpečavanje nje¬
govih pridelkov ne prinaša zadostnega do¬
bička. Če bi mi n. pr. čevljar sešil mesto

— 47

črnili zelene čevlje, ker se njemu zeleni
lepši zde, mari je kupim? Nikdar ne!“
^Vrednost pridelkov ali izdelkov torej
v prvi vrsti določuje konzument ali uporab-
ljalec, ker je on plačnik, in tako se sme
trditi, da ima konzument na ceno veči vpliv
nego producent

Zlato in bogastvo.

Ko se je nekega dne zopet govorilo o
denarju, pripovedoval je učitelj sledečo do-
godbo:

Pred mnogo, mnogo leti se je napotil
mogočen kralj z ogromno vojsko v dalnje
dežele, da bi jih dobil v svojo oblast, ter
je med potom prispel tudi v neko neznatno
deželico, koje ime mu ni bilo znano. Po¬
glavar te deželice mu je pa priredil ime¬
nitno gostijo, ter mu pri obedu ponudil
zlatega kruha, zlatega mesa in zlatega sadja.

„Ali pri vas zlato jeste ?“ vprašal je
kralj začuden.

„Ne“, odgovoril je poglavar, „a mislil
sem, da imate naravnega kruha, mesa in
sadja pač že doma dovolj in da bi vam
ga ne bilo treba hoditi tako daleč jest“.

— 48  —

„Kaj se učimo iz te dogodbe?" vprašal
je učitelj.

„Da zlata nikdo ne more jesti", odgo¬
vorili so dečki soglasno.

„Gotovo ne", pritrdil je učitelj. „Tudi
zlate obleke si nikdo ne šiva in zlatih hiš
istotako nikdo ne zida, a zakaj ima zlato
vendar tako veliko vrednost?"

„Ker se iz zlata izdelujejo dragocenosti",
odgovoril je nekdo.

„In denar“, pripomnil je drugi deček.

„Za denar se pa vse dobi, česar po¬
trebujemo, kaj ne?" nadaljeval je učitelj.
„Toda če bi kdo izmed vas bil na zapuščenem
otoku sredi neizmernega morja, kakor Ro¬
binzon, in če bi tam našel gručo zlata v
vrednosti 100.000 kron, kaj neki bi z njo
počel?"

Nikdo ni odgovoril.

„Menim, da bi storil, kakor Robinzon",
odgovoril je učitelj sam. ^Nevoljen bi jo
treščil ob tla, češ, ko bi bila vendar rajši
iz železa! Železo bi bilo vsaj v marsikaterem
oziru koristno. Iz njega bi se dala izdelati
n. pr. sekira ali nož ali žreblji. — Zato
me pa gotovo razumete, če trdim, da ima
zlato samo po sebi le majhno vrednost,

— 49  —

kajti ni niti koristno, niti neobhodno potrebno,
in nam je samo všeč. Služi nam večinoma
le v ta namen, da iz njega kujemo denar,
za katerega si lahko nabavimo različnih
koristnih stvari

„Zdaj si pa mislite moža, ki bi imel
toliko zlata, da bi ž njim lahko do vrha
napolnil to-le sobo, da bi pa živel dan za
dnevom le ob suhem kruhu in vodi, da bi
bil nadalje oblečen v surovo medvedjo
kožo in da bi prenočeval v pusti votlini
na kupčku suhega listja, skratka, da bi
živel kakor divjak. Mislite si nadalje dru¬
gega moža, ki nima niti trohice zlata, a
prebiva v prekrasni palači, spi na mehkih
blazinah, ima v omarah obilo praznične
obleke in si privošči najboljša jedila in
naj slajše pijače, z eno besedo, mislite si
moža, ki ima dovolj vsega, česar treba za
prijetno življenje. Kateri izmed teh mož
se vam zdi bogatejši, oni, ki ima preobilo
zlata, ali ta, ki ga nima nič?“

Ker so si otroci bili dobro zapomnili
učiteljeve besede, da ima zlato samo po
sebi le majhno vrednost, ni jim bilo težko
uganiti, da divjak nikakor ni bil bogatejši
izmed obeh mož. Lahko razumljivo jim je

4

50  —

bilo, da mož, ki ima hišo, polje, živež in
obleko in vsega drugega dovolj, niti ne po¬
trebuje zlata. Razumeli so tudi, da zlato ni
nič drugega nego zelo priročno blago, ki
se prav lahko da shraniti, ki predočuje
kljub majhnemu obsegu veliko vrednost, in
da se sme celo na mnogo delov razkosati,
ne da bi izgubilo svojo vrednost (če pa
steklenico razbijemo, nimajo črepinje nikake
vrednosti), izprevideli so, da zlato kot denar
samo po sebi še ni bogastvo, ampak le
sredstvo, za koje si lahko nabavimo vse,
kar tvori bogastvo.

Papirnat denar.

Neki večer je prišlo k očetu Blažu v
vas več sosedov, da bi izvedeli kaj novega.
Najbolj so se ta večer zanimali za nov
bankovec po 50 kron, katerega je bil oče
Blaž prinesel iz mesta. Bil je to prvi novi
petdesetak, ki so ga v vasi videli. Začeli
so se torej o novih bankovcih tako živahno
pogovarjati, da še opazili niso, ko je po¬
trkal in vstopil v sobo tudi učitelj, ki se
je vračal z večernega sprehoda.

— 51

Nekdo izmed sosedov je rekel, da ban¬
kovec pomeni ravno to, kar papirnat denar.

„Ali je tudi papirnat denar?“ vprašal
je Ivan.

„V mnogih deželah ga imajo", rekel
je učitelj.

„Ali si pa sme papirnat denar vsakdo
delati ?“ vprašal je France.

„To pa ne“, odgovoril mu je oče Blaž,
„ni še dovolj natisniti na košček papirja
besedo denar  in pripisati število, koliko
kron papirnatega denarja znaša to; glavna
stvar je, da hočejo ljudje tak papir spre¬
jemati v plačilo za dolg ali za blago 11 .

„Denar kovati sme samo država", rekel
je učitelj. „Če pa država nima dovolj zlata
in srebra, tedaj izda papirnat denar. S tem
papirnatim denarjem prevzame država tako
rekoč dolg nasproti občinstvu. To pomeni
toliko, kakor če bi država rekla: Tu imate
za sedaj ta papir in ga dobro shranite. Ob
priliki vam zanj dam toliko in toliko ko¬
vanega denarja".

France: — „Komu reče država, naj
vzame papirnat denar?"

Učitelj : —- „Svojim upnikom. Če ima
namreč država kakšne stroške poplačati in

4*

/

zato nima dovolj zlata, tedaj plača s papirji
ali z nakaznicami, kakor bi se temu tudi
lahko reklo. Ljudje pravijo takrat, da je
država izdala  papirnat denar".

Jože: — „Kako pa pozneje izplača pa¬
pirje, katere je izdala ?“

Učitelj: — „Na različen način. Spre¬
jema n. pr. sama zopet papirje, katere je
izdala, kar pomeni, da se državi davki
smejo plačevati z njenimi nakaznicami ali
s papirnatim denarjem. Ce se potem papirji,
ki so se povrnili, uničijo, tedaj je to toliko,
kakor če bi jih bila država izplačala. Tedaj
tisti papirji ne krožijo več, to je, niso več-
v rokah občinstva. Včasih pozove država
občinstvo naravnost, naj prinese od nje iz¬
dani papirnati denar, da mu da v zameno
kovanega denarja in še tudi drugače pre¬
haja papirnat denar iz rok občinstva nazaj
v državno blagajno".

Oče Blaž: — „ Jaz pa papirnatega de¬
narja ne maram, kajti vselej, ko ga vidim,
se mi zdi, da ob enem tudi vidim, kako
mu vrednost upada".

Učitelj: — „Vrednost papirnatega de¬
narja pada le tedaj, če se ga je preveč
izdalo, kajti čim več papirnatega denarja

— 53  —

izdaja država, tem bolj se zadolžuje. Sča¬
soma torej občinstvo izgubi zaupanje v
papirnati denar ter bi rajši imelo kovane
novce, če bi pripuščal zakon, tedaj bi
ljudje papirnatega denarja v obče več niti
ne hoteli sprejemati. Toda od države izdani
papirnat denar ima prisilni kurz, to je,
vsakdo ga mora sprejemati v plačilo za dolg,
če tudi ima manjšo vrednost, nego je vsota,
ki je na papirju naznačena. V tem sled¬
njem slučaju se potem govori, da vrednost
papirnatega denarja pada, ali kratko, da
papirji padajo. Za 10 kron papirnatega
denarja se tedaj plačuje le po 9 kron
50 vinarjev ali celo samo 9 kron kovanega
denarja“.

Sosed: — ,,Nadalje ovira papirnat denar
tudi kupčijo, ker se v tujini z zlatim de¬
narjem prav lahko kupčuje, dočim papir¬
natega denarja ne marajo znnaj države 11 .

Učitelj: — „Največi nedostatek papir¬
natega denarja je pa to, da povzroča d ra-
ginjo“.

Pavel: — „Kako to?“

Učitelj: — „ Kadar vrednost papirnatega
denarja z znamko 20 kron upade za 5 kron,
tedaj se za 20 kron v zlatu zahteva 25

54  —

kron papirnatega denarja. Ravno tako n. pr.
zahteva trgovec 25 kron za svetilko, katero
je prej prodajal po 20 kron".

Sosed: — „Da, in trgovec je k temu-
tudi prisiljen, kajti tudi on je moral pla¬
čati, če si je svetilko iz tujine naročil, 25
mesto 20 kron; moral jo je namreč plačati
v zlatu “.

Bankovci. — Banka.

„Ali bankovce torej izdaja država ?“
vprašal je France.

„ Nikakor ne", rekel je oče Blaž, ,,am¬
pak avstrijsko-ogrska banka ?“

„A kaj je avstrijsko-ogrska banka ?"
vprašali so otroci nadalje.

„Razjasnim vam to natančno, kolikor
mi bode moči", odgovoril je učitelj.

„Iz česa peče pek kruh?" vprašal jih je.

Otroci (vsi h kratu): — „Iz moke".

Učitelj: — „Od kod pa jemlje moko?"

Otroci: — „Pri mlinarju si jo kupuje".

Učitelj: — „Dobro, toda ne odgovar¬
jajte vsi h kratu. Kje pa dobiva mlinar
moko, Ivan?"

— 55  —

Ivan: — „Zmelje žito, ki si ga je na¬
kupil pri poljedelcu 11 .

Učitelj: „Ali pa pek moko zastonj do¬
biva ?“

Ivan: — „Ne, ampak kupuje si jo“.

Učitelj: — „Kaj pa, če nima v mošnji
slučajno dovolj denarja? Kako pa tedaj
plača ?“

Peter: — „Tedaj pa napiše nakaznico
in jo da mlinarju mesto denarja 11 .

Učitelj: — „To ni vsakikrat potrebno,
ampak včasih naznani pek mlinarju kratko,
češ, da denarja baš nima pri roki, a da
mu plača, brž ko poproda kruh, ki ga
speče iz njegove moke. In če mlinar v to
privoli, tedaj je vse v redu. Toda mlinar
utegne ravno tudi denar potrebovati za na¬
kup zrnja, zlasti če je moke, ki jo je pro¬
dal peku. bilo prav mnogo. Tedaj še le
zahteva od peka nakaznico, to je, pisano
obljubo, s katero se zaveže, da plača o do¬
ločenem obroku".

— „Kaj pa stori mlinar s to nakaz¬
nico?"

— „Lahko bi šel k poljedelcu ter bi
mu rekel: Dajte mi za 200 kron žita, in

— 56  —

tu-le imate pekovo nakaznico; pek vam že
plača

— „Ali bi mogel to storiti, Ivan?"

Ivan: — „ Mislim, da že“.

Oče Blaž: — „A če bi k meni prišel
s tako nakaznico, vprašal bi ga najprej,
kdo je prav za prav ta pek, ki obljublja
plačati. Jaz nikomur rad ne zaupam; koliko¬
krat so me ljudje že ogoljufali!"

Učitelj: — „Vi bi tudi lahko prav
dobro vedeli, da je pek zanesljiv človek in
da vam gotovo plača, a vendar bi njegovo
nakaznico odklonili".

Oče Blaž: — „Da, a to v tem slučaju,
če bi jaz denar takoj potreboval, in bi
nakaznica imela biti  i z p 1 a č a n a še le
čez eden ali dva meseca".

Učitelj: — „Še neka okoliščina, dragi
sosed, bi lahko preprečila nameravano kup¬
čijo".

Oče Blaž: — „0 seveda, kajti nakaz¬
nica nima kurza, to je, ne sprejema se od
vsakogar za plačilo, 1. ker dolžnikova plač¬
ljivost ni splošno znana, 2. ker je plačilni
obrok preoddaljen in 3. ker se znesek na¬
kaznice ne ujema z vrednostjo blaga".

57  —

„Kaj torej stori mlinar v tem slučaju?
On pojde k bankirju, to je, k možu, ki z
nakaznicami kupčuje, in čegar banka je
prav za prav denarna prodajalnica. Ako
ta bankir mlinarju zaupa, tedaj mu nakaz¬
nico — po odbitku majhnega zneska za
svoj trud — takoj izplača (to je, eskomp-
tuje nakaznico). Bankir potem lahko do
določenega obroka na plačilo čaka, ali pa
gre, če denar prej potrebuje, v avstrijsko -
ogrsko banko, ki ni prav za prav nič dru¬
gega nego zelo bogat bankir, ki ga državna
oblast strogo nadzoruje".

Oče Blaž: — „Avstrijsko-ogrska banka
je vendar družba".

Učitelj: — „Baš menim to povedati.
Zaklad avstrijsko-ogrske banke je lastnina
gotovega števila asocijovanih (t. j. združe¬
nih) mož ali akcijonarjev, a posle oprav¬
ljata dva glavna upravitelja (eden za av¬
strijske, eden za ogrske dežele) in eden
nadupravitelj, katerim stoji ob strani še
poseben bankovni odbor, izvoljen izmed
akcijonarjev. Pred ta odbor prinese bankir
pekovo nakaznico. Toda, predno uadaljujem,
povejte mi, ako se še spominjate, kod je
romala ta nakaznica".

— 58  —

Ivan: — „Pek jo je dal mlinarju, mlinar
pa jo je odstopil bankirju 11 .

Učitelj: — „Dobro. Pek obljubi pla¬
čilo in podpiše nakaznico; mlinar jamči za
plačilo in tudi podpiše, a na zadnji strani
— in to se pravi indosovati; slednjič jamči
pa še tudi bankir in podpiše nakaznico,
kajti banka hoče biti ugotovljena, da dobi
izplačilo in za to sprejema le take nakaz¬
nice, ki imajo po tri podpise.

Banka vam pa še ne da denarja, am¬
pak vam da mesto pekove nakaznice svo¬
jih lastnih nakaznic, in sicer zato ne, ker
niti ona včasih ne bi imela za vse tuje na¬
kaznice dovolj denarja, akoravno njeno pre¬
moženje znaša nad sto milijonov. Bankir
pa zato sprejme za pekovo nakaznico v
zameno bankovne nakaznice, ker imajo
gotovejšo veljavo. Zakaj neki? 11

Oče Blaž: — „To je naravno".

Učitelj: —- „Hvala! Nič ne pravite,
kajti otroci se sami tega domislijo. N. pr.
Peter, povej nam še enkrat, zakaj pekove
nakaznice noče vsakdo sprejeti?"

Peter: — „1. ker se ne pozna njegova
plačljivost., 2. ker je izplačilni obrok pre-

— 59

oddaljen in 3. ker se znesek nakaznice ne
ujema z vrednostjo blaga.

Učitelj: — „Pri avstrijsko-ogrski banki
je pa to vse drugače, 1. vsakdo je pre¬
pričan o njeni plačljivosti, 2. plačilni obrok
ni preoddaljen, kajti treba se le potruditi
k blagajni in dobi se za nakaznico kovan
denar in 3. se bankovne nakaznice ali ban¬
kovci glase na različne manjše in večje
vsote; bankovci so po 1000 kron, 500 iT,
200 IC,  100 K,  50 K,  20 K  in celo po 5 K.
Ostalo se priplača v kovanem denarju. Na¬
kaznice ali bankovce avstrijsko-ogrske banke
pa tudi zato vsakdo rajši sprejema, ker
jih ima samo ona pravico izdajati. V na¬
vadnih časih izplačuje svoje nakaznice, ka¬
dar kdo hoče, ob izvanrednih prilikah pa
— za časa vojske in ustaje — imajo ban¬
kovci prisilni kurz, to se pravi, da so kakor
papirnat denar. V takem nestanovitnem
položaju se pri banki ne more zahtevati,
da jih izplača v kovanem denarju.

Oče Blaž: — „Prisilen kurz pa seveda
ne sme predolgo trajati".

— 60  —

Kredit.

Ko so se še dalje pogovarjali, omenil
je oče Blaž, da konzumentu ne prodaja rad
na kredit, in da je kredit producentu kori¬
sten in včasih celo neobhodno potreben,
konzumentu pa škodljiv in poguben.

Otroci so seveda prav dobro vedeli, kaj
se pravi na kredit prodajati, namreč, da to
pomeni, blago takoj dati, a na plačilo po¬
čakati, ni jim pa bilo jasno, zakaj bi kredit
nekomu mogel biti koristen, drugemu pa
škodljiv. Ker je Ivan učitelja poprosil po¬
jasnila, vprašal je ta:

„Ali se še spominjate, kako je pek, o
katerem smo govorili, na nakaznico nakupil
moke?*

„Da, da!“ odgovorilo se je soglasno.

»Nakaznica še seveda ni denar 11 , na¬
daljeval je učitelj, „ampak le pisana ob¬
ljuba plačila. Včasih se pri nakupu plačilo
le ustno obljubi, ker pošten človek, ki ima
denar, že tudi plača, naj si je napisal in
podpisal nakaznico ali ne“.

