Ognjeslav Utiešenović Ostrožinski. 252 SLOVAN. Štev. 32. Ognjeslav Utiešenović Ostrožinski. Še v prvem početku preporoda hrvaške književnosti se je odlikoval pesnik, čegar sliko prinašamo na čelu lista, ne samo s svojim plemenitim rodoljubjem, ampak tudi s svojimi pesniškimi umotvori, pisanimi v čistem srbskohrvaškem jeziku. Njegove zasluge so jednako velike na političnem in književnem polji : na političnem polji si je pridobil zaslug, umirivši lani Zagorje, a na književnem, poudarjajoč vedno, da so si Hrvati in Srbi jeden narod in da je njih jezik isti jezik. Ognjeslav Utiešenovič se je porodil 21. avgusta 1817. leta v Ostrožinu. Utiešenovičevi so veja one slavne rodbine Utiešenovičev iz XVI. stoletja, iz katere je pro-izšel slavni državnik in diplomat Jurij Utiešenovič, kardinal in vladika varadinski, imenovan navadno Marti-nusius (to je: Martinuševič). Po dovršenih osnovnih šolah v Krajini, poslal ga je oče 1. 1835. na Reko v pisarno financijalnega ravnateljstva, kjer je pisaril dve leti. Potem, zapustivši Reko, otide v Zagreb k c. kr. vojnemu po-veljništvu in se je še vrhu tega kot privatist učil gimnazijske nauke. Ali skoro je postal računski uradnik, a leta 1842. upravni uradnik v Karlovci, dovršivši državni izpit za upravne uradnike. V Karlovci je učil Josipa Pukšeca Murskega otroke francoski jezik in glej, razlagajoč slovnico, zagledal se je v lepe oči Dragojline, najstarše hčerke njegove, in konec slovnice je bila poroka. Poznavajoč ga kot izvrstnega upravnika, poklical ga je ban Jelačič leta 1848. v deželnozborski odbor za krajiške reforme. V tem času je Utiešenovič naredil izpit na zagrebški pravoslovni akademiji z najboljšim uspehom. Leta 1851. je bil imenovan za podžupana v Varaždinu, leta 1856. imenovan za ministerskega tajnika je bil poklican na Dunaj k ministerstvu notranjih zadev. V tej službi je bil do leta 1862., ko je bil povišen v dvorskega svetnika pri tamkajšnji dvorski pisarni. Ko je leta 1867. postal baron Kuševič kancelar, odstavil je našega rodoljuba*), ali izza madžaronske vlade je postal Utiešenovič 1. 1875. veliki župan varaždinski. Za svoje zasluge v upravi je bil odlikovan 1. 1852. z redom Frana Josipa I, in ko se je uznemirilo vse Zagorje , poslal ga je baron Ramberg v Zagorce in blagi rodoljub je dobil za pomirjenje Zagorja viteški red Leopolda. Zdaj pa si še oglejmo njegova slovstvena dela, katera so z večine, kakor njegov poklic, razen leposlovnega, političnega in upravnega značaja. Prvi politični spis mu je od leta 1848.: „0 konstituiranju Austrije po načelu narodne ravnopravnosti". Spis je bil preložen v nemški jezik leta 1861., to je tedaj ravno pred duvalizmom. *) Leta 1867. je iskal na Dunaji dekle. Njegov prijatelj in Saljivec mu je priporočil pravo Dunajčanko iz Lerchenfelda ter mu jo poslal v dvorsko pisarno, da se pokaže Utiešenoviću. Zarad tega je napisal na vizitnico s cirilico te hesede: Šaljem vam ovu novu Aleksandru Fedorovnu. Neki človek je srečal to dekle, prebral vizitnico in naznanil njegovemu predstojniku, da je Utiešenovič vzel v službo pravo Rusinjo Aleksandro Fedorovno. In glej ! to je bil razlog, da so ga upokojili. Najlepše je, da ta dekla ni bila niti Rusinja, niti jo je v službo vzel, ker se je že bil pogodil z drugo. Drugo znamenito delo je izdal 1. 1859. pod naslovom: „Die Haus-Communionen der Südslaven." Osoda te knjige je bila zato žalostna, ker pisatelj ni ž njo dosegel, kar je namerjal. Vlada je vedno zavlačila ter ni uredila zadrug, še le 1. 1874. je hrvaški zbor rešil to vprašanje, ali ne po Utiešenovičevih nazorih, na škodo hrvaškega naroda. Zadruge so bile razdejane; uvele so se same delitve brez konca, da ima pri delitvi največ koristi, kdor deli, a ne tisti, komur se deli. Ko se je počenši od leta 1860. začel uvajati ustav v naši državi, videč nepravdo, ki se je godila Krajini, izdal je leta 1861. knjigo: „Die Militärgränze und die Verfassung" Pozneje ni se reformam v Krajini protivil nihče in naposled se je Krajina vender združila z materjo zemljo. — O Krajini je spet 1. 1869. dal na svetlobo posebno delo: „Die Militärgränze." Še istega leta je zagledala v Belem Gradu svetlobo knjiga: „Misli o važnosti, pravcu i sredstvima unap r e d j i vanj a književnosti srbskohrvat-ske." Od njega je tudi knjiga: „Osnova o utemeljenju narodne vojske". Železnična črta, katera bi imela iti od Zemuna na Djakovo. Požego, Sisek, Karlovec do Reke, bila bi od največje koristi za Hrvaško in Slavonijo. To nam dokazuje pisatelj v knjigi (1. 1865.): „Das Donau-Adria-Bahnnetz". Prej omenjena proga je že dobila sankcijo 1. 1863., ali Madžarji so tudi to podrli. Da bi mini-sterstvo zaslepilo Slavonce, predložilo je hrvaškemu zboru osnovo zakona o železnici iz Oseka čez Požego v Sisek. Ali tudi ta zakon, ki je že imel cesarsko sankcijo, bil je preklican, in železnice ni še do danes. Takisto da bi opozoril svet na Zagorje in dokazal, kako bi bilo potreba zagorske železnice, izdal je leta 1879. knjižico: „Die Naturschätze im nördlichen Kroatien". Knjižici je priložena geološka karta. To so dela, katera je pisatelj posvetil obče koristnim predmetom. Ali Utiešenovič ni samo unet za realne interese svoje domovine, ampak tudi za idejalne. Že kot mladenič se je proslavil s pesmijo „Jeka od Balkana", katera se začenja : Svemu svijetn sviće zora, Kod Balkana nema dana itd. Pesem je bil poslal njegov prijatelj Dane Stanislav-ljevič v slavne novine: „Augsburger Allgemeine Zeitung", kjer je bila tiskana ne samo v nemški prelogi, ampak tudi v srbskohrvaškem izvorniku. Ta pesem se je brala po vsem svetu in sam Jan Kolar mu je zato postavil lep spomenik z jednim sonetom. Isti namen, osvoboditi krščanstvo od turškega jarma, ima epska pesem: „Nedjeljko," ki jo je dal na svetlobo 1. 