slavko koželj     Morske gobe
Vsako jutro uporabljate, dragi moji Zvončkarji, posebno tisti, ki imate radi rdeča in čista lička, polokroglo in preluknjano stvarco — gobo za umivanje, da si z njo in s pomočjo vode in penečega mila umijete obraz in roke. Iti v šoli pred tablo se tudi šopiri nekaj podobnega in čaka,    • kdaj  boš napisal napačno  črko ali se  zmotil v  računu,  da bo  brž spravila s sveta tvojo šibko učenost.
Ta čudno oblikovana stvarca, katere izvora gotovo vsi ne poznate, je kaj posebna živalca in živi daleč od nas na kamenitem dnu Sredozemskega morja, v bližini obale, v velikih družbah svojih sovrstnic — kakor strupene in nestrupene gobe v zelenem našem gozdu. Telo gobe ali spužve obstoji iž sluzaste tvarine brez krvnih cevk in drobovja, ki je obdana od roževini pos . dobnih vlaken. Manjkajo ji tudi drugim živalim tako potrebni udje. Namesto tega pa imajo njena usta več odprtin, v katere uhaja neprestano morska voda in donaša poleg snovi, ki so potrebne za dihanje, nešteto v včdi razpadajočih tvarin in drobčkanih živih bitij za hrano; te živalce, s katerimi se sladkd goba, so tako majhne, da jih niti ljudje s prostim očesom ne morejo videti. Voda teče skozi gobje telo kakor bister potoček in se odvaja s pomočjo majhnih ozkih cevk v posebne celice, ki redilne snovi vsrkajo, medtem ko tekočina na drugi strani telesa zopet odteka.
Gobe pa postajajo vsled tega enakomernega in redilnega dotoka hranb vedno večje in večje. Dobro se jim godi! — Dokler ne pride nekega dne nekaj mož, ki jih z dolgimi vilicami odtrgajo od morskih tal in spravijo na površje, kjer jih polove. V drugih krajih jih pa nabirajo na ta način, da se potapljajo ribiči ob vrvi, ki je obtežena s težkim kamnom, do morskega dna in jih trgajo kar z rokami od tal. Naberejo jih, kolikor jih je mogoče nabrati v treh minutah, in jih spravljajo v okoli vratu visečo vrečo; ko pa čutijo, da jim pričenja primanjkovati zraka, se pa dajo potegniti kvišku. Po kratkem odmoru prične lov znova in traja včasih po ves dan. Gobe poginejo takoj, ko pridejo na zrak. Suše jih na vročem solncu, da prične razpadati in troh= neti sluzasto meso v njihovi notranjščini, ki ga odstranjujejo iz zunanjega ogrodja z neprestanim gnetenjem in stiskanjem. Na ta način dobe samo zunanja rožena vlakna. Da pa dosežejo temeljito očiščenje, polivajo oklep še z vročo raztopino navadne sode in razredčeno solno kislino. Lepo rumeno barvo gob pa dosežejo z namakanjem v žvepleni kislini, kar pa ima slabo lastnost, da gobe niso posebno trajne.
Ker se morska goba toliko uporablja v vsakdanjem življenju, jih je vedno manj in sčasoma jih bodo docela zatrli; saj jih odpošiljajo letno v vrednosti 45 milijonov dinarjev samo na Angleško.