„Na kredit dajati (to je verjeti, da bode
kupovalec pozneje blago mogel in hotel

— 61

plačati) je zaupna stvar. Ako bi pa mlinar
peku ne zaupal in bi mu ne hotel moke
prodati na kredit, kaj naj tedaj počne
pek ?“

Ivan: „Tedaj pa naj gre k drugemu
mlinarju!“

Učitelj: — „In če mu nobeden mlinar
noče prodati na kredit?“

Peter: — „.Tedaj pek pač ne bode
imel moke in seveda tudi kruha ne bode
pekel

Učitelj: — „Če kruha ne bode pekel,
tedaj pa tudi ne bode imel nič zaslužka.
Kredit bi mu pomogel, da bi se lahko pečal
s svojo obrtjo in da bi sebe in svojce po¬
šteno preživljal. Če pa moke nikakor ni
dobiti, tedaj ga peč sama ne bode redila,
če bi tudi celi dan v nji kuril in se še tako
trudil*.

Ivan : — „In mi bi ne imeli kaj jesti*.

Učitelj: — „To je prav res! Tudi kon-
zument bi pri tem imel škodo, ker bi ne
bilo dovolj kruha. Toda to še ni vse. Če
namreč mlinar noče moke na kredit dati,
za gotov denar pa je tudi ne more prodati,
kaj pa počne potem ž njo?“

Ivan: — „Nič“.

Oče Blaž: — „Seveda nič ž njo ne
počne, a kaj če mu predolgo leži in se
spridi ?“

Učitelj: — „Zato je bode rajši tem
manj prideloval, kajti čemu bi več zrnja
kupoval, nego ga more porabiti, in čemu
bi se z mletjem mučil, če pa pri tem niče¬
sar ne zasluži. “

Oče Blaž: — „Če bi nadalje vzel zrnje
na kredit, a bi moke ne mogel razprodati,
s čim naj pa pozneje plača? In kaj še le,
če bi mu poljedelec niti ne hotel dati žita
na kredit ?“

Učitelj : — ,,Gotovo bi bil najlažji račun,
če bi producent vedno sproti plačeval in
za gotov denar prodajal, a ker to ni mo¬
goče, daje se na kredit — seveda le prav
previdno. Pri tem se pa razmere tako-le
urede: Poljedelec proda žito mlinarju in
dobi od njega namesto denarja nakaznico,
katero shrani do določenega plačilnega
obroka; včasih si jo da lahko tudi že prej
izplačati od bankirja ali pa mesarja, to pa
tedaj, če sta si mlinar in mesar dobra znanca.
Potem zmelje mlinar nakupljeno žito in
proda moko peku, seveda tudi ne za gotov
denar, ampak na nakaznico, in še le pek

— 63  —

napeče iz moke kruha in ga razproda kon-
zumentom."

„0e plača konznment z gotovim denar¬
jem — in tale o bi to vedno moralo biti —,
tedaj bode pek imel dovolj denarja, da iz¬
plača mlinarju dano nakaznico, a mlinar
izplača potem tudi lahko poljedelcu. Ako
je pa poljedelec od mlinarja dobljeno na¬
kaznico bil mesarju odstopil, tedaj dobi
mesar plačilo naravnost od mlinarja — in
na tak način so s konzumentovim denarjem
plačani vsi producenti

Ivan: — „Ker se je vse za konzumenta
pridelalo, tedaj je tudi pravično, da vse on
plača 11 .

Učitelj: — „Iz tega torej izprevidimo,
da kredit pospešuje produkcijo ali pridelo¬
vanje, ker producentom omogočuje obdelo¬
vanje surovin. V našem slučaju je to ravno
tako, kakor če bi mlinar poljedelcu rekel:
Zmeljem vaše žito, a za delo in trud me
poplača pek. Pek pa poreče: Iz mlinarjeve
moke spečem kruh, in vse skupaj mi po¬
plača konzument. Vprašam vas torej, zakaj
neki naj plača konzument vedno sproti ?“

Peter: — „Zato, da dobe producenti
zasluženo plačilo 1 '.

— 64  —

Oče Blaž: — „Ne le zategadelj, ampak
ker konzument, ki jemlje na kredit, lahko
zabrede v velike dolgove; ne izposojuje si
namreč zato, da bi pri tem kaj pridelal,
ampak v ta namen, da konzumuje ali upo¬
rabi, kar je pa porabljeno ali potrošeno,
tega ni več“.

Učitelj: — „Iz tega sledi, da je le
tak kredit koristen, katerega namen je, kaj
pridelovati, in da je vsak drug kredit ne¬
spamet in nesreča

Kapital ali glavnica.

V nedeljo popoldne so se vaščani zbrali
pod košato lipo sredi vasi ter so se po¬
govarjali o raznih gospodarskih, stvareh;
tudi otroci so prišli tja in so jih z zanima¬
njem poslušali. Govorilo se je o mnogih
obče znanih ljudeh, o katerih se je vedelo,
da so bili v svojih mladih letih siromašni,
ki so pa tako modro gospodarili, da so se
pozneje po pravici prištevali k najpremož-
nejšim prebivalcem celega okraja.

Hvalili so mizarjevega sina Marka, ki
si je pred tednom dni bil kupil čedno hišico
koncem vasi in velik kos zemljišča za

— 65  —

5000 kron. 3000 kron je sproti izplačal,
ostanek je pa obljubil v obrokih izplačevati.
To mu je pa bilo moči storiti le zato, ker
je na dan služil po 3 krone 50 vinarjev,
a je potrošil na dan le 2 kroni, tako da
si je na dan prištedil po 1 krono 50 vin.

Možje so mu prerokovali lepo bodoč¬
nost, ako bi si tudi za naprej tako varčno
gospodaril.

Dečkov, ki so ta pogovor slišali, se je
takoj polastila vroča želja, da bi obogateli
tudi oni.

„To vam je prav lahko“, rekel je oče
Blaž, „ako prvič pridno delate in drugič
dobro gospodarite, to je, ako ne boste za¬
pravljivci".

„Modro gospodarstvo", nadaljeval je
učitelj, „vam je neobhodno potrebno. Kdor
neprenehoma še tako marljivo dela, a to,
kar si je zaslužil, sproti potroši, tak človek
nikdar ne bode imel svojega kapitala. Z
delom se denar pridobiva, a shranjuje in
množi ga le modro gospodarstvo".

„Ali je kapital torej denar?" vprašal
je Pavel.

„Seveda je tako. Ali tega ne veš?"
klicali so tovariši.

5

— 66  —

»Motite se, otroci ! 11  rekel je učitelj,
»kajti denar ni vedno tudi kapital 11 .

Ker se je pa to dečkom nekako ne¬
verjetno zdelo, vzel je učitelj iz žepa novec
in jim ga pokazal, rekoč: »Glejte ta-le
novec! Ali je to denar ali ni?“

»Da, da“, odgovarjali so vsi.

»Ta denar, ki ga imam v roki, izdam
lahko za nakup raznih jedil 11 , rekel je uči¬
telj, „in ker ta jedila potrošim, zato denar,
ki sem ga na ta način izdal, nikakor ni
kapital. Če si pa za taisti denar kupim
rajši knjigo, ki jo v šoli potrebujem, tedaj
sem si prav za prav kupil orodje, (knjiga
je pri meni ravno to, kar kopaču motika
ali drvarju sekira) in ker so orodja del
kapitala, zato je v tem drugem slučaju
moj denar v resnici kapital. Denar, ki ga
izdajamo za raznovrstne potrebščine, torej
nikakor ni kapital 11 .

Kaj takega večina poslušalcev še ni
bila slišala in čudili so se učiteljevi trditvi.
Da bi to lažje razumeli, ponovil je učitelj,
česar so se dečki bili učili o vrednosti de¬
narja. Opozoril je na že znano resnico, da
denar sam po sebi prav za prav nima vred¬
nosti, ker ga nikdo ne more jesti in ker

— 67  —

se ž njim ne more pisati ali šivati, niti
žagati ali orati, da je pa denar pač sred¬
stvo, ki nam omogočuje nakup raznih po¬
trebnih in nepotrebnih stvari. Denar nam
predočuje zdaj kruh, zdaj zopet to ali ono
orodje.

„Vi tkete platno, kaj ne?“ vprašal je
pozneje učitelj strica Arneja. „Česa vam
treba v ta namen? 11

Stric Arnej : — „Statev in preje“.

Učitelj: — „Delo in dvoje zdravih in
spretnih rok še torej ne zadostuje, ampak
treba vam šena dalje prvič preje, ki je suro¬
vina vašega rokodelstva, in drugič statev,
ki so vaše orodje ali vaš stroj. Preja, statve,
delavnica in denar, ki ga izdajate za nakup
raznih pripomočkov, to vse skupaj je vaš
kapital — vsega tega vam treba za pro¬
dukcijo, to je, za tkanje platna. Kar je še
torej razun dela za produkcijo ali za pri¬
delovanje neobhodno potrebno, to je ka-
pital“.

Peter: — „Kaj pa plug, voli, ovce?
Ali je to tudi kapital ?“

Učitelj: — „ Gotovo, tudi to je kapital !
— Mislite si delavca, ki od svoje mezde
prihrani na dan 1 krono in si po tem ta-

5 *

— 68

kem v sto dneh prigospodari 100 kron.
Kaj menite, ali je to že kapital ali ni? —
To še ni znano, ampak se izve šele tedaj,,
ako poizvemo, kaj je mož z denarjem storil.
Dokler ima denar v žepu, dotlej ta denar
ni nič drugega nego sredstvo za nabavo
raznih stvari. Če se mož odloči, da izda
ta denar za zabavo in razveseljevanje, tedaj
to ni kapital, ako pa denar zanese v hra¬
nilnico, ki mu zanj plača 4 krone obresti
na leto, tedaj še le je to kapital in sicer
zato, ker prideluje obresti. Ako bi mož
slednjič pridjal k tem 100 kronam še več
denarja, ki si ga je že prištedil, ter bi si
za to vsoto nabavil statve in preje, tedaj
bi s tem svoj denarni kapital spremenil v
obrtni kapital. Zapomnite si, kar tu le
mimogrede omenjam, da je obrtni kapital
navadno izdatnejši, to je, da daje več do¬
bička nego denarni kapital.

Štedljivost in skrbno gospodarstvo torej
ustvarja kapital. Gospodariti, se pravi pri-
trgovati si in kdor si pritrguje, ta si tudi
kaj prigospodari, kajti že pregovor pravi:
Zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača.

Ne smete si pa misliti, da si le ta lahko
kaj prigospodari, ki mnogo zasluži. Tudi,

kdor malo prisluži, si lahko gospodari, kajti
le tega je potreba, da se vedno manj po¬
troši nego se prisluži.

Različne vrste kapitala.

Družba je nekaj časa premišljevala o
učiteljevih besedah, a enemu izmed vašča¬
nov ni šlo v glavo, kako to, da bi preja in
statve tudi mogle biti kapital, in ravno
tako tudi žito, njiva, voli itd.

„ Seveda vsi kapitali niso enaki", rekel
je na to učitelj, „ampak tudi učenjaki raz-
ločujeje več vrst kapitala. Posebno važni
ste dve vrsti kapitala, namreč stalen ali
fiksen  kapital in krožeč  ali cir  k ul  li¬
joč  kapital. Statve n. pr. ostajajo vedno
neizpremenjene v tkalčevi delavnici in se
nikamur ne ganejo ter so stalen kapital, a
preja se prinaša v delavnico ter se tam
izpremeni v platno in tako zopet zapušča
delavnico, a na njeno mesto stopa druga
preja. Preja kroži ravno tako kakor denar
ali cirkuluje iz roke v roko. Zapomnite
si pa, da krožiti ali cirkulovati ne pomenja
nič drugega nego lastnika izpreminjati.

— 70  —

Statve so po tem takem tkalčev stalen  a
preja njegov cirkulujoe kapital".

„Stalnih kapitalov je pa seveda zelo
mnogo. Ali mi veste imenovati nekaj pred¬
metov, ki se prištevajo k stalnim kapi¬
talom ?“

Peter: — „Delavnica“.

Ivan: — „Njiva, travnik . . .“

Andrej ček: — „ Parni stroj “.

Učitelj: — „V obče se sme reči, da
so to predmeti, ki se ne izdelujejo vedno
zopet iz nova in s katerimi se navadno ne
kupčuje. Nasprotno je pa krožeč kapital,
n. pr. vol, katerega mesar slokega kupi in
nekaj časa pita, potem pa, ko je dovolj
tolst, zopet proda; iz enakega vzroka se
imenuje krožeč kapital tkalčeva preja, čev¬
ljarjevo usnje, krojačevo platno, premog, s
katerim kurimo, olje za mazanje strojev,
denar za plačevanje davkov, najemnina,
delavska mezda, služabniška plača, različna
semena in mnogoteri slučajni izdatki".

„Pozor, otroci! Zdaj vas pa povprašam
nekaj prav težkega. Ali je kočija fiksen
ali cirkulujoe kapital?"

Vsi otroci: — „Kočija je cirkulujoč,.
to je, krožeč kapital".

71

Učitelj : — Vi sodite le po zunanjostih.
Jaz bi tega ne mogel kar tako določiti,
ampak bi moral prej vprašati, čegava je
kočija in čemu je. Če bi se mi odgovo¬
rilo, da je kolarjeva, vedel bi takoj, da je
ta kočija blago, in ker bode kot taka ro¬
mala od roke do roke in lastnika vedno
izpreminjala, zato je res krožeč ali eirkulu-
joč kapital. Ako bi se mi pa reklo, da je
ta kočija kočijaževa, izvedel bi s tem, da
je ta kočija stalen ali fiksen kapital. V tem
slučaju je namreč orodje kočijaža, ki ž njo
ljudi prevaža iz kraja v kraj in si s tem
služi svoj kruh. Če bi pa slednjič ta kočija
bila lastnina bogatega grajščaka iz soseščine,
kaj menite, kakšen kapital bi bil to tedaj ?“

Nikdo ni vedel odgovora.

Učitelj: — „V zadregi ste, kakor se mi
zdi, in sicer po pravici. Kočija, ki bi jo
kdo imel samo. za zabavo, bi v obče niti
ne bila kapital. Ta kočija bi bila predmet
konzumpcije ali uporabe, to se pravi, da bi
jo njen lastnik uporabljal ali konzumoval
dotlej, da bi bila popolnoma obrabljena.
Pri tem primeru torej tudi vidite, da se
konzumovati ne pravi jesti, ampak sploh
uporabljati ali izkoriščati “.

— 72  —

Oče Blaž: — „ Človek pa, ki dobi pri
kaki kupčiji ta ali drug predmet nazadnje
v roke in ga ne meni dalje prodajati, ime¬
nuje se konzument ali uporabljalec".

Učitelj: — „Sedaj pa še eno vpra¬
šanje ! Kakšen kapital je zdravnikova uče¬
nost? — Zakaj se temu čudite, da bi uče¬
nost tudi mogla biti kapital ? Mar zdravniku
učenost ni orodje njegovega dela? Saj mu
je ravno vsled njegove učenosti mogoče,
zdraviti vas. Zdravnik torej prideluje vaše
zdravje in hvaležni ste mu za to ter mu
uslugo, katero vam je storil, radi poplačate".

„Zdravnikove, odvetnikove, učiteljeve in
n. pr. inžeuerjeve znanosti imenujemo na¬
vadno razumov ali immaterijalen kapital, ki
bi se dal kakor delavski pripomočki in
orodja sploh prištevati k stalnim kapitalom 1 *.

Oče Blaž: — „Kdo bi se bil tega do¬
mislil ! In vendar je prav res, kar pravite.
Tudi jaz n. pr. pošiljam svojega dečka
dolgo let v šolo in ga potem dam k moj¬
stru v učenje — in vse to me stane mnogo
denarja. Moj sin pa pri tem marljivo dela
in se uči in shranjuje, ne petakov ali de-
setakov, pač pa zaklade znanosti in uče¬
nosti. Nazadnje mu bode pa vse to prav

— 73

lepo korist prinašalo. Da, razumem vas,
gospod učitelj, učenost in znanost je res
tudi kapital".

Učitelj: — »Rokodelec, ki se je svoje
obrti dobro naučil in je spreten delavec,
ima tudi dragocen kapital, namreč svojo
spretnost, vsled katere ima mnogo lepši
zaslužek nego n. pr. neuki dninar, ki ne
razume drugega nego mlake trebiti in drva
cepiti".

Obresti kapitala.

„ Nekaj mi pa pri razumovem kapitalu
vendar ne ugaja", rekel je oče Blaž čez
nekaj časa. »Razumovega kapitala namreč
ni mogoče izposoditi, da bi prinašal obresti".

„Ravno zato vam ga pa tudi vzeti ali
ukrasti nikdo ne more", odgovoril je učitelj.
„Bijant, modrijan starega veka, ki je bil
tudi zelo bogat mož, moral je, kakor tudi
ostali someščani, svoje rojstno mesto za¬
pustiti, ker so se ga sovražniki polastili.
Vsakdo je pred pobegom vzel s seboj izmed
svojih dragocenosti, kolikor mu je bilo
moči, le bogati Bijant je šel praznih rok
iz mesta. Ko so se mu pa znanci zaradi

— 74  —

tega čudom čudili, rekel je smehljaje se:
„Nikar za mene ne skrbite, prijatelji, saj
nesem s seboj ta del svojega premoženja,
ki mi ga noben tat in noben sovražnik ne
bode mogel ukrasti, kajti s seboj nesem
svoje znanosti

„Kaj se pravi na obresti izposoditi?“
vprašal je Jože.

„Ako si si prihranil 100 kron - ' rekel
je na to njegov oče, ki je tudi bil navzoč,
in jih, mesto da bi kupil orodja in surovin
za svoje rokodelstvo, posodiš svojemu pri¬
jatelju, tedaj ti bode za to uslugo z veseljem
vsako leto dajal po 5 kron. To bi v tem
slučaju bile obresti tvojega kapitala. Bilo
bi ravno tako, kakor če bi mu bil dal hišo
v najem, in on ti s temi 5 kronami iz¬
plačuje tako rekoč najemnino za izposojenih
100 kron".

