PROBLEMI
20-21
SILVA BAUMAN, GEZA CAHUK. bogdan KAVCK
mitja SVAB: ocena statutov osnovnih IN sred-
njih SOL V SRS; božidar debenjak: K vprašanju
O ALIENACIJI: ivo CLONAR: ŽIVLJENJSKI STROŠKI;
VLADIMIR KAVCiC: TAVANJE; MATJAŽ KMECL: ZA
NAS SKUPNI SOCIALIZEM; VIKTOR KONJAR: MONO-
LOGI; LADO KRALJ: PULJSKI ZAPISKI; ZDRAVKO
MLINAR: SOCIALNA KONTROLA V PROCESU URBA-
NIZACIJE; BRANKO SOMEN: INTELEKTUALISTIČNA
KRIZA V JUGOSLOVANSKI KINEMATOGRAFIJI; MAR-
jan ULCAR: nekateri ASPEKTI DELOVANJA ZVEZE
KOMUNISTOV NA LJUBLJANSKI UNIVERZI; — MATE-
RIALNE OSNOVE OSNOVNEGA ŠOLSTVA IN MOŽNOSTI
ZA PREHOD NA CELODNEVNO BIVANJE OTROK V
SOLI — OCENE IN POROČILA — BRUŠENO OGLEDALO —
LIKOVNA PRILOGA MILANA BUTINE — OKTOBER 19fi4
5!ZinjA ZA KULTURO IN DRUÌBENA VPRAŠANJA
Vsebina
Marjan JJlčar: Nekateri aspekti delo-
vanja zveze komunistov na ljub-
ljanski univerzi........721
Vladimir Kavčič: Tavanje.....732
Viktor Konjar: Monologi.....752
Božidar Debenjak: K vprašanju o ali-
enaci j i (3)..........755
Zdravko Mlinar: Socialna kontrola v
procesu urbanizacije......764
Materialne osnove osnovnega šolstva
in možnosti za prehod na celo-
dnevno bivanje otrok v šoli .   .   .   772
Silva Bauman, Geza Čahuk, Bogdan
Kavčič, Mitja Svab: Ocena statutov
osnovnih in srednjih šol v SRS   796
Matjaž Kmecl: Za naš skupni so-
cializem     ..........830
Lado Kralj: Puljski zapiski ....   852
Branko Somen: Intelektualistična
kriza v jugoslovanski kinemato-
grafiji    . ■..........857
Ivo Glonar: Življenjski stroški .   .   .   835
OCENE IN POROČILA
Latinskoameriški    roman    (prevedel
Jože Plešej).........885
Gaučevska literatura (prevedel Jože
Plešej)...........839
BRUŠENO OGLEDALO
Proti simplifikaciji (J. D.)   .   .   .   .   893
LIKOVNA PRILOGA
Milan Butina: Stol (olje) 1959, Tiho-
žitje z rdečim vrčem (lepljenka)
19S3, Hruške (gvaš) 1939, Tihožitja*'
(gvaš) 1953 i
Ì94245
problemi
revija za kulturo in družbena vpra-
šanja, leto II., št. 20—21
Ureja uredniški odbor: Božidar De-
benjak, Janez Dokler, Bogdan Kav-
čič, Vladimir Kavčič (glavni urednik),
Viktor Konjar, dr. Boris Paternu,
Janez Pirnat (odgovorni urednik),
.Andrej Rijavec, Stane Saksida, Vita
Vari in France Zupan. Lektor: Samo
Savnik
Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12,
telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov
ne vračamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4,
telefon 30-033, tekoči račun: 600-14-
-608-28 7. oznako: za Probleme. Cena
posameznega izvoda za naročnike 80
dinarjev, v kioskih in knjigarnah 150
dinarjev. Celoletna naročnina 960 di-
narjev
Izdajata   CK   ZMS   in   UO   ZSJ   v
LJubljani. Tisk, izdelava klišejev in
vezava:  Tiskarna »Jože  Moškrič«  v
Ljubljani
Nekateri aspekti delovanja Zveze
komunistov na ljubljanski univerzi
Marjan Ulčar
Za izhodišče svojega razmišljanja o nekaterih idejnih in političnih gibanjih
med ljubljanskimi študenti naj vzamem izvleček iz razprave tovariša Mitje
Ribičiča na seji okrajnega komiteja ZKS dne 30. junija 1964:
»Na ljubljanski univerzi imamo vrsto študentov, ki javno izražajo nezaupanje
v ZK. Ne samo zaradi tistega momenta, ki ga je tov. Majer pravilno poudaril —
ne samo zaradi nepoznavanja njene preteklosti, revolucije, ki jo je izvedla —
ampak tudi zaradi nepoznavanja njene sedanje vloge in nepoznavanja njenih
možnosti za to, da zagotavlja nadaljnji razvoj socialistične demokracije, na-
daljnji razvoj novih še naprednejših družbenih odnosov.
V tem pogledu se moramo sedaj spopasti in izbojevati bitko na ljubljanski
univerzi. Bitke pa ne moremo izbojevati v tem smislu, da bomo >-stari« mladim
pridigarsko dopovedovali, da imajo napačne poglede, ampak, da bodo mladi
prepričani in da se bodo tako, kot so se tolkli za demokracijo, za kritiko, proti
administrativnim ukrepom, proti temu, da se nekje administrativno ukrepa na
kulturnem področju, tolkli za ZK, za samoupravljanje, za šolsko reformo in
celo vrsto tistih vprašanj, kjer morajo biti mladi nosilec napredka v naši
družbi.«
Vsekakor je res, da je ugled Zveze komunistov med ljubljanskimi študenti in
tudi med univerzitetnimi delavci utrpel določeno škodo. Pri razčlenjevanju
vzrokov za nastalo nezaupanje v Zvezo komunistov lahko pri mlajših ljudeh
z gotovostjo govorimo o premajhnem poznavanju njene zgodovine, prav tako
je res, da na univerzi še niso do kraja prodrla spoznanja o možnosti njenega
delovanja v sodobnih pogojih, v pogojih samoupravljanja. Vendar moramo
vedeti, da je zlasti med aktivnejšimi študenti moglo nastati takšno nezaupanje
predvsem na osnovi njihovih nekajletnih stvarnih življenjskih izkušenj, izku-
šenj iz njihovega dosedanjega družbenopolitičnega dela. Seveda je res, da je
nezadovoljstvo s tempom družbenega razvoja, s prepočasnim odpravljanjem
napak in preko tega tudi z Zvezo komunistov često tudi odraz nestrpnosti in
nerealnih pričakovanj, ki ne upoštevajo realnih razmer doma in v svetu, v
katerih včasih še tako lepa načela in načrti postanejo neizvedljivi, ali se pri
izvajanju popačijo, vendar pa prav tako vsi vemo, da je bilo v zadnjih letih
mnogo slabosti in napak, ki pa nimajo nobenega opravičila v objektivnih raz-
721 i
merah, in ki so postajale glede na vse večjo deklarirano in dejansko demo- '
kratizacijo vedno bolj boleče. Pri vsem tem gre morda še najbolj za zaostajanje j
metod političnega dela, za prepočasno odpravljanje stare direktivne vloge par- Î
tije in uveljavljanje dejanske idejno-politične vloge Zveze komunistov, kakršno
sta začrtala VI. in VII. Kongres ZKJ. '
Vzroke za nastalo nezaupanje moramo torej iskati predvsem v Zvezi komu- '
nistov sami, v njeni dejanski delovni praksi, v njenih notranjih odnošajih, ,
v njeni dejanski revolucionarni vlogi na univerzi. Vloga tujih vplivov, sovražne '
propagande ali če hočete, revije »Perspektive«, je tu brez dvoma sekundarnega \
pomena. Dejstvo, da je nekaj mlajših, aktivnih komunistov izstopilo iz Zveze ^
komunistov, pri čemer pa so izjavljali, da se s Programom ZKJ strinjajo in
da bodo v njegovem duhu še naprej delali, bi bilo sicer (razen morda v treh
primerih) mogoče razložiti s tem, da niso hoteli zagovarjati ocen višjih organov ¡
Zveze komunistov o »Perspektivah«, vendar tudi pri njih to ni bil edini vzrok \
in so to »napako« Zveze komunistov povezovali in dokazovali z drugimi, dejan- i
skimi. Seveda pa niso izstopi iz ZK edini pokazatelj tega nezaupanja, po- i
sebno, če ga ne obravnavamo samo kot dejansko »nezaupanje«, ampak kot 1
širši pojav nezadovoljstva s tempom našega razvoja, s prepočasnim odprav- ^
Ijanjem napak, s preveliko razliko med deklariranimi načeli in stvarnostjo, i
se nam ta pojav pokaže v pomembnejših dimenzijah in tudi po svoje prispeva '.
k zahtevi po globlji analizi razmer na univerzi in delovanja Zveze komunistovi
na tem področju. >
Namen mojega razmišljanja je, da pokažem predvsem na tiste razloge nastalega ;
nezadovoljstva z Zvezo komunistov, ki tiče v njej sami, v njenem preteklem [
nekajletnem delovanju na univerzi. Tu je treba iskati vzroke za to, da so se '
komunisti tako slabo izkazali v nedavnih politično zelo zaostrenih dogodkih ,
okrog »Perspektiv« in »Odra 57«. Tako bomo laže razumeli neenotno in medlo \
reagiranje komunistov na naglo vrsteče se dogodke v preteklem letu in spo-;
znali, kje je treba poprijeti, da bi se stanje popravilo. "
II.
V vseh dosedanjih poskusih, da bi kot Zveza komunistov analizirali idejni in
politični položaj na univerzi, smo vedno znova prihajali do ugotovitve, da se
je v zadnjih letih nakopičila vrsta resnih problemov, ki so se zlasti v minulem
študijskem letu močno zaostrili in so bistveno vplivali na politično razpolo-
ženje študentske javnosti in univerzitetnih delavcev. V mislih imam probleme
okrog študijske reforme, materialnih problemov univerze in fakultet oziroma
vprašanje financiranja pedagoške in znanstvenoraziskovalne dejavnosti, neure-
jeni gmotni položaj študentov itd. Prav tako smo zlasti v zadnjem času na
univerzi močneje občutili pritisk mnogih nerešenih širših družbenih vprašanj,
kot so problemi v ekonomskem sistemu, življenjski standard delovnih ljudi —
posebno tistih z najnižjimi osebnimi prejemki, položaj šolstva, pokojninski
sistem, problem borcev itd. itd. Vsa našteta ožja in širša družbena problematika
je na takšen ali drugačen način zaposlovala tako komuniste kot tudi ostale
delovne ljudi. Nobenemu poštenemu komunistu ne more biti vseeno, kako se
rešujejo obstoječi problemi, zato ne smemo biti začudeni ali celo zaskrbljeni
722
nad tem, če se komunisti vprašujejo, ali bo ZK takšna, kakršna je, kos zahtev-
nim nalogam, ali ni morda Zveza komunistov na univerzi in drugod premalo
učinkovita, prepočasna pri reševanju nastajajočih problemov (seveda v skladu
s svojo vlogo v pogojih samoupravljanja), ali bojuje na vsakem konkretnem
mestu zadosti odločno in konkretno bitko proti elementom' birokratizma v
družbenih organizmih itd. Prav je, da komunisti razmišljajo o teh stvareh in
zaradi tega še ni potrebno, da jih imamo za omahljivce in paničarje.
Dokler imamo opravka z zaskrbljenostjo komunistov nad družbenim razvojem
in njej ustrezajočo aktivnostjo, da bi spremenili stvarnost, je še vse v redu.
Toda na univerzi je prišlo do demoralizacije nekaterih zelo aktivnih komu-
nistov in do izstopanja iz Zveze komunistov, na drugi strani pa se je to neza-
upanje v Zvezo komunistov in njeno sposobnost, da bi še naprej pozitivno
usmerjala družbena gibanja, kar je seglo tudi med širše vrste študentov in uni-
verzitetnih delavcev. Za to demoralizacijo, ki se pogosto kaže tudi kot pasiviza- i
cija in nezainteresiranost, je vsekakor več vzrokov, med katerimi pa se mi
slabosti Zveze komunistov na univerzi in tudi drugod, predvsem neodločnost
pri kritiki lastnih napak, nikakor ne zde najmanj pomembne. S konkretnimi ;
primeri bom poskušal pokazati, da se Zveza komunistov na univerzi v resnici i
ni dovolj odločno borila proti birokratskim pojavom in za demokratično odio- '
canje preko obstoječih samoupravnih mehanizmov. To je med drugim tudi i
osnovni razlog za nekatere neuspehe pri izvajanju ključnih programskih nalog. *
III.
Najpomembnejša programska naloga Zveze komunistov na univerzi v pre-
teklem nekajletnem obdobju je bila — začetek procesa reforme visokošolskega
študija. Studijska reforma se je začela v času, ko so univerza in fakultete že
bile do določene mere organizirane po principu družbenega samoupravljanja,
torej naj bi to globoko in daljnosežno spremembo uvajali preko obstoječih
mehanizmov demokratičnega odločanja. S tem je bila tudi jasno začrtana vloga
in mesto ZK v teh procesih. Za podrobnejšo analizo te problematike posebno
glede na vlogo Zveze komunistov v tem procesu mi manjka neposreden vpogled
v potek dogajanja prav na začetku procesa, ko je bila reforma formalno izpe-
ljana, in v ustrezno gradivo, ki bi pričalo o dejanskem poteku te faze reforme.
Vsem nam pa so znani dosedanji rezultati reforme in tudi njen razvoj v zadnjih
dveh letih.
Doslej smo na konferencah in širših aktivih komunistov že nekajkrat širše
ocenjevali potek, uspehe in neuspehe pri izvajanju študijske reforme. Prvikrat
smo komunisti na univerzi (izvzemši akcijo medicincev in ekonomistov na
lastnih fakultetah) o njej kritičneje in javno (interno že dosti prej) spregovorili
aprila letos na posvetovanju komunistov univerze, kjer smo med drugim tudi
ugotovili, da so ob njenem uvajanju obstajale »tendence, ki so ovirale odkrito
obravnavanje problemov«. Da je na tem nedvomno nekaj resnice, simo ugotovili
tudi pri reševanju poloma reforme npr. na arhitekturi, ko smo ob tem lahko
do neke mere rekonstruirali potek uvajanja reforme že prav na začetku. Tu
so študijsko reformo (npr. uvedba B smeri študija na arhitekturi) uvajali mimo
723
organov samoupravljanja, baje po posebnem pooblastilu tedanjega rektorja
univerze. Ni dvoma, da je šlo tu tudi za pritisk od zunaj, saj se pristojni organi
dalj časa sploh niso sestajali.
Vendar tu ne gre za tisti pritisk, ki je bil v takratni situaciji marsikje nujen,
da bi v interesu družbenih potreb in smotrov razbili konservativno mentaliteto,
ki je nasprotovala kakršnim koli spremembam in premikom v razvoju univerze.
To ni bil pritisk, ki bi spodbujal univerzitetne delavce k ustvarjalnemu raz-
mišljanju in spreminjanju fiziognomije naše najvišje izobraževalne in znan-
stveno-raziskovalne institucije. To je bil pritisk, ki je povzročil odpor in pasi-
vizacijo univerzitetnih delavcev. Po drugi strani pa je takšen način izvajanja
reforme pomenil kompromitacijo načela samoupravljanja med univerzitetnimi
delavci.
Na ta način reformirani študij je zabredel v težave, nakar je B smer kot rezultat
reforme dokončno propadla. To je bil izrazit primer nedemokratičnega načina
reševanja visokošolske problematike z vsemi svojimi težkimi posledicami v
obliki velike materialne in moralne škode, ki jo je utrpela družba in so jo
najhuje občutili prizadeti študenti. In takemu načinu dela se komunisti na
fakulteti in univerzi niso energično uprli.
Resnici na ljubo je potrebno pogledati v oči še nekaterim drugim očitnim nega-
tivnim rezultatom študijske reforme. Reforma je doživela hudo krizo še na
ekonomski fakulteti in na farmaciji, medtem ko so na nekaterih drugih fakul-
tetah kot npr. na medicini nastale resne težave. Seveda ne gre za to, da bi
sedaj vzdihovali nad napakami, ki smo jih storili v preteklosti, in iskali
grešne kozle, ker je jasno, da se ob tako globokih in daljnosežnih premikih
nekaterim deformacijam ni mogoče izogniti, vendar je nujno, da jih danes,
ko prehojeno pot jasno vidimo, odkrito obravnavamo in naposled dokončno
prekinemo z določenimi metodami, ki so v preteklosti povzročile tudi nepo-
trebno škodo.
O teh senčnih plateh delovanja Zveze komunistov na Univerzi ne govorim zato,
da bi poskušal prikazati vse skupaj v čimbolj črni luči, pač pa zato, ker
čutim, da smo v preteklosti o teh stvareh premalo odkrito govorili. O določenih
neuspehih pri izvajanju študijske reforme na univerzi je med drugim spre-
govoril sekretar univerzitetnega komiteja dr. France Bitenc na januarski raz-
širjeni seji Centralnega komiteja ZKS, kjer je dejal: »Ko sedaj ugotavljamo,
da so imele te akcije (študijska reforma in uvedba novega sistema financiranja
pedagoške dejavnosti ter delitve osebnega dohodka — op. p.) poleg nedvomnih
uspehov — na nekaterih fakultetah večje, na drugih manjše, tudi določene
neuspehe, ugotovimo tudi, da so komunisti in tudi vodstvo Zveze komunistov
na univerzi premalo storili za uspešno in pravočasno odstranjevanje napak in
za izboljšanje. Eden od vzrokov za te pomanjkljivosti je v tem, da komunisti
premalo smelo priznavamo in analiziramo tudi napake, ki smo jih v svojem
delu naredili. Tako npr. ob analizah uspehov in neuspehov sedanjega načina
izvajanja reforme visokošolskega študija ugotavljamo, da so se osnovna načela
in konkretna aplikacija uporabljale preveč šablonsko, ne glede na konkretno
situacijo v posamezni stroki in na posamezni fakulteti, ne glede na konkretne
in perspektivne potrebe posamezne stroke in tudi ne glede na nekatere kon-
struktivne predloge, ki niso bili upoštevani, ker so pač odstopali od šablone.
724
Razumljivo je, da je tak način dela, kjer se nizadosti upoštevalo demokratično'
vzdušje med samimi komunisti kakor tudi v okviru delovnih kolektivov na \
fakultetah, pustil določeno politično škodo, katere posledica je prej omenjeni:
zmanjšani interes (delovnih ljudi — op. p.) za sodelovanje pri upravljanju«. '
In nadalje, ko je govoril o idejni enotnosti komunistov: »Mislim, da ob tem ne
bi smeli zagrešiti iste napake, ki sern jo zgoraj navedel, t. j. težnje po šablonskih :
rešitvah, hitrem sprejemanju stališč in nestrpnosti. Ne gre za to, da bi dopu- \
slili stanje, ko imajo komunisti različna stališča .v določenih idejnih vprašanjih,
ki so nakazana v Programu in v drugih materialih vodstev Zveze komunistov.
Gre za vprašanje enotnosti stališč v čisto konkretnih odločitvah, praktičnih, pri
katerih ne gre za idejna izhodišča, ampak samó za razne variante pri praktični
uveljavitvi določenega idejnega stališča, npr.: noben od komunistov, s katerimi
se pogovarjamo posebej na aktivu, ki smo ga pred kratkim imeli, ni proti '
reformi v tem smislu, da bi bilo potrebno spremeniti star. okostenel načig ;
študija in ga uskladiti s perspektivnimi potrebami po kadrih, ni proti skraj- ;
šanju študija, ni proti modernizaciji pouka. Za dosego tega pa je veliko raz-!
ličnih mišljenj in predlogov, izhajajočih iz specifičnih pogojev na posameznih i
šolah. Ustvariti je treba vzdušje, da se o teh stališčih odkrito razpravlja, brez ;
bojazni, da bo kdorkoli zaradi svojih stališč in predlogov označen za konser- s
vativca ali celo reakcionarja.« Itd. itd. In kako nas je o univerzitetni proble- j
matiki, ki so jo obravnavali na plenarni seji CK ZKS, informiralo' »Delo«? •
Omenjeno nedvoumno kritiko sekretarja univerzitetnega komiteja je poro- ;
čevalec strnil v naslednjo brezvsebinsko formulacijo: »Povedal pa je, da so \
se pokazale v aplikaciji teh ukrepov (reforma in financiranje — op. p.) določene j
pomanjkljivosti, komunisti pa so premalo storili, da bi napake pravočasno j
odstranjevali.« i
Razprava dr. Jože Vilfana, ki je s stališči sekretarja UK ZKS na plenumu pie- ,
numu polemiziral, najprej sploh ni bila objavljena, pač pa se je nenadoma poja- j
vila skoraj v celoti kot poseben članek naslednji dan, ne da bi bilo iz nje raz- :
vidno, da je bilo stališče, s katerim dr. Vilfan polernizira, prav tako povedano \
na plenumu CK ZKS in ne morda neodgovorno nekje za vogalom. Razen tega i
se je ob odgovoru na kritiko našel prostor za vse njegove argumente, medtem |
ko argumenti kritike niso bili objavljeni. Kako naj imajo člani ZK pri takšnem j
načinu obveščanja vpogled v delo in stališča najvišjega organa Zveze komu-
nistov v republiki?
Drug primer: 19. julija letos je isti časopis pod naslovom »Uspehi študijske
reforme že zdaj očitni« objavil informacijo b seji izvršnega odbora GO SZDL j
Slovenije, ki je bila posvečena med drugim tudi obravnavanju problemov uni-'
verze in šudijske reforme na visokošolskih zavodih. V tistem delu, ki govori o !
dosedanjih rezultatih reforme, pravi takole: »Študijski uspehi so se po ugoto- '
vitvah na tem razgovoru v zadnjih letih že občutno izboljšali. Enako velja tudi \
glede skrajševanja študijskega časa, osipanja študentov V prvih letnikih, od- i
nosa med višjimi šolami in gospodarstvom (iz mariborskih višjih šol gre na i
primer pretežna večina, na nekaterih celo do 90 "/« diplomantov v prakso), itd. \
Kljub tem očitnim uspehom pa je potrebno še nadaljnje intenzivno prizadevanje .
za izboljšanje učnih načrtov...« Zakaj poleg naštevanja očitnih u-spehov ni;
■nikjer govora tudi o očitnih neuspehih? Ali morda iz bojazni, da bi to vplivalo ;
7251
destimulativno v nadaljevanju procesa reforme visokošolskega študija? Morda,
čeprav je dejanski učinek ravno nasproten. Tako kot smo se komunisti na uni-
verzi že večkrat, tudi javno opredelili proti pavšalnemu in neargumentiranemu
odklanjanju reforme, prav tako moramo biti tudi proti temu, da se s posplošeno
hvalo in nekritičnim obravnavanjem problemov javnosti enostransko prikazuje
situacija na univerzi. Vedeti moramo, da naprednih sil nič ne mobilizira in an-
gažira bolj kot jasna, odkrita politika, zasnovana na resnici, na nespornih dej-
stvih.
Zveza komunistov je bila in je borec za reformo visokošolskega študija in mora
zaradi tega seveda nositi tudi ustrezno odgovornost za dosežene rezultate. Ce so
komunisti v skladu z vlogo ZK na demokratičen način dosegli, da so vsi delovni
ljudje preko samoupravnih organov sprejeli reformo študija za svojo nalogo,
leži seveda neposredna odgovornost, posebno še za konkretno izvedbo, na samo-
upravnih organih — čeprav moralna in politična soodgovornost Zveze komu-
nistov ostaja. Ce pa je Zveza komunistov samo idejo reforme ali celo konkretno
izvedbo tako ali drugače vsilila, pa leži seveda odgovornost skoraj izključno na
njej. Isto velja tudi za razne organe oblasti in samoupravljanja kakor tudi za
posameznike, če so vsilili svojo voljo samoupravnim organom, ali celo izvajali
določene spremembe mimo njih.
Nekateri rezultati reforme nam prav gotovo niso v čast, še manj pa prizade-
vanja, da bi neuspehe prikrili. Z javno kritiko lastnih slabosti je treba utrjevati
ugled Zveze komunistov in zaupanje delovnih ljudi v njeno vodilno usmerje-
valno vlogo.
IV.
V zvezi z reformnimi posegi na Univerzi se je bistveno spremenil tudi položaj
študentov. Z uvedbo ostrejšega študijskega režima so bili študenti na večjem
delu fakultet podvrženi hudim psihičnim in fizičnim preiskušnjam. Ce temu
dodamo še kritično stanje v zvezi s štipendiranjem, tako po številu štipendij
kakor tudi po višini mesečnih zneskov, je shka položaja študentov dokaj jasna.
Tam, kjer je reformirani študij zabredel v težave, ali pa celo propadel, je pra-
viloma študent tisti, ki nosi in bo moral nositi najtežje posledice. Povsod tam,
kjer je prišlo do tega, je namreč nastala določena škoda. Ker fakultetni organi
v večini primerov niso hoteli, da bi se posledice poznale na kvaliteti znanja
strokovnjakov, so poskušali večji del bremena preložiti na študentska ramena.
Tako se je zgodilo na arhitekturi, kjer so morali študentje propadle B smeri
študija dohiteti tiste v smeri A. Podobno se je zgodilo na medicini in ekonomiji
ter farmaciji in morda še kje. Nihče se ni spraševal, kdo bo povrnil materialne
in ostale stroške zapravljenega študija, kolikor je to sploh mogoče, kako bodo
študenti urejali nastale probleme s svojimi štipenditorji itd. itd. Kot rečeno, so
študenti pri urejanju teh problemov pogosto naleteli na nerazumevanje pri pe-
dagogih in fakultetnih organih, kolikor pa so te probleme sprožili v osnovnih
organizacijah Zveze komunistov in v fakultetnih komitejih, pa so jih često za-
vrnili, češ da to ne sodi v pristojnost Zveze komunistov. Tako so te zadeve na
koncu skoraj obvezno pripotovale tudi na univerzitetni komite, ki jih je na-
posled bolj ali manj zadovoljivo razčiščeval s komunisti in vodstvi ZK na fa-
kultetah.
726
Torej je tudi v tem pogledu Zveza komunistov izgubljala na ugledu, ker se ko-
munisti niso dovolj odločno postavili za upravičene zahteve študentov, proti
birokratskim postopkom posameznih pedagogov in fakultetnih funkcionarjev,
kajti pri vsem tem je bilo tudi veliko primerov nespoštovanja zakonitosti, zago-
tovljene s statuti fakultet, in samovolje posameznikov.
Najbolj poučen je v tem pogledu primer ekonomske fakultete. To itudi zato,
ker je prav na tej fakulteti prišlo v preteklem šolskem letu do večjega študen-
tovskega gibanja ob reševanju akutnih študentskih problemov in končno do
demoralizacije manjšega števila študentskih funkcionarjev, izstopanja iz Zveze
komunistov itd. V prejšnjem letu smo bili priča izredno neurejenim notranjim
razmeram na fakulteti (samoupravni organi se nekaj časa skoraj niso sestajali,
različne razlage statuta glede prestopnih pogojev itd.) in končno je prišlo tudi
do krize študijske reforme. V resnici je bil to propad skrajne deformacije re-
forme, ki je tu nastala. Takoj za tem se je pojavilo vprašanje, kaj s študenti,
ki so bili bolj ali manj žrtve neustreznih reformnih poskusov ter neustreznih
razmer na fakulteti? Tu pa smo naleteli na izrazito nerazumevanje tako fakul-
tetnih organov kakor 'tudi fakultetnega komiteja Zveze komunistov za nastale
težave študentov, za težave, katerih so bili sami še najmanj krivi. Tu je treba
iskati začetke nezaupanja nekaterih študentov v Zvezo komunistov. Res je, da
so po posredovanju univerzitetnega komiteja komunisti na fakulteti naposled
zavzeli pravilno stališče, res pa je tudi, da so še naprej ostala in nastajala nova
resna nasprotja med študenti-funkcionarji v ZŠ in vodstvom fakultete. Stališča
in nastopanje nekaterih profesorjev, funkcionarjev fakultetne uprave in navse-
zadnje še rektorja na študentskih zborovanjih, prav gotovo niso prispevala k
ugledu organov, ki so jih zastopali in tudi ne ugledu Zveze komunistov, katere
člani so večinoma bili.
Takrat je bila dolžnost osnovnih organizacij, fakultetnega komiteja in univerzi-
tetnega komiteja, da takoj razčistijo situacijo in odločno obračunajo z birokrat-
skimi težnjami, ki so prišle do izraza v odnosu do aktivnosti študentske organi-
zacije na ekonomski fakulteti. Na aktivu komunistov ekonomske fakultete, ki
so se ga udeležili tudi člani UK in OK ZKS, je bilo to tudi storjeno, vendar
zaradi internega značaja ta podpora študentskim akcijam ni bila zadostna, ne-
katerih profesorjev — komunistov pa niti ni prepričala in so jo kasneje ob iz-
bruhu afere Perspektiv izrabili, češ če bi nam takrat UK pustil, da zatremo
negativne tendence med študenti, bi vsega tega ne bilo. Na posvetovanju ko-
munistov ljubljanske univerze 2. aprila je univerzitetni komite še odločneje
ponovil svoje stališče, vendar so še potem posamezni komunisti — profesorji
izjavljali, da se z oceno univerzitetnega komiteja ne strinjajo, kljub temu,
da so bili na posvetovanju prisotni in ji takrat javno niso nasprotovali. Sedaj
pa so poskusili škodo, ki je nastala z »vdorom« Perspektiv na ekonomsko fa-
kulteto, naprtiti vodstvu univerzitetnega komiteja, češ da je študentskim funk-
cionarjem dajal potuho in da je zato fakultetni komite spustil stvari iz rok.
Pozitivnega bistva študentskih akcij še tedaj niso uvideli in so bili tako pri-
pravljeni ob borbi zoper ideje Perspektiv zatreti tudi vse pozitivno. Nam pa
žal, kljub prizadevanjem, tisti čas ni uspelo premagati teh, v bistvu birokratskih
teženj.
727
V.
728
Naslednja pomembna programska naloga, katere pobudnik in usmerjevalec je
bila Zveza komunistov na univerzi, je uvajanje nagrajevanja po delu in ure-
janje sistema financiranja pedagoške in znanstvenoraziskovalne dejavnosti na
visokošolskih zavodih. V zvezi z reševanjem te problematike, ki pomeni ustvar-
janje materialne osnove socialističnih družbenih odnosov na univerzi, je v pre-
teklih nekaj letih nastala vrsta pomembnih idejnih in političnih problemov.
Financiranja visokošolskih dejavnosti smo se namreč lotili prav na takšen
način, kakor ga je v razgovoru s predstavniki uredništva Vjesnika kritiziral
tov. Kardelj »Delo«, 26. julij 1964, in sicer smo šli izdelovat pravilnike o delitvi
osebnega dohodka in iskat ustrezne kriterije za nagrajevanje po učinku, preden
smo rešili vprašanje odnosov med družbo in ustanovo. Tako so univerza oziroma
fakultete financirane v bistvu še vedno proračunsko (čeprav iz sklada), ne pa po
opravljenem delu, potrebah in družbeni funkciji. Iz tega osnovnega nerešenega
vprašanja so nastajali resni politični problemi, ko so nekatere fakultete ostajale
zaradi neenake startne osnove ob vsakoletnem linearnem povečanju dotacije iz
republiškega sklada (le z majhnimi korekturami) leto za letom prikrajšane pri
dohodku. Prizadevanja in delovni rezultati kolektivov torej niso na noben način
vplivali na višino dohodka oziroma dotacije. Tako sta zlasti fakulteta za nara-
voslovje in tehnologijo in filozofska fakulteta neprestano prihajali pred univer-
zitetne in partijske forume z zahtevami po pravičnejši delitvi sredstev, vendar
se situacija zaradi togosti in imobilnosti samoupravnih organov univerze in UO
sklada za šolstvo izredno počasi spreminja. Kljub temu, da je univerzitetni ko-
mite na različnih aktivih najodgovornejših komunistov univerze in izven nje
obsodil inertnost univerzitetnih organov in sklada, ki se je kazala v tem, da so
prvi od fakultetnih organov, drugi pa od univerzitetnih zahtevali predloge za
ustreznejše kriterije, vendar se nihče ni čutil poklicanega, da bi preko samo-
upravnih organov organiziral razmišljanje o obstoječih problemih. Zaradi tega
se položaj celi dve leti ni premaknil z mrtve točke, mi pa smo na vsakem sestan-
ku ugotavljali iste probleme. Ne verjamem, da je na univerzi dosti ljudi, ki bi
bili proti načelu nagrajevanja po delu, medtem ko jih je bilo dosti, ki so javno
in za vogalom negodovali nad tem, kar je na univerzi nastalo in še celo nad iz-
redno počasnostjo pri reševanju nastalih problemov. Postavlja se vprašanje
odgovornosti univerzitetnega komiteja in višjih vodstev, ki niso tega vprašanja
dovolj energično postavili pred svoje, zlasti vodilne ljudi, ki so delali v ustrez-
nih samoupravnih organih. Prav v teh neuspehih, v oportunizmu in ležernosti
vodstev Zveze komunistov in posameznikov je treba iskati vzroke, da je ugled
Zveze komunistov utrpel resno škodo tudi med univerzitetnimi delavci in da je
prišlo deloma tudi do kompromitacije socialističnega načela delitve po delu.
Komunisti moramo danes odkrito pogledati tem dejstvom v, oči, upravičeno se
moramo vprašati, kako je moglo priti do tako usodnih napak. Prav gotovo
vsega ni moči pripisati izredni dinamiki družbenega razvoja, precejšnji zaple-
tenosti nalog in drugim objektivnim razlogom, zlasti omejenim materialnim
možnostim družbe kot celote. Priznati je treba, da je bilo v vrstah Zveze komu-
nistov in tudi zunaj ob planiranju in uvajanju teh globokih strukturalnih spre-
memb poleg konservativnih gledanj slišati tudi resne, argumentirane ugovore,
predloge in pripombe, ki niso bili ustrezno pretehtani. Zaradi tega se danes vsi
komunisti ne čutijo odgovorne za posamezne neuspehe, čeprav je vsem delov-
nim ljudem na univerzi jasno, da je za vsemi temi reformami stala Zveza ko-
munistov. Tu lahko vidimo novo potrditev zahteve, kako je važno boriti se za
demokratičnost v Zvezi komunistov — v skladu z načelom demokratičnega cen-
tralizma, če hočemo dejansko izbojevati bitko za demokracijo, za .^^amouprav-
Ijanje in proti birokratskim ter anarhističnim tendencam v družbi. Medsebojni
odnosi med ljudmi, ki se združujejo, da bi dosegli napredne družbene smotre,
morajo temeljiti na svobodni izmenjavi mnenj, le tako se lahko rodi resnična
idejna enotnost in pripravljenost za izpolnjevanje sprejetih nalog.
Nadalje je treba opozoriti na to, da organizacija in vodstva Zveze komunistov
na univerzi in izven nje z izjemo razširjene seje univerzitetnega komiteja 2.
aprila doslej niso pokazala dovolj pripravljenosti, da bi javno priznala določene
napake in neuspehe svoje politike, četudi so popolnoma očitni. Takšna sramež-
ljiva politika, temelječa na neiskrenosti do stvarnosti, trga vezi med delovnimi
ljudmi in komunisti, taka politika paralizira navznoter tudi Zvezo komunistov.
Boj proti takšni politiki bi moral biti ena izmed poglavitnih moralnih obvez-
nosti slehernega komunista.
VI.
V preteklem šolskem letu smo videli, kakp se je pozornost študentov v veliki
meri obrnila k širšim družbenim problemom. To se je zlasti odražalo v pisanju
in usmerjenosti študentskega lista »Tribuna« ter v delovanju Zveze študentov
na nekaterih fakultetah preko svobodnih kateder in drugih oblik dela. S tem
v bistvu pozitivnim premikom pa smo se na straneh študentskega lista in v
Zvezi študentov prvikrat srečali z določeno vrsto družbene kritike, ki je ni mo-
goče v celoti pripisovati vplivu revije Perspektive. V bistvu je tod le šlo za
zdravo nezadovoljstvo študentske inteligence z obstoječimi družbenimi problemi
in z njihovim re.ševanjem. Bilo je pretiravanja, nestrokovnosti itd., vendar mo-
ramo ugotoviti, da so večinoma mladi nezadovoljneži črpali svojo kritično raz-
položenje iz svojega lastnega doživljanja obstoječe družbene stvarnosti. Izrazit
primer takšne kritike je po mojem mnenju razprava na tribuni »O kmetijstvu«
v študentskem naselju. Ni mogoče reči, da so mladi proti naši deklarirani po-
litiki, proti programu ZKJ itd., pač pa jih moti včasih le prevelika razlika med
načeli in stvarnostjo. V vsem tem ogromnem potencialu kritičnega razpoloženja
pa je nastajala tudi kritika, ki ne sloni na socialističnih pozicijah. Do pojavov
kričanja zoper birokratizem in do demagoške ter posplošene kritike družbenih
problemov je lahko prišlo zaradi tega. ker se komunisti nismo dovolj vztrajno,
odločno in predvsem konkretno borili proti birokratizmu na univerzi in v druž-
bi sploh. Univerzitetni komite in ostala partijska vodstva so si v preteklih dveh
letih veliko prizadevala za uveljavitev nove vloge ZK, veliko truda smo vložili
v izdelavo statutov fakultet itd., vendar je bila in ostaja osnovna slabost našega
dela v tem, da je kritika naše stvarnosti preveč abstraktna in splošna, da bi
lahko konkretno učinkovala. Socialistične sile na univerzii se na tak način niso
mogle dovolj učinkovito upreti raznim elementom birokratizma v univerzitet-
nih organizmih, prav tako pa niso mogle usmerjati kritičnega razpoloženja de-
lovnih ljudi in študentov.
729
Ko so to kritično razpoloženje izrabili nekateri sodelavci Perspektiv, v katerih
je del študentov videl brezkompromisne borce za resnico, kritiko, demokracijo,
in so se nekateri očitno nanje tudi čustveno vezali, tedaj je vsako prepričevanje
o objektivnih konsekvencah njihovega delovanja učinkovalo kot bob ob steno.
Ne nazadnje tudi zaradi tega, ker so študentje sami občutili nedemokratične
postopke in poskuse dušenja kritike, ko so se borili za principialno reševanje
problemov (primer ekonomistov ob razčiščevanju problemov študijske reforme
in gmotnega položaja študentov, reakcija nekaterih profesorjev in rektorja
univerze, odklonitev Naših razgledov in Vprašanj naših dni, da bi objavili
članke študentov itd.).
Ko so se Perspektive letos spomladi pojavile na univerzi in so njihove politične
koncepcije v precejšnji meri že prišle na dan, mnogi študentje niso bili zado-
voljni z razlagami pojava Perspektiv s strani nekaterih vidnejših političnih
delavcev. V mislih imam razgovor Staneta Kavčiča s fakultetnim odborom ZS
na ekonomski fakulteti, razpravi Vide Tomšič na posvetovanju komunistov ob-
čine Ljubljana-Center (Delo, 2. april 1964) in na I. konferenci ZMS ter razpravo
Mitje Ribičiča na plenarni seji Okrajnega odbora SZDL Ljubljana (Delo, 10.
junija 1964). Študentje niso bili zadovoljni, po mojem mišljenju, ker so razlage
temeljile predvsem na okarakterizaciji delovanja posameznikov v Perspekti-
vah, najmanj pa na marksistični znanstveni analizi nastalega družbenega feno-
mena. Največ pozornosti je bilo posvečeno razjasnitvi objektivnih konsekvenc,
ki izhajajo iz navedenih koncepcij, kar je bilo v tistem času potrebno in nujno,
veliko je bilo tudi govora o moralni vrednosti posameznikov v Perspektivah,
češ da se je v njih nakopičilo sovraštvo do vsega naprednega, kar obstoja pri
nas, da so politični huligani itd. itd. Zelo malo ali nič pa ni bilo slišati o objek-
tivnih virih in koreninah nastalega družbenega pojava v naši stvarnosti. To je
bila občutna vrzel. Razlage so spričo tega, da študentje skupine okrog Per-
spektiv in njenega delovanja v preteklosti doslej večinoma niso poznavali, učin-
kovale bolj kot poziv na zaupanje v dano politično oceno, študenti pa niso bili
pripravljeni verjeti, da gre za politične huligane, da je vse skupaj »blef«, am-
pak so se hoteli o tem sami prepričati. Koliko jim je to utspelo in koliko so se
posamezniki za to res potrudili, je seveda drugo vprašanje.
Razen tega pa smo bili na začetku obračunavanja z negativnimi tendencami v
Perspektivah ter z vsesplošno in abstraktno kritiko v Tribuni iin med študenti
nasploh priča posameznim nastopom nekaterih komunistov (predvsem na I. re-
publiški konferenci ZMS ter na razširjeni seji UK 2. aprila), v katerih so poleg
večine upravičenih pripomb in kritik prišla do izraza tudi stališča in metode
diskusije, ki so absolutno nesprejemljive in ki so nam tudi povzročile mnogo
škode. Zanjo smo seveda odgovorni tudi vsi tisti, ki se s takimi stališči sicer
nismo strinjali, pa nismo takoj reagirali. Tu gre na primer za kritiko, ki je
ob dokazovanju takih in drugačnih napak Tribune navajala tudi »ilustrativno
dejstvo«, da nekateri uredniki Tribune sodelujejo tudi v Perspektivah (!).
Personalna povezava bi sicer morda res lahko »ilustrirala vsebinsko podobna
stališča dveh listov, vendar v tem primeru, ko je en list označen kot antisocia-
lističen (čeprav ne v celoti!), navajanje na ta način »kompromitiranih« imen
nujno izpade kot povsem nedopustno sumničcnje in poskus neutemeljenega
diskvalificiranja določenih ljudi, saj so ti ljudje v Perspektivah lahko odpirali
730
konkretno problematiko in to ne z antisocialističnih pozicj, kot je to poudaril
že tovariš Stane Kavčič. Prav tako je nesprejemljiv npr. poskus moralno diskre-
ditirati ljudi pri Tribuni, češ da se na drugih funkcijah niso kdovekako izka-
zali, da pa so pripravljeni veliko kritizirati.
Ker komunisti nismo zadosti hitro in javno udarili po teh poskusih, je proti-
akcija Tribune, ki pa je šla v drugo skrajnost, to lahko izkoristila in uspela:
iz vse (tudi utemeljene) kritike o njenem pisanju je izbrala samo zgoraj nave-
dene cvetke in udarila po njih. Na tak način se je resnično konstruktivno
in plodno razpravljanje o dejanski problematiki pisanja Tribune vedno bolj
oddaljevalo. Prav te, na obeh diametralno nasprotnih polih razplamtene stra-
sti, so najbolj onemogočile kakršen koli ustvarjalen dialog. Prav v razvoju do-
godkov okrog Tribune se najlepše vidi, kako usodno je na dogajanje vplivala
okoliščina, da nam kljub dobri volji in očitnim poskusom ni uspelo vzpostaviti
fronte proti birokratskim tendencam v Zvezi komunistov. To dejstvo je bilo
vseskozi najmočnejši argument v rokah kritično razpoloženih študentov in je
po mojem mnenju tudi odločilno vplivalo na to, da so se posamezniki demora-
lizirali in naposled izgubili zaupanje v Zvezo komunistov.
Na koncu naj opozorim še na neko značilnost, ki je ne gre prezreti. Študentje
so namreč v minulih mesecih, ko so šli dogodki bliskovito mimo nas in so se
razplamtele politične strasti na eni in drugi strani, pokazali izredno občut-
ljivost do metod, ki so jih uporabljale subjektivne sile v borbi proti negativnim
pojavom okrog Perspektiv. In to ne samo tisti, ki niso verjeli v pravilnost
politične ocene Perspektiv. Ostro so kritizirali nekatere postopke, ki imajo po
moralni plati izvor v Bakuninovem revolucionarnem katekizmu z osnovnim
motivom: za vsako ceno, na vsak način doseči zastavljeni cilj, to je potolči ne-
gativne težnje. Sem spadajo že omenjeni poskusi nekaterih posameznikov, zla-
sti pa še prekinitev predstave »Topla greda« v Križankah. Jasno je, da tega zad-
njega akta ni organiziral CK ali kak drug forum, prav tako pa je jasno, da so
bili organizatorji izpada komunisti in vsi vemo, da se ZK kot organizacija v
celoti — z izjemo posameznih protestov na univerzi — ni javno opredelila
proti te vrste metodam politične borbe. Nemogoče je, da komunisti v boju
z negativnimi težnjami uporabljamo enake metode kot njihovi nosilci. Prav
taki posamični poskusi nekaterih komunistov so nam doslej povzročili največ
škode, ker zbujajo dvom v poštenost naših namenov. Borba naprednih sil mora
temeljiti na resnici, na komunistični morali, če hoče zmagati. Da je to tako zelo
važno, se je doslej na univerzi že pokazalo, kajti že danes se vidijo rezultati
skrajno nestrpnih in birokratskih reagiranj in prav tako rezultati strpne, od-
krite in načelne politike do omenjenih pojavov.
731
Vladimir Kavčič
V službo sta prišla Dimitrij in Zorž hkrati. Novi vratar, ki je s tem dnem
začenjal svojo preizkusno dobo, je oba, posebno pa še Zorža kot svojega pred-
hodnika, zelo temeljito preiskal. Med tem se je smehljal na svoj poseben način,
v katerem je Dimitrij odkril zadrego vseh začetnikov, pravzaprav svojega last-
nega dvojnika. Dobra volja, ki se mu je ob tem zbudila, pa je trajala le nekaj
trenutkov- Razlika med preiskovanjem enega in drugega je bila preveč očitna,
da bi jo mogel spregledati. Novi vratar je Zorža dokaj spretno objel okrog
ramen, nato pa z rokami zdrknil do tal. Pri Dimitriju pa mu očitno ni šlo za
to, da bi ugotovil, kaj skriva, temveč mu je Otipaval vsak del oblačila posebej,
kot da ga zanima kakovost samega blaga. Kakor vselej je bil Dimitrij tudi zdaj
prepričan, da ima to svoj pomen. Nedvomno je bil vmes neki sporazum, iz
katerega je bil on izključen. To ga sicer ni vzradostilo, tudi bolelo ga ni več.
S seboj je nosil skrivnost, ža katero še nihče drug ni vedel. Obljube, ki mu jih
je bila dala Tilly, so polagoma, toda vztrajno pridobivale na pomenu. Ze med
potjo v službo ga je bilo zamikalo, da bi jih razodel Zoržu. Toda pravočasno
se je domislil, da mu v tej zvezi Tilly ni dala nikakega pooblastila. Obenem
pa se mu je zdelo prav nemogoče, da bi nenadoma bilo vse odvisno ravno od
njega samega. Prvi občutek zadoščenja se je neopazno prelevil v zaskrbljenost,
ki ga je spremljala še tudi pozneje, ko je že sedel v svoji pisarni. Se vedno
ni imel pred seboj nobene neposredne naloge, vseeno pa se je sedanje čakanje
razlikovalo od prejšnjega. Zdaj je vsaj približno že vedel, v katero smer se
bodo razvijala njegova prizadevanja. Za kakšen določen načrt zdaj še ni bilo
časa, kajti vsak hip bi lahko vstopil kdo od predstojnikov. Tedaj je želel biti
svež, neobremenjen s svojimi lastnimi željami, kajti te v nobenem primeru
niso mogle biti prave. Resnični dogodki so vselej presegali predvideno. Razen
tega je bil prepričan, da je tisto, kar hoče on, samo del skupnega načrta, ki
ga smotrno izvajajo iz nekega središča. Bil je pripravljen podrediti svoja
hotenja, če bi bil mogoče cilj doseči drugače.
Sedel je mirno, podpiral glavo z rokami in poslušal. Želel je slišati kakršen
koli glas. Inšpektor Kos se mu je zdel kar imeniten možakar in prepričan je
bil, da se mu bo ob prihodu prijazno nasmehnil. Prevzela ga je slutnja, da se
Tavanje
732
vse obrača na bolje. Po kateri koli plati si je to skušal razložiti, mimo Tilly
ni mogel. Ona mu je odprla pot, čeprav samo po službeni dolžnosti. O njenih!
nagibih niti ni poskušal soditi. Bil je prepričan, da ga takšno preudarjanje ne ;
bi pripeljalo nikamor. |
Dolgo je ostal sam, vendar ne tako dolgo, da bi se bil mogel dokopati do enega ;
samega sklepa. Potem so se nenadoma oglasili kurirji. Pet ali šest močnih, i
širokoplečih fantov, ki jih je vodil Enoroki, se je brez trkanja hkrati zrinilo j
skozi vrata. Molče so ga obkrožili, uprli roke v boke in zvesto spremljali vsak
gib Enorokega. Dimitrija je ob tem sicer posilil smeh, vseeno pa je bil pre-
pričan, da bi na prvo besedo Enorokega že planili nanj in ga zmleli v sončni
prah. Nasprotno pa ga je Enoroki pozdravil zelo prijazno in spoštljivo, vprašal, ;
če si sme prižgati cigareto, in naznanil, »kot mu je bilo naročeno^«, da bodo :
začeli v pisarno prinašati arhiv nekega oddelka, na katerem bo delal tudi '
Dimitrij.
I
Dimitrijeva zavest je vsaj na videz nekoliko zrasla. Pred Enorokim zdaj ni j
bil več zasebnik s svojimi majhnimi skrbmi, temveč že eden od vzvodov \
Ustanove. Seveda se pa obenem ni nehal zavedati, da so mu utvare zelo zelo ^
potrebne. Igra, ki jo je igral s samim seboj, je bila zapeljiva. Obljuba, sama 1
po sebi še vedno prazna, je mogla, če bi on pristal, spremeniti njegovo notranje |
razpoloženje, in potem se je lahko vdajal prepričanju, da so se spremenila '
dejanska razmerja in njegov osebni položaj.
Na ukaz Enorokega so se kurirji spet zrinili skozi vrata, in preden se je Dimitrij i
mogel odločiti, v kateri kot bodo zlagali akte, so se že vrnili z ogromnimi ^
svežnji, zloženimi drug vrh drugega. Takoj je bilo jasno, da ne bo zadostoval i
en sam kot, niti polovica sobe ne. V desetih minutah je bil že skoraj ves i
prostor natrpan s papirji, prazen je ostal le še ozek hodnik okrog mize in
pot do vrat. Vzdušje v pisarnici se je na mah spremenilo. Kljub tišini, ki je >
nastala po odhodu kurirjev, se je Dimitriju zdelo, da ni več sam v sobi. Od
časa do časa je zašumel ta ali oni papirček, kot da se z njim poigrava veter.
Pričakoval je tudi, da bo iz papirja kdo spregovoril, kajti v tolikšnem kupu j
bi moralo biti tudi nekaj živih besed. Nekdo bi naposled moral tudi nadomestiti !
zvočnik, ki je bil zdaj poln papirja. j
Tišino pa je prekinil inšpektor Kos, ki se je pojavil na vratih. Mei si je roke •
in zadovoljno kimal.
— Vidim, vidim. . . Zdaj se je začelo. Jaz ti lahko samo čestitam. Dela na ;
pretek, to čutimo vsi. Le da bo tebe zadelo tako kmalu, nisem pričakoval. I
Sicer pa je to povsem normalno. Nove, mlade moči naj nosijo težo, na mladih
ramah sloni prihodnost... Inšpektor je potipal nekaj svežnjev in se znova'
obrnil k Dimitriju: — Gotovo nisi vzdržal prekrižanih rok in si že malo i
pokukal, kaj je v tem ali onem, kajneda?
7331

— Priznam, da nisem, je lahkotno odvrnil Dimitrij.
— Tudi prav. Moja naloga je ravno v tem, da ti pojasnim tvojo dolžnost. Ni
niti lahka niti kratkotrajna. Opraviti jo moraš popolnoma sam- Takšen ukrep
terjajo posebni razlogi. Ni potrebno, da bi jih našteval na dolgo in široko, ker
so razumljivi sami po sebi. V tem času, ko boš opravljal to delo, ne boš mogel
sprejemati nobenih obiskov, tudi uradnih ne. Med delovnim časom boš lahko
zapustil sobo le izjemoma. Kdaj, bom odločil jaz. Ze vnaprej te opozarjam,
da me ne nadleguj s predlogi, ki jih ni mogoče uresničiti, čeprav bi to bilo
v moji moči. Položaj ti je znan in ne boš mi delal novih težav. Sedanje stanje
je zadosti razumno, sprejemam ga, ker ni druge možnosti, toda to se tebe
tiče. Zgodilo bi se ti namreč lahko, da bi delal zaključke. Ti bodo vsekakor
zmotni in jaz bom prvi, ki se jim bom uprl. V tem pogledu name ni mogoče
računati. Vzroki so prav človeško običajni. Spoznal sem, da nima smisla...
Svetujem ti, da se predaš, vdaš samoti, dokler vse to ne bo mimo- Ukazano mi
je, naj te najstrože nadzorujem. Navodila bom izpolnil do potankosti. Razumel
boš, da ne zaradi tebe ... Tu v steni pa so še ena vrata, ki jih najbrž nisi
še opazil. V sosednji prostor vodijo. Tako kot ga ni imel ta, tudi oni nima izhoda.
Tja boš odlagal izgotovljene spise. Gre za poseben način spodbujanja k delu.
Vsak hip boš lahko imel pred seboj prostorninski obseg že opravljenega in ga
primerjal s tistim, kar še preostane. Veselje nad uspehom ni prazna marnja.
Hočemo ti ga omogočiti, če si ga boš znal zaslužiti. Zdaj pa k stvari: Tu je
okrog dvatisoč osemsto zavojev. Vsi so povezani, da se njihova vsebina ne bi
premešala. Na vsakem je rimska številka. Ne sprašuj, kaj pomeni. Na dveh
in dveh zavojih sta številki isti. Prvi del tvoje naloge je v tem, da boš v kupu
poiskal pripadajoči si dvojici. Opravek je povsem mehaničen. Nobenega zago-
tovila nimamo, da je zavojev res na pare, a četudi jih je, ni rečeno, da si
ustrezajo. Najbrž bo ostalo nekaj svežnjev, ki jih ne boš mogel uporabiti.
O njihovi usodi bova odločila skupno, se pravi jaz. Takšne primerke varuj
posebno skrbno. Nikoli ni mogoče predvideti, s kakšnimi nameni prihajajo
sem drugi...
— Nihče razen domačih ..., je pohitel Dimitrij.
Inšpektor se je nekoliko sklonil in ga ljubeznivo motril izza očal-
— Nikomur ne zaupam, niti samemu sebi ne... Dalje: Ko boš imel zbrane
dvojice svežnjev in jih boš razvezal, boš ugotovil, da so to pravzaprav seznami
prebivalcev našega mesta. V novejšem svežnju so samo imena, v starejšem pa
so poleg imen še najrazličnejša znamenja, največ modre in rdeče kljukice.
Seznama boš primerjal med seboj. Vsako ime iz novega seznama, ki ga Soš
našel v starem, boš tam obkrožil z rdečim svinčnikom. Videl boš, da so seznami
zelo podobni, delo ne bo težko. Pri tem mislim na delo samo, ne pa na posle-
dice, ki jih bo imelo. Teh si ne moreš predstavljati. Zato boš vsako potezo
734
opravil z največjo odgovornostjo. Ce v takih primerih ugotovimo napake, ne
poznamo šale. Zadostuje ena sama . . . Imaš kakšno vprašanje?
— Skladovnica teh seznamov je velikanska, svežnji so nabuhli, je rekel Di-
mitrij, vendar njegov glas ni izražal pomislekov ali omahovanja. — Potreboval
bom dosti časa, da se bom pregrizel skoznje.
— Točno! je pribil inšpektor, — a ne gre za to, da bi zavlačeval. Pohiteti
boš moral.
— Pred kratkim sem zvedel, da mi mislijo dodeliti neko posebno nalogo...
— Kdo ti je pripovedoval?
— Tilly sama . . . Vprašanje je namreč, če bom zmogel vse... Ce so vajina
navodila vsklajena ...
— Ce sem nekoliko indiskreten, lahko priznam, da za tem projektom stoji
načelnik Edvin. Tilly samo izvršuje njegova navodila. Zanima me, kaj ve?
Ta ženska ima do tebe očitno slabost. . .
— Obvestila me je, naj bom pripravljen na samostojno delo.
— Nič drugega? Tudi to delo, ki ga boš opravljal zdaj, ti je odredila Tilly.
Tu sva ti in jaz brez moči. Pravzaprav drugače: Odlašanje je včasih znak
slabosti. Na tvojem mestu bi bil s to ugotovitvijo zelo zadovoljen. Ena polovica
Tillyne narave se ne sklada z drugo. To moraš izkoristiti. Čimbolj odlašaj,
prikupi se ji, pleši okoli nje, poljubljaj ji noge, žlezi k njej v posteljo in
zamiži, če te ne mika. Nekateri trdijo, da je v postelji čudovit. Te iluzije si
ne more privoščiti vsakdo, ti pa si jo lahko. Jaz ne bi okleval niti za hip-
Zavedaj se, da so njeni zadnji sklepi v nasprotju z njenimi prejšnjimi. To ti
marsikaj razodene ...
Med govorjenjem se je bil inšpektor močno razvnel. Njegov glas je izražal
pravo notranjo ihto, ki ji ni manjkalo prepričevalnosti. Obenem pa je bil ves
čas kakor odsoten.
Dimitrij je ostal miren, njegova zvedavost ni premagala nezaupanja. Po kratkem
premisleku je mirno vprašal:
— Potemtakem smo vsi podrejeni Tilly? In vendar je vaš položaj višji od
njenega.