1860. Še jedna knjiga je jako popularna, a to so: „Psalmi Davidovi". Zbirko svojih lirskih in epskih pesmi, katere je zložil med 1. 1842—1845., dal je na svetlobo leta 1845. pod naslovom: „Vila Ostrožinska" (Drugo izdanje 1871.) Za oceno njegovih pesniških del navedimo samo Štev. 32. SLOVAN. 253 to, da ga Novakovič stavlja v isto vrsto z Mažura-novičem. Ako še omenimo, da je 1. 1880. izdal v „Radu": „Životopis kardinala Gjorgj a Utiešenovića, s njegovom slikom i nacrtom rodnoga mu grada" (pozneje v nemškem prevodu) in da se je izza zagrebškega potresa zložena pesem : „Potres", preložena pozneje v nemški in madžarski jezik, posebno priljubila Hrvatom, potem smo si vsaj po vrhu ogledali neumorno delovanje uzornega rodoljuba in pesnika, katerega še čvrstega, zdravega in čilega kot velikega župana varaž-dinskega in izvrstnega pesnika, vrstnika v pesništvu Ma-žuraniču, slavi ves srbskohrvaški narod. Aleksander Sergèjevió Puškin. Spisal dr. Fran Celestin. (Dalje.) A. S. Puškin se je porodil v Moskvi 26. maja 1799. Kot potomec starih bojarjev spadal mu je oče v višje moskovsko društvo. Po materi pa je potomec zamorca Abräma Petroviča Hannibala, ljubimca Petra Velikega. Odgojen čisto po francoski naučil se je ruski od svoje „babkę" (dojke) Irine Rodiónovne, katera mu je pela pesmi, pripovedovala povesti in ga tako uvela v ruski fantastični svet in v narodni jezik. Do desetletne svoje dobe je prebral malo ne vse francoske knjige svojega očeta in je začel pisati — francoske pesmice. Leta 1811. je stopil v novi „Cärskoseljski Licej", kjer je glavni predmet bila literatura in vaje v pesništvu in prozi. Učil se je Puškin slabo — celo ruski jezik, ali je za to pisal pesmi, ki so bile potem izdane pod imenom „licejskih". S temi pesmimi je postal znan v krogu sovrstnikov in prijateljev. V liceji so se razvile tudi glavne črte njegovega značaja: odkritosrčnost, bistrost uma, sposobnost za ostro šalo. Leta 1817. je stopil v službo v „inostrani kolegiji", ali se ni pečal za njo, ampak za veselo svetsko življenje in za literaturo. Jako je uplivalo na njegov talent društvo „Arzamäs", katero se je borilo proti pristašem starega smera, pristašem Šiškova in njihovemu časniku. Četudi so bili shodi tega društva bolj šaljivi, nego resni, brale so se vender tam kritike resne ter so mnogo pripomogle, da se je v Puškinu razvilo resno prepričanje o potrebi zveze pesništva z življenjem. Leta 1820. se je pojavila pesem „Rusl an i Ljudmila": tu ga je spoznalo širje občinstvo. Puškin sicer posnema tu Arijosta, ali dodaje tudi mnogo svojega, posebna zasluga pa mu je narodni element in to, da pesnik kakor nalašč greši proti pravilom lažnega klasicizma in da je njegov jezik in stih posebno gibčen in živ. Pesem so odobrili : Karamzin, Zukóvskij in Bàtjuskov. privrženci stare šole pa so ustali proti nji tako, da se je ponovil prepir med klasicizmom in romantizmom, katerega se pa Puškin ni udeleževal. Za jedno „preveč svobodno" pesem je moral Puškin zapustiti Petrograd ter je šel v Jekaterinoslävelj, na Kavkaz, v Krim, v Besarabijo. V veselem življenji pa ni pozabil pesništva in samoomike ter je jel resnejše soditi o svoji mladosti in o svojem talentu sploh. Časi je bil žalosten, da je bil prognan. V delih tega časa se vidi upliv Chénierjev in Byronov, točen popis mest, skozi katera je potoval ter so pesniški delovala nanj, je njegov. Veselo življenje nadaljuje tudi 1. 1823. v Odesi, kjer i je pa vendar bil začet: Ε v gèni j On è gin. Od tu je ι šel v svoje selo „Mihäjlovskoje" v psovskem guberniji, ! kjer je živel dve leti v samoti zabavljajoč se z lovom in baveč se z literaturo. Tu se je še bolj zamislil v sebe in v svoj talent, mnogo je bral na pr. Tacita, ruske letopise, Shakespearja, zopet je slušal ali pa se spominal na pripovesti svoje „babkę". Tu si je še bolj popolnoma pojasnil pomen pesništva in pesnikov odnošaj proti življenju. Dobivši leta 1826. dovoljenje, da gre iz sela Mihaj-lovskega, kamor gaje volja, bil je do leta 1831. v Moskvi, Petrogradu, potem zopet na selu, na Kavkazu, vedno nekako nezadovoljen sam s seboj in s svetom. Ko je videl stare prijatelje, pa se ni zlagal ž njimi, čutil se je zapuščenega — ravno tako kakor v svojem odnošaji proti društvu in kritiki, kateri so (seveda po pravici) pričakovali od njega glasu o istodobnih nalogah in simpatij za nje pa niso nahajali tega v abstraktnem privrženci „čiste umetnosti." Pesnik pa seje vender zanimal za istodobno in preteklo zgodovino domovine, četudi je jemal pesniške predmete ne samo iz ruskega, ampak tudi iz občečloveškega življenja, če je nahajal v njih vir pesniškemu naudušenju. Leta 1830. se je šel ženit zopet na selo v nižjego-rodski gubernij, kjer je napisal mnogo lepega. Po poroki je živel v Petrogradu v obširnem krogu znancev in prijateljev. Ali hudobni jeziki so se lotili tudi njegovega domačega življenja ter so prisilili Puškina na dvoboj z Dantesom (Georg Hekernom, sinom tedanjega holandskega poslanca) 27. januvarja 1837. 