Učitelj: — „Če se da polje v najem,
imenuje se denar, ki se plačuje za to uslugo,
najemnina; če damo stanovanje v najem,
imenujemo svoto, ki jo za to dobroto spre¬
jemamo, stanarino, a če izposodi kdo mesto
polja ali hiše svoj denar, tedaj se mu za
to tudi plačuje gotov znesek, in to so obre¬
sti “.

— 75  —

,,Moji tovariši", rekel je Matevž, ki je
bil nekaj let delavec v bližnjem mestu, „so
pa vedno trdili, da bi se za izposojen denar
ne smele obresti zahtevati".

Učitelj: — Kdor bi denar brezobrestno
izposojeval, storil bi to gotovo le iz poseb¬
nega prijateljstva, če bi vaš brat prišel ob
svoje premoženje in bi mu vi ponudili brez¬
plačno novo stanovanje, ravnali bi gotovo
prav po bratovsko, in če bi vaš prijatelj
bil v zadregi in bi mu vi denar brezobrestno
posodili ali pa celo darovali, bili bi gotovo
zelo dobrotljiv in ljubeznjiv človek in vsakdo
bi si hotel pri vas denarja izposoditi. Kljub
svoji veliki dobrotljivosti bi pa vi pri vsem
tem bili gotovo prav slab gospodar, kajti
vsakdo ima pravico, da, celo dolžnost, skr¬
beti za to, da mu njegov kapital prinaša
kar največ dobička.

Oče Blaž (k svojemu stričniku Matevžu) :
—- „Čuj no. ali si tvoji prijatelji delavci tudi
žele brezplačno delati od jutra do večera?"

Matevž: — „To je zopet kaj druzega,
stric! Delo utruja, in delavec potrebuje svoj
zaslužek, da si kupi kruha, denar izposoje-
vati pa ne stane posebnega truda in razna
tega so kapitalisti tudi veliki bogatini".

— 76  —

Učitelj : — Delavcu se mezda plačuje
zato, ker je delodajalcu s svojim delom
uslužen in koristen; a ravno tako so tudi
obresti, ki se plačujejo kapitalistu, le pla¬
čilo za storjeno uslugo. Vsi rokodelci seveda
ne priznavate drugega dela nego ročno
delo, in vendar je človek svojemu bližnjiku
na marsikak drug način tudi lahko zelo
uslužen in koristen. Ljudje ne delajo samo
z rokami, ampak opravljajo tudi na razen
drug način silno težavne posle. Verujte mi,
da sem tudi jaz, akoravno niti drv ne ce¬
pim niti ne orjem, zvečer često pošteno
utrujen. Toda, da ne govorim o sebi, po¬
mislite le, kaj bi n. pr. storil zdravnik, če
bi vsa svoja zdravniška dela mora! zastonj
opravljati. S čim bi plačeval hrano in
stanovanje in zdravila ?“

„Pred nekaj tedni sem v mestu obiskal
bogatega trgovca, pri katerem sem slučajno
imel nek opravek. Prekoračil sem veliko
pisarno, kjer je nad dvajset pisarjev in
trgovskih pomočnikov pridno pisalo in ra¬
čunalo, ter sem slednjič vstopil v trgovčevo
delavsko sobo. Z delavsko sobo v zvezi je
bila spalnica, ki je po svoji notranjosti
(kolikor je to skozi odprte duri bilo moči

— 77  —

opaziti) jasno pričala, da delo tudi tam
nikoli ne miruje. Povsod, kamor si pogledal,
vse polno knjig in zapisnikov, in tudi mi¬
zica, ki je stala tik postelje, je bila pre¬
obložena z novodošlimi pismi in poročili iz
vseh krajev sveta. Vse to je kazalo, da si
je trgovec lep kos dela tudi za noč pri¬
hrani 1“.

,,Kaj pač menite? Kdo je delal dalj
časa in z večjim naporom, trgovec ali kdor
si bodi izmed njegovih pomočnikov? 11

Oče Blaž: — „Gotovo trgovec".

Učitelj: — „Seveda je tako. Pomočnik
se napoti zvečer brez skrbi domov, pokrepča
se in leže mirno spat. A trgovec računi in
premišljuje še pozno po noči sem in tja,
kaj je ta dan dosegel, kaj treba za pri¬
hodnji dan ukreniti in kako stoje njegova
podjetja. Ravno ta dan izgubil je pri nekem
naročilu velikansko svoto. Še ena ali dve
takšni izgubi in prišel bi na beraško palico.

Peter: — „Kaj pa prideluje trgovec s
svojim delom?"

Učitelj: — „Oj! prav mnogo. Oskrbuje
nam kavo, čaj, riž, njegova zasluga je, da
dobivamo cuker po nizki ceni, in še marsi¬
kaj. Vse to je baš delo njegove glave".

— 78  —

Matevž: — „To že rad priznavam.

Kdor dela z glavo, to je, kdor nam
je uslužen s svojim razumom in s svojo
učenostjo, ta zasluži, da se mu njegov trud
na ta ali drug način poplača, a denar ven¬
dar ni česa ne dela! Zakaj bi se torej za
posojeni denar morale plačevati obresti?“

Učitelj : „Saj tudi kladivo ne dela in
igla tudi ne, ampak roka drži in vihti
orodje, razum ji pa zapoveduje in kaže
pravo pot. Tako orodje je pa tudi denar
(to se pravi, da denar vsako orodje vsaj
predočuje ali nadomešča, ker se da vsako
orodje knpiti za denar), kojega uporabo do¬
loča človeški razum".

„Tako je n. pr. oni trgovec, o katerem
sem vam bil pripovedoval, izprevidel, da
mu v kratkem v zalogi zmanjka kave, ter
je takoj brzojavil svojemu zastopniku v
Brazilijo, in ta muje  je nakupil za 100.000
kron. Dal jo je naložiti na ladijo in v
Evropo peljati, a nastala je huda burja, in
ladija s kavo vred se je potopila v globo¬
čino morja. Kave ni bil naročil za samega
sebe, ampak za nas odjemalce. Z naročilom
in plačilom kave je hotel prav za prav
nam biti uslužen, a izguba je vendar za-

— 79  —

dela njega samega. Zakaj bi torej bilo kri¬
vično, ako ga kupovalci odškodujejo pri
nadaljnem kupovanju za njegove stroške in
izgube

Oče Blaž: — „In če trgovec sam nima
dovolj denarja ter mu ga jaz posodim, te¬
daj se mu pridružim ali, kakor je navaden
izraz, tedaj imava skupno podjetje".

Učitelj: — „Čisto prav! A če se dva
moža združita za kako skupno podjetje,
zgodi se to lahko pod različnimi pogoji.
Eden slučaj je ta, da sta podjetnika oba
deležna dobička in tudi slučajne izgube, v
drugem slučaju pa eden izmed podjetnikov
drugemu prepusti celo podjetje in tudi svoj
denar, da ž njim počenja, kar hoče, a za
prepustitev svojega denarja zahteva od vsa¬
kih ICO prepuščenih kron po B kron na
leto. Ker je drugi izmed teh dveh mož 'po
tem takem podjetje čisto sam vodil in ker
se je le on pri podjetju trudil in skrbel
za njega uspeh, zato je pravično, da je
tudi ves dobiček, kar ga še ostane, potem
ko je za vsakih 100 posojenih kron izplačal
po 5 kron, samo njegov. Ker pa prvi iz¬
med obeh udeležencev podjetja ni vodil,
zato tudi ne jamči za slučajno izgubo, ka-

— 80  —

tero je pravi vodja celega podjetja utegnil
zakriviti s svojo malomarnostjo ali neizku¬
šenostjo. Prvi izmed obeh podjetnikov torej
drugemu prepušča svoj kapital, naj potem
ima ta pri podjetju mnogo dobička ali še
celo izgubo, a zato na vsak način zahteva
na leto po 5 kron od 100“.

Oče Blaž: — „Naj si kdo za svojih
10.000 kron že kupi njivo ali da hišo sezi¬
dati, naj si uredi trgovino ali pa teh 10.000
kron izposodi, na vsak način mora od tega
imeti nekakšno korist, bodisi si najemnino
ali stanarino, bodisi dobiček ali obresti,
kajti sicer bi se sčasoma dogodilo, da bi
ali nihče več ne hotel štediti in gospodariti,
ali da bi vsakdo svoj denar v zemljo za¬
grebel, kar bi bilo ravno tako obžalovati.
Brez kapitala pa ni mogoče izvršiti ni ka¬
kega podjetja, in vsled tega se marsikdo
še celo srečnega čuti, če ima kredit in če
si more denar, kadar ga potrebuje, izposo¬
diti, in vsakdo zato navadno rad plačuje
pogojene obresti."

Učitelj : — „To je pa tudi prav naravno.
Kaj bi pa neki mizar počel, če bi si ne
mogel nabaviti desek in kovač, če bi ne
imel železa? Kapital, ki si ga izposodita,

— 81

jima pomaga, cla moreta ustvarjati izdelke
svojega rokodelstva in s tem kaj prislužiti.
Prav rada torej oddasta majhen del svojega
zaslužka onemu, ki jima je s posojenim
kapitalom zaslužek sploh omogočil. S tem
poplačata le uslugo, ki se jima je storila.
Kdor jima je to uslugo storil, moral se je
v ta namen za nekaj časa svojemu kapitalu
odreči in zato vsekako zasluži odškodnino.
Ge bi pa kdo od nas zahteval, da mu naj
denar brezobrestno posodimo, bilo bi to
skoro ravno tako, kakor če bi zahteval, naj
mu čevlje zastonj damo. Vsako delo in vsaka
usluga zasluži tudi primerno plačilo. “

Obresti in dobiček.

V obližju se je imela staviti nova želez¬
nica in zato se je o tem nameravanem pod¬
jetju seveda tudi med vaščani mnogo go¬
vorilo. Kdor si je bil kaj prištedil, hotel je
s svojim kapitalom pri tem podjetju kaj
prislužiti.

Neko nedeljo popoldne je več sosedov
prišlo učitelja vprašat za svčt, in ker je v
sobi bilo prevroče, posedli so mladi in stari
pod košato lipo, kjer je bil prav prijeten

(j

— 82

hlad. Vpraševali so učitelja, ali bi bilo bolje,
da si vzamejo akcije ali obligacije.

Učitelj jim je pa odgovoril: »Pred vsem
moramo vedeti, kaj pomenjata besedi ak¬
cij a in obligacij  a.

„Akcija ali delnica je del podjetja, in
akcijonar je delničar. Delničar ali akcijonar
vplača v skupno blagajno 100, 1000 ali
10.000 kron in, če je pri podjetju kaj do¬
bička, tedaj mora tudi on primerno svoto
dobiti, če pa ni dobička, tedaj tudi on ni¬
česar ne dobi' Oni del dobička, ki odpade
na vsako posamezno akcijo ali na vsako
delnico, se imenuje dividenda;  ves do¬
biček se namreč razdeli na toliko enakih
delov, kolikor je akcij ali delnic, a delnice
so pri enem in istem podjetju seveda vse
enake. Vse delnice so po 200, po 500, po
1000 kron itd., a kdor hoče, vzame lahko
tudi več nego samo eno delnico."

»Obligacije ali obveznice so pa prav za
prav dolžna pisma. Kdor kupi n. pr. od
družbe obligacijo za 500 kron, postane za
to svoto družbin upnik in sprejema kot tak
pogojene obresti, recimo na leto po 4 ali
5 kron od 100, a ni deležen dobička in
tudi ne jamči zu slučajno izgubo. Obresti

— 83  —

se morajo vsekako najprej izplačati, in še
le ta dobiček, kar ga je po izplačanju
obresti še ostalo, se razdeli med posamezne
akoijonarje. Kdor ima torej obligacije, temu
se izplača vsako leto enak znesek, akcijo-
nar pa dobiva to leto nekoliko več, drugo
leto morebiti zopet nekoliko manj, kar je
seveda vsakokrat odvisno od skupnega do¬
bička, ki ga prinaša podjetje, če je po
tem takem podjetje ugodno, tedaj je divi¬
denda vedno nekoliko viša nego obresti, ki
se izplačujejo za posamezne obligacije, in
ker morajo akcijonarji jamčiti tudi za slu¬
čajno izgubo, zato je to tudi popolnoma
pravično 11 .

„Izvedeli smo torej, kaj je akcija in
kaj obligacija. Kdor je pripravljen jamčiti
tudi za slučaj izgube, ako bi namreč pod¬
jetje slabo uspelo, ta si kupi akcijo, ki
utegne prinašati prav visoko dividendo, a
kdor se rajši zadovolji z manjšo vsoto, ter
koče, da se mu točno ob določenih obrokih
izplačuje, ta si vzame obligacijo 11 .

Potem se je o ti stvari še dolgo govo¬
rilo. Nekateri so o možnem uspehu novega
podjetja sodili tako, drugi zopet drugače.
Oni, ki so upali, da bode železnica imela

6 *

— 84  —

dober promet in da bode torej prinašala
mnogo dobička, nakupili so si akcij, drugi
pa, ki so menili, da dobiček ne bode po¬
sebno velik, vzeli so rajši obligacije.

Potem je pa oče Blaž opozoril še na
različne druge stvari glede na novo želez¬
nico. „Za železnico bode tudi treba delati
mnogo nasipov", rekel je, „in dela v de¬
želi gotovo ne bode primanjkovalo".

„Tudi jaz sem že o tem premišljeval",
pripomnil je sosed Štefan. „Mislim, da bi
ne bilo napačno, pogoditi se za nekoliko
nasipov. Oddajali se bodo oddelki po 1000
in po 5000 metrov dolžine. Meni se je pa
za to težko odločiti, ker bi sam seveda
vsega dela ne mogel zmagovati, ampak bi
gotovo potreboval več pomočnikov. Če si
najmem delavce, moral bi sproti izplačevati
mezdo, morebiti po 3 krone za dan, a za
to mi primanjkuje denarja (kapitala!). Mo¬
ral bi si torej vsekako denarja izposoditi,
a ne poznam se s kapitalisti in bi torej ne
imel pri njih kredita. Zdaj sem se pa tudi
domislil, da bi se stvar dala še na drug
način urediti, lahko bi se v ta namen aso-
cijoval (ali združil) z dvema ali tremi znanci,
da bi se podjetja skupno lotili".

— 85  —

Ta misel se je vaščanom prav pametna
zdela, in takoj so začeli ugibati, kdo bi se
n. pr. mogel s sosedom Stefanom asocijo-
vati. Predlagal je ta tega, drug zopet dru¬
gega, a zediniti se niso mogli, kajti o ne¬
katerih se je reklo, da bi tega menda ne
hoteli, a drugi da bi ne mogli. Zakaj bi
neki ne mogli. Zato ne, ker se je namera¬
valo posamezne nasipe še le po daljši dobi,
morebiti čez kake tri mesece po začetem
delu, plačevati. Delavci bi seveda tako
dolgo ne mogli čakati na plačo, če bi imeli
vsaj majhen kapital, bila bi taka asocija-
cija možna, a ker ga ni bilo, morali so se
odločiti, da bodo delali za vsakdanjo mezdo.

Skušnja sploh uči, da se delavci na¬
vadno ne marajo podajati v nevarnost iz¬
gube, ampak da jim je ljubši gotov, četudi
nekoliko manjši zaslužek, nego znaten, a
negotov dobiček.

Učitelj: — „0 delu velja sicer isto,
kar o kapitalu. Razločujemo namreč dva
različna načina asocijacije: prvič, podjetje
se prevzame s tem pogojem, da jamčijo
podjetniki skupno za vse slučaje in so tudi
ob dobičku in ob slučajni izgubi enako
udeleženi, drugič, podjetniki ne jamčijo za

— 86  —

slučaj izgube in se rajši zadovoljijo z go¬
tovim zaslužkom, določenim že naprej ; med
kapitalom in delom je pa ta razloček, da
prinaša kapital obresti, delo pa zaslužek ali
mezdo.

Različne vrste zaslužka.

Pozneje je oče Blaž še enkrat govoril
s sosedom Štefanom o železniških nasipih.
„Morebiti bi se pa midva vendar lahko aso-
cijovala (t. j. združila) za skupno podjetje,
kar se tiče teh nasipov. Povprašam le še
svojega stričnika, ali se nama hoče pridru¬
žiti, in tedaj imamo vsi trije skupaj že
dovolj kapitala. Zdaj se nam pa treba še
pogovoriti, na kak način bi se naj delo iz¬
vrševalo. “

Sosed Štefan: „ Navadno je pač tako,
da si podjetniki najmejo delavcev, in sicer
bi se jim obljubilo po 3 krone na dan, in
koncem tedna ali pa vsakih štirinajst dni
se jim potem izplačuje njih mezda.“

Učitelj: — „Upoštevati je pa, da so
nekateri delavci premalo marljivi, in tako
se često zgodi, da delo prepočasi napreduje
in imajo podjetniki izgubo. “

— 87  —

Sosed Štefan: — »Da, to je resnica.
Menim torej, da bi bilo boljše, odločiti se
za akordno delo, to je, delo po prepogodbi.
Za meter dolžine ali pa tudi za kubični
meter se obljubi toliko in toliko plače ter
se plačuje oziraje se na to, koliko dela je
posameznik dovršil. To bi bilo menda bolj
ugodno za nas."

Oče Blaž: — „Delavci, katerim se

obljubi za vsak dan določena mezda, res
počasneje delajo, a upoštevati se mora, da
je tako delo navadno tudi tem boljše do¬
vršeno, dočim je delo po prepogodbi le
polovičarsko in malomarno opravljeno. “

Učitelj: — »Inženčrji pozneje nasipe
natančno pregledajo in presodijo, in če so
slabo napravljeni, tedaj se ne odobrijo in
podjetnik ima na tak način veliko izgubo .' 1

Sosed Stefan: — »Tega se ni bati,
kajti podjetnik naznani delavcem, ki so delo
prevzeli, že prej, da dobe plačilo le tedaj,
če je prepogojeno •delo res vestno oprav¬
ljeno. Delo po prepogodbi je pa gotovo
bolj prilično, kajti izvršuje se hitreje in se
njega izvršitev navadno da obljubiti do tega
ali onega določenega obroka."