— Tudi ti boš še spoznal, kako zelo smo vsi odvisni od Tilly. Vseeno je, kateri
del njene narave jemlješ v obzir. Vendar ta spoznanja nič ne koristijo. Kaj
je navsezadnje Tilly sama po sebi? Kaj je v resnici? Slučajno je tu dobila
službo. Prej je bil na njenem mestu neki moški. Osebnost sicer daje delovnemu
mestu svoj ton, toda v bistvo ne poseže. Neke noči je padel pod vlak. Na odprti
progi, pri mestecu, ki leži severno od tod ... Spet sem se zaklepetal. Tvoja
bližina deluje pogubno. V nas starejših se skriva neki vrag, ki nam ne da
735
miru. Noče in mora razbijati iluzije, preganjati naivnost. Zato da bi se čimprej
znašel na naši ravni. Ne! Dovolj!
— Ce sem vas razumel prav, so odnosi pri nas zelo zapleteni. Cemu pa imamo
sistem medsebojne odvisnosti, če velja samo navidezno?
— Namen je bil pravi. . . Razumel pa nisi niti tretjino tega, kar sem ti pripo-
vedoval. Kvečjemu, če preziraš svojo lastno osebo?
— Res, precej ... Drugače ni mogoče.
— Samo drugače je mogoče. Zdaj grem ... Poklical bom Tilly. Pred začetkom
ti želi dati še nekaj napotkov ...
Ze je izginil med vrati. Šele zdaj je Dimitrij od začudenja odprl usta. Inšpektor
Kos ni bil več isti človek, kot ga je spoznal ob prihodu v to službo. Ravnokar
se je z njim pogovarjal, a tega niti opazil ni. O tej spremembi bi moral raz-
mišljati ... Kaj je tu resnično? Eno ali drugo? Morda nič. Ce so resnične
Tillyne obljube, potem je inšpektor morda zavohal, da se bo moral spet nekomu
podrediti. To možnost pa je mogel sprejeti vsaj na dva načina. Z odporom, ker
ga ogrožajo, ali s pristankom, ker se mu zdi ukrep nujen in v bistvu ne pri-
zadene niti njegove osebnosti niti njegovega položaja. Za stvar gre. .. Kot
da bi ne bilo še drugih možnosti...
Rahlo trkanje na vrata je že prekinilo tok njegovih misli: Kakor običajno, na
tem mestu o ničemer ni bilo mogoče razmisliti do kraja. Zdaj si tudi ni mogel
tajiti, da je Tilly vendarle zapustila v njem neke čustvene sledi. Ta hip ni več
mogel dvomiti o njej in o iskrenosti njenih prizadevanj. Spominjal se je
njenega telesa in tistih črt njenega obraza, ki bi lahko bile zapeljive ... Re-
snično. Vstopila je Tilly, prav takšna, kot si jo je želel: vedra, nasmejana,
z leskom v očeh, ki je obetal iskrive domislice. Doživetja prejšnjega dne so bila
potisnjena v ozadje. Občutil je celo nekaj krivde.
— Dragi moj, ga je pozdravila Tilly in se spretno zasukala na petah, da ji
je široko svetlo, modro krilo zavihralo po zraku in se skoraj dotaknilo njegovih
ramen. — Vsak dan, ki ga lahko preživim v tvoji bližini, je zame posebna
radost. Sklonila se je nadenj, da bi ga poljubila. Dimitrij pa je začuden in
prizadet raziskoval izraz njenih oči, gube na čelu.
— Takšnih užitkov si lahko privoščite še mnogo, je odvrnil zamišljeno. — Ce
se ne pripeti kaj posebnega, bom še dolgo v vaši bližini- Morda leta in leta ...
— Kdo ve?
Obrnila se je vstran in pogladila visoki kup spisov.
— Danes so mi napolnili sobo.
— Dela imaš za ves mesec. Uredila sem tako, da te v tem času ne bo nihče
nadlegoval. Razen mene, seveda. Ce boš dovolil. Oprostiti mi moraš to majhno
slabost.
736 ,
— Vse razumem, vendar mi ni jasno, da na takšni Ustanovi, kot je naša, osebna
nagnjenja lahko usmerjajo in oblikujejo položaj in delovanje posameznika.
— Neosebnih nagnjenj ni, — je Tilly mirno zavrnila očitek. — Lahko domnevaš,
da se popolnoma zavedam vsega, kar počenjam, skupaj s posledicami. Vse,
kar delamo v tej hiši, je odobreno na najvi.šjem mestu. Vendar uradna dosled-
nost, nepopustljivost, če hočeš, brezdušnost, ne morejo izčrpati vse naše dejav-
nosti. Osebne simpatije obstajajo. Ce ne škodujejo skupnim prizadevanjem, jih
ne preganjamo. Lahko so celo koristne. Ali ni prijetno sodelovati z ljudmi, ki
so drug drugemu naklonjeni? Prijateljsko razpoloženje dviga delovno vnemo.
Ali bi imel namesto Kosa, Zana in Zorža rajši druge sodelavce?
— Drugih niti ne poznam ...
— Torej mi pritrjuješ. Jaz imam prav.
— Da. Opazil sem... Se nekaj . . . Ali naj tale kup papirja pomeni, da je
naloga, o kateri sva govorila včeraj, odložena?
— Nikakor ne. Tega kupa papirja, kot ga imenuješ ti, ne bi podcenjevala. To
pravzaprav ni papir. Človeške usode so, prenesene na papir- Za nas so to
izredno važni podatki in za tiste, na katere se nanašajo, tudi. Le da mi skrbimo
za skupno korist. Prav zato mora biti to delo opravljeno kar najbolj vestno.
Zaupam ti, zato sem ga naložila tebi. Nobenega pomena nima, če te pri tem
kdo moti. Ce si ne želiš miru, pa tudi lahko uredimo, da bodo prihajali. Ker
boš moral hiteti, bi ti to škodovalo. Vsak trenutek je dragocen. Tvoj lastni
interes se sklada z ukazom. Kajti potem pride na vrsto tisto, kar sem ti omenila
včeraj. Zdaj si pred preizkušnjo. Jo želiš prestati? Hočeš dokazati, da se znaš
podrediti, stisniti zobe?
— Iz vaših ust zveni to kot šala. Besede nimajo tistega zvena, kot bi ga morale
imeti zaradi svojega pomena. Se malo, pa bom dvomil o vsem, čepi-av sem to
nekoč že opustil.
— Da, je rekla Tilly, vendar to ni pomenilo, da mu pritrjuje- Njen pogled,
stvaren in miren, se je mudil nekje daleč. — Bedasto vprašanje, ker nanj ne
morem odgovoriti. Dvomiš o svojem obstoju? To niti ne bi bilo tako slabo...
Potem se je obrnila k njemu in ga objela okrog vratu. — Ne blebetaj neumnosti.
Razumi že vendar, da je vse, kar počenjam, zaradi tebe. Več ni v moji moči.
Saj ti niti sam ne veš, kako je s teboj.
— Prav rad verjamem. Dimitrijev glas je postal piker. — Toda kaj počenjam
tu, če je vse odvisno od najinih sedanjih prizadevanj in se je vse drugo
razblinilo?
— Uvrščen si med tiste, ki morajo svojo preteklost neprestano potrjevati.
Zato se ti morda zdi, kot da je nimaš. Pravzaprav je res nimaš. Ni priznana.
Važno je, kaj boš napravil zdaj.
— Ce bi vsaj to bilo res...
737
— Seveda ni, ker zavračaš ponuđeno roko. Sem so premalo trudila zate? In
drugi? Od načelnika do kurirja?
— Ne bo držalo. Vsi so prihajali sem z nekakšnimi čenčami, ki jih je bilo
mogoče samo zavrniti. Prepričan sem, da vi ne bi storili drugače.
Tilly je omalovažujoče zamahnila z roko in odšla. Dimitrij je prisluškoval
njenim korakom, ki so drobili skozi inšpektorjevo sobo, in čim bolj so se odda-
ljevali, tem bolj je bil prepričan, da nima razloga za nezaupanje. Zdaj mu je
bilo dokončno jasno, da ga je prejšnjega dne pustil na cedilu le njegov lastni
želodec. Nič drugega. Obenem se je tudi že domislil, koliko dragocenega časa
je zapravil to jutro. Nemudoma je vstal, si zavihal rokave in se vrgel na delo.
Prvi zavitek aktov, ki mu je prišel v roke, je nosil številko triinsedemdeset.
Položil ga je na mizo. Vsi naslednji pa so že segali čez tisoč. Razvrstil jih je po
stolu in po vsem praznem prostoru, kolikor ga je bilo še ostalo, vsega za komaj
dvajset svežnjev. Ker je bila soba skoraj do vrha natrpana z akti, si je komaj
napravil toliko prostora, da jih je prelagal z enega kupa na drugega. Vsak
sveženj je primerjal s tistimi, ki so že bili razgrnjeni po tleh. Njihove številke
je kmalu znal na pamet. Preložil je kakih dvesto zavojev, ne da bi našel eno
samo številko, ki jo je iskal. Hitel je vse bolj in bolj, ker se mu je zdelo, da bo
v naglici vendarle ujel pravo. Kmalu se mu je srajca začela oprijemati života,
pot ga je oblival v curkih. Počasi, ne da bi se zavedal od kdaj, se je vanj selil
nemir, strah. Kajti možnost, da bi na.šel vsaj eno od iskanih številk, se mu je
zdela vse manjša in manjša. Premetal je komaj dobro tretjino svežnjev, ko
se je oglasil zvonec. Delovnega časa je bilo konec. Zvonec je bil tega dne nekako
hreščeč in porogljiv in Dimitrij se ni mogel odločiti, da bi zares odšel- Se nikdar
prej, odkar je sedel v tej pisarni, se ni tako jasno zavedel, da je pravzaprav
neuspešen. V brezdelju je zapravil že vrsto dni in zdaj, ko se mu je ponudila
prva možnost, da popravi zamujeno, naj odide? Ne! Znova se je zagnal med
svežnje, kakor da na vsem svetu ne obstaja nič drugega. Preteklo je še kake
pol ure, toda — nič!
Tedaj je nekdo vstopil. Njegovo prisotnost je Dimitrij zaznal šele tedaj, ko je
bil že v sobi. Ker je čepel s hrbtom obrnjen proti vratom, je najprej opazil
velike izhojene čevlje in do kolen oškropljene hlače, še mokre od mestnega
blata. Iz tega zornega kota je bil prišlec neznan. A tudi odveč. Kajti kršil je
Tillyno in inšpektorjevo zapoved. Dimitrij se je ozrl kvišku le zato, da bi
vsiljivca spoznal in zapodil. Bil je 2an in smehljal se je tako dobrodušno, da
bi bila strogost neumestna.
— Kaj še počenjaš tu? Nisi slišal zvonca?
— Iščem, je odvrnil Dimitrij malodane zaprepadeno. — Dobil sem delo, ki
ga moram opraviti v najkrajšem času. Razen tega mi tudi obiskov niso pripo-
ročili. Mudi se mi, skrbeti pa moram tudi za tajnost.
738
— Aha. Zan je omalovažujoče zamahnil z roko- — Vselej tako rečejo, mislijo ;
seveda drugače. Meni ni treba ničesar skrivati, ker me enostavno ne zanima, i
Številke so številke. Po dve in dve enaki iščeš, da bi stare podatke prenesel na :
nove sezname. Pri tem pa niti ne veš, kaj pomenijo znamenja, ki jih boš i
vpisoval ... j
— Takšni razgovori so mi nekoliko zoprni. Vsi smo tu, da opravljamo svojo
dolžnost, ne pa zato, da bi skušali omalovaževati ali izpodkopavati drug
drugega...
— Pred menoj se ni treba napihovati. Vem, kdo sem in kaj sem. Te sezname
sem sestavljal jaz. Vse prebivalce našega me.sta lahko najdeš v njih, razen nas.
Mi smo zapisani drugje- J
— Vem, inšpektor Kos ...
— Tudi to, haha ... A jaz sem ti pravzaprav prišel povedat, da lahko zapreš ;
barako in greš. Spodaj te čaka Zorž. :
— Ostal bom do večera. "
— Nikakor ne. Načelnik Edvin je prepovedal vsako popoldansko delo. Ti i
prostori se popoldne uporabljajo v druge namene. Le načelniki in njihovi po- j
močniki lahko delajo do večera in tudi ponoči, če je treba. Te je kdo od njih i
morda pooblastil...? Imaš pismeni nalog? Vem, da ga nimaš- ¡
Dimitriju ni kazalo drugega, kot da popusti. Njemu je prva naloga v resnici ''
pomenila mnogo več kot samo delo. Toda kaj ...? Zan ga je meni nič tebi nič
zgrabil pod pazduho in ga odvlekel po stopnicah navzdol. Medtem ko sta spodaj
čakala Zorža (ta se je bil očitno nekje zamudil), je občutil prav telesno neugodje, i
ker so ga odtrgali od dela. Sam sebi je bil odveč, vznemirjen, nepotešen in ':
zmeden, a vendar ni v sebi našel nobenega razloga, s katerim bi lahko ugo- :
varjal Zanu.
— Resnost ti ni v prid, je mimogrede ugotovil Zan. — Ce bi se zgledoval po \
meni ali po Zoržu, bi se tvoj položaj precej spremenil. Zdi se mi pa, da vztrajaš j
pri svojem. Nekatera spoznanja pridejo prepozno. Se se boš spomnil mojih ;
besed. Nekoliko mi je žal, da je tako, zlasti še, ker smo ti bili nekoč vsi nekoliko j
podobni. I
Dimitrij je ostal hladen. i
— Z Zoržem imata najbrž skupen opravek. Ne bi vaju rad nadlegoval.
— Ne, je odločil Zorž, ki je prav tedaj pritekel izza vogala. — Končno smo ,
našli nekaj prostih uric, da lahko v miru posedimo in se pogovorimo. Krčma !
V pristanu nas že čaka! j
Skozi glavna vrata se je na ulico leno primajal vratar. Roke je malomarno [
tiščal v žepe, lase pa je imel zmršene in še zdehal je, kot da so ga ravnokar \
prebudili iz najtrdnejšega spanja. ;
789 Ì
— Eden od vas mora biti Zan ... Kliče ga inšpektor. t
Zan ni utegnil niti odgovoriti. Brez pomisleka je pri priči stekel v vežo. Le
Dimitrij je nekoliko začudeno strmel za njim. |
— Pojdiva, je dejal Zorž. — Stari ga bo zadržal. Zdaj je dober do jutra- Nič j
hudega, tudi sama bova opravila. Z vetrom v krmo bova zajadrala v najin |
pristan. Ze se mi cedijo sline. Seveda, ti si nov . . . Naš načelnik je dopoldne ■
V pristanu sprejemal neke goste. Kot je ob takih priložnostih navada, jih je pri- \
merno pogostil. Dobra polovica jedi vselej ostane. Poznam nekaj strežnikov^
v pristanu, pa sem si zagotovil, da bova smela tudi midva pokukati v njihov '
lonec. Prekleto sem si že zaželel mesa .. • Zdaj pa bojni načrt! Prihajava seveda i
službeno. Služabniška svojat bi se naju sicer kar prehitro odkrižala. Vem, da
so se že nažrli in še za svoje ljubice so dali na stran kakšen masten grižljaj.
Potem jim seveda ni nič ostalo. Videl boš. meni se vseeno ne bodo upali upirati. <
Naročil sem za tri . . . Prekleto sem si že zaželel mesa! Ti ne? Se ti kruh in zelje
še nista uprla? Odkar si tu, še nisi imel kaj drugega v ustih ... |
— Pač- Včeraj. Jedel sem meso, če se ne motim, in priznam, da me zdajle j
tvoja pojedina prav nič ne mika. Rad bi se izognil vsakemu nepotrebnemu za- ;
pletu. Ne počutim se preveč dobro. *
i
— Nesmisel! je vzkliknil Zorž. — Tu gre vendarle samo za nekoliko nenavadno !
kosilo in za steklenico vina. Tu mora naša strogost popustiti. Povabil sem te
jaz in zelo rad sprejmem tudi vso odgovornost za dober kos mesa, ki je j
rdečkasto zapečen in prijetno diši po masti. Kar tule za vogalom! i
Pograbil je Dimitrija za suknjič in ga vlekel za seboj. Tudi pozneje, ko se ta :
ni več upiral, ga ni izpustil. Spotoma pa je tudi brez prestanka govoril.
— Jasno! Včeraj si bil pri Tilly! Nič mi še nisi pripovedoval, kako te je spre- |
jela. Kogar koli je doslej že povabila na dom, vsi so bili zelo zadovoljni. Njena 1
kuhinja je znana. Načelniku Edvinu ne dovolijo, da bi se hranil s puščobo.'
V tem tiči posebna modrost, ki je pa jaz še nisem zapopadel. Modrost pa je :
nedvomno. Tako mora biti. Ce bi se naši predstavniki hranili enako kot mi, bi '
se tudi enako znojili, imeli bi iste bolezni. Zelo enostavno, če ne že kar pro- ,
staške bolezni, ki se ne bi skladale z njihovim položajem. Zavozlala bi se jim
čreva, kot se bodo tebi ali meni, počil bi jim želodec, ali pa bi dobili tuber- '
kulozo, in z njihovim ugledom bi bilo konec. Zanje so posebne bolezni: lenoba |
na vranici, zamaški v žolčnih ceveh, srčni infarkt, nikakor pa ne arterioskle- ;
roza. Je že tako, vse ima svoj smisel... Pa Tilly? Si spal z njo? ]
— Ne bi rekel. Ves čas nisem zatisnil očesa, čeprav me je zelo mikalo.
— Da, seveda .. . Potem je bila s teboj še posebej zadovoljna- Druge tako [
izmuči, da se ne morejo upreti spancu. Ko jih vrže s postelje, so kot ožeta cunja, j
Včasih kdo še odtava iz vile, a ne pride daleč. Že sem jih videl, ko so spali na
740 ^
pločniku. Vrata na vrt so bila odprta, prihajali so psi, jih ovohavali in lizali,
včasih je kateri tudi dvignil zadnjo taco. Raztrgali pa niso nikogar. Vonj po
Tilly jih je varoval. Bistri so, kaj? Potemtakem, fant, lahko upamo na boljše
čase. Privoščim ti jih. Upam, da tedaj ne boš pozabil name. Roka roko ... Jaz
nisem imel prilike. Ni me opazila, čeprav sem se ji nastavljal. No, poglej me!
Ali mi kaj manjka? Prekleto!
— Najbrž se sploh nisem izkazal, je zamišljeno pojasnjeval Dimitrij. — Od
mene ni nič zahtevala ... Danes pa sem dobil delo, kar morda kaže, da me ne
misli zavreči. Sploh je ravnala z menoj dokaj spoštljivo.
— Delaš torej? Prepisuješ staro poročilo ali celo sestavljaš novo?
— Dopolnjujem neke sezname. Ce ni skrivnost...
— Po številkah?
— Kako si mogel uganiti?
— Ha, jaz sem star maček ... Tudi ti si najbrž že razmišljal o smislu tega dela.
Ali ne vidiš v tem neko posebno znamenje? Nevarnost, da se boš za lep čas
izločil iz javnosti, od prijateljev in znancev, da boš v svojem razumevanju
vsakdanjih pojavov zaostal, in vprašanje je, če se jim boš mogel še kdaj z uspe-
hom posvetiti...?
— Ukaz je tak, je lakonično odvrnil Dimitrij. — Izpolnil ga bom do zadnje
podrobnosti. To je edina pot k skupnemu cilju.
— Dobro, dobro. Poskusiva drugače: Najbrž si dobil polno sobo aktov in zdaj
iščeš dopolnjujoče številke. Pa si že katero našel?
— Delal sem šele nekaj ur- Prepričan sem, da bom uspel. Vsako drugo možnost
že vnaprej izključujem. Ne smeš prezreti, da je to prva večja naloga, ki sem
jo prevzel. Opravičiti moram zaupanje.
Nenadoma Zoržu ni bilo več do tega, da bi še zastavljal vprašanja. Postal je
zamišljen, Dimitriju pa se je zdel utrujen. Strmel je predse in spregovoril šele,
ko sta se približala krčmi V pristanu.
— Prekleto se mi bo prilegel dober kos mesa!
Krčma V pristanu ni bila v kleti, kot je pričakoval Dimitrij. Morala sta se
celo povzpeti po ozkih in strmih stopnicah brez ograje, zaradi česar se je
marsikoga, ki se je spuščal navzdol, lotevala vrtoglavica. Zorž in Dimitrij temu
nista posvečala posebne pozornosti, čeprav sta videla, kako je neki gost na
zobe telebnil v vežo. Močan gostilniški vonj, ki je kakor nevidna koprena
obdajal hišo, ju je nagajivo ščegetal po grlu. Molče sta požirala dolge sline.
Resnost in napetost na njunih obrazih se je za spoznanje poostrila. S prežečimi
pogledi sta preiskovala okna in vrata, se ozirala nazaj na ulico in v poslopja
na nasprotni strani ulice, kot da si ne mislita dovoliti nikakega presenečenja.

741
Krčma je bila nenavadno snažna, tla tako zglajena, da Dimitrij skoraj ni
znal hoditi. Gostov ni bilo- Kamor je segel pogled, ni bilo opaziti drugega kot
snežno bele ploskve pogrnjenih miz s šopki cvetic in z bleščečim jedilnim pri-
borom. Dimitrij je sklepal, da tu nekoga pričakujejo, a nikakor ne njiju. Mir
je bil res nenavaden; od nikoder ni bilo slišati ne glasu ne šuma, razen tistega
ki sta ga povzročala sama. Ko se je prikazal strežaj, neslišno kot prikazen,
izza vogala, ves v belini, iz katere so žareli samo temnejši brki, z ugaslimi očmi
in z upognjenim tilnikom, se Dimitrij ni mogel več obvladovati. Planil je
kvišku, v službeno držo, a ga je Žorž z ostrim udarcem pod rebra še pravi hip
spravil nazaj na stol. Tedaj šele se je zavedel, da počenja neumnosti. Kajti
Zorž je sproščeno in samozavestno počakal na natakarjev pozdrav, nato pa mu
namignil, in komaj sta se Zorž in Dimitrij utegnila spogledati, sta že opazila
skupino belo oblečenih in enako velikih strežajev, korakajoč v taktu, vsak
s svojim pladnjem na rokah. V hipu je bila miza pravljično obložena. Ko so
se možje v belem obzirno umaknili, je Zorž glasno zacmokal, vrgel s sebe
suknjič in si zavihal rokave.
— Tu sva kot doma. Dokler jeva, ne bodo nikogar spustili noter.
Zdaj se Dimitrij ni več pustil prepričevati, sledil je Zorževemu zgledu. Jedel
je in pil ter včasih pogledal Zorža. Ta je goltal za dva, in čeprav mu je pri
tem polovico jedi ušlo po srajci in po kolenih, se ni utegnil niti obrisati. Na
začetku je požiral kar cele kose mesa. Sele ko je pospravil nekaj krožnikov jedi,
je prvič zavzdihnil in si odpel pas- Nato je vzel nož in vilice ter nekoliko
počasneje nadaljeval. Mizo sta izpraznila v desetih minutah. Nasmeh na Zor-
ževem obrazu se je širil, njegovi gibi pa so bili vse počasnejši. Dobro razpo-
loženje se je bližalo višku.
— Zdaj bi bilo treba samo še vstati in poklicati enega od fantov, ki ima na
skrbi kakšno boljšo tekočino. Kaj praviš k temu? Kar počakaj va, ti ne bi
opravil nič, poznam jih, mrcine! Svojega želodca pa tudi ne morem motiti,
pravkar je začel zgledno mleti.
Dimitrij se je samo smehljal. Spet so ga zapuščale moči, toda žejen je bil
pošteno. Seveda niti na to ni bilo treba dolgo misliti. Krčma V pristanu je sama
izpolnjevala želje. Komaj jo je Zorž izrekel in je Dimitrij odobravajoče pri-
kimal, že so se pojavili strežaji, bliskovito pospravili razdejanje na mizi, zadnji
med njimi pa je izpod pazduhe že vlekel dve steklenici. Po prstih, kot so prišli,
so se tudi odstranili. Kot da je bila tu tudi tišina naročena.
Dimitrij in Zorž sta v sporazumnem molku ovijala vsak svojo steklenico. Ze
sta bili prazni do polovice, ko so ju zmotili. Zaškrtala je kljuka, vstopila sta
dva moška, ki ju je Dimitrij na videz že poznal, Mož brez imena in Dolgi Džon.
Podzavestni nagib je Dimitriju tisti hip preprečil, da tega poznanstva ni zatajil-
Pogumno je nastavil oči in Možu brez obraza ni preostalo drugega, kot da se
742
je napičil nanje. Oba z Dolgim Džonom sta se primajala k mizi, dvignila klo-
buke in resnobno pozdravila. Izkazalo se je, da si tudi Zorž in Dolgi Dzon
nista povsem neznana, kajti Džon je z dvema prstoma svoje lepo oblikovane
roke potrepljal Zorža po rami in se suho zarezal.
— Tu se zbira boljša družba, kot vidim. Naša uboga krčma ni vsak dan
počaščena s tako visokim obiskom. Kaj se niste ravno vi, Zorž, blagovolili izra-
ziti, da se zbirajo tod sami izmečki našega mesta?
— Ze, je brez zadrege odvrnil Zorž. — Prav to sem trdil in svojega mnenja
ne nameravam spremeniti. Samo dopolnjujem ga. Tu se zbirajo sami izmečki
našega mesta, vendar šele zvečer. Cez dan prihajajo sem tudi naši ljudje. Od
mraka dalje pa ne vidiš nobenega! Pričakuješ, da se ti bom opravičil zaradi
svoje navzočnosti? Tu sem in ne vem, če bo tebe mikalo še dolgo ostati. Saj
se poznava, kajneda? Lahko se kdaj srečava kje drugje ...
— No, no, gospoda moja, je miril Mož brez imena in se približal Dimitriju. —
Ne poznamo se zadosti, da bi se lahko upravičeno sovražili- Vam Zorž, so
sicer nadeli vzdevek »Temni«, ker pa vas vidim v družbi svojega znanca
(pokazal je na Dimitrija), mi zbujate nekaj upanja. Saj ni potrebno, da se
sporazumemo, misli pa lahko izmenjamo.
— Z njim. Zorž je zapičil prst v Dolgega Džona, — sem že imel majhen služben
opravek. Drznil se je sramotiti enega od naših predstojnikov. Ogabno! Nisem
mu uspel dokazati, da je v zmoti. To pot, seveda ...
— Sedita, ju je razumevajoče povabil Dimitrij. (Prišleca sta se pri priči odzvala
vabilu in si tudi napolnila kozarce.) Po nekem neznanem zakonu o vztrajnosti
se je Dimitrij še kar naprej smehljal in se s pogledom sprehajal po obrazih.
Zoržev je bil zdaj že tog, negiben. Kaj se je dogajalo z njim, ni bilo mogoče
uganiti. Morda je bil samo zaspan, morda je preveč nagnil kozarec... Najbrž
je nekaj tuhtal- Za Dimitrija je bila ta možnost še najbolj zanimiva- Govoril
pa je samo še Mož brez imena.
— Doslej še nisem imel težav s tako visokimi ustanovami, kot ji pripadata
vidva. Morda so bili stiki, da se tako izrazim, že vzpostavljeni, toda jaz si ne
dovoljujem očitkov, kakršne so naprtili Dolgemu Džonu. On ne zna krotiti svo-
jega jezika. Čeprav sva prijatelja, morda ga prav zato bolje poznam, si kdaj tudi
jaz dovolim kakšno pripombo na njegov račun. On pove vse, kar misli. Iz
tega je mogoče sklepati, da ne misli mnogo. Skratka, dobra duša ... Ob tej
ugotovitvi je Mož brez imena s pogledom obšel navzoče, kot da zahteva nekoliko
priznanja. Prikimal mu je samo Dimitrij in Mož brez imena je nadaljeval: —
Zanj vedo, komu pripada. (Tu je tlesknil s prstoma.) Vendar se nikar ne pre-
naglite v svojih zaključkih. Zlasti Zorž je nagnjen k prehitevanju samega sebe.
Te svoje slabosti ne more zatajiti. Lahko je krut in pretirano dosleden- Tak
je zaradi mladosti in zaradi okolja, v katerem živi. Vendar nas vse skupaj
nekaj tišči k tlom in nam malici obraze. Manjka nam samozavesti, to je. De-
jansko pa je vse zelo enostavno. Sedeš in si rečeš: Strahu ni, samo jaz sem. :
V hipu se vse spremeni. Prezreš prometna znamenja, uživaš neoprano sadje! :
Kaj se zgodi? Ne povozijo te in ne zboliš za pegavcem. Živci se ti močno popra- !
vijo in splošno počutje tudi. Nisem še prenehal verovati v človeka, zato sem i
tudi z Zoržem pripravljen razpravljati o vsem, kar si on želi. Tudi z vami, \
Dimitrij, bi se rad pomenil. Vaša gorečnost izvira iz naivnosti. Naivnost je
lastnost dobričin. Dobričina kar ostanite, a nikar naivna. In kaj bo tedaj j
z gorečnostjo? !
— Dalje, dalje, ga je spodbujal Dimitrij. — Premagajte strah in nam razkrijte \
svoje karte. Jaz igram na najvišjo. Brez bojazni! Kaj bi tedaj še ostalo od vas? •
— Ni tako preprosto. Zorž lahko potrdi, da me poznajo. Ze leto in dan hodim \
v sivem in ne vedo, kam bi z menoj. V sedanjih razmerah se mi zdi to kar ^
prav. Vajino razpotje je drugačno. Ce se sploh še moreta vrniti... Letni časi ,
se menjavajo. Kdo ve, kakšna oblačila si bosta še nadela ...
— Tu nekdo natolcuje! Zorž je dvignil grozeč pogled. — Na boben bije! •
— Samo na telečjo kožo, je pojasnil Dolgi Džon, ne da bi se mu bila na obrazu ;
zganila ena sama mišica.
— Včasih je človek žrtev utvare. ■. Zdaj je Mož brez imena govoril samo še j
Dimitriju. — Tedaj ni več mogoče nazaj ... Morda vas bo to zanimalo. !
— Greva! je odločil Zorž in se dvignil. — Pametni ljudje me silijo na bru- \
hanje. Dimitrij! ■
— Jaz bi ostal.
— Zaradi čenč? Tako? ä
— Ne motijo me ... Nato se je njegovega obraza v hipu polastila zamišljenost. ¡
— Pod večer imam še neki opravek ... j
— Prav, je dvoumno odvrnil Zorž. — Dosti sreče. Ze se je napotil k vratom, i
— Kar brez plašča? je za njim zakričal Dolgi Džon. i
Zorž ni odgovoril, le vrata za njim so se zaprla s treskom. :
— Zorž te s svojim odhodom nikakor ni ukoril, je hitel pojasnjevati Mož brez
imena. — Celo priznanje nam je izrekel. Razumem njegov položaj, in vse j
kar je napravil, govori v njegov prid. Njegova koža se še ni toliko odebelila, ¡
da bi prenesel vsak pik. To pomeni, da lahko računamo tudi nanj. Razen ;
tega se boji, da ga boste vi prekosili. Morda celo upa, da boste razkrili kaj i
neznanega. Tega pa jaz od vas ne pričakujem. \
— Tu sem ostal iz svojih lastnih nagibov, se je branil Dimitrij. — Pojasnita'
mi vsaj tisto, kar sta hotela Zoržu. \
Dolgi Džon in Mož brez imena sta si hkrati natočila kozarce in jih takoj zatem
tudi izpraznila, da bi se lahko posvetila risanju. Z nohti sta na miznem prtu
oblikovala ornamente. Z okusom, ki mu ni bilo mogoče očitati površnosti. Ven-
dar Dimitrij ni pokazal posebnega zanimanja za njuno rokodelstvo. Njegove
misli so se polagoma plazile izpod krova krčme- Popoldne se je že nagibalo k
večeru. To je bil njegov čas. Ce je hotel na Glavni trg, se ni smel več obotav-
ljati. Izpraznil je svoj kozarec in ga poveznil na mizo. Nato se je počasi, pre-
tegujoč si ude, dvignil.
— Gospoda sta me razočarala.
— Počakajte! je vzkliknil Mož brez imena. — Najlaže je oditi.
— Samogovore si dovoljujem po lastnem preudarku.
— Toda jaz nisem še nič rekel. Sploh ničesar...
— Jaz pa sem svojo besedo že dal...
— Morda prehitro- Morda pomotoma. Ni še vsega konec.
— Samo dalje je mogoče.
— Kam? Kdo ve, če je tako prav?
— Res. Kdo ve ... Prisrčno pozdravljena.
— Danuško pozdravite, je naročil Džon.
— To se ne sliši slabo.
Dimitrij je dvignil roko in z nasmehom, v katerem je bil tudi kanček zadrege,
odšel iz krčme V pristanu. Strežaji. ki so v dveh vrstah stali ob vratih, so se
mu vsi hkrati priklonili. Ker je bil v krčmi prisoten samo še telesno, jim ni
mogel privoščiti niti besede.
Do Glavnega trga je tekel. Ko pa se je tam ustavil na istem vogalu kot vselej,
ga je začela premagovati potrtost. Začel se je zavedati, da pravzaprav ničesar
ne pričakuje in da ga ne mika dalje. Celo čakati tu na vogalu se mu je zdelo
enako nesmiselno kot oditi domov, v službo ali kamor koli. Pred mrakom je
zrak postajal vijoličast, prazen trg je tonil v osamljenosti. Zidovi so se nižali,
se zlivali z zemljo, s tlakom, ulice so izginjale- Glavni trg je ostal brez izhoda.
A tudi ta iluzija se je igrivo naglo umikala spoznanju, da lahko krene kamor
koli. Ta možnost pa je bila zanj brez vrednosti. Vedel je, da bo napravil samo
tisto, kar lahko stori.
Znočilo se je iznenada. Ko se je tega zavedel, je bila tema že legla na trg. Hiše,
razen najbližjih, so tonile v njej. Ves čas, ko je postajal na trgu, ni nihče šel
mimo. To spoznanje ga sprva niti ni prizadelo. Že nekaj trenutkov kasneje pa
se je domislil Danuške. Bil je prepričan, da ji še nikoli poprej ni pripadal tako
zelo kot .sedaj. Vseeno pa to ni v nobeni zvezi z njenim ravnanjem. 2e zadnje
slovo je bilo nekoliko nenavadno... Skušal si ga je priklicati v spomin, a se
745
mu to nikakor ni posrečilo. Domisliti se ni mogel niti najmanjše podrobnosti,
niti ene same besede, ki sta jo spregovorila- Kot da se je v.se skupaj dogajalo
samo v sanjah. Najbrž je bil utrujen, najbrž je ves čas resnično spal... Le po-
novno srečanje lahko pokaže, kaj se je bilo v resnici dogodilo.
Mestne luči še niso zagorele in v temi je le s težavo našel ulico, ki naj bi ga
pripeljala v predmestje. Na mesec ni mogel niti upati. Nebo je bilo temno, spu-
ščeno na strehe hiš. Po ulicah je bil mrak celo gostejši, okna zatemnjena. Raz-
dalje so se povečale, razgleda ni bilo nikakršnega. Prepričan, da svojo smer že
kar dobro pozna, se ni oziral ne na levo ne na desno. Hodil je po sredi ceste,
misleč, da se bo tako izognil jarkom in dalje v predmestju tudi topolom, ki so
jih spremljali.
Ko se je ustavil, da bi se vendarle nekoliko razgledal, ni mogel ugotoviti dru-
gega, kot da so hiše še na obeh straneh enonadstropne, morda celo višje, streh
ni mogel videti. Tudi na občutek za čas se ni bilo mogoče več zanesti. Saj bi
moral biti že blizu cilja, a še nobeno znamenje ni kazalo, da je res tako- Naj-
bolj nenavadno je bilo to, da med hišami ni mogel zaznati niti najmanjšega
razmaka. Čeprav še ni okleval, je vendarle moral nemočno zmigniti z rameni.
To mesto mu pač ni bilo naklonjeno in v njem se je še vedno premalo spoznal.
Hodil je še dobro uro, s tem pa njegova potrpežljivost še ni bila izčrpana.
Vztrajal bi bil dalje, da se ni nenadoma znašel pred nepremagljivo oviro. Mo-
notoni odmevi njegovih lastnih korakov so res bili nekoliko uspavali čute, ven-
dar so ga ti že vnaprej opozarjali, da se bo nekaj zgodilo. Pomel si je oči in pri-
sluhnil v tišino, vendar ni videl nič več kot prej. Nekaj korakov pred njim se
je ulica zapirala z visokim navpičnim zidom. Cez nekaj trenutkov se je že lahko
prepričal, da je to hiša kot vse ostale, le da se je postavila pravokotno na smer
njegove poti. Hipoma se mu je ponudila še ena možnoiit: Medtem ko si je z
rokami zakrival pogled, je morda menjal smer. Toda ne. Ulica je bila resnično
zaprta od treh strani. In vendar se Dimitrij nikakor ni mogel sprijazniti z mi-
slijo, da bi bila tako dolga ulica — slepa. Izhod se je moral skrivati nekje v
bližini, moral bi ga samo poiskati. Pretipal je nekaj stotin metrov golih sten
in našel tri, štiri vrata, ki pa so vsa bila trdno zaklenjena. Celo kljuk na njih
ni bilo mogoče premakniti-
Vračal se je počasi in pogosto prečkal cesto. Se vedno je namreč upal, da bo
prej ali slej našel stransko ulico, ki ga bo le pripeljala v predmestje. Tema ni
bila več tako gosta kot prej, ali pa so se njegove oči že privadile nanjo. Toda
stranske ulice ni bilo. Nekoliko potrt in celo malodušen se je končno znašel na
Glavnem trgu, prepričan, da je zašel le zato, ker ni bil krenil petdeset metrov
bolj v levo . .. Glavni trg je bil razsvetljen, vendar dobra polovica luči ni več
gorela. To je bilo zanesljivo znamenje, da je polnoč že mimo. Ce se je hotel le
za urico ali dve zlekniti v posteljo, je moral domov. Sicer pa je bil ta dan že

746
naslednji dan... Ko se bo zbudil, bo že moral hiteti v službo in potem bo
nenadoma zazvonil zvonec. Spet se bo lahko odpravil čakat Danuško.
S priprtimi očmi, v mislih že v postelji, saj zdaj ni bilo nobene druge možnosti
več, a tudi zaiti ni imel kam, se je pomikal skozi središče mesta- Tu in tam, a
vselej le v daljavi, je videl kakega osamelega ponočnjaka, ki pa mu ni posvečal
pozornosti. Njegova potrtost se je polagoma prelila v vserazumevajočo odpr-
tost. Ničesar bolečega ni bilo več v njem. Smehljal se je sam vase, občutil je
nekakšno zadovoljstvo, različno od vseh prejšnjih. Ne da bi se povsem zavedal
zakaj, je na svoji poti napravil majhen ovinek. Zavil je mimo krčme Pri črni ;
vešči. Ne zato da bi videl Danuško, temveč zato, ker je tam prebil z njo nekaj
še ne pozabljenih trenutkov. Strupeno bledi neonski napis ga je vabil v pod-
zemlje, ni ga pa prepričal, da bi vstopil. Krčma je bila že za njim, ko je tišino
pretrgal pritajen glas avtomobilskega motorja. Ce bi bilo vozilo zdrsnilo mimo,
najbrž ne bi zbudilo njegove pozornosti. Ker pa je stroj nenadoma utihnil, se
je ozrl. Avto je stal pred krčmo. Pravkar so izstopile štiri postave. Prvi je bil
moški, sledili sta mu dve ženski. Ena od njiju je nekaj zaklicala, toda njen gias
se je udušil v tresku vrat, ki jih je zaloputnil drugi moški. Dimitrija je naj-
prej prešinila toplota, šele potem se je zavedel, da je bila tista, ki se je oglasila
— Danuška. Ko se je ozrl drugič, so že bile vse štiri postave utonile v mračnem
hodniku. Ali se naj vrne? Nikakor ne. Bila je samo utvara. Ni dokazov, ki bi
ji pritrjevali. Nobenih dokazov ni... "*
V.so dolgo pot do doma si je prizadeval, da ne bi mislil na nocojšnji večer. To
mu je tudi uspelo. Potem je samo še prisluškoval v grobno tihoto noči in od
časa do časa ga je obšla želja, da bi pojasnjeval sam sebi, zakaj je pravzaprav
tu, med zidovi in asfaltom, celo molk grozljiv, toda preveč se je zavedal, da je
takšno ugibanje jalovo, da ga samo ovira na njegovi poti in da ne more v nje-
govem življenju ničesar spremeniti.
Zorž je seveda že spal in ni opazil njegovega prihoda. Peklenski stroj je glasno
tiktakal, tako glasno, da je zvok napolnil sobo. Preden je zaspal, se je še enkrat
nenadoma na pol dvignil. Prebudili so ga natanko isti glasovi avtomobilskega
motorja, kot jih je slišal prej pred gostiščem Pri črni vešči. To pot so mu zavore
zacvilile tik ob ušesu-
Zjutraj ga je spet potegnila za seboj običajna naglica delovnega dne. Ko je
zadrdrala budilka, sta z Zoržem planila iz postelje in nametala nase svoje cunje.
V naglici sta popila še kozarec vode in zataknila kos kruha, nato pa že odhitela
na ulico.
Tudi v službi ni bilo časa za kakršno koli oklevanje. Ze prvi pogled na .skla-
dovnico papirja v pisarni je v Dimitriju ohromil sleherno misel, ki bi se uteg-
nila pojaviti, razen tiste seveda, ki je bdela nad številkami. Vrgel se je na
svežnje spisov in jih premetaval s tako vnemo, da se je prah dvigal do stropa.
747
Dokler se ni oglasil zvonec, je delal brez prediha, vendar ni našel ničesar ti-
stega, kar je iskal. A kaj je bilo mogoče sklepati iz tega? Nič drugega kot to,
da v vsem kupu ni tistih trideset številk, ki jih je imel razgrnjenih po tleh. Za
vse druge pa še vedno ni bilo mogoče nič trditi. Ce bi se hotel prepričati, da
med vsemi spisi ni dveh enakih številk, bi porabil vsaj mesec dni, če ne več.
Dvajset ali petindvajset dni za ugotovitev, da sploh ne more začeti z delom. Ali
ni njegov neuspeh potrjen že vnaprej? Niso bile vse obljube o samostojnem delu
le pretveza? Ali ni pretveza tudi iskanje številk, ki jih morda sploh ni... Ob
tako velikanskem kupu spisov niti nadzorstvo ni mogoče- Svojim predstojnikom
ne bo mogel ponuditi nobenega dokaza, ki bi bil prepričljiv že na prvi pogled.
Trditev, da v kupu ni iskanih spisov, bi mogla celo zbuditi sum, da je njegovo
zaupanje v nadrejene omajano. Razumeli bi ga kot namigovanje, kar bi v res-
nici tudi bilo ... Tu, kjer ima vse svoj smisel. Se mar ne začenja tu njegov
veliki polom? Past je nastavljena, segel je vanjo, zdaj se mora samo še spro-
žiti.
Kot nikoli tudi zdaj še ni bilo mogoče trditi nič določenega. Sele čez dvajset,
petindvajset dni. Do tedaj pa se lahko še marsikaj spremeni. Našel bo nove
možnosti. Morda bo odkril nekaj številk in vsa njegova sedanja predvidevanja
bodo ostala le prazen dvom. Svoje prihodnosti tako ni moč razkriti... In v pri-
meru, če v tem mestu doživi neuspeh, kam naj se še obrne? Cesa naj se še loti?
Priznati si je moral, da ga je zapustila celo fantazija.
Bil je že na cesti, ko ga je obvladalo spoznanje, da je v resnici dosti bolj ne-
močen, kot si je to predstavljal še pred dnevi. Zaradi razpoloženja, ki je v nekaj
trenutkih občutno zdrknilo navzdol, je bil zdaj kot razklan. Blodil je nekje nad
ulico, pod nogami je čutil samo praznino, okoli sebe je videl resnični svet, pred-
mete, ki bi se jih bilo mogoče okleniti, toda niti eden ni bil dosegljiv njegovim
rokam. Ob tem pa se je prav določno zavedal, da mora pasti. Ker sta bila pod
njim tlak in asfalt, je lahko pričakoval le bolečino. Toda zdaj še niti pasti ni
bilo mogoče.
Tako zaposlen sam s seboj se niti ni vprašal, kaj se dogaja v Ustanovi, ki jo je
bil pravkar zapustil. Pred njim je bila prazna cesta, niti enega službenega to-
variša ni bilo opaziti na njej. Iz petega ali šestega nadstropja je sicer slišal
ropot in krike, vendar ne bi bil pomislil nanje, če ne bi bil prav tedaj nekdo
od zgoraj zaklical njegovo ime. Po drugem ali tretjem pozivu se je ozrl. Na
odprtem oknu je v drugem nadstropju zagledal Zorža. Dvignil je roko v pozdrav
in krenil dalje, da bi se lahko čimprej vrnil k svojim mislim.
— Vrni se, je spet zaklical Zorž. — Ne smeš zamuditi!
Poziv je bil tako nedvoumen, da se mu Dimitrij ni mogel upreti. Na stopnicah
mu je že pritekel nasproti Zorž. S svojo zunanjostjo je zbujal videz pogumne
podjetnosti. Pograbil je Dimitrija za laket in ga vlekel navzgor.
■ 748
— Ti si mi pravi, ga je mimogrede ošteval. — Pozabljaš, koliko dni si čakal i
samo na ta trenutek. Denar delijo! Dolžan si mi že lepo vsotico. Recimo okroglo ,
sto .. . Zaradi tebe bi skoraj še jaz zamudil... i
— Ali je mogoče zamuditi?
— Se deset, petnajst minut, in vsega bo zmanjkalo. Kdor se ne potrudi sam, j
ostane praznih rok in prav nič mu ne pomaga, če je ves mesec delal kot mrav- i
Ijica... j
— Ce bi hotel biti vsaj malo natančen, potem bi moral priznati, da v tem času, i
odkar sem tu, nisem napravil nič koristnega. Mislim, da nimam pravice pri- |
števati se med vas in kar ne upam se prikazati... Nihče me ni povabil. Ce me >
vidi kdo od predstojnikov, se bom osmešil kot še nikoli. Pred vsakim ne bi rad
zardeval. Poslušaj, Zorž, nima smisla, pusti me!
— Delal ali ne! Sam nisi kriv, tu si bil . . . In pred kom naj bi zardeval? Misliš, ;
da bo pred teboj kdo? Prekleto si otročji. Kdo sploh ve, kaj počenjaš. Je morda i
tebi znano, kaj dela tvoj šef? Prav tako tudi drugi o tebi nič ne vedo . . • Razen
tega načelniki in inšpektorji niso obrnjeni proti nam. vidiš jih lahko samo v >
hrbet. A še to samo teoretično. Dejansko ni časa, da bi kdo opazoval drugega. ;
Njegove kretnje pač, a to je v.se. Obraz ni važen. Prepričaj .se sam! .
Hrup je naraščal, že je bilo mogoče razločiti posamezne glasove, toda Dimitrij ;
ni nobenega prepoznal. Najbolj so ga zanimali kratki odsekani kriki, že kar '
divji in histerični. Moški glasovi se niso razlikovali od ženskih . . . Tedaj pa ga ',
je Zorž že potisnil skozi neka vrata in znašla sta se v obsežnem prostoru, v ;
šesterooglati dvorani, od vrha do tal obarvani z zamolklo rdečo barvo. Na stropu i
je bilo nameščenih več reflektorjev, pod raznimi koti in v raznih smereh, tako ]
da je bil vsak delček dvorane enakomerno osvetljen. Obenem pa je bilo več '
kot jasno, da je vsaj polovica luči odveč. Tak je bil prvi Dimitrijev vtis, ki pa
ga ni utegnil zavestno dopolnjevati- Njegova pozornost je veljala ljudem in ti-*
stemu. kar se je dogajalo. I
i
Sredi dvorane je na nekoliko vzvišenem pi-ostoru stal načelnik Stenovic, ogr-i
njen s snežno belim plaščem, na glavi je imel kapuco enake barve hai'lekin- <
skega kroja, okrašeno z rdečim cofom. Pr-eko l'amena mu je visela lično vezana
bisaga, iz katere je z brezhibno orokavičeno roko zajemal kovance. Med tem se;
je ves čas enakomerno smehljal, kot da so mu otrpnile ustnice. Vselej, kadar |
je segel v bisago, so prisotni zadržali dih, njihove oči pa so se zapičile v načel-!
nikovo roko. Načelnik je nekaj trenutkov okleval kot v premišljevanju, potem ;
pa je zalučal kovance med uslužbence. Zvenketa ni bilo čuti, pač pa sopihanje, i
mrmranje, krike pohlepa, razočaranja, bolečine. Pri tem so se seveda prerivali, ;
suvali in stopali na noge drug drugemu. Vendar to prerivanje ni zavzelo več-j
jega obsega. Videz nekakšnega reda je bil vendarle ohranjen. Dimitrij je opazil,
749^
da Je ves prostor razdeljen s koncentričnimi krogi, v središču katerih je stal
načelnik Stenovic. Najmanjši krog okrog njega so zavzeli načelniki, inšpektorji,
sekretarji in drugi višji uslužbenci. Vsaj Dimitriju se je tako zdelo, ker je med
njimi opazil inšpektorja Kosa. Pa tudi drugi okoli njega so se že po videzu raz-
likovali od navadnih uslužbencev. Mimogrede je tudi ugotovil, da med njimi ni
Tilly. Drugi, večji krog je bil prazen- V tretjem se je gnetla večina. Red, ki so
se ga tu držali vsi, brez nadzorstva, je bil prav preprost: Podrejeni niso smeli
prestopiti svojega kroga, skrbno so se izogibali celo srednjega, praznega. Pred-
stojniki pa so imeli več pravic. Smeli so pravzaprav kamor koli. Vseeno pa so
radi ostajali v svojem malem krogu. Dostojanstvo načelnikove drže in njegova
halja nista dopuščala hlastnih kretenj. Umirjeno, majestozno je dvignil roko in
izprožil prste. Kovanci so padali prav blizu njega. Načelniki in inšpektorji so
jih lovili s komaj opaznimi kretnjami (niti eden ni dvignil roke više od pasu)
in jih malomarno spuščali v žep. Na njihovih obrazih je bilo brati, da ta posel
opravljajo le po službeni dolžnosti.
Vsi ostali so zavzeto sledili vsakemu njihovemu gibu, toda na njihovih obrazih
se je izražalo čudno protislovje. Gube so se jim bile nabrale v prijazen nasmeh,
ki je obenem izražal tudi zadržano občudovanje. Ta izraz se niti ni spreminjal
niti stopnjeval. Bil je trden, neomajen, kot da je pridobljen z dolgo vajo in
predpisan za uradno rabo. Namenjen je bil predstojnikom, toda ti se zanj sploh
niso menili. Njihov pogled ni segal izven njihovega kroga, vendar jim ne bi bilo
mogoče očitati, da je ta omejenost narejena ali ostro izražena- Tudi se je niso
dosledno držali. Včasih je pogled tega ali onega zakrožil po bližnji okolici in se
za hip celo ustavil na podrejenih, toda ta pogled je bil popolnoma neoseben in
dejansko ni bil namenjen njim. Čeprav so gledalci gibe predstojnikov spremljali
z glasnimi vzkliki, ki so bili vselej v pravem sorazmerju z občudovanjem, ki
se je od časa do časa razvilo v burne ovacije, v njihovih očeh pa ni bilo mogoče
ugotoviti drugega kot hladno pozornost, ki je pritajeno, a vendar opazno
spremljala kovinski blesk denarja po ustaljeni poti od načelnikove bisage do
žepov predstojnikov. Le tedaj, kadar so kovanci prileteli mednje, so se pogledi
bliskovito premešali in jim ni bilo mogoče več slediti. Ze številčnost je pod-
rejene ovirala, da kovancev niso mogli loviti z mirno preudarnostjo predstoj-
nikov. Eni so bili večji, drugi manjši, nikoli niso poskušali dvigniti rok v enako
višino, celo stegovali so se in se vzpenjali na prste, pri tem pa so se naslanjali
drug na drugega, in njihove vrste so se rade zamenjale. Tu in tam je kdo omah-
nil ali pa so ga pritisnili k zidu. Kljub vsej prizadevnosti pa je večina kovancev
padla na tla. Tedaj se je šele začel pravi boj zanje. Sklonjeni so odrivali drug
drugega, se suvali s čevlji, obdelovali s pestmi in zobmi. Pri tem je bil nena-
vaden samo molk, v katerem se je vse to dogajalo: Niti enega človeškega glasu
ni bilo čuti. Vstajali pa so vsi zasopljeni, zardeli ali pretirano bledi, moškim so
750
izstopale žile na čelu, ženskam pa so vihrali lasje na vse strani. Včasih se je na
roki ali na obrazu prikazala kri, dva ali trije so pohojeni obležali. Dobro mer-
jeni udarci so jih izločili iz nadaljnje igre. Ko so se malce opomogli, so se od-
vlekli k zidu in si naslonjeni nanj nabirali novih moči. Niti eden od njih ni
glasno vzdihnil, kaj šele zatarnal. Dokler niso prišli na vrsto načelniki in in-
špektorji, da bi znova pokazali svojo spretnost, so vsi stiskali zobe in ustnice,
kot bi bili prepričani, da so glasovi edino merilo njihovega razpoloženja- Dimi-
triju je bilo že čez nekaj trenutkov jasno, da tod ni važno razpoloženje, temveč
red, ustaljene navade, ki jih on ne razume. Lahko jih samo sprejme.
Ko je opazoval Zorža, kako se je nekajkrat spretno pognal v množico in se
vselej (sicer opraskan) vrnil s kovancem, ga je zamikalo, da bi poskusil še sam.
Tudi Zorž ga je spodbujal z živahnimi kretnjami. Nekajkrat se mu je celo
zdelo, da mu tudi načelnik Stanovic daje neka znamenja. IVIorda mu je pome-
žiknil izza očal in kar trikrat je s svojo blago roko zamahnil v smer, kjer sta
stala z Zoržem. Zamahnil je celo bolj krepko kot sicer in nekaj kovancev je
padlo prav na njiju, čeprav sta se držala v ozadju. Ta pozornost je sicer po-
vzročila, da so od vseh strani navalili na njiju in ju grabili za ude, je pa tudi
omogočila, da sta prišla do svojega. Dimitrij je v zadregi tiščal svoje kovance v
žepu in ni nikogar upal pogledati v oči. Na srečo kaj podobnega ni tod nihče
pričakoval.
— Končano! je zaklical Stenovic in v podkrepitev svoje trditve zamahnil z
bisago, kot da je prazna. Prav ta kretnja pa je dokazovala nasprotno.
Načelniki in inšpektorji, ki so jih spremljali sekretarji, so v običajni uradniški
drži zapuščali dvorano. Podrejeni pa so se v hipu zgrnili okrog načelnika Ste-
novica. Ta se je smehljal in nekajkrat zanikujoče pomahal z bisago. Potem so
padli na kolena in sklonili glave, prizadevajoč si, da bi se zgnetli na čim manj-
šem prostoru. Načelniku se je očitno že mudilo. Namršil je čelo, njegov obraz
je izražal samo še strogost. Toda oditi ni mogel, niso mu dovolili. Z odrezavo
kretnjo je znova segel v vrečo.
— Pojdiva! je tedaj ukazal Dimitrij in potegnil Zorža za seboj na hodnik. —
Pošteno smo se namučili.
— Stari naju ni spregledal. Si videl, kaj je red? Tudi pravičen je, ni zaman
načelnik. Dobrohoten smehljaj je ožaril Zoržev obraz.
— Pojdiva, je ponovil Dimitrij, zdaj že zamišljeno in ni več poslušal Zorža, ki
je še kar navdušeno besedičil. Hitel je po stopnicah navzdol, prepričan, da ga
na ulici čaka presenečenje. Obstal je prav na sredi ceste in se razgledoval na
vse strani. Tudi potem, ko ga je že dohitel Zorž, se ni mogel odločiti, da bi
odšel z njim.
— Nekoga pričakuješ? je uganil Zorž.
— Pričakoval sem. Kratkotrajna slabost. Vseeno bi bilo lepo, če bi bila tu.
751
— Jo pogrešaš?
— Prejle na stopnicah sem moral spet pomisliti nanjo.
— Ta ženska te bo osrečila.
— Laže, je odvrnil Dimitrij.
— Tilly ne laže, je menil Zorž. — Vse, kar stori, je v tvoje dobro.
Dimitrij ni odgovoril. Njegov molk je bil zdaj že dolžnost. Tilly ni še nikoli
vznemirila njegovih čustev.
VIKTOR KONJAR: MONOLOGI
Ujet si v molk, priklenjen k sivi steni.
POPäZ    Lepljiva kri ti teče iz nosnic.
Samo še hip — in v veliki areni
se bo razlegel zmagoslavni klic.
Poraz ... Je to resnica vseh resnic?
Zavedaš se: dal si se prepoceni.
Nekje visoko beg splašenih ptic . . .
Kri pojenjava v tvoji zadnji veni.
Ne! Vse je laž! Tvoj sen je bil prevara.
Razpri oči, raztrgaj sive mreže!
Glej, spet si prost, spet te nič več ne veže.
Cemu tvoj molk? Te jutro ne očara?
Ne. Vse zaman. To jutro je utvara.
Poraz je v tebi, silen in brez teže.
Nemočen si pod kupolo oblakov.
Nemoč    Splašena zver, ki bega sem ter tja,
da bi iz zank rešilno pot našla
pred hrupom bližajočih se korakov.
Se tlijo ognji prednikov, junakov,
katerih slava je tvoj sen biJa.
Ne išči jih. Razjarjen molk neba
te stiska k tlom, v brezkončni zbor prostakov.
