Za spoznavanje domovine Ko potmik brzi v vlaku preko neke dežele, pač vidi pokrajino, viisoke gore in široka polja, opazuje reke, nasade in goličave, vidi postaje in ljudstvo, ki v vlake vstopa, toda življenja te dežele in njenih prebivalcev ne spozna. Takšen je bil do zdaj tudi pouk zemljepisja v naših šolah. Kakor bogati letoviščarji smo se sprehajali z otroki po zemljevidih; videli smo samo gore, doline, reke in morja, imenovali smo mesta in znamenite kraje, povedali tudi, da pridelujemo žito, tobak in da kopljemo rude — a prebivalstvo, ki tod prebiva, njegovo življenje, mišljenje, čustvovanje, organizacijo, ustanove, njegov dom, želje, veselje in težave, vse to nismo našli zapisano in zabeleženo nikjer in na nobenem zemljevidu. V dvajsetih letih skupnega življenja v svobodni domovini smo slišali mnogo očitanj, natolcevanj in doživeli nešteto nesporazumov. Kakor pa človek ne more nepristrano presoditi neke stvari, ki je sam ni videl in proučeval, tako je upravičena trditev, da izvka večina nesporazumov iz nepoznavanja resničnih ali iz krivo prikazanih dejanskih razmer, kar je bilo v korist nekaterih. Kjer pa obstojajo resnična različna gledanja in posebni interesi različnih delov domovine, bi se dala ob skupnem razmotrivanju in dobri volji vseh prizadetih, zadovoljivo rešiti. Kakor je izhodišče vsakega naroda njegova proizvodnja, ker od te zavisi gmotno, s tem pa tudi njegovo kulturno stanje, se uveljavlja vedno bolj gospodarski zemljepis, ki ga podpirata geologija in prirodopisje, dočim nekdanji opisovalni zemljepis stopa v ozadje. Z gospodarskim zemljepisjem je pa v najožji zvezi socialno stanje prebivalcev vsakega kraja, njegove gospodarske, humane in kulturne ustanove, ki so odraz gospodarskih prilik in ki prikazujejo pravo stopnjo gospodarstva, kulture in razpoloženja tistih prebivalcev. Vsega tega na zemljevidih ni. Pač imamo »Gospodarski zemljevid kralj. Jugoslavije«, a ta še zdaleka ne zadostuje učnim potrebam današnje šole. To nepoznavanje je krivo, da imajo poedini deli naše države naravnost čudne in gorostasne medsebojne predstave. Temu pa se ni čuditii, ker je n. pr. malo Slovencev, ki bi stopili v hrvatski ali srbski dom in obratno, ter bi ob neposred.nem stiku dobili pravo mnenje in spcštcvanje. Trdimo celo, da je malo (čeprav morda največ) učiteljev storilo ta korak. Zato z vso resnostjo in zavedajoč se velikega pomena spoznavanja prebivalcev, domov, ustanov, cerkev in gospodarskih obratov zahtevamo, da se nam dovoli vsaj enkratna letna brezplačna vožnja, za kar že mnogo let moledujemo, a se je molče prešlo preko te naše prošnje. Ne zahtevamo tega kot letoviščarji, ker nimamo denarja za to. Niti nimamo dovolj denarja za ono, radi česar zahtevamo. A ker nam služba nalaga učimkovito podajanje gospodarskega zemljepisja in bratske ljubezni, hočemo žrtvovati denar za prenočišča in prehrano, a država naj da brezplačno vožnjo na vseh državnih prometnih ustanovah. Da bi pa država imela pravo korist od te brezplačne vožnje in da nam ne bodo očitali, da se zastonj prevažamo, naj bi smel izkoristiti brezplačno vožnjo samo tisti, ki bi se udeležil ekskurzije po programu, kii bi bil predložen prosvetni upravi. Tako bi se mogle izoblikovati večje ali manjše skupine, ki bi po načrtnem obiskovanju v teku let dobile vpogled v resnično stanje in razpoloženje vsega naroda. S tem splošen uspeh še ne bi bil dosežen. Dana bi pa bila vsaj možnost, da v večji meri vršimo svojo vzgojno in učno dolžnost. Db.