160 Ocene Nikos Panajotopoulos. Gen za dvom. Prevod in spremna beseda Klarisa Jovano­ vić. Zbirka Euroman 11. Ljubljana: Modri­ jan 2008. [173 str.] v knjižni zbirki Euroman, ki jo je aprila 2008 izdala Založba Modrijan, so predstavljeni sodobni romani vseh držav članic evropske unije. Republiko Grčijo predstavlja roman Nikosa Panajotopoulosa Gen za dvom (Το Γονίδιο της αμφιβολίας, Atene: ΠΟΛΙΣ, 1999), ki ga je prevedla Klarisa Jovanović. Nikos Panajotopoulos (Νίκος Πανα­ γιωτόπουλος) se je rodil 15. aprila 1963 v atenah. Študiral je strojništvo in se vzpore­ dno ukvarjal z gledališčem. Deloval je kot urednik za umetnost in kulturo pri dnevnih časopisih in revijah ter na televiziji in pisal scenarije za televizijske nanizanke. Od leta 1995 se ukvarja skoraj izključno s filmom. Napisal je pet scenarijev za dolgometražne filme in zanje prejel več nagrad. Leta 1996 je bil v Solunu nagrajen za scenarij filma Odsotni (Οι Απόντες) Nikosa Grammati­ kosa, leta 2006 je dobil nagrado za scenarij Ure splošne tišine režiserke Katerine evan­ gelakou in leta 2007 za scenarij Grammati­ kosovega filma Bedenje. v literaturi se je pojavil z zbirko pri­ povedi Krivda materialov (Η ενοχή των υλικών; Atene: ΠΟΛΙΣ, 1997), za katero je prejel nagrado Marije Ralli (za pisatelj­ ski prvenec). Poleg Gena za dvom je obja­ vil še dva romana: Ziggy iz Márfana, Dnev- nik nekega nezemljana (Ο Ζίγκι απ’ τον Μάρφαν, Το ημερολόγιο ενός εξωγήινου; Atene: ΠΟΛΙΣ, 1998) in Hagiografija (Αγι- ογραφία; atene: ΠΟΛΙΣ, 2003); slednji je bil nominiran za najboljši grški roman v letu 2003. svoje znanje v obliki predavanj, seminarjev in delavnic posreduje študen­ tom zasebnih filmskih šol in državne aka­ demije lepih umetnosti. Roman Gen za dvom obravnava pro­ blematiko umetniške ustvarjalnosti in kul­ turnih vrednot v dobi prevlade znanosti in tehnike; spada v žanr znanstvene fanta­ stike. Avtor opisuje položaj pisatelja v svetu umetnosti, kakšen je izoblikoval po letu 2026, ko je genetik albert Zimmermann odkril ‘gen umetnika’ oziroma genski zemljevid umetniške narave (41/31)1 in domnevno znanstveno potrdil stari izrek poeta nascitur, orator fit. Dr. Zimmermann je namreč razvil test, s katerim je mogoče pokazati in ugotoviti, »ali neko je ali ni obdarjen z genom umetniške ustvarjalno­ sti.« Tako naj bi Zimmermannov test omo­ gočal vrednotenje posameznih umetniških del in umetnosti nasploh mimo zgodovin­ skih vrednostnih meril in mimo estetike: »nameravam vpričo vas dokazati, da čas sploh ni edini, končni sodnik v Umetno­ sti« (37/28). Zimmermannov test je prišel 1 Številke se nanašajo na strani v izvirniku oziroma v slovenskem prevodu. Keria_11•1_E.indd 160 9.7.2009 11:28:46 161 Ocene v veljavo v času založniške recesije. Zalo­ žniki so začeli odklanjati avtorje, ki svoje vrednosti niso dokazali s testom. Zato založbe niso več potrebovale svetovalcev in recenzentov, temveč so začele zaposlo­ vati agente, ki z njegovo pomočjo iščejo nove talente. Roman je napisan kot avtobi­ ografija pisatelja Jamesa Wrighta, katerega prvi dve deli, zbirka črtic in roman Brezno, sta bili sprejeti z navdušenimi hvalnicami in sta postali bestselerja. A tretji roman Vrtinec je doživel nasproten sprejem. In ko je hotel objaviti nov roman, je založnik kot predpogoj postavil opravljanje Zimmer­ mannovega testa. Wright ga je odklonil. Še več, začel je iskati način, kako bi pokazal na absurdnost testa, o katerem so že Zimmer­ mannovi kolegi govorili, da je ‘farsa’. Nje­ govo držo do tega testa izraža ena beseda: »Odlonitev« (Άρνηση; 57/43). v tem času Wright na neki predstavi­ tvi svoje knjige spozna Saro, ki jo njegove črtice navdušijo. Sara z njim živi deset let, je ocenjevalka njegovih del in mu odločno stoji ob strani, ko poslušen glasu vesti odkloni Zimmermannov test. To je po njenem mnenju dokaz »etičnega formata« (70/52). vendar sari ne uspe, da bi Wright svoj etos intoniral (75/56). Zdi se ji trmast in samovoljen; zato se razideta. Po Sarinem odhodu Wright proda hišo; kmalu se zave, kako ne zna ravnati z denarjem niti pribli­ žno tako kot Sara. Avtorjev odziv na Zimmermannov test ni bil samo moralno dejanje, izhajal je tudi iz njegovega razumevanja znanosti in umetniške ustvarjalnosti. Že ob zaključku gimnazije je bil pred prvo resno dilemo v svojem življenju: »Ali naj se odločim za kakšno pozitivno znanost in tako obvaru­ jem samega sebe pred kaosom teoretične negotovosti  ... ali naj se odprem morju dvoma, prepadu umetnosti?« (42/32). Pisa­ telj preučuje genetiko, da bi bil vsaj neko­ liko na tekočem z njenimi dosežki, čeprav se zaveda meja znanosti (58/77). To je bil prvi ugovor na tovrstni test. Toda pravi odgovor na Zimmermannov test je njegovo umetniško delo. Wright je nadaljeval s pisa­ teljskim delom, živel v revščini, nazadnje zbolel, in moral je oditi v bolnico. Rokopis svojega zadnjega romana Portret umetnika, pripravljenega na smrt (Πορτρέτο του καλ- λιτέχνη ως ετοιμοθανάτου), z datumom 14. 4. 2063, je tik pred smrtjo izročil svojemu zdravniku dr. Friedrichu Clauseju, ta pa ga je naslednjega leta s svojim predgovorom izdal v Londonu. Leta 2099 se pojavi nikos Panajotopoulos sam in na Skirosu napiše »Dodatek: Hvalnica dvomu« (»Επίμετρο: Το εγκώμιο της αμφιβολίας«). v dobi Zimmermannovega testa so se zgodile kozmogonične spremembe (84/63). Načini oblikovanja sveta in načini oce­ njevanja umetnosti so se spremenili: svet umetnosti se je preoblikoval v »čudoviti novi svet« (84/63). Čeprav je bil test očitno pomanjkljiv, saj ni bilo mogoče odkriti gena za ples in gena za film (88/66), so pisa­ telje začeli razvrščati v štiri kategorije: a) prva kategorija so bili redki slavni, že uveljavljeni pisatelji; njihova dela so zalo­ žniki objavljali, četudi so test odklonili: to so bili nedotakljivi, οι ανέγγιχτοι (87/65); b) druga kategorija so bili ‘modri otroci’, τα σοφά μωρά, mlajši pisatelji, ki so s testom dokazali umetniško naravo. Toda ti talenti so znali pisati le romane z malo stranmi; c) ker so z genskim testom hoteli doka­ zati vrednost že umrlih umetnikov, se je izoblikovala še tretja kategorija pisateljev: to so dokazani, οι αποδεδειγμένοι (90/67); d) najštevilčnejša je bila kategorija tistih, ki niso hoteli s testom dokazovati vredno­ sti svojih umetniških del. Njihov ugovor je bil: »Kako naj vendar izmeriš delo pisate­ lja, zlasti kadar ta ne pripada redkim spre­ jetim vrednotam?