752
Vihar zabrisal je sledi in pota.
Brez kažipota tiplješ v mrtvo smer,
vselej nemiren kot splašena zver.
Nič več ne sanjaš, da boš našel dver,
ki te v zavetje sprejme pod večer . . .
Zaman vsak up, da je, tvoj strah le zmota.
Molk
Tvoj molk je trpka teža bolečine.
Sprepletli so ti žico pred očmi.
Ze davno več ne meriš globočine,
ki pod teboj nevidna valovi.
Skoz tebe plju.ska zledenela kri.
Prepad na dnu presekane pečine
je kakor slutnja ognja, ki še tli.
V njegovih zubljih tvoj obraz premine.
Prelij se v molk. Močnejši je od vsega,
kar vtrinja v tebi zapoznelo luč.
Iz davnih dvA ci že navajen zlega.
Iz jokal solze si iz mrtvih pljuč
in zdaj si vdan, zdaj veš, da vrat do Njega,
ki bil je up, več ne odpre tvoj ključ.
Beg
Večer te pušča samega z oblaki.
Verige senc ti stiskajo zapestje.
Odmeva ni. Pokrajina brez cest je.
V močvirni mah se vgrezajo koraki.
Tu so si dnevi med seboj enaki;
tvoj majski dan pozabljena povest je.
(Kot mati si, ki mrtvo dete pestje
in solze razkazuje pred bedaki.)
Nihče ne ve za tvojo bolečino,
nihče ne čuti tvojega slovesa.
Življenje -je [T.-chrupno za tišino.
753
Tvoj beg razumejo samo drevesa,
zasidrana v samoto in sivino
močvirnih vod in nočnega nebesa.
Strah
Nad tabo v lok se črni pne zenit.
Neskončno žge predimi zven molčanja.
Sovražnik, nespoznan, a vselej skrit
nekje v zasedi, vztrajno te preganja.
Bežiš pred njim, podplut, s krvjo oblit,
izdolben v bolečini kot lobanja
in vsem samo še neumljiv privid
samote in nenehnega bezanja.
V svoj potemneli ogenj si zazrt.
Preliva te veliki slap ločitve,
a mu ne veš ne konca ne rešitve.
Zenit noči je nad teboj razprt.
Zaupaš mu svoj strah in krč molitve
in svojo zadnjo grozo — molk in smrt.
Vrnitev
Spet poješ, dihaš, spet si legel v travo.
Srce je kakor po dežju izprano.
Nebo je svetlo, sončno in prostrano,
kot topla roka ti pokriva glavo.
Visoki dan izžgal je tvojo rano.
Vse v tebi prebujeno je in zdravo.
Doživel si očiščujočo spravo
med sabo, ognjem in nočjo pregnano.
In vendar si prevaran v svoji sreči,
zazidan v stolpu, zraslem do neba,
ki sam nikdar ne moreš ga doseči.
Nebo vrnitve tvoje ne prizna.
Spomini v tebi so preveč boleči
in korenine segajo do dna.
754
K vprašanju o alienaciji (3)
Božidar Debenjak
V diskusiji o tkim. »mladem« in »zrelem« Marxu se pogosto podcenjuje pomen
leta 1843 za Marxov duhovni razvoj. V treh glavnih delih, ki so nastala v tem
letu', Marx zapušča pozicije skrajne meščanske levice in prehaja k radikalni
kritiki meščanske družbe ter njenih političnih in ekonomskih temeljev. Obe
objavljeni doli sta bili povod za dokončen prelom z izdajateljem Nemško-fran-
coskih letopisov, Arnoldom Rugejem, enako kot je istega meščanskega radi-
kala odbil Engelsov »Očrt za kritiko nacionalne ekonomije«. Marx v citiranih
člankih kritizira sam princip meščanske demokracije in razkriva v dovršeni
politični emancipaciji človeka dovršeno carstvo buržoazije, egoistične potrebe,
»židovstva« in fetišizma. To je »poslednja forma človeške emancipacije znotraj
dosedanjega svetovnega reda«. Zrušiti je torej treba sam »dosedanji svetovni
red«. Ta misel iz Židovskega vprašanja se nadaljuje v Uvodu h Kritiki Heglove
pravne filozofije: »Ce proletariat naznanja razpad dosedanjega svetovnega
reda, potem izpoveduje le skrivnost svojega lastnega bivanja, kajti on je fak-
tični razpad tega svetovnega reda.« (MEW 1, 391, O histor. materializmu, 26.)
Oba članka skupaj predstavljata prvi politični program proletarske revolu-
cije.^ Ta program temelji na Marxovi koncepciji alienacije. Drugi del kritike
meščanske družbe — kritiko politične ekonomije — je prvi začrtal Engels.
Tudi njegov Očrt za kritiko nacionalne ekonomije je izšel v Nemško-francoskih
letopisih in datira iz 1843. Kritična koncepcija, iz katere polemizira zoper
meščanske ekonomiste, je spet koncepcija alienacije, točneje, teorija o odtu-
jenem delu. Izreden pomen tega nazora za marksizem najbolje ponazarja
dejstvo, da so pod vplivom te Engelsove koncepcije nastali Marxovi pariški
(ali ekonomsko-filozofski) rokopisi 1844 in da se je z objavo omenjene Engel-
sove skice začelo tisto prijateljstvo in sodelovanje med obema mislecema, ki
je nerazumljivo največji večini meščanskih interpretov marksizma in ki bi
bilo nemogoče brez skupnega nazora in revolucionarnega programa.
' »Kritika Heglove filozofije državnega prava«, rokopis, lizdan 1932, »Prispevek
k židovskemu vprašanju« in »H kritiki Heglove pravne filozofije. Uvod«, izšla
februarja 1844 v Nemško-francoskih letopisih.
- Pri tem pa ne smemo zgubiti spred oči dejstva, da Marx tu še ni prišel do jasne
opredelitve proletariata ter da v analizi govori še o »židovstvu« in »egoistični po-
trebi«, ne pa o sistemu kapitalističnih odnosov. Kritika »anatomije meščanske
družbe« — politične ekonomije — je v teh člankih komaj nakazana. Vendar pa niti
Marxovo pomanjkljivo poznavanje politične ekonomije niti druge navedene nedo-
delanosti ne morejo zmanjšati pomena tega, da imamo že tu pred seboj Marxa-
komunista.
755|
»Osemnajsto stoletje — pravi Engels — stoletje revolucije, je revolucioniralo
tudi ekonomijo; toda kot so bile enostranske vse revolucije tega stoletja in
so obtičale v nasprotju, kot je bil abstraktnemu spiritualizmu zoperstavljen
abstraktni materializcm, monarhiji republika, božjemu pravu družbena po-
godba, tako tudi ekonomska revolucija ni prišla preko nasprotja. Domneve
so vsepovsod obstajale dalje; materializem ni napadel krščanskega preziranja
in ponižanja človeka in je le namesto krščanskega boga postavil kot absolut
nasproti človeku prirodo; politika ni pomislila na to, da bi preverila predpostav-
ke države po sebi in za sobe; ekonomiji še na misel ni prišlo, da bi vprašala po
upravičenosti privatne lastnine.« (MEW 1, 500.) Engels nato kritizira vse po-
litično-ckonomske teorije in razkriva, da politična ekonomija kot znanost
vseskozi ostaja na pozicijah meščanstva z vso razredno borniranostjo, ki iz
tega sledi. Apologetska narava onemogoča politični ekonomiji, da bi spoznala
stvari v pravi zvezi. »Tako stoji v ekonomiji vse na glavi; vrednost, ki je
prvotna, ki je vir cene, je narejena za odvisno od nje. od svojega lastnega
produkta. Kot znano, je to obračanje (Umkehrung) bistvo abstrakcije, o čemer
prim. Feuerbacha.« (Ibid., 508.) Izkaže se, da je ekonomska kategorija »pro-
izvodnih stroškov«, ki naj bi določevali vrednost, prav tako apologetska, in
da gre pri sestavinah »-proizvodnih stroškov« (zemljiški renti, kapitalu z do-
bičkom in mezdi za delo) dejansko za sprevrnjen odnos dveh elementov:
(zunanje) narave in ljudi, kér niti zemljiška renta niti dobiček od kapitala
nimata nobenega smisla brez dela. Posredno priznavajo to ekonomisti, ko ozna-
čujejo kapital kot »nakopičeno delo«. Toda, kako postaja »nakopičeno delo«
kapital?
»Videli smo, kako sta kapital in delo po izvoru identična; dalje vidimo iž
izvajanj ekonomov samih, kako kapital, rezultat dela, v procesu proizvodnje
takoj spet postaja substrat, material dela, kako se torej ločitev kapitala od
dela, postavljena za trenutek, takoj spet razrešuje v enotnost obeh; in vendar
ločuje ekonom kapital od dela, vendar vzdržuje razdvojenost (Entzweiung),
ne da bi obenem priznal enotnost drugače kot z definicijo kapitala: »nako-
pičeno delo«. Razcep med kapitalom in delom, ki sledi iz privatne lastnine,
ni nič drugega kot razdvojitev dela v sebi samem, razdvojenost, ki ustreza
temu razdvojenemu stanju in iz njega izvira.« (Ibid., 511.) Karakteristični so
tu izrazi Entzweitung, entzweit, Spaltung, ki jih FeuGrbach uporablja za
označevanje odtujitve (prim, poleg citiranih mest iz Feuerbacha še naslednje:
»Razdvojitev nastopa le med bitji, ki so med seboj ločena [zerfallen], toda
morajo biti eno, morejo biti eno in so končno v bistvu, v resnici eno.« —
Wesen des Christentums, cit. izdaja, str. 81—82). Na analogen način prihaja
Engels iz »moranja« (Sollen) do zahteve po odpravi privatne lastnine, kot
prihaja Feuerbach do zahteve po vrnitvi sveta onstranstva svetu tostranstva.
Enako kot Marx razširja tudi Engels Feuerbacha tako, da ga negira. V skladu
s svojim temeljnim družbenim konceptom je Feuerbach prišel do svetosti
privatne lastnine; po analogni miselni poti prihaja Engels iz drugih predpo-
stavk in iz drugega družbenega koncepta do zahteve po odpravi privatne
lastnine. V osnovi tega družbenega koncepta je teorija alicnacijc, ki je že tu
osupljivo podobna Marxovi. Oba se opirata pri svoji argumentaciji na Feuer-
bacha, toda oba ga hkrati tudi zavračata z rezultatom svojih izvajanj. Feuer-
bach ostane nasproti obema »pozitivist«, ki nekritično pristaja na »obstoječe«
(das Bestehende).
756
Čeprav so nazori obeh klasikov na tej stopnji še nedodelani, čeprav je večina
konsekvenc še nedomišljenih in čeprav je v teh delih še obilje premalo argu-
mentiranih izvajanj, pa označujejo omenjena dela dokončen prehod avtorjev
na pozicije komunizma. Ta prehod je moral priti do izraza v političnem anga-
žiranju obeh kot tudi v reagiranju levičarskih krogov, v katerih sta se gibala.
Toda to ni stvar naše študije. Za naš kontekst je pomembno, da je v osnovi
duhovnega srečanja Oresta in Pilada znanstvenega socializma (da parafrazi-
ramo Lenina) skupna koncepcija alienacije in z njo zvezana razredna pozicija.
Ni potrebno, da bi v tem kontekstu skušali podati podroben oris nadaljnjega
razvoja njunega koncepta. Zanemariti smemo celo tako pomembno delo, kot
so pariški (ekonomsko-filozofski) rokopisi iz 1844, ki v njih Marx izvaja vrsto
konsekvenc iz orisane koncepcije. Zadnja naloga, ki si jo zastavljam v tej
študiji, je, da pokažem kontinuiteto Marxove misli v luči njegove koncepcije
odtujitve.
III. PROBLEM KONTINUITETE V MISLI KARLA MARXA :
IN VPRAŠANJE ALIENACIJE i
i
Med marksisti je zelo razširjena teza, da obstoji v misli Karla Marxa radikalen i
prelom po letu 1845/46. Vsa dela do tega obdobja naj bi bila nekaka priprav-;
Ijalna »zgodnja« dela, zanimiva za genezo nazora, interesantna tudi zalo, ker ;
naj bi ta dela vsebovala določene probleme, ki v kasnejšem opusu niso bili i
izčrpneje obravnavani. Prvo delo »zrelega« Marxa naj bi bila Beda filozofije. •
Pri nas se takemu stališču pridružuje večje število avtorjev, med njimi tudi >
B. Ziherl. i
Glavni argument, na katerega se opirajo te interpretacije, je mesto iz pred-'
govora h Kritiki politične ekonomije, na katerem pravi Marx sam takole: ;
»Odločilne točke najinega nazora sem prvič znanstveno, čeprav le polemično,!
razvil v spisu .Misère de la philosophie', ki je izšel leta 1847 in je bil naperjen j
proti Proudhonu itd.« (ID I. 457-'.) Je teža tega Marxovega stavka tolikšna, j
da bi lahko po njem delili Marxov opus na dvoje? Ne moremo se pridružiti i
taki interpretaciji. Prvič govori tu Marx le o objavljenih delih, od rokopisov
omenja samo Nemško ideologijo, ki pa je proti volji avtorjev obležala v pre-
dalu. Drugič je citirano mesto formulirano kot uvod v študij drugih avtorjevih
del in izraža takratni Marxov odnos do lastnega opusa. Ta odnos se je v mar- :
sičem spremenil. Karakteristično je npr. naslednje mesto iz korespondence
Marx—Engels: »Bil sem prijetno presenečen, ko sem ugotovil, da naju ni i
treba biti sram tega dela (Svete družine — B. D.), čeprav kult Feuerbacha
danes učinkuje dokaj humoristično.« (Marx Engelsu 24. aprila 1867.) Vrh tega
je odločilna vedno analiza opu.sa, ne tisto, kar avtor reče o sebi. Le taka
analiza opusa lahko npr. pokaže, koliko je bil Engels »druga violina« in koliko
ta izraz izvira iz njegove osebne skromnosti. In tretjič, Marx je imel v načrtuj
delo »Kritika politike in ekonomije«, na katerem je začel delati 1844, sklenili
pogodbo in dobil akontacijo od založnika Leskeja 1845 in moral opustiti delo i
' Točnejši prevod: »Odločilne točke najinega nazora so bile prvič znanstveno, čeprav '
le polemično, nakazane (angedeutet) v mojem spisu .Misère de la philosophie etc.', I
ki je izšel 1847 in bil naperjen zoper Proudhona.« (MEW 13, 10) »Nakazati' nado- ',
meščeno z »razviti«!!! ;
757
1846/47 ob dokončnem sklepu Leskeja, da dela ne bo izdal. Paralelno s tem
sta nastali obe polemiki s postheglovsko filozofijo (Sveta družina in Nemška
ideologija), ki obe vsebujeta del materiala za prej omenjeno delo. Prav tako
spadajo v sklop pariški rokopisi 1844 ter eksccrptni zvezki 1844—47. Marx je
tu imel namen podati kritiko meščanske družbe in njene politične ureditve,
pri čemer bi razširil teze iz Prispevka k židovskemu vprašanju in jih razvil
v kontekstu s kritiko politične ekonomije. Ta material je v polemičnih zvezah
prisoten v Nemški ideologiji in predstavlja hkrati osnovo za Bedo filozofije.
Edino tako, v kontekstu s planiranim, pa ne realiziranim delom Kritika po-
litike in ekonomije, je mogoče razumeti citirano mesto iz Bede filozofije, da
so tu »odločilne točke prvič znanstveno... nakazane«.
In končno, čeprav Lenin v najrazličnejših polemikah najmanj dvajsetkrat
citira Bedo filozofije, pravi o njej v članku Kari Marx le naslednje »V leto
1847 spada Marxovo temeljno delo proti Proudhonu, izdano v Bruslju in
Parizu: ,Beda filozofije'. Odgovor na ,Filozofijo bede' g. Proudhona.« (Soč.
5. izd., 26, 83.) Ne postavlja torej nikakršne prelomnice v Marxovem opusu.
V podkrepitev teze o prelomnici v Marxovi misli navajajo še mesto iz Nemške
ideologije: »,odtujitev', da bom ostal razumljiv filozofom« (MEW 3, 34, O histor.
material. 80). Iz tega mesta izvajajo mnogi avtorji zaključek, da je Marx do
1845 govoril o odtujitvi in da se je temu pojmu odpovedal, ko ga je v Ideo-
logiji postavil v narekovaje. Za tako interpretacijo se je 1. 1959 zavzel tudi B.
Ziherl v Komunistu. Na osnovi take interpretacije so nekateri marksisti —
zlasti ruski — govorili samo o »odtujitvi* v narekovajih.
Nemška ideologija je polemično delo; in če hočemo spoznati konkretno resnico
Marxove misli, ne moremo iti po poti abstraktnega sklepanja. Pot abstraktnega
sklepanja nas privede do zaključka, da se je Marx odpovedal naslednjim kate-
gorijam: »Entfremdung« (navedeno mesto), »Substanz (MEW 3, 38 in 43, O
histor. mater. 87 in 70), »Wesen des Menschen«, »Selbsbewusstsein« (passim),
»Philosophie« (razen v negativnem smislu, npr. MEW 3, 218: »Filozofija in
študij stvarnega sveta sta med sabo v takem odnosu kot onanija in spolna
ljubezen.«) itd. Toda če pri filozofiji nihče (z izjemo G. Petroviča v Filozofskih
pogledih Plehanova) ni sklepal, da tu Marx in Engels zavzemata odklonilno
stališče do filozofije sploh, ampak le, da negirata vrednost konkretne, namreč
postheglovske nemške filozofije, je bil tak sklep narejen za pojma odtujitve
in substance, ki naj bi ju Marx in Engels negirala nasploh, ne in concreto,
v vseh kontekstih, ne v tem konkretnem, in s tem enkrat za vselej spod-
maknila tla vrsti interpretacij. Toda Marx in Engels sta daleč od tega, da bi
problem, zajet s kategorijo, proglasila za psevdoproblem. Na vseh navedenih
mestih iščeta realno vsebino, ki jo zakriva filozofska raba Heglovih diadohov;
pobijata frazo, da bi odstranila ideološke utvare o nemških in svetovnih
razmerah. "V novoodkritem delu Nemške ideologije (revija amsterdamskega
Instituta za socialno zgodovino 1962), ki bo upoštevan tudi v novem sloven-
skem prevodu pri CZ, pravita avtorja: »,Osvoboditev' je zgodovinsko dejanje,
ne pa miselno dejanje, in narede ga zgodovinske razmere, stanje industrije,
trgovine, poljedelstva, prometnih razmer ... (manjka daljši del stavka) ... potem
naknadno, po svojih različnih razvojnih stopnjah, nesmisel substance, sub-
jekta, samozavedanja in čiste kritike enako kot religiozni in teološki nesmisel,
in ga zatem spet odstranijo, če so dovolj daleč razvite. V deželi, kakršna je
758
Nemčija, ki se le klavrno zgodovinsko razvija, ta miselna razvijanja, te pro-
slavljene klavrnije brez dejanj, seveda nadomeščajo pomanjkanje zgodovinskih
(dejanj), se utrjujejo in jih je treba pobijati. Toda to je boj lokalnega pomena.«
V takem kontekstu je razumljivo, da Marx in Engels z vso ostrino zavračata
»nedolžne in otročje fantazije« teh »ovčk, ki se imajo za volkove in v njih
drugi vidijo volkove« (MEW 3, 13), da se borita proti »nesmislu substance,
samozavedanja itn.« in razkrivata pravo, to je revolucionarno resnico o raz-
merah, medtem ko postheglovski filozofi »le filozofsko preblejavajo predstave
nemških meščanov« in v svoji navidezni brezobzirnosti samo utrjujejo in potr-
jujejo »obstoječe« (das Bestehende).
V nasprotju z omenjenimi interpretacijami lahko trdimo, da je problem aliena-
cije celo eden od osrednjih problemov Nemške ideologije. Prvič je za Marxa
in Engelsa »ideologija« isto kot »odtujena zavest«, »ideološki« isto kot »misti-
čen, mistificiran, postavljen na glavo, sprevrnjen (verkehrt), tudi iluzoričen«
(to dokazujejo primeri iz Nemške ideologije, Kritike Heglove pravne filozofije.
Uvoda, dalje Die Wertform, Kapitala — npr. sklepna beseda k 2. nem. izdaji
itn.). Ideologija »sprevrnjena zavest sveta«, ki jo producira »sprevrnjeni svet
človeka«, prav zato, ker je sprevrnjen svet. Prim. Uvod h Kritiki Heglove
pravne filozofije. Kot taka je id.eologija — in ultima analysi — apologija »ob-
stoječega«, torej »nazor naših nasprotnikov«, nasprotnikov revolucionarne pre-
obrazbe sveta.
Nemški filozofi-ideologi mladoheglovske smeri so dosti govorili o odtujitvi.
Marx jim že v Sveti družini očita, da znajo odgovarjati na človeška vprašanja
le, če ljudem njihova lastna vprašanja obrnejo v ustih in odgovarjajo na ta
obrnjena vprašanja, na vprašanja lastne abstrakcije. S tem, da jih v Nemški
ideologiji preprosto nazove »ideologi«, samo obrne nanje tisto kritiko, ki jo je
v pariških manuskriptih naperil na Hegla: »Filozof polaga sebe — torej celó
abstraktno obliko odtujenega človeka — kot merilo odtujenega sveta.« (MEGA
I, 3, 154. Netočen prevod: Rani radovi 1961, 280). Nemški Heglovi diadohi so
kot ideologi — kot »abstraktne oblike odtujenega človeka« — prav tako malo
sposobni, da bi razkrili revolucionarno resnico in da bi z njeno pomočjo spre-
menili svet.
»Odtujitev« v narekovajih pa ima v tem kontekstu še en smisel: namesto kon-
kretne analize se zatekajo nemški mladoheglovski ideologi k preprosti, udobni
formulici, namesto analize konkretnih form odtujevanja človekovih bitnih
moči in odkrivanja njenih vzrokov ter revolucionarnega spreminjanja sveta v
resnično človeški svet, preprosto vse te oblike poimenujejo »odtujitev« in so
s tem svoje delo opravili. V prej omenjenem novoodkritem odlomku pravita
avtorja: »Seveda si ne bova nalagala truda, da bi prosvetlila naše modre filo-
zofe o tem, da ,osvoboditev' ,Človeka' še ni napredovala niti za korak, če so
filozofijo, teologijo, substanco in vso nesnago razrešili v .samozavedanje', če
so človeka osvobodili gospostva teh fraz, katerim ni nikdar hlapčeval...« Kri-
tika »odtujitve« je kritika fraze.
V konkretnem kontekstu pa stoji pasus »Ta ,odtujitev', da ostanemo razumljivi
filozofom« uporabljen za državo kot iluzorični »obči« interes države (prim.
MEW 3, 34; v slovenskem prevodu, ki je napravljen po zastareli izdaji z 1.
1931, so odstavki pomešani, tako da miselni tok ni jasen; cf. O histor. mater.
78—79 do »državo«, nadaljevanje odstavka str. 80 »Socialna moč...«). Na tem
759
mestu izraz «Entfremdung« prihaja v nasprotje z vso rabo od nemških pre-
vodov Rousseaujevega termina do Hegla in Marxovih člankov v Nemško-fran-
coskih letopisih, ki bi tu terjala preciznejši izraz »Veräusserung« — otujitev;
»Entfremdung« je zelo splošen izraz, ki zajema vsakršno odtujevanje, tudi od-
tujevanje med prijatelji. Hkrati s tem posmehovanjem »odtujitvi« pa avtorja
opozarjata tu prav na prej omenjene članke iz Nemško-francoskih letopisov^ v
katerih je bila koncepcija alienacije dovolj jasno očrtana. In celo na tem istem
mestu podajata avtorja svoje pojmovanje tistega, kar nemški ideologi nedife-
rencirano poimenujejo »odtujitev«, ne da bi sploh preanalizirali vsebino. Na
primer: »dokler so ljudje v samorasli družbi, dokler torej eksistira razcep med
posebnim in skupnim interesom, dokler dejavnost torej ni prostovoljno, ampak
je samoraslo razdeljena, tako dolgo človekovo lastno dejanje zanj postaja tuja
moč, ki mu stoji nasproti, ki ga podjarmlja, namesto da bi jo on obvladoval.«
(MEW 3, 33, O hist. mat. 79. Odlomek spada pred prej omenjeni tekst str. 78.)
Mesto je skoraj identično s pasusom iz pariških manuskriptov!
Po tem ni več presenetljivo, če nahajamo v rokopisu »Grundrisse der Kritik
der politischen Ökonomie« (Oris kritike politične ekonomije iz 1857—58, torej
iz dobe »zrelega« Marxa par excellence, očitek ekonomistom, da »abstrahirajo
od odtujitve«, kar je povezano z njihovo »apologetsko modrostjo«. Prav tako
nas ne more presenetiti, če najdemo v prvem delu Kapitala samo izraz »Ent-
fremdung« na najmanj štirih ključnih mestih, da ne štejemo izrazov kot »feti-
šizem«, »Entäusserung«, »Veräusserung« itn., da je teh izrazov poln ves tretji
del Kapitala, tako da že register k ustreznemu zvezku MEW obsega 7 mest za
Entfremdung (medtem ko paralelna ruska izdaja izraza ne upošteva).
Na osnovi prej navedenega je to logično. Nadaljna pojmovna analiza je po-
trebna za to, da bi ugotovili, kako postaja problem alienacije eden ključnih
problemov Kapitala.
Problem alienacijskega kompleksa se povezuje s problemom substance. Ana-
logno z »odtujitvijo« je bila pri delu marksistov proglašena za psevdoproblem
— z isto utemeljenostjo, kar sledi iz že povedanega.
Za Hegla je bila substanca pot od nuje k svobodi; substanca je zanj prehod od
»bistva« k »pojmu«; z razvojem substance se ideja osvobaja mehanične kavzal-
nosti in slučajnosti. Absolutna substanca »je pojem, carstvo subjektivnosti ali
suobode.« (Wissen.schaft der Logik, II, izd. Reclam 1963, str. 266). Pot iz carstva
nuje v carstvo svobode je seveda pojmovna pot, je be-greifen (arhaično slo-
vensko za-popadenje). Hegel je teoretik duhovne produkcije in razvija dejan-
ske človeške produktivne odnose le v obliki odnosov v mišljenju. Zato je zanj
suženjstvo pojmovno suženjstvo in osvoboditev je pojmovna osvoboditev. Nuja
je miselna nuja.
Problem nuje in svobode (z znamenitim »prehodom iz carstva nujo v carstvo
svobode«) je eden od ključnih problemov Kapitala — in kot pri Heglu, tudi pri
Marxu zvezan s problemom substance. Toda problem substance je pri Marxu
zastavljen bistveno drugače; vprašanje nuje in svobode zanj ni vprašanje du-
*• »... vse borbe znotraj države, boj med demokracijo, aristokracijo in monarhijo,
boj za volilno pravico etc. etc. niso nič drugega kot iluzorične forme, v katerih se
vodijo dejanski boji različnih razredov med seboj (o čemer nemški teoretiki še
slutijo ne, pa čeprav jim je bilo za to danega dovolj napotka v ,Nemško-francoskih
letopisih' in ,Sveti družini').«
760
hovne nuje in svobode, ampak vprašanje realno-zgodovinske nuje in svobode.
Pri tem pa seveda tudi »nuja« ni pojmovana v smislu zgolj materialnega po-
manjkanja, ampak v smislu gospostva človekovih lastnih proizvodov nad člo-
vekom. To se ponavadi v govorjenju o »carstvu nujo« pozablja, toda sledi iz
vsega historičnega konteksta Marxovo (in Engelsove) misli in iz Marxovih iz-
vajanj na ustreznem mestu Kapitala III.
Najjasneje je Marxovo prevrednotenje pojma substance vidno iz naslednje
daljše pasaže iz Nemške ideologije: pojmovanje zgodovine, ki sva ga razvila,
»kaže, da se zgodovina ne konča s tem, da bi se razpletla v »samozavedanje«
kot »duha duha«, ampak da v njej nahajamo na vsaki stopnji že neki mate-
rialen rezultat, sumo produkcijskih sil, zgodovinsko ustvarjen odnos do narave
in individuov med seboj, kar vse je sleherni generaciji izročeno od njene pred-
hodnice, maso produktivnih sil, kapitalij in razmer, ki jo sicer po eni strani
nova generacija modificira, po drugi strani pa ji ta masa tudi predpisuje njene
lastne življenjsko pogoje in ji daje opredeljen razvoj, specialen karakter — da
torej okoliščine prav tako delajo ljudi kot ljudje okoliščine. Ta suma produk-
cijskih sil, kapitalij in oblik družbenega občevanja, ki jih vsak individuum in
vsaka generacija že nahaja kot nekaj danega, je realna osnova tega, kar so si
filozofi predstavljali kot »substanco« in »bistvo človeka«, kar so apoteozirali in
pobijali, realna osnova, katere učinkovanja in vplivov in razvoj ljudi niti naj-
manj ne ovira, če ti filozofi rebelirajo proti njej kot »samozavedanje« in
»Edini«.« (MEW 3, 38). To pojmovanje substance (v pozitivni, ne v kritično-iro-
nični formulaciji kot v zgornjem citatu) ohranjata Marx in Engels v Grund-
risse der Kritik dor politischen Ökonomie, Kapitalu in manjših delih kasnej-
šega obdobja. Nasproti »ideologom«, ki prazno-pojmovno razpravljajo o sub-
stanci zgodovine, odgovarjata Marx in Engels, da je ta substanca opredmeteno
minulo delo, ki v obliki kapitala v razredni družbi izvaja oblast nad živim
delom. Ta koncept je zlasti očiten iz naslednjega teksta.
»... kapital; opredmeteno delo kot gospostvo, komanda nad živim. Ravno tako
se kaže kot produkt dela, da se njegov proizvod kot tuja lastnina, eksistenčni
način, ki samostojen stopa nasproti živemu delu, prav tako pojavlja kot za-
sebe-bivajoča vrednost; da je produkt dela, opredmeteno delo, od samega ži-
vega dola obdarjeno z lastno dušo in da se utrjuje nasproti živemu delu kot
tuja moč. Ce gledamo s stališča dela, je videti, da se delo tako udejstvuje v
produkcijskem procesu, da svoje ostvarjanje v objektivnih pogojih obenem
odbija od sobo kot tujo realnost in torej samo sebe kot brezsubstančno, zgolj
potrebno"' delovno zmožnost'' postavlja nasproti tej realnosti, ki je njemu,
delu, odtujena, ne pripada njemu, ampak drugim; da svoje lastne stvarnosti ne
postavlja kot bitje za sebe', ampak kot golo bitje za drugo in torej tudi golo
' Bedürftig, torej potreben v smislu »nahajajoč se v potrebi«, ne v smislu »potre-
bovan«.
" Arbeitsvermögen. Izraz IVIarx kasneje nadomesti s precizncjšim izrazom Arbeits-
kraft, delovna sila. Izraz »Arbeitsvermögen« je dialektično dvosmiscln in pomeni
hkrati delovno zmožnost in delo kot edino premoženje delavca. V tekstu Grundrisse
je na nizu mest nemogoče odločiti, ali Marxu v konkretnem primeru izraz Vermögen
pomeni premoženje ali zmožnost.
' Sein für sich. Izraza Hegel ne pozna; pomensko mu je najbližji heglovski »da-
seiendes Fürsichsein«.
761
drugobit ali biit drugega nasproti sebi samemu. Ta proces ostvarjanja je obe-
nem proces onestvarjanja dela. Delo postavlja sebe objektivno, toda postavlja
to svojo objektivnost kot svojo lastno nebit ali kot bit svoje nebiti — kapitala.
Povrača se vase kot gola možnost postavljanja vrednosti ali ovrednotenja^;
kajti vse stvarno bogastvo, svet stvarne vrednosti in enako tudi realni pogoji
njegovega lastnega ostvarjanja so mu postavljeni nasproti kot samostojne eksi-
stence. To so možnosti, ki leže v nedrih samega živega dela, pa zaradi produk-
cijskega procesa eksistirajo izven njega — toda kot njemu tuje stvarnosti, ki
tvorijo bogastvo v nasprotju z njim.« (Grundrisse, 357—358).
Pomen Grundrisse je tem večji, ker gre tu za delo, ki ga je Marx pisal, da bi
si sam prišel na jasno, da bi rezultati analize služili za osnovo eksplikacije, ki
nikakor ni identična z raziskovanjem samim. V rokopisnem tekstu, kakršen so
Grundrisse, je očitna Marxova miselna pot, razkrivajo se zveze, ki iz objav-
ljenih tekstov niso razvidne v tolikšni meri, saj se mora avtor nujno omejevati
na najnujnejše, na tisto, kar je v najbolj neposredni zvezi s kontekstom. In
prav ta tekst razkriva najbrž še bolj kot Kapital sam, kako lucidna je Leni-
nova teza, da Marx sicer ni zapustil Logike, zapustil pa je logiko Kapitala.
Osrednji problem Kapitala je problem alienacije: kako delo postavlja svojo
substanco sebi nasproti v obliki kapitala, »svoje lastne nebiti, biti svoje nebiti«
(»als ihr eignes Nichtsein oder als das Sein ihres Nichtseins, des Kapitals«).
Problem odtujitve preraste v problem odtujitve 'substance, ko stopa živo delo
nasproti lastni substanci kot »brezsubstančna, zgolj potrebna delovna zmož-
nost« (»als substanzloses, bloss bedürftiges Arbeitsvermögen«). To ostvarjanje
— onestvarjanje (Verwirklichung-Entwirklichung) dela se utrjuje skozi proces
blagovne menjave, skozi fetiško-odtujene odnose, kjer je vsa produkcija, kot
pravi Marx v istem delu, le produkcija za neko stvar — za menjalno vrednost,
ki je lahko konkretizirana, individualizirana v denarju.« »Vzajemna in vse-
stranska odvisnost individuov, ki so drug drugemu irelevantni (gleichgültig),
tvori njihovo družbeno povezanost. Ta družbena povezanost je izražena v me-
njalni vrednosti, v čemer je za vsak individuum njegova lastna dejavnost ali
njegov produkt šele dejavnost in produkt za menjalno vrednost; producirati
mora neki obči produkt — menjalno vrednost, ali, če je ta izolirana zase, indi-
vidualizirana, denar. Po drugi strani pa moč, ki jo vsak individuum izvaja nad
dejavnostjo drugih ali nad družbenimi bogastvi, obstoji v njem kot lastniku
menjalnih vrednosti, denarja. Svojo družbeno moč, svojo povezanost z družbo
nosi s sabo v žepu.« Šele ko postane tako blago, podvrženo menjalni vrednosti,
tudi delo samo, šele tedaj je blagovno gospodarstvo popolno ... »Blago pa po-
stane obča forma produkta, vsak produkt mora zadobiti formo blaga, nakup in
prodaja ne pograbita le presežek produkcije, ampak njeno substanco samo šele
na osnovi kapitalistične produkcije.« (Rokopisna varianta VI. pogl. Kapitala.
AME II (VII), 180).
Tudi substanca produkcije postaja kupivna. Tu Marx razvija isto misel, ki jo
je nakazal v Prispevku k židovskemu vprašanju (prim, citat v drugem delu
tega članka, Problemi 18—19, str. 641). Dalje: »Preobrazba denarja, ki je sam
** Verwertung. Slovenski Kapital ima »večanje vrednosti«; vendar je dialektični par
k Verwertung izraz Entwertung, ki pomeni razvrednotenje. M. Pijade je v srbo-
hrvaškem prevodu izbral za Verwertung opisen, vendar precizen izraz »oplodjivanje
vrednosti«.
762
le preobražena forma blaga, v kapital se dogaja le, odkar je delovna zmožnosti
spremenjena v blago za delavca samega, odkar se je torej kategorija blagovne !
trgovine polastila sfere, ki je bila prej iz nje izključena ali vanjo le sporadično^
vključena. Šele odkar delovno ljudstvo (die arbeitende Bevölkerung) bodisi ne j
pripada več objektivnivi delovnim pogojem, bodisi ne stopa več samo na trg I
kot blagovni producent, in prodaja namesto produkta svojega dela svoje delo .
samo ali točneje svojo delovno zmožnost, postane produkcija v vsem svojem ,
obsegu, v vsej globini in širini blagovna produkcija, se spreminja ves produkt '
v blago in vstopajo predmetni pogoji vsake posamezne produkcijske sfere |
vanjo samo kot blago.« (AME II (VII), 182). Pogoji odtujitve se reproducirajo j
iz sebe v procesu odtujevanja. Ta proces ovekovečuje gospostvo mrtvega dela
nad živim, reproducira v konkretnih preobrazbah, ki jih drastično slika Ka-
pital, brezsubstančnost dela nasproti delu tuji substanci, reproducira alienirane '
odnose. I
Iz vsega navedenega je razvidno, da — in delno tudi, kako — je koncepcija i
alienacije temeljna koncepcija Kapitala. S tem je podana kontinuiteta Marxove;
misli — kontinuiteta prav ob zanemarjenem problemu alienacije. i
Toda ne kaže se v tem samo kontinuiteta Marxove misli. Ob problemu aliena- ;
cije se razkriva tudi istovetnost Marxove in Engelsove pozicije, ki je bila v ■
novejših polemikah često izpodbijana. Iz že povedanega je razvidna identiteta
med Marxovimi tezami v zgodnjih spisih in med Engelsovimi koncepcijami v ;
Očrtu za kritiko nacionalne ekonomije. Prav tako je bila vsaj delno izpričana j
kontinuiteta Marxove misli. Ostane nam še vprašanje, kako je z Engelsovimi ;
kasnejšimi deli.
Čeprav Engels v kasnejših delih (namenjenih široki publiki!) nikjer posebej ne,
uporablja termina »odtujitev«, pa bi bil sklep, da je Engelsu problem odtujitve]
neznan, prav gotovo netočen. To pokaže vsaka globlja analiza, kjer ne zače- :
njamo z razširjenim predsodkom, da je Engels pozitivist, ampak postavimo
Ertgelsov opus v isti kontekst z Marxovim — torej v organsko zvezo z nemško ;
klasično filozofijo, posebno s Heglom, na kar nas Engels sam v vseh večjih \
delih opozarja expressis verbis. V enem od zadnjih člankov najdemo npr. na-
slednje mesto: »Stari svet je stal pod gospostvom fatuma, heimarmene, ne- \
ubranljive skrivnostne usode. Tako so Grki in Rimljani imenovali tiso nepojm- \
Ijivo vsemoč, ki je sprevračala v nič vse človeško hotenje in stremljenje, vodila j
vsako človeško dejanje dO čisto drugih rezultatov, kot so bili predvideni, tisto i
nepremagljivo silo, ki so jo kasneje imenovali previdnost, božja volja itd. Ta i
misteriozna moč je postopoma zadobila bolj pojmljivo obliko, in to dolgujemo
gospostvu buržoazije in kapitala, prvemu razrednemu gospostvu, ki si je sku-
šalo priti na jasno o vzrokih in pogojih svojega lastnega obstoja in s tem tudi
odprlo vrata spoznanju, da bo neizogibno kmalu tudi samo propadlo. Usoda, ]
previdnost — to zdaj vemo — so gospodarski pogoji, pod katerimi se producira
in menjava, in ti so danes strnjeni v svetovnem trgu.« (MEW 22, 334: Volitve
ameriškega prezidenta). Ze površna vsebinska analiza pokaže, da Engels tu i
obravnava iste probleme kot Marx in da je v tej zgoščeni formulaciji kljub i
navidezno lahkotnemu slogu ista miselna vsebina kot v prej citiranih pasažah ■
iz Marxa. Toda na naslednji stopnji analize se pokaže, da Engels ne navaja slu- |
čajno besede »heimarmene«. Izraz je namreč karakterističen za Heraklita, kjer i
pomeni »usodo«, »nujnost« (ali »nujo«). Posrednik med Heraklitom in Engel- '
763
som je tu Hegel, zlasti z naslednjim mestom iz Zgodovine filozofije: »Obče je
neposredna enostavna enotnost v nasprotju, ki gre kot proces razlikovanih na-
zaj vase. Toda tudi to se najde pri Heraklitu. To obče, to enotnost v nasprotju
— bit in nebit kot isto — je imenoval Heraklit »usoda (heimarméne), nujnost«.
Preko tega mesta iz Hegla se razkrije šele vsa globina prej citirane Engelsove
misli: heimarmene je mišljena hkrati kot »nuja« nasproti »carstvu svobode«.
V carstvu nuje je »bit in nebit isto«, ali z Marxovimi besedami: »Delo postav-
lja sebe objektivno, toda postavlja to svojo objektivnost kot svojo lastno nebit
ali kot bit svoje nebiti, kapitala.« »Proces ostvarjanja dela je hkrati proces
onestvarjanja dela« (Verwirklichung — Entwirklichung).
Hkrati pa nam prav to mesto kaže, kako blizu vulgarizacije so mnoga izva-
janja o prehodu iz carstva nuje v carstvo svobode — vsa tista izvajanja, ki
nujo pojmujejo pretežno kot »pomanjkanje«, ne pa kot gospostvo proizvodnega
procesa nad človekom, ne kot oblast človeških bitnih sil nad njim samim, ne
kot stalno obnavljanje in reproduciranje, pereniranje odtujenih človeških
razmer.
Te misli »k vprašanju o alienaciji« so imele za cilj, da zarišejo nekaj orienta-
cijskih črt v historial vprašanja alienacije in da s tem služijo v oporo konkret-
nim analizam tega problema. Marxova analiza nikakor ni večnostna, dokončna
resnica; je analiza konkretnega časa in konkretnih razmer, toda prav kot taka
vsebuje »Marxovo logiko« analize. Ta analiza pa ni razumljiva brez Marxovega
temeljnega koncepta. Brez razumevanja tega koncepta pa ostane terra incog-
nita tudi logika Kapitala. (Konec)
Socialna kontrola v procesu urbanizacije
Zdravko Mlinar
»Socialna kontrola« je eden od osnovnih socioloških pojmov, ki pravzaprav
predstavlja le specifični zorni kot za obravnavanje razmerja med posameznikom
in skupinami ali družbo v celoti. Človek kot družbeno bitje, kot član raznih
družbenih skupin, se nenehoma pojavlja v nekakšni ambivalentni situaciji. Po
eni strani mu le skupina lahko nudi številne dobrine, od katerih je odvisna
njegova eksistenca. Po drugi strani pa istočasno spet prav isti kolektiv omejuje
njegovo svobodo. Ravno takšno relativno ustaljeno in določno omejevanje po-
sameznikovega delovanja in obnašanja pa zaobsega koncept socialne kontrole.
Podobna alternativa se pojavlja tudi z vidika skupine (npr. njenega vodstva)
ali družbe, ki ji posameznik pripada: kako doseči takšno kontrolo nad posa-
meznikom, da bo le-ta spoštoval obstoječe grupne (družbene) norme in vred-
note, ter mu obenem dopuščati zadosti individualnosti in pobude, da bi bil
ustvarjalen in koristen?! To vprašanje različno rešujejo razne družbene sku-
pino; hkrati pa se tudi znotraj dane skupine pojavljajo razlike glede na vsebino
in pomen, ki je predmet socialne kontrole.
764
Pri tem ne gre samo za vprašanje ali socialna kontrola prekriva večji ali manj-
ši del aktivnosti in obnašanja članov skupine. Gre tudi za njeno učinkovitost
ali neučinkovitost, ki se kaže v kršitvah in odstopanjih od grupnih norm. Vsaka
družbena grupacija se mora sprijazniti z dejstvom, da se poleg normativnega
reda, poleg določil, kakšno »naj bi bilo« ravnanje posameznikov, pojavlja še
dejanski red, njihovo dejansko ravnanje, ki se le izjemoma medsebojno povsem
ujemata. Cim manj je učinkovita socialna kontrola v določeni skupini, tem
bolj se stanje v njej približuje splošnemu kaosu in socialni dezorganizaciji. V
nasprotni smeri pa se učinkovitost socialne kontrole stopnjuje do ekstremne in
neznosne socialne organizacije.
V prvem primeru bi se pojavila anarhija, »borba vseh proti vsem«; skratka,
to bi pomenilo popolni razkroj dane družbene enote. Določena konformnost
posameznikov do osnovnih družbenih standardov (norm, vrednot) je torej pogoj
za novo kvaliteto »družbeno--, ki ne pomeni le vsote individualnega. Obenem
pa to omejevanje, oziroma spoštovanje obstoječih norm, največkrat pomeni
ravno upoštevanje osebnosti, dostojanstva, potreb in interesov drugega posa-
meznika. Sele s tem, ko vsak posameznik žrtvuje nekaj svojih osebnih svo-
boščin, lahko vsi člani skupine dosežejo večjo svobodo v svojem skupnem živ-
ljenju. Otrok mora npr. žrtvovati nekaj svojih svoboščin v interesu ostalih
članov svoje družine in s tem spoznava, da ima skupinsko življenje tako svoje
obveznosti kot tudi svoje prednosti. V nasprotnem primeru njegova popolna
»svoboda« lahko pomeni, da postane tirani cele družine in navsezadnje one-
mogoči normalno družinsko življenje.
Seveda pa niso vse veljavne družbene norme, ki urejajo človeško sožitje —
bodisi na formalen ali neformalen način — istega značaja. Ne izhajajo vse iz
enakega vrednotenja človeka, temveč lahko celo obratno — npr. določajo prav
neenak položaj nekaterih strukturnih kategorij prebivalcev v družbenem živ-
ljenju. Pri nas se npr. zlasti na podeželju še pojavljajo norme (v smislu: kakšno
je pričakovano obnašanje določenih posameznikov v določeni situaciji), ki ome-
jujejo vlogo žensk v javnem, družbenopolitičnem življenju. V posameznih tipih
lokalnih skupnosti in — zlasti — v posameznih slojih prebivalstva se torej po-
javljajo različne norme in vrednote, ki so lahko izraz ali pa pravo nasprotje
sodobnega socialističnega in humanističnega pojmovanja družbene vloge člo-
veka.
To pomeni, da odstopanje od obstoječih norm določene skupine spet ni nujno
samo nekaj negativnega; tega ni mogoče vrednotiti v vsakem primeru le kot
družbeno zlo (tako kot npr. kriminalna dejanja v ožjem smislu). Odvisno je
predvsem, s kakšnega zornega kota to ocenjujemo. Z vidika večine članov dane
skupine, v kateri prevladuje določena norma, je kršenje, neupoštevanje, odsto-
panje od norme pač nekaj negativnega. Toda v primeru, ko se ta norma razli-
ko j e od prevladujočih družbenih norm globalne družbe, lahko kršitev ocenimo
— pač s tega, drugega vidika — tudi kot pozitivno ali progresivno dejanje ipd.
765
Ce npr. posameznik pretrga tradicionalno, patriarhalno-kmečko miselnost v.
neki vasi X, da je »mesto« žene le doma v gospodinjstvu, ga bomo drugače
ocenjevali kot pa njegovi sovaščani, ki se še močno držijo tradicije.
Ce se postavimo na stališče optimalnih možnosti družbenega razvoja in uve-
ljavljanja človekove osebnosti, pridemo torej do naslednjega zaključka: ni vsaka
konformnost nekaj dobrega in pozitivnega, tako kot tudi vsako odstopanje od
norm ali t. im. deviantno obnašanje ni nujno v vsakem primeru nekaj slabega.
Socialna kontrola (v francoščini tudi — «contraint social«, družbeno prisilje-
vanje) je proces, s katerim se vzpostavlja in vzdržuje red v okviru določene
družbene enote. V tem procesu se ravnanje posameznika vsklajuje z interesi in
cilji skupine kot celote. Potreba po družbeni (grupni) kontroli izhaja iz na-
sprotja med družbo (grupo) in posameznikom. Kimball Young pravi, da je
smoter socialne kontrole v tem, da »povzroči konformnost, solidarnost in stal-
nost (continuity) določene skupine ali družbe« (cit. v Emory S. Bogardus, So-
ciology). Ce bi vsak posameznik prostovoljno podrejal svoje vrednote vredno-
tam skupine, ne bi bilo niti potrebe po socialni kontroli. Ker pa si posamezni
član prizadeva v skupini uveljaviti predvsem svoje pravice, medtem ko njegovi
družabniki cenijo predvsem njegove obveznosti, se nenehno pojavlja nasprotje
med vrednotami posameznika in vrednotami skupine. To nasprotje navadno ni
ovira za obstoj in učinkovito delovanje skupine, vendar pa zahteva, da je vsak
posamezni član stalno predmet socialne kontrole.
Poglejmo sedaj, kakšna so sredstva socialne kontrole. V grobem jih lahko raz-
likujemo na formalna in neformalna. Poleg tega pa imajo tako prva kot druga
bodisi značaj nagrade ali kazni. Eno od najbolj učinkovitih sredstev neformalne
kontrole je opravljanje. Ljudje se zavedajo, da jih drugi opazujejo in bodisi
odobravajo ali grajajo njihovo ravnanje. Zato se na vsakem koraku pojavlja
tisti značilni strah, ki izraža, da se posameznik ozira na določeno referenčno
skupino, npr: »Kaj bodo pa sosedje rekli?« ipd. Da ne bi postal predmet oprav-
ljanja v skupini oziroma družbenem okolju, v katerem preživlja del svojega
življenja, se posameznik rajši drži ustaljenih načinov ravnanja in obnašanja.
Cim bolj je navezan na določno skupino, ali čim večji pomen pripisuje ^ioložaju,
ki ga ima v dani skupini, tem bolj si bo prizadeval, da ne bo med njenimi člani i
»prišel na slab glas«. j
V manjših skupinah, kakršna je npr. vas, v kateri se vsi prebivalci poznajo i
med seboj, je strah pred tem »kaj bodo ljudje rekli« močnejši regulator člo- j
vekovega delovanja kot pa še tako komplicirana »mašinarija« policije, sodišč, |
uradov itd. Pri tem ne gre le za opravljanje, temveč še za druga sredstva so- j
cialne kontrole, ki so v takšnem kontekstu (majhne skupine) prav tako učin- \
kovita: zasmehovanje, graja, hvaljenje, laskanje ipd.
V sodobnosti in — kakor bomo videli kasneje — zlasti v mestih pa vse bolj
prevladujejo formalna sredstva socialne kontrole. Pojavile so se specializirane
institucije, za katere socialna kontrola predstavlja njihovo glavno funkcijo: po-
licija, sodišča, poboljševalni zavodi, sodniki za prekrške, zapori, socialni delavci,
vzgojne, vojaške in verske ustanove itd. Vedno več je tudi raznih pisanih pra- i
vil, zapovedi in prepovedi, najrazličnejših pravnih in tehničnih predpisov, pra- |
vilnikov podjetij, statutov organizacij in klubov, hišnih redov itd. V sodobnem
urbaniziranem svetu je najpomembnejše med vsemi temi sredstvi formalne
kontrole državna oblast in pravo. Pravo je tisto, ki najbolj formalizirano določa
766 i
elemente socialne kontrole: vrsto obnašanja, ki je prepovedano ali obnašanje
(delovanje), ki je obvezno, prav tako kot tudi kazni, ki so precej določno pred- j
pisane in že vnaprej znane. Kljub temu pa je pravo — vsaj v nekaterih za- :
devah — dosti manj učinkovito, kot pa neformalna sredstva socialne kontrole, !
ki smo jih obravnavali. i
Toda pri socialni kontroli ne gre samo za zunanje vplive na delovanje posamez- ]
nika. Razen »zunanje« lahko govorimo tudi o »notranji« kontroli. V daljšem ;
času zunanji vplivi verjetno niti niso tako učinkoviti kot pa notranja, prosto- ]
voljna motivacija posameznika, da spoštuje grupne norme. V procesu sociali- I
zacije posameznik posvoji (internalizira) stališča, navade in običaje svoje druž- j
be. V m.ajhnih, neformalnih ali t. im. »primarnih« skupinah, kakršna je npr.,
družina, ali skupina prijateljev ipd. se otrok vključi v proces socializacije, tako
da se nenehno srečuje z raznimi zapovedmi in prepovedmi, ki omejujejo in
usmerjajo njegove anarhične, biološke impulze. V tem procesu prevzema kolek-
tivno nakopičeno kulturno dediščino družbe tako, da si na tej osnovi izoblikuje
lastne kriterije dopustnega in nedopustnega, dobrega in slabega, pravilnega in :
napačnega itd. Družbene norme, ki jih je osvojil v procesu socializacije, potem j
ne občuti več kot pritisk od zunaj. Internalizirana socialna kontrola se ne od- i
vija več na ravni medosebnih ali medskupinskih odnosov, temveč postane vpra- j
sanje vesti, občutka krivde, sramu ipd., ki se pojavijo kot vodila v delovanju '>
razvite človekove osebnosti. Cim bolj je posameznik vsidran v skupino in čim Î
bolj ustaljen in jasen je sistem vrednotenja v tej skupini, tem bolj samo po j
sebi umevne se mu zdijo njene norme. i
Socializacija je učinkovita obramba proti kršitvam družbenih (grupnih) norm
v toliko, v kolikor deviantni impulzi že vnaprej pobudijo zadosten občutek
krivde, tako da le-ta prepreči dejanske kršitve. Poleg tega pa se ta občutek, —
da so bila določena dejanja nedopustna — povezuje z zavestjo, da bo to povzro-
čilo negodovanje v družini, med vrstniki, v šoli ali podjetju. Ce torej posa- ;
meznik anticipira splošno neodobravanje in se mu hoče izmakniti, sram okrepi j
vpliv občutka krivde v smeri konformizma. Toda, kot bomo prikazali še kas- i
neje, v celoti je »notranja kontrola« zelo učinkovita le v relativno homogenih j
lokalnih skupnostih. Kjer pa se že mlad človek vključuje v na_^protujoče si |
skupine, v katerih prevladujejo zelo različna pojmovanja o tem, kakšno je za- ,
želeno in sprejemljivo ravnanje, postaja zunanja kontrola vedno bolj potrebna, j
Nastane vprašanje: kako skupina nagrajuje konformnost (»dobro« vedenje) I
po eni strani in kaznuje odstopanje od danih norm (»slabo« vedenje) po drugi :
strani? Kakšne nagrade daje skupina, da bi zagotovila konformnost in sodelo- j
vanje? Na splošno lahko rečemo, da tisto, kar predstavlja vrednoto za dano ,j
skupino, lahko predstavlja tudi predmet za nagrajevanje konformnosti njenih !
članov. Vendar pa so sociološko zanimivi predvsem nekateri specifični načini j
tega nagrajevanja. |
Eden od teh je vezan na možnost napredovanja na hierarhični lestvici strukture ¡
skupine. Višji družbeni položaj je namreč ena od vrednot, ki si jo — pra-
viloma — želi večina članov. Ker pa ni podana v takšnem obsegu, da bi bila
vsem dostopna, se pojavi določena selekcija. V našem primeru je kriterij za '
to selekcijo stopnja konformnosti z normami skupine. Na splošno — višji stopnji
konformizma sledi višja nagrada, torej višji položaj. Ker pa stopnja konfor- ]
mizma ni nekaj danega ali nespremenljivega, anticipirana nagrada oz. korist '
-j
_____._____________^„.....____________._________.________._______^-.J767 '
lahko vpliva na to, kakšna stališča posamezni član javno izraža in zastopa.
S tem se že pojavi tudi — za posameznika zelo zapeljiva — nevarnost dvoličnosti
in nemoralnosti. Cim večji pomen skupina pripisuje prav določenemu stališču,
naziranju, postopku, običaju ipd., tem bolj izrazite so tudi nagrade in kazni,
ki vplivajo na to, da ne bi prišlo do kršitev. Istočasno pa — vsaj hipotetično —
lahko rečemo: čim večjo korist posameznik pričakuje na osnovi tega, da npr.
izraža prav določena stališča ipd., tem bolj je verjetno, da se pojavi razlika
med tistim, kar eksplicitno izraža in tistim, kar dejansko misli.
Upoštevanje obstoječih norm skupine je lahko izraz prepričanja, da je ravno
normativno določen način ravnanja takšen, kakršnega si zares želimo. Lahko
pomeni samo spontani izraz konvencionalnosti, navade ali tradicije (posameznik
pač deluje, se obnaša, izraža določena stališča ipd. tako, kot je to tipično za
dano skupino, katere kultura je internalizirana v njegovi osebnosti in mu —
nezavedno — predstavlja vodilo v delovanju). Končno pa je upoštevanje pre-
vladujočih (kadar gre za neformalne) oziroma institucionalnih, norm in vrednot
skupine lahko le posledica pritiska, ki ga skupina izvaja na posameznike s
sistemom nagrad in kazni. Ta zadnji primer predstavlja osnovo najbolj diver-
gentnih in — za skupino — kočljivih pojavov.
V kategoriji posameznikov, ki se ravnajo po grupnih normah in vrednotah,
vendar ne iz lastnega prepričanja (da je takšno ravnanje najbolj ustrezno) ali
pa preprosto iz navade, se pojavljajo najbolj raznovrstne tendence. Po eni
strani so predvsem tu osredotočeni latentno in potencialno deviantni člani sku-
pine. To so tisti, ki sicer v svojem manifestnem ravnanju ne kršijo normativnega
reda skupine, vendar pa imajo v sebi prikrite težnje po odstopanju od obsto-
ječih norm in vrednot. Ti posamezniki imajo npr. drugačna stališča, kot so
tista, ki prevladujejo v dani skupini, vendar jih rajši ne izražajo, da ne bi
s tem sprožili sankcije grupe. Pri tem gre lahko — v kolikor je sploh možno
zasledovati z vidika razvoja — za »konservativna« stališča, ki jih je skupina
že zavrgla, ali pa za nove ideje, ki bodo morebiti (ali pa sploh ne) postale
prevladujoče šele v prihodnosti. Izražanje enih in drugih pomeni za posa-
meznika določen riziko. Ce je celotna skupina bolj dinamična in ima dovolj
»elastično« strukturo, tako da je hitro sposobna prevzemati nove ideje, je
tveganje posameznika za prosto izražanje novih idej manjše. Cim bolj pa je
skupina po svoji strukturi toga in nespremenljiva, tem bolj ostra bo njena
reakcija na izražanje »novotarije^«.