1., kjer je bil smrtno ranjen ter je umrl 29. januvarja 1837. leta, star 37 let, 8 mesecev in 3 dni. Hudobni jeziki, pusta srca so pesnika gnali v smrt, brezdušen, sebičen in pokvarjen „veliki svet" je ubil največjega ruskega pesnika. Pogubili so ga — kakor v svetem gnevu poje Lermontov: Svobode, genija in slave kroniki Pa sodil bode Bog, ljubimci vi razvrata, Sodnik je grozen on, on čaka, Ne da se podkupiti zvonu zlata, Naprej mu znano delo, misel vsaka. Tedaj zastonj ga boste vi grdili, Vse to vam ne pomore spet In vi s svojo črno krvjo ne boste zmili Krvi, ki jo je lil pojet. (Dalje pride.) 254 SLOVAN. Štev. 32. 0 notranjski volitvi. I. Principiis obsta! — Gospod baron Andrej Winkler uživa svoj dopust v notranjskem Logatci ! Mnogo se govori in ugiblje, kako da si je visoki gospod ravno ta kraj, ki se ne odlikuje niti s posebno krasoto narave, niti z novošegnim kon-fortom, niti s posebno zdravo lego, izbral v svoje letovišče. Naravno je, da se preložitev deželne vlade v knežji dvorec logaški, spravlja v zvezo z bližajočo se notranjsko volitvijo, katera se je tako ugodno razpisala, da se morejo agitacije dnovi strinjati s tistim časom, ki se je deželnemu našemu predsedniku v dopust odkazal. Cujejo se torej glasovi, da je gospod baron Winkler v prvi vrsti zategadelj postavil svojega vladanja skrbi pod logaškega gradiča streho, da bi svoj upliv uporabljal proti odsto-pivšemu deželnemu poslancu dr. Valentinu Zamiku, ki z narodne doslednosti ni hotel več piskati v trobentico vladne elastične narodne mlačnosti. Mi smo prepričani, da je deželni predsednik med svojim dopustom marsikako roko stiskal in da je z plemenitega obraza dal posijati marsikakemu smehljaju svoje milosti, ki bi se sicer, da ni nova volitev pred durmi, ne bil nikdar rodil ! Zopet drugi trde, da je visokorodni gospod zategadelj poiskal zelene, a brezsenčne livade poštenega Logatca, da bi sam sebi pota počistil ter si preskrbel mandat za deželno zbornico v Ljubljani. In dobro poučeni viri hočejo vedeti, da bi se gospod baron nikakor ne branil prevzeti mandata, ter postati nekak grof Schönborn zavednemu Notranjskemu. Ali naj je to tako ali tako, gotovo je, da žive vladni težaki ljubljanski zarad notranjske volitve v velikih skrbeh. Dr. Valentin Zamik moti jim sladko spanje in da si sami ne vedo, bode li še kandidoval ali ne, vender so že mlatili s cepci po njem, ker je morda vender možno, da dr. Zamik v najskritejšem kotu svoje duše še vedno misli kandidovati na novo! Taki časi so sedaj pri nas! Odslej bodo ti oficijozi ugibali naše misli, in če jim ne bodo ugajale te misli, pobijali nas bodo z vladno tolkačo! Da je kaj takega mogoče pri nas, je ravno znamenje časov, v katerih hoče vsak vladni poverjenik in vsak profesor na dopustu imeti svoj prokonzulski delež pri vladanji ! Za trdno upamo, da se zavedni Notranjci ne bodo dali v kozji rog ugnati, in da bodo hrup, ki ga prouzro-čuje „Ljubljanski List", za to cenili, kar je; to je za nedolžno igračo, katere stroške plačuje dispozicijska zaklada. Za trdno pa tudi upamo, da bode dne 25. avgusta dr. Valentin Zamik zopet izvoljen, ker se pri ti volitvi ne gre za to ali ono osebo. Pri ti volitvi se bode bojeval boj za narodno načelo, in ker zastopa to načelo oseba dr. Valentina Zamika, potem se mora izvoliti dr. Valentin Zamik ! O tem še pozneje ! Sedaj nekoliko odgovora vladnim kortežem. Na vprašanje, koga naj bi Notranjci volili, odgovarjajo ti gospodje, da moža, ki je prijatelj sedanji vladi, to je moža, ki se klanja načelom, katere zastopa „Ljubljanski List" in njega vsemogočni urednik Šuklje, v katerem vidijo nekateri previdni uradniki naše deželne vlade že sedaj prihodnjega ministra! Novi poslanec mora biti vladi udan mož in Bog ne daj, da je „radikalec" ali pa odvetnik! Vladni list se boji pred vsem advokatov ter oznanuje sedaj nekako tiste nauke, ki jih je v času svoje sreče oznanoval krojač Železnikar! Razloček je samo ta, da vladni list ne ljubi odvetnikov, ko omenjeni krojač ni ljubil niti advokatov, niti profesorjev ! Notranjski volilci bodo brez dvojbe vestno premislili, kaže li jim voliti moža, ki je slepo udan, ne sedanji vladi, temveč tistemu vladnemu zistemu, s katerim nas sedaj osrečujejo po Kranjskem. Brez vlade ni mogoč napredek itd.! Temu kričanju odgovarja naša preteklost; Vse, kar imamo, morali smo si priboriti po dolgih bojih, in sicer po dolgih bojih, ki smo jih v prvi vrsti bili proti vladnemu zistemu, s katerim so nas osrečevali pretekli časi! če bi se bila stvar sukala, kakor so vlade želele od nekdaj, potem bi Slovenci po Kranjskem še danes siali na tistem mestu, kjer vzdihujejo Gorotana Slovenci, ki so se ponižno pokorili svojim vladam. In v resnici, da so razmere po Kranjskem take, kakor jih prenašati ima slovenski revež v starodavnem Gorotanu, gotovo bi bilo to po volji sedanjim kranjskim vladarjem, ki o vsaki priliki nemščino protežujejo ter vestno pazijo, da brez maščevanja ne pade las kranjskemu Nemcu z glave! Notranjski Slovenci žive torej gotovo v zavesti, da se narodni interesi