— 88  —

Ivan: — „Kako je pa to pri inže-
nerjih? Ali so plačani na dan ali po pre-
pogodbi?"

Učitelj: — „To ni pri vseh enako.
Nekateri inženirji sprejemajo naročila, da
narede načrt za kako tovarno, preračunjajo
in določajo posamezne razdalje, na katere
se treba ozirati pri kopanju kakega pre¬
dora itd. in kadar tako posamezno delo
izgotovijo, dobivajo sproti svoje plačilo,
ki ga navadno imenujemo nagrado ali ho¬
norar. Taki inženerji torej delajo po pre-
pogodbi. Nahajajo se pa tudi taki inženerji,
ki so plačam za celo leto, to je taki, ki
imajo svojo stalno letno plačo, kar je enako,
kakor če bi bili plačani na dan. 3600 kron
letne plače je isto, kar je 10 kron stalnega
zaslužka za vsak posamezni dan.“

Jože: — „Kako je pa pri zdravniku?"

Učitelj: — „ Navaden zdravnik dela
po prepogodbi. Za posamezno zdravljenje
zahteva določeno vsoto, ki jo tudi imenu¬
jemo navadno nagrado ali honorar. Vojaški
zdravnik je pa plačan na dan, ker ima
stalno letno plačo."

Oče Blaž: — „<Je se za kak posa¬
mezen opravek zahteva stalno in določeno

89  —

plačilo, tedaj je to vsaki krat ali plača po
prepogodbi ali pa plača za dan.“

Ivan: — „ Ali ni vsaka plača stalna in
določena ?“

Učitelj : — »Tudi taka dela se naha¬
jajo, za katera dobiva delavec za zaslužek
pridelke. Tako je na pr. pri pomorskem
ribarstvu, a ribiči s to uredbo svojega za¬
služka niso zadovoljni, kajti uspeh ribjega
lova je v premnogih slučajih nepovoljen,
Drug tak primer je najem, kajti vsak
najemnik deli svoje pridelke z lastnikom
zemljišča, ker eden izmed njiju daje polje,
a drugi polje obdeluje. Razun tega je še
nekaj podobnih slučajev. “

Peter: — »Tako na pr. v nekaterih
krajih ženjice dobivajo v zaslužek za svoje
delo vsak deseti snop in mlatiči vsako de¬
seto merico žita, ki so ga namlatili. “

Učitelj: — »Prav za prav bi se v teh
slučajih lahko govorilo o delu in o plačilu
po prepogodbi, samo da se tu zaslužek ne
izplačuje z denarjem ampak s pridelki.“
Oče Blaž: — »Dandanes seta navada
že izgublja in le tu in tam jo je še najti;
v starih časih pa, ko je bilo malo denarja,
se je navadno s pridelki plačevalo. Ker pa

— 90  —

je bil tak zaslužek primeren množini oprav¬
ljenega dela, bil je seveda zaslužek po
prepogodbi.“

Učitelj : — Naj se že zaslužek prišteva
h kateri vrsti koli, cena posameznega dela
ali opravka je v vsakem slučaju mejsebojno
dogovorjena in sprejeta."

Oče Blaž: — „To je baš vzrok, da
je mezda včasih proti volji delodajalcev ali
pa delavcev zdaj viša, zdaj niža. Če je
delo nujno, delavcev pa malo, tedaj se
mezda zviša, ako pa delavci ne najdejo
dovolj dela, so pripravljeni, tudi za nižo
mezdo delati."

Učitelj : — „To je sicer res tako, a
vendar niti izredno visoka niti izredno nizka
mezda ne more posebno dolgo trajati. Če
je mezda previsoka, tedaj postajajo pridelki
predragi in delodajalec jih ne more po-
prodati, če je pa pri kakem delu mezda
prenizka, tedaj se delavci ž njo ne morejo
pošteno preživljati in iščejo opravka kje
drugje."

Koalicija in strike (štrajk).

Ivan se je čudil, kako bi mezda mogla
biti včasih visoka, včasih pa nizka. To se

— 91  —

mu je zdelo krivično tako z ozirom na delo¬
dajalca kakor z ozirom na delavce.

Učitelj : — Kako je pa z žogami, Ivan,
kadar jih je malo? Ali takrat ne stane
vsaka žoga za eno, dve, tri ali celo štiri
krogljice več nego navadno ?“

Ivan: — „To je pa zopet kaj druzega!

Učitelj: — „ Gotovo, da je žoga kaj
druzega nego delo, in sploh sedaj niti ne
govorimo o ceni žoge ampak o ceni dela.
Toda mislimo si slučaj, da pride k čev¬
ljarskemu mojstru, ki ima le za dva de¬
lavca dovolj opravka, iskat še tretji dela.
Kaj rnu neki poreče delodajalec ?“

Ivan: — „Obžalujem, da vas ne morem
v delo vzeti, ker imam že dovolj delavcev."

Učitelj: če je pa mož povprašal že pri
mnogih mojstrih in ga niso nikjer sprejeli,
kaj naj tedaj počne brez dela?

Oče Blaž: — „Odgovori vendar! Kaj
naj delavec počne, da mu ne bode gladu
umreti ? “

Peter: — „Poskusi si priskrbeti kak
drug opravek."

Oče Blaž: — „A kaj neki? Mar začne
izdelovati zlate prstane in druge dragoce¬
nosti, ali začne vaške bolnike zdraviti?"

— 92  —

Otroci so po tem odgovoru prasnili v
glasen smeh, a učitelj jih je opomnil, da je
oče Blaž gotovo resnico govoril, „Delavec,"
rekel je učitelj, „ki razume samo svojo obrt,
se ne more kar tako oprijeti kakega dru¬
gega dela, ali pa k večjemu takega, kate¬
rega se ni treba prej učiti in katero vsakdo
razume. Delo pa, ki ga vsakdo razume, se
zato tudi slabo plačuje in stane človeka, ki
mu doslej ni bil privajen, mnogo več truda.
Z iskanjem dela se slednjič tudi potrati
mnogo časa, zlasti ker človek ne ve, kje
mu je delo iskati. Zategadelj pride delavec,
ki ne najde dela, prej ali slej k delodajalcu
in ga prosi, naj ga vendar vzame v delo,
če tudi bi mu za to manj plačeval nego
drugim delavcem."

Matevž: — ^Delodajalec pa bi delavčeve
bede vendar ne smel izkoriščati!“

Oče Blaž: — „Atako? Boljše bi torej
menda bilo, če bi delavcu kratko odgovoril,
češ, ne morem vam plačevati navadne
mezde, pojdite torej, prijatelj, in umrite
rajši gladu! Zakaj ne?“

Učitelj: — „Delodajalec ne izkorišča
delavčeve bede — to bi ne bilo lepo —
ampak stori mu često v svojo lastno škodo

— 93  —

še uslugo, ako ga sprejme, dasiravno ima
že dovolj delavcev."

Matevž: — „Kako to?“

Učitelj : — ,,Govorimo dalje o čevljarju
in takoj izprevidimo, kako to. Dvoje čevljev
prodaja na pr. po 12 kron. Od tek 12 kron
se pa mora nekaj kron odračuniti za suro¬
vino, za usnje namreč in za druge ob iz¬
delovanju čevljev potrebne reči, nadalje
mora toliko in toliko izplačati delavcem, in
kar ostane, je njegov dobiček. Umevno je
pa, da čevljar ne bode izdeloval več čevljev
nego jih more prodati, in to bi bilo na pr.
1000 parov. Potem pride še en delavec in
se mojstru ponudi v delo. Delodajalec reče:
„Ne morem prodati več nego 1000 parov
čevljev in te mi moji sedajni delavci lahko
sami izgotovijo.“ Delavec potem govori dalje:
„Vzamite me vkljub temu v delo, ker sicer
nimam s čim živeti; delal vam bodem zato
za nižjo mezdo. Bodite tako dober, in sprej¬
mite me!“ Potem pa mojster slednjič vendar
privoli in si misli: „Poskusiti moram ■ more¬
biti mi bode vendar moči prodati tudi več nego
1000 parov. Kar jih bode nad 1000 parov, te
pač ponudim po nekoliko nižji ceni. Poskusimo
torej!“ — in sprejme delavčev predlog.

— 94  —

Oče Blaž: — »Tedaj pa potrebuje tudi
več kapitala, kajti nakupiti mora več usnja
in več izdati za mezdo. Ako se mu torej
ne posreči, prodati tudi te čevlje, kar jih
je dal delati več, nego je prvotno name¬
raval, izgubil je obresti tega uporabljenega
kapitala. “

Sosed Štefan: — „To je vedno tako
bilo in tudi tako ostane. Če je mnogo dela,
a malo delavcev, tedaj je mezda viša, če
je pa primeroma premalo dela, tedaj se tudi
mezda zniža. Tu prav nič ne pomaga niti
koalicija niti štrajk."

Ivan: — »Kaj je pa koalicija in štrajk?"

Učitelj: — „O koaliciji se tedaj govori,
ako se vsi delavci kakega podjetja spo¬
razumejo v ta namen, da skupno zahte¬
vajo povišanje mezde. Kadar pa delavci
delo opuste za tako dolgo, da se ugodi
njihovim skupnim zahtevam, tedaj to ime¬
nujemo strike (štrajk) ali stavko."

Matevž: — „Kaj pa hočete? Saj to je
vendar naša pravica !„

Učitelj: — „Da je to vaša pravica, to
je res, vaša korist pa to navadno vendar
ni. Največkrat se morajo delavci udati,
predno so se stavko kaj dosegli, a v tem

95

času, ko so štrajkali — to traja včasih po
več tednov ali celo mesecev — potrošili
so to, kar so si prej bili težko prigospo¬
darili, če so pa delavci se stavko res
dosegli zvišanje mezde, tedaj so je z iz¬
gubo časa, ko niso ničesar delali, itak že
dovolj drago poplačali — in kdo ve, kako
dolgo bode trajalo, da se jim mezda zopet
zniža!“

Učitelj: — „Ne smemo pozabiti, da de¬
lodajalec ne dela samo za kratek čas,
ampak zato, da bi svoje izdelke poprodal,
in da tudi konzument ne kupuje za kratek
čas, ampak ker to in ono nujno po¬
trebuje. Nadalje kupovalec blaga ne mara
kupiti za tolikšno ceno, kakor bi se proda¬
jalcu poljubila, ampak prodajalca navadno
prisili, da mu proda blago ceneje, nego bi
si sam želel! Ker pa torej delodajalec cene
blaga ne more poljubno zvišati, baš zatega¬
delj mu tudi mezde ni mogoče poljubno zvišati 1  i

Sosed Stefan: — „Rajši, nego bi blago
prideloval v svojo lastno izgubo, delo v
obče opusti.“

Matevž: — „Kaj neki potem delavec
naj počne, če se mu pa tako slabo plačuje,
da ne more sebe in svojih otrok preži viti!“

— 96  —

Sosed Štefan: —. „Žalibog se delavcem
za njihovo težavno delo včasih res preslabo
plačuje; mnogokrat se pa tudi dogodi, da
so ljudje preleni, da bi delali, a potem se
izgovarjajo, češ, da bi itak, če bi tudi delali,
premalo zaslužili. “

Oče Blaž: — „In včasih svoj denar
potratijo za čisto nepotrebne stvari. “

Učitelj : — „Neobhodno potrebno je, da
se človek nauči varčno živeti in skrbno go¬
spodariti. Kdor more, naj svoj stan tudi
zamenja z drugim, kjer mu bode lažje
živeti. V vseh slučajih si pa svoje razmere
vsak trajno in znatno le s tem izboljša,
ako se potrudi, da izgotavlja svoje izdelke
v čem največem obsegu in čem najbolje.

Asocijacija ali kooperacija.

Matevž: — „Vi torej ne verujete, gosp.
učitelj, da je kooperacija koristna?“

Učitelj : — „Prijatelj, jaz verujem samo
verske resnice, a vse drugo se mora vedeti
in skusiti, nikakor pa ne kar verjeti. “
če n. pr. hočem vedeti, ali razbeljeno
železo speče, potipam je s prstom: če hočem
poizvedeti, ali je boljše krompirjevo seme

— 97  —

sejati ali krompir v klicah saditi, tedaj
oboje poskusim, in pozneje primerjam pri¬
delke . 11

„Ravno tako je s kooperacijo. O nji
sodim po njenih uspehih.“

Peter: — „Kaj pomenja prav za prav
kooperacija ? 11

Učitelj: — „Asocijacija ali kooperacija
pomenja združevanje. Nekateri ljudje prav
toplo priporočajo tako kooperacijo ali zdru¬
ževanje. Mislijo, da dobe delavci takoj višo
mezdo in na enkrat vsi postanejo srečni in
zadovoljni, če se, mesto da gredo k delo¬
dajalcem, med seboj združijo ali asocijujejo.

Oče Blaž: — „Če o pravem času noče
deževati in solnce sijati, ali bode mar tedaj
kooperacija sadje zorila ? In mar nam bode
združenje moglo naše hiše ognja ubraniti,
ako je sovražnik v deželi ?“

Matevž: — „No, zdaj pa že vidim, da
ste vi proti kooperaciji . 11

Oče Blaž: — „In kaj ti? Mar misliš,
da si s tem že za kooperacijo, ako o nji
samo besedičiš, a vendar sam k nobeni koo¬
peraciji ne pristopiš? Marsikdo drugim pri¬
poroča, česar sam ne mara storiti . 11

7

— 98

Matevž: — „Jaz zato h kooperaciji ne
pristopim, ker mi tega ni treba. “

Učitelj: — „Ne prenaglimo se. O no¬
beni stvari ne smemo prej soditi, nego smo
jo spoznali. Izkušeni ljudje trdijo, da se
je pri asocijaciji ali kooperaciji že mnogo
delavcev opeklo, mesto da bi si bili opo¬
mogli. To še seveda ni dokaz, da je koo¬
peracija nekoristna. Če želite, povem vam
tudi jaz o kooperaciji svoje mnenje."

Vsi: — „Da, da! povejte!"

Učitelj: — ,.Pred vsem mislim, da se
nikdo z drugimi delavei ne združuje ali
asocijuje za izvršitev takega dela, ki ga
labko opravi sam. Če mi je samemu mo¬
goče izvršiti delo, ki daje na pr. 5 kron
dobička, tedaj se gotovo ne bodem v ta
namen združeval s kakim sodelavcem, ka¬
teremu bi potem moral dati tudi polovico
dobička.

„ Ljudje se torej le tedaj združujejo,
kadar drugače ni mogoče, bodisi da nimajo
dovolj denarja, bodisi da niso dovolj močni
ali spretni, da počno kako kupčijo ali iz vrše
kako delo.

„Ljudje v obče nimajo radi svojih ko¬
risti skupno s svojimi bližnjiki; asocijovanci,

— 99

t. j. zadružniki, so pa tako rekoč vsi go¬
spodje istega podjetja. Navadno hoče vsak
član take asocijacije podjetje nadzorovati
in tako cesto ni pravega sporazumljenja.
Ker hočejo vsi imeti pri podjetju enake
pravice in dolžnosti, moral bi prav za prav
vsakdo biti ob enem vodja podjetja, pro¬
ducent in prodajalec. Slednjič se pri vseh
članih asocijacije hoče imeti enak zaslužek,
a to je krivično, ker bi vendar vsak za¬
služek moral biti primeren storjenemu delu.

Peter: — „To semeni tako, zdi, kakor
če bi kdo za veliko kravo ravno toliko za¬
hteval kakor za majhno."

Sosed Štefan: — „Menim, da kadar
kupčija povsod peša, takrat tudi asocijo-
vani kupčevalci ne dosežejo mnogo. “

Oče Blaž: — „Uvaževati treba tudi to,
da delodajalec, ki ima svoj kapital, če se
podjetju včasih tudi slabo godi, vendar
lahko čaka boljših časov in daje tudi do
tedaj svojim delavcem delo in zaslužek,
osocijacije pa, ki imajo premalo kapitala,
navadno vsled nezgod mnogo prej opešajo."

Sosed Štefan: — „In dražje tudi ne
morejo prodajati nego kdo drug."

7 ’

— 100  —

Učitelj: — „Kakor torej vidite, ljubi:
Matevž, mislijo tudi vasi sosedje tako, da
niti asocijacije ali kooperacije človeštvu ne
morejo kar naenkrat sreče in blagostanja
zajamčiti. Take naprave ni in nikoli ne
bode, ki bi mogla ob enem ves svet osre¬
čiti. „Vsak je svoje sreče kovač," pravi
pregovor. Najgotoveje pa človeku pomore
k sreči in blagostanju pravilo: Pridno delaj
in dobro si gospodari!

Stroji.

Matevž: „Rad priznavam, da sta mar¬
ljivo delo in skrbno gospodarstvo človeku
lep pripomoček k blagostanju in bogastvu.
Toda delo in štedljivost sta koristni le po¬
samezniku in njegovi rodbini, a človeška
družba, torej skupnost vseh posameznikov,
pri tem nima nikakega dobička. Ali so pa
tudi take naprave, ki so celi človeški dru¬
žbi v korist?"

Učitelj: „če bi bili vsi posamezniki
marljivi in štedljivi in bogati, kje bi se pa
tedaj jemali lenuhi, zapravljivci in reveži?
Če bi vsakdo bil pošten, tedaj bi nepošte-
njakov sploh ne bilo. Zato je gotovo, da

— 101  —

če vsak posameznik skrbi za svoj napredek,
tedaj napreduje tudi skupnost vseh, vsa
človeška družba.

„Toda če pravim, da morajo posamez¬
niki napredovati, če hočemo, da bode svet
napredoval, s tem še nikakor nočem tajiti,
da bi nekateri dogodki, razmere in nekatere
posamezne naprave ne mogle ob enem vpli¬
vati v dobrem ali slabem smislu na celo
človeško družbo. Vojska je n. pr. zlo, ki
zadeva celo človeštvo, a parni stroj n. pr.
je največa dobrota za vso človeško družbo,
kajti v obče je vsak stroj vir družabnega
napredka".

Ivan: „Kako je to mogoče?"

Učitelj: — „Takoj navedem nekaj do¬
kazov. Nekdaj so moko pridelovali tako,
da so zrnje dajali v stopo, kjer so je phali
in drobili.