V zvezi s tem je razumljivo, da tudi delež tistih, ki jih lahko uvrstimo v obrav-
navano kategorijo članov, variira od skupine do skupine; ali pa znotraj iste
skupine — od ene do druge zadeve. Cim ostrejše so sankcije ali čim višje so
nagrade (koristi), ki utrjujejo normativno usmerjenost v eni ali drugi skupini,
tem večje bo število — pri nespremenjenih ostalih pogojih — članov, ki spadajo
v to kategorijo (manifestno ne odstopajo od norm grupe in vrednot, čeprav se
subjektivno z njimi skladajo). Iz tega nadalje izhaja: čim večji je pritisk socialne
kontrole v smeri h grupni konformnosti, tem manj pride do izraza izvirna
pobuda članov, ki — morebiti celo le dozdevno — presega okvire normativno
danega.
Posameznik bo tem bolj previden, da bi ne izrazil svojega stališča (vrednote)
ali napravil karšnega dejanja, s katerim bi odstopal od norm grupe, čim večji
pomen ima zanj položaj, ki ga zavzema v dani skupini. Pomen položaja, ki ga
768
ima posameznik v določeni skupini, je v veliki meri odvisen od tega, kolikšen
del svojega življenja v njej preživlja. Cim bolj celovito zajema določena sku-
pina življenjsko dejavnost človeka in čim dal časa — predvideva — da bo ostal
njen član, tem teže ga prizadene sankcija grupe oziroma tem večji je pomen
morebitne nagrade. Zato je razumljivo, da so v takšnih skupinah ljudje bolj
zadržani, previdni oziroma konservativni v sprejemanju in izražanju novih idej,
kot pa npr. v raznih združenjih, od katerih vsako posebej prekriva le ozek
segment aktivnosti človeka. V tem smislu si vsaj delno pojasnimo tudi že
razlike med mestom in vasjo (ki jih bomo podrobneje obravnavali še kasneje).
Vas je npr. tipična globalna družbena skupina, v kateri pretežno število pre-
bivalcev preživlja večino svojega življenja. Sankcije v takšni skupini imajo za
posameznika dosti bolj dalekosežni pomen kot v mestu, kjer ima posameznik
na voljo številne družbene svetove, ki so le malo ali pa sploh niso povezani
med seboj. Mesto je tako obsežna grupacija, da praviloma — v odnosu do
posameznika — ne nastopa kot celota. Morebitna nagrada ali sankcija — kot
sredstvo za vzdrževanje in krepitev konformizma — praviloma ne seže preko
meja posameznih specializiranih organizacij, v katerih je razdrobljena celokupna
dejavnost mestnega prebivalca. S tega vidika pa je tudi njegov tveganje, ki
ga prevzame s tem, da npr. izraža neke nove poglede (vrednote, stališča ipd.)
v eni od številnih organizacij, v katerih deluje, dosti manjše. Morebitna sankcija
lahko prizadene le ozek segment njegovega življenja in ima še toliko manjši
pomen, kolikor laže posameznik nadomesti — recimo — svoj izgubljeni položaj
v skupini s tem, da intenzivira svojo udeležbo v ostalih skupinah, v katerih
ima lahko še nadalje zelo ugoden (visok) položaj.
Z vidika mesta kot celote ima takšno delovanje družbene kontrole tako pozi-
tivne kot tudi negativne posledice. Manjši pritisk socialne kontrole sprošča
nmožično pobudo na vsakem posameznem področju (organizaciji, društvu) člo-
vekove dejavnosti in s tem posredno omogoča hitrejši družbeni razvoj mesta
kot celote. Specifična vloga družbene kontrole v mestu je torej vzrok in —
pozneje bomo videli — tudi posledica večje dinamike družbenega spreminjanja.
Dosedaj smo že nekoliko podrobneje razpravljali o tisti kategoriji članov vsake
skupine, pri katerih se latentno pojavljajo subjektivne težnje k odklonom od
norm grupe, ki pa zaradi pritiska socialne kontrole na ravni grupe ne pridejo
do izraza. Pač pa je značilno, da se v okviru vsake — zlasti večje — skupine
pojavljajo še manjše podskupine, ki opravljajo izredno pomembno posredniško
funkcijo. Le redkokdaj posameznik sam poskuša in uspeva- uveljaviti pomemb-
nejšo spremembo v določeni skupini. Preden javno, v okviru celotne skupine,
izrazi npr. svoja sporna stališča, se praviloma posameznik obrne na manjše
število ostalih članov, s katerimi je v tesnih neformalnih stikih. S tem v ožjem
krogu preizkusi, kakšna bi bila verjetna reakcija skupine kot celote in se
obenem zavaruje pred vsakršno grupno sankcijo. Posameznik namreč računa^
da bodo njegovi intimnejši tovariši prav zaradi medsebojnega prijateljskega
razmerja povečali svojo tolerantnost v odnosu do njegovega odstopanja od
grupnih norm. S tem je tveganje morebitne sankcije zmanjšana. Obenem pa ga
takšna podskupina bodisi podre in ohrabri, bodisi zavrne njegovo pobudo. Ce
ga zavrne, to ne pomeni posebne izgube na ugledu, položaju ipd., ker med njimi
še vedno niso porušene tiste osnovne vrednote, na katerih temelji njihovo med-
osebno zaupanja. Ce pa ga podpre, mu je to lahko odskočna deska, da se pojavi
769
(npr.) s svojimi »novotarijami« pred celotno skupino. Četudi v celotni skupini ne
»prodre^<, je vendarle verjetno, da mu bo podskupina nudila oporo in ga branila
pred morebitnimi sankcijami.
Za posameznika je torej bistveno, da dobro pozna obstoječe stanje v skupini
in da lahko čim bolj natančno oceni pričakovano reakcijo skupine. Zato je
razumljivo, da si poskuša ustvariti tesne stike zlasti s tistimi, ki imajo v njej
pomembnejši položaj. Z njihovo pomočjo lahko najbolj točno oceni situacijo
in tudi najlaže uveljavi svojo pobudo. Na splošno lahko formuliramo hipotezo,
da relativno večji del tistih, ki imajo dobre »zveze« kot tistih, ki jih nimajoi,
manifestno izraža svoje pobude (ki so v navzkrižju z danimi normami) na
ravni skupine kot celote.
Ko razpravljamo o kategoriji članov, ki se le pod pritiskom socialne kontrole
držijo grupnih norm, je treba pojasniti še nekatere tipične pojave. Tu gre lahko
za posameznike, na katere proces socializacije ni imel zadostnega vpliva (posa-
meznik, ki npr. sam po sebi ne odklanja tatvine, vendar ne krade, zato ker
se boji posledic). Lahko gre za tiste, ki so prišli do novih idej o tem, kako bi
bilo treba urediti določeno grupno zadevo; vendar pa se držijo načela, da se ni
dobro izpostavljati, ker bi to lahko škodovalo njihovemu položaju v skupini.
Nadalje so v tej kategoriji tudi člani, ki so v celoti nasprotni osnovnim vred-
notam skupine in le sankcije socialne kontrole brzdajo njihovo odkrito sovražno
dejavnost.
Iz tega je zelo jasno razvidno, kako različne tendence lahko duši ali sprošča
socialna kontrola višje ali nižje intenzitete. Močna socialna kontrola omejuje
uveljavljanje tako — z vidika osnovnih vrednot skupine — negativnih, oz. de-
struktivnih kot tudi pozitivnih,  konstruktivnih  teženj  posameznih  članov.
Obratno pa spet v primeru, ko gre za nizko stopnjo socialne kontrole, pridejo '
bolj sproščeno do izraza številne koristne pobude, ki so osnova hitrejšega ;
napredka skupine kot tudi razne nesmiselne, jalove in škodljive tendence, ki i
vodijo v anarhičnost in stagnacijo. Cim bolj določno stremi skupina (njeno ^
vodstvo) k ostvaritvi prav določenega cilja, tem bolj mora omejevati razne
divergentne tendence, ki od tega odstopajo. Načrtna akcija skupine torej že
eo ipso predstavlja določeno stopnjo socialne kontrole. Potrebno je stimulirati
vse ti.sto, kar vodi v začrtani smeri ter omejevati in »kaznovati« (v najširšem i
pomenu besede) tiste, ki se temu upirajo.
S tem so pa spet podana plodna tla za pojav različnih nezaželenih pojavov.
Kolikor večjo vlogo ima namreč kaznovanje in nagrajevanje, tem manj se ¡
objektivno stanje upošteva kot kriterij in vodilo za uspešno akcijo. Norma i
preneha biti sredstvo in postane cilj sama po sebi. Glavno je, da se postopa j
tako, kot je določeno, četudi se — posamezniku v konkretni situaciji — upira ,
zdravemu razumu. Skupina potrebuje ljudi, ki bodo aktivni nosilci začrtane
akcije. Zato omogoča hitrejši vzpon na višje in vplivnejše položaje predvsem i
tistim, ki nesporno izražajo popolno soglasje s cilji in načinom delovanja, ki i
naj vodi do njegove ostvaritve. Stopnja konformnosti postane torej odločilni
selektivni kriterij vertikalne družbene mobilnosti. To spoznanje pa predstavlja '
eksistenčno osnovo karierizmu in oportunizmu. Na vertikalni lestvici strukture
družbene skupine se je mogoče povzpeti predvsem tako, da iščeš in prikazuješ
le tiste argumente, ki gredo v prid začrtani (smeri) akcije. Zelo nespodbudno
pa postane opozarjati na vse tisto, kar moti sprejeto usmeritev, četudi bi bila
i
770 I
delna modifikacija še tako (objektivno) upravičena in bi prispevala k večjemu
končnemu efektu. Zato postanejo komunikacije od spodaj navzgor neučinkovite,
ne izražajo dejanskega stanja in tudi vodstvu ne nudijo več realne osnove
za ustrezno usmerjanje akcije. Splošni model akcije nadomešča analizo dejan-
skm potreb v vseh konkretnih in specifičnih pogojih.
Cim bolj negotov je položaj posameznika v skupini, tem bolj si ga poskuša
utrditi z izražanjem svoje lojalnosti do skupine. Ali obratno: čim bolj je
prepričan, da ima trden in zagotovljen položaj v skupini, tem manj se mu
je treba ozirati na konformnost do njenih norm. Zato je verjetno, da se največ
oportunizma, nekritičnosti in nesamostojnosti v izražanju stališč in v spreje-
manju odločitev pojavlja ravno med tistim, katerih položaj ne sloni toliko na
neki objektivni osnovi (strokovnost, premoženje, moralni ugled ipd.), temveč
je bolj odvisen od subjektivnih odločitev nekaterih posameznikov.
Pa tudi sicer je položaj posameznika v skupini v tesni zvezi z njegovim odnosom
do socialne kontrole. Ne gre samo za vprašanje, v kolikšni meri je njegov položaj
zagotovljen, in za njegove ambicije, da z izražanjem lojalnosti pride na višji
položaj. Gre tudi za razmerje med vrednotenjem položaja v skupini in vred-
nostjo tiste dobrine, ki bi si jo posameznik lahko pridobil, če bi kršil grupne
norme. Cim višji ali življenjsko pomembnejši je položaj posameznika v določeni
skupini, tem manj je verjetno, da ga bo izpostavljal zaradi neke druge koristi,
ki bi mu jo prinesla kršitev normativnega reda..
To je npr. eden od razlogov zaradi katerih se v tistih predelih sodobnih vele-
mest, v katerih živijo prebivalci, ki se (še) niso integrirali v družbeno življenje,
pojavljajo množične kršitve normativnega reda. Tisti, ki namreč nima nobenega
položaja v skupini, nima v njej ničesar izgubiti in je zato bolj motiviran, da
si s kršitvijo norme pridobi (vsaj) neko drugo dobrino.
(Se nadaljuje)
771
Materialne osnove osnovnega šolstva
in možnosti za prehod na celodnevno
bivanje otrok v šoli
Uvod
Spričo povečane vloge delovnega človeka na vseh področjih družbene aktiv-
nosti (bil naj bi vse bolj osnovni nosilec vsega ekonomskega in družbenega)
postaja razlika med razmeroma slabim stanjem v osnovnem šolstvu in med
potrebami po vzgoji, izobraževanju in varstvu otrok vse večja. Ce v razmerjih
med materialnim in nematerialnim ostajamo pri starem, se ta razlika povečuje
tudi toliko bolj, kolikor bolj napredujemo v ekonomskem in družbenem raz-
voju. Za naše osnovno šolstvo je v tem pogledu značilno zaostajanje, čeprav
smo tudi tu v zadnjih letih napredovali. Stopnja našega ekonomskega in druž-
benega razvoja terja zaradi lastne notranje nujnosti, če noče obstati na istem
nivoju, rešitev nekaterih materialnih vprašanj osnovnega šolstva. Zato se pred
družbo odpirajo nekatere nove zahteve, ki se zde na prvi pogled, če jih obrav-
navamo površno in izolirano od naših družbenih in predvsem ekonomskih
gibanj, kot neustvarljiva, predimenzionirana hotenja. Resnica pa je, da so
nujnost našega časa, in tudi revni nismo več tako, da bi jih ne bilo mogoče
uresničiti.
Danes uspešno končuje obvezno osem^letno šolo le okoli 56 'Vo mladine, torej
dobra polovica. In če analiziramo kvaliteto in nivo znanja znotraj tega procenta,
se problem še stopnjuje. Občutno zaostajanje v kvaliteti je zlasti pri otrocih, ki
končujejo šolanje v manj razvitih krajih. Spričo takega stanja in pojavov torej
precejšen del mladih ljudi predčasno zapušča osnovno šolo in se ali zaposluje
v gospodarstvu ali dalje šola z dvomljivo vzgojno-izobraževalno osnovo. To
prav gotovo vnaša v gospodarstvo vrsto novih problemov in posledic, ki se
neugodno odražajo tako v proizvodnji, kakor medčloveških odnosih. Tak rela-
tivno nizek nivo zavira hitrejše premagovanje vseh družbenih slabosti, zakaj
brez solidnega osnovnega znanja, brez privzgojenih delovnih in drugih navad
ni uspešne vključitve v samoupravljanje, ni hitre prilagoditve novim tehno-
loškim procesom in proizvodnim nalogam na delovnih mestih in tudi ni uspeš-
nega ali vsaj hitrega strokovnega izpopolnjevanja na II. in III. izobraževalni
stopnji. Ce hočemo gospodarsko in družbeno hitro napredovati, moramo zago-
toviti vsakemu, predvsem pa celotni mladi generaciji, da kar najbolj uspešno
in v čim večjem številu dokonča osemletno šolo.
Dalje zahteva naš gospodarski razvoj temeljite spremembe v strukturi zapo-
slenih. V Sloveniji težimo zaradi lažjega reševanja proizvodnih problemov in
zaradi hitrejše rasti življenjskega standarda k polni zaposlitvi družine, torej tudi
žene — matere. Število zaposlenih žena iz leta v leto narašča, s tem pa se stop-
njujejo problemi vzgoje in varstva otrok. Tak razvoj nujno terja razbremenitev
staršev, zakaj posledice takšne preobremenitve se ne kažejo samo v pomanjkljivi
vzgoji otrok, ampak imajo neposreden vpliv tudi na delo staršev v proizvodnji.
Storilnost na delovnem mestu ne more biti zadovoljiva, če so starši stalno za-
skrbljeni, kaj se doma dogaja z njihovimi otroki. Zaradi tega je tudi njihova
družbeno-samoupravljavska aktivnost minimalna in strokovna ter družbena
izpopolnitev močno ovirana. Vse to prav gotovo deluje nasproti splošnemu druž-
benemu hotenju po resnični osvoboditvi dela, še prav posebej pa po osvo-
boditvi žene — matere. Zato ekonomska in družbena situacija zahteva tudi to,
da ustvarjamo pogoje za postopen prehod na celodnevno bivanje otrok v šoli,
da torej varstvo, vzgojo in izobraževanje v celoti ali delno, kakor pač zahtevajo
potrebe, prenašamo hitreje kot doslej na šolo oziroma druge vzgojno-varstvene
ustanove.
Tudi prehod na 42-urni delovni teden bo terjal od osnovnega šolstva novih
rešitev, ki se jih bo treba resno lotiti, da ne bo prihajalo do občutnih motenj
tako v gospodarstvu kakor tudi v življenju družine. Nedvomno se v sklopu teh
vprašanj povečuje zahteva po enoizmenskem pouku, dopolnjenim s celodnevnim
bivanjem otrok v šoli.
Rešitev teh nalog ne bo lahka in tudi ne takojšnja. Opraviti imamo namreč,
poleg subjektivnih slabosti v osnovnem šolstvu samem, s precejšnjimi mate-
rialnimi zahtevami, ki bi jih družba morala ustvariti in izdvojiti za sanacijo
sedanjega stanja in za izpolnitev novih zahtev. Škodljivo pa bi bilo, če bi zaradi
tega ostajali pri starem, sedanjem. Analiza dosedanje prakse nam namreč kaže,
da odnos občin do teh vprašanj, ki je seveda pogojen v objektivnih možnostih
občin, a tudi v njihovih subjektivnih slabosti, že nekaj let vodi osnovno šolstvo
v stagnacijo, če že ne v nazadovanje. Zato je danes izredno pomembno, za
kakšne rešitve se zavzemamo in kako vplivamo na ustvaritev ugodnejših ma-
terialnih in drugih pogojev zlasti v občinah. Glavni pogoj za boljše osnovno
šolstvo je prav gotovo večja materialna osnova obveznega šolstva v občini. To
pa seveda narekuje na eni strani določene spremembe v globalni delitvi narod-
nega dohodka v prid občin, na drugi strani pa zahteva zlasti boljši odnos in
večja sredstva za osnovno šolstvo v občinah samih. Dosedanje slabe izkušnje
v nekaterih gospodarsko razvitih občinah nas namreč navajajo na zaključek,
da kljub ugodnejšim objektivnim pogojem občin, torej kljub spremenjeni glo-
balni delitvi narodnega dohodka, ne bomo kar samo od sebe rešili problemov in
uresničevali novih zahtev v osnovnem šolstvu. Upirati se bo treba najrazlič-
nejšim subjektivnim težnjam, ki ne obravnavajo osnovnošolskega problema kot
sestavnega in nujnega dela naših družbenih in ekonomskih gibanj.
Razumljivo je, da bo nove naloge v osnovnem šolstvu mogoče realizirati po-
stopno, prav tako pa je tudi jasno, da bo potrebno upoštevati različnost rešitev.
To bo pač zaviselo od posameznih občin, njihovega stanja v šolstvu, materialnih
možnosti in potreb. Ne glede na to, kdaj bodo posamezne občine lahko dosegle
najvišji cilj, namreč možnost celodnevnega bivanja otrok v šoli, torej kompleksno
celodnevno vzgojo, izobraževanje in varstvo, bo vendarle nujen zaradi postop-
773 ,
nosti določen prioritetni red. Vsekakor bi si morali najprej prizadevati, da:
zagotovimo minimalne pogoje vsemu osnovnemu šolstvu v Sloveniji ne glede
na gospodarsko moč posameznih občin. Tako bo pouk nasploh na višji ravni
in skoraj vsak otrok bo lahko z dokaj visokim uspehom končal osem razredov.!
Druga naloga, ki jo je mogoče reševati vzporedno, je, da zlasti razvitejše občine
z večjimi ekonomskimi zmogljivostmi in tudi večjimi izobraževalno-vzgojnimi!
potrebami že takoj z lastnimi sredstvi store korak naprej, namreč da orga-i
nizirajo varstvo, prehajajo na enoizmenski pouk in uvajajo celodnevno bivanje 1
otrok v šoli.
V nadaljevanju se analiza skuša približati stvarnemu materialnemu stanju in'
možnostim razvoja osnovnega šolstva v občinah ter proučiti razliko med stvar-
nimi možnostmi občin in njihovimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Izha-i
jajoč iz tega želi konkretno prikazati, kolikšna sredstva bi potrebovali v Slo-
veniji za sanacijo osnovnega šolstva oziroma za ostvaritev minimalnih pogojev,
kakor tudi, kakšne pogoje in možnosti ima 19 izbranih občin z najvišjo strukturo
zaposlenih za sanacijo, prehod na eno izmeno in celodnevno bivanje otrok v
osnovni šoli. Seveda je potrebno omeniti, da je izračune, ki kažejo, da bi za
sanacijo celotnega osnovnega šolstva v Sloveniji rabili 50 in pol milijard in
da bi za prehod na eno izmeno v 19 občinah uporabili še dodatnih 22 milijard,
potrebno razumeti z določeno rezervo. Razlogi za to so v domnevnosti neka-
terih izhodiščnih podatkov, v neugotovljivem številu otrok v posameznih občinah,
ki bi že danes rabili celodnevno varstvo itd. Toda kljub pomanjkljivostim je
lahko analiza dobrodošla. Je poskus, ki je skušal dobrohotno in argumentirano
odkriti stanje ter potrebe in ki je v okviru določenega koncepta za rešitev
osnovnošolskega problema tudi prikazal, kolikšna sredstva bi približno potre-
bovali, da bi naloge zadovoljivo rešili. Analiza lahko služi kot spodbuda za
podobne oziroma bolj podrobne študije v okviru Slovenije, zlasti pa je lahko
dobra osnova občinam, ki se bodo marale slej ali prej lotiti problema.
Razen tega je analiza uporabna zlasti za neposredno akcijo subjektivnih sil, ker
daje poleg drugega tudi možnost naslednjih zaključkov: prvič, da dosedanja
investicijska vlaganja in tudi vlaganja v osnovno dejavnost niso reševala naj-
osnovnejših potreb osnovnega šolstva in da so se problemi zaradi tega iz leta
v leto večali, drugič — da so materialne zmogljivosti večine občine v Sloveniji
ob sedanji globalni delitvi prešibke za samostojno sanacijo stanja in za realiza-
cijo novih nalog v osnovnem šolstvu, in tretjič — da potrebna sredstva za odlo-
čilnejši poseg v stanje osnovnega šolstva vendarle niso tolikšna, da bi jih družba
ne mogla v daljšem razdobju izdvojiti.
Glede na te ugotovitve bi bilo seveda slabo, če bi zlasti v občinah pasivno
čakali samo na spremembe v globalni delitvi narodnega dohodka in živeli v
pričakovanju, da bodo prišle kar same od sebe. To bi na eni strani pomenilo
idealizacijo stvari, ker vse nove, četudi je progresivno, ni samo po sebi dano,
na drugi strani pa bi bilo to odraz napačnega pojmovanja funkcije osnovnega
šolstva v našem družbenem sistemu. Osnovno šolstvo je v prvi vrsti stvar občin,
njim služi in je tudi zanj odgovorno. Zato zavisi od občine, občana, od vseh
delovnih organizacij (tudi šolskih), delavskih svetov in vseh drugih organov
samoupravljanja ter družbeno-političnih organizacij, kako bo izoblikovana
šolska politika, kako bo torej s celodnevnim varstvom v šoli itd. Za takšno
ali drugačno politiko in šolski standard so sami neposredno odgovorni. To pa
774 J
pomeni, da bo treba tudi v občini uravnavati delitvene odnose tako, da se bo
osnovno šolstvo urejalo skladno s potrebami in možnostmi celotnega nadalj-
njega razvoja občine. S prav takšno odgovornostjo pa bo treba, izhajajoč iz
samoupravnosti občin, odločno na osnovi temeljitih analiz in predlogov zahte-
vati od širših družbeno-političnih skupnosti, da zagotove po ustavi predviden
minimalni standard in kvaliteto izobrazbe za vse učence, če seveda tega občine
same ne zmorejo s svojimi sredstvi.
Od občinskih skupščin, strokovnih služb in drugih činiteljev v občini bodo
zahteve, ki se ali na novo ali zamudniško porajajo v osnovnem šolstvu, zahtevale
dokaj resno delo. Opraviti ga bo treba slej ali prej, ker gre za tiste vrste interes
vseh zaposlenih, ki je neposredno kot družbena in ekonomska nujnost povezan
z našim nadaljnjim napredovanjem.
Analizo je pripravila skupina strokovnih sodelavcev pri Republiškem svetu
zveze sindikatov Slovenije. Poleg materialov, ki obstojajo na sindikatih, je
skupina sodelavcev uporabila tudi nekatere podatke Republiškega sekretariata
za šolstvo. Republiškega sekretariata za finance. Zavoda za statistiko SRS in
občinskih skladov za šolstvo.
Materialni'položaj komun ¡n'osnovnih šol
g   (stanje osnovnega šolstva in pogoji za njegov razvoj
Z reformo smo osnovnim šolam dali še večje naloge, kot so jih imele. Za oprav-
ljanje tako odgovornega dela pa šolam nismo v zadostni meri zagotovili ustreznih
materialnih in delovnih pogojev.
Ustrezna sredstva za osnovno šolstvo niso potrebna le zaradi potrebe po uvajanju
modernizacije pouka, ampak tudi zaradi stanja, ki smo ga zatekli leta 1945, in
zaradi razmeroma nizkih vlaganj v letih po vojni. Stare, neprimerne in nefunk-
cionalne šolske zgradbe so zahtevale nadomestitev oziroma adaptacijo, ostale
pa sodobno opremo in dodatna učila.
Tudi v razvoju otroškega varstva smo vsa leta zaostajali, tako da postaja z na-
raščanjem števila zaposlenih žena vse to vedno večji problem, ki zahteva hitro
reševanje in pospešeno vlaganje sredstev.
Stanje osnovnega šolstva bomo skušali ilustrirati z nekaterimi podatki. Od
1085 osnovnošolskih zgradb (stanje 1963) jih je bilo 910 (840/0) zgrajenih pred
letom 1945. Ce pogledamo starost teh zgradb, ugotovimo, da je bilo zgrajenih
90 šol pred letom 1850, 405 v letih 1850 do 1900 in 415 od 1900 do 1945. Stare
šolske zgradbe imajo vrsto pomanjkljivosti kot: neprimerna lokacija, nepopolna
preskrba z vodo, neprimerne sanitarije, pomanjkanje telovadišč (odkritih in
pokritih), pomanjkanje delavnic, kabinetov, upravnih prostorov itd. Niso osam-
ljeni primeri, ko so zgradbe popolnoma dotrajale in se pouk odvija v učilnicah,
kjer je strop zasilno podprt; ali pa primeri, ko prostor v zimskem času ni
mogoče ogrevati zaradi dotrajane stavbene opreme.
Ni potrebno poudarjati, da so u.spehi izobraževalnega procesa v takih, skrajno
neprimernih pogojih mnogo slabši, saj je zainteresiranost in volja do dela tako
775
pri učencih kot pri učiteljih manjša. To pa ima seveda dalekosežne posledice
za gospodarstvo oziroma splošni družbeni in gospodarski razvoj.
Od leta 1945 do 1963 je bilo v Socialistični republiki Sloveniji zgrajenih 184
zgradb. To ni zadoščalo niti za pokrivanje naraščajočih potreb po šolskem
prostoru, kaj šele za nadomestitev dotrajanih zgradb. Sredstva za investicije
v osnovno šolstvo so bila očitno premajhna. Zaradi pomanjkanja sredstev
namenjenih za šolstvo in zaradi nezmožnosti najemanja kreditov, so ostajali
vedno na novo se porajajoči problemi iz leta v leto nerešeni. Nikoli — razen leta
1962 — niso bila planirana sredstva za investicije tudi realizirana. V letu 1963
je bilo realiziranih le 43 "/o planiranih investicij. Vzroka za to sta dva: prenizka
sredstva, s katerimi komune razpolagajo, razen tega pa je bilo v družbenih
planih komun pogosto zavestno predvidenih več sredstev za šolstvo, kot jih
je bilo mogoče realizirati. S tem so rešitev te problematike preložili na kasnejši
čas, sredstva pa so lahko namenili v druge dejavnosti.
Nič manj pereče ni vprašanje sredstev za osnovno dejavnost šol. Materialni
položaj osnovnega šolstva je kljub naraščanju sredstev za šolstvo vedno bolj
slabel, saj so se materialni izdatki šol v odnosu do skupnih sredstev krčili. V letu
1955 so materialni izdatki v Sloveniji zajemali povprečno 33 "/o vseh izdatkov
za osnovno dejavnost, v letu 1959 že samo 18,5 "/o, v letu 1960 pa 19,1 "/o.
Podobno so se gibali funkcionalni izdatki v okviru materialnih izdatkov; v letu
1955 so zna.šali 20 Vn, v letu 1958 le še 7 %, v letu 1960 pa se dvignili na 8,6 ^/ц.
Uspehov reforme osnovnega šolstva, ki naj bi se uveljavljala prav v tem času,
ni bilo mogoče pričakovati, ker reforme ni spremljalo ustrezno večanje mate-
rialnih sredstev. Sredstva za funkcionalne izdatke so kljub porastu cen padala
tudi v absolutnih zneskih. V letu 1955 so šole potrošile za funkcionalne izdatke
650 milijonov dinarjev, v letu 1958 pa 424 milijonov ali 35 "/o manj. S tem je
bilo že zaradi šibke materialne osnove onemogočeno uvajanje sodobnih metod
dela v osnovnih šolah.
Kakšen je delež sredstev za financiranje šolstva v narodnem dohodku, nam
prikazujejo naslednji podatki:
Vidimo, da je delež sredstev za osnovno dejavnost šolstva v narodnem dohodku
iz leta v leto naraščal, razen v letu 1963, in to predvsem na rovaš osebnih
dohodkov, ki so se v proračunskem sistemu dvigali avtomatično (plačilni raz-
redi), medtem ko je delež sredstev za materialne izdatke in investicije stagniral
oziroma celo nazadoval. To pa je glavni razlog, da imamo danes pouk skoraj
776
v vseh oddelkih v dveh izmenah in da se vse pogosteje pojavlja potreba po
uvajanju tretje izmene. S tem smo sicer dosegli veliko izkori.ščenost zgradb in
opreme, preveč pa obremenili prosvetne delavce in zmanjšali kvaliteto učno-
vzgojnega procesa ter onemogočili uvajanje varstva otrok v šoli.
Vzroki zaostajanja osnovnega šolstva za splošnim razvojem
Administrativno-proračunski sistem financiranja, po katerem je bilo šolstvo
v celoti financirano iz proračunov politično-teritorialnih enot, se je pokazal
kot zaviralen moment pri hitrejšem razvoju osnovnega šolstva. Prihajal je
v nasprotje z oblikami neposredne demokracije, obenem pa je onemogočal opti-
malno ekonomično trošenje sredstev, ki je ob naraščanju potreb po sredstvih
še posebno pomembno.
Z novim sistemom financiranja šolstva (sprejet je bil s temeljnim zakonom
o financiranju šolstva s 1. januarjem 1961) je bila skrb za izobraževanje pre-
nesena na komune kot osnovne družbeno-politične skupnosti. Občinski družbeni
skladi za šolstvo so postali osnovna zveza med družbo in vzgojno-izobraževalno
ustanovo. Kot nosilci sredstev za šolstvo bi morali biti pred družbo tudi odgo-
vorni za izpolnjevanje takih smernic izobraževanja, ki jih zahteva nadaljnji
družbeno-gospodarski razvoj. Iz prakse pa vemo, da so sredstva občinskih
skladov za šolstvo odvisna od materialne baze komune, ki je rezultat njene
razvitosti, in politike delitev sredstev v komuni. Družbeni skladi so zato postali
le razdeljevalci in to običajno premajhne vsote sredstev in zato tudi sprejetih
načel ne morejo uresničevati.
Kljub temu, da je zaostajanje razvoja varstva otrok in osnovnega šolstva znano
in dokazano, tudi z novim sistemom financiranja v zadnjih letih in po pred-
videvanjih za leto 1964 ni bilo pozitivnih premikov. Nasprotno, problemi posta-
jajo vse bolj pereči in se izražajo v pomanjkljivem in nekvalitetnem pouku na
nekaterih šolah, zlasti v manj razvitih občinah (močan odstotek osipa učencev
višjih razredov osnovne šole, premajhna usposobljenost za šolanje na II. stopnji
in podobno). Vse pogostejši so tudi primeri nezadovoljstva prosvetnih delavcev
zaradi njihovega neenakega ekonomskega položaja (osebni dohodki prosvetnih
delavcev) zaostajajo za nivojem osebnih dohodkov podobnih profilov kadrov
v ostalih dejavnosti v komuni).
Vzroka, da problemov materialnega položaja in razvoja osnovnega šolstva in
otroškega varstva tudi v zadnji letih nismo dovolj intenzivno reševali, sta
v glavnem dva:
— materialni položaj komun, ki se ni izboljševal v skladu s prevzetimi novimi
nalogami; .
— razpoložljiva sredstva komun so se kljub kritičnemu stanju v osnovnem
šolstvu in otroškem varstvu pogosto usmerjala v druge dejavnosti, ne glede na
to, da je komuna po zakonu dolžna osnovno šolstvo financirati in razvijati.
Materialni položaj komun
Da bi ugotovili, s kakšnimi sredstvi so komune v zadnjih letih razpolagale in
kakšni so bili odnosi delitve proračunskih sredstev med družbeno-političnimi
skupnostmi, bomo skušali analizirati proračunske dohodke v Sloveniji.
777
Sredstva bruto vplačil proračunskih dohodkov na področju komune se delijo
med posamezne družbeno-politične skupnosti na način, ki ga določa zakon o pro-
računih in o financiranju samostojnih zavodov. Proračunski dohodki se delijo
na skupne vire dohodkov vseh družbeno-političnih skupnosti, posebne vire
federacije in posebne vire komune. Dohodki iz posebnih virov pripadajo iz-
ključno federaciji oziroma občini.
V delitvi skupnih proračunskih dohodkov si vsaka višja družbeno-politična
skupnost določa delež v obliki odstotka. Tako si predpišejo svoje deleže fede-
racija, republika in okraji, ostanek pa je udeležba komune. Federacija si je
določala iz skupnih dohodkov vedno večji delež, ki je leta 1960 in 1961 znašal
3«/o, v letu 1962 10«/o, v letu 1963 in 1964 pa že 12 «/o. Tudi udeležba republike
ne kaže tendenc padanja, čeprav se je po posameznih okrajih spreminjala.
V letu 1964 pa je republika udeležbo celo povečala, in sicer v okraju Celje
za 1 "/o, Ljubljana za 2'"/o in Koper za 5 Vo. Udeležba okrajev se je zmanjšala
zaradi ukinitve okrajev in prenašanja pristojnosti na občine. Na račun zmanj-
šanja udeležbe okrajev pa se je le malo povečala udeležba občin (za 1,7 "/o
v letu 1961 in za 0,3 "/o v letu 1962 v primerjavi s prejšnjim letom). Po pred-
videvanjih za leto 1964 ostane udeležba zveze enaka kot v letu 1963, poveča
se udeležba republike na 34 "/o, zmanjša pa udeležba okrajev na 14,6 "/o in
občin na 39,6 «/o.
Zaradi vedno manjše udeležbe občin v delitvi skupnih dohodkov je indeks
porasta skupnih dohodkov občin celo nižji (166) od indeksa naraščanja skupnih
dohodkov v celoti, ki znaša 167 (primerjava leta 1963 z letom 1960).
Gibanje skupnih dohodkov posameznih družbeno-političnih skupnosti iz leta
v leto nam kaže verižni indeks. Iz primerjave leta 1962 z letom 1963 ugotovimo,
da se pri 14 "/o porastu skupnih dohodkov, porastli skupni dohodki komun le
za 8 "/o, zveze za 37 Vo, repubhke za 23 "/o in okraja za 1 «/o. Brez podrobnejše
analize lahko trdimo, da pri takšni tendenci razdeljevanja sredstev, komune
objektivno niso in ne bodo mogle bistveno zboljšati materialnega položaja
družbenih služb in posebej šolstva.
Gibanje skupnih proračunskih dohodkov je v največji meri odvisno od prora-
čunskega prispevka iz osebnega dohodka delavcev, ki pomeni v letu 1963 že
74 Vo vseh skupnih proračunskih dohodkov. Zato lahko trdimo, da je bila rast
občinskih proračunskih dohodkov, ki izvirajo iz udeležbe v skupnih dohodkih,
počasnejša od rasti osebnih dohodkov. V takšnih pogojih seveda ni bilo mogoče
zadostiti principu, naj se družbene službe v komuni razvijajo vzporedno z dvi-
ganjem produktivnosti dela (v tem naj se odraža organska povezanost in med-
sebojna odvisnost gospodarstva in družbenih služb). Se manj pa je mogoče
nadomestiti večletno zaostajanje nekaterih družbenih služb (zlasti osnovnega
šolstva in otroškega varstva) za splošnim razvojem. Pri tem je treba omeniti
še to, da nekatere vrste skupnih dohodkov, ki so pred leti pomenile znaten delež
v skupnih dohodkih in s tem v dohodkih komun, vedno bolj izgubljajo na
pomenu. To so npr. dohodnine od kmetijstva, dohodnine od ostalih poklicev in
premoženja in podobno.
Občine delno pokrivajo potrebe po sredstvih s posebnimi, dodatnimi proračun-
skimi viri dohodkov, za katere je značilno neprestano naraščanje. V letu 1962
so se posebni dohodki v primerjavi z letom 1961 skoraj podvojili, kasneje pa
778
dinamika rasti relativno upada, in sicer zato, ker je veliko občin uvedlo naj-
večjo možne davščine (določene z zveznimi predpisi leta 1962). Posebni dohodki
občin, med katerimi ima največji delež dopolnilni proračunski prispevek, so
v letu 1963 pomenili v povprečju 40 "/o vseh občinskih proračunskih dohodkov,
v letu 1960 pa 36 »/o.
Predpisovanje dopolnilnih davščin, ki gre edino v breme dohodkov prebivalstva
in cen blaga ter storitev, pa prav gotovo vpliva na manjšo rast življenjskega
standarda. Zato tudi ne pomeni realnega zboljšanja materialnega položaja komun
in s tem družbenih služb.
Ce primerjamo proračunska sredstva in sredstva za šolstvo iz proračunskih
sredstev po občinah za leto 1963 in 1964 lahko ugotovimo, da je indeks porasta
proračunskih sredstev po občinah zelo različen, in to predvsem zaradi različne
udeležbe občin v skupnih dohodkih. Delež občin v skupnih proračunskih do-
hodkih se iz leta v leto spreminja. V večini občin ni mogoče ugotoviti neke
stalne tendence (niti tendence padanja niti naraščanja). Iz tega lahko sklepamo,
da se kriteriji za določanje udeležbe občin stalno spreminjajo. To pa občinam
onemogoča, da bi se sredstva delila po neki vnaprej postavljeni politiki, ker
višina proračunskih sredstev občin ni odvisna le od gospodarskih gibanj.
Delitev proračunskih sredstev v komuni
Struktura delitve proračunskih sredstev občine med posamezne službe je od-
visna od objektivnih in subjektivnih faktorjev. Na delitev vpliva predvsem abso-
lutna masa proračunskih sredstev na eni strani in ugotavljanje ter vrednotenje
realnih potreb na drugi strani. Potrebe v komuni so odvisne od najrazličnejših
okoliščin: stopnje kulturnega razvoja, razvoja zdravstvene mreže, velikosti in
ustreznosti šolskega prostora, preskrbljenosti z ustreznimi kadri, števila pre-
bivalstva itd.
Ker komune v glavnem nimajo izdelanih analiz o stanju in predvidenem raz-
voju, sredstva pogosto razdeljujejo po proračunskih načelih ne glede na potrebe,
ki jih imajo službe. Niso redki primeri, ko skupščine oziroma odgovorni ljudje
v komuni niso spoznali pomembnosti razvoja šolstva in se niso zavedali dale-
kosežnih posledic zaostajanja. Tako so sredstva, ki bi jih morda pri bolj tehtni
analizi problemov lahko namenili za šolstvo, usmerili v druge službe.
Pregled proračunske potrošnje po dejavnostih za 1. 1963 in 1964 nam kaže
sicer, da vse občine največji delež proračunskih sredstev namenjajo za šolstvo.
V letu 1963 je bil povprečni delež šolstva v proračunskih sredstvih komun
38,3 "/o, po planu za leto 1964 pa 38,7 %. Odstopanja od tega povprečja so
v posameznih občinah velika, in sicer od 27,3 "/o v občini Piran do 47,9 v občini
Maribor-Tabor, v občini Ravne pa v 1. 1964 celo 51,9 "/o. Kljub temu, da so
razlike zaradi že omenjenih in drugih okoliščin objektivno pogojene, se vendar
lahko vprašamo, ali je bila delitev v nekaterih občinah primerna in smotrna.
Občina Piran je npr. v letu 1963 ustvarila drugi največji proračunski dohodek
na prebivalca (takoj za občino Ljubljana-Center), pri tem pa namenila od vseh
slovenskih občin najmanjši odstotek proračunskih sredstev za šolstvo (27,3 "/o).
Ce analiziramo delitev proračunskih sredstev, ugotovimo, da daje občina Piran
v Sloveniji drugi največji delež sredstev za negospodarske investicije (takoj
za občino Domžale) in razmeroma velik delež za obveznosti in garancije.
779
Nadalje lahko iz pregleda proračunske potrošnje ugotovimo, da občine, kjer
je materialni položaj osnovnega šolstva najslabši (merjeno glede na izda/tke na
učenca), namenjajo relativno nizek odstotek proračunskih sredstev za šolstvo
(Gornja Radgona 32,9 "/o, Dravograd 29,9 Vo, Lendava 38,6 »/o). Zaradi pre-
površnega poznavanja splošne problematike omenjenih in tudi drugih komun
objektivnih razlogov za takšno na videz neprimerno delitev proračunskih sred-
stev ni mogoče podati. Iz podatkov lahko ugotovimo le to, da je v teh občinah
relativno visoka udeležba državne uprave in negospodarskih investicij. To je
sicer do neke mere razumljivo, ker so skupna proračunska sredstva nizka.
Omenjeni in podobni primeri delitve proračunskih sredstev so posledica dolo-
čene politike razvoja komun, kar lahko zaradi nekompleksnega planiranja raz-
voja vseh dejavnosti privede do tega, da nekatere službe stagnirajo ali celo
zaostajajo za splošnim razvojem. V takih primerih je tudi splošni razvoj nujno
počasnejši, ker je nekontinuiran, zato ker se sredstva prelivajo iz ene dejavnosti
v drugo takrat, ko je stanje že zelo pereče.
Kljub omenjenim primerom pa pri obstoječem materialnem položaju komun
ni mogoče pričakovati, da bi občine tudi z drugačno politiko delitve sredstev
lahko v celoti rešile vprašanje materialnega položaja osnovnega šolstva in
otroškega varstva.
Sanacijo dokaj perečega stanja v osnovnem šolstvu bo mogoče doseči le, če
bodo komune v prihodnje razpolagale z večjimi sredstvi, razen tega pa ob
pogoju, da bodo ta sredstva tudi najbolj smotrno izkoriščena.
Materialni položaj osnovnega šolstva
Kljub dokajšnjim sredstvom, ki jih občine namenjajo za potrebe šolstva, se
materialni položaj šolstva ni izboljšal; nasprotno, glede na splošni ekonomski
in družbeni razvoj je zelo nazadoval. Delež materialnih izdatkov v skupnih
izdatkih za osnovno šolstvo se tudi v letu 1963 in 1964 ni bistveno izboljšal,
oziroma je v nekaterih občinah celo nižji. Razen tega je ta udeležba zelo različna
po posameznih občinah, kar tudi očitno kaže na zelo različne pogoje dela v
posameznih šolah oziroma občinah. V letu 1963 je bil dosežen najnižji delež
materialnih izdatkov v skupnih izdatkih v občini Sevnica (9,3), najvišji pa
v občinah Piran in Vrhnika (25 "/o).
Očitno je, da so se osebni izdatki zviševali na i'ovaš materialnih izdatkov, ker
sredstva v celoti niso zadoščala za rast osebnih dohodkov in materialnih izdatkov
v sorazmerju z dvigom cen.
Velika — tudi do 100 "/o — odstopanja ugotovimo pri izdatkih na enega učenca.
Najnižji (okrog 35 tisoč tisoč dinarjev na učenca) so v občinah Gornja Radgona,
Dravograd, Lendava, najvišji pa v občini Ljubljana-Center, Tržič, Radovljica.
Jasno je, da tako nizka sredstva na učenca ne glede na to, da so stroški od
šole do šole objektivno lahko različni, ne zadoščajo za nabavo sodobnih učnih
pripomočkov, niti ne zagotavljajo zadovoljivega števila kvalitetnih strokovnih
kadrov. Porast izdatkov na učenca v 1. 1964, ki je sicer po občinah zelo različen,
je nižji od predvidenega porasta cen materiala in porasta življenjskih stroškov.
Sole v mnogih primerih niso sposobne opraviti nujnih manjših popravil ali
večjih adaptacij, ki bi izboljšale pogoje dela v šoli. Prav tako ne morejo pro-
780
svetnim delavcem zagotoviti ekonomsko opravičenih in družbeno primernih
osebnih dohodkov. Osebni dohodki prosvetnih delavcev — zlasti osnovno-
šolskih — so zaradi proračunskega sistema financiranja že nekaj let zaostajali
za osebnimi dohodki drugih delavcev. Ce bi hoteli ta izostanek nadomestiti,
bi morali osebni dohodki v osnovnem šolstvu rasti relativno hitieje. Ugotovimo
pa, da so v 1. 1963 v primerjavi z letom 1962 porastli osebni dohodki v osnovni
šoli le za 10 Vo, medtem ko so v povprečju porastli osebni dohodki za 18 Vo.
To so glavni razlogi, da že nekaj let ugotavljamo, da učiteljski kadri zapuščajo
svoj poklic in da se zaposlujejo v dejavnostih, kjer so pogoji dela boljši in
osebni dohodki viši. V zadnjem času pa se nezadovoljstvo stopnjuje, tako da
ponekod prihaja do javnih protestov in zahtev po enakem družbenem in eko-
nomskem položaju prosvetnih delavcev. Ker ne želimo, da bi ostali v vrstah
prosvetnih delavcev ljudje, ki za vzgojo naše mladine nimajo niti moralnih
niti političnih kvalitet, je nujno potrebno tudi z materialno stimulacijo prispe-
vati k selekciji prosvetnih kadrov. To pa je mogoče edino ob boljšem mate-
rialnem položaju šolstva sploh.
Podatkov o funkcionalnih izdatkih v okviru materialnih izdatkov za zadnja
leta po občinah nimamo. Iz podatkov za 19 izbranih občin pa lahko sklepamo,
za vse občine, da so funkcionalni izdatki v večini šol absolutno prenizki in ni-
kakor ne zadoščajo za nabavo učnih pripomočkov, ki jih zahteva pouk v osnovni
šoli. S podrobnejšo analizo bi lahko ugotovili, da je doslej lahko le malo
osnovnih šol iz razpoložljivih sredstev nabavilo moderna učila in nove pripo-
močke (magnetofon, televizor, kinoprojektor, opremo laboratorijev itd.).
Iz vsega navedenega lahko ugotovimo, da so možnosti za izboljšanje material-
nega položaja komun edino v povečanju udeležbe komun v skupnih dohodkih
in v spremenjeni delitvi narodnega dohodka v korist osebnih dohodkov. Pri-
spevki iz osebnih dohodkov so namreč glavni vir vseh proračunskih sredstev.
Pri določanju udeležbe komun v proračunskih dohodkih je treba upoštevati
potrebe komun po sredstvih, s katerimi bodo lahko zagotovile minimalne pogoje
v tistih dejavnostih, ki so jih po zakonu dolžne financirati. Drugi del sredstev
pa naj bo odvisen od stopnje gospodarskega razvoja komune in od prizadevanja
komun za hitrejši gospodarski in družbeni razvoj.
Minimalne potrebe osnovnih šol
v tem poglavju želimo prikazati osnovne pogoje za uspešno vzgojno-izobraže-
valno delo in ugotoviti višino potrebnih finančnih sredstev za zagotovitev teh
pogojev.
Prostori
Minimalne zahteve za šolsko površino je objavil svet za šolstvo LRS v obliki
smernic v brošuri »Začasni normativi za gradnjo osnovnih šol« (1958). Norma-
tivi, objavljeni v omenjeni brošuri, so prilagojeni za take šole, ki imajo učence
enakomerno porazdeljene v vseh razredih. Te šole so v glavnem popolne brez
podružničnih šol. V sedanjih pogojih, ko smo usmerjeni v odpravljanje majhnih
eno — ali dvooddelčnih osnovnih šol oziroma usmerjamo učence višjih razredov
781
v centralne osnovne šole, se omenjeni normativi nujno spremenijo v toliko,
da odpade sorazmerno večja površina na specialne učilnice in kabinete.
Ce vse navedene posebnosti zanemarimo in izhajamo iz enotne minimalne
potrebe po enotnih principih, si lahko ustvarimo približno realno sliko, kakšni
morajo biti minimalni prostorninski pogoji, ki omogočajo vzgojno-izobraževalni
ustanovi, da lahko doseže zadovoljive uspehe.
Vsaka popolna osnovna šola bi morala imeti poleg splošnih učilnic tudi na-
slednje prostore:
delavnice, učilnice za fiziko, učilnice za biologijo, kabinet za fiziko, kabinet
za kemijo in biologijo, kabinet za sp. predmete, učilnico za petje in risanje,
telovadnico, upravne prostore, pisarno za upravnika, pisarno za administra-
torja, zbornico, garderobo za učitelje, strokovno knjižnico, pionirsko knjižnico,
sobo za razgovor s starši in zdravniške preglede, šolsko kuhinjo, sanitarije - WC,
pisoarje, komunikacije.
Ce upoštevamo to zahtevo, bi skupna minimalna površina na enega učenca mo-
rala znašati približno 6,2 m^.
Iz gornjih podatkov sledi zaključek, da so manjše šole dražje, ker na posa-
meznega učenca odpade večja površina zaradi specialnih učilnic, kabinetov, telo-
vadnic in upravnih prostorov. (Normativi za specialne učilnice in kabinete se
ne morejo spremeniti v primeru manjšega števila učencev.) Pri izračunu po-
trebnih koristnih površin na enega učenca uporabljamo pedagoški normativ
30 učencev na oddelek, kar je tudi republiško povprečje.
Stanje šolskih prostorov
Površina šolskih prostorov osnovnih šol v SRS:
Isto površino uporablja tudi druga in delno še tretja izmena. j
Iz gornjih podatkov je razvidno, da so prostori naših osnovnih šol zelo nefunk- '
cionalni. Npr. povprečna prostornina na enega učenca v splošnih učilnicah je
zadovoljiva oziroma celo nad zahtevanimi normativi. Vendar nas ta podatek j
zavaja v toliko, ker ti prostori oziroma površine niso funkcionalno izkoriščene. I
Velike učilnice v starih stavbah in gradovih ter drugih neprimernih prostorih
v ničemer ne doprinašajo k boljšim učno-vzgojnim uspehom. Manjkajo predvsem ■
782 i
tisti prostori, ki so bistveno važni za sodoben učno-vzgojni proces, npr. specialne
učilnice in kabineti. V specialnih učilnicah in kabinetih bi moralo odpasti na
enega učenca 2,2 m^ površine v eni izmeni, imamo pa le 0,53 m^ prostora na
enega učenca. Vzrok za to je tudi v tem, ker .so v času, ko je bila zgrajena
večina osnovnih šol (do 1919 leta je bilo zgrajenih preko 70'/o obstoječih osnov-
nih šol) veljali drugačni pedagoški normativi glede števila učencev na en
oddelek.
Potrebe po investicijah za sanacijo šolskih prostorov
Ce izhajamo iz ugotovitve, da ima v SRS vsaka šola povprečno sedem učilnic,
potem bi na osnovi normativov v osnovnih šolah morala odpasti na vsakega
učenca 6,2 m- površine. Ker pa po analizi stanja odpade na enega učenca le
3,8 m- površine, je razlika med zahtevano in obstoječo površino 2,4 m^ na učenca.
Ce izračunamo potrebno površino po posameznih vrstah šolskih prostorov, se
prej dobljena razlika nekoliko poveča (2,8 m- na učenca). Ce bi upoštevali samo
skupno razliko med obstoječim stanjem in med zahtevano površino po norma-
tivih, ne bi dobili resnične potrebe, ker bi se potrebna površina zmanjšala
na rovaš večjih in zato nefunkcionalnih učilnic.
Razlike med obstoječo in potrebno kapaciteto po vrsti prostorov:
Gornja nezadostna površina na enega učenca je še prav posebej neugodna ob
dejstvu, da pri izračunu povprečja nismo mogli izločiti primere predimen-
zioniranih učilnic in da je površina specialnih učilnic in kabinetov minimalna,
kar onemogoča sodoben pouk.
Ce hočemo zagotoviti normirane prostorninske pogoje, bi nujno morali dogra-
diti in na novo zgraditi še 362 986 m- površine za osnovne šole. V tem izračunu
ni upoštevana nadomestitev starih in neprimernih šolskih prostorov z novimi.
Omenjena površina je izračunana za dve izmeni, s čimer se stanje izmeničnosti
pouka ne izpremeni. (Izračunano tako, da smo pomnožili število učencev v prvi
izmeni — 129 638 — z razliko med obstoječim stanjem in potrebami na osnovi
normativov po posameznih vrstah šolskih prostorov.)
783
Po podatkih stane po sedanjih cenah šolske površine približno 82 tiso
dinarjev. Na osnovi take cene bi za sanacijo obstoječega šolskega prostora gled
potrebnih površin potrebovali približno 29 764 milijonov dinarjev.
O p o m b a : V nekaterih materialih se pojavlja zahteva po 6 m- bruto površin
na enega učenca, čeprav je izračunana prav tako na osnovi omenjenih norma
tivov. Razlika nastane zaradi tega, ker se v izračunu potrebne površine n
učenca še vedno ne upošteva šolskih telovadnic. V normativih se namreč telo
vadnica samo priporoča in so nakazane le dimenzije telovadnic. V gornjil
normativih pa je telovadnica upoštevana kot specialna učilnica. Drugi razlo;
za razliko je v tem, ker se po normativih računa 36 učencev na en oddelel
in ne 30 kot je slovensko povprečje.
Ce hočemo zadostiti minimalnim pogojem, je potrebno odpraviti tretjo izmene
Odprava tretje izmene zahteva. Pouk v tretji izmeni obiskuje približno 350i
učencev in ob upoštevanju ugotovljenega prostorninskega normativa 6,2 m- n;
učenca potrebujemo 21 700 m- nove šolske površine, ki bi po ceni 82 tisoč na m
zahtevala 1 779 400 000 investicijskih sredstev.
Glede na dejstvo, da je 46 Vo šolskih zgradb zgrajenih že v prejšnjem stoletji
in da je večina teh že dotrajanih (ob 1 "/o stopnji amortizacije), bi za nado-
mestitev teh šolskih zgradb morali zgraditi okrog 90 tisoč m^ šolske površine
Za nadomestitev dotrajanih šolskih zgradb bi tor?j potrebovali nadaljnjil
7380 milijonov dinarjev. Na osnovi gornjih izračunov bi samo za sanacijo obsto-
ječega stanja za gradnjo šolskih prostorov rabili skupaj 38 843 40Q 000 din inve-
sticijskih sredstev.
Oprema
Za šolsko opremo bi že glede na novogradnje potrebovali znatna sredstva. Pc
splošnih normativih se računa za opremo šol 20 •'/o vrednost od gradbenih del
Po takem izračunu bi potrebovali za šolsko opremo pri novih gradnjah okrog
7 768 680 000 dinarjev.
Prav tako kot večina šolskih prostorov v osnovnih šolah ne ustreza funk-
cionalno sodobnim zahtevam pouka, tako tudi opremljenost učno-vzgojnih pro-
storov ne ustreza sodobnim zahtevam učno-vzgojnega procesa.
Svet za šolstvo LRS (Objave XI, št. 5 — 2. 11. 1960) je predpisal normative
za šolsko pohištvo. Na osnovi teh normativov morajo biti opremljene učilnice
s sodobnim pohištvom, ki ustreza zdravstvenim in pedagoškim zahtevam.
Učenčev delovni prostor — učilnica — mora biti opremljen z mizico in prostim
(nepovezanim) stolom. Oboje mora ustrezati telesni višini otroka.
Po dnevnih cenah stane ustrezna oprema za eno učilnico:
784
Ce upoštevamo, da je preko 70 Vo osnovnih šol zgrajenih pred letom 1919, v
katerih deluje okrog 3500 oddelkov v 1900 učilnicah in da je od teh učilnic
komaj polovica zadovoljivo opremljena, potem se nam pokažejo potrebe po novi
opremi v približno 1000 učilnicah.
Oprema teh učilnic ob upoštevanju gornjih dnevnih cen za šolsko pohištvo pa
zahteva po prvi varianti 314 200 000 dinarjev.
Učila
Opremljenost osnovnih šol z učili je zelo slaba. Znaten del učil je zastarel, iz-
rabljen ali pa ne ustreza napredku znanosti in sodobnim zahtevam pouka. To
je med drugim tudi razlog, da si učenci teže pridobivajo ustrezno znanje in so-
doben pogled na svet ter spodbudo za lastno ustvarjanje. Odraža pa se v po-
manjkljivem ali celo nezadostnem znanju učencev.
Da bi to pomanjkljivost čimprej odstranili, je potrebno povečati finančna sred-
stva za materialne izdatke šol oziroma potrebe glede učil.