« (91/68) Pisatelje, ki niso več mogli objavljati, so imenovali odpisane, izbrisane, οι ακυρωμένοι (92/69). Med Keria_11•1_E.indd 161 9.7.2009 11:28:46 162 Ocene njimi je bil tudi Wright. Niso se pustili testirati, ker so bili prepričani, da je dvom gradivo in moč umetnika (98/74). Ti pisate­ lji so ustanovili Združenje AU, Anonimnih umetnikov, ali tudi AA, Artists Anonymous (99–100/75). Wright se je znašel v revščini, počutil se je kot izgnanec. Njegovo znanje je na lokal­ nem uradu za zaposlovanje zadoščalo samo za nekvalificirano delo pri mestni snagi. Tako se je preselil v neki poceni hotel, v katerem spozna prostitutko Patty. Pisatelj ji zavida, ker je brez testa uspela zgraditi svoje lastno vesolje, »kot kakšen mali bog« (95). Piše nov roman Epidemija (138/104), v katerem opisuje »brezno in vrtinec« dobe Zimmermannovega testa, in Patty prebira, kar je napisal. Pisatelj izrecno pravi, da zgodba romana spominja na Camusovo Kugo. Sam bi dodal, da Patty spominja na glavno osebo Sartrove Spoštljive vlačuge. v tej situaciji Wright sreča nekdanjega literarnega kritika Boyda, ki je vmes postal vodja agencije za pisatelje; slednji naj pišejo namesto avtorjev, ki jih je Zimmerman­ nov test potrdil za genialne. Tako Wright postane nadomestni pisatelj, ghost-writer, za pisatelja Jima Nolana. Zanj napiše dva romana: Alter ego in Gloria. Gloria je nagrajena in Nolan je hvaljen kot fenomen, četudi se avtor nikoli ne pokaže v javno­ sti. Tako Panajotopoulos zapiše naslednje fenomenološko opažanje: »Čeprav nihče ni bil razpoložen, da bi se ukvarjal z bistvom, so vsi govorili o ‘fenomenu Nolan’, medtem ko se je fenomen, namreč Nolan sam, vzdr­ žal vsake prireditve, ki se je nanašala na knjigo« (196/147). Avtorja medtem zapusti Patty, bole­ zen se poslabša in sprejet je v bolnišnico. Tam zdravnika Clauseja prosi, naj napravi Zimmermannov test. A rezultata testa, ki je pozitiven (9/7), noče videti. Tik pred smrtjo dr. Clauseju izroči rokopis avtobio­ grafskega romana Portret. v dodatku Panajotopoulos razloži svoje stališče ustvarjalnega dvoma. Roman Por- tret je predstavljen kot »kronika kozmogo­ ničnih razvojev na področju književnosti« (216/161). kritik spet postane ocenjevalec, τιμητής (217, 162), spet se razvnema dialog o resnični naravi umetnosti. A dvom se sedaj prenese na veljavnost testa. Čez tri­ deset let namreč dr. Clause objavi pismo, v katerem pojasnjuje, da so Wrightovi izvidi ponarejeni in negativni, čeprav je prej trdil nasprotno. Dr. Clause se je pošalil z javnim mnenjem rekoč: »Prevaral sem vas.« Tako je Zimmermannov test postavljen pod vprašaj tudi s strani medicine. Iz sprememb v vrednotenjih in cenitvah Panajotopoulos upravičeno sklepa, da je čas najbrž edini, končni sodnik v Umetnosti, vsekakor pa največji šaljivec, ο μεγαλύτερος φαρσέρ. Panajotopoulos poda prepričljivo kritiko genetične metafizike umetni­ ške nadarjenosti, ki je znanstveno­fanta­ stična naslednica razumevanja umetnika kot genija: taka ‘metafizika’ genija je bila razširjena v renesansi in v romantiki (npr. Schopenhauer). Ko Panajotopoulos spet postavi čas za merilo vrednosti in vrednot, umetnost dojame zgodovinsko, epohalno. Panajotopoulosov zagovor dvoma ima tudi moralno vrednost. Avtor nas spomni, da človeka spremlja senca dvoma in da veči­ noma živimo v dogmatičnem dremežu. Za moto vzame nasvet pesnice Kiki Dimoula, naj se ne obnašamo, kot da vemo, temveč naj mislimo in spoštujemo: »Να νομί­ ζουμε!« Roman ima torej svojo človeško držo ali moralo, το ηθικό (75, 56), in svojo filozofsko razpoloženost, διάθεση (77, 58). Tako je v romanu, po žanru znanstveno­ fantastičnem, navzoča tudi problematika človekove eksistence in smisla človekovega bivanja: »Možno je, da v njegovih knjigah tehnologija igra prvenstveno vlogo, toda P. je antropocentričen pisatelj.