Peter: — „To je moral biti prav dolgo¬
časen opravek".

Učitelj: — ,, Gotovo, kajti v vsaki hiši
je moral nekdo po dve in več ur na dan tako
pridelovati potrebno moko. A dandanes?"

Ivan: — »Zdaj nosimo žito v mlin".

Učitelj: — „In eden edin mlinar melje
žito za ves okraj".

— 102  —

Ivan: — „Že večkrat sem mlinarja
opazoval, kako melje. Nasuje zrnja v velik
lesen lijak, od koder pada počasi med de¬
bela mlinska kamna, ki je zdrobita. Od
tod prihaja ta razdrobljena zmes v nekak¬
šno veliko vrečo “.

Andrejček: —• ,, Kakšna je ta vreča ?“

Ivan: — „Ta vreča je prav za prav
neko sito, ki visi v velikem lesenem pre¬
dalu. Stroj neprenehoma to vreči podobno
sito stresa, tako da pada moka navskoz v
omenjeni leseni predal, dočim se otrobi zbi¬
rajo v drugem predalu. Mlin pa žene voda,
ki s toliko silo pritiska ob lopate mlinskega
kolesa, da se začne kolo vrteti. In kadar je
vse zrnje zmleto, tedaj zazvoni poseben zvon¬
ček, ki mlinarja opomni, da nasuje več zrnja“.

Andrejček: — „To je pa pravčudno 11 .

Učitelj: —■ n Stroj namesto človeka
opravlja najtežavnejši kos dela, a opravlja
je pri vsem tem dobro in hitro“.

Andrejček: — „Mlin torej opravlja po
več poslov ob enem“.

Učitelj: — „Nekateri stroji izvršujejo-
več del nego sto delavcev, da, tudi taki
stroji se nahajajo, ki opravijo več dela nego-
sto tisoči ljudi v istem času“.

— 103  —

Matevž: — „Mi delavci smo prej mi¬
slili, da bode nam zaradi strojev dela pri¬
manjkovalo, a sedaj vidimo, da to ni res,
ampak da so nam stroji še celo v korist".

Sosed Štefan: — „Kako bi to bilo mo¬
goče?"

Matevž: — „Ker se s pomočjo strojev
blago vedno ceneje prideluje, prodaja se
ga čem dalje več. Množijo se izdelki in
seveda pri tem število delavcev tudi vedno
bolj narašča."

Učitelj: — „Kdor je n. pr. v prejšnjih
časih hotel imeti knjigo, moral jo je z roko
pisati. Ker je po tem takem bilo treba
knjigo po tri mesece pisati, stala je za za¬
služek treh mesecev. Recimo, da je torej
stala 500 kron. Dandanes se za 500 kron
natisne 500 takšnih knjig. Ker je knjiga
nekdaj stala 500 kron, če niti ne računimo
papirja, črnila, knjigovezčevega in proda¬
jalčevega zaslužka, zato si jo je le malo¬
kdo mogel kupiti. Dandanes pa, ko tiskana
stane le 1 krono, lahko si jo kupi na sto-
tisoče ljudij. Ker so knjige postale cenejše,
zato se jih tudi čem dalje več tiska, in
kdor bi si bil v stari dobi mogel nabaviti
le deset knjig, ima dandanes lahko na

- 104  —

tisoče tiskanih. Posledica vsega tega je pa,
da imamo dandanes mesto nekdanjih po¬
sameznih prepisovalcev po tiskarnah tisoče
tiskarjev-delavcev 11 .

Oče Blaž: — „Nožar, ki bi dandanes
izdelal na dan po pet nožev, koje bi pro¬
dajal po kroni, bi slabo tržil. Ako bi pa
iznašel sredstvo, s katerim bi mu bilo moči,
na dan izdelati po deset nožev, prodajal
bi jih lahko po 75 vinarjev. Godilo bi se
mu pri tem torej mnogo boljše, akoravno
bi ceno konzumentom v prid znižal. Ako
bi jih slednjič s pomočjo stroja, ki ga je
iznašel, mogel po 100 na dan izdelati, pro¬
dajal bi jih lahko po 25 vinarjev, a pri
vsem tem bi še sani lahko kmalu obogatel.
Ta mož bi pa tudi zaslužil, da obogati,
kajti z iznajbo stroja bi premnogim ubogim
ljudem, ki bi si noža, če bi stal 1 krono,
ne mogli kupiti, omogočil nabaviti si za
mal denar to koristno orodje“.

Učitelj: — „Če bi kdo mogel par čevljev
izdelati za 1 krono, tedaj bi kmalu nikdo
več ne obuval cokel in ne bodil bos. Kaj še
le, če bi se suknja dobila za dve kroni . . .“

Sosed Štefan: — „Kdor more blago
po nizki ceni pridelovati in ima pri teni

— 105  —

vendar pošten zaslužek, ta je pravi dobrot¬
nik človeške družbe “.

Učitelj: — „Stroji opravljajo navadno
namesto človeka baš najtežavnejše posle,
izvanredno pomnožujejo obrtne pridelke,
znižujejo nadalje ceno blaga, in potem ta¬
kem slednjič tudi manj premožnim ljudem
omogočijo, da se zadostno preskrbe z vsem,
česar jim treba. Izvršujejo nekatere posle,
ki bi jih ljudje sploh ne zmogli; le pomis¬
lite n. pr. na lokomotivo! Toda np le veliki
stroji, ampak tudi mali stroji in marsikatero
pri prosto orodje pospešuje mogočno člo¬
veško blagostanje.

„Da se kratko izrazimo, človeška družba
je tem bogatejša, čim več je pridelkov.
Kar torej omogočuje razmnoževanje pri¬
delkov, vse to tudi prispeva k tem večemu
blagostanju človeške družbe 1 '.

Oče Blaž: — „Žalibog imajo pa stroji
tudi neko slabo stran, to namreč, da njih
konkurenca včasih prav občutno oškoduje
obrtnike, ki ne delajo s stroji. Ti seveda
nekaj časa trpe veliko škode, a navadno
se zgodi, da prav kmalu najdejo kak drug
posel, ki jih tudi lahko pošteno preživlja".

Učitelj: — „V takem slučaju je pa

— 106  —

naša dolžnost, pomagati in svetovati jim
tako dolgo, dokler se njih položaj na ta
ali drug način ne izboljša 11 .

Konkurenca ali tekmovanje.

Mlad kmetski človek Tone Novak, po¬
svojeni rokodelstvu krojač, vrnil se je bil
s svojega potovanja križem sveta. Uredil
si je delavnico in začel delati. Dasiravno
je pa njegovo delo bilo lično in točno iz¬
vršeno, šival je vendar po nizi ceni nega
sosednji krojač oče Boštjan.

Oče Boštjan je zaradi tega v velikih
skrbeh hodil od hiše do hiše ter se britko
pritoževal čez konkurenco, češ, da šiva Tone
Novak s šivalnim strojem, in da torej nje¬
govo delo ni trpežno itd.

Toda nič mu ni pomagalo. Sosedje so
si šli pogledat Novakov šivalni stroj. Tone
Novak ga je gonil z nogo kakor kak kolo¬
vrat ter kazal prišlecem, kako trpežno je
njegovo šivanje, dasiravno lično in hitro
izvršeno.

Potem se je po vasi mnogo govorilo o
konkurenci in njenih posledicah, in vsi

— 107  —

vaščani so bili slednjič tega mnenja, da
ima več dobrih nego slabih posledic.

„Očetu Boštjanu ne preostaja nič dru¬
gega, nego da si sam tudi naroči šivalni
stroj", rekli so nekateri.

„Mar naj očetu Boštjanu na ljubo vedno
obleko drago plačujemo ?“ hudovali so se
drugi.

„Pravi napredek je to“, menili so so¬
sedje, „ako so pridelki po nizki ceni, ne
da bi se pri tem cena dela znižala 11 .

^Konkurenca je koristna", pritrdil je
tudi učitelj, katerega so nekateri sosedje
bili za svet povprašali. „Ali se še spomi¬
njate" vprašal je, „po čem je bil cuker,
dokler je bil v vasi še samo eden trgovec?"

Ivan: — „Pol kilograma je stalo eno
krono".

Učitelj : — „A sedaj ?“

Ivan: — „80 vinarjev".

Učitelj: — „Trgovec ga torej kupuje
po 65 vinarjev, nabava ga stane o, torej
70 vinarjev".

Oče Blaž: — „Da, da! Po tem takem
smo sosedu Zorku preveč plačevali, ko je
zahteval po 1 krono za pol kilograma".

108  —

Učitelj: — „:Morebiti ne. če bi vi bili
edini konzument cukra v vasi in bi si po
kilogram cukra poslali v mesto, plačali bi
prinašalcu za pot 3 krone. Ako dobite v
mestu kilogram za 1 K  30 A, tedaj vas z
nabavo vred stane 4 K  30 h.  Če si pa
naročite 10 kilogramov, bilo bi vam za
nabavo tudi le 3 krone plačati in euker
vam pride v tem slučaju kilogram po 2 K
60 li  mesto po 4 AT 30 h u .

„Sosed Zorko si je s svojo kupčijo mo¬
ral služiti svoj kruh in je zato bil menda
prisiljen 1 kilogram cukra prodajati po 1
kroni. Ako pa pride tekmovalec ali kon¬
kurent, ki se zadovolji z manjšim dobič¬
kom, storiti mora tudi on tako, ako noče,
da izgubi svoje odjemalce. Mogoče je pa
tudi, da si je novi trgovec na kakšen koli
način blago ceneje nabavljal in ga torej
tudi lahko ceneje prodajal 41 .

Sosed Štefan: — „Gotovo je, da se
vsled konkurence cene znižujejo in konzu-
menti imamo pri tem korist 44 .

Matevž: — „Toda trgovec ima izgubo 44 .

Učitelj: — „To ni gotovo, kajti čim
■cenejši je cuker, tem več se ga kupuje, in

10‘J —

po tem takem je sosed Zorko pozneje imel
morebiti ravno toliko dobička 11 .

Oče Blaž: — „Pri cukru pač menda
nima več toliko dobička, a ker sedaj pro¬
daja tudi železnino, nože, motike, sekire itd.,
prisluži v celem menda še več nego prej,
ko še ni imel konkurenta".

Učitelj: — „0e bi konkurent ne bil
prišel, prodajal bi Zorko gotovo še nadalje
tako kakor nekdaj. Konkurenca pa ljudi
vedno vspodbuja k novim podjetjem in tako
imamo od tega korist zlasti mi, ki si poslej
lahko kupujemo vsakovrstna orodja lepo
doma, dočim smo si prej morali hoditi ku¬
povat v mesto".

Ivan: — „Novi trgovec trguje pa tudi
s knjigami in v tem oziru sprejema po vasi
vsakovrstna naročila".

Učitelj: — „ Stvari, katerih nam treba,
skušamo si vedno po kar najniži ceni na¬
baviti. Ker pa tovarnar in trgovec to dobro
vesta, trudita se na vse moči, da pridelujeta
blago s kar najmanjšimi stroški. Kdor ceno
prodaja, ima mnogo odjemalcev in torej,
lep dobiček; ne le da občinstvu stori s ceno
prodajo veliko uslugo, tudi sam ima svoj
trud in svojo skrb pošteno poplačano. Kdor

— 110  —

hoče boljše blago, ta tudi nekoliko dražje
plača, a to je enako, kakor če bi bil ceneje
kupil; kajti blago, ki ga je dražje plačal,
bode se tem dalj časa ohranilo".

Monopol.

Oče Blaž: — ^Konkurenca je res nekaj
prav dobrega, toda povsod vendar ni mogoča".

Matevž: — „Če bi n. pr. vi edini v
tem kraju imeli bogate sklade premoga,
in bi se premog daleč na okrog nikjer ne
izkopaval, tedaj bi vi bili tudi edini pro¬
dajalec premoga, in reklo bi se, da imate
na premog monopol".

Oče Blaž: — „Resje, kar praviš. Toda,
da bi imel monopol, mi niti bogatega pre¬
mogovnika ni treba. Ako bi v tej vasi bilo
le za enega mizarja dovolj dela, tedaj bi
se še drug mizar v vasi ne mogel naseliti,
ker bi se dva mizarja s svojo obrtjo tukaj
ne mogla preživiti. V tem slučaju bi torej
jaz, ki bi bil v tem kraju edini mizar, imel
dejanski ali naraven monopol na mizarstvo".

Ivan: — „Po tem takem je monopol
nekaj konkurenci naravnost nasprotnega,
kaj ne.?“

111

Učitelj: — »Prav res“.

Ivan: — Če je konkurenca torej zelo
koristna, tedaj mora pa monopol biti nekaj
prav pogubnega".

Oče Blaž: — »Monopol je zelo koristen,
a le onemu, ki ga ima; kajti moči mu je
•cene kar samovoljno določevati in zviše-

Matevž: — A za konzumenta monopol
ne more biti kaj dobrega, kajti baš kon-
zument mora te visoke cene plačevati".

Učitelj : — »Monopolov je več vrst.

■Če je n. pr. v kakem kraju le eden zdrav¬
nik, ali pa tudi, če sta dva, a se za enega
ne mara, tedaj ima drugi izmed teh dveh,
oziroma oni edini zdravnik dejanski mono¬
pol. A takih dejanskih ali naravnih mono¬
polov je še več. Takšen monopol ima tudi
n. pr. izvanredno nadarjen slikar, velik go¬
vornik, zelo spreten mizar, knjigovez itd.
Kar se nas drugih tiče, ne preostaja nič
drugega, nego občudovati te naravne mo¬
nopole — in plačevati; če smo jim še tako
za vidni, kaj nam to pomaga!"

»Glede na take naravne monopole se
občinstvo navadno niti ne pritožuje, pač pa,
kar se tiče zakonito ustanovljenih monopolov.

112

Dandanes sicer zakon ne ustanavlja več mono¬
polov, razen tedaj, če so slučajno občinstvu
v prid. Ako ima dandanes kak zasebnik
navidezno po zakonu ustanovljen monopol,
ali kakor se navadno pravi, privilegij ali
predpravico, treba nam o njem le temeljito
premišljevati, in kmalu izprevidimo, da je
bil dotičnemu zasebniku dovoljen le z ozi¬
rom na splošno korist tudi za ostalo ob¬
činstvo in le za določeno dobo.

Matevž: — „Povejte nam kak primer".

Učitelj : — „ Dobro. V sosednjem mestu
na primer, ki ni bilo dovolj premožno, da
bi postavilo most čez tamošnjo reko, oglasil
se je nek zasebnik ter se je mestu ponu¬
dil, da most da sam postaviti in sicer pod
sledečima pogojema: 1. če se mu zajamči,
da v prihodnjih 25 letih ne bode nikdo drug
tam smel staviti novega mosta, 2. če se mu
dovoli, da sme od vsakogar, ki bode hodil
črez oni most, zahtevati po nekoliko vinarjev".

„Ker je bil most neobhodno potreben,
sprejeli so meščani z veseljem ta predlog
ter so tako ustanovili predpravico ali pri¬
vilegij z ozirom na splošno korist občinstva".

Oče Blaž: — „Ravno tako je pa bilo
tudi s plinovo družbo. Rekla je, da pre-

113  —

vzame razsvetljavo mesta le pod tem po¬
gojem, če mesto ne bode pripuščalo kon¬
kurence, češ, da bi se družbi sicer ne iz¬
plačali njeni stroški 11 .

Učitelj: — „Mesto je pa ta monopol
tudi natančno omejilo, 1. ker se je že na¬
prej pogodilo za ceno plina, 2. ker je za¬
htevalo, da družba uvede v razsvetljavi tudi
razne olajšave, ki bi utegnile sčasoma tudi
drugod priti v navado 11 .

„Bodisi pa monopol katerekoli vrste,
dovoliti se sme le izjemoma. Le v neko¬
liko slučajih je njegova korist splošno pri¬
znana. Kdo mi ve imenovati tak slučaj '?“

Matevž: — „Monopol na tobak in na
smodnik".

Učitelj: — ,, Dobro. Ta monopola iz¬
rablja namreč država v javno korist 11 .

Oče: — „Samovoljnega izsesavanja ta¬
kega naravnega monopola, če bi v katerem
kraju bil n. pr. 'eden edin čevljar, bi se
pa občinstvo prav lahko ubranilo 11 .

Matevž: — Kako neki? 11

Oče Blaž: — „Če bi ta zahteval za
svoje blago preveč, tedaj bi si občinstvo
lahko svoje čevlje drugod naročalo 11 .

8

— 114  —

Učitelj : — „ Takšno zlorabo naravnega
monopola konzumenti res prav laliko pre¬
prečijo; kajti kdo neki bi jih smel siliti,
da si nabavljajo svoje potrebščine baš pri
tem producentu in ne pri katerem drugem?“

Konzumpcija.

Nekega dne so učenci v šoli čitali be¬
rilo, v katerem so se nahajali izrazi: kon¬
zumpcija, konzumovati, konzumenti. Ker
Jože teh izrazov ni prav dobro razumel,
vprašal je: „Kaj se pravi konzumovati? 11

Ivan: — „Jaz vem. Konzumovati se pravi
jesti 11 .

Učitelj: — „Ne, to ni za vse slučaje
pravilno. Če govorimo o živežu, n. pr. o
kruhu ali mesu, tedaj se konzumovati res
pravi jesti, a če bi se govorilo o vinu ali
vodi, tedaj bi konzumovati pomenilo piti.
Kako se pa obleka konzumuje 11 .

Ivan: — „ Obleke ne moremo niti jesti
niti piti, obleke torej tudi konzumovati ne
moremo 11 .

Učitelj : — „0 gotovo obleke ne moremo
jesti, toda kaj delamo ž njo?“

Peter: — „Oblačimo si jo in jo nosimo".

— 115  —

Učitelj: — „Ali torej pri obleki kon-
zumovati ne pomenja tako dolgo se ž njo
oblačiti in jo nositi, dokler ni ponošena in
obrabljena ?■'

Ivan: — „Saj res! Tega se pa ravno
nisem domislil".