Zavod za napredek šolstva SRS je v letu 1960 in 1961 izdal normative za učila,
ki so potrebna za osnovno šolo. Normativi so zajeti v A in B programu. Seznam
učil, ki je v A programu bi obvezno morale imeti vse osnovne šole (glede na
število učencev v več primerih). Seznam učil v B programu ni obvezen, vendar
pa je skoraj nujno potreben, če želimo poučevati na sodoben način in ne samo
verbalno.
Na osnovi cenika učil in učnih pripomočkov Državne založbe Slovenije ter na
osnovi A programa in delno B programa zavoda za napredek šolstva SRS je
izračun pokazal, da bi za nabavo učil vsaka osnovna šola potrebovala približno
7 000 000 dinarjev.
Ce računamo, da so si nekatere šole že uspele nabaviti vsaj delno sodobna učila
in učne pripomočke ter postavimo hipotezo, da so šole vsaj 50 Vo opremljene z
učili, potem bi za kompletiranje sodobnih učil potrebovali vsaj 3 500 000 dinar-
jev za vsako šolo, kar znaša v SRS, če ne upoštevamo eno in dvooddelčne šole,
2 800 000 000 dinarjev.
Kadri
Pri ocenitvi potreb glede razrednih učiteljev moramo upoštevati dejstvo, da se
nižji razredi po številu oddelkov stabilizirajo. Po prognozi zavoda za statistiko
SRS bomo imeli v naslednjih letih od 1. do 4. razreda le od 4300 do 4900 od-
delkov nižjih razredov, kar nakazuje potrebo po postopnem zmanjševanju šte-
vila razrednih učiteljev. V višjih razredih osnovnih šol pa bo v istem obdobju
približno 3400 do 3500 oddelkov (od 5. do vključno 8. razreda). Cc računamo,
da je v višjih razredih potrebno 1,30 učitelja za predmetni pouk na en oddelek,
se pokažejo potrebe po približno 4,200 predmetnih učiteljih z višjo oziroma vi-
soko izobrazbo. K potrebam za pouk v razredih pa je potrebno prišteti še 5 "/o
prosvetnih delavcev, ki ne poučujejo (direktorji, pomočniki itd.).
785
Na osnovnih šolah je zaposlenih skupaj 9273 učiteljev, od tega:
a) s srednjo strokovno izobrazbo — učiteljišče........... 6594
b) učiteljev pralttičnega poulia (različna tudi nepopolna srednja izobrazba) 14
c) strokovnih učiteljev.................... 289
d) predmetnih učiteljev (PA, VPS, druge vis. šole)......... 1276
c) profesorjev (visoka izobrazba)................ 700
i) drugih (absolventi raznih šol)................ 409
Razmerje med učitelji z višjo in visoko izobrazbo ter učitelji s srednjo stro-
kovno izobrazbo in ostalimi je 21 : 79. To se pravi, da na naših osnovnih šolah
poučuje le 21 Vo učiteljev z višjo in visoko izobrazbo.
Na osnovi prikazanih potreb in stanja kadrov na osnovnih šolah bi za dosledno
ustrezno strokovno zasedbo vseh delovnih mest potrebovali še približno 2 tisoč
predmetnih učiteljev z višjo ali visoko izobrazbo. Hkrati pa bi imeli s pravilno
strokovno zasedbo preko tisoč učiteljev s srednjo izobrazbo preveč.
Potrebno razmerje med učitelji z višjo in visoko izobrazbo ter učitelji s srednjo
izobrazbo bi moralo biti 42 : 58; se pravi, da bi približno 42 "/o učnega kadra
imelo le višjo in visoko izobrazbo.
Zaključek, ki ga moramo povzeti na osnovi gornjih podatkov glede hitrejše
rešitve kadrovskega vprašanja na osnovnih šolah, je naslednji:
1. Mlajšim kadrom, ki poučujejo v višjih razredih osnovnih šol z neustrezno
strokovno izobrazbo, je treba omogočiti, da si čimprej pridobijo ustrezno višjo
ali visoko strokovno izobrazbo. Na ta način bomo zmanjšali odvečno število uči-
teljev s srednjo izobrazbo in pridobili ustrezni strokovni kader za predmetni
pouk.
Da bi to dosegli je nujno:
a) za določeno število učiteljev zagotoviti ustrezne štipendije oziroma osebne
dohodke (študijski dopust) za redni študij na višjih oziroma visokih šolah;
b) stimulirati izredni študij, da bi si čim večje število učiteljev tudi z izrednim
študijem pridobilo ustrezno višjo oziroma visoko izobrazbo.
2. Razen usmerjanja učiteljev iz prakse na višje in visoke šole je nujno treba
štipendirati tudi večje število absolventov ustreznih srednjih šol za študij na
pedagoških akademijah in ustreznih fakultetah.
Ker nam dosedanje izkušnje kažejo, da skrb za vzgojno-izobraževalni kader in
štipendijska politika s strani občin ni rodila zaželenih uspehov, predlagamo, da
se vzgojno-izobraževalnim ustanovam zagotovijo potrebna sredstva za štipen-
diranje oziroma strokovno izobraževanje tistih prosvetnih delavcev, ki nimajo
ustrezne strokovne izobrazbe. Zlasti v tistih krajih oziroma šolah, kjer so doslej
vsa prizadevanja za pridobitev ustreznega strokovnega kadra z višjo in visoko
izobrazbo bila brezuspešna, je treba zagotoviti večja sredstva za potrebe izobra-
ževanja, da bi že prvo leto lahko izobraževali večje število kadrov za lastne
potrebe. Ce bomo omogočili šolam, da same skrbijo za svoj kader, bomo v naj-
krajšem času uspeli nadomestiti občutno pomanjkanje predmetnih učiteljev. S
tem pa bomo tudi v največji meri pripomogli k izboljšanju učno-vzgojnih uspe-
hov.
786
Za realizacijo gornjega predloga bi morali zagotoviti še za prihodnje šolsko leto
toliko sredstev, da bi vse večje osnovne šole, ki jim občutno primanjkuje kader
za predmetni pouk, lahko odobrile dveletni študijski dopust enemu ali dvema
učiteljema.
Glede na pomanjkanje predmetnih učiteljev predlagamo, da bi v prihodnjem
šolskem letu na ta način omogočili študij za približno 500 učiteljev. Ce raču-
namo, da bi povprečni OD teh učiteljev znašal približno 35 tisoč dinarjev, po-
tem bi dve leti rabili vsako leto v ta namen okrog 365 400 000 dinarjev. Tako bi
v kratkem času občutno popravili zelo neugodno kadrovsko stanje na osnovnih
šolah. Nadaljnje potrebe po kadrih bi se lahko reševale postopoma iz vrst izred-
nih diplomantov višjih oziroma visokih šol oziroma iz vrst rednih študentov.
Rekapitulacija potreb:
Podatki nam kažejo, da so za sanacijo stanja potrebna precejšnja sredstva. Me-
nimo pa, da je vidnejše vzgojno-izobraževalne uspehe mogoče pričakovati le z
zagotovitvijo osnovnih pogojev za delo osnovnih šol.
Da je prišlo do tako visokih potrebnih sredstev, je razlog v tem, ker smo v
povojnih letih vse premalo načrtno gradili in izpopolnjevali šolsko mrežo osnov-
nih šol ter nismo izboljševali delovnih pogojev šol.
Dodatna sredstva za sanacijo minimalnih pogojev za sodobno opremljenost in
učila bi morale občine zagotavljati šolam na osnovi posebnih elaboratov, ki bi
jih naj izdelala vsaka šola zase. Pri izdelavi teh elaboratov naj bi šole izhajale
iz stanja in upoštevale minimalne zahteve, ki jih pripravlja zavod za napredek
šolstva SRS in že sprejete pedagoške in druge normative glede kadrov, učil in
opreme oziroma glede modernizacije pouka nasploh.
Sredstva za redno osnovno dejavnost osnovnih šol, kot je ugotovljeno že v
prvem poglavju, so bila doslej v večini komun zelo nizka. Menimo, da je skrajni
čas popraviti tako stanje. V nasprotnem primeru bo stopnja kvalitete dela na
področju šolstva na dosedanjem nivoju. Upravičeno pričakujemo in želimo, da
bi v obdobju do konca 7-letnega načrta čim višji procent šoloobveznih otrok
uspešno končalo osnovno šolo. Za tako pričakovanje pa moramo izpolniti na-
slednje pogoje:
1. Osebne dohodke prosvetnih delavcev je treba dvigniti na nivo osebnih do-
hodkov delavcev podobnih proñlov v gospodarstvu in drugih družbenih službah
v komuni.
2. Sredstva za materialne stroške šol je potrebno občutno povečati oziroma za-
gotoviti dodatna sredstva za materialne stroške tistim šolam, ki so zaostale v
opremljenosti z učili oziroma drugo sodobno opremo. ^
3. V republiki je nujno potrebno izdelati orientacijski program pospešene iz-
gradnje novih površin osnovnih šol.
787;
Pri tem bi bilo treba predvideti tipizacijo gradnje osnovnih šol, s katero bi se
občutno znižali gradbeni stroški in povečala funkcionalnost osnovnošolskih
zgradb.  ,
Sedemletni načrt predvideva nadomestitev dotrajanih kapacitet osnovnih šol,
odpravo tretje izmene in delno zmanjšanje druge izmene zaradi potreb po var-
stvu. Nikjer pa ne prikazuje potreb po povečanju prostorov obstoječe šolske
mreže, zlasti za sodoben način poslovanja. Zato menimo, da je nujno potrebno
zagotoviti najprej minimalne pogoje, ker je nerealno graditi naprej brez ustrez-
ne osnove.
Postopno uvajanje celodnevnega pouka otrok v šoli
v izbranih 19 občinah v SRS
Obstoječa družbeno-ekonomska situacija, njena perspektiva in lažje reševanje
proizvodnih problemov in življenjskega standarda terjajo v strukturi zaposlenih
vedno večji procent zaposlenih mater. Indeks zaposlenih žena se je od leta 1953
stalno večal in v letu 1963 dosegel skoraj enkratno povečanje (v letu 1963 je v
delovnem razmerju 99 414 žena več kot v letu 1953). Najvišji procent zaposlenih
žena je v občinah: Ljubljana-Center (49'"/o), Tržič (46,7%), Izola (45.4 "/o) in
Kranj (45,2 "/o); najnižji procent zaposlenih žena pa je v občinah Ravne
(25,6 Vo), Jesenice (26,1 Vo) in Velenje (26,5 Vo).
Tak razvoj pa pred družbo postavlja zahtevo po razbremenitvi staršev glede
vzgoje in varstva otrok. Zato je potrebno v nadaljnjem družbeno-ekonomskem
razvoju pričeti reševati vrsto vprašanj na področju osnovnega šolstva.
Po podatkih organizacije Zveze prijateljev mladine je nad polovico mater za-
poslenih. Število otrok zaposlenih mater iz leta v leto narašča (v letu 1963 je
bilo 48 tisoč 497 zaposlenih mater in 7935 mater samohranilk, ki so imele sku-
paj 77 497 otrok). Od skupnega števila šoloobveznih otrok je v varstvu v vzgoj-
no-varstvenih ustanovah zajetih le 2880 šoloobveznih otrok, kar pomeni le 1,1 */o
vseh otrok. Zelo pomanjkljivo rešeno vprašanje organiziranega otroškega var-
stva povzroča vrsto zelo širokih družbenih problemov. Ze vprašanje natalitete
(v SRS absolutno pada) in preobremenjenost zaposlenih mater, katerih storil-
nost na delovnem mestu ni zadovoljiva, njihova družbena aktivnost pa je mini-
malna, je tisto, kar dobiva iz dneva v dan vrsto novih in težkih posledic v škodo
posameznika in družbe.
Družbeni in gospodarski razvoj terjata vedno več in bolj izobraženih kadrov,
zato so naloge vzgojno-izobraževalnih ustanov — tudi osnovnih šol — vedno
obsežnejše in zahtevnejše. Večja površina namenjena za bivanje učencev v šoli
bo omogočila uvedbo vrste sodobnih in sproščenih oblik pouka, vzgoje in za-
bave otrok. S tem bo šola imela možnost nadomestiti vse vzgojno-izobraževalne
potrebe otrok, česar zaposleni starši niso več sposobni oziroma nimajo zato po-
trebnega časa. Obseg izobrazbenih in vzgojnih spoznanj, ki jih mora dajati
današnja osnovna šola, se vsako leto povečuje. Zato število učnih ur narašča
in vse bolj se pojavlja tendenca, da bi prenesli del vzgojno-izobraževalnega pro-
grama osnovne šole tudi na popoldanski čas. Intenzivnost in velik obseg poda-
nega učnega programa vpliva na tiste učence, ki iz objektivnih vzrokov ne
788 3
morejo aktivno sodelovati v takem učno-vzgojnem procesu. To nam dokazuje iz
leta v leto večje število otrok, ki ne dokončajo uspešno obveznega šolanja. Pri-
merjanje števila vpisanih v šolskem letu 1955/56 (35 523) s številom absolventov
v letu 1962/63 (19 930) pokaže, da je uspešno končalo le 56,1 Vo učencev osnovnih
šol (po podatkih Republiškega sekretariata za šolstvo).
Analizo smo izdelali z namenom, da bi ugotovili možnosti prehoda iz dvoizme-
ničnega na enoizmeničen pouk in postopno uvajanje celodnevnega pouka otrok
v osnovnih šolah. Zavedamo se, da ima naša analiza določene pomanjkljivosti,
ki so odraz neurejenosti na področju statističnega zbiranja podatkov in zasle-
dovanja tekočih sprememb na področju otroškega varstva in osnovnega šolstva
pri občinah in drugih upravnih organih ter zavodih. Pri zbiranju podatkov v
navedenih občinah smo ugotovili, da nekateri občinski družbeni skladi za šolstvo
ne vodijo niti najosnovnejše evidence o zaključnih računih osnovnih šol (ker
jim šole zaključnih računov niso dolžne dostavljati; Ljubljana-Bežigrad, Piran
in druge).
Nekatere občinske skupščine so začele z reševanjem navedenih vprašanj in
napravile analize, iz katerih je razvidna neusklajenost in nepovezanost nji-
hovega dela.
Različni gradbeni in vsebinski projekti vzgojno-varstvenih ustanov in osnovnih
šol, za kar se trosijo precejšnja družbena sredstva, so med drugim odraz te
neurejenosti. Upravno spremljanje stanja vzgojno-varstvenih ustanov in osnov-
nih šol je zelo neusklajeno, kar onemogoča tehtnejšo analizo v republiškem
merilu.
Izbrane občine
Postopno uvajanje celodnevnega bivanja otrok v šoli je vprašanje, ki ni v vseh
občinah enako pereče. Kakšna dodatna investicijska sredstva, sredstva za
osnovno dejavnost in dodatne kadrovske potrebe bodo občine potrebovale za
uresničitev obravnavanih vprašanj, bomo prikazali za nekatere izbrane občine.
Izbrali smo 19 občin (Ljubljana-Center, Ljubljana-Bežigrad, IVIaribor-Tabor,
Ljubljana-Siška, Jesenice, Ljubljana-Moste, Tržič, Ravne na Koroškem, Izola,
Celje, Radovljica, Kranj, Piran, Litija, Velenje, Maribor-Center, Vrhnika, Za-
gorje), ki imajo v svoji strukturi najmanjši procent kmečkega prebivalstva in
najvišjo strukturo zaposlenosti in ta izbor izpopolnili z vrsto industrijsko naj-
razvitejših občin. Menimo namreč, da je postopno uvajanje celodnevnega pouka
otrok v šoli v občinah, ki imajo višji procent kmečkega prebivalstva, mnogo
manj pereče kot v industrijsko razvitih občinah z visokim procentom zaposle-
nosti prebivalcev. V izbranih občinah je obravnavani problem že nekaj let zelo
aktualen, naša analiza pa naj pomeni prispevek k hitrejši rešitvi.
Postopno uvajanje celodnevnega pouka otrok v osnovni šoli
Kot smo ugotovili že v uvodu, je vprašanje oskrbe, varstva in vzgoje otrok
v izbranih 19 občinah najbolj pereče. Reševati zastavljeni problem pa je možno
le postopoma. Najprej je potrebno obstoječe stanje na področju osnovnega
šolstva prilagoditi zahtevam minimalnih pogojev po treh vidikih:
— zagotoviti ustrezno površino na učenca,
789
— zagotoviti ustrezna sredstva za osnovno dejavnost šol in
— zagotoviti potrebno kadrovslto zasedbo.
Osnovne šole, ki izpolnjujejo minimalne pogoje, naj postopoma zmanjšujejo
število učencev v drugi izmeni in organizirajo celodnevno varstvo in oskrbo
otrok v šoli. S tem bo začasno rešeno vprašanje varstva in oskrbe tistih otrok,
ki imajo obojestransko zaposlene starše in ki so takega varstva najbolj potrebni.
2e v uvodu navedeni podatki nakazujejo, da v strukturi zaposlenih odstotek
zaposlenih žena iz leta v leto narašča, s čimer bo vprašanje otroškega varsitva
in oskrbe otrok v prihodnost tako pereče, da bo postalo splošna družbena
zahteva. Z uresničitvijo celodnevnega bivanja in oskrbe otrok v šoli pa bo
podana možnost za razdelitev učnega programa na ves čas bivanja otroka
v šoli. S tem bo postalo popoldansko varstvo organiziran in obvezen sestavni
del vzgojno-izobraževalnega procesa za vse otroke.
Šolski prostori
Po popisu šolskih zgradb (Zavod za statistiko SRS) iz leta 1964 je v nave-
denih občinah stanje osnovnošolskih prostorov (ki jih uporabljajo osnovne šole)
po površini izračunano na enega učenca nezadovoljivo.
Iz površine šolskega prostora v strukturi v kvadratnih metrih na enega učenca
je razvidno visoko nesorazmerje med posameznimi občinami. V občinah Ljub-
ljana-Center, Velenje in Vrhnika odpade na enega učenca več kot 3 metre celot-
nega koristnega prostora, v vseh ostalih občinah pa manj, najmanj v občini
Izola, kjer odpade na enega učenca 1,8 m- koristnega šolskega prostora.
Struktura šolske koristne površine se med občinami zelo razlikuje. Najbliže
zahtevanemu razmerju med posameznimi šolskimi prostori so osnovnošolske
zgradbe v občini Ljubljana-Center, toda tudi tod odpade na hodnike, avle in
druge manjše prostore več površine kot na učilnice. Na učilnice odpade le 32 "/o,
na hodnike, avle in sanitarije pa kar 34 "/o od celotnega koristnega šolskega
prostora. Kako nefunkcionalno so grajene osnovnošolske zgradbe v nekaterih
občinah, naj nam ilustrira razmerje šolskega prostora med učilnicami, telovad-
nicami, kabineti itd. (49,2 "/o) in med upravnimi prostori, hodniki, avlami in
sanitarijami (50,8°/») v občini Velenje. Podobno razmerje v sitrukturi šolskega
prostora se pokaže tudi v občini Vrhnika in Jesenice.
Druga pomembna ugotovitev iz strukture šolskega prostora je, da odpade na
telovadnice, kabinete in druge specialne učilnice zelo malo prostora, predvsem
zaradi pomanjkanja primernih telovadnic.
Tako heterogeno strukturo površine pogojuje predvsem starost osnovnošolskih
zgradb in netipizirane novogradnje.
V strukturi niso vključeni prostori, ki jih šole ne uporabljajo. Te prostore
dajejo osnovne šole v najem drugim uporabnikom. V občini Zagorje zajema ta
prostor kar 22,4'"/o celotne šolske površine.
790
Minimalni pogoji
Za normalen vzgojno-izobraževalni proces so potrebni med drugim tudi dolo-
čeni prostorninski pogoji. Koliko prostora naj za zagotovitev teh pogojev odpade
po strukturi na enega učenca, smo izračunali tako, da smo splošno veljavne
normative na enega učenca uskladiti s povprečnim številom učilnic na eno šolo
v posamezni občini. S to metodo smo se skušali približati gostoti prebivalstva
posameznega obravnavanega področja, ki pogojuje potrebno kapaciteto in raz-
vitost šol. Razvidno je, da normativ površine na učenca v učilnici ni spre-
menjen glede na število razredov, pač pa se spreminjajo normativi za ostale
šolske prostore; tako je v občini Litija za specialne učilnice potrebno le 0,2 m-
na učenca, v občini Tržič in Vrhnika pa kar 3,8 m- na učenca. Produkt norma-
tiva in števila otrok v prvi izmeni nam prikazuje potrebne površinske kapa-
citete za izpolnitev minimalnih površinskih pogojev. Izračun vključuje razen
potrebnih sredstev za novogradnje tudi sredstva za njihovo opremo. Najvišja
investicijska sredstva bosta morali za dosego minimalnih površinskih pogojev
vložiti obe mariborski mestni občini (Maribor-Tabor 472 milijonov, Maribor-
Center 746 milijonov). Izračun potrebnih sredstev za dosego minimalnih pogojev
pogojev pokaže, da v občinah Ljubljana-Center, Jesenice in Litija niso potrebna
dodatna investicijska sredstva za dosego minimalnih pogojev. Tak podatek smo
dobili, ker smo izračunavali potrebno dodatno površino tako, da smo ugotavljali
razliko potrebne in obstoječe celotne koristne površine in pri tem nismo upo-
števali površinskih razlik v strukturi njene uporabe.
V nekaterih občinah je še vedno določeno število otrok, ki zaradi premajhnih
šolskih površin obiskujejo osnovno šolo v tretji izmeni. Ce izhajamo z izho-
dišča, da je dvoizmenski pouk minimalni pogoj, je potrebno tretjo izmeno v
celoti odpraviti.
Z investicijskimi sredstvi za dosego minimalnih pogojev in z odpravo tretje
izmene bomo dosegli na obravnavanem področju zahtevane površine za dvo-
izmeničen pouk. Izračuni so splošni in niso prilagojeni strukturi potrebne povr-
šine, temveč izračuni po splošnem normativu za gradnje (82 000 za m^). Tako
doseženi minimalni prostorninski pogoji zagotavljajo nemoten vzgojno-izobra-
ževalni proces in osnovo za uvajanje celodnevnega varstva in oskrbe otrok, ki
jo zaradi zaposlenosti staršev potrebujejo v šoli.
Učenci, ki imajo doma slabše pogoje za delo ali pa so zaradi obojestranske
zaposlenosti staršev preveč prepuščeni sami sebi ter otroci iz notranje neure-
jenih družin, naj bi ostajali v šoli tudi po končanem pouku. V šoli bi se pod
vodstvom pedagogov, ki bi bili za tako dejavnost na šoli večinoma posebej
nastavljeni, individualno učili, opravljali domače naloge, se organizirano vklju-
čevali v razne svobodne in dopolnilne dejavnosti na šoli in sodelovali pri druž-
benem in klubskem življenju. V tako organiziranem varstvu bi šola skrbela
tudi za redno prehrano in za njihovo rekreacijo.
Organizacije varstva in oskrbe otrok pa ne pogojuje samo odstotek obojestranske
zaposlenosti staršev, temveč predvsem njihov interes. Kot primer navajamo,
kot so ugotovili na osnovni šoli »Hinka Smrekarja« v občini Ljubljana-Siška,
da je potrebno organizirati varstvo za približno 22 "/o vseh otrok na šoli, čeprav
je od vseh otrok 58,63 "/o otrok obojestransko zaposlenih staršev ali otrok z enim
roditeljem.
791
Prehod na enoizmeničen pouk
Struktura števila učencev po izmenah kaže, da skoraj v vseh obravnavanih
občinah preko 40 "lo učencev obiskuje pouk v drugi izmeni. Zaradi tako viso-
kega odstotka učencev v drugi izmeni šole in zaradi pomanjkanja razpoložljivih
prostorov ne morejo uvesti popoldanskega varstva in oskrbe. Potreba po uva-
janju celodnevnega varstva in oskrbe pa je odvisna od trenutne potrebe po
takem varstvu. Ker iz leta v leto odstotek zaposlenih mater raste in bo v per-
spektivi skladno z zahtevami našega gospodarskega razvoja še bolj rastel, bo
v nekajletnem razdobju večina otrok gospodarsko razvitejših občin potrebovala
tako varstvo. Za sprostitev potrebnih površin za organizacijo takega varstva
pa bo potreben postopen prehod na enoizmeničen pouk. Kdaj in za kakšno šte-
vilo otrok je potrebno organizirati celodnevno bivanje v šoli, pa je možno
temeljito analizirati le za vsako šolo in šolski okoliš posebej. Ker ne moremo
prikazati postopnega reševanja tega vprašanja, navajamo izračun potrebnih
investicijskih sredstev za gradnje in opremo za prehod na enoizmeničen pouk
v celoti.
Ugotovili smo, da so potrebna investicijska sredstva za odpravo druge izmene
v večini občin visoka. Višina teh sredstev je odvisna od števila otrok v drugi
izmeni (v vseh občinah 40 "/o otrok). Največ investicijskih sredstev bodo morale
vložiti občine Mai'ibor-Center (2,820 milijonov), Kranj (2,222 milijonov) in Celje
(2,024 milijonov).
Perspektivno reševanje problema organizacije osnovnega šolstva v posameznih
občinah pa bo z uvedbo varstva in oskrbe otrok v šoli omogočilo prehod na
organiziran celodnevni pouk. Gospodarsko razvitejše občine bodo to stopnjo
razvoja gotovo dosegle prej kot druge, ker bo v njih potreba po organizaciji
celodnevnega pouka večja in laže uresničljiva. Povprečni investicijski izdatek
na eno šolo je relativno zelo visok v obravnavanih ljubljanskih občinah v pri-
merjavi z ostalimi. Ugotovimo lahko, da je v letu 1963 za investicije v osnovne
šole vložila največ občina Ljubljana-Center, saj investicijski izdatki na eno šolo
znašajo preko 25 milijonov oziroma preko 1 milijon na vsak oddelek v osnovnih
šolah. Enako najvi.šja sredstva (okrog 60 milijonov na eno šolo) namerava inve-
stirati v osnovne šole občina Ljubljana-Center tudi po načrtu za leto 1964. Ne-
katere občine: Trbovlje. Litija in druge pa niso namenila nobenih sredstev za
investicije, niti teh sredstev ne predvidevajo v planu za leto 1964. V nekaterih
občinah se že kaže uresničljiva težnja po delnem prehodu na enoizmeničen pouk,
tudi v tem, da bodo investicijska sredstva v primerjavi z realizacijo 1963 močno
narasla v letu 1964.
792
Rekapitulacija:
793
Iz tabele je razvidno, da bo za dosego minimalnih šolskih površin v izbranih
19 občinah treba investirati 6011 milijonov dinarjev, za prehod na enoizmeničen
pouk pa nadaljnjih 22 204 milijonov. Za dosego minimalnih pogojev in za prehod
na enoizmeničen pouk, kar bo osnova za uvedbo celodnevnega varstva oziroma
celodnevnega pouka, pa bi bilo potrebno investirati 28 215 milijonov dinarjev.
(Zaradi nepopolnih podatkov so izračuni zgolj orientacijski.)
Financiranje
Nov sistem delitve dohodka v osnovnih šolah je delovnim kolektivom omogočil
delno uresničitev že nekajletnega zahtevka po višjih osebnih dohodkih. Osebni
dohodki prosvetnega kadra v osnovnih šolah pa se niso povečali na podlagi
višjega celotnega dohodka šol, temveč zaradi spremembe v notranji strukturi
delitve med osebnimi in materialnimi izdatki. Ker je operativni del izdatkov
za vsako osnovno šolo nujen, skoraj stalen, se je v notranji delitvi struktura
spremenila predvsem v škodo funkcionalnih izdatkov. Upadanje izdatkov za
funkcionalno dejavnost šol pa močno vpliva na učinek vzgojno-izobraževalnega
dela in na slabo preskrbljenost osnovnih šol z učili.
Odstotek izdatkov za osebne dohodke v celotni strukturi izdatkov osnovnih šol
je skoraj v vseh občinah višji od 80 "/o skupnih izdatkov.
V občinah Ravne na Koroškem, Radovljici in Zagorju ob Savi so delovni ko-
lektivi osnovnih šol namenili v letu 1963 za kritje materialnih izdatkov le
do 15% od vsote celotnih izdatkov. Notranja struktura materialnih izdatkov
pa kaže še slabšo tendenco v tem, da so v občini Radovljica, Kranj in Jesenice
potrebovali za kritje operativnih izdatkov okoli 90 Vo od sredstev za materialne
izdatke.
Pri pregledu zaključnih računov občinskih družbenih skladov za šolstvo smo
ugotovili, da nastajajo velike razlike (tudi do 100 "/o) v višini razpoložljivih
sredstev za potrebe osnovnih šol. Povprečni izdatki za osnovno dejavnost osnov-
nih šol preračunani na učenca v letu 1963 in po finančnem načrtu za leto 1964
dokazujejo gornjo ugotovitev. Izdatki za osnovno dejavnost osnovnih šol so
med posameznimi občinami zelo različni. Med najvišjim povprečnim izdatkom
na učenca v občini Ljubljana-Center (81 tisoč dinarjev) in najnižjim v občini
Ravne na Koroškem (38 tisoč dinarjev) je razmerje 100 : 47. Podobna razmerja
z nekaj manjšimi odstopanji se kažejo tudi pri drugih občinah. V letu 1964
se ugotovljena razmerja ne bodo bistveno spremenila, čeprav se bodo po fi-
nančnih načrtih sredstva za osnovno dejavnost nekoliko povečala.
Določiti neki minimum, ki ga naj občina v skladu s svojimi nalogami zagotavlja
za osnovno dejavnost šol, je možno le za vsako šolo posebej. Višina povpreč-
nega izdatka za osnovno dejavnost na učenca, ki ga naj občina zagotavlja, je
odvisna od vrste faktorjev: od povprečne višine osebnega dohodka v občini,
kvalifikacijske strukture prosvetnih delavcev, obsežnosti in ohranjenosti šolskih
zgradb, prostorov in njihove funkcionalne opremljenosti in še nekaterih drugih.
Po predvidevanjih in približnih izračunih nekaterih družbenih skladov za
šolstvo se bodo izdatki za osnovno dejavnost šol z njihovim prehodom na eno-
izmeničen pouk povečali za približno 10 Vo.
794 i
Kadri '
i
Naloge, ki se postavljajo pred prosvetne delavce v osnovnih šolah, so zelo velike \
in jih bo možno uresničiti le, če bodo vsi delavci imeli ustrezno pedagoško in i
strokovno izobrazbo. Manjkajoče kadre trenutno nadomeščajo učitelji usposob- !
Ijeni za razredni pouk, ki jih bo pa treba v perspektivi čim hitreje nadomestiti 'i
z novimi, ustrezno usposobljenimi kadri oziroma del teh razrednih učiteljev i
usposobiti za delo, ki ga že opravljajo (izredni študij in druge oblike študija). |
Obstoječa kadrovska zasedba v letu 1963 je po strokovni usposobljenosti ne- j
ustrezna, ker je pri vseh obravnavanih občinah čutiti veliko pomanjkanje pred-
metnih učiteljev (višja izobrazba) in profesorjev. Iz analiz pedagoških sveto-
valcev je razvidno, da zasedajo delovna mesta predmetnih učiteljev in profe-
sorjev učitelji za razredni pouk, ki nimajo ustrezne izobrazbe in se niti stro-
kovno ne izpopolnjujejo. Zanimiva je ugotovitev, da je v obravnavanih štirih
ljubljanskih občinah več zaposlenega prosvetnega kadra z višjo in visoko izo- |
brazbo kot pa v vseh ostalih 15 izbranih občinah. '
Razpis kadrov v letu 1963-64 približno kaže potrebo po 10 "/o dvigu obstoječe i
kadrovske zasedbe (kadrovske potrebe po občinah po razpisu). Za dosego mini- ;
malnih pogojev v kadrovski zasedbi osnovnih šol bi potrebovali predvsem stro- i
kovne in predmetne učitelje.
Potrebe po kadrih smo izračunali tako, da smo kot osnovo vzeli število učencev i
po razredih v letu 1963 in na podlagi pedagoškega normativa 30 učencev na j
oddelek izračunali potrebe po razrednih učiteljih (na vsak oddelek enega raz- \
rednega učitelja). Tako dobljenemu številu kadrov smo prišteli 5-procentni j
dodatek tistih kadrov, ki ne poučujejo (upravitelj, pomočnik upravitelja in dr.). ¡
Ce primerjamo stanje kadrov in izračun potrebnih kadrov v posameznih ob- |
činah, ugotovimo, da je za izpopolnitev kadrovske zasedbe izkazana nujna po- i
treba po dodatnih kadrih le v naslednjih občinah: Maribor-Tabor, Jesenice, ;
Tržič, Ravne na Koroškem, Radovljica, Litija in Zagorje. V vseh ostalih občinah ¡
pa obstoječa kadrovska zasedba po skupnem številu pedagoškega osebja v občini j
za dosego minimalnih pogojev zadošča, oziroma je celo višja od minimalne i
zahteve. V teh občinah so glede kadrov že podane začetne možnosti za postopen !
prehod na celodnevno bivanje otrok v šoli.
Temeljni problem v kadrovski zasedbi na področju osnovnega šolstva torej ni j
v večanju absolutnega števila prosvetnih delavcev, temveč v menjavi notranje i
izobrazbene strukture. To je razvidno tudi iz razpisa delovnih mest v osnovnih '
šolah za leto 1963/64, ki izkazuje predvsem potrebe po predmetnih učiteljih, j
S pridobitvijo v razpisu navedenih kadrov bodo osnovne šole izpolnjevale mini- ;
malne pogoje glede ustrezne kadrovske zasedbe. i
Prehod iz večizmenskega na enoizmeničen pouk ne bo zahteval nobenih dodatnih
kadrov, če bodo izpolnjene v vseh občinah zahteve po minimalni kadrovski
zasedbi. Po normativu Republiškega sekretariata za šolstvo pa bo za prehod
določenega števila učencev na celodnevno bivanje potrebno dodatno nastaviti za '
vsak varstveni oddelek še 0,25 razrednega oziroma predmetnega učitelja.
795;
Ker ne razpolagamo s številom otrok, ki so trenutno potrebni celodnevnega
bivanja oziroma varstva v šoli, tudi ne moremo izračunati potrebnega števila
kadrov za celodnevno bivanje teh otrok v šoli.
Uvajanje celodnevnega bivanja ni mogoče omejevati samo na izbrane občine
oziroma šole, temveč je potrebno začgti s to organizacijo v vsaki šoli, v kateri
anketa prikaže tako potrebo.
Naš namen je bil tudi prikazati v analizi, kako pereče je vprašanje predšolskega
in šolskega varstva v izbranih občinah. Vendar pa nismo niti v eni izmed
19 občin dobili podatke, koliko staršev je obojestransko zaposlenih in koliko
otrok imajo v vzgojno-varstvenih ustanovah in osnovnih šolah.
Ocena statutov osnovnih in srednjih
šol v SRS
Namesto uvoda
Bogdan Kavčič
Prvotnega namena, da bi analizirali statute iz vzorca sto na slučajen način
izbranih šol, osnovnih in srednjih šol v SRS (14 "/o vseh šol), nismo izpolnili,
ker nam ni uspelo zbrati statutov. Ker so izbrane šole raztresene po celi Slo-
veniji, smo jih pismeno prosili, naj nam pošljejo po dva izvoda statutov. V
roku, določenim s prvim pismom, se je odzvalo in nam poslalo svoje statute
natanko 13 šol. Treba je priznati, da tako poraznega rezultata nismo pričakovali.
Potem smo tistim šolam, ki se niso odzvale, pisali še dvakrat, obenem pa
prosili okrajne in občinske sindikalne svete, da posredujejo. Končni rezultat;
iz planiranega vzorca sto šol smo uspeli zbrati 37 statutov. Vzrokov za to nismo
posebej raziskovali. Verjetno pa so med njimi vsaj naslednji;
— vse šole nimajo izdelanih statutov,
— statutov precejšnjega dela šol še niso potrdile občinske skupščine,
— ko smo zbirali statute so se že začele počitnice (junij 1964),
— malomarnost poslovanja šol,
— na nekaterih šolah imajo samo en izvod statuta, za katerega pravijo, da ga
vedno rabijo itd.
Vsekakor pa si težko razložimo dejstvo, da nam večina šol na več prošenj ni
niti odgovorila, drugače kot z malomarnostjo oziroma omalovažujočem odnosu
do foruma, ki je statute zbiral. To je seveda dokaz neurejenih razmer po šolah,
globokega nerazumevanja vloge statuta, da ne rečemo samoupravljanja. V re-
zultatih naše analize bomo našli obilo dokazov za tako trditev. Pričujoča analiza
pa je obenem jasen dokaz, da problem šolstva ni samo v mačehovskem odnosu
družba — šola (kot ga skušajo nekateri tolmačiti), arnpak tudi v neurejenih
razmerah po šolah samih.
796
Ker torej z analizo slučajno izbranega vzorca ni bilo nič, smo v analizo vključili
vse statute šol, ki se nam jih je na osnovi telefonskih, pismenih, osebnih itd.
intervencij, posrečilo zbrati (ne glede na vzorec) do konca junija 1964. Teh
statutov (že sprejetih, ne samo osnutkov) je bilo natančno 60 in na osnovi analize
teh 60 statutov smo prišli do rezultatov, ki jih uporabljamo v tem gradivu.
Nastane vprašanje, kakšno veljavnost imajo rezultati kljub temu, da vzorec ni
reprezentativen? Ali lahko rezultate posplošujemo na celotno populacijo šol
kljub nereprezentativnemu izboru statutov? Navedli bomo nekaj podatkov, s
katerimi bomo skušali dokazati, da imajo rezultati analize splošnejšo veljavnost
in ne veljajo samo za analiziranih 60 šol. Naredili smo primerjavo rezultatov,
ki smo jih dobili z analizo statutov, zbranih po vzorcu z rezultati analize sta-
tutov, ki smo jih v analizo vključili, pa niso bili zbrani na osnovi vzorca.
Pokazalo se je, da se rezultati iz obeh skupin distribuirajo približno enako,
pomembnejših razlik nismo zasledili pri nobenem vprašanju, ki so nas zanimala.
Na osnovi te primerjave lahko trdimo vsaj to, da pri zbiranju statutov izven .
planiranega vzorca niso delovali drugi faktorji kot pri zbiranju z vzorcem pred-
videnih statutov. Ze to nas navaja na misel, da so rešitve posameznih vprašanj,
ki smo jih analizirali, v statutih šol razmeroma enake za celo Slovenijo in ni
posebno veliko novih, različnih konkretnih rešitev (v načelu različnih rešitev
tudi ne moremo pričakovati). Ta misel se nam potrjuje ob analizi rezultatov.
Zelo pogoste frekvence odgovorov so 70 ^/o ali več za eno od navedenih alter-
nativ in le preostali del odgovorov se distribuira na ostale (eno ali več) alter-
native odgovorov. To pomeni, da so rešitve dejansko v veliki meri homogene
ali z drugimi besedami: pri vprašanjih, ki so nas v analizi zanimala, naletimo
v pretežni večini primerov na enake odgovore. To pa zvečuje veljavnost dob-
ljenih rezultatov, kajti če se populacija po znakih, ki jih raziskujemo, praktično
ne razlikuje, potem je vseeno, katere enote izberemo za opazovanje. ■ Vse to
nam dovoljuje, da lahko za dobljene rezultate z veliko verjetnostjo rečemo, da
ne odražajo samo stanja analiziranih statutov, ampak statutov šol v Sloveniji
nasploh. Naredili smo tudi primerjavo glede na to, ali ima šola podružnične
šole oziroma oddelke ali ne. Ker med obema vrstama šol nismo našli večjih,
pomembnejših razlik, jih tudi v interpretaciji ne uporabljamo.
Se nekaj splošnih vtisov o šolskih statutih. Za marsikaterega ne bi mogli reči,
da je bil ravno skrbno sestavljen. Pristojnosti samoupravnih organov so v večini
primerov direktno prepisane iz zakona o upravljanju šol (Ur. 1. SRS, št. 7,
27. 2. 1964). Pogosto niso niti toliko prilagojene konkretnim razmeram, da bi
prepisani členi ne bili v nasprotju z ostalimi določili statuta. Pri tistih šolah,
kjer sestavlja svet šole poleg predstavnikov javnosti celotno delovno skupnost,
je pogosta napaka, da pri razmejitvi posameznih pristojnosti govorijo o izvo-
ljenih predstavnikih delovne skupnosti (dobesedno prepisano iz zakona), čeprav
so v svetu šole vsi člani delovne skupnosti ipd.
Na splošno je v statutih do podrobnosti obdelana organizacija pouka in poslo-
vanje šole. Tako najdemo v vseh statutih številne podrobnosti v zvezi z vpi-
sovanjem učencev, določilo, da se začetek pouka naznanja z zvonjenjem, da
je konec pouka obvezen za učitelja in učenca, našteta so podrobna opravila
snažilk, kuharice, tajnika ipd., našteto, kateri so državni prazniki, podrobnosti
o ocenjevanju, določilo, da ima učenec ob zaključku šolanja pravico do podpi-
sanega spričevala itd., itd. Torej vrsta podrobnosti, ki so splošno znane in
797
najbrž ni nobene potrebe, da so v statutu. Zlasti še zato ne, ker v vseh statutih
pogrešamo (razen izjem) podrobnejša določila o financiranju šole, delitvi do-
hodka in osebnega dohodka, delu organov upravljanja, o odnosih med matično
in podružničnimi šolami (kjer jih imajo), o obveščanju kolektiva, sodelovanju
šole s starši ipd. Ta vprašanja pa so za uspešno delo šol verjetno bolj bistvena
kot pa določilo, da se konec pouka naznanja z zvonenjem, da ima šola pisarno,
v kateri delata tajnik in knjigovodja ipd. Z nekoliko zlobe bi lahko ugotovili,
da so po šolah v statute napisali pač tisto, za kar vedo, kako se dogaja. To bi
nam pojasnilo, zakaj srečamo v statutu podrobnosti o organizaciji pouka, ne
pa tudi o financiranju šole (odraz neurejenih razmer!) ipd. Kot zanimivost velja
navesti, da smo samo v enem od 60 analiziranih statutov našli določilo o sank-
cijah za tiste, ki kršijo določila statuta.
Ce pravimo, da je statut temeljni normativni samoupravni akt delovne orga-
nizacije, je v tem zaobkrožena tudi trditev, da mora biti prilagojen dejanskim
razmeram v vsakem delovnem kolektivu, da mora izhajati iz njegovih lastnih
izkušenj, zlasti iz domačih razmer. Tega se gotovo niso zavedali sestavljalci
statutov po tistih šolah, kjer so jih skoraj v celoti, do podrobnosti prepisali od
drugod. Kaže, da se tega niso zavedali tudi na nekaterih občinah, saj je malo
verjetno, da bi bilo zgolj naključje, da smo v neki ljubljanski občini našli pri
večih šolah statute, ki so bili izdelani v obliki enakih ciklostiranih obrazcev,
kamor so posamezne šole vpisale le svoj naslov in nekatere druge specifične
podatke. Stvar bi bila še nekako opravičljiva, če bi bila ostala določila brez
tistih napak, o katerih bomo obširno govorili v tej študiji. Ker pa to ni primer,
se nam vsiljuje ugotovitev, da so imeli izdelavo statuta predvsem za formalnost
(ustreči predpisom), ne pa za samoupravni akt, ki lahko temeljito poseže v vsa
nerešena vprašanja šolskih kolektivov. Za primerjavo lahko navedemo, da pri
gospodarskih organizacijah na prepisovanje statutov takorekoč ne naletimo.
Seveda pa kritika, ki se omeji samo na destruktivni del, ne more doseči svojega
namena. Vprašanje je, kako doseči zboljšanje razmer v šolstvu in koliko lahko
k temu pripomorejo statuti. Pretirano bi bilo misliti, da je statut tista čarobna
palica, s katero je mogoče vse urediti. Drži pa, da lahko prispeva k marsikateri
pozitivni rešitvi trenutno še odprtih vprašanj, ali vsaj spodbudi odgovorne
činitelje k njihovemu reševanju. Tako vsaj kažejo izkušnje s statuti v indu-
strijskih podjetjih.
Nakazanih vprašanj tudi ne more reševati nihče od zunaj, brez sodelovanja
šolskih kolektivov samih. Ti kolektivi morajo sami spoznati nujnost reševanja
odprtih vprašanj. Ce bo naša analiza prispevala k temu spoznanju in jih spod-
budila k odpravljanju pomanjkljivosti, bo s tem dosegla svoj namen (ki ni
samo kritizirati in rušiti, ampak tudi posredovati, iskati najustreznejše rešitve).
Financiranje šole
_^S ilva Baumian
Financiranje šolstva je urejeno s temeljnim zakonom o financiranju šolstva,
po katerem je obveznost financiranja šolstva prenesena na občine. Večina občin
je ustanovila sklade za financiranje šolstva, v katere se stekajo sredstva iz
različnih virov.
798
v statutih šol so iskali različne oblike urejanja odnosov med skladom in šolami
in tudi različne kriterije za razdeljevanje sredstev skladov. Pri iskanju oblik
financiranja je prišlo do nekaterih problemov zlasti glede odnosov med skladom
in šolo. Skladi za šolstvo pogosto niso izpolnjevali svojih obveznosti do šol,
ker sredstva iz občinskih proračunov v sklad niso dotekala enakomerno, ali
pa se sploh niso stekla v predvideni višini. Tako so bile šole, kljub uvajanju
principov dohodka, še vedno v močni odvisnosti od proračuna in njegovih nihanj,
kar je povzročalo negotovost v delu šol.
Zaradi teh problemov se je začelo uveljavljati sklepanje pogodb med šolo in
skladom, ki naj bi zagotovilo enakopravni položaj obeh strank in pripomoglo
k temu, da bo dohodek šole res odvisen od obsega in kvalitete dela šole, ne
glede na realizacijo občinskega proračuna.
Analiza statutov 60 šol nam je pokazala, da 72 Vo šol v svojih statutih pred-
videva, da sklepa pogodbo s skladom (ali ustanoviteljem, če v občini ni samo-
stojnega sklada za financiranje šolstva) za financiranje osnovne dejavnosti.
Ostalih 28'Vo šol pa navaja, da dobi sredstva za financiranje osnovne dejavnosti
od sklada, vendar ne predvideva sklepanja pogodb. Ta podatek pomeni, da se
pogodbe močno uveljavljajo kot oblika urejanja odnosov med skladom in šolo,
kljub nekaterim pomanjkljivostim. Praksa namreč kaže, da so pogodbe pogosto
le formalen enostranski akt sklada za šolstvo. Ni naključje, da sklad izdela
(in ciklostira) pogodbo, ki je obvezna za vse šole v občini. V pogodbi določi
kriterije za delitev sredstev na šole, omeni obveznosti šole, skoraj nikjer pa ne
zasledimo rokov za izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, sankcij za neizpolnje-
vanje obveznosti, določil kdo in kako ugotavlja ali šole izpolnjujejo pogodbene
naloge itd. Takšno pogodbo obravnavajo (običajno samo podpišejo) na relaciji
sklad — direktor šole, medtem ko kolektiv šol na vsebino pogodbe sploh ne
morejo vplivati. Z vsebino pogodbe in s tem z višino finančnih sredstev, ki jih
prejmejo za svojo dejavnost, so kolektivi običajno seznanjeni naknadno, kot
z dejstvom, ki ga ni mogoče več spremeniti. Tako je tudi samoupravna pravica,
da kolektiv (oziroma njegovi predstavniki) sprejmejo finančni plan, s katerim
se ovrednoti delovni program, le deklarativna!
Na videz se zdi, da šole zaradi takih pogojev v statutih sploh niso mogle posta-
viti kriterij za sklepanje pogodb in določiti tudi vsebine pogodb, ker je to
»pravica« skladov za šolstvo. Sole so ravno zaradi te »pravice« pogosto neena-
kopraven pogodbeni partner, ki je v bistvu financiran po proračunskih načelih.
Zato bi bilo nujno, da bi šole v statutih uveljavile takšen odnos s skladom, ki
bi najbolj ustrezal njihovim pogojem. Ko bi občinska skupščina takšen statut
potrdila, bi določila v njem postala obvezna tudi za sklad za šolstvo! Brez dvoma
bi tudi takšen način urejanja odnosov med skladom za šolstvo in šolo pripo-
mogel k hitrejšemu izpopolnjevanju sistema financiranja šolstva!
V praksi je prišlo do primerov, da skladi kljub sklenjenim pogodbam svojih
obveznosti do šol niso izpolnili. Zato nas je pri analizi statutov zanimalo, ali
so v statutih predvidene sankcije zaradi neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti,
dalje roki, v katerih morata stranki izpolniti svoje obveznosti, skratka — katera
so bistvena določila pogodbe. Iz podatkov v statutih pa bi lahko sklepali, da so
pogodbe pogosto le formalnost, saj 37 "In analiziranih statutov sploh ne govori
o vsebini pogodbe med šolo in skladom, 33 "/o statutov pa enostavno določa,
da šola opravlja samo tisto dejavnost, za katero je dobila sredstva. To bi prak-
799
tično pomenilo, da šole ne bi bile dolžne opravljati niti tiste dejavnosti, ki jo
zakon in predpisan predmetnik določata kot obvezno. V praksi se je zato tudi
dogajalo, da so šole zaradi prenizkih finančnih sredstev opuščale pouk neka-
terih predmetov (telesne vzgoje, gospodinjskega pouka in podobnih »manj
važnih-« predmetov).
V statutih nekaterih šol zasledimo tudi določilo, da šola, v primeru neenakomer-
nega dotoka sredstev iz sklada za šolstvo, prosi za premostitveni kredit pri banki,
za kar da občina (ustanovitelj) garancijsko izjavo. Kljub temu, da so bili skladi
za šolstvo ustanovljeni tudi zato, da bi šole razbremenili nenehne skrbi za
finančna sredstva, vidimo, da ta namen ni bil v celoti dosežen in da je odvisnost
od proračuna še vedno močna. Sole morajo pogosto same iskati izhode iz težkih
finančnih situacij med šolskim letom. Kljub temu pa šole tudi v svojih statutih
odnosov s skladom za šolstvo niso dovolj jasno opredelile, saj lahko ugotovimo,
da so tovrstna določila dokaj pomanjkljiva, pogosto formalna in ne pomenijo
in ne pogojujejo bistvenega napredka v financiranju šolstva.
Pri analizi statutov nas je nadalje zanimalo, katere so osnove za izračun vred-
nosti dejavnosti šole. Zakon o financiranju šolstva določa kot osnovo financi-
ranja kategorizacijo šol, vendar smo ugotovili, da navaja kategorizacijo šol kot
osnovo financiranja le 10 "/o analiziranih statutov.
Po zakonu o financiranju šolstva bi naj predstavniško telo družbeno-politične
skupnosti, ki je šolo ustanovila, postavilo načela za določanje sredstev, ki pri-
padajo šolam za njihovo osnovno dejavnost. Zato so določene kategorije šol in
vsaka šola je uvrščena v eno teh kategorij tako, da imajo vse šole iste kategorije
približno enake potrebe po finančnih sredstvih. Pri razvrščanju šol v kategorije
naj bi upoštevali vrsto šole, njene naloge, normative za opremo posameznih
šol, specifične pogoje, v katerih šole delajo, in druge elemente, ki lahko vplivajo
na potrebe šole po finančnih sredstvih.
Kljub temu, da so vse občine izvršile kategorizacijo šol na svojem področju,
so od sprejetja zakona do danes v glavnem od nje odstopile, ker se je pokazala
kot neprimerna. Sole so po obsegu dela, po opremljenosti in pogojih dela zelo
različne, tako da bi, zlasti v manjših občinah, skoraj vsaka šola spadala v po-
sebno kategorijo. Zato so občine oziroma skladi kategorizacijo dopolnjevali z
nekaterimi dodatnimi elementi, ali pa so jo popolnoma opuščali.
Večina analiziranih statutov šol (72 Vo) navaja kot osnovo za izračun vrednosti
dejavnosti šole program dela. Zato bo to verjetno najprimernejša odlika finan-
ciranja. Program dela ovrednotijo po vseh elementih cene v višini družbeno
priznanih stroškov. Programi dela so sicer še pomanjkljivi in pogosto predstav-
ljajo le predmetnik. Vzroka, da na področju programiranja dela šol še nismo
dosegli večjih uspehov, in da so zato tudi določila o programiranju in vredno-
tenju programa v statutih precej pomanjkljiva, sta dva:
— manjka nam enoitna metodologija programiranja, ki bi kadrom na šolah
olajšala delo, istočasno pa bi omogočala primerjavo med šolami;
— sredstva skladov za šolstvo so pogosto komaj zadoščala za financiranje mini-
malnega programa (predmetnika) in bi bila izdelava širšega programa dela
brez haska toliko časa, dokler višina sredstev šole ne bo odvisna od obsega
kakovosti opravljenih nalog. (Pomen pogodb! op. pis.)
800
Podobne težave se pojavljajo tudi pri vrednotenju programa dela, ker so ele-
menti cene in tudi njihova vrednost v največji meri odvisni od razpoložljivih
sredstev sklada za šolstvo, ne glede na potrebe šol in na obseg dela šole.
To je tudi razlog, da šole temu vprašanju v statutih niso posvečale večje pozor-
nosti, saj na vrednotenje programa dela še vedno ne morejo vplivati. Tako
22^/0 statutov elementov za vrednotenje programa sploh ne navaja. 52 šol
predvideva, da se pri vrednotenju programa upošteva le minimalni program
(predmetnik), 43 "/o statutov šol pa upoštva kot element pri izračunu tudi do-
datni pouk, krožke itd. Le v 38 '^/0 obravnavanih statutov se kot element pri
izračunu vrednosti dejavnosti šole upošteva amortizacija, 14 Vo investicije in
14 "/o tudi skladi. Pri analizi določil o delitvi dohodka šol pa smo ugotovili,
da predvidevajo možnost formiranja skladov praktično vse šole. Vendar ta
možnost v večini primerov ni izvedljiva, če skladi niso upoštevani pri finan-
ciranju kot element vrednosti dejavnosti šole. Možnost za povečanje čistega
dohodka v šolah je namreč zelo omejena, ker je obseg dejavnosti s programom
vnaprej določen, možnosti za prihranek pri materialnih izdatkih pa so majhne.
Pretirano varčevanje bi nujno vplivalo na slabšanje kvalitete pouka. To pomeni,
da dobivajo šole praktično le sredstva za osnovno dejavnost, da sredstva amor-
tizacije ne zadoščajo za nadomeščanje starih učnih pripomočkov s sodobnimi,
sredstva skladov pa so pogosto le simbolična. Zato šole le počasi uvajajo mo-
derne metode pouka, prav tako pa ne morejo skrbeti za dvig družbenega
standarda iz sredstev sklada skupne porabe.
Med skladom za šolstvo in šolo ni prave koordinacije. Sola opravlja naloge, ki
jih mora in kakor jih zmore, sklad pa po merilih, ki jih sam določi, razdeli
razpoložljiva sredstva med šole, ne da bi upošteval, kako so bile naloge oprav-
ljene. Trditev, da med skladom in šolo ni prave povezave, nam potrjuje tudi
podatek, da le dva statuta navajata, da sklad za šolstvo lahko s predlogi in
smernicami vpliva na izdelavo delovnega programa šole, vseh ostalih 58 statutov
pa o tej možnosti sploh ne govori.
Zanimiva je tudi ugotovitev, da 77 Vo statutov sploh ne govori o tem, da bi
katerikoli organ ugotavljal, ali je delo šole v skladu s sklenjeno pogodbo ali
s kvaliteto dela v drugih šolah. 10 Vo statutov navaja, da to ugotavlja svet za
šolstvo pri občinski skupščini, 12 Vo zavod za pedagoško službo in 17 Vo usta-
novitelj. Noben statut ne predvideva, da bi to nalogo lahko opravljal sklad za
šolstvo. Iz tega lahko zaključimo, da ni enotnega mnenja o tem, kateri organ
bi lahko ugotavljal, ali je delo šole v skladu s pogodbo in kakšna je kvaliteta
pouka. To pa seveda ne pomeni, da tega sploh ni mogoče ugotavljati. Ce sklad
za šolstvo sklene s šolo pogodbo, mora biti sposoben spremljati izpolnjevanje
pogodbenih obveznosti. Zato je sklad dolžan, da preko strokovnih služb, zlasti
zavoda za prosvetno-pedagoško službo, nadzira izvršvanje pogodbenih obvez-
nosti oziroma delovnega programa. Ce skladi za šolstvo in zavodi za prosvetno-
pedagoško službo danes tega še ne zmorejo, ne pomeni, da to ni njihova naloga.
Nasprotno, treba jih je kadrovsko usposobiti, da bodo svoje naloge lahko oprav-
ljali strokovno in družbeno odgovrno. Sele tako bodo lahko postali odnosi med
skladom in šolo bolj jasni in določeni in le tako bo lahko dohodek v šolstvu
imel svojo stimulativno vlogo v smeri zboljšanja kvalitete dela in racionalnej-
šega gospodarjenja z razpoložljivimi sredstvi.
801 .
v takšnih pogojih dela in pri takšnem, v bistvu še vedno proračunskem sistemu
financiranja, je razumljivo, da se nagrajevanje kvalitete dela šole kot celote še
ni uveljavilo. 80 "/o analiziranih statutov ne navaja niti možnosti, da bi lahko
sklad za šolstvo nagrajeval šolo za njeno kvalitetnejše delo. Le 20 Vo to možnost
sicer predvideva, vendar ne navaja za takšno nagrajevanje nobenih meril. Zato
lahko domnevamo, da je v določenem delu statutov, ki nagrajevanje po kva-
liteti dela predvidevajo, to določilo le formalnost, ki se v praksi še ni uveljavilo.