«2 Posebna 2 Stefanos Al. Patakis, ur., Λεξικό Nεοελληνι- Keria_11•1_E.indd 162 9.7.2009 11:28:46 163 Ocene pozornost je namenjena ljudem, ki se v svetu na tak ali drugačen način počutijo tujce, ter pomenu umetnosti pri človeko­ vem oblikovanju kozmosa in preseganju kaosa. Zato mu ne moremo očitati, da je zagovornik tehnokracije; ravno obratno, je njen kritik. Ni nevtralen opisovalec, temveč opisovalec vrednotenja in vrednot, ki se ne umika soočenju s kaosom. Prav umetnost je po njegovem mnenju kozmogonična sila. Po svoji razsežnosti roman spominja na Camusov Mit o Sizifu in na Huxleyev Krasni novi svet. Recenzent Dimosthenis Koúrtovik ga je ocenil za »eno izmed naj­ bolj inventivnih del znanstvene domišljije zadnjih let v mednarodnem merilu.«3 S temi primerjavami segamo na podro­ čje primerjalne književnosti. Panajotopou­ los je ne ceni najvišje, a kljub temu v inter­ vjuju za časopis Kathimerini navaja imena pisateljev, ki jih občuduje. Med njimi so se znašla precej raznolika imena: perujski pisatelj in esejist Mario vargas Llosa, ame­ riški pisatelj Philip Roth, omenjen tudi v romanu (178/133), španski pisatelj in poli­ tik Jorge Semprún in kolumbijski nobelo­ vec Gabriel García Márquez; izmed grških pisateljev pa thanasis valtinos (1932– ), stratis tsirkas (1911–1980) in nikos Houli­ aras (1940– ) z romanom O Loúsias. Obču­ duje roman Morilka (Η Φόνισσα, 1903) Aleksandra Papadiamantisa in roman Zaboj (Το κιβώτιο, 1975) Arisa Aleksandru, ki opisuje dogajanja na grški levici v času državljanske vojne. valtinos in tsirkas sta se v sedemdesetih letih sistematično lote­ vala položaja romana v podiktatorskem času, Tsirkas pa je še posebej obravnaval problematiko knjižnega trga in best-seller- κής Λογοτεχνίας, Πρόσωπα, Έργα, Ρεύματα, Όροι (atene: Πατάκης, 2008), s. v. Παναγιω­ τόπουλος, Νίκος. 3 Dimosthenis Kourtovik, »Φαντασία σε θερμοκρασίες καλοκαιριού,« Τα Nέα, 1. julij 2000. jev.4 O ostalih novogrških pisateljih pravi: »Rad imam šarm Sotis Triandafilou in strogi način, na katerega gradi svoje knjige Hristos Hrisopoulos.5 Zelo so mi ugajale pripovedi Pantelisa Kontojannisa in pre­ tresljivost, ki jo ima pisanje Sofije Nikola­ idou. In nisem navedel drugih sto.«6 Roman je preveden v nemščino, fran­ coščino, italijanščino in turščino. Slo­ venski prevod Klarise Jovanović se bere zelo tekoče, knjiga se v knjižnicah pogo­ sto izposoja. Manjše opustitve, npr. pisava ležeče, narekovaji, raba velike začetnice (Umetnost) ipd., so morda stilistične poe­ nostavitve. Prevajalka, ki je napisala tudi spremno besedo, je doslej iz nove grščine prevedla že več proznih del. Leta 1986 je v Murski Soboti izšel roman Filipa Drakon­ daidísa Otok v Luninem popku (Murska Sobota: Pomurska založba, 1986) in leta 2003 antologija grške kratke proze Luči na odprtem morju: zgodbe iz Grčije (Ljubljana: vodnikova založba, 2003), ki jo je pripra­ vil Kostas Asimakopoulos. Za ta prevod je prejela nagrado Združenja grških knji­ ževnih prevajalcev. Leta 2005 izšel prevod povesti Nevarna kuharija (Επικίνδυνες μαγειρικές) sodobnega grškega pisatelja in režiserja Andreasa Stáikosa. Tako se v slovenskem jeziku posto­ pno sestavlja mozaična podoba novogrške književnosti. valentin kalan 4 Roderick Beaton, Εισαγωγή στη Νεότερη Ελληνική Λογοτεχνία (Atene: Εκδόσεις Νεφέλη, 1996), 344, 359. 5 Njegova novela Maniker (Ο Μανικιουρίστας) je leta 2005 izšla v slovenskem prevodu kla­ rise Jovanović. 6 Olga sella, »Ένας μόνος απέναντι σε όλο τον κόσμο,« Kαθημερινή, 2. maj 2004. Keria_11•1_E.indd 163 9.7.2009 11:28:46