ne strinjajo vselej z zahtevami vlade, in da se mora narodni poslanec obilokrat na rob postaviti vladi sami! Tako je bilo v preteklosti, tako bode tudi v prihodnje ! Sedaj, Notranjci, si pa oglejte to najnovejšo stranko, ki se vam ponuja in uriva od vseh strani ! Njeno glavno načelo je, uklanjati se pred zastopniki vlade ! Toliko ser-vilizma, tegeliničnega hvalisanja in lizanja prahu še nismo doživeli nikdar poprej, dasi smo imeli časih že tudi prijazno nam vlado ! Videti je , da stranka „Ljubljanskega Lista" nima druge naloge, nego slavo peti Andreju baronu Winkleiju ter do neba povzdigovati njega, dobre lastnosti. Pri tem se skušajo med seboj prekositi. Ako je prvi zažgal svoje kadilo, boji se takoj drugi, da bi se njegova dobra volja na višjem mestu ne prezrla: debelo tiskano svoje ime pošlje v boj ter zapali še mnogo več kadila, nego ga je zapalił drug njegov! Kar vlada stori, to je dobro vse ! V narodnem oziru so zategadelj mlačni, ker vlada tako želi. In če imajo rodbino, lahko staviš življenje, da otroci niti besedice slovenščine ne umejo ! Taka je stranka, ki se vam uriva, Notranjci ! Ako kočete pozneje krvave solze pretakati, volite si zastopika iž njene srede. Ali to ne bode vaš zastopnik, nego zastopnik vlade. Marijoneta bode, ki bo kimala, kakor bode hotela vlada! Če bode vlada za nemške šole zahtevala 10.000 goldinarjev, privolil jih bode s tisto ravnodušnostjo, Štev. 32. SLOVAN. 255 kakor so sedaj privolili 600 goldinarjev. Kratko, in kaj visokorodni gospod? Komur je tak po- imeli bodete zastopnika, ki bode vselej naj- slanec uzor, ni mu pomagati! — prej boječe povpraševal: kaj poreče vlada r.— Pojdimo 1. septerr Ko se je proti koncu lanskega leta slovesno odprlo češko narodno gledališče v staroslavni prestolnici čeških kraljev, v zlati materi Pragi, udeležila se je te za češki narod in ves slovanski svet preznamenite slavnosti tudi deputacija slovenska. Prav bratovski, s pravo slovansko gostoljubnostjo je sprejela to deputacijo Praga, caput regni, in po vseh čeških novinah je bilo brati, da bi večje radosti ne bili mogli zasvedočiti starim političnim zaveznikom svojim, nego da so se udeležili njegovega domačega veselja o trenotku, ki je v kulturnem oziru ne-precenjene vrednosti za bodočnost češkega naroda. Sam dr. L. Rieger, splošno priznani voditelj naroda, dejal je po napitnici, katero je pri slavnostnem banketu iz-pregovoril zastopnik Slovencev, da se nadeja, da bode bratovska vez med obema narodoma ostala v vsi bodočnosti neporušena in da bodeta oba zložno delovala v izpolnitev one velike naloge, katera pripada Slovanstvu v naši državi. Od tedaj je preteklo nekoliko mesecev. Narodno gledališče je videl malo da ne že vsak zaveden Ceh. Gledališki vlaki so privažali drug za drugim obiskovalce gledališča s Češkega, Moravskega in iz Šlezije in Praga je sprejemala z veliko radostjo potnike k svetišču narodnih Modric, kajti ta potovanja so bila najboljši dokaz narodne zavednosti. Pa tudi ostali slovanski svet je spoznal, kako so čehi veljavnost njegovo poveličali v očeh vse omikane Evrope, postavivši si s prostovoljnimi darovi, ki so se nabrali med narodom, tedaj brez pripomoči države, veličastni hram dramatske umetnosti. Dokaz temu je novinarstvo slovansko, katero je tako rekoč jednomiselno slavilo že omenjeno odprtje narodnega gledališča; dokaz temu so mnogoštevilni brzojavni pozdravi, ki so v slavnostnih dnevih dohajali odboru iz vse obširne domovine slovanske od Triglava do Urala in od sredozemskega morja do Balta. Danes, ko imamo tako izvrstna občila, ni se nam tudi potreba zadovoljevati s takimi izrazi platonske ljubezni ; danes lahko dejanski dokažemo, da so vse one izjave izvirale iz srca. Zato so se pa res med lažnimi narodi slovanskimi začeli snovati posebni zabavni vlaki do zlate Prage, da bi z mnogoštevilnim obiskom v češkem narodnem gledališči zasvedočili marljivemu in neustrašnemu narodu ob Labi, Vltavi in Moravi slovansko solidarnost. Tak poseben vlak odide iz Zagreba dne 3. avgusta; iz Ljubljane pa, kakor je razvidno iz oklica dotičnega odbora, dne 1. septembra. Na ta poslednji gledališki vlak opozarjamo vse rodoljube slovenske. Iz programa o potovanji, ki ga je priobčil te dni odbor, vidi se, da še nikdar ni bilo prilike, ogledati si za tako neznaten denar toliko sveta, toliko ibra v zlato Prago! znamenitih mest in zgodovinsko znanih krajev, kakor sedaj. Dunaj, prvostolnica cesarstva, mesto, kateremu z ozirom na veličastno krasoto njegovega Ringa ni več vrstnika na svetu ; Brno, avstrijski Manchester in glavno mesto moravskih Čehov z zgodovinskim, vsled svojega nekedanjega namena in pomena še vedno grozo budečim Špilberkom in konečno — Prago, zlato mater Prago, pričo nekedanje slave, omike in moči češkega naroda, po svoji legi in mnogih prekrasno ohranjenih zgodovinskih stavbah najznamenitejše mesto v naši državi ; Prago, katero je tako naudušeno opeval slavni Jan Kolar in katera je srcu vsakega Slovana postala mila in draga že zato, ker je iž nje izšlo vse slovansko gibanje, katero je v današnjih dneh tako mogočno in znamenito — vse to si bodo mogli potniki ogledati natančno in temeljito. Kako si bodo že jedino s tem mogli potniki razširiti etovne nazore, kateri še doslej niso imeli jednake prilike, ni