Pri analizi statutov nas je nadalje zanimalo, kateri organ upravljanja sprejema
delovni program in finančni načrt šole. Ugotovili smo, da pri sprejemanju de-
lovnega programa enakopravno odločajo v večini primerov tudi predstavniki
javnosti, ki sodelujejo v organih upravljanja šole, medtem ko finančni načrt
sprejemajo povsod samo člani delovne skupnosti v svetu šole oziroma v manj-
ših šolah celotni delovni kolektiv. Le v 17 Vo statutov je predvideno, da sprejme
finančni načrt organ upravljanja (svet šole, zbor delovne skupnosti v funkciji
sveta šole), v katerem sodelujejo predstavniki javnosti. Nasproten pa je primer
pri sprejemanju delovnega programa: v 7'''/o statutov je predvideno, da ga spre-
jemajo le člani kolektiva, v vseh ostalih primerih pa sodelujejo predstavniki
javnosti. Takšne odločitve so popolnoma razumljive, saj edino pri sprejemanju
delovnega programa lahko predstavniki javnosti uveljavljajo interese družbe
glede tega, kakšne so naloge šole, kako naj jih opravlja, da bodo doseženi za-
želeni rezultati in podobno. Sprejemanje finančnega načrta, katerim šola ovred-
noti delovni program po posameznih elementih izdatkov, pa je samoupravna
pravica delovnega kolektiva.
Iz analize določil o financiranju šolstva lahko zaključimo, da statuti nimajo
stvarne vsebine o financiranju, ki bi bistveno pripomogla k rešitvi tega pro-
blema. Kaže, da šole čakajo na rešitve »od zunaj«, morda celo na zakon, ki bi
to vprašanje dokončno uredil. Pri tem pa ne vidijo možnosti, da z urejevanjem
notranjih problemov in z iskanjem specifičnih, svojim pogojem primernih re-
šitev, lahko bistveno vplivajo na zunanje odnose, zlasti na odnose med šolo in
skladom, oziroma občino, ki je dolžna financirati osnovno šolstvo.
Delitev dohodka in osebnih dohodkov I
Geza Cahuk i
i
Naloga statutov šol je med drugim tudi, da urede delitev dohodka in osebnih do- j
hodkov. Podrobnejša določila tega vprašanja prav gotovo spadajo v pravilnik o ;
delitvi dohodka in pravilnik o delitvi osebnega dohodka. Vendar bi načela, na
katerih morajo temeljiti ti pravilniki, po našem mnenju vsekakor morala biti i
napisana v statutu šole. Analiza statutov šol nam je pokazala, da kljub vsem :
priporočilom in navodilom statuti tega vprašanja niso zadovoljivo rešili. Precej :
površno je zlasti obdelano vprašanje delitve dohodka in osnove za delitev oseb- ;
nega dohodka: npr. približno 3 V o statutov šol govori, da kot osnova za delitev
osebnega dohodka služi 22-urna učna obveznost, 10 "/o statutov pa navaja, da je ;
osnova za delitev osebnih dohodkov 42-urni delovni čas. Največ statutov, to je :
(po analizi) približno 87 "/o, pa sploh ne govori o tem, se pravi, da so vprašanje \
obšli, ker niso znali zadovoljivo odgovoriti, ali pa se jim zdi nevažno. Najmanj j
802 i
primerno pa je določilo: za učitelje 22-urna delovna obveznost, za ostale delavce
na šoli pa 42 ur.
Statut oziroma drugi samoupravni akt v nobenem primeru ne sme uzakoniti
dve kategoriji delavcev v isti ustanovi. Mislim, da bi morali vsi statuti izhajati
iz enotne 42-urne delovne obveznosti za vse zaposlene na šoli s tem, da bi v
okviru te delovne obveznosti določili učno obveznost za učitelje.
Delitev celotnega dohodka je v manjšem delu statutov, to jo v približno 3 "/o,
nekoliko preveč podrobno obdelana. V statutih so namreč celo kriteriji za de-
litev dohodka. Približno 15 'Vo statutov navaja le načela za delitev dohodka,
medtem ko jih 78 °/o samo omenja, da delitev dohodka ureja pravilnik o delitvi
dohodka, 2 Vo pa jih molče preide problem delitve dohodka.
Po našem mnenju vsekakor ni potrebno podrobno določati kriterijev za delitev
dohodka, ker spadajo k pravilniku o delitvi dohodka. Vsekakor pa ni zadosti
samo določilo, da je delitev dohodka urejena s pravilnikom o delitvi dohodka.
Statut bi moral vsebovati načela, po katerih se formira, oziroma deli dohodek
šole, ker le na teh načelih lahko temelji pravilnik, ki ureja to vprašanje.
Glede delitve osebnega dohodka je nekoliko drugačna slika. V vsakem statutu
je delitev osebnega dohodka na tak ali drugačen način omenjena. 55 "fo statutov
navaja načelo o delitvi dohodka, medtem ko jih 47 Vo navaja konkretna merila.
Vsi pa govorijo o tem, da delitev osebnega dohodka ureja pravilnik o delitvi
osebnega dohodka. Ti podatki nam dovoljujejo zaključek, da vprašanje delitve
dohodka v vzgojno-izobraževalnih ustanovah ni niti trdno urejeno niti ni pov-
sem jasno. Največkrat izhajajo iz »stališča«: kolikor bomo dobili, toliko bomo
delili. To načelo se niti od daleč ne približuje načelu skrbnega gospodarjenja.
Vzrok za tako nedosledno rešitev tega vprašanja je verjetno tudi v neurejenem
formiranju dohodka za te ustanove. Kljub temu pa bi delitev dohodka vendarle
morala sloneti na določenih principih, ki bi omogočali — čeprav na začetku
skromno, vendar smotrno trošenje in gospodarjenje z denarnimi sredstvi.
Uzakonitev delitve osebnega dohodka po načelu obsega in kvalitete — skratka
dohodek po delu, bi nedvomno pripomogla k hitrejšemu uveljavljanju tega na-
čela tudi pri formiranju dohodka.
Pričakovati bi bilo, da bi v statut, kot temeljni samoupravni akt, kolektivi vne-
sli taka določila glede delitve dohodka, ki bi izražala prevzem popolne odgo-
vornosti za dejavnost in razvoj ustanove.
Delitev osebnega dohodka, kakor je že omenjeno, je sleherni statut na tak ali
drugačen način opredelil. Vsem določilom je skupno, da se osebni dohodki de-
lijo po delu in rezultatih dela kolektiva kot celote in posameznika. Vsekakor so
bolj pravilno ravnali tisti kolektivi (in teh je večina), ki so uzakonili le načela,
po katerih se formira osebni dohodek, ker konkretna merila za delitev osebnega
dohodka ne spadajo v statut šole, že zaradi bolj pogostnega spreminjanja in
dopolnjevanja teh meril. Precejšnja pomanjkljivost v statutih pa je, da ne na-
vajajo osnove za formiranje osebnega dohodka, pač pa samo načela za delitev.
To pa je hiba, ki je posledica sistema, po katerem se osebni dohodki formirajo-.
Le-to je v največ primerih še vedno več ali manj administrativne narave. Ven-
dar to ne bi smelo biti vzrok, da tega v statutu ne bi uzakonili. Kajti prav uza-
konitev osnov, po katerih bi se morali formirati osebni dohodki, bo pomagala
izpodrezati korenine staremu administrativnemu sistemu formiranja dohodka.
803;
Formiranje skladov
Geza Cahuk
Formitanje skladov v vzgojno-izobiaževalnih ustanovah, kakor tudi v drugih
delovnih organizacijah, je pomembno, kajti prav skladi lahko omogočijo in po-
spešujejo razvoj posameznih dejavnosti, modernizacijo učno-vzgojncga procesa
itd.; to bi nam samo s tekočimi sredstvi le težko uspelo. Na osnovi dosedanjih
izkušenj glede na značaj dejavnosti vzgojno-izobraževalnih ustanov bi naj te
ustanove imele v glavnem tri sklade, in sicer:
— sklad skupne porabe,
— investicijski sklad (v katerega se steka amortizacija) in
— rezervni sklad.
Slednji vzgojno-izobraževalnim ustanovam prav gotovo ni neobhodno potreben,
vendar bi ga šole po potrebi lahko ustanavljale, zlasti tiste, ki imajo lastne de-
lavnice ali druga proizvodna sredstva.
Sklad skupne porabe bi skoraj morala imeti sleherna šola. Služil naj bi za dvig
kolektivnega in individualnega standarda, na primer za izobraževanje članov
kolektiva, za razne kolektivne akcije, za pomoč posameznim članom kolektiva
pri reševanju stanovanjskih problemov, za omogočanje smotrne rekreacije itd.
Prav tako je vsaki šoli potreben investicijski sklad. V tem skladu bi se morala
zbirati sredstva iz amortizacije za dopolnjevanje in modernizacijo opreme in
učil. Rezultati analize nam kažejo, da ima prvi — to je sklad skupne porabe —
78 Vo vzgojno-izobraževalnih ustanov. Investicijski sklad ima 80 "/o vzgojno-izo-
braževalnih ustanov. Rezervni sklad pa predvideva 67 "/o ustanov. Poleg ome-
njenih pa ima 20 Vo vzgojno-izobraževalnih ustanov še druge sklade. Ti skladi
so v glavnem: sklad za nagrajevanje; poslovni sklad; sklad za prenos pre-
sežkov dohodkov v novo poslovno leto itd. Približno 3 Vo šol pa sicer predvideva
sklade, vendar jih ne imenuje. Pravilno je, da se v statutu določi, kakšne sklade
lahko ima šola. Nesmiselno pa je imeti sklad za prenos presežka dohodkov nad
izdatki, prav tako ni potreben sklad za nagrajevanje, ker je najbolje, če so
sredstva za osebne dohodke oziroma nagrajevanje enotna. S tem, da imajo iz-
ločen sklad za nagrajevanje od sredstev za osebne dohodke, samo drobijo enotna
sredstva. Menimo namreč, da mora biti formiranje osebnega dohodka po pra-
vilniku urejeno tako, da je sleherni lahko nagrajen za svoje delo.
Dokaj različno, če sklepamo po statutih, pristopajo kolektivi šol k formiranju
predvidenih skladov. V 68 ''/o določajo sredstva v sklad s vsakoletnim finančnim
načrtom. V 38 "/o ustanov formirajo sklade po zaključnem računu. Večina sta-
tutov, to je 72 Vo — poleg omenjenega navaja, da se formiranje skladov ureja
s pravilnikom o delitvi dohodka. Le 2 Vo statutov ne govori o tem, kako se for-
mirajo skladi.
Načela o formiranju oziroma o načinu formiranja skladov so najbrž v redu in
ni potrebe, da bi enotno urejali sistem formiranja skladov. Menim pa, da bi
kolektivom lahko priporočali, da si naj v nobenem primeru s statutom ne ome-
jujejo možnosti formiranja skladov. V vsakem primeru pa bi s statutom morali
predvideti sklade, ker bi s tem pridobili zakonito možnost, da v okviru celotnega
dohodka upoštevajo in dobe tudi ta sredstva.
804
Samoupravljanje v šoli
Mitja Svab
Z novo ustavo so bile postavljene osnove za dosledno uveljavljanje samouprav-
ljanja v šolah in sploh vzgojnih zavodih. Statuti nam nudijo možnost, da oce-
njujemo, kako kolektivi s temi pravnimi in družbenimi akti urejujejo samo-
upravne odnose. Za razliko od delovnih kolektivov v gospodarstvu, kolektivi v
šolah niso imeli razvitih samoupravnih izkušenj, ki bi jih bilo moči posplo-
ševati, niti niso imeli za seboj daljše samoupravne prakse, če tako rečemo, ki bi
jo kazalo spreminjati v normative samoupravnih in medsebojnih odnosov. Ko-
lektivi šol so zato pri sestavljanju svojih statutov tu in tam upoštevali izkušnje
kolektivov v gospodarstvu in lahko bi rekli, da je to koristilo, če so delali
umestne analogije (npr. pravice in dolžnosti človeka). Verjetno je bilo takega
»primerjalnega razmišljanja« celo veliko premalo! Kot sicer sploh, je tudi za
poglavja, ki normirajo položaj, pravice in dolžnosti samoupravljalcev značilno,
da so delali pod vplivom vzorčnih statutov, oziroma da so jih na določenem
področju (običajno je to občina) več ali manj prepisovali. Ob že omenjenem po-
manjkanju izkušenj to seveda ni taka nesreča, čeprav je tudi to vplivalo na
majhno število originalnih, samoniklih rešitev in zamisli o urejanju samouprav-
nih odnosov. Bolj nerodno je dejstvo, da je nekritično in neprecizno prepiso-
vanje določil v nekatere statute vneslo zmedo in lepo vrsto nejasnosti. Tako ni
malo statutov, ki verjetno zgolj zaradi površnosti, ne pa toliko zaradi nerazu-
mevanja, dajejo iste pravice in dolžnosti zdaj svetu šole, zdaj zboru delovne
skupnosti. (To se je primerilo tistim manjšim šolam oziroma sestavljalcem sta-
tutov, ki so kot osnovo ali pomagalo verjetno uporabljali statut večje šole z
večjim številom zaposlenih. V manjših šolah naj bi zadeve sveta opravljala de-
lovna skupnost ne pa svet šole in prav to so upoštevali, vendar ne dosledno.)
Medtem ko ustava določa splošna načela samoupravnih odnosov v delovni orga-
nizaciji, pa je bil zakon o organih upravljanja v šolah in drugih vzgojnih in
izobraževalnih zavodih (Ur. 1. SRS 7/XXI) že veliko bplj določen okvir za se-
stavljalce statutov. Ne da bi se spuščali v razpravljanje ali je bil tak zakon
nujno potreben ali ne, lahko ugotovimo, da je omejil prizadevanja kolek-
tivov pri iskanju lastnih rešitev tako glede oblik kot vsebine samoupravljanja
v šolah. Glede oblik samoupravljanja statuti po večini ne prekoračujejo ožjega
okvira zakona in poznajo le svet šole, upravni odbor in direktorja, kot organe
upravljanja (čl. 3). Zakon sicer dopušča tudi drugačne pravne organe oziroma
formalne oblike samoupravljanja. V tem pogledu so npr. celo določila ustave
širša, saj dopuščajo razen navedenih tudi druge organe samoupravljanja itd.
Čeprav zakonska določila o vsebini dela sveta šole (čl. 9, 11 in 15) niso želela
omejiti, marveč določiti minimum okvirnih nalog tega organa, je v veliki večini
statutov ostalo pri dobesednem prepisovanju teh okvirnih načel, ki tudi v sta-
tutih (razen izjem) niso doživeli konkretnih dopolnitev. Včasih gre, kot bomo
videli, tudi za napačne interpretacije. Zaradi vsega doslej napisanega, statuti
šol niso prinesli kdo ve kako širokega registra idej o oblikah in vsebini samo-
upravljanja, ki naj bi jih delovna praksa potrdila ali zavrgla. To je lahko tudi
slaba stran statutov, čeprav ne trdimo, da ni tudi drugačne poti, da bi se samo-
upravljanje v šolah razvilo in poglobilo, upoštevajoč vse posebnosti vzgojnega
dela in odnosov v takih zavodih.
605
Ce bi te vrste imeli za uvod v oceno samoupravljanja v statutih šol, je treba '
dodati še sledeče:
Ker so bili storjeni v samoupravljanju šele prvi koraki, ker ne gre za nor-
miranje daljše prakse in izkušenj, bi bilo napak, če bi k vsaki rešitvi, ki jo
predvidevajo statuti, pristavljali tudi kritične komentarje. To je dopustno le pri
očitno neustreznih normativih, sicer pa je koristneje, če sumiramo različne ob- '
likovne in vsebinske odnose v samoupravljanju. Zato bo morda več naštevanja ;
in opisovanja, kar pa je, tako menimo, le navidezno odveč. Gradivo naj bi slu-
žilo predvsem za prenašanje izkušenj in skorajšnje dopolnjevanje statutov, ki
bo, kot kaže, nujno potrebno še pred doslednim uresničenjem statutarnih do- j
ločil v praksi. Korenitejše spremembe pa bodo vsaj v pogledu samoupravljanja '
možne šele po določenem obdobju, ko bo na slabosti ali na dobre strani opo- :
zorilo delo samo. i
I
Svet šole I
Med osnovne značilnosti samoupravljanja v vzgojnih zavodih sploh, sodi ne- i
dvomno dejstvo, da si družba želi zagotoviti določen vpliv na njihovo delo. Ta, '
takoimenovani družbeni interes, je v protislovju z interesi kolektiva, zato že 9. j
čl. in 11. čl. citiranega zakona poskuša razmejiti pravice odločanja, tako da od- ;
loca svet šole v celoti (člani delovne skupnosti in predstavniki javnosti) o tistih j
splošnih vprašanjih dela in odnosov v šoli, kjer bi morali biti v interes obeh ¡
povsem skladen in narobe, prepušča odločitve, ki izvirajo iz dela (vključno ma-
terialne pravice), delovnih odnosov ipd. samo članom sveta, ki jih je volil kolek-
tiv iz svoje srede. S slednjim smo sicer načeloma uredili vprašanje pravice do
razpolaganja z rezultati dela, preprečili možnost, da bi se te pravice odtujevale
— vendar pa imamo premalo izkušenj, da bi bili lahko prepričani in poučeni, '
do kolikšne stopnje so že s tem omejena protislovja med interesi družbe in
kolektiva posamezne šole.
Statuti, razen izjem, ne razmejujejo pravic pri odločanju, drugače kot je to že '
opravljeno v obeh omenjenih členih. Ni potrebno poudarjati, da s tem ne mo- i
remo biti zadovoljni. Tako dobesedno ponavlja pravico pod točko ena čl. 9., da '■
šolski svet v celoti: i
— skrbi za celotno življenje in delo šole, obravnava delovne uspehe in stanje '
v šoli ter daje smernice za izboljšanje vzgojno-izobraževalnega dela — 27 od 30 ■
statutov (87 »/o). '
Določilo pod točko šest, čl. 9.:
— sprejme statut in ga predloži v potrditev pristojni skupščini družbeno-poli- ,
tične skupnosti, navaja pa zakon 24 od 30 pregledanih statutov (80 Vo). i
Določilo pod točko dve, čl. 9.:                                                                       j
— v skladu s predpisi obdeluje in dopolnjuje predmetnike in učne načrte, do-
loča vpisne pogoje ter postopek in vsebino zaključnega izpita, dobesedno navaja
iz zakona 23 od 30 statutov (77 »/o).
Določilo pod točko pet, čl. 9.:
— sprejema letne in dolgoročne delovne programe, odloča o pogodbah za izvr- !
šitev teh programov in skrbi za njihovo reševanje, navaja 20 od 30 statutov ,
(77 »/o). i
806 ■ 1
Določilo pod točko tri, čl. 9.:
— skrbi za povezavo šole z okoljem, navaja 20 od 30 statutov (67'•'/o).
Določilo pod točko deset, čl. 9.:
— sprejema poslovnik o delu sveta šole, navaja preko 20 od 30 statutov (67 "/o).
Določilo pod točko štirinajst, čl. 9.:
— imenuje direktorja šole, navaja 20 od 30 statutov (67 "/o).
Določilo pod točko štiri, čl. 9.:
— določa dopolnilne vzgojno-izobraževalne oblike dejavnosti šolo, navaja do-
besedno ali nekoliko dopolnjeno s skrbjo za kulturno-prosvetno delo 18 od 30
statutov (60 Vo).
Navedena določila o zadevah, o katerih naj odloča svet šole v celoti (člani ko-
lektiva in predstavniki javnosti), so vsa, za katera 11. člen istega zakona terja
enakopravno odločanje. Obenem pa so s tem, vsaj po večini, izčrpana sploh vsa
določila, ki zadevajo pravice in dolžnosti šolskega sveta. Ker gre za najmanj
60 Vo in največ 87 Vo navajanje teh določil, je očitno, da niti teh pravic in dolž-
nosti niso navedli v vseh statutih.
Le v posameznih primerih so načelna določila 9. člena sicer konkretizirali z več
določili, kar pomeni vsebinsko boljšo rešitev, jasneje in konkretneje so raz-
mejene pravice in dolžnosti v pristojnosti celotnega sveta nasproti tistim, ki
ostanejo v odločanje samo iz kolektiva izvoljenim članom svetu ali pa zboru
delovne skupnosti. Iz ocene je razvidno, da je takih statutov malo, čeprav smo
prepričani, da šele konkretnejša določila, zasnovana na dokaj splošnih in načel-
nih določbah omenjenega 9. člena, pomenijo solidnejšo osnovo za delo osnov-
nega samoupravnega organa — šolskega sveta. Se več, le taki statuti so solid-
nejša osnova za vsklajevanje interesov obeh sodelujočih partnerjev, ali drugače
povedano, le taki statuti (konkretnejši) nudijo neprimerno manj osnov za kon-
flikte, ko bo treba enotno in sporazumno odločati. Manj razumljivo pa je, da le
66 Vo statutov določa, kdo imenuje direktorja. Tu ni kaj spreminjati in kaže,
da je le precej statutov, kjer pravice in dolžnosti samoupravnih organov niso
navedene niti v najbolj splošnih okvirih. (Pozneje bomo videli, da so pristoj-
nosti upravnega odbora in zlasti ravnatelja obdelane vsaj v povprečjih veliko
skrbneje kot pravice in dolžnosti šolskega sveta, da ne govorimo o pravicah in
dolžnostih zbora delovne skupnosti! To je vsekakor značilno in kaže, da je bilo
sestavljalcem laže opredeljevati tiste pravice, ki so »tradicionalne« in so se v
praksi že uveljavile. Pri tem pa niso bili pozorni na to, da te »tradicionalne«
pravice niso vselej v skladu z načeli pravkar uveljavljenega samoupravljanja!)
Kot smo omenili, se frekvenca bistveno zmanjša potem, ko gre za določila o
pravicah in dolžnostih šolskega sveta, ki so plod lastnih razmišljanj in iskanja
smotrnega opredeljevanja vloge tega samoupravnega organa. Pravico oziroma
dolžnost, da svet določa stopnjo amortizacije v mejah predpisov in pravico, da
odloča o uporabi družbenih sredstev šole in o uporabi skladov, če ni razpo-
laganje z določenimi sredstvi skladov prepuščeno posameznim organizacijskim
enotam, ima vključeno 7 od 30 statutov (to je 23 ^/o). Vsa ostala določila o pra-
vicah in dolžnostih šolskega sveta kot celote pa smo našli največ v 3, običajno
pa le v enem statutu (obenem je treba vedeti, da vsa ta konkretnejša določila
vsebuje le nekaj statutov.)

807 ,
Določila navajamo dobesedno, da bi omogočili vsem, da presodijo o njihovi :
smotrnosti in jih spodbudili tudi k nujnemu dopolnjevanju statutarnih določil, i
Med drugim svet šole v celotnem sestavu odloča o:
— skrbi za izboljšanje materialnih in drugih pogojev za delo in življenje šole, !
zlasti za učne prostore, za opremo, za šolsko kuhinjo, higienske pogoje itd. (4), |
— obravnava in dokončno rešuje pritožbe staršev na vzgojne ukrepe direktorja'
in učiteljskega zbora (3),
— obravnava in dokončno rešuje pritožbe učnega, tehničnega, administrativ- i
nega osebja ter učencev, če ostali organi po mnenju pritožitelja niso pravilno '
rešili pritožbe (3),
— odloča o uporabi sredstev, ki jih dobi šola z razširjeno dejavnostjo (3),
— skrbi za socialno in zdravstveno varstvo učencev (3), \
— določa način izvedbe letnega popisa inventarja in odpis amortizacijskih in j
drugih sredstev (2), . :
— sprejema finančni načrt in zaključni račun (2), \
— določa predmetnike, učne načrte, vpisne pogoje ter izpitne pogoje iznad mi- j
nimalnih, ki so določeni s predpisi (2), j
— opravlja splošni nadzor nad uporabo premoženja, ki ga upravlja šola (2), i
— seznanja družbeno-politično skupnost (pristojne organe) s problematiko j
šole (2), '
— odloča o najetju kredita za dozidavo potrebnih šolskih prostorov in stano- j
vanj za učitelje (samo en statut! op. pis.) (2),
— je pristojen za tolmačenje določil statuta (1 in dalje), ;
— daje priporočila za delo ravnatelja in učiteljskega zbora,
— za učence, ki so pri šolanju pokazali izreden uspeh in so se šolali v težkih
razmerah, skrbi, da se jim omogoči nadaljnje šolanje (!! upoštevanja vredno \
določilo — op. pis.),
— določa šolski okoliš, v soglasju s svetom za šolstvo pristojne občinske skup- '
ščine in v soglasju s prizadetimi krajevnimi skupnostmi in ravnateljev priza- j
detih šol (samo en statut! op. pis.),
— izjemoma lahko spremeni finančni načrt med letom,
— ustanavlja razne komisije in vodi njihove člane, '
— določa dopolnilne strokovno izobraževalne dejavnosti, ¡
— odloča o pritožbi proti sklepanju učiteljskega zbora, !
— odloča o pritožbi proti odločbi direktorja oziroma UO, j
— odloča o pritožbah zoper izključitev učencev, ■
— imenuje razpisno komisijo in učitelje na njen predlog,
— sklepa o porabi sredstev, ki jih sprejme šola od posameznih delovnih orga-
nizacij podjetja ali družbenih organizacij,
— obravnava delovne pogoje in stanje v šoli, i
— sprejema delovni program šole, '
— skrbi za izboljšanje gmotnih in drugih pogojev za delo in življenje šole,
— daje soglasje za število učencev (važno določilo, če ga povežemo z vpra-
šanjem financiranja! op. pis.), ;
808 ^
— skrbi za čimvečje sodelovanje in povezovanje šole z gospodarskimi in kul-
turno-umetniškimi organizacijami, kot tudi z organizacijami za telesno kulturo
in tehnično vzgojo in družbenimi organizacijami,
— razpravlja o nastavitvi, prehrani in vzgoji učencev v domovih za učence in
podobnih zavodih,
— odloča o disciplinskih ukrepih proti učencem, kadar je to po posebnih pred-
pisih v njegovi pristojnosti,
— imenuje komisije, ki proučujejo določena delovna področja in pripravljajo
predloge za seje sveta šole,
— skrbi za sodelovanje šole z družino oziroma gospodarskimi, sindikalnimi,
mladinskimi in drugimi družbeno-političnimi organizacijami na področju kra-
jevne skupnosti,
— organiziira posebna strokovna predavanja o usmerjanju v poklice, daje
predloge za navedbo praktičnega dela,
— daje svoje predloge in pripombe k predračunu dohodkov in izdatkov, kakor
tudi za zaključni račun šole,
— obravnava opozorila in predloge o vprašanjih, ki so splošnega pomena za
delo šole,
— posreduje učiteljskemu zboru eventualne pritožbe staršev in učencev,
— pomaga učencem, ki so končali šolo, najti zaposlitev v njihovem poklicu (!),
— spodbuja gospodarske organizacije, da štipendirajo učence v tej šoli (!),
— skrbi, da se na šoli organizirajo različne oblike prišolskih dejavnosti, ki
imajo namen razvijati individualne sposobnosti učencev in njihovo osebnost (!).
Mimo razmejevanja pravic in dolžnosti sveta šole s pravicami kolektiva, ki naj
premoste tudi nasprotujoče se interese — si družba zagotavlja svoj vpliv tudi
z okvirnim določanjem razmerja med člani sveta, izvoljenimi v kolektivu in
takoimenovanimi predstavniki javnosti. V 10. členu citiranega zakona je dolo-
čeno, da naj delovna skupnost izvoli v svet šole več kakor polovico oseb ozi-
roma vseh članov sveta. Vse drugo je prepuščeno določilom v statutu. Torej
ne le bolj določena opredelitev tega. koliko predstavnikov javnosti naj sodeluje
v svetu, marveč tudi kateri organi in organizacije imenujejo ali izvolijo svoje
predstavnike v svet šole, je stvar statutarnih določil. V tem pogledu je rešitev
skoraj toliko kolikor je statutov (če izvzamemo prepisovanje).
Kar se tiče udeležbe članov delovne skupnosti v svetu je 3 "/o takih statutov,
kjer predvidevajo le od 11 do 50 "/o članov kolektiva v svetu, torej določila
niso v skladu z zakonom. 40 Vo statutov predvideva 51 do 60 "Vo udeležbo članov
kolektiva v svetu in 20 "/o je takih, ki predvidevajo več kot 61 Vo udeležbo članov
kolektiva v svetu šole. Za 37 Vo statutov pa tega po določilih ni bilo moči ugo-
toviti, oziroma razmerij statuti niti ne določa. Menimo, da določila mnogih
statutov kljub zaželenemu vplivu družbe na delo ustanove, po nepotrebnem
vključujejo veliko število takozvanih predstavnikov javnosti. Ne gre za število,
marveč njih kakovost, znanje in pripravljenost za resno sodelovanje!
Ta pregled kaže tudi na raznolikost rešitev, ki so še bolj pestre, ko gre za
določila, kdo naj bi bil kot predstavnik javnost član sveta šole. Dvoje rešitev
809 ;
smo opazili: so statuti, ki povedo, da naj bo v svetu toliko in toliko predstav-
nikov javnosti, njih izbiro oziroma izvolitev pa prepuščajo političnim in poli-
tično-teritorialnim organom (!). Drugi pa navajajo, naj bi v svet šole vključili,
izvolili, imenovali predstavnike organizacij, kot so: prijatelji mladine. Socia-
listična zveza terena ali občine. Rdeči križ, občinska skupščina, krajevni svet,'
dalje naj bi v šolski svet imenovali predstavnike tudi sveti staršev (običajno
iz statutarnih določil ni razvidno, ali naj bi imenoval predstavnika vsak svet
staršev tam, kjer so le-ti po podružničnih šolah ali vsi skupaj enega) in šolska'
skupnost. Redkeje določajo statuti, da člane sveta imenuje ali izvoli tudi mla-
dinska organizacija.
Praksa in vse ocene kažejo, da je nesprejemljivo, da bi v svete imenovali pred-
stavnike organizacij. Organizacije ne more predstavljati posameznik, niti se
organizacija ne more »preko predstavnika« vtikati v delo sveta in šole. Mimo
tega ima predstavniški sistem še druge pomanjkljivosti, ki opravičujejo gornjo
tezo. (Znano je, da je mnogo pripomb na takoimenovani predstavniški sistem
izbire članov v samoupravne organe socialnega zavarovanja).
Seveda tudi udeležba predstavnikov javnosti ne pomeni že samo po sebi popolno
vsklajevanje interesov družbe in kolektiva šole. Važne se nam zde tudi vse
tiste določbe, ki naj bi urejale mnogotere odnose (ne le tiste, ki so materialno-
finančnega značaja) med šolo in občino, oziroma občinsko skupščino. Statuti
šol so glede tega še močno pomanjkljivi, veliko bolj kot statuti gospodarskih
organizacij, ki bi bili lahko v tem pogledu vzgled sestavljalcem statutov šol!!
Zbor delovne skupnosti in predstavniki kolektiva v svetu šole
Kot oblika neposrednega upravljanja celotne delovne skupnosti se uveljavlja
v 58 Vo statutov zbor delovne enote. 28 Vo statutov določa, da je zbor obenem
tudi najvišji organ samoupravljanja v delovni skupnosti, torej ne predvidevajo
šolskega sveta, predstavniki javnosti so člani zbora (z omejenimi pravicami
seveda). To velja predvsem za šole, ki imajo manjše število (od 30 zaposlenih,
kot to omejuje 12. člen citiranega zakona) zaposlenih. Zbor delovne skupnosti
opravlja, oziroma ima vse pravice in dolžnosti sveta šole, vendar je v tem
pogledu, kot že rečeno, v statutih mnogo nepreciznih določil. Samo za primer:
statut sicer sploh ne govori o svetu šole, ampak samo o delovni skupnosti —
statutarna določila pa kažejo, da imajo v mislih, ko opredeljujejo pravice in
dolžnosti, tudi svet šole in da delovna skupnost nima pravic sveta. V drugem
statutu opredeljujejo svet šole kot samoupravni organ le takrat, kadar deluje,
torej odloča, brez predstavnikov javnosti. Že v naslednjem členu pa trde, da
je svet šole sestavljen tako iz predstavnikov javnosti, kot tudi vseh članov
kolektiva, ki pa ne more odločati kot samoupravni organ. Od tod tudi vse druge
nejasnosti kot npr. kateremu svetu je odgovoren za svoje delo upravni odbor:
tistemu, ki je organ samoupravljanja zato, ker ga sestavljajo samo člani kolek-
tiva ali temu drugemu, ki menda ni organ samoupravljanja, pač pa nekaj dru-
gega, čeprav neopredeljenega, ker ga sestavljajo vsi, tako predstavniki javnosti
kot člani delovne skupnosti itd. V tretjem (pogosteje) primeru je svet šole
opredeljen kot nekakšen nadzorni organ v šoli (podobno kot svet za šolstvo)
in skoraj da nima pravice odločati sam, marveč daje le pripombe. Taka, kot
rečeno, pogostna določila, kažejo na popolno nerazumevanje samoupravljanja

810
sploh in jih bo treba iz statutov izbrisati (so občinske komisije to prezrle?).!
Se primer protislovnih določil: v enem členu določajo, da »svet šole sestavljajo j
vsi člani delovne organizacije in predstavniki...« nekaj členov naprej pa trde, <
da o vseh zadevah, določenih v členu X tega statuta, odločajo samo izvoljeni ;
člani delovne skupnosti. V posameznih primerih poznajo tudi »podružnični j
svet šole«, ki ni samoupravni, marveč družbeni organ, ki zastopa interese ob- j
čanov v pogledu vzgojnega in izobraževalnega dela šolskih otrok za šolski ',
okoliš. Ker družbenih organov v šolah ni, je to ponovno primer dokaj zmedenih i
pojmov o samoupravljanju. .!
To je le nekaj primerov, ki kažejo, da razmerja med zbori delovne skupnosti j
in sveti šol v statutih niso urejena dovolj jasno in so pogosto zelo neprecizna.^
Ce odštejemo površnost pri delu in rešitve, ki jih ni moči grajati, še preden :
so preizkušene v praksi — nam vendarle ostane vtis, da so nejasna določila j
glede funkcij zbora in sveta lahko tudi plod formalnega in navideznega dode- .
Ijevanja pravic kolektivu, ko so mu z drugimi določili omejena ali odvzeta, j
Kaže, da ni povsem jasno, kdo je pravzaprav najvišji samoupravni organ. Za
določeno število sestavljalcev statutov je to zbor delovne skupnosti (vseh zapo- ;
slenih), za druge je to svet v celoti ali samo tisti del članov sveta, ki jih je ;
izvolil kolektiv. V večjih šolah, kjer predvidevajo samoupravni telesi: zbor ■
delovne skupnosti in svet, so tudi pravice enega ali drugega zelo nejasno )
razmejene, oziroma v takih primerih zbori nimajo posebno pomembnih pravic, i
Ker moramo upoštevati, da gre za kolektive, med katerimi je največji po številu \
zaposlenih majhen, bi pričakovali veliko bolj uveljavljene takšne ali drugačne ;
oblike neposrednega samoupravljanja, torej močnejšo udeležbo vsakega posa-'|
meznika pri sprejemanju odločitev o vseh količkaj pomembnih odločitvah.-i
Majhne skupine (grupe) bi bile sposobnejše sprejemati večjo odgovornost za :
samoupravne odločitve (tudi zaradi strukture zaposlenih, saj gre za skupine i
umskih delavcev), kajti če kje, tu ne more obroditi sadu teza »o potrebnem ome-1
jevanju vpliva na odločitve zaradi premajhne razgledanosti, znanja in podob-
nega«. Tako pa 38 '"/o statutov sploh ne predvideva, da bi zbor vseh zaposlenih
lahko deloval tudi kot odločujoči organ, 29^/0 statutov pa ne navaja nikaki-šnih.
pravic in dolžnosti, ki bi bile prenesene na vso delovno skupnost. Pomeni, da
v 67 "/o statutov ni določil, ki bi k samoupravljanju pritegovali vse zaposlene ;
(???). Celo referendum, kot obliko odločanja vseh, predvideva za posamezne
zadeve le 38 "/o ocenjenih statutov (!?). V tem pogledu so statuti delovnih orga- ■
nizacij v gospodarstvu kljub specifično težjim pogojem doslednejši in lahko i
rečemo, precej pred šolami. I
i
Drugače, boljše so stvari glede tega urejene le v tistih šolah oziroma statutih, j
kjer je delovna skupnost prevzela tudi funkcijo sveta (32 "/o — to so predvsem \
šole, ki imajo manj kot 20 zaposlenih). -i
Pregled, o čem odločajo samo člani delovne skupnosti (zbor delovne skup-i
nosti), ali samo tisti člani sveta šole, ki jih je izvolila delovna skupnost, nam j
da povsem enako podobo in odpira enaka vprašanja kot že opisano opredelje- i
vanje pravic in dolžnosti šolskega sveta, kadar deluje kot celota. Večina statutov
se drži določil 9. člena citiranega zakona in le v posameznih primerih presegajo
ta okvir z bolj konkretnimi in zato tudi jasnejšimi določili. )
V točki osem št. 9. in v zvezi s členom 11. je rečeno, da i
i
811
— sprejema pravilnik o oblikovanju in delitvi dohodka samo tisti del članov
sveta šole, ki jih je izvolil kolektiv. To dobesedno ponavlja 30 (100 "/o) statutov
izbranih kot vzorec za to bolj podobno oceno. To je obenem tudi edino 100 "/o
uveljavljeno določilo.
Določilo pod točko sedem, čl. 9.:
— sprejema finančni načrt in zaključni račun, navaja po zakonu 27 do 30
statutov (90 Vo).
Določilo pod točko devet in dvanajst, čl. 9.:
— sprejema pravilnik o delitvi osebnih dohodkov,
— določa sistemizacijo delovnih mest; navaja po zakonu 26 do 30 statutov (87 Vo).
Določilo pod točko 11 in 13, čl. 9.:
— sprejema druge splošne samoupravne akte,
— sprejema učne in druge strokovne delavce šole na podlagi razpisa, navaja
24 od. 30 statutov (80 Vo).
Določilo pod točko petnajst, čl. 9.:
— odloča o uporabi družbenih sredstev šole in o uporabi sredstev skladov itd.,
navaja po zakonu 16 od 30 statutov (53 Vo).
Pri vseh ostalih pravicah in dolžnostih zbora delovne skupnosti ali dela sveta
šole frekvenca smiselno enakih določil močno pada (največ petkrat, sicer pa
se ponavlja manj kot trikrat). Ugotovitve so lahko enake kot prej in z istili
razlogov dobesedno navajamo tudi ta določila:
— izvoli upravni odbor (5),
— izvoli direktorja šole (DS) (4),
— imenuje stalne in občasne komisije (4),
— sprejme pravilnik o delovnih razmerjih (3),
— določa dopolnilno in vzgojno izobraževalno dejavnost šole (3),
— sprejme statut šole (del. skupnost) (2),
— sprejme investicijski program šole (2),
— razpisuje prosta delovna mesta učnega in drugega osebja (2),
— odloča o odpovedi delovnega razmerja (2),
— upravlja družbena sredstva šole, odloča o uporabi skladov ter o tem infor-
mira del. skupnost (1 in dalje),
— določa razpisno komisijo, ki sprejema učne in vzgojne delavce šole na podlagi
razpisa.
— sprejme delovni program šole (del. skupnost),
— odloča o sredstvih skladov šole, razen sredstev investicijskega sklada, ki
jih lahko začasno uporabijo mimo njihovega namena za šolske potrebe (DS),
— odloča o najemanju posojil,
— odloča o odpisu osnovnih sredstev in drobnega inventarja (DS),
— sprejema poslovnik o delu šole (DS),
— voli tri člane komisije za razpisovanje mesta direktorja,
— ustanavlja komisije za proučevanje posameznih vprašanj (DS),
812 Ï
— organizira dejavnost šole, skrbi za njen razvoj in določa načrte ter organe
šole (DS),
— ureja in zboljšuje pogoje za delo, organizira varstvo pri delu in počitek,
zagotavlja pogoje za izobraževanje in zvišanje osebnega in družbenega stan-
darda (DS),
— obravnava in rešuje vloge staršev in učencev (DS),
— določa vsebino zaključnega izpita, vpisne pogoje ter organizacijo vzgojno-
izobraževalnega procesa (DS),
— skrbi za celotno življenje in delo šole. obravnava delovne uspehe in stanje
v šoli ter daje smernice za izboljšanje dela pri vzgajanju in izobraževanju
učencev (DS),
— odloča v soglasju z občinsko skupščino o združevanju z drugimi šolami (DS).
Upravni odbor
V 15. členu zakona o organih upravljanja v šolah itd. je v prvem stavku rečeno,
da upravni odbor odloča o poslovanju šole. V nadaljnjih odstavkih pa je
rečeno le to, da upravni odbor skrbi, spremlja, pripravlja in
opravlja različne naloge. Medtem ko ga prvi odstavek enači z di-ugimi organi
samoupravljanja, ga ostala določila postavijo, vsaj po našem mnenju, na prvo
mesto. Upravni odbor je izvršni organ sveta šole, čeprav mu le-ta lahko prepušča
tudi odločanje o konkretno določenih zadevah. 70 '/'o statutov opredeljuje upravni
odbor kot izvršni organ sveta šole, čeprav s tem ni rečeno, da so pravilno opre-
deljene tudi vse pravice in dolžnosti, ki so prepuščene tem organom. Včasih
bi lahko rekli, da je upravni odbor sicer opredeljen kot izvršni organ, z dode-
ljenimi pravicami pa je tudi odločujoči organ v najbolj pomembnih zadevah.
Kot. če lahko rečemo, čisti izvršni organ opredeljuje upravni odbor 55 l'o ana-
liziranih statutov (13 "/o ne predvideva tega organa), ostali pa mu dajejo mimo
drugih tudi take pravice, ki bistveno omejujejo svet šole ali zbor delovne skup-
nosti prav v njegovih osnovnih pravicah (v mislih imamo ustavna določila
glede tega).
Tako mimo drugega nekateri upravni odbori lahko odločajo:
— o porabi sredstev sklada skupne porabe (8),
— o najemanju kreditov (6),
— o ugovorih glede delovnih razmerij (4),
— o sklepanju delovnega razmerja s tehničnim osebjem (3),
— o nagradah članom kolektiva (2).
— o izkoriščanju poslovnega sklada (1 in dalje),
— o sklepanju o nadurnem delu,
— o nakupu osnovnih sredstev (brez omejitev),
— o vpisu učencev iz drugih okolišev,
— o izkoriščanju sredstev investicijskega sklada do 500 tisoč (višina vsote ni
niti v gospodarskih organizacijah običajno tako visoka),
— o dodelitvi stanovanj,
— o nakupu večjega inventarja,
813,
— o uvedbi nadurnega dela.
Očitno je, da so v nekaterih šolah dali upravnim odborom pravice, ki jim ne
gredo. Denimo, kako bi mogel samo majhen del kolektiva, tj. upravni odbor,
odločati o sredstvih skladov ali o investicijah (najemanje kreditov, nakup večjega
inventarja, itd. Celo v gospodarskih organizacijah, kjer gre dohodek v milijarde,
nismo našli primera, da bi upravni odbor lahko odločal o nakupih do 500 tisoč
dinarjev ali celo brez omejitve!! To so stvari, ki jih upravni odbor pripravi in
predlaga). Potem nagrade? Kaj je tu odločati in kaj lahko odloča upravni odbor,
če imamo pravilnik? Delitev je pravica kolektiva, ne pa upravnih odborov!
Skratka gre za nepremišljeno dodeljene pravice upravnim odborom.
Mimo pravic odločanja uvajajo statuti še druge dolžnosti upravnih odborov.
Navajamo jih zaradi tega, da bi omogočili presojo o njih pomenu in zato, da
bi smotrna določila našla pot tudi v druge statute (številke v oklepaju pome-
nijo, kolikokrat se določilo ponovi v 30 različnih statutih):
— spremlja delo šole in predlaga ustrezne ukrepe za izboljšanje dela šole (13),
— pripravlja gradivo in predlog o vprašanjih, ki naj jih rešuje svet šole (12),
— pripravi predlog statuta šole, delovnega programa, pravilnika o delitvi do-
hodka in osebnega dohodka, o delovnih razmerjih in daje v odobritev oziroma
sprejem svetu šole (12),
— pripravi predlog finančnega načrta in zaključnega računa (11),
— predlaga odpiranje novih delovnih mest in jih izpolnjuje na podlagi raz-
pisa (9),
— predlaga odpovedi (8),
— skrbi za smotrno uporabo družbenih sredstev, s katerimi razpolaga šola (7),
— imenuje komisije, ki mu pomagajo izvajati samoupravne naloge (ni jasno
ali svoje komisije ali sploh vse komisije) (6),
— določa način izvedbe letnega popisa inventarja ali na drug način iztrošenih
materialnih sredstev (5),
— sprejema poslovnike in druge akte šole, s katerimi se podpisujejo nalogi in
notranja organizacija posameznih delovnih mest (5),
— obravnava prošnje, pritožbe, predloge in mnenja članov delovne skupnosti,
če s svojimi rešitvami ne posega v pristojnosti sveta šole (5),
— razpravlja o sistemizaciji delovnih mest in drugih splošnih predpisih šole (4),
— odobrava izredne dopuste, če ti presegajo 7 dni (4),
— skrbi za strokovno izobraževanje članov delovnega kolektiva (4),
— sprejema administrativne, tehnične in pomožne delavce na podlagi raz-
pisa (4),
— predlaga sprejem novih delavcev svetu šole (4),
— nadzoruje uporabo in delitev sredstev, s katerimi razpolaga delovna skup-
nost (3),
— pripravlja analizo in sprejema napotke za uspešnejše delo delovne orga-
nizacije (3),
— sprejema poslovnik o svojem delu (2),
— razpravlja o pritožbah občanov, organizacij in organov glede na delavnost
šole in poroča o tem svetu šole (1 in dalje),
814
— daje svetu šole predloge o porabi sredstev rezervnega sklada,
— pripravi poročilo o delu šole ob koncu šolskega leta in poročilo o tekočih
problemih skupnega pomena,
— dovoljuje ekskurzije daljše od 2 dni (to npr. je stvar programa, ki ga sprej-
mejo vsi! op. pis.),
— dovoljuje učencem izostanek daljši od osem dni,
— rešuje pritožbe učencev in vzgojne ukrepe razrednika in učiteljskega zbora,
— vrši funkcijo disciplinskega sodišča,
■— predlaga gradbeni odbor, ki vodi novogradnjo,
— skrbi za razpravo o vseh predlogih, mnenjih in stališčah, ki jih člani delovne
skupnosti postavljajo ustreznim organom šole ter za obveščanje članov o rezul-
tatih teh vprašanj.
Direktor
Se zlasti podrobno so opredeljene naloge, pravice in dolžnosti direktorja (v
statutih običajno ravnatelj. Izraz »ravnatelj« ni le lepši, marveč tudi vsebinsko
bolje opiše delovno mesto, bolje od direktivnega »direktorja«) šole. To sicer ni
nikakršna slabost, še zlasti ne tistih statutov, ki z dodeljevanjerA pravic ne pre-
tiravajo. Pretiravanje, večje dodeljevanje pravic v posameznih statutih pa je
spet takšno, da bistveno omejuje v pravicah bodisi upravni odbor, bodisi svet
šole in zbor delovne skupnosti. Brez pretenzij navajamo podatke, ki kažejo,
koliko bolj skrbno je obdelano poglavje o pravicah in dolžnostih direktorja
v primerjavi s pravicami drugih organov. To je le namig, ki kaže na površnejšo
in manj dosledno obdelavo pravic in dolžnosti sveta, upravnega odbora in zbora,
ne pa tudi dokaz, da je pravic, ki jih ima direktor, že samo zato preveč.
V statutih (N = 30) je zapisanih 72 vsebinsko različnih določil, ki zadevajo pri-
stojnosti direktorja. Vendar je pogostnost teh določil veliko močnejša takrat,
ko gre za direktorja, kot pa sicer. Omenjena določila o direktorju se ponavljajo
v 476 primerih, kar pomeni, da pride povprečno 16 določil o pristojnostih direk-
torja na statut. Pristojnosti sveta šole so v celoti naslonjene (kot smo že
omenili) le na določila zakona. Vendar naletimo v statutih na 50 vsebinsko
različnih določil o pravicah in dolžnostih sveta šole. Toda tako podrobna in
obdelana določila ima le nekaj boljših statutov, zato se vsa ponavljajo le v 239
primerih, kar pove, da pride na statut le 8 določil (pol manj kot za direktorja).
Se precej slabše pa je, ko gre za pristojnosti zbora delovne skupnosti oziroma
dela sveta, ki ga voli kolektiv. Tu gre le za 30 vsebinsko različnih določil in
je frekvenca tako nizka, da pride na statut komaj 7 določil (toliko jih določa
zakon!).
Zaradi preglednosti, kritične presoje dodeljenih pravic itd. tudi za direktorja
navajamo dobršen del pristojnosti (v oklepaju frekvenca):
— je odredbodajalec za izvrševanje finančnega načrta šole (22),
— sodeluje z zavodi za prosvetno pedagoško službo zaradi izboljševanja vsebine
in kvalitete celotne vzgojno-izobraževalne dejavnosti šole (19),
— sestavi ob začetku šolskega leta predlog o organizaciji oddelkov, razpore-
ditvi učiteljev, za določitev namestnika, varuhov zbirk, knjižnic in mentorjev
pri org. učencev (19),
815
— sklepa in razvezuje delovno razmerje z delavci (18),
— lahko zadrži izvršitev sklepa delovne skupnosti, UO, sveta šole, učiteljskega
zbora, če meni, da je sklep nezakonit (18),
— skrbi za družbeno, pedagoško, metodološko in strokovno izpopolnjevanje
učnega osebja (17),
— nadzoruje delo članov kolektiva in je njihov disciplinski starešina (17),
— skrbi za izpolnjevanje sklepov organov samoupravljanja in družbenega
upravljanja ter strokovnih in predstavniških organov v občini (17),
— načrtno hospitira pri pouku, analizira delo učiteljev in pomaga, svetuje ter
daje napotke za njihovo strokovno in pedagoško izpopolnjevanje (16),
— nadzira in vodi administrativno in finančno poslovanje ter hrani pečat
šole (16),
— sklicuje in vodi konferenco učiteljskega zbora in skrbi za izvrševanje nje-
govih sklepov (14),
— izreka kazni za disciplinske nerednosti in izdaja odločbe o povračilu škode
ter predlaga uvedbo disciplinskega postopka (po novem zakonu tega ne bo
delal! op. pis.) (13),
— skrbi, da so učitelji enakomerno obremenjeni s šolskim in drugim delom,
ki je v zvezi z družbenimi nalogami šole in so v prvi vrsti zaposleni v svoji
stroki (12),
— pomaga predsedniku delovne skupnosti na njegovem delu ter skrbi za izpol-
njevanje sklepov delovne skupnosti same ter nje in predstavnikov javnosti (12),
— sestavlja poročilo o delu šole ob koncu šolskega leta ter zaključni račun (12),
— ski-bi, da se premoženje šole varuje in pravilno uporablja (11),
— določa namestnike odsotnim učiteljem ali vzgojiteljem ter odreja nadurno
delo po sklepu skupnosti razen v nujnem primeru (11),
— spoznava in razvija strokovne in druge sposobnosti posameznih učiteljev
ter jih podpira v njihovih prizadevanjih pri iskanju in oblikovanju novih in
spodbudnejših oblik in metod dela (10),
— sklicuje in vodi šolske roditeljske sestanke (10),
— organizira in neposredno vodi delo v šoli ter opravlja zadeve, ki so po
splošnih predpisih in statutu v delovnem področju vodje ustanove (10),
— predstavlja šolo pred drugimi organizacijami in občani (10),
— sklepa finančne dogovore in pogodbe do 50 tisoč dinarjev; nad 50 tisoč di-
narjev mora imeti poprejšnje soglasje upravnega odbora (10),
— skrbi za izboljšanje učno-vzgojnega dela na šoli (10),
— vodi evidenco nadur in honorarjev ter jih nadzoruje (9),
— pripravi predlog za obliko in način povezovanja šole z drugimi družbenimi
in gospodar-skimi organizacijami (9),
— je pedagoški vodja in po svojem položaju vodi učiteljski zbor (8),
— spremlja šolsko delo učiteljev in tisto njihovo izvenšolsko dejavnost, ki je
v zvezi v vzgojnimi in izobraževalnimi nalogami šole (7).
— lahko odobri dva dneva kot pouka prosta dneva v šolskem letu (6),
— odgovarja za zakonitost poslovanja šole (6),
■— je odgovoren za izvajanje delovnega progr'ama šole (6),
— izdaja dovoljenje za honorarno zaposlitev učnega osebja na drugih usta-
novah in zavodih (5),
— proučuje predloge staršev in učencev (pritožbe) (5),
816
— organizira in vsklajuje delo komisij ter skrbi za izboljšanje izobraževalnega
in vzgojnega dela na šoli (5),
— koordinira delo med vodstvom šole ter šolskimi samoupravnimi in stro-
kovnimi organi (4),
— sklepa delovne pogodbe s honorarnimi delavci šole (4),
— dovoljuje učnemu osebju plačan izreden dopust do 7 dni (4),
— skrbi, da je šolska kronika pisana za preteklo leto (3),
— vodi šolski koledar in nadzira izvrševanje programa dela šole (3),
— imenuje izpitno komisijo (ter določa roke za izpite) (3),
— organizira strokovni študij in hospitacije (3),
— lazporeja delavce na delovna mesta in jim določi delokrog dela ter opravlja
premostitvena dela na šoli (3),
— določa dežurno službo med počitnicami (2),
— je odgovoren za delo šolske administracije, posebej še za pravočasno izda-
janje odločb o delovnem razmerju, za zakonitost postopka v odpovedi delovnih
razmerij (2),
— dovoljuje izredni plačani dopust v skladu z veljavnimi predpisi (2),
— skrbi za nabavo osnovnih sredstev (2),
— odgovoren je za pravočasno obveščanje članov kolektiva o vseh strokovnih
in ckonomsko-finančnih problemih šole (2),
— izdaja odločbe o osebnih dohodkih kolektiva (2),
— odobrava celodnevne ekskurzije sporazumno z učiteljskim zborom (stvar
učnega načrta! op. pis.) (2),
— pripravlja vzgojno-izobraževalni program in ga predlaga v sklepanje pro-
fesorskemu zboru (2),
— izreka kazni ukora ravnatelja (1 in dalje),
— predlaga delovni skupnosti pravilnik o sistemizaciji delovnih mest,
— sklepa pogodbe o honorarni zaposlitvi z delavci na šoli,
— skrbi za pravilno in uspešno delovanje internatov (?),
— skrbi za uspešno in pravilno delovanje šolske mlečne kuhinje (?),
— organizira študij in medsebojne hospitaoije v horizontalnem in vertikalnem
smislu,
— določa izpitne odbore za razredne in popravne ter privatne izpite,
— pripravlja material za ocenjevanje delovnega osebja ter sodeluje pri oce-
njevanju,
— sklicuje zborovanje ob zaključku šolskega leta,
— pripravlja osnutke notranjih predpisov šole (?),
— zahteva od vsakega člana delovne organizacije izvršitev nalog, katere je po
svoji strokovni izobrazbi in glede na delovno mesto dolžan in sposoben izvršiti,
— kontrolira in podpisuje izkaze oziroma spričevala in dosjeje učencev,
— odobrava učencem opravičene večdnevne izostanke,
— odreja delovno področje pomočniku ravnatelja (ali ne pravilnik, statut? op.
pis.),
— izdaja organizacijske naloge in navodila,
— skrbi za redno obveščanje delavcev o sklepih organizacije samoupravljanja
(vsak naj obvešča o svojem delu!! op. pis.),
— skrbi za sodelovanje med organi upravljanja in organizacijami učencev na
šoli ter starši,
— izdaja odločbo o trajanju letnega dopusta,
817
— podpisuje vse akte zavoda, v kolikor ni prenosov s posebnim pooblastilom
pravice, kakor podpisovanje koga drugega v zavodu,
— pripravi osnutek finančnega načrta in ga predloži UO.
— odloča o uporabi sredstev investicijskega sklada šole do 200 tisoč dinarjev
iz sklada skupne porabe do 20 tisoč dinarjev (?).
Ker je vprašanje reelekcije več ali manj povezano tudi s statusom direktorja,
bi posredovali tudi oceno statusov glede tega. 90 */o statutov predvideva reelek-
cijo za direktorja, kar je v skladu s 20. členom citiranega zakona. 10'"/o statutov
reelekcije ne predvideva. Le 11,6 Vo statutov predvideva različne oblike možne
menjave tudi za pomočnika direktorja, 8 "/o za vodje oddelkov in 2 Vo predvi-
deva možno menjavo tudi na drugih delovnih mestih.
V statutih v 80 Vo ne določajo, kdaj je začetek prve reelekcijske dobe. V 10*/o
je to določeno in začne reelekcijska doba ali s sprejetjem statuta ali pa z začet-
kom šolskega leta 1967/68 (?). Ostali statuti ne predvidevajo reelekcije, čeprav
bi to določilo moralo biti v statutih! Zakaj pa naj bi se začela reelekcijska doba
šele 1967 leta, pa sploh ne razumemo?
Iz statutov je bil izluščen tudi pregled o tem, kdo odloča (tudi: komu sporoča)
v primeru spora med direktorjem in organi samoupravljanja. 32 "/o statutov o
tem nima določila, medtem ko ostalih 68 Vo prepušča to odločitev:
— svetu za šolstvo (20 abs. .št. N == 60),
— svet šole (17),
— pravna služba'^14),
— delovna skupnost (3),
— pedagoški svet (1),
— ustanovitelj (1),
— višji upravni organ (1).