Učitelj: — „Pogostoma se sliši tudi
beseda hišo konzumovati. Marsikdo bi si
utegnil misliti, da je to le neroden izraz.
Če bi pa kdo vendar tako govoril, kaj bi
tedaj pomenilo hišo konzumovati?"

Jakob (po kratkem pomisleku): — „To
bi pomenilo v hiši stanovati".

Učitelj: — „Prav res! Hišo konzumo¬
vati pomeni v hiši stanovati, in hiša dotlej
ni skonzumovana, dokler . . .“.

Ivan: — „Dokler ni potrebe, da se
prezida".

Učitelj: — „Kako pa konzumujemo
zgodbo?"

Peter: — „Ako jo poslušamo".

Učitelj: — „In knjigo?"

Jakob: — „Ako jo čitamo".

Učitelj: — »Živež je po tem takem
določen v ta namen, da ga uživamo, obleka,
da jo oblačimo, hiša, da v nji stanujemo,
godba, da jo poslušamo, in knjiga, da jo

8 *

- 116  —

čitaruo. Kaj se torej pravi kak predmet
konzumovati? Kdo ve?“

Peter: — „Uporabljati ga“.

Jakob: — »Izkoriščati ga“.

Učitelj: —- „Da, kak predmet konzu-
movati se pravi izkoriščati ga v ta namen,
v katerega je predmet določen

„Zdaj mi pa povejte, ali se pravi obleko
šivati konzumovati jo?“

Jakob: — „0 ne! Obleko šivati se ni¬
kakor ne pravi obleko izkoriščati, ampak
obleko izdelovati".

Učitelj: — »Tako je. Dokler so izde¬
lani predmeti še pri izdelovalcu ali pri
trgovcu, dotlej so pridelki (oziroma izdelki.)
ali blago. Konzumuje te predmete še le ta,
kdor jih najnazadnje kupi. Ako se kak
predmet ne prodaja več, tedaj se je začela
konzumpcija tega predmeta".

„Ali je sukno, ki si ga je krojač kupil,
že konzumovano?"

Ivan : — „Skonzumovano je za trgovca,
a za krojača nikakor ne“.

Učitelj: — „Krojač kupuje sukno kot
surovino (saj se še gotovo spominjate, kaj
ta izraz pomenja). To surovino predela ali
pretvori v obleko in sukno kot tako je

117  —

skonzumovano. Ali se pa vsak pridelek ali
izdelek da pretvoriti?' 1

Jakob: — „ Obleka že ne več".

Peter: „lliša tudi ne“.

Učitelj: — ^Razločevati je 1. koristno
konzumpcijo (ako se predmet uporablja v
to, k čemur je namenjen), 2. pretvarjajočo
konzumpcijo (pri surovinah) in 3. sterilno
ali neplodno konzumpcijo, ako smo pred¬
met uničili, ne da bi ga bili ali izkoristili
ali pretvorili".

„V vsakdanjem življenju pa konzumo-
vati pomenja uporabljati, ali boljše, iz¬
koriščati".

Potratnost in štedljivost.

Ivanu se je čudno zdelo, kako bi kdo
mogel kak predmet uničiti, ne da bi ga
izkoristil, ali kakor se je bil izrazil, ne¬
plodno konzumovati. Želel si je v tem oziru
pojasnila.

Učitelj: „Beseda uničiti se ne sme tako
strogo razumevati, ampak v tem smislu, da
kdo provzroči, da se kak koristen predmet
pogubi, ne da bi nam bil uslužen. Ako
n. pr. kdo knjigo kupi in jo potem, ne da

118  —

bi jo čita!, pusti kje v kotu trohneti, tedaj:
se ta knjiga (ali denar, ki se je za-njo iz¬
dal) neplodno konzumuje 44 .

Ivan: — „To je ravno tako, kakor če
bi meni kdo kupil punčiko. Jaz bi se s
punčiko že ne hotel igrati! Gotovo bi jo
zalučal kam v kot“.

Peter: — „Toda lahko bi jo dal svoji
sestrici, ki bi se s punčiko gotovo rada
igrala. Tako bi naredil nji veselje, pa tudi
samemu sebi“.

Ivan: — „Koristno se pa punčika ven¬
dar ne da konzumovati “.

Učitelj: — „0 da! Da se. Prvič je
dovoljeno, da se človek po storjenem delu
razveseljuje in igra,drugič punčike povzročajo,
da se dekletca na njih često učijo igraje ši¬
vati in slednjič, s kakim predmetom bližnjika
razveseliti (kakor si to Peter želi), to se često
tudi pravi kak predmet koristno uporabiti 41 .

Ivan: — „Vsaka uporaba predmeta
torej ni koristna? 41

Učitelj: — Če bi mož, ki je prislužil
na dan tri krone, za-nje svojim otrokom
nakupil mesto kruha in drugih neobhodno
potrebnih stvari raznih slaščic, ali bi ta
mož bil svoj zaslužek dobro uporabil ?“

— 119  —

Ivan: — „ Menim da ne, kajti najprej
bi bil moral nakupiti potrebnih stvarij, toda
še slabše bi bil ravnal, če bi bil te sla¬
ščice sam snel“.

Učitelj: — „Prav pametno, Ivan! Vsakdo
bi si za svoje dohodke moral najprej na¬
kupiti potrebnih in koristnih stvari, če mn
še kaj preostane, tedaj sme to deloma upo¬
rabiti za kakšno zabavo, in drugo naj pri-
štedi, oziroma vloži v hranilnico".

Jakob: — Vsi ljudje pa nimajo enakih
dohodkov, ker so nekateri bogati, drugi pa
ubogi".

Ivan: — „O bogatini imajo mnogo do¬
brih in lepih reči. Ti pač lahko potratno
živijo".

Učitelj; — „Kdor ima velike dohodke,
ta sme gotovo tudi za zabavo nekoliko več
izdati. Ni treba misliti, da je to, česar člo-
veh ni izdal ravno za kruh, meso in krom¬
pir, že vse potrata. Človek nima samo teles¬
nih potreb, in dobra knjiga je omikanemu
človeku pogostoma ravno tako potrebna
kakor kos kruha. Vsakdo naj bi dobro po¬
mislil, kako naj svoje dohodke uporabi.
Če več potroši, nego bi bilo treba, in si
n. pr. niti toliko ne prihrani, da bi si kupil

— 120  —.

mila, s katerim bi se pošteno umil, tedaj
bode to prej ali slej gotovo britko obžalo¬
val : kajti vsaka napaka se kaznuje v svo¬
jih posledicah.

Jakob: — „Reveži si pa vendar ničesar
ne morejo prištediti ali prigospodariti

Učitelj: — „Revež se sme le ta imeno¬
vati, ki nima nikakega opravka in po tem
takem torej tudi ne zaslužka. Kdor pa ima
pošteno mezdo, ta še ni revež. Poznal sem
ljudi, ki so dobivali za svoje delo le prav
pičlo mezdo, a ker so si le to kupovali,
česar so neobliodno potrebovali, so si pri¬
gospodarili lepo premoženje.

Kupčija.

Ko so se neko nedeljo zvečer sosedje
zopet zbrali pod vaško lipo. govorili so o
koristi posameznih stanov. Vsakemu se je
zdel njegov seveda najkoristnejši. Ker je
pa razgovor slednjič postal že preživahen,
posegel je tudi učitelj vmes.

,, Nekega dne“, tako je pripovedoval, „so
se udje človeškega telesa uprli želodcu, češ,
ta lenuh vedno le počiva in prebavlja, a
mi vsi moramo zanj težko delati. Sklenili

121  —

so, da roke in noge ne bodo več delale,
da usta ne bodo več jedi sprejemala in da
sploh tudi ostali udje ne bodo več poslo¬
vali. Ker so se pa uporniki v kratkem
vsi prav slabo počutili, spametovali so se
in začeli zopet delati. Srečne so se čutili,
da je tudi želodec zopet začel svoj posel,
ki je bil za obstoj vseli neobhodno pot,reben“.

„Iz tega izprevidite“, rekel je učitelj,
da so v človeški družbi vsi stanovi neob¬
hodno potrebni, in da prav nobenega ne
smemo zaničevati. Kdo bi se pa hotel pre¬
pirati, ali je boljše biti gluh ali slep, in
ali je boljše izgubiti roko ali nogo? Vsakdo
bi naj svoj stan ljubil in bil na-nj po¬
nosen

Matevž: — „Sicer bi se z vami že še
strinjal, a čemu je trgovski stan, tega ne
izprevidim. Trgovec se mi zdi le nepotreben
posredovalec med producentom in konzu-
mentom in baš on je kriv, da so pridelki
tem dražji, ker zahteva nagrado za svoj
nepotrebni trud“.

Učitelj: — „Vi torej res mislite, da
trgovski stan ni potreben ? Premišljujmo o
tem vendar nekoliko natančneje. Od kod
pa prihaja kava, Peter ? 11

— 122  —

Peter: — „Iz Moke v Arabiji, iz.

Brazilije v Južni Ameriki, iz zapadne AtVike,
iz Jave v Aziji itd.“

Učitelj: — „Prav dobro! No, torej,

Matevž, če bode vam treba kave, ali poj-
dete rajši k sosedu trgovcu ali v Moko, ali
v Brazilijo ali na Javo?“

Matevž: — „0, zdaj pa že vidim, gos¬
pod, da se z menoj šalite 41 .

Učitelj : — „Ne, dragi Matevž, jaz se
ne šalim, ampak menil bi, da se morebiti
prej vi šalite, ker hočete odpraviti posredo¬
valce med producenti in konzumenti. Če
nočete, da so posredovalci, tedaj si morate
pač sam vse oskrbeti. Bombaž, iz kakor-
šnega imate n. pr. srajco, prihaja iz Ame¬
rike, iz Indije, iz Egipta; kje si ga pa
hočete kupiti? In mar mislite, da bi se pri¬
delovalcu zdelo vredno, prodati vam n. pr.
2 kilograma bombaža? Mnogo rajši proda
ob enem ves svoj pridelek, svojih 100.000
do 500.000 kilogramov, enemu edinemu
veletržcu. Kdo vam nadalje prepelje bombaž
čez morje? Kako si ga potem spredete in
stkete ?-

Matevž: — „Saj so za vse to posebni
rokodelci".

— 123  —

Učitelj: — „To je res, toda gospodar
velikih tovaren, kjer dela po 1000 ali še
več delavcev, kjer treba za premnoge drago¬
cene stroje na dan po več stotisoč stotov
surovine in kjer se izda na dan po 5000
do 10.000 kron že za delavsko mezdo, ta
bi pač ne imel časa, da bi vam šel pro¬
dajat nekaj metrov platna. On mora pro¬
dajati na debelo, to je, v velikih množinah,
ter se zato rajši zadovolji s tem manjšim
dobičkom, recimo z enim, dvema ali s tremi
vinarji pri metru 11 .

Matevž: — „Samo s tremi vinarji, pra¬
vite? 11

Učitelj : — „ Govorim le splošno, da se
tovarnar lahko zadovolji tudi s prav malim
dobičkom; saj izdeluje vsak dan velikanske
množine, katere lahko koj sproti — na
debelo — proda. Mislimo si, da bi delo
stalo za eno uro po 1 krono. Oe prodam
na uro le po štiri metre, tedaj moram pri
vsakem metru zaslužiti po 25 vinarjev, a
če prodam vsako uro sto metrov in se za¬
dovoljim z 1 vinarjem dobička pri vsakem
metru, tedaj mi je moje delo v celem ravno
tako dobro plačano 11 .

Matevž: — „Toda trgovcev bi vendar

— 124  —

ne bilo treba; saj bi vsak tovarnar lahko
imel na raznih krajih svoja skladišča".

Oče Blaž: — „Oj, tega pa že ne!
Tedaj bi moral imeti vendar več nego tisoč
skladišč, ker pošilja svoje izdelke na vse
kraje".

„V marsikateri vasi se pa celo leto
proda le po 15 metrov svile. Ali bi bilo
za to vredno staviti skladišče?"

Drug sosed: — „Če bi to tako bilo,
kakor zahteva Matevž, tedaj bi vendar v
vsaki vasi moralo biti po petdesetkrat do
stokrat toliko blaga, nego ga res treba. In
če bi skladišča bila le po mestih, tedaj bi
morali predaleč hoditi po blago!"

Oče Blaž: — »Rajši že plačam neko¬
liko vinarjev več, nego da bi zaradi vsake
malenkosti moral hoditi v mesto in tako
izgubiti celi dan".

Učitelj: — „Nadalje si vi, če greste v
mesto, kupite k večjemu po kakih 10 me¬
trov blaga, a trgovec si ga kupi po 300
metrov naenkrat, in tako ga stane dobava
razmeroma 30krat manj nego vas. (Če raču-
nimo s 3 kronami, tedaj izdate vi pri vsa¬
kem metru po 30 vinarjev, a on po 1 vin.)
In slednjič, ali bi skladišča bila zastonj ?

Od vsakega skladišča bi se morala plače¬
vati stanarina, najeti bi bilo po dva ali več
komijev, tudi razsvetljava in kurjava bi
mnogo stala, in vse to bi občutil kupovalec,
ki bi blago moral plačevati seveda za toliko
draže“.

Oče Blaž: — „Potem bi se pa pri vsa¬
kem nakupovanju moralo hoditi od skla¬
dišča do skladišča, kajti v vsakem posamez¬
nem skladišču bi se dala dobiti le po ena
vrsta blaga".

Učitelj: „Pripoznajmo torej, da nam
trgovci izkazujejo velike usluge. Naročajo
za nas blago od blizu in od daleč in ga
razprodajajo na debelo in na drobno — v
veliko korist nas vseh".

Ivan: — „K čemu je prodaja na drobno
koristna?"

Učitelj: — „Le malo ljudi je tako bo¬
gatili, da bi mogli blago na debelo kupo¬
vati. Marsikdo v svoji trgovini za velike
množine blaga niti prostora nima. Nekatere
vrste blaga bi se slednjič v velikih množi¬
nah dalj časa niti ohraniti ne dale. Da se
take vrste blago torej ne izpridi, treba je
porazdeliti in ob enem na mnogo krajev
razposlati, tako da se že v malo dneh, do-

— 126  —

kler je še sveže, poproda in porabi. Opom¬
niti je tudi, da je marsikatero blago tako,
da je producent lahko le na debelo pro¬
daja in konzument le na drobno kupuje.
Posredovalci so torej na vsak način neob-
hodno potrebni “.

Oče Blaž: „Tako more n. pr. kmet
mesarju le na debelo prodajati ter mu
vsakikrat proda celega vola, a mesar vola
razseka in prodaja meso konzumentom le
na drobno. Lepo bi se zahvalil, če bi si
moral vsakikrat, kadar hočem jesti gove¬
dino, kupiti kar celega vola.

Učitelj: — „Meni se je vedno zdelo,
da bi ljudje gotovo ne marali k trgovcem
hoditi, ako bi to ne bilo njim samim v prid.
Ker nikdo ni po zakonu prisiljen, naj hodi
k trgovcem kupovat, a ker kupovalci ven¬
dar sami radi trgovce obiskujejo, zato so
pač brezdvomno prepričani, da to store le
v svojo korist".

Sleparji in špekulantje.

Pridelalo se je bilo malo krompirja;
cena mu je zato znatno poskočila, in siro¬
maki so to hudo občutili.

— 127

Matevž je zato hudo zmerjal čez polje¬
delce, zakaj cene tako zvišujejo in tako
splošno bedo izkoriščajo. Imenoval jih je
nesramne sleparje in jih v obče prav grdo
ošteval.

Oče Blaž: — „Le počasi, prijatelj! Do¬
kažem ti, da se zelo motiš, ako o nas
poljedelcih tako slabo govoriš".

Matevž; — ,,To ni mogoče, ne motim

se".

Oče Blaž : — „0 da! In še prav gotovo
se motiš. Pomisli, vzel sem v najem njivo,
na kateri sem nasadil krompirja. Plačal
sem za delo 50 kron, za seme 10 kron,
za gnoj tudi 10 kron in najemnine 50 kron,
skupaj torej 120 kron. Ako hočem, da se
mi moj trud izplača in da imam tudi še
nekaj dobička, moral bi pridelati 50 vreč,
kar bi znašalo, vrečo po 4 krone, skupaj
200 kron".

„če pa pridelam 60 vreč, tedaj bi cena
padla, tako da bi se vreča prodajala po
3  krone 50 vinarjev. V tem slučaju bi to¬
rej občinstvo bilo na boljšem, ker bi pla¬
čevalo mesto 4 krone po 3 krone 50 vin.,
a jaz tudi, ker bi v celem dobil 210 kron
mesto 200".

,,0e bi slednjič pridelal le 20 vreč krom¬
pirja, tedaj bi že mene samega stala vreča
6 kron, in če bi vrečo prodajal po 8 kron,
torej dvakrat tako drago kakor navadno,
bil bi še vedno na škodi, ker bi izkupil
160 kron namesto 200“.

Matevž: — „ Bodisi! Poljedelcev, ki
prodajajo svoje lastne pridelke, nočem ime¬
novati sleparjev, a oni ničvredneži so
sleparji, ki pokupijo in v žitnicah nakupi-
čijo velikanske množine živil ter čakajo, da
bi cena prav visoko poskočila. Ti ljudje pa
res računijo na ljudsko bedo“.

Učitelj: — „Ti ljudje gledajo na svojo
lastno korist in so pri vsem tem zelo spretni,
to je res. Kljub temu, da nimajo prav po¬
štenih namenov, so nam pa ti ljudje včasih
celo zelo uslužni; saj so nam grenka zdra¬
vila včasih tudi“.

Matevž: — „No, rad bi videl, kako mi
dokažete, da so nam sleparji uslužni“.