nam treba poudarjati. Toda še drugih uzrokov je, zaradi katerih želimo, da bi se domoljubi slovenski vseh stanov in iz vseh dežel udeležili gledališčnega vlaka v prav obilnem številu. Jeden i uzrok smo že prej naveli, ta namreč: da pokažemo s tem dejanski svojo ljubezen do bratov naših, občudovanje za njibove uspehe in solidarnost slovansko. Nikjer ni v slovanskem svetu med dvema narodoma bilo tako živega občevanja, kakor med nami in Čehi. V prvi dobi našega narodnega preporoda, takrat, ko je še mogel reči Palack^, da bi češkega naroda ne bilo več, ko bi se nad njim in njegovimi maloštevilnimi prijatelji in somišljeniki podrla hiša, v kateri so se zbirali, občevali so že tedaj še redki rodoljubi naši s češkimi slovstveniki ; ko ce je začelo ustavno življenje, borili so se naši parlamentarci vselej v jedni vrsti in pod isto zastavo s parlamentarci češkimi ; na narodnogospodarskem in prosvetnem polji smo bili vedno mi, ki smo se ravnali po izkušnjah in svetih severnih naših bratov. Ta razmera pa je čisto naravna, kajti jednak imamo položaj Slovenci in Čehi, obema nam je domovina na najbolje nevarnih točkah v dotiki z brez-ozirnim in skrajno sebičnim Nemcem. Razlika je le ta, da smo Slovenci v primeri s številom češkega naroda mnogo slabejši. Zato smo se pa do njega obračali tudi vedno, kakor mlajši, neizkušeni brat do starejšega, od-rastlega, izkušenega. Zato tedaj imamo Slovenci dosti uzroka, da, med vsemi ostalimi Slovani največ uzroka, da z mnogoštevilnim obiskom v središči češkega naroda, zadostimo bratovski svoji dolžnosti in za bodočnost ponovimo in utrdimo ono vez, katera je oba naroda vezala doslej. Drugič je gledališki vlak važen tudi z narodnogospodarskega stališča. Ko se bodo Slovenci peljali po rodovitnih ravninah moravskih in poleg vabljivih brdin čeških mimo uzorno delanega polja, mnogoštevilnih to- 256 SLOVAN. Štev. 32. varen, cvetočih vasi in napredujočih mest; ko bodo videli blaginjo, katera vlada povsod po Češkem in Moravskem in katera ima svoj izvor v marljivosti in ustrajnosti; ko se bodo konečno na lastne oči prepričali o zavednosti in politiški probujenosti češkega naroda, tedaj bodo še le izprevideli, koliko je se treba storiti pri nas, da vsaj nekoliko dohitimo svoje češke brate in nabrali si bodo iz autopsije neprecenjenih izkušenj za bodoče svoje delovanje. Vidni uspehi čeških rodoljubov pa bodo gotovo ugodno uplivali na njihovo delavnost in ustrajnost in tako bode potovanje k svetišču dramatske Modrice češke tudi v tem oziru znamenito delo v življenji našega naroda. In tretjič bodo spoznali naši potniki, ko zagledajo veličastno poslopje, kateremu na čelu stoje z mogočnimi zlatimi črkami zapisane besede: „Närod sobe"; ko bodo videli razne prosveti in omiki posvečene zavode, katere so ustanovili Cehi sami s prostovoljnimi med narodom nabra- nimi doneski ; kako jako daleč, kako nedosežno daleč so Cehi pred nami v narodni požrtvovalnosti. Spoznali bodo, da pri nas, kjer se nimamo nadejati pomoči od države, da si pred svetom osvetlimo lice v prosvetnem oziru, ni zadosti, ako kedo zatrjuje le svoje rodoljubje, temveč, da ga je treba dokazati tudi dejanski. Češka požrtvovalnost bodi nam v vzgled! Na noge tedaj rojaki ! Vi vsi, katerim dopušča čas in sredstva, peljite se dne 1. septembra v Prago, da za-svedočite sjajno pred vsem svetom slovansko svojo solidarnost s češkim narodom, da dokažete bratovsko svojo ljubezen do njega in da se prepričate o velikem in splošnem njegovem napredku. Posebno vi duhovniki, profesorji, učitelji in uradniki, ne opustite ugodne prilike, da vidite prvostolnico cesarstva, obrtno Brno in zlato Prago. Vsak agituj za obilno udeležbo! Geslo bodi vsem: dne 1. septembra v Prago! β. Pogled po slovanskem svetu. Slovenske dežele. Gledališki vlak v zlato Prago. Oziraje se na prvo naše naznanilo, podajemo v naslednjem natančnejši program potovanja. Dne 1. septembra ob šestih zjutraj krene poseben vlak iz Ljubljane. Ustavil se bode na vseh gorenjskih in koroških postajah, v katerih bode ustopilo kaj udeležencev; sicer pa le po glavnih postajah. Na Dunaj prispe po polunoči. — Tri ure kasneje se odpelje poseben vlak s kolodvora avstrijskoogrske državne železnične družbe in prispe v Brno okolo devete ure zjutraj. Po zaužitem skupnem zajutrku v „ Besednem Domu" ogledajo si udeleženci zgodovinsko znameniti Špil ber k in nekatere druge znamenitosti mesta. Ob dveh popoludne bode skupni obed in potem izlet v bližnjo okolico Brna ; zvečer ob osmih pa glasbenopevska zabava na lepem vrtu „Besednega Doma". Prenočevalo se bode, da se udeleženci preveč ne utrude od neprestane hoje in vožnje, ta dan, to je 2. septembra v Brnu, kjer se bodo onim, ki bi to želeli, preskrbela brezplačna stanovanja. Dne 3. septembra ob šestih se odpelje vlak iz Brna in dospe v Prago okolo dveh popoludne. Po prvem pozdravu na kolodvoru se napotijo udeleženci vlaka v svoja stanovanja in se začno zbirati okolo šeste ure zvečer na „Zofijskem otoku", kjer bode svirala vojaška godba. Ob sedmih se udeleže prve predstave v gledališči. Pela se bode opera „Bimitrij". Po predstavi se zbero k skupni večerji v dvoranah „Meščanske Besede". Dne 4. septembra zjutraj od osme do devete ure se zbero udeleženci v veliki, sjajno opravljeni kavarni „Slavlja" poleg narodnega gledališča in odidejo od tod po zaužitem zajutrku, da si razgledajo znamenitosti kraljevega grada na Hradčanih. Popoludne bode skupen izlet na Letno (Belvedere) in v deželni park „Stromovko". Zvečer slavnostna predstava jedne originalne češke drame. Po predstavi zopet skupna večerja v „ Meščanski Besedi". Dne 5. septembra zjutraj med osmo in deveto uro se zberó udeleženci pred kavarno v mestnem parku. Od tod si gredo ogledat češki muzej, staromestno „radnico" (mestno hišo) in nekatere druge znamenitosti mesta. Popoludne bode skupni izlet s parnikom v Podol ali v Chiudile. Zvečer slavnostna predstava izvorne opere „Pro- dana nevesta" in po predstavi poslednja skupna večerja v „Meščanski Besedi". S tem bode končan oficijalni program. Dne 6. sept. se začno vračatij udeleženci, ki imajo potem še osem dni časa, da si ogledajo Dunaj. Oni, ki bi 6. septembra ostali še v Pragi, pa narede po dogovoru skupen izlet na Karlüv Tyn ah v Trojo. Kakor je iz tega programa razvidno, priložnost je vsakemu za neznaten denar ogledati si natančno Brno, Prago in Dunaj. Nadejamo se tedaj, da bode vsakdo, komur količkaj dopušča čas, udeležil se izleta h krvnim bratom našim v plodovito Moravo in slavno češko ter tako z udeležbo svojo poveličal pobratimsko slavnost v „zlati materi Pragi". Cena vožnji ostaje jednaka za vse udeležence, naj ustopijo v Ljubljani ali na kaki drugi postaji državne železnice. Udeležencem iz Štajarske nad Pragarskim bode najpriličneje, ako ustopijo v Beljaku. Stanovanja v Brnu in Pragi bodo se onim, ki bi to želeli, preskrbela brezplačno ; prosimo tedaj, naj se v tem oziru izrazijo pri pošiljatvi denarja za vožnjo. Ker je potreba 3U0 udeležencev, da more oditi poseben vlak, prosimo, da se oni, ki se ga udeležiti žele, vsekakor že do 15. avgusta oglase in pošljejo denar za vožnjo blagajnici banke „Slavije" v Ljubljani ali pa podpisanemu prvosedniku odbora. Ko bi se ne oglasilo zadostno število udeležencev, bode se poslani denar vrnil brezplačno. V Ljubljani, dne 25. julija 1884. Ivan Muruik, predsednik. V imenu odbora: Anion Trstenjak, tajnik. (Volitve v deželni zbor kranjski.) Kakor znano, odpovedali so se štirje deželni poslanci svojim mandatom, in zdaj so razpisane nove volitve. Za nobeno teh volitev se vladna stranka ne zanima toliko, kakor ravno za volitev v Postojini, kjer so Notranjci do zdaj volili odločno narodnega poslanca g. dr. V. Zamika. Ali odločna narodna barva ni ravno po godu vladni stranki, zato zatira z vso j močjo vse in vsakega, kdor je zaveden narodnjak, oso-j bito pa takega narodnjaka, ki ni glasoval za znanih i 600 goldinarjev. Štev. 32. SLOVAN. 257 Razpisane volitve bodo naslednje dni: V 2 5. dan avgusta t. 1. bode volitev jednega poslanca za kmečke občine v volilnem okraji : Postojina, Logatec, Senožeče, Lož, Ilirska Bistrica. V 2 6. dan avgusta t. 1. bode volitev jednega poslanca za mesto Kočevsko in za Ribnico namesto od-stopivšega poslanca Brauna. V 2 7. dan avgusta t. 1. pa volitev dveh poslancev iz veleposestnikov namesto odstopivših poslancev R. Schreya in grofa L. Blagaya. (Jurčičevih zbranih spisov) je izšel III. zvezek s to le vsebino: Domen. Jurij Kobila. Dva prijatelja. Vrban Smukova ženitev. Golida. Kozlovska sodba v Višnji Gori. Cena 70 kr., s posebno lepimi platnicami pa in z uti-eneno zlato podobo Jurčičevo 1 gld. 20 kr. — Zopet ; toplo priporočamo našemu občinstvu, naj se obilno na- i roČa na Jurčičeve spise, da tako omogoči nadalje njih izdavanje. (Občinske volitve celjske okolice) niso prinesle Slovencem posebnega uspeha. Udeležba je sicer bila ogromna, vender so Slovenci zmagali samo v tretjem razredu in so propali v drugem razredu narodni kandidatje 8 43 zoper 47 glasom nemčurske stranke, kajti Nemci so sa-mooblastno zametavali pooblastila slovenskih volicev. Od početka še celo ni bilo niti nobenega slovenskega zaupnega moža v dvorani, kjer se je vršila volitev. Naposled so vender izvolili M. Vošnjaka in Fr. Lipovška kot zaupna moža, da sta bila navzočna pri volitvi. Kakor se nam poroča, uložili so Slovenci protest zoper volitve v drugem razredu in je še tedaj vedno upati, da dobi na-narodna stranka v tem razredu večino. Vse nas pač pre-jasno uči, kako se je Slovencu teško pogajati z Nemcem. (Volitve v deželni zbor koroški.) Koroški Slovenci bodo stopili dne 8. avgusta na volišče, da si volijo zaupne poslance v deželni zbor koroški. Za štiri volilne okraje so si postavili 8 kandidatov, kateri pa niso vsi Slovenci, ampak takšni konzervativni Nemci, kateri hočejo biti pravični Slovencem. Naj bi to združenje rodilo obilo sadil in prineslo Slovencem na Koroškem mir in spravo v deželo. „M i r", list, ki ima veliko zaslug za prebujenje našega naroda na Koroškem, priporoča te le kandidate za poslance: I. Za beljaški volilni okraj: dr. Frana barona Mar-tinca, c. kr. notarja v Rožeku in Karla Kreinerja, veleposestnika v Oberdorfu pri Trebnem. II. Za celovški volilni okraj: Martina Štiha, župana v Svetni Vasi in Frid. Ruppe rja, hišnega in zemljiščnega posestnika in obrtnika v Celovci. III. Za šmohorski volilni okraj: Janeza Šnabla, posestnika v Zahomci in Tomaža Waldner j a, umetnega mizarja in posestnika v Vratni Vasi. PV. Za velikovški volilni okraj: Andreja Ein-špielerja, upokojenega