Komisije samoupravnih organov
Komisije samoupravnih organov so v minuli praksi delavskega samoupravljanja
opravičile svojo eksistenco, kot polstrokovna telesa, ki proučujejo posamezne
probleme in jih predlagajo v rešitev, odločanje itd. samoupravnim organom. Ne
da bi obširneje utemeljevali upravičenost komisij, si oglejmo, kako to vprašanje
rešujejo pravkar sprejeti statuti šol. Ker 48'/o statutov šol ne predvideva obli-
kovanje komisij (že v osnutkih statutov gospodarskih organizacij smo opazili
skoraj 100'"/o uveljavljanje teh pomožnih organov samoupravljanja, ki jim po-
nekod dajejo celo nekatere posebne pravice in jih imenujejo odbori DS), bi
lahko trdili, da se sestavljalci niso posebno močno naslonili na izkušnje samo-
upravljalcev v gospodarstvu. Vendar pa moramo upoštevati, da bo oblikovanje
komisij v šolah in vsebina dela posameznih komisij prinesla šele praksa. Za
sprejete statute bi lahko rekli, da niti dva ne predvidevata istih komisij z istimi
nalogami.
18 Vo statutov predvideva, da se komisije formirajo po potrebi, 15'/o statutov
pa pravi, da svet šole sicer ima komisije, vendar ne povedo natančno, za kakšne
komisije (njih naloge in sestav) gre. 18 Vo statutov pa našteva sledeče komisije
(v oklepaju število, frekvenca teh komisij):
— komisija za socialno in zdravstveno varstvo učencev (4),
— komisija za mlečno kuhinjo (4),
818
— komisija za razpis prostih delovnih mest (4),
— komisija za popis inventarja (2),
— komisija za oceno delovnih mest (2),
•— gospodarsko-finančna komisija (2),
— prosvetno-pedagoška komisija (2),
— disciplinska komisija (2),
— komisija za delovna razmerja (2),
— komisija za delitev gibljivega dela OD (?) (1),
— komisija za ideološko delo (1),
— komisija za izdelavo delovnega programa (1),
— strokovna komisija (1).
— komisija za primopredajo poslov direktorja (1),
— komisija za izdelavo pravilnikov in statutov (1),
— komisija za tehnični pouk in prakso v proizvodnji (1),
— komisija za amortizacijo (1),
— komisija za delitev OD (1).
Statuti predvidevajo tudi komisije upravnih odborov (zanimivo, da je takih
komisij manj pri upravnih odborih gospodarskih organizacij!!). 58 "/o statutov
ne predvideva takih komisij (več kot 10''Vo statutov namreč ne predvideva
upravnega odbora kot samoupravnega organa), v 22 Vo komisije predvidevajo,
vendar ne povedo, za kakšne komisije gre, v 5'Vo komisije formirajo, če je to
potrebno, v 15"/o pa določajo, da bodo imeli katero izmed naslednjih komisij:
— disciplinska komisija (2),
— izpitna komisija (2),
— komisija za oceno delovnih mest (2),
— komisija za popis inventarja (2),
— komisija za razpis delovnih mest (1),
— komisija za prošnje in pritožbe (1),
— komisija za rekreacijo in stanovanjska vprašanja (1),
— komisija za oceno delovnih mest (1).
Tako smo izluščili nekaj najbolj značilnih načel, ki zadevajo samoupravljanje v
šoli. Menimo, da je očitno, da gre za začetek poglobljenega uveljavljanja samo-
upravnih odnosov v šolah in da bo dokaj važna naloga: spremljanje in ocenje-
vanje konkretnega dela, ne le zaradi morebitnega dopolnjevanja statutov, mar-
več tudi poglobljenega študija samoupravnih problemov v ustanovah, ki imajo
v primerjavi z gospodarskimi organizacijami tudi svoje posebnosti.
Odnos med matično šolo in podružničnimi šolami
Geza  Cahuk
Zakon O upravljanju v šolstvu ne obravnava posebej podružničnih šol in njenih
organov, ker meni, da so podružnične šole samo dislocirane enote enotne, osred-
nje ali matične šole. Prav zaradi tega pa je zanimivo pogledati, kako so to vpra-
šanje rešile šole v svojih statutih.
Svet podružnične šole ima približno 6 'Vo podružničnih šol, upravnega odbora
nima nobena podružnična šola. Skoraj vse oziroma velika večina podružničnih
šol (81 "/o) pa ima upravitelja podružnične šole. Zbor delovne skupnosti kot
organ upravljanja pa ima samo 6 Vo podružničnih šol. To je ravno toliko, kot
819,
jih ima svet staršev. 20 "/o podružničnih šol pa nima nikakršnega organa, niti
upravitelja podružnične šole. To so večina podružnične šole z enim oddelkom.
Odnos med matično in podružnično šolo je v glavnem precej površno obdelan.
Zelo slabo je obdelano finančno vprašanje podružničnih šol, prav tako pa tudi
samoupravne pravice zaposlenih na podružnični šoli, ki je dostikrat zelo od-
daljena od matične in ima tako praktično zelo malo stikov in slabo povezavo
z matično šolo. Samo 9 "/o statutov navaja, da volijo podružnične šole od 11 do
15 'Vo članov v svet matične šole. Približno 9 °/o statutov pa določa, da so vsi za-
posleni na podružnični šoli člani sveta šole. To je v tistih primerih, kjer pred-
stavlja svet šole celotna delovna skupnost. Večina (69 ^/o) v statutu ničesar ne
določa, kakšna je udeležba pri upravljanju tistih članov, ki so zaposleni v po-
družnični šoli. V 14 Vo statutov pa je omenjeno, da kolektiv podružnične šole
voli v svet šole svoje zastopnike, vendar ni določeno koliko. Nekateri statuti
navajajo, da zbor delovne skupnosti podružnične šole opravlja funkcijo sveta
šole in upravnega odbora v svoji enoti.
Večina statutov — to je 69 -Vo — ki določajo organe upravljanja tudi v podruž-
nični šoli, govori tudi o njihovih nalogah oziroma pristojnostih. 14 '•'/o statutov
sicer predvideva organe, vendar ničesar ne določa o njihovih pristojnostih.
Najbolj površno pa je obdelano materialno vprašanje podružničnih šol, bodisi
zato, ker menijo, da tega ni potrebno posebej obdelati, ali pa nimajo jasnih sta-
lišč, kako urejati financiranje podružničnih šol. To nam potrjuje dejstvo, da
ima le nekaj čez 50 "/o statutov šol. ki imajo podružnične šole, določila o finan-
ciranju podružničnih šol.
Pravilniki
GezaCahuk
Poleg temeljnega samoupravnega akta statuta imajo šole kot sestavni del tega
še vrsto drugih samoupravnih aktov — pravilnikov.
Pravilnik o delitvi dohodka in pravilnik o delitvi osebnega dohodka imajo
100''/o vse delovne organizacije. Pravilnik o delovnih razmerjih ima 62 "/o de-
lovnih organizacij. Pravilnik o sistemizaciji delovnih mest ima 28'Vo delovnih
organizacij in pravilnik o ocenjevanju kvalitete dela ima 5 "/o delovnih orga-
nizacij. Poleg že omenjenih pravilnikov predvideva približno 35 Vo delovnih
organizacij še druge pravilnike, in sicer:
— pravilnik za strokovno izobraževanje zaposlenih,
— pravilnik o delu in poslovanju mlečnih kuhinj,
— pravilnik o delu disciplinske komisije.
— pravilnik za formiranje in trošenje sredstev skladov,
— pravilnik o opravljanju izpitov,
— pravilnik o pravicah in dolžnostih učencev in učiteljev,
— pravilnik o delu samoupravnih organov,
— pravilnik o delu pomožnega osebja,
— pravilnik o delu strokovnih organov,
— pravilnik o delitvi gibljivega dela osebnih dohodkov,
— pravilnik o hišnem redu,
— pravilnik šolske skupnosti,
— pravilnik o higiensko-tehnični zaščiti,
820 I
— pravilnik o oceni delovnih mest, ;
— pravilnik o disciplinskem postopku, J
— pravilnik o obdelavi in izkoriščanju šolskih vrtov,
— pravilnik o založniški dejavnosti,
— pravilnik o vedenju učencev in odraslih izrednih slušateljev,
— pravilnik o ekskurzijah in izletih,
— pravilnik o organizaciji dela šolske zadruge.
2e na prvi pogled nam je takoj jasno, da so nekatere vzgojno-izobraževalne
ustanove preveč razdrobile samoupravne pravice in dolžnosti po posameznih '
pravilnikih. Ne želimo se spuščati v umestnost ali neumestnost posameznih pra- "
vilnikov, vendar je jasno, da so nekateri pravilniki nepotrebni, npr. pravilnik \
o ekskurzijah in izletih. Ekskurzije so sestavni del učnega načrta in ne stvar
posebnega pravilnika. Prav tako pravilnik o opravljanju izpitov ni stvar samo-
upravnih pravic, pač pa stvar zakonitih predpisov. Prav tako ni razumljivo, '
kakšni so in čemu služijo pravilniki o delu samoupravnih organov. Samouprav- '
ni organi naj bi imeli kvečjemu svoj poslovnik, medtem ko morajo biti vse j
samoupravne pravice in dolžnosti uzakonjene v statutu šole. Tudi pravilnik o ^
gibljivem delu osebnega dohodka ni umesten, ker bi moral biti v pravilniku i
o -delitvi celotnega osebnega dohodka ta problem rešen po enotnem principu
oziroma po enotnih kriterijih. i
Obveščanje članov kolektiva
Bogdan Kavčič
V sistemu obveščanja v kolektivu lahko ločimo dva, rnedsebojno povezana ele-
menta, ki bi ju lahko imenovali »obveščanje navzgor« in »obveščanje navzdol«.
Kadar v vsakdanji praksi govorimo o obveščanju in problemih v zvezi s tem,
pogosto mislimo le na »obveščanje navzdol«, s čimer navadno mislimo, da so
uprava, organi upravljanja in njihovi predstavniki dolžni obveščati člane kolek-
tiva o sprejetih sklepih in ukrepih, o svojem delu, o delitvi dohodka, spremem-
bah v organizaciji dela ipd. Včasih prištevamo sem še postavljanje vprašanj s
strani članov kolektiva in njihovo pravico, da odgovarjajo na postavljena vpra-
šanja. Ob tem pa že zadenemo na drugi element obveščanja v kolektivu, na
»obveščanje navzgor«. Vprašanja lahko vsebujejo tudi predloge o zboljšavi na-
čina dela, delitve, odnosov ipd. Prav to pa razumemo pod pojmom »obveščanje
navzgor«. V demokratičnem sistemu samoupravljanja je namreč nujno na pra-
vico obveščanja vezana tudi dolžnost. Ne samo, da imajo člani kolektiva pra-
vico, da zvedo za vse podatke o poslovanju, delu samoupravnih in drugih orga-
nov, ampak so obenem tudi dolžni posredovati samoupravnim organom (in tudi
drugim) svoje predloge, mišljenja ipd. v zvezi z aktualnimi vprašanji v kolek-
tivu.
Pri analizi statutov smo poskušali zajeti obe smeri informiranja, navzgor in
navzdol. Rezultati analize ne kažejo ravno najbolj razveseljive slike. Na splošno
vzeto, je določil o obveščanju članov kolektiva v statutih šol znatno manj kot
pa npr. v statutih industrijskih podjetij. Oglejmo si najprej tisto smer obve-
ščanja, ki smo jo imenovali obveščanje navzdol.
821
Od vseh analiziranih statutov jih kar 63 Vo ne vsebuje nikakršnih določil, da je ;
kdo dolžan obveščati kolektiv o poslovanju, delu samoupravnih organov ipd. '
Podatek je gotovo presenetljiv. Mogoče bo kdo ugovarjal z argumentom, češ da ]
so to majhni kolektivi, ki se med seboj vse pomenijo, da je pogosto celotna de-
lovna skupnost v funkciji samoupravnega organa ipd. in da dejansko stanje ni
tako problematično, kot pa bi se zdelo iz navedenega podatka. Deloma navedeni
argumenti gotovo držijo. Kljub temu pa stanje nikakor ni razveseljivo, če upo- '
števamo, da je obveščanje nujen pogoj aktivnosti. Ce so v statutih našli pro- ;
stor za podrobno navajanje vseh mogočih malenkostih, bi morali najti mesto '
tudi za določila o obveščanju. Primeri, ki jih prosvetni delavci navajajo iz last- ■
nih izkušenj, kažejo, da dejansko stanje na področju obveščanja ni bistveno '
boljše kot sledi iz analize statutov. Dogaja se celo, da samoupravni organi de-
lajo za zaprtimi vrati, da se njihovi sklepi smatrajo kot nekakšna tajnost ali i
celo da se člani samoupravnega organa dogovorijo, da o določenih sklepih ne ^
bodo ničesar sporočili kolektivu. Ce potem kdo slučajno kaj izve, uprizorijo
pravo preiskavo, češ od kod je zvedel, namesto da bi korigirali svoja stališča. ;
Samo določilo, da imajo delavci pravico biti informirani, je seveda še premalo, j
da bi bila služba informiranja že uspešno organizirana. Zanimalo nas je še, če |
statuti precizirajo sredstva (kanale) obveščanja, če navajajo, kdo je dolžan in- j
formirati člane kolektiva (oseba, ki pripravlja oziroma daje informacije) in če ■
je določeno, kdaj mora biti kolektiv obveščen (čas ob posameznih priložnostih ,
ipd.). i
Katere kanale, sredstva, uporabljajo za obveščanje kolektiva, navaja le 13Vo;
analiziranih statutov, torej le dobra tretjina tistih, ki navajajo pravico do in- ;
formiranosti. Nekoliko boljša situacija je z določili, kdo pripravlja, daje Infor- ,
macije kolektivu. V 22 '^/o statutov je vsaj za del informacij določeno, kdo naj ■
jih kolektivu daje: svet šole, njegovi člani, direktor ipd. Takorekoč v celoti pa '
v statutih manjkajo določila, kdaj mora biti kolektiv obveščen. Tako določilo ¡
vsebujeta le dva od šestdesetih analiziranih statutov. In še v teh dveh določila ;
niso natančna, precizirana v enoti časa, ampak le splošna: »po potrebi«, »treba!
je predhodno obvestiti. . .« :
Čeprav se zdi vprašanje o času informiranja nepomembno ali predvsem for- ,
maino, je vendarle bistvenega pomena za vpliv posameznika na dogajanja. Ce
namreč hočemo zagotoviti posamezniku, da bi lahko vplival na neko odločitev,
je nujno, da je o njej obveščen pred dokončnim sprejemom odločitve. Obve- ;
ščanje po sprejeti odločitvi onemogoča vpliv nanjo in tako metodo je moči upo-i
rabiti tudi takrat, kadar ne želimo, da bi do takega vpliva prišlo. Vidimo torej, j
da je pomanjkanje določil o času informiranja kolektiva bistvena pomanjklji- |
vost statutov. j
Nekoliko boljša je situacija z določili o dajanju predlogov in mišljenj ter po- \
stavljanju vprašanj. Določila o tem, da imajo člani kolektiva pravico dajati,
predloge, izražati svoja mišljenja, postavljati vprašanja samoupravnim orga- :
nom, njihovim članom, direktorju zavoda ipd. vsebuje kar 72'Vo statutov in to,
70^/0 za posameznike, 38 "/o pa tudi za skupine. Povedali smo že, da ta kate-^
gorija ni vsebinsko čista, da lahko vsebuje informiranje navzgor ali pa pomeni j
izsiljevanje informiranja navzdol (postavljanje vprašanj). j
822 j
v čem je razlika med določilom, da je npr. svet šole dolžan obveščati člane ko-
lektiva o svojem delu, in določilom, da imajo člani kolektiva pravico postavljati
svetu vprašanja (interpelacija) v zvezi z njegovim delom? Kot smo videli, se
namreč pravica do postavljanja vprašanj pojavlja znatno pogosteje (72 Vo) kot
pa določila o informiranju članov kolektiva (37 "/o). Na prvi pogled se bo mo-
goče komu zdelo, da je razlika pravzaprav nebistvena. Vendar nas natančnejša
analiza nujno privede do spoznanja, da gre za bistveno razliko. Pravica do
postavljanja vprašanj zahteva od posameznika, če hoče dobiti neko infor-
macijo, znatno višji nivo aktivnosti, kot pa je potreben za sprejemanje infor-
macij. Ce je posredovanje informacij na osnovi postavljenih vprašanj združeno
še z negodovanjem tistega, ki vprašanja sprejema, oziroma nanja odgovarja,
potem je jasno, da je tak način zelo učinkovita pot za zaviranje obveščenosti
kolektiva (tudi če ne pride do okarakteriziranja tistega, ki vprašanja postavlja
kot »preradovednega«, »ki se v vse vtika«, »ki se vtika v stvari drugih« ipd.).
Nadalje je samo s pravico postavljanja vprašanj zelo majhna verjetnost vna-
prejšnjega vplivanja na neko odločitev ali akcijo. Kolektiv mora na nek drug
način zvedeti da se »nekaj« pripravlja, slučajno sovpadanje <'prašanj o odlo-
čitvi, ki se pripravlja (pa kolektiv ni bil o njej obveščen), je malo verjetna.
Pravica do postavljanja vprašanj torej pušča posameznika v bistveno pasivnejši
vlogi glede vpliva na odločitev, kot pa če je o odločitvi vnaprej informiran in
mogoče celo pozvan, naj da o njej pripombe. Kajti, po toči zvoniti... Nadalje
pravica do postavljanja vprašanj znatno zmanjšuje grupno aktivnost in ome-
juje aktivnost na nivo posameznika in s tem zmanjšuje učinkovitost te aktiv-
nosti. Z drugimi besedami: če ne uporabimo že institucionaliziranih oblik grup-
noga vpliva je potrebno za dosego grupnoga učinka že spontana organizacija
neinstitucionaliziranih grup.
V zvezi z dajanjem predlogov nas je še zanimalo, če statuti vsebujejo določila
o kanalu dajanja predlogov, področju o katerem dajejo predloge in o odgovar-
janju na predloge. Najpogosteje naletimo v statutih na določila, o čem lahko
člani kolektiva dajejo predloge (35 "/o statutov jih vsebuje), še redkejša so do-
ločila o tem, komu dajejo predloge (23 Vo statutov), določil o odgovarjanju na
predloge pa praktično v statutih ni. Od 60 analiziranih statutov smo namreč
samo v dveh srečali določilo o tem, v kolikem času morajo člani kolektiva dobiti
odgovor na postavljena vprašanja oziroma podane predloge. In samo v enem
statutu je bil čas določen s številom dni.
Položaj nikakor ni zadovoljiv. Morebiten ugovor, češ da v šolstvu ni težav, pri
katerih bi bilo sodelovanje celotnih kolektivov bistvenega pomena, so temeljito
zavrnila poglavja o financiranju, upravljanju šol ipd. Stanje je gotovo najbolj
problematično tam, kjer v statutih ni govora niti o informiranju članov kolek-
tiva niti o pravici postavljanja vprašanj, ki si je sicer v večini statutov že iz-
borila svoje mesto med pravicami zaposlenih v šolah. Tudi statuti tiste ljub-
ljanske občine, kjer so ciklostirali za vse šole enoten obrazec, ne vsebuje določil
o obveščanju članov kolektiva. Iz vsega tega je razvidno globoko nerazumevanje
pomena obveščanja za razvoj samoupravljanja (ki je nujen, čeprav ne zadosten
pogoj samoupravne aktivnosti), ponekod celo v občinskem merilu. Vprašanje je,
kakšni ukrepi bi bili najučinkovitejši za odpravo omenjenih pomanjkljivosti.
Zgolj svetovanje ne bo učinkovito. Predlogi, ki jih je v določilih o informiranju
izdelala komisija za samoupravljanje in jih posredovala na teren (Informacija
823
št. 3), na sestavljalce statutov šol očividno niso imeli nobenega učinka. Kaže, da
bodo morali kolektivi sami spoznati posledice takih pomanjkljivosti po načelu:
vsaka šola nekaj stane!
Z gotovostjo pa lahko trdimo, da je pomanjkljiv sistem obveščanja po šolah
eden od razlogov, da je v šolstvu toliko odprtih problemov in da se ti problemi
tako počasi rešujejo.
Učiteljski zbor
M i t j a s v a b
Učiteljski zbor naj bi bil. po 25. členu zakona o organih upravljanja itd., organ,
ki se ukvarja s strokovnimi vprašanji vzgoje. Ta in morebitni drugi (strokovni
svet kot pomožni organ ravnatelja npr.) strokovni organi, predzadnji odstavek
25. člena, ne morejo opravljati zadev, ki spadajo po tem zakonu in statutu v
delovno področje sveta šole, upravnega odbora in direktorja. Določilo sicer jasno
izraža hotenja, vendar pa razmejitev pravic in dolžnosti (nalog) med samo-
upravnimi organi in strokovnimi organi v specifičnih pogojih šol ni in niti ne
bo tako enostavno. Verjetno bo držalo, da niso umestne absolutne analogije s
strokovnimi kolegiji v gospodarskih organizacijah, toda nič manj narobe bi ne
bilo, če bi trdili, da ni nikakršne podobnosti in da imajo, oziroma morajo imeti
strokovni organi v šolah bolj odločilen, važnejši položaj. Slednje bi pomenilo
zahtevo, da se strokovno delo absolutno loči od samoupravnih odločitev (vo-
denje in upravljanje) itd.
Statuti kažejo, da tudi pri sestavljalcih ni povsem enotnih gledišč. Večina opre-
deljuje učiteljske zbore kot strokovno posvetovalne organe, veliko pa jih to
posvetovalno pravico kombinira s pravico odločanja, del pa jih opredeljuje uči-
teljski zbor kot strokovno odločujoč oi-gan (le 2 Vo statutov ne predvideva uči-
teljskih zborov). Sama opredelitev dobi vsebino šele s konkretnimi določili o
nalogah, pravicah in dolžnostih strokovnega organa, šele to pove ali so samo-
upravni organi omejeni, oziroma ali bi lahko bili prikrajšani pri svojih pra-
vicah. Vendar bo tudi tu potrebno še delo, preizkušnje določil v praksi, da bi
lahko trdili, katera in kakšna določila povzročajo konflikte med enimi in dru-
gimi. Ze sedaj vemo, da gre za posebnost v odnosih med omenjenimi organi
tudi zato, ker je sestav zaposlenih takšen, da velika večina sodeluje v tem stro-
kovnem organu. (Večina zaposlenih, 90 in več odstotkov so učitelji, ki delajo v
učiteljskem zboru, vsi skupaj učitelji in nekaj pomožnih uslužbencev pa dela
tudi v zboru delovne skupnosti.) Zato predvidevamo (praksa pove več), da bi
utegnili pri delu marsikaj duplirati. da bi utegnili o istih stvareh razpravljati
zdaj tu zdaj tam. Težko bi bilo zavzeti stališča že sedaj, ko imamo pred seboj
prve poskuse normiranja teh odnosov.
Kar se tiče nalog učiteljskega zbora so le-te v statutih obdelane dokaj podrobno.
V vzorcu (N = 30) smo zbrali 48 vsebinsko različnih določil v njihovem delu,
povprečno pa ima vsak statut 9 določil o delu zbora. Tudi te pravice povzemamo
skoraj v celoti, da bi omogočili njih oceno in proučevanje določil, ko bomo do-
polnjevali statute (številke v oklepaju pomenijo, kolikokrat se določilo ponovi
v posameznih statutih, frekvenca):
824
— skrbi 73 uresničevanje smotrov vzgoje in pouka in sprejema o tem ustrezne i
sklepe (23), ¡
— sodeluje s skupnostjo učencev in pospešuje razvijanje samouprave učencev, j
ki so dostopne učencem osnovne šole (23), i
— skrbi za lazvijanje takih oblik in metod dela (vzgojnega in učnega), ki pri- \
spevajo k vsestranski in skladni vzgoji in izobraževanju in povezovanju mladine '
s proizvodnim delom (14), :
— skrbi za strokovno, splošno in pedagoško izpopolnjevanje svojih članov (12), :
— vsklajuje delo posameznih oddelkov, razrednih zborov, razrednikov in uči- ,
teljev (11). i
— pomaga učiteljem pri njihovem strokovnem in pedagoškem delu (11), i
— podeljuje učencem nagrade in pohvale, izreka kazen ukora (10). '
— obdeluje učne načrte, skrbi za njihovo izpolnjevanje in daje predloge za j
njihovo izboljšanje (10), :
— vzdržuje stike z gospodarskimi, kulturnimi, športnimi in drugimi društvi in :
organizacijami z namenom, da se razširi interesna dejavnost učencev in njihov \
obči družbeni razgled (9), j
— obravnava posamezna vprašanja z delovnega področja sveta šole in UO ter i
predlaga ustrezne sklepe in ukrepe (delovne skupnosti) (9), i
— skrbi za izvajanje in razvijanje družbenega in kulturnega življenja in za ■
razvedrilo učencev (9), '
— potrjuje na predlog direktorja delitev razredov na oddelke in razporeditev '■
učiteljev po oddelkih in predmetih (9), I
— odloča o organiziranju oddelkov in razporeja učitelje po oddelkih ter določa |
razrednike in varuhe zbirk in knjižnic (12), ¡
— sodeluje pri poročilu o delu šole. ki ga poda direktor pristojnemu organu za .
šolstvo (8). :
— odloča o pritožbah učencev in staršev (o ocenah) (8), \
— organizira izmenjavo izkušenj z ostalimi šolami (7), ;
— sprejema disciplinske ukrepe, za katere je pooblaščen (7), :
— daje svetu šole mnenje in predloge o ustanovitvi organizacij učencev (6), ,
— določa program javnih in kulturnih dejavnosti šole in prireditev ter pro- ;
gram za obvezno zborovanje ob koncu šolskega leta (6), Í
— predlaga in izdaja ukrepe za izboljšanje dela pri vzgoji in izobraževanju i
učencev ter za izboljšanje dela posameznih učiteljev, oddelkov in šole v ce- i
loti (5), i
— skrbi za povezavo šole za življenje v svojem okolju in z življenjem in dejav- j
nostjo občine (5), j
— razpravlja o učnem uspehu in vedenju učencev (5), j
— odreja učiteljem delo v zvezi s šolsko skupnostjo, razrednimi skupnostmi, j
pionirsko organizacijo, pomladkom RK, ZMS na šoli, šolskimi zadrugami itd. '
(4), i
— obravnava delo in uspehe posameznih članov učiteljskega zbora zaradi oce- :
njevanja in daje predloge za ocenitev (4), i
— sodeluje s starši oziroma skrbniki učencev, zainteresiranimi zavodi in orga- [
nizacijami (4), i
— določa izpitne roke (3), 1
— določa razporeditev prostorov posameznih oddelkov in uporabnikom drugih
prostorov v šoli (3), I
B2S]
— odloča o pritožbi proti sklepu učitelja ali razrednika (3),
— določa program dela na šoli za tekoče leto, vključno s programom šolskih
ekskurzij (2),
— izvoli izpitno komisijo (2),
— razpravlja o predlogih in vprašanjih skupnosti učencev šole (2),
— lahko sprejema poslovnik o svojem delu (1 in dalje),
— odloča o spornih primerih razrednega zbora glede ocene splošnega uspeha in
vedenja učencev,
— izvaja sklepe in priporočila, ki jih je sprejel svet šole v zvezi z delom na
šoli,
— predlaga delovna mesta učnega in drugega osebja na šoli,
— sestavlja stalno in honorarno učno osebje šole,
— skrbi za pravilno razporejanje učencev na delovno prakso,
— obravnava finančni načrt,
— odobrava študijske dopuste,
— obravnava delo posameznega oddelka in podružnice ter sprejema ukrepe za
izboljšanje dela v oddelku oziroma na podružnici,
— sprejema letni učni vzgojni program zavoda na predlog komisije iz svojih
vrst,
— organizira skupne hospitacije, posvete o določenih vprašanjih in problemih
in ustrezni kolektivni študij,
— organizira na predlog komisije strokovne ekskurzije za člane učiteljskega
zbora,
— vodi in piše kroniko šole,
— sestavlja in predlaga načrt za organiziranje krožkov in dopolnilnega pouka,
— rešuje spore v kolektivu,
— lahko dovoli izrednemu učencu hospitiranje pri rednem pouku s posebej
določenimi pogoji in dovoljuje izredni vpis,
— določi obseg dopolnilnega izpita.
Že iz popisa pristojnosti razberemo, da gre za mnoga določila, za skrb in delo,
ki bi ga brez strahu za »strokovnost« lahko prenesli na zbor delovne skupnosti!
Slednje velja še posebno za številčno manjše kolektive.
Sodelovanje šole s starši in mladino
Geza Cahuk
Sodelovanje šole s starši in obratno je v učno-vzgojnem procesu zelo važen či-
nitelj. Prav zaradi tega so oblike sodelovanja pomembne, ker je od tega od-
visno, kako tesno je sodelovanje.
Največ šol (87 Vo) je kot obliko sodelovanja s starši uzakonilo v statutih rodi-
teljske sestanke. Gotovo je ta oblika najbolj množična, vendar ni vedno najbolj
uspešna, ker je dostikrat bolj informativne narave kot pa izmenjava izkušenj
in medsebojno dopolnjevanje pri vzgoji otroka. Druga najobsežnejša oblika so
govorilne ure, saj je 43 Vo šol to obliko uzakonila v svojih statutih. Govorilne
ure imajo prednost predvsem zato, ker so individualne narave. Tretja prav tako
množična oblika sodelovanja med šolo in starši so obiski učiteljev otrok na
826
domu. Tudi ta oblilta ni slaba, če pomeni dopolnilo ostalih oblik. Vsekakor je
premalo šol uzakonilo kot obliko sodelovanja s starši organizirano aktivno sode-
lovanje staršev pri raznih dejavnostih. To obliko namreč predvideva le 25 Vo
šol. Ce upoštevamo, da je aktivnost obeh činiteljev lahko vedno najbolj uspešna,
potem nam to narekuje zaključek, da bi se šole te oblike sodelovanja morale
veliko bolj posluževati. Najmanj pa je razumljivo stališče približno 5 "/o vzgoj-
no-izobraževalnih ustanov, ki ne predvidevajo nobene oblike sodelovanja s
starši in to prepuščajo ali naključju ali iniciativi posameznih prosvetnih delav-
cev v vzgojno-izobraževalnih ustanovah. Kot oblike sodelovanja s starši pred-
videvajo posamezne vzgojno-izobraževalne ustanove še razne druge načine, in
sicer: kontrolne knjižice, pismena obvestila, vzgojna predavanja, zbori občanov,
letovanja itd. Vse te in še druge oblike so nedvomno dobre in koristne. Cim
bolj pestre so oblike sodelovanja med šolo in starši, tem večje število staršev
lahko zajamejo in tem pestrejše je sodelovanje.
Ali je svet šole dolžan razpravljati in odgovarjati na predloge staršev ali nji-
hovih organov, je bilo vprašanje, ki nas je zanimalo. Vprašanje je postavljeno
zato, da bi videli, kako tesno je sodelovanje šole in doma, oziroma koliko so
šole pripravljene upoštevati mnenja, predloge in pripombe staršev. Analiza nam
kaže, da je samo 31 '"/o šol določilo v statutih, da je svet šole dolžan razpravljati
o predlogih staršev. 7 Vo jih je določilo, da je svet šole dolžan odgovarjati na
njihove predloge. Večina statutov pa sploh nima določila o tem. Zdi se, da se
prav na tem primeru nazorno kažejo pomanjkljivosti v statutih šol. Menimo
namreč, da takega vprašanja, kot so pravice in dolžnosti samoupravnih organov,
ne bi smeli le površno obravnavati, ker je to eno izmed osnovnih vprašanj
samoupravljanja. Pri tem seveda ne gre samo za enostransko obveznost šole ali
samoupravnega organa šole do staršev otrok, ki jih vzgaja in izobražuje, pač pa
gre za obojestransko vzajemno sodelovanje in pritegnitev staršev k sodelovanju.
Ce šola resno obravnava pripombe staršev, ne glede na njihovo vsebino, ustvar-
ja temelje takemu sodelovanju, zato v nobenem primeru samoupravni organi
ne bi smeli iti mimo predlogov, pripomb in želja staršev, da jih ne bi obrav-
navali oziroma tudi upoštevali, če bi bili v korist otroka.
Šolska skupnost
Samoupravljanje v vzgojno-izobraževalnih ustanovah zajema zelo široko pod-
ročje in je tudi močno razvejano. Ze glede na značaj in dejavnost delovne orga-
nizacije je potrebno imeti neke vrste samoupravo učencev. Organizirana oblika
samouprave učencev naj bi bila v okviru šolske skupnosti oziroma razrednih
skupnosti. Razumljivo je, da pri tem ne gre za dualizem v samoupravljanju v
vzgojno-izobraževalnih ustanovah, ker to ni mogoče v nobeni delovni organi-
zaciji, tudi v šolah ne. Prav to pa narekuje potrebo, da so v statutu šole kot
enotnem temeljnem samoupravnem aktu uzakonjene tudi šolska in razredne
skupnosti.
Večina statutov, in sicer 88 Vo, je to upoštevala in navedla naloge skupnosti
učencev, pač pa govori o njih samo kot o samoupravi šolske skupnosti učencev,
medtem ko jih 3 Vo sploh ne omenja.
57 Vo statutov še posebej obravnava tudi naloge razrednih skupnosti; 35 */o go-
vori o razredni skupnosti, vendar ne navaja konkretnih nalog razredne skup-
827;
nosti, medtem ko jih 8 Vo sploh ne govori o razredni skupnosti. Da statut ne!
obravnava .šolske oziroma razredne skupnosti, je vsekakor velika pomanjklji- j
vost in jo je nujno potrebno v vseh statutih odpraviti. Praktično so res skup- j
nosti učencev v marsikateri ustanovi samo na papirju. Prav zaradi tega pa bi ]
v statutu kot samoupravnem aktu morali položiti temelje delovanja teh skup- \
nosti, kajti na papirju so samo zato, ker preprosto ne vedo, kaj so njihove dolž- \
nosti in pravice. V zvezi s šolsko in razrednimi skupnostmi bi moral naložiti 1
statut celo dolžnost strokovnemu in samoupravnemu organu, da sta odgovorna '
za njihovo dejavnost. To je treba vzeti kot eno izmed oblik vzgoje in jo tako
tudi obravnavati. Ce pa pogledamo vprašanje v analizi statutov, koliko svetov'
šol je dolžno obravnavati in odgovarjati na predloge skupnosti, pa ugotovimo, i
da komaj 8 "/o statutov pooblašča samoupravni organ za omenjeno nalogo. 92 Vo :
statutov ne govori o tem, oziroma ne čuti za svojo dolžnost, da bi obravnavale '
predloge skupnosti učencev. Mislim, da je mimo ostalega naloga statutov tudi i
v tem, da uzakoni spremembo miselnosti, ki je še zelo pogosta, češ da je učenec
samo pasiven objekt vzgoje in ga obravnavati tudi kot subjekt, ki lahko sam^
mnogo pripomore h kvaliteti učno-vzgojnega procesa. Celo učiteljski zbori, ki\
direktno izvršujejo učno-vzgojni proces, po statutih niso dolžni obravnavati i
predloge skupnosti učencev. Le 35 Vo statutov obravnava to vprašanje tako, da i
nalaga učiteljskim zborom dolžnost, da razpravljajo o predlogih skupnosti ;
učencev. J
Svet staršev
Vprašanje v analizi ne obravnava razrednih svetov staršev kot oblike sodelo-
vanja med razrednikom in starši, pač pa svet staršev v podružničnih šolah, ki
naj bi v nekem smislu nadomestili dosedanji družbeni organ upravljanja, zato
da bi bila podružnična šola, ki se sicer ravna in dela po sklepih samoupravnega
organa matične šole, čim tesneje povezana s svojo okolico.
Iz vzorca statutov smo ugotovili, da ima le petina podružničnih šol svete star-
šev. Svete staršev kot posebno obliko upravljanja seveda ne moremo obravna-
vati, ker bi to ne bilo v skladu z zakonom o organih upravljanja. Kljub temu
pa lahko opozorimo šole na potrebo, da najdejo način, kako bi se podružnične
šole povezale s terenom, na katerem živijo, in razvijale svojo dejavnost. Po-
družnične šole, ki imajo svete staršev, jih obravnavajo kot posvetovalne organe
v podružnični šoli, ki ne morejo samostojno odločati o važnejših vprašanjih, pač
pa lahko dajejo samo predloge, nasvete svetu matične šole. To je načelno pra-
vilno stališče, vprašanje je samo, ali so sveti šol v praksi pripravljeni upošte-
vati take predloge.
Vprašanje sodelovanja med šolo in starši, šolo in mladino oziroma skupnostjo
učencev, je predvsem etično vprašanje. Strinjamo se, da je v statutih zelo težko
točno določiti, kakšno naj bo sodelovanje, ali morda predvidevati celo sankcije,
če tega oziroma takega sodelovanja ni. To sorazmerno precej občutljivo vpra-
šanje bi morali statuti rešiti na ta način, da starši ne bi bili omejeni v svoji
aktivnosti in dobronamernosti. Gre predvsem za to, da učitelji sodelovanje
sprejmejo in ga poglabljajo, kar pa izključuje vsakršno osebno užaljenost ali
morda celo maščevanje v kakršni koli obliki.
828
Spremembe statutov I
M i t j a s v a b {
V statutih naj bi bilo brezpogojno tudi določilo, da je treba statut v določenih
časovnih obdobjih dopolnjevati oziroma s sklepom podalj.šati, če ni sprememb, i
To naj bi bil ukrep, da statuti ne bi postali »papir brez vrednosti, ki ga čas j
prehiti«, ukrep, ki naj zagotovi, da bomo slej ko prej razmišljali o dopolnje- j
vanju vseh mnogoštevilnih odnosov, ki jih normira ta samoupravni akt. j
To hotenje statutov šol ne realizirajo s posebno zavzetostjo, saj 90''/o statutov^
dopušča spreminjanje, ne pove pa, kdaj bi morali statut obvezno pregledati. ,
V 45 'Чо statutov ni določeno niti kdo lahko predlaga spremembe. 3 ''/o statutov j
o tem sploh nimajo določil, ostane torej, da ima le 7 'Vo statutov (??) določilo, !
da je vsaj enkrat letno obvezno razpravljanje o statutarnih določilih in njih i
primerjanje s prakso. Zdi se nam, da bi bilo to še zlasti potrebno za statute šol, i
kjer že ocene kažejo, kako nujno bo spreminjanje in dopolnjevanje določil, i
55 "/o statutov ima določilo, kdo vse lahko da predlog za spremembo statutov. !
Posredujemo pregled teh določil:
— svet šole v celoti (27),
— upravni odbor (25),
— direktor (21), ]
— kolektiv v celoti ali skupine (21), j
— kdo drug (sindikat, učiteljski zbor, svet za šolstvo (?) ipd.) (16),
— posamezni člani kolektiva (5).
Upali bi si trditi, da bi morali imeti vsi navedeni, povsod pravico predlagati spre- !
membe. Tako pa je kar precej statutov, ki tega denimo ne dovole kolektivu, i
skupini delavcev, posameznikom pa sploh ne (samo 5 statutov). Statut je akt, ki
urejuje odnose za vse enako in za nikogar bolj in za nobenega manj, zato bi
moral biti tako vpliv na vsebino določil kot možnost za spremembe statuta raz- !
deljen med vse enakopravno, drugo vprašanje je seveda potem, kako skupina :
ali posameznik ta vpliv uporabi. Brezpogojno pa bi morali doseči, da bo spre-
minjanje, dopolnjevanje oziroma podaljšanje veljavnosti statuta, obvezno en-
krat na leto.
829
Za naš skupni socializem
(Zadeva za vse občane")
AGITKA
Matjaž Kmecl
Motto:
Občani, povedal vam bom zgodbo; v opozorilo in da bi razmišljali o njej. Ne,
če se je v resnici kje takšna, kakor je popisana, dogodila, ampak če se mogoče
ta trenutek, te dni, ta leta ne dogaja tudi pri vas, v vaši bližini, v vašem kraju.
In če se, da jo boste temeljito pretehtali, da boste storili po svoji vesti vse, kar
je mogoče, — da bi ji spremenili tok v imenu našega skupnega socializma.
Poslušajte
(Glasba na motiv pesmi »Najlepša je mladost, mladost, ki ne pride več Tiazaj«.
Glasba je dolgotrajna, ponavlja se, ko da ne misli prenehati. Končno brez
vsakega prehoda.)
GLAS: V razred je prišel profesor Janez Medved in rekel:
PROFESOR JANEZ MEDVED: Danes bomo pisali poskusno maturitetno nalogo.
Zberite se, napišite si najprej kratek koncept, nobene nervoze, časa imate
dovolj, dve uri. Ne nadlegujte sosedov, raje dobro premislite — in pred-
vsem, prosim! nobenih neumnosti! Četrt ure pred koncem vas bom opo-
zoril, da boste lahko pravočasno zaključili. — Naslov: Najlepša je mladost,
najmanj tri strani. Tako, začnemo. In še enkrat — poudarjam — nobenih
neumnosti!
(Spet glasba na isti motiv.)
GLAS: Četrta a je tako stopila v mrzlično razdobje predmaturitetnih priprav.
S trdo roko je vodstvo šole že prej odpravilo vse probleme, ki so se v njej
pojavljali zadnjih nekaj let — in je zato z več optimizma pričakovalo
maturo. Predmaturitetna naloga iz slovenščine naj bi ta optimizem še
* Odkupljena na natečaju za radijske igre pri RTV Ljubljana 1964.
830
enkrat in dokončno potrdila. Potrdila pa naj bi tudi še enkrat srečno roko .
vodstva, ko je namesto prejšnje profesorice Ivanke Likar — dijaki so jo i
zaradi njene drobne, mile pojave imenovali »Taščica« — postavilo mia- j
dega, energičnega profesorja Janeza Medveda. — Kmalu po začetku je ,
kakor zmeraj ob šolskih nalogah vstala Tanja Kozak in vprašala: :
TANJA KOZAK: Prosim, o čem pa naj pišemo? !
GLAS: Razred je bil na to njeno vprašanje že navajen, poslušal ga je štiri j
leta ob vsaki šolski nalogi. Zato se ni nihče smejal. Profesor Janez Medved !
pa je — vsaj zdelo se je tako — na to komaj čakal.
PROFESOR JANEZ MEDVED: Dovolj ste že stari, Tanja, — kaj res še niste
nikoli razmišljali o teh stvareh? (Pohiti.) Najprej napravite kratek uvod i
na splošno o mladosti, o njenih lepotah. Potem se morda ozrite: kakšne
žrtve so bile potrebne, da uživate danes mladost takšno, kakršno imate.
Spominte se svojih očetov in mater, ki so nesebično žrtvovali svoja živ- j
ljenja za vašo lepšo prihodnost, pišite o svojem delu v mladinskih bri- I
gadah, o športnih in kulturnih uspehih, o svojem deležu pri izgradnji so- ;
cializma. Zaključite morda s tem, kaj na pragu zrelega življenja priča--
kujete od prihodnosti. — Predvsem pa, nobenih neumnosti! Bostel
znali zdaj?
TANJA KOZAK: Hvala, bom.
PROFESOR JANEZ MEDVED: Imate še poldrugo uro časa. '
GLAS: Razred je razmišljal — v brenčeči, naporni tišini. O čem, to si je pro-j
fesor Janez Medved lahko mislil. — Marija Plemelj, druga klop desno — '
MARIJA PLEMELJ: Najlepša je mladost... naj se mu izpovedujemo, da se ¡
bo na konferencah delal važnega . .. mrcina ... \
GLAS: Mrcina je bil vzdevek, ki se je prijel profesorja Medveda od prvega
trenutka, ko se je prikazal. — Andrej Sok, druga klop levo. |
ANDREJ SOK: Bedarija! Kako naj ne pišemo neumnosti, če pa Mrcina to hoče :
od nas! I
GLAS: Janez Jeglič, peta klop levo — i
JANEZ JEGLIC: Bilo bi perfektno, ko bi mu jo spet zasvirali. Ampak zakaj? '
Pred maturo! To še, potem pa — adijo! Na valeti mu jih napojem, rit-
polizana! V žakelj ga za vežemo in vržemo v vodo!
GLAS: Martin Šmid, čisto zadaj, cvekar in športnik — н
MARTIN SMID: Se malo, pa bomo vsi bruhali. j
GLAS: In tako skoraj ves razred. Bili so mu gorki za Taščico. Za vse, kar jim
je storil, da bi jih »vzgojil«. Za »Kres«, njihov list — pravzaprav še naj- :
bolj zanj. — Toda čas je tekel in morali so napisati nalogo. Umirili so se;
in začeli z delom: Najlepša je mladost, najmanj tri strani. Splošen uvod'
o mladosti in njenih lepotah in tako naprej. j
JANEZ MEDVED: Plemljeva! ;
831^
MARIJA PLEMELJ: Prosim?
PROFESOR JANEZ MEDVED: Ne ozirajte se!
MARIJA PLEMELJ (zase, razmišlja): Morala bi pisati — res je — o brigadi:
bilo je lepo, najlepše; o tem, da lahko študiram, kljub temu, da nas je
šest otrok in oče delavec, da nisem bila nikoli lačna, da smo doma kupili
že drug bicikl in ni treba v šolo zmeraj peš. Pisati bi morala o Andreju
in o gledališkem abonmaju, ki ga imamo, in na katerem sediva skupaj,
pisati o našem mladinskem festivalu, ki ga priredimo vsako leto in na
katerem smo lansko leto odnesli prvo nagrado, — ampak pisati bi morala
tudi o tem, da doma stanujemo — osem nas je, kadar pride še Alenka iz
Ljubljane domov — v eni sami sobi s kuhinjo, medtem ko je lahko sosed
postavil za hčerko, ženo, zase, avto in psa celo hišo; o tem, da Alenka za
študij na univerzi ni dobila štipendije in da jo je dobila sosedova punca,
ki je ne rabi; o tem, kdo iz mesta je šel v brigado in kdo je pri klubu
»razdevičevalcev« in »twistarjev«, da je Mirjam abortirala s šestnajstimi
leti, o njenih »hausbalih« in o mestai smetani, o kateri Mrcina trdi, da
je ni, pa je! O, pa še kako je! — In naposled o »Kresu« in Taščici, o An-
dreju, profesorju Rženu, o »Ogenjčku«! — Bilo bi pravično in pošteno!
Ampak, kaj bi bilo potem z menoj! Z maturo? Z očetom? Štiri leta, vržena
proč! Kajti nobenega dvoma ni, da ne bi storili prav tako, kakor so zagro-
zili ob »Kresu«. Takrat so pritisnili vsem ukore pred izključitvijo, zdaj
verjetno ne bi preveč razmišljali in bi vsakogar, ki bi zinil kaj več, izklju-
čili tik pred maturo. Dokončno. Štiri leta izgubljenega očetovega denarja.
Tik pred koncem!
GLAS: Začelo se je vse zelo preprosto in običajno, kakor se pri otrocih začenja
v vseh družbenih sistemih.
MARIJA PLEMELJ: Morala bi pisati, kaj in koliko vsega že imamo; morala
pa bi pisati tudi o tem, zakaj imajo eni kljub temu, da smo enaki in da
smo družba delavcev, preveč in krivično veliko in da nas mora drugje
kljub očetovemu poštenemu delu še zmeraj šest spati v eni sobi in dva
v kuhinji.
GLAS: Kdaj je četrtošolka Marija Plemclj trčila na ta vprašanja? (Glasba na
osnovni motiv.)
GLAS: V tretji je prvič šla na gimnazijski ples. V svoji praznični sivi obleki.
(Twist.) Najboljši in edini, ki jo je imela; s poceni, a lepo broško, ki jo je
kupila še na novoletnem sejmu v eni izmed številnih bižuterijskih stojnic.
Sedela je v kotu. Vrstil se je ples za plesom. Vmes so žvižgali in ploskali.
Pred telovadnico so prodajali tudi sadne sokove. Dve stari profesorici v
očalih — nista je učili — sta hodili med njimi z večnim smehljajem na
ustih. Ples kot vsi gimnazijski plesi. Toda Marija je mahoma opazila,
kakor vse ženske to hitro in z bridkostjo in jezo opazijo, kako neskončno
832 . ,
revna in oskubena je sedela spričo vseh bleščečih srebrnih, zlatih, belih,
črnih toalet. Bile so tam hčerke inženirjev in direktorjev, predsednikov in
sekretarjev. Ena lepša od druge. Nekatere s pravim nakitom. Ona pa je
sedela z nekaterimi drugimi dekleti v kotu, revna in siva. — Takrat se
je čisto na dnu tiho priplazilo vprašanje —
MARIJA PLEMELJ; Ali zato ni nikogar pome? Zakaj imajo lahko vse tot
In toliko? Zakaj lahko druge plešejo? Zato ... zato ... ni nikogar pome . ..
GLAS; Ko je prišla domov, je jokala. Ne zato, ker ni imela. Zato, ker se je
v svoji prizadetosti ob tem čutila umazana do očeta, ali bogvedi zakaj. —
Delal je, pošteno kot vsi, imel je dobro plačo — dobro —, za delavca dobro
— petintrideset in otroške doklade — vsega čez petdeset. In vendar gredo
lahko sošolke na ples... plešejo... Ni hotela misliti naprej. Skrila se je
pod odejo, jokala je in lahko bi zbudila oba brata in sestri, ki so spali v
isti sobi. — Ni hudo biti revež med reveži, hudo pa je neenakemu med
enakimi.
MARIJA PLEMELJ; — Lahko bi pisala o Fredyju. Kakšno mladost ima Fredy!
— Smešno, kakšen sestanek!
GLAS; Na sestanku razredne skupnosti so razpravljali kmalu potem, zakaj
nočejo nekateri dijaki dopoldanske malice. Prispevek zanjo je nizek, petsto
dinarjev — vse ostalo daje občina, skupnost. Prišli so do Fredyja.
FREDY: Zakaj nočem malice? Hm, več razlogov je. Prvič, doma smo imeli na
demokratični in enakopravni osnovi sestanek vseh družinskih članov. Pre-
tresli smo družinski budžet in prišli do tega, da se morava, ali oba
s sestro odpovedati malici ali pa ne moremo najmanj eno nedeljo v mesecu
z avtomobilom ven. S .sestro sva se svobodno in brez pritiska odločila, da
v prihodnje ne jemljeva več malice. Jasno? — Drugič: Umetnega mleka
ne maram, pa če je tudi s kakavom zabeljen. (Smeh.) Ne bom se silil. Nima
smisla.
MARIJA PLEMELJ: Pri tem sem se spomnila očeta, ki zmeraj pravi: Prvo je,
da smo siti in zdravi, vse drugo ni važno in pride samo. — Zdaj je tu
nenadoma še nekaj važnejšega. Avtomobil imajo.
GLAS: Kmalu potem se je zgodilo nekaj, kar je tudi direktorju šole sivilo lase.
Profesor geografije je Mirjam na koncu leta dal cvek. Nedotakljivi Mirjam!
Temu tabu! »Njegovi« hčerki! Profesor je potem javno na sestanku po-
vedal, da so pritisnili nanj zaradi tega. Ni povedal, kdo, a bilo je čisto
jasno — na koncu verige je stal Mirjamin oče. — Vprašal je, kaj potem-
takem želijo od njega: ali to, da opremi vse izbrance, sinove predsednikov,
direktorjev in sekretarjev, z odličnimi ocenami ali da pravično in pošteno
oceni njihovo znanje. Bil je mlad profesor in ni vedel, da to ni dobro.
Zato še danes čaka na stanovanje, — in na bogve kaj še. Mirjam pa je —
seveda — pred komisijo izdelala; in niti ne najslabše.
833
MARIJA PLEMELJ: Navsezadnje smo se morali v razredu pogovoriti, kdo
in koliko nas pojde v brigado. Bilo nas je precej. Mladinska organizacija
je želela, da smo upoštevali tudi socialni sestav prijavljencev: bili smo
domala sami »delavci«. Kako se je izgovorila Mirjam?
MIRJAM (sramežljivo): Doma se bojijo, da se ne bi v brigadi pokvarila? —
(Smeh.)
MIRJAM: Trapo! Vi mo ne razumete! Edinka sem!
PREDSEDNIK: Dobro — in oče? Ali oče prav tako?
MIRJAM: Kadar bo kdo od vas toliko progaral v organizacijah, toliko storil
za revolucijo, lahko prav tako obdrži svojo edino hčerko doma!
PREDSEDNIK: To jo tvoj oče, Mirjam. Kaj pa si storila ti?
MIRJAM: To tebe nič ne briga! Kaj pa je tvoj oče? Nič! Kaj je storil za
družbo? Nič! Dela, to je vse! Nikar me ne sprašujte naprej! Ne grem,
pa amen!
VSI: Oooohoho...
PREDSEDNIK: Počasi, Mirjam! Nikar se ne skrivaj za očeta! Tudi moj oče
je bil v partizanih. Dve leti, ne tri mesce...
MIRJAM: Te nisem nič vprašala!
PREDSEDNIK: Ves čas izzivaš! — Pomiri se in poslušaj do konca. To, kar
nas vse zanima, je nekaj drugega. Poglej, kdo gre vso: Marija, Andrej,
Janez, Martin... Vsi živijo doma v slabših materialnih razmerah kakor
ti...
MIRJAM: Jaz nisem kriva!
PREDSEDNIK: Počakaj. Lahko bi šli čez počitnice v službo. Zaslužili bi si
za obleko, pomagali bi doma. Pri Mariji je šest otrok...
MIRJAM: Jaz jih nisem naredila!
PREDSEDNIK (povišano): Prosim! — Pa Marija vendarle gre! Ti imaš doma
vsega, edinka si, oče ti da, kar hočeš. Oče jo znan javni delavec, za zgled
bi morala biti!
MIRJAM: In po kakšni logiki bi morala biti vsa družina za zgled!? Lepo te
prosim, ti si prišel deset let prepozno na svet! Aktivizmu je že zdavnaj
odzvonilo.
PREDSEDNIK: Zdaj mi je pa zadosti, Mirjam! Ali se dostojno pogovorimo,
ali pa lahko greš!
MIRJAM: Prazno zgubljanje besed. Sam si kriv. Ze takoj na začetku sem ti
rekla, da me oče ne pusti. Ce te zanima še kaj, so obrni nanj, pa ti bo
razložil. Vsa družina naj scedi zadnje sile za socializem, lepa reč! Zakaj
pa Frody no gre?
FREDY: Jaz?
MIRJAM: No?
834
FREDY: Ne boj se zame! Moj stari je pri koritu, bo že naredil, da bo vse lepo
in prav.
MARIJA PLEMELJ (spet ob nalogi): Moj stari je pri koritu, bo že uredil, da
bo vse lepo in prav. Zadnje in dokončno pojasnilo. — Ni mi žal, da sem
šla v brigado! Nasprotno! Kdor prinese »pokvarjenost« iz prejšnjega živ-
ljenja, jo lahko seveda nadaljuje tudi tam, za to so povsod možnosti. Vse
ostalo pa je čisto drugače. V novi skupnosti smo hoteli pokazati svojo
moč, razvneli skupni polet in v sončni pripeki odkrivati ustvarjalnost svojo
mladosti. Ni mi žal! Vse prej ko to! Pobliže sem spoznala Andreja, v spo-
minu so mi ostali poletni večeri, ki smo jih preživeli pod neskončnim
zvezdnatim nebom ali pod grmečimi, plapolajočimi nevihtnimi oblaki, v
poletnem čadu in sredi nalivov. Ob pesmih in pripovedovanjih, pri plesu,
kjer smo bili v svojih sivorjavih delovnih oblekah vsi enaki. Brez razlike
in brez zaslužnih očetov, ki vse vedo, vse potrdijo, vse razvrednotijo, vse
prepovedujejo in dovoljujejo, ki lahko vsak čas zavrtijo telefon in napno
svoje vsemogočne zveze, ki se jih drži gloriola največjih in edinih borcev za
socializem, da lahko v njeni milostni luči počno vse; pa ne samo oni, vsa
družina, žena, Mirjam, strici, tete, nečaki, nečakinje, celo prijatelji! —
Ampak — tudi mi gradimo socializem! Zato smo šli v brigade! Enakovredno
ga želimo graditi! Ne samo v brigadah, vsepovsod!
GLAS: Kmalu potem, ko so se vrnili iz brigade in se je jeseni spet začela
šola, jim je na nekem sprejemu — vsem bivšim brigadirjem — govoril
Mirjamin oče.
MIRJAMIN OCE: Spominjam se predvojne mladine. Ali smo bili silno revni
ali pa se je kopica bogataških otrok, ki so imeli od doma vsega v izobilju,
izživljala na zabavah, izletih, orgijah. Tega današnja mladina ne pozna
več. Naša današnja mladina živi in dela na borbenih izročilih tiste napredne
generacije, ki je izbojevala našo revolucijo, obnovila porušeno domovino
in zastavila vse sile za izgradnjo socializma. Uči se pri svojih očetih, ki
so izbojevali zgodovinsko zmago v razvoju delavskega razreda, gradi ceste,
železnice, tovarne, enakopravno sodeluje v samoupravljavskem sistemu.
V sebi je zdrava, močna, sposobna tudi največjih podvigov. Verjamem in
prepričan sem, da bo njena silna moč ob vseh možnostih, ki jih ima,
dostojno, z neizmerno voljo in požrtvovalnostjo uresničila ideale svojih
očetov.
MARIJA PLEMELJ: Popoldne tistega dne me je Fredy povabil na zabavo.