Učitelj: — „Dobro torej! Vi vedno
govorite le o sleparjih; zato bom tudi jaz
rabil ta izraz, kajti v resnici vi menite špe¬
kulante, ki razumejo prav dobro izkoriščati
položaj občinstva. Nočem govoriti o onih
špekulantih, ki zlorabljajo neugodne raz-

— 129  —

mere občinstva, počenjanje takih špekulan¬
tov gotovo obsoja vsak pošten človek strogo,
govorim torej le o onih, ki pošteno ravnajo.
O teh mi bode pa prav lahko dokazati, da
so nam res uslužni. Taki špekulanti skušajo
že dolgo naprej ljudske potrebščine, ki bi
se utegnile v bližnji dobi pokazati, natanko
preračuniti ter si nabirajo pravočasno sred¬
stev, s katerimi bi tem potrebščinam ustregli.
Kakor je pa oče Blaž že prej omenil in
dokazal, mora cena pridelkov, če je bila
žetev slaba, znatno poskočiti, ker bi polje¬
delci sicer niti svojih stroškov ne imeli
poplačanih".

„Zdaj se pa vprašajmo, kakšne posle¬
dice imajo zvišane cene za konzumenta?
Visoke cene pridelkov konzumenta prisilijo,
da svoje potrebščine, kolikor moči, skrči.
Akoravno bode namreč izdajal ravno toliko
denarja kakor v drugih letih ali pa še več,
dobival bode za taisto vsoto vendar še celo
manj blaga".

„Mislite si slučaj, da bi se mesto pet¬
deset vreč krompirja pridelalo n. pr. le
dvajset vreč in da bi kljubu temu ostale
cene tako nizke kakor poprej. Kaj bi sle¬
dilo iz tega? Krompir bi se ravno tako

9

130  —

hitro porabljal kakor prej in teh dvajset
vreč krompirja bi prav kmalu pošlo, a po¬
tem ? — ničesar več! Ker so se pa v res¬
nici cene znatno zvišale, zato je vsakdo
previden in skuša kar najmanj krompirja
porabiti. Prvič se ž njim v obče ne ravna
več tako potratno kakor navadno, drugič
se ga živini ne dava več toliko kakor na¬
vadno, ampak zato tem več repe in druge
piče, slednjič se ga pa tudi za obed ne
kuha več, nego je ravno potrebno".

„Kaj pa, če se kljub temu, da se krom¬
pir prav previdno in štedljivo porablja, cene
vedno bolj zvišujejo? (Umevno, da gospo¬
dar, ki je pridelal le 20 vreč krompirja,
lahko prištedi za kakih 10 vreč, a za 30
vreč pač ne more prištediti, naj je še tako
previden). Tedaj pojdejo ljudje slednjič-
krompirja iskat v tuje dežele. Uvažajo ga.
Ker se doma prav drago prodaja, izplačajo
se pri tem tudi stroški uvažanja".

Oče Blaž: — „Uvažanje krompirja iz
daljnih dežel je pa gotovo prav drago.
Vreča stane tedaj morebiti mesto 4 krone
celo po 10 kron. V tujini je krompir se- .
veda cenejši. Vreča stane n. pr. le po 3
krone, a uvažanje stane morebiti celo po

181  —

6 kron za eno vrečo in prodajalcu se že
tudi sme privoščiti po 1 krono dobička*.

Matevž: — „To že uvidevam, da je
draginja v dveh ozirih koristna, prvič, ker
uči ljudi štediti, drugič, ker provzroča uva¬
žanje blaga iz tujine, a vedno mi še ni
jasno, kako bi mogli sleparji za nas imeti
kakšne zasluge*.

Učitelj: — „Ti ljudje, katere vi še
vedno imenujete sleparje, katere bi pa pra¬
vilno morali imenovati špekulante, ustanav¬
ljajo velikanske žitnice. V teh žitnicah na-
kupičijo velike možine žita in drugih živil,
skrbe, da se ista ne porabijo prenaglo, in
si jih naročajo včasih celo iz daljnih kra¬
jev. S tem nabavljanjem blaga iz krajev,
kjer ga je preobilo in kjer bi se potratno
porabilo, če bi ga nikdo ne pokupil, skrbe
špekulanti, da jim bode ob priliki moči
zadovoljiti kupovalce, ki pridejo morebiti
popraševat po blagu iz onih krajev, kjer
je bila slabejša letina. Po tem takem so
špekulanti z nabavo pridelkov mnogim tiso¬
čem ljudij uslužni. Ali vam ni ljubše, da
za kako potrebno stvar plačate nekoliko
več, nego da morate v obče biti brez nje ?
Porečete pa, da špekulanti to delajo v svojo

9 *

132  —

korist. Toda če vam koristijo in imajo pri
tem sami tudi kak dobiček, tem bolje! Če
se vi dobička veselite, privoščite ga — se¬
veda če ta dobiček ni nepošten — v isti
meri tudi drugim! Najlepše bi gotovo bilo,
če bi vsakdo, kdor drugemu dobro stori
pri tem tudi sam imel kakšno korist".

Matevž: — „To že! A kaj, če je do¬
biček, ki ga imajo špekulanti pri tem, ne¬
primerno velik in celo nepošten?"

Učitelj: — „Že prej sem omenil, da je
med špekulanti, kakor povsod drugod,
mnogo nepoštenjakov, in rad priznavam, da
je njih sebičnost vse graje vredna. Toda
skušnja uči, da se ljudje, ki svoje neiz¬
merne uspehe preveč zlorabljajo, navadno
sami sebe kaznujejo in uničijo baš s tem,
s čemur so si svoje uspehe omogočili. Ku-
povalci namreč, ki so spoznali njihovo ne¬
poštenost, jim kmalu obrnejo hrbet in ne
kupujejo več pri njih".

Oče Blaž: — „Pa še tudi na drug način
se navadno sleparji ugonobijo. Čakajo in
čakajo namreč, da bi cene v tem času po¬
stale kar najviše in da bi svoje blago kar
najdraže prodali. Pri tem se pa često zgodi,
da cene naglo padejo. Tedaj se špekulanti

133  —

podvizajo, da bi svoje blago naglo prodali,
predno bi cene v njih izgubo še nižje padle.
Ker pa hočejo zato velikanske množine
kar ob enem prodati, pospešijo padanje cen
še bolj — in tako jih pri tem zadene za¬
služena kazen in cesto izgube celo svoje
premoženje 11 .

Prodajališča in odjemalci.

Ono leto, ko je bila žetev tako slaba,
se tudi kupčiji ni dobro godilo, in obrtniki
so istotako tožili o slabih časih. Kriv tega
ni bil nikdo sam; saj se je vsakdo trudil,
da bi svoje blago poprodal, kakor bi sploh
bilo moči, a razmere so bile pač res skrajno
neugodne — in ni se mu posrečilo.

Tako sta se tudi dva soseda, ki sta
prišla k očetu Blažu v vas, pritoževala, češ,
kaj bode, če bode še nadalje vse šlo tako
rakovo pot.

„Peter in Pavel, ki se tam-le na trati
igrata 11 , rekel je oče Blaž, „poučila sta
mene ravnokar, ne da bi o tem kaj vedela,
kaj je prav za prav vzrok teh slabih raz¬
mer 11 .

„Kako neki ? 11  čudila sta se soseda.

— 134  —

Oče Blaž: — „Tako-le: „Peter je rekel
,Ves kaj, Pavel? Odkupi mi eno žogo; jaz
imam tri. Daš mi za-njo krogljic 1 . Pavel
pa ni imel nič krogljic, in kupčija ni bila
možna

Učitelj, ki se je v tem hipu oglasil na
pragu in ki je izvedel, o čem so govorili
sosedje, pritrdil je očetu Blažu, da je res
tako, kakor je bil on splošno razumel slabe
razmere. Ker pa sosedoma to ni šlo prav
v glavo, vprašal je oče Blaž nadalje:

„Če hoče kateri izmed vaju svoji ženi
kupiti svileno ruto ali sebi srebrno uro ali
v obče kak koristen ali zabaven predmet,
česa mu treba v ta namen ?“

„Denarja, seveda!“ odgovorila sta so¬
seda.

„Ker se pa denar ne najde na cesti,
morata si ga priskrbeti na ta način, da
poprodasta svoje pridelke. Mar ne?“ vprašal
je oče Blaž.

„Tako je“, odgovorila sta soseda.

„ Dobro torej 11 , nadaljeval je oče Blaž.
„Če imata malo pridelkov, tedaj tudi bogve-
koliko denarja za nje ne dobita, in to malo,
kar dobita, uporabita za baš neobhodno
potrebne stvari, z nakupovanjem vsega dru-

— 135  —

gega, kar bi si tudi kupila, če bi bilo do¬
volj denarja, odlašata, kar najdalje. Ali
torej sedaj vidita, zakaj kupčija tako slabo
uspeva? Pravi vzrok je gotovo ta, da kdor
bi rad kupil, nima dovolj denarja, a de¬
narja zato nima dovolj, ker je pridelkov
bilo malo“.

Na to pa je opomnil eden izmed sose¬
dov, da se prav dobro spominja, kako je
nekatera leta že prav mnogo pridelal, a
kljub temu, je tudi takrat bila slaba kup¬
čija in svojih pridelkov ni mogel poprodati.
Ker je bilo namreč povsod mnogo vsako¬
vrstnih pridelkov na prodaj, zato so bile
cene zelo nizko padle. Iz tega je torej
sklepal, da prevelika množina pridelka pro¬
ducentu vendar tudi ni na korist“.

„Če je pridelkov preobilo“, rekel je na
to učitelj, „tedaj še to ni nikakšna nesreča.
Producent ali pridelovalec si v tem slučaju
na ta način pomaga, da pridobi za svoje
blago tem več novih odjemalcev, to je ku-
povalcev. Naravno je, da treba tem več
odjemalcev, čim več je pridelkov. Kavno
takrat pa, kadar so cene kakega pridelka
že prav nizko padle, iznajdejo ljudje na¬
vadno kak popolnoma nov način koristnega

— 136  —

uporabljanja dotičnega pridelka ali se pa
oglasi (kar je ravno tako važno) prav mnogo
novih odjemalcev tistega pridelka 11 .

„Če je n. pr. liter vina po if, tedaj je to
vino marsikomu predrago — in ne privošči
si tako drage pijače, če se pa cena zelo
zniža, tako da liter stane le po 50 A,
tedaj bode se prvič že pri nas mnogo več
vina popilo, drugič pa se bode, ker ni
drago, prav lahko tudi v tuje dežele izva¬
žalo. In tako je z vsakim drugim pridel¬
kom 11 .

„To je že vse res 11 , rekel je eden izmed
sosedov, „če se je pa krompirja preobilo
pridelalo, znižajte mu ceno, kolikor hočete,
ljudje ga zato vendar ne bodo čim dalje
več porabljali. Vreče krompirja na dan vam
nikdo ne sne, če mu jo zastonj daste 11 .

Oče Blaž: — „Če imate pa že res to¬
liko krompirja, tedaj pa lahko žganje iz
njega pridelujete, saj se žganje prav lahko
tudi v daljne dežele pošilja. Tudi škrob
se da iz krompirja pridelovati, ki se prav
lahko prodaja, in kot piča za svinje se da
krompir prav dobro uporabiti, če imate
mnogo krompirja, zato vam ga še ni treba
vsega za obed in za večerjo snesti 11 .

— 187  —

„To je prav res“, rekel je učitelj. „Naj
je dandanes kakega pridelka še toliko, če
se pridobi ali doma ali na tujem zanj do¬
volj odjemalcev, ali če se iznajde nov način
koristnega uporabljanja dotičnega pridelka,
tedaj smo labko brez skrbi, kajti nikdar
ga ne bodemo imeli preveč. To je prav
dobro videti n. pr. pri pesi za cuker. V
prejšnjih časih so je pridelovali le toliko,
kolikor je je bilo treba za pičo za domače
živali, a odkar se iz nje prideluje izvrsten
cuker in dobro žganje, prideluje se je leto
za letom čim dalje več in več.

„ Kratko o pridelkih lahko sklepamo
tako-le: Česar ima vsakdo sam dovolj,
tega ne hodi drugam kupovat in čim več
odjemalcev si je kdo za svoje pridelke
pridobil, (t. j. čim več kupovalcev ali kon-
zumentov), v tem veči meri in s tem večim
uspehom jih lahko prideluje; vsakdo rad
dela in se trudi, ako je že naprej pre¬
pričan, da se mu delo in trud pošteno po¬
plačata".

Prometne zveze.

Ker je delo ob gradnji nove železniške
proge prav veselo napredovalo, se je seveda

— 138  —

med vaščani cesto govorilo o železnicah.
Nekega dne je inžener imenoval železnico
najdovršenejšo prometno zvezo.

„Kaj je prav za prav prometna zveza?"
vprašal ga je Ivan.

Inžener mu je le na kratko odgovoril,
da je prometna zveza cesta, ki olajšuje
prevažanje ljudi in vsakovrstnih stvari.

Učitelj je pa Ivanu to natančneje raz¬
tolmačil.

»Prometne zveze", rekel je, »imamo na
suhem in na vodi. Tako je n. pr. tudi reka
prometna zveza. Reko imenuje nek učenjak
tudi potujočo cesto, ker vedno dalje in
dalje se valeč nosi na svojem hrbtu ladije
z ljudmi in bremeni. Prometne zveze so na¬
dalje kanali, ki bi se lahko imenovali tudi
umetne reke, zlasti pa morje' 1 .

„Na suhem pa imenujemo najmanjše
izmed prometnih zvez .

Ivan: — „Pote“.

Učitelj: — »Da! Poti so pa le za
pešce in k večjemu tudi še za tovorno žival
(konja, obloženega z bremenom). Ako pa
potujemo z vozom, vozimo se po cestah, ki
niso nič druzega nego široki poti, zlasti
pa po takoimenovanih velikih ali glavnih

— 139  —

cestah, ki vodijo v daljne kraje, ki so na¬
vadno lepše urejene in s prodcem ali ka¬
menjem potlakane. Železnice so pa ceste,
ki imajo iz železnih šin izdelan tir, po
katerem varno in lahno drče kolesa želez¬
niških vozov “.

Oče Blaž: — „Kolesa, ki drče po tem
železnem tiru, pa ne morejo niti v globoke
kolomije zabresti niti v blatu obtičati".

Inžener: — „Obljubil sem vam doka¬
zati, da so železnice najdovršenejše prometne
zveze. Pazite torej dobro ! “

„Če bi kdo hotel nesti breme 50 kg
ali pol stota težko iz Maribora čez Celje in
Ljubljano v Trst, potreboval bi do Trsta
kakih 10 dnij in bi zahteval za svoj trud
vsaj po 5 kron na dan. Prenašanje bremena
bi torej stalo lOkrat 5, to je, 50 kron ali
po 1 krono za 1 kg.  Če naj metno voznika,
naložil bi lahko kakih 500 kg  in bi prišel
v Trst morebiti v 6 dneh ter bi na dan
zaslužil po 10 kron. To bi bilo v celem
60 kron ali za vsak kilogram po 12 vin.
če bi pa imel slabo cesto, potreboval bi v
Trst morebiti 8 dnij ter bi na dan zahteval
jto 12 do 15 kron; kajti po slabi cesti se
morajo konji huje mučiti in tudi voz trpi

— 140  —

več škode. Če slednjič rabimo železnico, ki
lahko prevaža na tisoče stotov, stori se ista
pot, za katero se je peš potrebovalo 10 in
z vozom 6 do 8 dnij, že za pol dneva, a
stane za vsak kilogram samo 2 ali 3 vin.“

Oče Blaž: — „Po rekah in kanalih
prevažanje blaga tudi ni drago, samo po¬
časnejše j e “.

Peter: — „Zakaj pa prevažanje po
rekah ni drago ?“

Učitelj : -- „Ker sta že dva ali k več¬
jemu trije možje dovolj, da veslajo veliko
ladijo polno blaga".

Inžener: — „Po železnici se pa vozi
prvič zelo po ceni, drugič zelo naglo, in
tretjič prevaža se tudi velikanska množina
blaga ob enem; zato trdim, da je železnica
najdovršenejša prometna zveza".

Oče Blaž: — „Ker se morajo stroški
prevažanja zaračuniti pri ceni blaga, zato
so cene tem višje, čim več stane prevažanje".

Inžener: — »Stroški prevažanja so go¬
tovo tem veči, čim teže in obsežnejše je
blago in čim dalje se mora prevažati.
Tako stane 100 kg  premoga v premogov¬
niku samem lc kakih 50 vin. Ako se torej
računi, da bi odjemalec za 100 kg  premoga

— 141  —

hotel plačati največ 3  krone, tedaj pre¬
ostaja za prevažanje še 2 kroni 50 vin.
Kako daleč se pa da prepeljati 100 kg  pre¬
moga za 2 kroni 50 vin.? Z vozom more¬
biti 50 do 100 km  daleč, z ladijo ali po
železnici morebiti 500 do 600 km , a z veliko
pomorsko ladijo celo 5000 — 6000 /cim  daleč".

Učitelj: — „Oim cenejše je prevažanje,
tem dalje se lahko prepelje blago, in čim
dalje se blago prepelje, tem več odjemal¬
cev (to je, tem več kupovalcev) se da za¬
nje pridobiti".

Oče Blaž: — „Iz tega sledi, da je za
nas zelo važno in koristno, če se okrajne,
vaške in druge ceste čim dalje bolj izbolj¬
šajo. Če je cesta slaba, lahko se na dvo-
vprežni voz naloži po 1000 kg  ali 10 stotov,
če je pa cesta dobra, sme se naložiti 2000 kg
ali 20 stotov in tako je prevažanje blaga
po dobri cesti dvakrat cenejše nego po
slabi cesti".

Učitelj: — „Skrbimo torej, da bodo
naše ceste in sploh vse naše prometne zveze
čim dalje boljše in dovršenejše, kajti denar,
katerega izdamo v ta namen, in trud, ki
ga imamo, se nam prej ali slej bogato po¬
plača in nikdar nam zanj ne bode žal".

142  -

Varnost.

Pred nekaj tedni je bil v sosednji vasi
splošno čislan občan oropan in umorjen;
morilca so ujeli in izročili sodniji, ki ga je
obsodila na vislice.

Zaradi tega groznega dogodka je po
celem okraju zavladal velik strah. Ljudje
so se v obče izražali, da je dobro, da je
zločinca zadela zaslužena kazen.