profesorja v Celovci in Frana Murija, župana pri Jezeru. (Družba sv. Moharja) je lepo tudi letos napredovala, kajti število njenih dosmrtnih in letnih udov se je pomnožilo. Lani je imela družba skupaj 28.390 družabnikov, letos pa jih ima 28.472, torej je število vseh udov naraslo za 82 udov do zdaj. — Dne 12. julija t. 1. so imeli odborniki sejo, v kateri so se posvetovali o spisih, poslanih za to leto. Odboru je bilo poslanih 12 krajših pripovedek, 30 ukovitih spisov razne vsebine, zbirka narodnih pravljic, kratkočasnic in smešnic, obširne razprave : „Kršćanska mati", „Vrtnarstvo" in „Slov. svetovalec", j kar je lep dokaz, da ima odbor obile podpore od slovenskih pisateljev. Odbor je nadalje določil darila naslednjim spisom: „Dneva ne pove nobena pratka", povest, spisala P. Pajkova; „Pripovedke", spisal prof. Iv. Steklasa; „Kaj ljudje na naši zemlji jedò", spisal prof. Jan. Pajk; „Kako rastline zmrznejo in pozebejo", spisal prof. Jan. Majciger; „Pavola ali drevesna volna", spisal A. Koder; ^Zbirka gospodarskih, zdravniških in drugih izkušenj", spisal Jan. Lampe; „Običaji na slovenskem Š taj ar s kem", poslovenil Ivan Lapajne in „Glejtę na ogenj", spisal Pet. Mikavec. (Goriška slavnost) je preložena do jeseni. (Osnova vojstva), cesarskim in kraljevskih vojakom v pouk v vprašanjih in odgovorih, je naslov 33 + 33 obsegajoči knjigi, katero je založil in izdal v Kromeriži naš neumorni pisatelj Komelj p I. Sočebran. Knjiga ima na jedni strani nemški izvornik, a na drugi slovensko prelogo. Kakor se vidi, je naš pisatelj, kateri je v tej stroki jedini in prvi začel pisati, v stroki namreč, kjer mora začetnik prevladati mnogo tažav v slovenski terminologiji, lepo pokazal, kako je kos svoji nalogi. Sploh moramo tedaj priznati, da je vsa knjižica spisana v lepi, umevni slovenščini. Marljivemu pisatelju smo dolžni hvale za trudapolno delovanje. Ostali βίοι (Vladike Strosmajerja) ne bode letos na Bled. Ozdravljanje njegovo in nekatere druge razmere so ga napotile, da se je odločil iz Slatine odpotovati v Ausee in ostati tam do srede septembra. Zato bode pa od prihodnjega leta nadalje prihajal redno na Bled in ostajal po mesec dni, kajti velikonemške demonstracije, ki so se godile lanskega leta na Slatini, so uzrok, da se bode od teh toplic za stalno poslovil. — Gospodu Iv. Hribarju, ki je pre-uzvišenega vladiko obiskal dne 27. t. m. na Slatini, naročil je zagotoviti slovenski narod, da mu je blagor njegov isto tako na srci, kakor blagor naroda hrvaškega in da se čuti vedno srečnega, kedar stopi na slovensko zemljo. — Na povratku iz Auseeja mudil se bode vladika nekaj dni na Dunaji, da se pogovori s papeževim poslancem o važnih, Slovanstva se tičočih zadevah. (Spomenik Milovanu —Andriji Kačiću Miošiai.) Ze prej se je osnoval odbor v Dobrovniku, da postavi spomenik nesmrtnemu pesniku epo „Osmana", najslavnejšemu do-brovniškemu pesniku Gunduličn, in zdaj se je ustrojil odbor v Dalmaciji, kateri nabira mej narodom denarja, da se postavi Kačiću spomenik, ki ga je od naroda zaslužil. Kakor je Gundulič posvetil svoje pesniško delo- ranski svet. vanje inteligentnim stanovom, tako je skromni duhovnik Kačič, pesnik znanih „Razgo v o rov ugodnih naroda slovinskoga" posvetil svoje umotvore težakom in pastirjem, naj ti bero, naj se ti omikajo in ublažijo srce. Potujoč Kačič kot papežev poslanec po turških pokrajinah, slišal je lepe srbske pesni, kakeršnih ni bilo slišati v domovini. Te so mu segale tako globoko v srce da se je, vrnivši se domov, odločil podati svojemu narodu tudi jednakih narodnih pesmi. Zato je pesnik storil mnogo dobrega svojemu narodu, ko mu je v svojih Razgovorih podal celo zgodovino njegovo. Pesnik je namreč dobro znal, da prosto ljudstvo, težaki in pastirji, ako že bero, ne prebirajo radi dolgih zavozlanih spisov, zato si je izvolil pesniško obliko, v kateri pripoveduje vse, kar je znal o hrvaškosrbskih junakih, tako lepo in tako naravno, kakor da bi res te pesmi bil zložil kak srbski slepec. In kako je priljubljen Kačič in znan mej narodom, priča nam to, da imamo od njegovih pesmi (Razgovorov) že [ čez 15 izdanj, a prepričal se je tudi sam pisatelj teh vrstic, kateri je potujoč po Hrvaškem videl, kako so si dalm;-I tinski težaki, vračajoč se iz dela na Hrvaškem in Sla-1 vonskem, kupovali v Zagrebu Kačiča ter s sekiro na 258 SLOVAN. Štev. 32. rami in s Kačičevimi Razgovori pod pazduho, ki so si jih kupili za teško zasluženi denar, romali so zadovoljno v svojo domovino. Zatorej je bila res srečna misel, da se je sestavil odbor iz Hrvatov iz Dalmacije in iz dijakov na zagrebškem vseučilišči, kateri nabira denarja, da se postavi spomenik pesniku, čegar pesni prebira narod povsod z največjim naudušenjem. (Knjiga II. Vilharjevih skladeb.) Slavnoznani naš skladatelj g. F. S. Vilhar bode izdal za mesec dni drugo knjigo svojih skladeb. Ali da bode mogel skladatelj določiti primerno število iztisov, opozarjamo častite bralce, kateri se namerjajo naročiti na to izdanje, naj mu to nemudoma naznaniti blagovole. Upamo, da bode vrli in delavni skladatelj našel svojemu podjetju obilne podpore v slovenskem narodu, zlasti v inteligenciji, katera naj pokaže, da zna ceniti svoje umetnike. Cena drugi knjigi je znižana na 1 gld. 5 0 kr. Gospođu F. S. Vil h ar j u je naslov: Karlovec, Hrvaško. (Poziv hrvaške vseučiliščne mladine.) Hrvaška vseuči-liščna mladina je razposlala poziv, v katerem vabi „omladinu preko Sutle", to je naše slovenske dijake, naj bi rajši obiskavali hrvaško vseučilišče, a ne da bi se šolali po tujih (to je nemških) vseučiliščih. V tem pozivu se posebno poudarja uzajemnost in duševno združenje, brez katerega še zdaj živimo, ter da je potreba, da se družimo in da se spoznavamo, za kar imamo najlepšo pri-I liko na zagrebškem vseučilišči. Istina je, da smo še ne-zložni, razcepljeni in tako preslabi, da bi se mogli v bran postavljati svojim uzajemnim sovražnikom. Toda, kdo je temu kriv? Vselej smo bili zagovorniki uzajemnosti in smo podpirali in še podpiramo vsako idejo, ki nas vodi do nje, ali veči del hrvaške mladine, katera je spoznala potrebo zloge in želi, da bi se približali drug drugemu, mora nam pritrditi, da je ravno nje večji del, ne pravimo vsi, premalo uvaževal reciprocitet posebno v političnih nazorih in težnjah, brez katerega reciprociteta bode vedno škodo trpela naša zloga, po kateri vsi hrepenimo. Ne bodemo dejali, da smo nezložni, ker smo že zasvedočili o raznih slavnostnih prilikah, da nas ne loči Sotla. Zatorej pa želimo še jedenkrat in bi radi doživeli več reciprociteta v prid vsemu Jugoslovanstvu. • Razne (Stiska pri državnem izpitu.) Ko je kandidat pri pravnozgodovinskem izpitu odgovoril na vsa vprašanja dosti dobro, vprašal ga je še izpraševalec o slučaji „stiska". Kandidat je molčal nekaj časa, naposled pa odgovori brez vseh okolišev, da je „stiska" pri državnem izpitu. (Nemške zastave v Parizu.) Ni dolgo temu, kar se je zgodilo, da so Francozi nekaj Nemcev spodili iz Pariza ter jih dobro pretepli in zdaj se je zopet pripetil drug slučaj, kateri nam svedoči, da je razburjenost med obema narodoma vender še velika, — O slavnosti republike so Francozi jedno zastavo raztrgali, a jedno sežgali. Na hotelu Kontinentale so bile namreč razobešene nemške zastave. Zapazivši jih množica, zahtevala je, da so se morale odstraniti. In to se je zgodilo mirno brez vsakega škandala. Toda pozneje, ko je naudušeno ljudstvo upilo: novice. „Zivila Francija! Živila republika!" zakričal je neki Ne-I mec: „Nieder mit Frankreich!" ter je pobralijpete. To je Francoze močno razžalilo in razburilo. Vračajoč se h Kontinentalu. sežgali so tamkaj jedno nemško z..ctrvo, a drugo raztrgali. Na to pa so prišli redarstveniki ter so naredili mir. (Vožnja v čolnu čezocejan.) Kapitan John Traynor je krenil s sedemnajst čevljev dolgim čolnom dne 7. julija iz Newhavena v Združenih državah in že ves čas vesla preko ocejana ter upa, da bode za sto dni priveslal do Angleškega. Živeža ima dosti za šest mesecev. Če se mu 1 posreči vožnja, bode razstavil svoj čoln, da dokaže, da je ustroj njegovega čolna dovršenejši, nego kateri koli j tako imenovani rešilni čoln. Politični Dne 27. p. m. je bil sklenen deželni zbor moravski. V njem je bil zadnje dni velik preobrat. Liberalna stranka i je namreč hotela zavreči volitev namestnika Schönborna in še nekaterih slovanskih poslancev. Toda dr. Fandrlik je korenito izpodbil namere leve stranke, do- j kazavši, da se je volitev moravskega namestnika Schön- j borna vršila čisto pravilno. Ti dokazi so napotili Chlu- j meckega, da je krenil na drugo stran. In tako se je tukaj osnovala tako imenovana srednja stranka, a leva razpada vse bolj in bolj. Ta nova stranka je zdaj izposlovala, da so se verifikacije omenjenih volitev odložile do prihodnje zborbe. Vse to nam kaže, da se je politično stanje na Moravskem obrnilo na bolje. Volitve, katere nas zdaj še najbolj zanimajo, bode se vršile dnev8. avgusta na Koroškem, a pozneje na Štajarskem. čuje se, da se tudi tukaj kuha kompromis z veleposestniki in da se bode tudi pri nas na Štajarskem osnovala neka srednja stranka, da izpodrine levico. razgled. Vsekakor pa so štajarske volitve zato važne, ker se bode pokazalo, koliko upliva bodo imeli petakarji na volilni rezultat. Jednako proklamacijo zoper Miškatoviča, kakor so jo izdali vseučilišniki, izdali so zdaj hrvaški trgovski učenci. Vsled preiskave na vseučilišči je bilo devet dijakov izključenih. Izpiti na vseučilišči so se nadaljevali, toda k njim so se pripuščali samo tisti, kateri so dali častno besedo, da se niso udeležili skrivnostnih shodov. Hrvaška vlada je prepovedala prodajo posamičnih številk „Slobode" in „Pozora". Listnica uredništva. Gospoda dopisniku z Goriškega. Omenjeni dopis dobili prepozno, da bi ga mogli priobčiti že v današnji številki. Listnica upravništva. SI. uredništvu ,Popotnika" v Maribora in gosp. Karlu Miklavčiču v Pazinu: Št. 29. od 17. t m. nam je pošla ; št. 30. od 24. t. m. pa je bila konfiskovana. List Vam redno pošiljamo, poprašajte torej na tamkajšnji pošti. „Slovan" izhaja vsak četrtek pepoludne. Cena mu je za celo leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta I gld. — Posamične številke se prodajejo po 10 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu št. 7. Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se plačuje za navadno dvostopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru. Tisek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: Ivan Hribar. — Urednik: Anton Trstenjak.