„Saj bi še svojega življenja ne bili več
varni, ako bi ga ne bili obsodili", rekel je
oče Blaž. „Brez strahu bi se kradlo in
ropalo po naših poljih, in niti naše shrambe
bi ne bile varne. Kdo ve, kaj vse bi bil
ta zlikovec še počel!"

Drugi sosed: — „Jaz bi si že več ne
upal na polje orat, če bi se tam roparji
skrivali".

Oče Blaž: — „In čemu bi v obče de¬
lali in se trudili, če bi niti pri posprav¬
ljanju svojih pridelkov ne bili varni!"

Učitelj je pa pritrdil: — „Red in var¬
nost sta za delo ravno tako potrebna kakor
zdravje. Če ste bolni, tedaj ne morete ni¬
česar pridelati, kajti roke in noge vam
nočejo več služiti, če se vam pa po srečno
dokončanem delu brani uživati sad vašega

143  —

dela, tedaj je to gotovo še žalostnejše, kajti
zastonj ste delali in se trudili “.

Oče Blaž: — „Če bi reda in varnosti
ne bilo, tedaj bi si nikdo ne hotel ustano¬
viti svoje delavnice, nikdo bi si ne hotel
urediti prodajalnice in ne bilo bi niti obrtnije
niti kupčije 11 .

Drug sosed: — „Drevja bi seveda tudi
nikdo ne hotel saditi

Oče Blaž: — „In železnic bi nikdo ne
gradil

Učitelj: — „Oblastva so torej dolžna
skrbeti za varnost v deželi; njih skrb bodi,
da se po gozdovih in drugje ne klatijo tatje
in roparji".

Nek sosed: — „Tudi kužne bolezni bi
morala zabranjevati 11 .

Učitelj: — „To ni nikomur moči.
Oblastvo izdaja le razna navodila, kako
treba razširjanje takih bolezni zabranjevati,
in vsak državljan naj se strogo ravna po
teh njenih navodilih 11 .

Oče Blaž: — „Menim, da imajo oblastva
pač dovolj opravka, bodisi državna, deželna
ali občinska 11 .

Učitelj: — „Čudili bi se, ako bi vam
hotel obširno popisati delokrog raznih obla-

144  —

štev, koliko imajo opravka, in ako bi vam
razjasnil mnogotere javne uredbe, začenši
z vojno upravo, katere namen je, varovati
našo domovino zoper zunanje sovražnike,
pa n. pr. do varnostnih določil za voznike
in brez števila drugih podrobnostij “.

Oče Blaž: — „Ne bilo bi treba vsega
tega podrobno naštevati, kajti vsak pameten
človek si je s vest, da so oblastva za občni
blagor neobhodno potrebna. Zalibog pa ne¬
kateri ljudje vendar nimajo ali dovolj ra¬
zuma ali pa dovolj poštenosti, da bi pri¬
znali, da so razni uradniki nastavljeni ne
zaradi mastnih služeb, ampak v našo in
vseh državljanov neizmerno korist".

Davki.

Ko je še oče Blaž govoril, videli so so¬
sedje davkarja, ki se je peljal nekam po
svojih opravkih. Naravno je, da so se torej
začeli tudi o davkih razgovarjati. Država,
posamezne dežele in različne občine imajo
svoje stroške; vsi vemo to, saj jih vsi po¬
magamo plačevati, akoravno jih včasih ne
plačujemo s posebnim veseljem.

— 145  —

Očetu Blažu pa v tem oziru nikdo ni
mogel ničesa očitati. Vedel je, da davek ni
nič drugega nego prispevek posameznikov
za pokritje izdatkov za javno varnost, za
ceste in železnice, za šole in druge koristne
naprave. Pravil je vedno:

„Če bi v deželi ne bilo reda in javne
varnosti, tedaj bi se moral sam varovati
in braniti. Kupiti bi si moral orožje, posta¬
viti zid krog hiše, na oknih bi moral imeti
železna omrežja in na vratih po dvoje klju¬
čavnic. In kdo ve, ali bi mi vkljub temu
zlikovci ne pokradli sena, ne izpraznili mojih
žitnic in ne zažgali slednjič še celo moje
hiše. To bi bilo za mene seveda mnogo
škode in izgube. Zdaj pa gosposki plačam
davek, in ker ona skrbi za mojo varnost,
imam s tem manj stroškov, kakor če bi se
moral sam varovati in braniti “.

Učitelj: — „Ko bi se mogli s kakšnim
posebnim davkom bolezni obvarovati, tedaj
bi tak davek gotovo vsak pameten človek
prav rad plačal. Kdo pa bi se torej branil
plačevati davek, ki ga plačujemo državi,
da nas varuje splošnega javnega nereda in
vojske!“

Nek sosed: — „Pomisliti pa morate

10

— 146  —

vendar, kako težko je davke plačevati, ker
so tako veliki!

Učitelj: — „Davke dovoljujejo vendar
deželni in državni poslanci, deloma pa tudi
občinski odborniki, katere si volimo sami.

Ako smo jih volili po svojem najboljšem
prepričanju in z ozirom na občni blagor,
tedaj smo lahko prepričani, da privole le
v take davke, ki so neobhodno potrebni 11 .

Sosed: — „Pa ko bi vsaj ne bilo toliko
teh različnih davkov! Zemljiški davek,
hišni, dohodninski in osebni davek, nadalje
razne vknjižbe, kolki, davki na razne pi¬
jače in druge koristne stvari, kdo naj vse
to plačuje ! 11

Učitelj: „Toliko različnih davkov se je
zato uvedlo, da vsakdo prispeva k skupnim
izdatkom baš toliko, kolikor mu pripuščajo
njegova sredstva.

„Če imate n. pr. zemljišče, tedaj se
vam naloži zemljiški davek; če imate po
več hiš, ki jih dajate v najem, plačati vam
je hišni davek; če se pečate z obrtjo ali
kupčijo, prisodi se vam pridobnina, a če
nimate niti zemljišča ali hiše, niti obrti ali
kupčije, ampak si služite kruh le s svojim
delom, odmeri se vam osebni ali personalni

— 147  —

davek, kajti vsak državljan ima dolžnost
prispevati posvojili močeh za skupne državne
stroške. Kateri pošten človek bi si pa upa[
prisvajati državljanske pravice in jih uži¬
vati, a bi se branil izpolnjevati državljanske
dolžnosti!

„Vsi ti davki, o katerih smo dozdaj
govorili se imenujejo direktni davki. Govo¬
riti nam je pa še tudi o indirektnih, to je,
posrednih davkih, in to so večinoma taki
davki, ki se nakladajo na posamezna živila“.

Oče Blaž: — „Na primer davek na vino,
pivo, žganje in davek na cuker. Te davke
pa mora plačevati uporabljavec ali konzu-
ment“.

Učitelj : — „Te tako zvane užitninske
davke plačuje navadno prodajalec dotičnih
obdačenih živil. On namreč plača državi
davek za večo množino obdačenega blaga,
in izterja državi plačani davek pozneje ob
podrobni prodaji od posameznih kupovalcev.
Če n. pr. trgovec kupi kilogram cukra po
70 vinarjev in plača po 50 vin. davka,
tedaj ga stane skupaj 1 krono 20 vin., in
če po 20 vin. zahteva za svoj trud, pro¬
dajal bode kilogram po 1 kroni 40 vin.
ali pol kilograma po 70 vin. itd.

to*

148  —

„Ker pa uporabljavee ne plačuje tega
davka naravnost državi (plačuje ga indi¬
rektno ali posredno, to se pravi, s posredo¬
vanjem prodajalca), zato se tak davek ime¬
nuje posredni ali indirektni davek na cuker,
vino, pivo in razna druga živila“.

Oče Blaž: — „Ker plačamo tega po¬
srednega davka vsakikrat le majhen del in
ker je priračunjen in tako rekoč združen
s ceno blaga samega, zato prav za prav
navadno tega davka niti ne čutimo. Pri
večini indirektnih davkov bi se moglo trditi,
da jih plačuje le, kadar jih kdo hoče.
Saj n. pr. nikdo ni prisiljen kaditi, žganje
piti itd.“

Peter: — „Kako je pa s kolki?“

Učitelj: — „Kolki so prav za prav
davek na razne listine, kupne in druge
pogodbe, pobotnice, potrdila itd. Ker pa
imajo te listine le tedaj veljavo, če so kol-
kovane, zato imamo od kolkov prav za
prav velike usluge“.

Oče Blaž: — „Ravno tako so razne
vknjižbe, za katere treba plačevati pristoj¬
bino, za udeležence včasih prav velike važ¬
nosti “.

Učitelj: -— „Ker ima država velikanske

— 149

iStroške, zato moramo tudi tako mnogo dav¬
kov plačevati. Ker potrebuje država vedno
mnogo denarja, zato baš uvaja vedno več
novih davkov in ravno zato obdačuje tudi
razna živila in druge uporabne predmete".

„Mnogo ljudi se povprašuje, zakaj neki
država uvaja toliko različnih davkov. Ali
bi ne bilo boljše, če bi se plačeval le eden
edin davek, ki bi se preračunil razmerno
za vsakega posameznega državljana?"

Odgovor na to vprašanje se pa glasi
tako-le:

„Prvič je žalibog mnogo takih ljudij,
ki bi nekaj svojih resničnih dohodkov
državni oblasti pritajili, in bi po tem takem
oni državljani, ki bi svoje dohodke po pra¬
vici priznali, morali razmeroma več davka
plačevati nego oni, ki bi bili lagali".

„ Nadalje se pri nekaterih obrtih in ku¬
pčijah niti ne bi dalo naprej določiti, koliko
dohodkov bodo prinašale; tu bi bilo torej
težko govoriti resnico".

„Slednjič bi pa bil davek, če bi bil
enoten, zato tem veči, in marsikdo bi plačal
celo svoto ob enem le z največimi teža¬
vami".

— 150

„Ako se torej uvajajo različni davki,
koče se s tem doseči, da bi bili pravičnejše
razdeljeni in da bi jih bilo tem ložje pla-
čevati 11 .

Dobra in slaba stran.

Srečko se je nekega dne oglasil pri
učitelju, da bi ga povprašal za svet, kajti
nameraval je iti na Dunaj dela iskat.
Mislil si je, da se v tem velikem mestu
delavcem mnogo dražje plačuje in da je
tam vsakdo srečen.

Učitelj ga je pa takoj opomnil na znano
resnico, da ima vsaka stvar svojo dobro in
slabo stran; poučil ga je, da povsod treba
dobro in slabo stran skrbno primerjati in
tako rekoč na tehtnici pretehtati, kajti še
le tedaj, če ima stvar več dobrega nego
slabega na sebi, še le tedaj se je lahko
za-njo odločiti.

Srečko je pa ha to odgovoril, da je v
velikih mestih gotovo več dobrega nego
slabega.

„No, dobro 11 , rekel je učitelj, B ravnokar
prihaja Matevž, ki je bil tudi več let na
Dunaju. Njega torej povprašaj ; on razmere
gotovo dobro pozna“.

151  —

Srečko je torej Matevžu razodel svoje
trdno mnenje, da je po mestih zaslužek
mnogo boljši, delo prav lahko in še mnogo
podobnega.

„To je res 11 , rekel je Matevž, „v mestu
je zaslužek veči nego tu na kmetih, po¬
misliti se pa mora, da je v mestu delo
prav težko dobiti in da je življenje n. pr.
na Dunaju mnogo draže nego tu pri nas.
Ali ne veš, kaj pravi pregovor? ,Kdor hoče
iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj. 1  Če
se nekoliko več prisluži (to -je dobra stran),
zato se pa tudi več potroši (in to je slaba
strani, tako da človek v mestu vendar ni
mnogo na boljšem nego tu pri nas“.

Srečko: — „Jaz si bom pa skrbno go¬
spodaril in bom to, kar si prištedim, vedno
sproti v poštno hranilnico dajal 11 .

Matevž: — „Kdo ve? Morebiti bodeš
pa to, kar si si težko prihranil, tedaj, ko
delane bode dobiti, moral vse zopet izdati 11 .

Srečko: — „To se mi utegne pač eden
ali dvakrat prigoditi, navadno bode pa
vendar drugače. Nadalje se pa ne sme po¬
zabiti, da je na Dunaju življenje mnogo
prijetnejše: same velike in lepe hiše, visoki
zvoniki. . .“

152  —

Matevž: — „Da, lepe in velike hiše, a
vendar bodeš moral stanovati v teh lepih
hišah v kaki zaduhli in temni podstrešni
sobici, kjer se niti gibati ne bodeš mogel
in kjer ti bodo morebiti celo razni mrčesi
nagajali, kdo ve! Pri vsem tem bodeš pa
moral stanovanje prav drago plačevati".

Srečko: — „No, pa lepa sprehajališča
so tam, prater itd. “

Matevž: — „Kamor ne bodeš utegnil
hoditi

Srečko: — „Pa gledališče, n. pr. dvorno
gledališče 11 .

Matevž: — „A kaj pri tem poreče tvoje
skrbno gospodarstvo ? Tako torej ? Ti si
želiš zabav in zato pojdeš na Dunaj dela
iskat? No, tedaj si pa že izgubljen. Sku¬
šnja uči, da tem, ki se radi pogostoma
zabavajo in razveseljujejo, delo dolgo ne
diši, in prej ali slej se popolnoma pogubijo

Srečko: —- „ Jaz bi pa le zvečer hodil
na zabave, ko bi z delom bil gotov, in
sicer zato, da bi se nekoliko pokrepčal in
razvedril “.

Matevž: — „Po težavnem in skrbnem
delu je človek navadno tako utrujen, da

— 153  —

niti ne misli na zabavo, a če bi tudi,
stane ga zabava navadno mnogo de¬
narja

Srečko: — „0! saj se tudi brez de¬
narja lahko dobro zabavam. Čitam, po¬
govarjam se s kakim prijateljem, grem na
sprehod itd. “

Matevž: — ,,No, čitaš, pogovarjaš in
sprehajaš se pa lahko tudi pri nas na
kmetih, zato ti pač ni treba iti v kako
mesto; nasprotno, ravno po mestih so ljudje
večkrat bolni nego na kmetih

Učitelj: -- „Da, pri vsaki stvari torej
treba primerjati njeno dobro in slabo stran.
Blago n. pr., ki se kupi po nizki ceni, na¬
vadno ni trpežno, kajti če malo plačaš,
tedaj tudi malo dobiš. Marsikateri stan ima
mnogo križev in težav, a človek pri vsem
tem ostane zdrav in čvrst, v kakem dru¬
gem stanu se pa ni treba skoro nič truditi,
a človek si pri njem pokvari svoje zdravje.
Pri marsikaterem rokodelstvu je zaslužek
velik, a je včasih delavec po več mesecev
brez dela, tako da bi bilo boljše, če bi
rajši bil zaslužek nekoliko manjši in bi
človek imel vsaj vedno dovolj dela“.

Srečko: — „Po tem takem bi jaz bil

— 154  —

rad bogat; bogastvo vendar nima slabe
strani!“

Učitelj : — „Motite se prijatelj ! Bogatin
tildi ni brez vseh skrbi; skrbi, da bi uteg¬
nil svoje bogastvo izgubiti, ga pogostoma
tako mučijo, da niti jesti niti mirno spati
ne more. Mnogokrat je težje prigospodar¬
jeno obraniti, nego iznova si kaj prigospo¬
dariti. Nadalje se bogati ljudje, ker imajo
vsega dovolj, kmalu razvadijo, postanejo
nečimurni, izbirčni, ljubosumni, kar jim
povzroča mnogo težav, kakoršnih priprost
človek niti ne pozna. Bogatcem res ni
treba marsičesa pogrešati, kar si moramo
mi siromašnejši ljudje pogostoma odrekati,
a vendar zato niso bolj srečni in ne tekne
jim marsikatera draga jed ali pijača, katero
si lahko privoščijo (in katera je včasih bolj
draga nego zdrava). Znano je tudi, da
drage in slastne jedi povzročajo več bo¬
lezni nego vsakdanje in priproste, in da je
marsikdo, ki je pil preveč dobrih vin, pre¬
zgodaj moral v hladni grob, dočim jih ob
kruhu in vodi mnogo dočaka visoko starost.
Ako pa o vsem tem govorim, nočem s tem
dokazovati, da je boljše, če je človek siro¬
mašen nego bogat, trdim pa le to, da je

— 155  —

začetek vsakega bogastva marljivo delo.
Ako torej res hočete obogateti, pred vsem
pridno delajte, a nikdar ne pozabite, da
denar sam ob sebi še ni vaša sreča, ampak
da vam k pravi in trajni sreči le lahko
pomore, ako ga veste pošteno in koristno
uporabiti 41 .

Srečko: — „Obljubljam vam, gospod
učitelj, da si vse vaše nauke prav dobro
premislim, in da bom vedno in pri vsaki
stvari primerjal njeno dobro in slabo stran".


Kazalo

Stran'

Pripomba mesto predgovora. 3

Korist in vrednost. 7

Resnična korist in umišljena korist ... 9

Lastnina.12

Kaj se pravi delati?.16

Delo je neobhodno potrebno.19

Delo je častno.20

Delitev dela. a)  Razni opravki.22

b)  Vzrok delitve.25

Zamena.29

Denar. 32

Cena. — Stroški pridelovanja ali produkcije . 36

Povpraševanje in ponudba ... 38

Kdo ima na ceno veči vpliv, kupova-

lec ali prodajalec?.42

Zlato in bogastvo.47

Papirnat denar.50

Bankovci. — Banka.54

Kredit.60

Kapital ali glavnica.. . 64

Različne vrste kapitala.69

Obresti kapitala.73

Obresti in dobiček.81.

Stran

Različne vrste zaslužka.86

Koalicija in strike (štrajk).90

Asocijacija ali kooperacija.96

Stroji . . ;.100

Konkurenca ali tekmovanje.106

Monopol.110

Konzumpcija.114

Potratnost in štedljivost.117

Kupčija.120

Sleparji in špekulantje.126

Prodajališča in odjemalci.133

Prometne zveze.137

Varnost.142

Davki.144

Dobra in slaba stran ..150

NARODNA IN UNIUERZITETHfl
KNJIŽNICA