Mirjamin oče je posodil svojo weekend hišico na Gori; resda štiri ure
daleč, a dostopna je bila z avtomobilom. S seboj so pripeljali pijače in jesti,
magnetofon s Priesleyem, Conny, Rockyjem, Little Tonyjem, Celentanom
in drugimi. — Vprašala sem ga, ali gre lahko tudi Andrej. Debelo me je
pogledal, potem je zmencal —
835
FREDY: Andrej? Zakaj pa on? Povabil sem tebe.---Ne vem, če bo pro-
stor v avtomobilu. Mislim, da imajo že vsi zasedeno.
MARIJA PLEMELJ: Ni vedel, da hodiva z Andrejem. — Kljub temu se je
našel prostor tudi zanj. — Hribe imam rada. Bil je lep zgodnjejesenski
večer, jasen z mesecem. Pili smo. Ples je bil čedalje bučnejši. Z Boštjanom
smo se pogovarjali o jazzu.
BOŠTJAN: Ali ti nikoli ne občutiš obupne osamljenosti ob jazzu? Poslušaj,
kako se trobenta poganja v otožnem kriku iz ritma, pa jo ritem zmeraj
spet ujame, jo tepta in duši njeno otožnost. Ritem miži pred njeno osamelo
žalostjo, ne razume je; trobenta skuša kar naprej uiti, kakor človek, ki
ga teži priklenjenost na zemljo, a ne more nikamor. Zato brezglavo, noro
skače; a ne pozabi, ne more pozabiti; bolj divja, globlja je žalost. Pa tudi
bolj skrita, čedalje strašnejša je uganka. Kakor mi, kakor naše življenje.
Ali si kdaj razmišljala o tem?
MARIJA PLEMELJ: Nisem.
BOŠTJAN: Kaj nisi še prav nikoli pomislila, zakaj živimo? Zakaj živim jaz, ti?
V čem je smisel tega, da smo? Da vse to počnemo, da smo sedaj tukajle?
ANDREJ SOK:  Nekateri ne  utegnemo.  Preveč  moramo še misliti  na  to,
kako smo.
BOŠTJAN: Blagor tebi!
ANDREJ SOK: Pijan si.
BOŠTJAN: Še z'meraj preveč trezen, da bi pozabil na vse to. — O čem misliš
zdaj, Marija?
MARIJA PLEMELJ: Mislim, kako lepo bi bilo, ko bi tole imeli v dolini in
ko bi lahko živeli v njej. Skoraj vsak bi lahko imel svojo sobo.
BOŠTJAN: Pha ... In kaj imaš potem, ko potešiš takšnole . . . materialno la-
koto? Brezno! Novo brezno; in za novim breznom spet novo brezno. To se
ponavlja do onemoglosti. Zato tam sredi tiste puščave, sredi tistih brezen
nenadoma obnemoreš in začneš igrati trobento. Glasno, pod gluho nebo, v siva
brezna okoli sebe; pretrgal bi se od obupa, žalost te razjeda, a kaj dosežeš
s tem vpitjem? Nič! Nič! Le brezupno stisko, nič več; grozo! Včasih je lahko
človek šel in ponoči s psi tulil v nebo, ali kuril kresove nad genovskim
zalivom, ali sežgal kakšno coprnico. Danes noče tega nihče več razumeti.
Misticizem, praznina, prenaseljenost, ekonomski mehanizmi. Vse, kar nam
je še ostalo in kar se je rodilo na novo, je jazz. Jazz s svojo skrito, trpko,
grozljivo, zatrto samoto; s svojo brezupno, obešenjaško noroglavostjo in
hrupom.
ANDREJ SOK: Torej misliš, da so Fredy, Mirjam in vsi tukaj zato, ker jih je
strah tega, da so?
BOŠTJAN: Pha. ti sploh ne razmišljaš o tem. Kot čreda vsega sitih živali so.
Nekje globoko v njihovem nagonu je zasejana kot izvirni greh groza, toda
836
v samoobrambnem instinktu jo žele izgnati s hrupom, z ritmom, z žrtjem '
in paritveno naslado. Njim trobenta ni enkratno otožna groza spoznanja
in nemoči, marveč možnost priključevanja v zbor, v čredo; možnost skup- ;
nega povzemanja brez premišljevanja. Brezglavo se zatekajo v rožnato- ]
sladke dežele sentimentalnosti, misleč, da je to človečnost; na robu prvih ;
brezen se ustavijo, pijejo, plešejo in se parijo. Poglej Mirjam! Ti tega ne ,
veš: s šestnajstimi leti, ko je bila v drugi, je abortirala. Baje sploh ni j
vedela, s kom ... Mogoče se ti bo zdelo čudno, ampak nekaj časa je dolžila •
celo mene ... Danes .. . samo počakaj, da še pride do iger! i
ANDREJ SOK: In ti... igraš? ;
BOŠTJAN: Igral sem ... Me ne zanima več. :
ANDREJ SOK: Pa hodiš vseeno z njimi.
BOSTJAN: Kam pa naj grem? Hodim jih gledat. Posebno vzdušje nastane,
trobente poslušam; ozrem se skoz okno, pod nebo, in v trenutku groze
skušam dojeti tisto strašno dno tam zgoraj. Si se že kdaj vozila ponoči, '
sama na čolnu, daleč od obale, po morju? i
MARIJA PLEMELJ: Samo enkrat sem bila v Opatiji, na izletu. Bil je sončen i
dan, vozili smo se s čolnom; zvečer smo se vrnili.
BOŠTJAN: Mi imamo bajto. Na samotni, kršni obali. Najbolj grozljivo je
pozimi, ko je morje sivo in obala pusta. Človeka zgrabi, na obali prižge,
luč, in ko se zvečeri, sede v čoln in vesla, daleč ven, kjer se luč z obale !
komaj še vidi. Potem odloži vesla in vse se spremeni v popolen molk. — ;
Takrat skušam zmeraj z mislijo dojeti dno, potapljam se globlje in globlje, j
zmeraj bolj strah me je. Dna noče biti: sploh nihče ne ve, ali je blizu ali;
globoko, in če je sto metrov,^koliko je sto metrov v tej pošastni temi?;
Potem pride trenutek groze, trenutek popolne osamljenosti in izvrženosti •
sredi te bremejne, strašne skrivnosti obstoja. — Tako mi je, ko se iz te
sobe ozrem skozi okno v nebo: enako temno, grozljivo dno. — No, zdaj se i
je začel strip tiz. Ce vaju zanima Mirjamina anatomija, izvolita! Potem ;
pridejo na vrsto igre. j
MARIJA PLEMELJ: Z Andrejem sva šla v sosednjo sobo, kamor so odšli vsi,;
in od koder je že bilo slišati znamenja posebne zabave. Mirjam je ležala ;
v posebni ponaredbi transa na zofi in se v taktih glasbe slačila. Fredy in '
drugi so s prekrižanimi koleni pijani sedeli naokrog in s posiljeno, vro- ;
čično duhovitostjo krotili svoj nemir in pričakovanje. Ko je bilo vsega j
konec, so ploskali. (Ploskanje.) Mirjam se je nagnila do stikala in ugasnila <
luč. Začeli so rjoveti.
MIRJAM: Vsaj malo intimnosti! Vsi veliki umetniki pogrešamo intimnosti.
Javnost nam ne da niti tistega ubogega časa, da bi se neprikrito oblekli. I
(Vmes se ves čas cvileče hihita.) !
837Í
MARIJA PLEMELJ: Ko so luč spet prižgali, je bila oblečena. Ostal ji je le
še kos perila. Vrtela ga je po rokah in na koncu vzkliknila —
MIRJAM: Igrajmo se! Gremo se loterijo!
(Vpitje.)
MIRJAM: Prvi dobitek!
MARIJA PLEMELJ: Vse zapovrstjo so začele dvigati visoko v zrak svoje perilo
in vpiti: Drugi dobitek! Tretji, četrti, peti, šesti...
FREDY: Pa ti, Marija?
MARIJA PLEMELJ: Pred menoj se je ustavil Fredy. — Kaj to pomeni, Fredy?
FREDY: Igra! Igrali se bomo! Hitro se sleci!
ANDREJ SOK: Kakšna so pravila te igre? —
MARIJA: Je potem počasi vprašal Andrej.
FREDY: Kaj te briga! Sleci se! Nismo te zastonj peljali sem gor.
MARIJA PLEMELJ: Za našimi hrbti se je oglasil Boštjan —
BOŠTJAN: Pravila te zanimajo? — Pravila so prastara. Vse pelje v parjenje.
Vsi igrajo z vsakomer. Loterija pač ... pijan sem, ne gre mi čisto z jezika ...
Kdor dobi, mora v posteljo. Dobitek ni samo kos, perila, je bolj... saj
me razumeš ... bolj otipljive narave ...
MARIJA PLEMELJ: Razumela sem. Niti za trenutek več nisem hotela ostati
tam. Ko sva hodila tisto noč z Andrejem domov, ko je ostala planinska hiša
s svojim hrupom in svetlobo daleč za nami, sredi gozdov, in ko sem se
končnp nehala jokati — jokala sem od sramu in kaj vem zaradi česa še, —
so začela prihajati vprašanja. Čedalje več in čedalje bolj grenka. Bila je
mesečna noč, dolina se je skrivala pod modro, kalno meglico in daleč so
šumeli gozdovi.
Ali Mirjamin oče ve za vse to? In če ve, ali razume? Od kod potem njegove
besede o zdravi mladini, o svetlem izročilu, o njeni silni notranji moči?
Ali so to le besede? In nič več? Ali je Mirjamin oče res proletarec? Ali
tako slepo vidi pred seboj samo cilje socializma, da ne vidi Mirjam in
njenega početja? Ali pa so to spet samo besede? Ali je res, kar včasih za
vogali šušljajo, — samo šušljajo, a ne spregovorijo, — da se je zrinil na
površje s svojo spretnostjo in ne zaradi revolucionarnih zaslug, ki da
so precej dvomljive? Od kod in po kakšni pravici njemu vse te hiše, kar
ima? To ni prišlo iz gole vere v socializem, prava vera bi vse to razdelila
med tiste, ki nimajo; prava vera sploh ne bi mogla vsega tega nagrabiti
skupaj.
GLAS: Vprašanja so postajala vse globlja. Na enem izmed sestankov literar-
nega krožka pri profesorju Rženu, ko so pripravljali novo številko svojega
lista »Kres«, je potem, ko so že z vsem končali, spregovorila tudi o tem. —
V čem je na primer delo Mirjaminega očeta več vredno od dela profesorja
Ržena ali Marijinega očeta na primer? Vsi so nagrajevani »po delu«, se
838
pravi, da je tudi vrednost njihovega dela izražena v višini teh njihovih]
nagrad in sta po tem ključu, kakor vse kaže, profesor Ržen ali Marijin '
oče po svoji vrednosti globoko pod zaslugami in vrednostjo Mirjaminega ;
očeta. Pri Mariji se stiska v sobi in kuhinji — osem ljudi; od kod sicer^
tam denar za ves komfort? In če je že tako zaslužen — kje je zapisano, \
da so te zasluge dedne? Mirjam ima vso, vsa vrata so ji odprta, v brigadi I
ni bila, a je vseeno zaslužna za socializem! Kako je to mogoče? — Vsi so ■
molčali. — Ali niso njeni »hausbali« in njeni twistarski klubi ali kar so i
že, najbolj buržoazna ustanova? — Profesor Ržen se je nasmehnil, drugi '
so razdraženo molčali.
PROFESOR R2EN: Prav imate! Pišite o tem, zato imate svoj list! Vsaka kon-
struktivna kritika, ki pomaga razčiščevati pojme, je zaželena. Ni treba sicer ;
poimensko: zastavite vprašanje, opozorite! Dodajte, da to sicer ni reden ■
pojav, je pa vendarle.
JANEZ JEGLiC: Pa še kako! Fredy recimo in njegova klapa! Pa starši!
PROFESOR RŽEN: To jo pri nas, v našem mestu. Recimo, da je tu stvar redna..
A nikjer ni rečeno, da je ta pojav značilen za vso našo družbeno ureditev.
Vzemimo vse, kot našo krajevno, mestno deformacijo naših družbenih načel.
Na vsak način pa pišite o tem! Mladi ste, vaša dolžnost je, da opozarjate •
na napake, ki jih vidite; da pogumno opozarjate na stvari, ki se vam ne i
zdijo prav. Ko boste starejši, vas bo gotovo življenje že samo toliko obte- ■
žilo, da se zlepa ne boste spuščali v takšne podvige. Ali pač, kdo ve! Ce boste j
pogumni samoupravljavci, boste to morali. Danes pa je to na vsak način j
vaša dolžnost. Marija, o tem boste, če vas prav razumem, napisali članek? j
MARIJA PLEMELJ: Ne znam pisati.
JANEZ JEGLiC (z rahlim nasmehom}: Torej ga bosta napisala z Andrejem.
PROFESOR RŽEN: Ne verjamem, da ne bi znali napisati, le zdi se vam, da
no znate. — Poštena, delovna, kritična mladina je veliko več vredna ko !
umetna avtoriteta tega ali onega funkcionarja, ki bi moral pod udarci
kritike pasti in prezgodaj končati svojo kariero.
VSI: Tako je! ;
PROFESOR RŽEN (obotavljaje): Pri vsej stvari me moti samo nekaj. Možno ;
je, da bo nastal kraval in prvi, ki ga bodo obdolžili hudodelstev, bo spet — ■
kot zmeraj — Taščica. Ona vas uči brati, pisati, slovenščino — in kaj je ;
za preprosto pamet bolj logičnega, ko da je tudi ona vsega kriva. Rahla |
in bolna kakor je, je mogoče, da bo ob tem zelo trpela: ne kriva ne dolžna. \
ANDREJ SOK: Taščico imamo radi, ampak na to zdajle ne moremo misUti. j
Rekli smo in vsi smo se strinjali, da gre za pojav, o katerem je treba kri-
tično pisati. In kaj ima Taščica s tem pojavom opraviti? Ali jo tako ali ni?
VSI: Tako je!
ANDREJ SOK: Zato bomo pisali!
830 :
PROFESOR RZEN: Poštenje je včasih okrutno.
ANDREJ SOK: Stvari so tukaj, vidimo jih, sami jih občutimo na svoji koži.
Nihče si jih ni izmislil. Pošteno in odkrito bomo pisali o njih. Kdo more
kaj proti takšni resničnosti? Lagal se ne bo nihče, ali je to tako težko
razumeti? In tudi Taščica ne bo spodaj podpisana.
VSI: Tako je!
ANDREJ: Vse samoupravljanje temelji navsezadnje na medsebojni odkritosti.
Mižanje je orodje korupcije, strankarstva, lopovstva!
PROFESOR RZEN: Dobro, opozoril sem vas. (Po kratkem premoru.) Pišite!
GLAS: Napisali .so članek. Nosil je naslov: Ali je vse to prav? — Zahtevajte
od nas, da se žrtvujemo za naš socializem, so pisali, naj delamo zanj —
žrtvovali se bomo in delali do zadnjega, a vendar se nam nekatere stvari
ne zdijo prav. Povedali bomo, katere: napake lahko odpravljamo le z odkrito
skupno kritiko. — »Kres« so razmnožili in prav med uro slovenščine je
počilo. Prišel je sluga, skozi priprta vrata pomolil glavo v razred, kakor
zmeraj ob takšnih priložnostih, in rekel —
SLUGA: Janez Lipenc in Andrej Sok naj se takoj javita pri ravnatelju.
PROFESORICA IVANKA LIKAR: Lipenc in Sok, pojdita!
GLAS: Janez Lipenc je bil urednik »Kresa«. Ravnatelj ju je sprejel z osornim
molkom. Tudi to je bila njegova navada. Potem ju je še osorneje vprašal —
RAVNATELJ: Vi urejate »Kres«, kajne?
JANEZ LIPENC: Da, jaz.
RAVNATELJ: Mislim, da je bil list vse do zadnjega dober, šoli v ponos. Dali
.so nam okrajno nagrado zanj. Bil je na višini. Pisali so o njem v Mladini.
Postal je znan. — Vse do neke mere. — Kdo je napisal v zadnji številki
članek »Ali je to vse prav?«
ANDREJ SOK: Jaz, tovariš ravnatelj.
RAVNATELJ: Vi?
ANDREJ SOK: Podpi.sal sem se.
RAVNATELJ (groho): Ne bodite nesramni! Upam, da še nisem pozabil brati! —
Kdo ga je pisal v resnici? Razen vas? Čigavo je to maslo?
OBA: Ne želimo biti nesramni. .. tovariš ravnatelj .. . res je, pisal sem ga,
pisal ga jo .. . skupaj s sošolko ...
RAVNATELJ: To je pamflet na socializem! Razumete! — Povem vam, niste
ga pisali sami, niti s sošolko ne! — Od kod te ideje?! Kaj mislite o tej
»motorizirani smetani«, o priviligirancih, o dednih zaslugah! V socializmu
tega ni! To je abnormalno, bolno, histerično, atavizem! Lepo vas prosim, saj
se vam bodo krave smejale! — In ugled šole? Ali vam zanj ni čisto nič?
U-glod šo-le!?
JANEZ LIPENC: Oprostite, tovariš ravnatelj, želeli smo z zdravo, objektivno
kritiko ...
840
RAVNATELJ: Lari-fari — zdrava kritika! To, da je zdrava kritika?! To je <
bolno, ne pa zdravo! Reakcionarno! Revizionizem!
ANDREJ SOK: Ali lahko povem, kaj smo imeli v mislih?
RAVNATELJ: To vidim sam.
ANDREJ SOK: Pa vendarle ... (
RAVNATELJ: ... No? ^
ANDREJ SOK: V našem razredu imamo več primerov delavskih otrok, ko I
recimo stanuje številna družina še zmeraj v eni sami sobi, ali največ v !
dveh. Spi jih po šest, sedem v eni sobi... ;
RAVNATELJ: No, in? .1
ANDREJ SOK: To se nam ne zdi prav. Prav tako gradijo socializem, prav tako i
imajo zato pravice vsaj do kulturnega prebivali.šča.
RAVNATELJ: Veste, kaj je to? Drobnolastniška mentaliteta! Nergaštvo! Ko-
maj pogleda v socializem, že hoče imeti svojo palačo, packard in ves kom-
fori! Socializem ne more reševati teh vprašanj čez noč! Kam pa pridemo, ■
če se bo hotel že vsak berač voziti s chevroletom? S tem, da jih v njihovem ;
nergaštvu podpirate, delate socializmu bolj slabo uslugo. Vse pride na ^
vrsto! Na mah pa to ne gre! \
ANDREJ SOK: In zakaj imajo potem drugi svoje vile, weekend hiše v hribih .
in na morju?
RAVNATELJ: Kdo pa? Kvečjemu kakšni zakasneli ostanki buržoazije! Jim boj
že odzvonilo, prej ali slej! j
ANDREJ SOK: Oprostite, pa Mirjamin oče?
RAVNATELJ (га hip osupne): On . . . zaboga, ne bodite nesramni! Ne bodite
nesramni! On je eden izmed tistih starih borcev za socializem, ki bi nam
morali biti vsem za zgled, ne pa da smo do njih tako nizkotno umazani!
Kdor družbi več daje, mu tudi družba več da! Saj poznate to načelo?
ANDREJ SOK: Prav to! Kje je rečeno, kje zapisano, da daje Mirjamin oče |
družbi toliko več, — in da dajejo navadni delavci iz fabrike toliko manj ;
socializmu, da s svojimi stanovanji še niso prišli na vrsto?
RAVNATELJ (zavpije): Zaboga... zaboga! Vas bodo zaprli! Šolo razgnali! ;
Razhajkali! i
ANDREJ SOK: In če že ima Mirjamin oče te velike zasluge, zakaj jih ima tudi i
Mirjam! Mi smo bili v brigadi, Mirjam ni bila. In Mirjam ni edina! Cel j
klub imajo! Oni se resnično požvižgajo na socializem! Ste že slišali za
»twistarje«? Za klub »razdevičevalcev«? Mirjam je s šestnajstimi leti abor-
tirala — ali veste za njihove zabave? — Ce se kaj zgodi, če kaj razbijejo,
če koga pretepejo, krivcev ne najdejo! Priviligiranci so! Dedno zaslužni
podmladek borcev za lepšo prihodnost... j
RAVNATELJ (kriči): Še eno zinite, pa bom sam poskrbel, da pridete pred so- :
dišče! — Da vas sram ni! — V mestu sklicujejo nujne seje zaradi zadnje;
841
številke, vi pa ... — (Stiša glas.) Zaboga, ali res ne razumete, da gre za
ugled šole. Da bo to gnezdo zdaj tedne in tedne ugibalo, kdo je kdo v ;
vašem članku in na koga leti vse to? In kdo je zadaj! Rekli bodo, da smo \
zadaj mi vsi, vaši vzgojitelji in učitelji. Razumljivo, mi vas učimo. Kaj se i
res ne zavedate, da je to socializmu škodljivo? Da pri nas ni ne smetane !
ne priviligirancev? — Da bo zgodba šla prejkoslej naprej: na okraj, v
Ljubljano, Beograd! Da bomo žrtve ves učiteljski zbor na šoli! Norost...
norost! Lepo kašo ste mi skuhali... (Zaupljivo.) No, tako, čisto med pri-
jatelji — kdo vam je dal idejo za to? |
ANDREJ SOK: Saj vse to sami vidimo, tovariš ravnatelj. i
JANEZ LIPENC: Zmeraj znova imamo težave — z Mirjam, s Fredyjem in s
temi. Do^ nas se obnašajo, ko da so nekaj več.
ANDREJ SOK: Kot kasta! Lahko bi vam pravil o njihovi zabavi, a kaj ...
RAVNATELJ: Ne potrebujem vaših zaupnih poročil. — To enostavno ni res, j
ne verjamem vam, ni res! Dobro, če pride do česarkoli, bomo pač morali ■
vsi skrbeti predvsem za to, da rešimo ugled šole. Zato se še vidimo! 1
i
GLAS: Ko sta se urednik Janez Lipenc in Andrej Sok po dolgih, pustih hod- j
nikih vračala v razred, je rekel Sok — i
ANDREJ SOK: Ugled mu je figo mar. Za svojo ritko se trese. Tak je kakor '
vsi. ■
GLAS: Bila sta razočarana. — Prvo, kar je ravnatelj v zvezi z afero »Kres« '
ukrenil, je bilo, da je osebno zaplenil vse preostale številke »Kresa«. Am- ;
pak kaj naj bi to pomagalo: »Kres« je bil že v mestu, v nepravih rokah. — ;
Pri ravnatelju je zazvonil telefon. (Telejon.)
PRVI TELEFON: Ravnatelj tam? '        J
RAVNATELJ: Želite? )
PRVI TELEFON (namesto imena mrmranje): Brbrbrmnnn tukaj. Za... Kak-|
šen cvet pa imaš zbran tam!
RAVNATELJ: Ne razumem ... ;
PRVI TELEFON: Boš kmalu razumel! — »Kres«! »Kres«, »Kres«... Bodite i
pametni, zaboga! Saj ne gre zame, gre za vas ... j
GLAS: Zazvonil je drugi telefon. (Zvonjenje.) i
DRUGI TELEFON: Kaj pa mislijo ti paglavci, da je socializem! Jezik za zobe, j
palica ... ne pa kritika! Polivanje gnojnice! V ka-li! Ne vedo, kaj je kapi-
talizem, niso okusili mezdnega dela, niso se pred vojno šolali... Kaj pa i
imam od vsega dolgoletnega garanja, od moje borbe za skupnost! Nič! ■
Nič! Nič! i
GLAS: Tretji telefon ... (Zvonjenje.) \
TRETJI TELEFON: Ti, poslušaj, komaj se vam malo bolje godi... Pozabljaš,,
ljubček, pozabljaš. Vsi ste odvisni! Bral sem tvoj »Kres« ... ]
842
RAVNATELJ: Samo ne reci »tvoj«! Jaz se od tega distanciram!
TRETJI TELEFON: S tvoje šole. — To je igračkanje. Nič konkretnega ... naj
konkretno povedo! Lahko je kar tako v zrak! Abstraktna korajža. To ni
zdravo. To ni zdravo, še najmanj pa je zdravo zate ... Ce se raznese še
drugam. — denimo na okraj, v Ljubljano... potem... Morali bomo, saj
razumeš, ostro ukrepati! Ostro! Politični problem in tako dalje... Dru-
gače . . . odkrito ti povem, lahko vsi zletimo . ..
GLAS (vmes sem in tja še zazvoni telefon): Tako so zvonili telefoni. Občani se
pogosto pritožujejo čeznje; pogosto jim zagotovimo, da so telefoni samo
zato, da hitreje opravljamo svoje posle. A kaj: telefoni so lahko tudi božji
glas, delijo milost in nemilost, obetajo nagrade in kazni, ki potem pritečejo
od bog ve kod, po čisto drugi poti — iz ljudstva in v imenu ljudstva. —
Zdaj je ravnatelj hitro ukrepal. K sebi je poklical Taščico. Grobo jo je
napadel.
RAVNATELJ: Že precej časa imam občutek, da niste čisto normalni.
PROF. IVANKA LIKAR: Oprostite . . .
RAVNATELJ: Zadnja številka »Kresa« pa nedvoumno priča, da ste do kraja
zgubili sleherni čut za trezno presojo.
PROF. IVANKA LIKAR: Ampak jaz vendar nisem ...
RAVNATELJ: To, kar ste spravili vanjo, presega vse meje...
PROF. IVANKA LIKAR: Jaz ...
RAVNATELJ: Vse vem. — Ampak, zaboga, ali ne razumete, da bodo čez slabo
leto ti paglavci na maturi! Naj začno tam razkladati takšne ideje, pa smo
v kaši, da nikoli takšne! Dokler ostane vse tu pri nas, lahko še prikrijemo.
Tam pa bo komisija in v komisiji ne bomo sami. Ne bomo sami, razumete!
PROF. IVANKA LIKAR: Ne vem, kaj hočete .. .
RAVNATELJ: 2e dva dni zvonijo telefoni. — Ampak, zaboga, jaz nisem kriv,
če jih vi pitate s takšnimi idejami! S tem moramo enkrat končati! Vsak
naj prevzame svojo odgovornost! Omadeževali ste kolektiv, pred kolek-
tivom boste odgovarjali! Jaz ne prevzemam nobene odgovornosti več! Ali
smo- samoupravljavci ali nismo! In samoupravljanje ni skrivanje za kolek-
tiv, je zavest osebne odgovornosti. Te pa vi nimate. Nimate!
PROF. IVANKA LIKAR (joče): Jaz . . . jaz .. . surovi ste . . .
GLAS: V majhnem mestu je plaz, ki se je sprožil z drobnim zvežčičem razred-
nega lista iz četrte a in s povsem dobronamernimi kritičnimi pripombami,
ki jih je vseboval, začel s svojo silo in močjo krojiti in ogrožati človeške
usode. Ravnatelj je dolgo in krčevito razmišljal, kako bi vso stvar napeljal
v prave kolesnice; bil je čedalje bolj nervozen, telefoni niso prenehali zvo-
niti, iz opozoril so se rojevale prikrite grožnje — in navsezadnje, kam naj
se dâ s svojo bedno prosvetno kvalifikacijo, če odleti? Zaboga svetega —
v majhnem mestecu je to v vseh časih in razmerah enako: vse je med
843
seboj povezano — potegneš tu za vrvico in misliš, da boš pozvonil tam,
kamor je vrvica napeljana, pa ti nenadoma od čisto druge strani prileti
opeka v glavo. Ko se potem odpro vrata in te vljudno povprašajo, kaj
želiš, si zato raje premisliš; molčiš, ali pa samo vljudno pozdraviš in greš,
tako da te razglasijo za čudaka: zvoni in trka na vrata samo zato, da
pozdravlja! Toda, zaboga, čudak vendarle noče biti! Za to je še prezgodaj!
To še zmeraj lahko pride na vrsto!
MARIJA PLEMELJ: Pred mladinsko organizacijo so se med tem pojavljali naj-
različnejši problemi. Najprej so obravnavali Mirjam, ker je nekoga iz
paralelke, zares doma s hribov, s kmetov — ponosen in nikoli čisto sit se
je tolkel skozi razrede, — nazijala ter mu rekla »far« in »kmet«.
MIRJAM: Kmet hribovski! Kje si se pa manir učil! Denar kradeš družbi, da
se boš za farja izučil, saj poznamo to! Med vojno bela garda, po vojni kle-
rikalci! — Kako si pa oblečen, haha!
MARIJA PLEMELJ: Ko ji je predsednik mladinske organizacije rekel —
PREDSEDNIK MO: Dobro, pa veš, da je bila to stara partizanska hiša, da so
jim med vojno požgali in da so dali vse, kar so imeli, za narodnoosvobo-
dilno vojsko?
MARIJA PLEMELJ: Odvrnila je .. ,
MIRJAM: Kaj me briga! Danes se gredo vsi heroje, saj vemo, kako je to! Moj
očka pa je zares stradal, se je v resnici boril!
PREDSEDNIK MO: Pusti zdaj svojega očeta! Zdaj govorimo o tebi.
MIR,JAM: Moj očka, to sem jaz.
PREDSEDNIK MO (ostreje): To da si njegova hčerka, ničesar ne opravičuje!
MIRJAM: Ce ti ni kaj prav, greva k njemu in se pogovorimo.
PREDSEDNIK MO: In »kmet« ni psovka, razumeš, o tem smo že govorili!
Kmet prav tako pošteno dela — ali pa še bolj — kot kdorkoli drug. Kje pa
se je nahranil in naspal, kje se je skrival tvoj oče med vojno? Kaj pa so
njegovi starši?
MIRJAM: To meni nič mar. Kmet je kmet! Leglo farjev, saj poznamo to!
PREDSEDNIK MO: Ali želiš, da se tudi o tem pogovorimo s tvojim očkom?
MIRJAM: Kadar hočeš. Vsak bedak me ne bo za to prijemal, kar komu slu-
čajno rečem! Najmanj pa ti!
MARIJA PLEMELJ: Ni kazalo drugega, obrnili so se na ravnatelja. Ravnatelj
spočetka ni »želel« verjeti. Ko pa mu je Mirjam potrdila, da je vse res, da
je res tako rekla, je vse potlačil. Mirjam se mu je smehljala, mu gledala
v oči — in v očeh je bilo seveda zapisano: Moj očka! Pazite! — Poslej se
je posmehovala vsakomur. — Potem je Fredy napadel zvečer neko vajenko
v parku. Dobili so ga miličniki, slučajno so to videli tudi sošolci. Priča-
kovali so prijavo na šolo, zato je mladinska organizacija sklenila še prej
844
stvar sama obravnavati. Vedeli so, kaj takšna prijava pomeni, zato so sku-
šali s svojo obravnavo Fredyja vsaj za silo rešiti.
PREDSEDNIK MO: Fredy, odkrito in pošteno se želimo s teboj pogovarjati.
Naše mišljenje je, da vse to, kar si storil, ni v skladu z likom mladega člo-
veka v naši današnji družbeni ureditvi. Samo to.
FREDY: Moje mišljenje pa je, da naj vas vrag pobere.
PREDSEDNIK MO: Bodi razumen, Fredy . . .
FREDY: No, kaj pa je to takšnega, no, antisocialističnega, če sem jo malo po-
lipai! Saj nisem za luno, ne! Saj vsakomur nastavlja! In nikar mi ne
pridigaj o socialističnem liku in podobnih oslarijah! Sam dobro vem, kaj
počnem! Misliš, da je socializem menišija, če si ti in kar vas je takšnih
sami zakompleksani zamorjenci! Poglejmo stvarnosti v obraz: kaj pa
imamo od življenja in zakaj naj ne bi bilo normalno, ko bi tista Spela dala
še meni, če je že tolikim drugim! Daj, daj, — zakaj naj se morala začne
prav pri meni?
PREDSEDNIK MO: Fredy, mi ti hočemo samo dobro. Stvar jo imela v rokah
milica in sam dobro veš, kaj lahko to zate pomeni. . .
FREDY: To je zmeraj zadnji izgovor! Dobro ti hočemo — lari-fari! Ne vtikaj
se več v to: jamčim ti, da ne bom imel nobenih sitnosti zaradi toga na šoli.
Ali to zadostuje?
PREDSEDNIK MO: Misliš pri tem na očeta?
FREDY: To je moja stvar. Glavno je, da s tem odpade še zadnji razlog za to
tvoje zoprno, komisarsko zasliševanje.
PREDSEDNIK MO: Ce misliš, da je to prav in če misli tako tudi tvoj oče ...
MARIJA PLEMELJ: Za Fredyja je teklo življenje potem tiste prve, najbolj
pričakovane dni zares kakor zmeraj. Šolsko oblasti niso storile ničesar,
ravnatelj ga je prav tako kot zmeraj prijazno ogovarjal. Kje je ostala pri-
java? — Nič ni vznemirjalo ravnatelja, samo »Kres«. Treba je bilo najti
krivca, to je bilo poglavitno. Treba je bilo najti tisto subjektivno silo, ki
je vanj lansirala svoje reakcionarne ideje, jih podtaknila dijakom. Kdo
drugi bi to lahko še bil, če ne profesorica slovenščine? In navsezadnje —
bilo je treba oprati ves kolektiv. Ravnatelj je, kjer je mogel in čedalje
pogosteje opozarjal, da zapaža pri Taščici že dlje časa znamenja neuravno-
vešenosti. Zato je zaprosil Izohipso — v dijaškem žargonu profo.sorico
geografije — naj govori z njo. Naj jo previdno pripravi do tega, da bi šla
na pregled. Sam ima dobrega znanca, ki bi vse uredil brez hrupa, di-
skretno.
RAVNATELJ: Bogve, kaj se je vse nabralo v njej, saj razumete. Stara devica,
že to je neeksplodirana bomba, — verjetno še kakšne podedovane kali, po-
sledice vojske, rahla konstitucija, preobremenitev, ko je delala z vsemo-
845
gočimi krožki, mulci pa so tudi barabe — saj ni čudno, enkrat se mora
podreti. Mora se podreti, zaboga. Še tako trdna zgradba se podre.
MARIJA PLEMELJ: Lepega dne Taščico ni bilo več v šolo. Ko smo zvedeli,
smo razburjeni tekli k profesorju Ržonu. Čutili smo sc krive, želeli smo ji
pomagati!
PROFESOR RŽEN: Vem. Opozarjal sem vas. To so posledico. Kaj naj storim?
ANDREJ SOK: Govorite z ravnateljem!
PROFESOR RŽEN: Dobro veste, kaj vam dopovedujem že ves čas, odkar se
sestajamo. Kakor me sicer veseli delo z vami. .. Navzven ne želim imeti
nobenega, prav nobenega opravka z ničemer.
ANDREJ SOK: Ampak, to je tako izjemno, res tako . . . tako . . .
PROFESOR RŽEN: In kaj sploh lahko storim? Nič. Preprosto in nepreklicno
nič.
ANDREJ SOK: Greste k ravnatelju in mu poveste, da gre za pomoto! Da smo
mi napisali tisto reč! Naj je dobra ali slaba — sami! Da Taščica nima nič
zraven.
PROFESOR RŽEN: In kaj mislite, da bo storil ravnatelj potem?
ANDREJ SOK: Naj stori, kar hoče! Ampak povedati mu je treba! Treba je
pomagati! Dopovedati! Saj ni tako brez duše . . .
PROFESOR RŽEN (zamišljeno): Brez duše... Ste prebrali Kaligulo?
ANDREJ SOK: Prosim, pustite tale hip Kaligulo in filozofijo!
PROFESOR RŽEN: Filozofija daje najčistejše odgovore. — Poglejte, kaj pa je
sploh to — »brez duše«? Da je brez morale? In kaj je morala? Vsako člo-
veško ravnanje je na svoj način moralno. Samo pogledati ga je treba s
prave strani. Ce ni od tukajle, je pa od tamle. Od nekod je zagotovo. Ka-
kor se je Kaligula z močjo svojega nasilja norčeval iz sodobnikov in iz tega
ustvaril svojo, lastno moralo, tako se veliki Camusov duh s svojimi zasta-
vicami norčuje iz celih čred drobnih duhov, ki so mu podaniško klanjajo.
Vse v posebnih etičnih okvirih. Niti slodu klasično etike . . . razumete? Saj
ste brali?
ANDREJ SOK: Boste govorili z ravnateljem?
PROFESOR RŽEN: Torej no razumete. Dobro, bom drugače povedal.
ANDREJ SOK: Ni nam treba ničesar pripovedovati. Za nas je v tem hipu važno
to, da trpi nedolžen človek, ki smo ga imeli radi, če hočete. Zaradi nas.
PROFESOR RŽEN: Zaradi mene ni. ..
ANDREJ SOK:... da, imoli smo ga radi, čeprav ni velik duh, pa je bil vsaj
človek z nami!
PROFESOR RŽEN: Opozarjal som vas.
ANDREJ SOK: Na svidenje! Hvala lopa za vašo neomadožovano filozofijo, po-
sebno etiko in neklasično moralo!
(Prehod.)
r,46
ANDREJ SOK: Je tovariš ravnatelj tukaj?
ŽENSKI GLAS: Zakaj?
ANDREJ SOK: Nujno moram govoriti z njim.
RAVNATELJ (iz ozadja): Kaj želite, Sok?
ANDREJ SOK: V imenu vsega razreda sem prišel. Profesorico Likarjevo želimo
nazaj.
RAVNATELJ: To ni v moji moči. Višja sila, bolezen.
ANDREJ SOK: Moram vam povedati, da ni niti vedela, kaj pišemo za naš list.
Z njim je imela toliko opraviti, kakor vi. Dajem vam častno besedo.
RAVNATELJ: Bilo bi skrajnje nečloveško — in to v tem trenutku od vas tudi
je, — če jo hočete vreči iz bolniške postelje. Počakajmo, potrpimo, da
ozdravi, potem se seveda lahko pogovarjamo naprej.
ANDREJ SOK: Dam vam častno besedo, da je do zadnje črke v »Kresu« vse
naše. Častna beseda, tovariš ravnatelj, — da Taš . . . profesorica Likarjeva
ni imela nobene zveze .. .
RAVNATELJ: Bojim se, da bo bolezen dolga. Oglasite se kasneje. Prej seveda
ne moremo nič ukreniti.
ANDREJ SOK: (zviša glas): Poslali ste nedolžno žrtev v bolnico! Da bi se
oprali! Krivdo za to bi radi naprtili nam, in našo — če sploh je — njej!
RAVNATELJ: Tega, kakor da niste rekli. Sok. Najbolje je, da greste; oprostim
vam, ker ste razburjeni in ker vas razumem. — V dveh dneh dobite no-
vega profesorja slovenščine. Zdravo!
(Prehod.)
MARIJA PLEMELJ: Potem je prišel Mrcina, Janez Medved, »brez neumnosti«.
Se prej pa smo govorili tudi z Mirjam. Res je bilo brez smisla, vnaprej
smo vedeli; vendar smo, kot utopljenci, poskušali storiti vse. Mogoče se o
Mirjam varamo, smo mislili, mogoče je veliko boljša, kot se kaže; njenemu
očetu bi bilo treba samo vzdigniti slušalko in zavrteti telefon.
ANDREJ SOK: Mirjam . . . zaradi Taščice smo bili pri ravnatelju . . .
MIRJAM: In?
ANDREJ SOK: Ni bolna. Zaradi nas je ... morala proč, perejo se ...
MIRJAM: Cesa naj bi se prali?
ANDREJ SOK: Dobro veš, »Kres« . . .
MIRJAM (se zasmeji): A, tistega, o našem očku! Od kod hiša, avto, jaz, pes!
ANDREJ SOK: Ampak Taščica ni imela nič zraven!
MIRJAM: Ali je to tako važno? Nikar ne mish, da je tistih nekaj trapastih
čačk tako važnih, da bi se zdaj vsi na glavo postavljali! Moj očka se že ne!
Mar mu je! In če je Taščica res bolna, potem je najbolj pametno, cja leži.
Vsaj po mojem. — Ti, ampak nekaj drugega! Kdo pa ti je rekel, da sem
s šestnajstimi abortirala?
847.Ì
ANDREJ SOK: Meni? !
MIRJAM: Prišlo je do ravnatelja — in za nekoga se lahko to slabo konča. Ali |
zate ali zame. Kdor pač uspe dokazati. \
ANDREJ SOK: Saj vsi govorijo. \
MIRJAM (zakriči): Nesramnost! Povedala bom ravnatelju ... j
ANDREJ SOK: Povej, kar povej, ti, socialistična hči socialističnega očeta! Ce |
drugega ne, o loteriji lahko podrobneje pripovedujem ... ■
MIRJAM: To še ni abortiranje!
ANDREJ SOK: Ni — pač pa tudi ni po šolskih praviUh. Tako se utegne slabo ;
končati za oba, ne le za enega. \
MIRJAM: Denunciant! — Povabimo te na zabavo in ti to izkoriščaš! Bomo vi- i
deli! Bomo videli! ;
(Prehod.) i
MARIJA PLEMELJ: Vse ni nič pomagalo. Taščica je ostala, kjer je bila. Pro- ]
fesor Ržen je ostal v svoji filozofski mentorski luknji ob svojem Kaliguli. ;
O »Kresu« ni nihče več javno govoril, samo šušljali so o njem kot o držav- ;
ni skrivnosti. Iz preprostega kritičnega zapiska se je med tem rodil vele- :
izdajalski akt, ki je ogrozil socializem v celoti. Naposled sem še sama sto- |
pila k ravnatelju in mu rekla — \
(Prehod.) '
MARIJA PLEMELJ: Tovariš ravnatelj, jaz sem napisala tisti članek v »Kresu«, i
skupaj z Andrejem Sokom sva ga napisala. — Vse v njem sem sama do- '
živela. Moj oče je delavec; stanujemo — osem nas je — v sobi in kuhinji.
Ce ne verjamete, pridite pogledat! Mojbog, kolikokrat bom še ponovila to ;
zgodbo! — Bila sem v brigadi, želim graditi socializem — to je moj živ- ;
Ijenjski smoter; želim posvetili vse svoje moči za tisto, kar so ustvarjali
naši očetje v borbi; vendar mislim, da imam pravico tudi kritizirati. Želim j
povedati na glas, če se mi ne zdi kaj prav. Bila sem — enkrat samkrat ;
sicer, a dovolj za zmeraj — na privatni zabavi svojih kolegov in kolegic,
hčerk in sinov nekaterih vodilnih ljudi v gospodarstvu, trgovini, pa tudi v i
družbenem življenju našega kraja. Tam so počenjali stvari, o katerih se
vam še sanja ne in o katerih nočem podrobneje govoriti. V razredu, v mia- !
dinski organizaciji imamo zmeraj težave z njimi. Spreminjajo se v kasto. I
priviligirani so, v brigade nočejo. Zaslužni so zaradi svojih očetov. Vsega j
imajo, a za socializem niti s prstom ne mignejo. Sami presodite, ali je čla- 1
nek izvit iz trte ali ni. Ne rečem in nikjer ne trdim, da so takšni spodrs-
ljaji značilni za našo družbo, toda pri nas, v našem kraju se pojavljajo.
Tega ne morete zanikati. In to imamo pravico kritizirati. Vsi smo prebi-
valci našega mesta in sami ga moramo upravljati.
(Prehod.) ]
848 . i
MILAN BUTINA:   Stol (olje) 1959
Tihožitje (gvaš) 1963
Hruške (gvaš) 1960
Tihožitje z rdečim vrčem (lepljenka) 1963
MARIJA PLEMELJ: Tudi to ni pomagalo. Ravnatelj je vztrajno in brezobzirno
reševal »ugled« šole. Lepega dne je prišel v razred in vso stvar končno
zaključil. Vstali smo, stopil je za kateder in rekel —
RAVNATELJ: Sedite! — Včeraj sem sklical konferenco učiteljskega zbora.
Obravnavali smo vaš primer in sklenili, da dobi ves razred ukor pred
izključitvijo. Zakaj, to sami dobro veste. To, kar ste objavili v zadnji
številki »Kresa«, je v veliki meri škodovalo ugledu šole, razen tega pa
je tisto pisanje že samo na sebi izmišljeno in tendenciozno. Pri nas takšnih
stvari ni! Ce se vam zdi, da so, bi se o njih prav lahko pogovorili z
nami. ..
ANDREJ SOK: Prosim!
RAVNATELJ: Molčite! To, da si jih izmišljate, da majhne napake, ki se
mogoče v resnici sem in tja pojavljajo, napihujete in jih kot takšne obe-
šate na veliki zvon, kaže na neuravnovešenost in nezmožnost za realno
presojo položaja. Zato sem spise nekaterih dijakov poslal na psihiatrski
pregled. Ne moremo dopustilti, da bi prav nekaj takšnih neuravnove-
šencev blatilo naš zavod in njegovo svetlo tradicijo. Na naši gimnaziji
se je šolalo precejšnje število zavednih revolucionarjev, od katerih so
mnogi dali svoje dragoceno življenje za to, da se danes lahko šolate, da
sploh živite! Zato vsega tega ne moremo dopustiti in ne bomo dopustili!
ANDREJ SOK:, Prosim ... mi smo se želeli o tem pogovoriti, pa ni nihče . . .
RAVNATELJ: Nič vas nisem vprašal, 2ok. Prav tako smo na konferenci
sklenili, da morate nekaterim najbolj prizadetim tovarišem v mestu napi-
sati pismena opravičila . . .
ANDREJ SOK: Prosim ... nikogar nismo posebno omenjali...
RAVNATELJ (preteče): Ne prekinjajte me. Sok! Vsi vemo, koga ste mislili.
Vse, kar se sicer čenča za plotovi, ste spravili v svoj list, in zaplotniške
čenče so najbolj konkretne stvari na svetu. Prihodnjič prinesite vsi s seboj
knjižice, da vam kazen vpišemo. — In da ne pozabim — Sok, vi prejmete
povrhu še poseben opomin, ker ste razširjali neresnične in žaljive stvari
o eni izmed vaših kolegic.
ANDREJ SOK: Prosim ...
RAVNATELJ (zviša glas): Ne prekinjajte me! Nikar ne govorite, da vas ne
doleti še kaj hujšega! Pazite, zelo na robu stojite! — Profesorica Likarjeva
pa je v resnici bolna. Kogar njena bolezen podrobneje zanima, lahko dobi
pri meni zdravniški izvid. — Zaboga, ne mislimo samo na svoje lastne
prenapete ambicije, mislimo na naš socializem!
VES RAZRED (v en glas, zase): Za svojo rit mu gre, ne pa za socializem!
RAVNATELJ: In povem vam, še eno takšno neumnost, pa ne boste dočakali
maturo! Niti eden! Copra v! Družba no potrebuje nergačev, hoče delovnih
ljudi. Ne potrebuje opravljivcev, marveč trezne in pametne upravljavce!
849
(Spet glasba na motiv Najlepša je mladost.)
JANEZ MEDVED: Imate še petinštirideset minut časa.
MARIJA PLEMELJ: Petinštirideset minut. — Se zmeraj preveč za »splošni
uvod«, za »naše očete«, za samohvalo. — Mrcina! — Ja, seveda, morala
bi pisati tudi o tem, kako je profesor Janez Medved začel z nižješolci
izdajati novo literarno glasilo »Plamenček«, in kako so mu menda oblju-
bili, da lahko postane namestnik ravnatelja, če nas brez afer pripelje do
mature. Zato nam stalno zabičuje —
PROFESOR JANEZ MEDVED: Nobenih neumnosti! In predvsem — nobenih
neumnosti! To vas lahko drago stane!
MARIJA PLEMELJ: Ali ima po vsem tem še smisel pisati, kakor bi hotela,
da bi bilo po vesti in predvsem — po resnici? Ali bo Andrej pisal tako?
— Saj res, ali bo Andrej pisal tako? Lahko mu pošljem listek.
GLAS: Poslala mu je listek: Andrej, ali boš ti pisal po resnici? Marija. —
Dobila je odgovor: Marija, dogovorili smo se. Nobenega smisla nima.
Piši, kakor hočejo. Andrej.
PROFESOR JANEZ MEDVED: Plemljeva, pokažite! Kakšen listek imate pod
klopjo?
GLAS: Ni mogla drugače, videl je. Profesor Janez Medved ga je prebral in
nekje na skrajnem robu obraza mu je samozadovoljno trznila mišica. —
Vse bo v redu — torej, uspelo je. — Kolikor je mogel blagohotno, je
polglasno rekel, skoraj zamrmral —
PROFESOR JANEZ MEDVED: Nikar ne počenjajte neumnosti. Pišite, še
štirideset minut imate časa.
(Glasba na osnovni motiv.)
MARIJA PLEMELJ: Se štirideset minut časa. Se zmeraj preveč za najmanj
tri strani s splošnim uvodom, o očetih in tako dalje in tako dalje — pod
skupnim naslovom — Najlepša je mladost.
GLAS: Potem je pisala.
(Vmes naraščajoča muzika.)
MARIJA PLEMELJ (piše): Človek je najbolj srečen, ko je mlad. To je stara
modrost. Posebno na zgodnje otroštvo nas vežejo vse življenje naj-
lepši spomini. Ce je mladost lepa, je lepo vse življenje; iz nje črpamo
svoje moči za premagovanje tegob vsakdanjega življenja. — Mi smo imeli
srečo, da smo se rodili že po vojni, tako da nismo okusili njenih grozot.
Poznamo jo le po pripovedovanju staršev. Naši očetje so se hrabro borili
proti okupatorju in — če je bilo treba — tudi junaško žrtvovali svoja
življenja za skupno stvar: da bi imeli mi lepše življenje in mladost, kajti
najlepša je mladost. .. (Zamira.)
(Glasba.)
850
GLAS: Marija Plemelj, stara osemnajst let, hči delavca, dvakrat v brigadi,
s svojo veliko vero v socializem — pred maturo ni pisala tistega, kar bi
morala, če bi pisala po svoji vesti in poštenju.
(Muzika v crescendu presekano utihne.)
ZAKLJUČEK; Državljani, občani — nesmiselno bi bilo ugibati, v katerem
mestu, v kateri občini, na kateri šoli se je lahko to zgodilo, ali bi se
moglo to zgoditi. To, kar nam lahko koristi, ni ugibanje, so vprašanja,
na katera moramo odgovoriti.
Kdo je bil kriv, če četrtošolka Marija Plemljeva ni napisala svoje
poskusne maturitetne naloge pošteno in po svoji vesti? Načelo naše druž-
bene ureditve? — Ne, ta določajo vsem enake pravice in dolžnosti. —
Učni načrti? — Nemogoče; preveč jasno določajo, naj učnovzgojni proces
razvije v mladem človeku smisel za družbeno progresivno kritiko, za
samoupravljanje, naj ga oblikuje v poštenega, iskrenega, družbi korist-
nega človeka. — Kdo potem? Nezmožno, preslabo plačano, od vsakogar
odvisno učiteljstvo, ki mu je »ugled« šole in kar je s tem povezano, več
kot iskren, nepopačen mlad človek? Mogoče. Nenačelni odnosi ljudi na
različnih delovnih in družbenih položajih? Mogoče. Ekonomske, oziroma
socialne razlike med njimi? Prav tako mogoče. Razmere v majhnem
mestu? Verjetno.
Eno drži: Namesto da bi se s četrto- a o vprašanjih, ki so jih sami zapazili
okoli sebe, ki torej niso iz trte izvita in jih občutijo na lastni koži, odkrito
pogovorili — nobena družba ni brez napak — so jim prepovedali
govoriti o njih. Učili so jih mižati pred njimi. Diskreditirali so jih, poslali
njihove spise psihiatru, zaplenili so »Kres«, poslali Taščico v bolnišnico!
Prepovedali so jim! Razočarali so jih; dali so jim vedeti, da
kimavci in brezvretenčarji pridejo laže skozi življenje, kakor pokončniki.
Kjerkoli in kadarkoli se kaj takega zgodi, je to zločin proti socialistični
družbi. Ker je to umor, zagrešen nad samoupravljavcem! Občani, bodite
budni! Ne dopustite, da bi se kaj takšnega zgodilo tudi pri vas! To je
vse. To je bila moja zgodba. To mi je ležalo na duši.
(Gong.)
851
Puljski zapiski
Lado Kralj
Letošnji puljslii festival je potekal v znaku jubilejnega, nezapaženoga, tragičnega
dogodka: med projekcijami v areni se je zvrstil 200-ti jugoslovanski celovečerni
film. Ob tem se bo moral naš film posloviti od opravičila, da je mlad, neizkušen,
pa zato neodgovoren, začetniški. Mladosti leta so minila. Skrajni čas je, da najdemo
svoj obraz in svoje mesto v svetu.
Nimamo svojega lastnega filmskega izraza. Pri tem ne gre za izpovednost, ki bi
bila vezana na geografski, nacionalni ali folklorni okvir: saj to žal imamo. Nimamo
pa tistega, kar je lastno vsaki umetnosti, brž ko se kot umetnost konstituira, to je,
čim je vzpostavljena nadosebna. nadčasovna korespondenca med iskanjem ustvarjalca
in med intimnimi, tako individualnimi liot Itolelctivnimi problemi družbe, v kateri
ustvarjalec živi in ki jo živi: to je tista osrednja, neenotna, naravna, pa vendar
prodirajoča linija, v katero se vključujejo vsa avtentična prizadevanja in iskanja
ustvarjalcev neke dobe, neke generacije, neke struje ali nekih struj, pa najsi bodo
še tako različne v žanru, obdelavi, načinu oblikovanja in izboru snovi. Ta linija
povezuje sklop različnih prizadevanj, ki pa se vsa odzivajo vprašanjem, ki si jih
zavestno ali nezavestno zastavljajo o svojem bivanju ljudje, ki jih povezuje in
razdružuje življenje v isti družbi in neprenehne konfliktne situacije te družbe.
Linija, ki je zrasla in padla v italijanskem neorealizmu, v avantgardi poljskega
filma, ki danes raste v češkem filmu. To je v zadnji konsekvenci umetniškega skup-
nost interesov, ki dokazuje, da je v neki družbi neka umetnostna zvrst sposobna
in voljna to družbo soustvarjalno kreirati.
Jugoslovanski film se do te stopnje ni povzpel. Zato niti ne moremo govoriti o jugo-
slovanskem filmu, ampak o vsoti filmskih del. nastalih na državnem ozemlju SFRJ.
Ob dvestotem filmu moramo ugotoviti, da ne uspemo obvladati umetniškega delo-
vanja, ki je po svojem načinu dela najbolj kolektivno, po svoji komunikativni
plati pa najbolj družbeno. Vsi ti filmi, ki bi morali dati več ali manj sintetičen
prerez našega doživljanja svojega časa in družbe, dajejo povsem difuzno podobo —
kadar ni celo konfuzna.
Kadar si nismo dajali upanja z reorganizacijami, smio si ga z novo izbiro tematike
in tretmana. To pa je povsem zunanji faktor. Saj je bil Julij Cezar Shakespearov
sodobnik in Truffaut se je z Julesom in Jimom udeležil prve svetovne vojne. Vajda
ni posnel filma Pepel in diamant zato, ker bi bil takrat že čas, da se pokaže pravi
psihološki profil članov Armije Krajova, ampak zato, da s sintezo realnih zgodo-
vinskih dogodkov in svojega posebnega, ustvarjalnega pogleda nanje določi koordi-
nate i tedanjemu času i času, v katerem sam živi.
852
Letošnja Pula je z neverjetno ambicioznim optimizmom iskala izhoda iz zagatej
s poudarkom na temah iz NOB in s specifičnim, kvazi psihološkim tretmanom tema- j
tike, pretekle ali sedanje. Ostali festivalski filmski izdelki niso vredni mnogo
besed: dokazujejo pač, da v večji ali manjši meri obvladajo osnovna pravila filmske
gramatike. Ali pa dokazujejo, da znajo arenski publiki in arenskim publikam servi-
rati pričakovane circenses.
Iz izpovedne revščine predvajanih filmov je treba izdvojiti nekatere, ki zaradi
očitne ambicije opozarjajo nase. Zal je to nekompletna, nedorečena ali napačno ^
usmerjena ambicija. Ti filmi bodo dali torej letošnji Puli znak negativnega vzora. ,
To ne velja le za en sam film: za Rakonjčevega Izdajalca.
Človek iz hrastovega gozda
Izredno ambiciozen film. Osrednje zanimanje avtorja Mice Popovića — scenarista
in režiserja obenem — velja patološki osebnosti, ki jo je družba izobčila iz svoje
srede in je zato — ne ve se, koliko po svoji, koliko po družbeni krivdi, obsojena na
samotno življenje nevarne in osovražene zveri. Izjemne okoliščine družbene kata-
klizme imajo za posledico, da se svojim, od samote deformiranim moralnim likom
znajde v službi nazadnjaške in zločinske politične grupacije. Tu patološke kompo-
nente njegovega značaja popolnoma prevladajo, kajti zdaj se mu zazdi, da je našel
oprvičilo za eksistenco svojega bivanja: postane »pesnik smrti«. Edina njegova druga
duhovna preokupacija je erotični nagon, ki pa je tudi vseskozi prepojen s patološko
barvo: do njega izplonitve koraka po poti nasilja in krvi, kakor mu to določa
fiziognomija značaja, ki mu ga je na začetku določil avtor filma. Negativni junak
je torej na gotovi, vnaprej pričakovani poti v lastno izničenje.
Variacija Macbetha? Ne.
Priče smo osnovni dramaturški zablodi, ki je v Puli avtorju razen drugega zvalila
na glavo tudi neopravičeno politično diskvalifikacijo. Avtor je vzel za izhodišče
negativnega junaka, ki ga prežema težnja po vplivanju na svojo okolico, ta pa mu
to možnost odreka, in konsekventno ga splet okoliščin, subjektivnih in objektivnih,
tira v vse bolj nasilno teptanje moralnih norm te okolice in navsezadnje v lastno
izničenje. Ta klasični tematski sklop .je v svoji osnovi tragičen: priče smo, kako
potencialno pozitivne človeške lastnosti zaradi napačne usmeritve in specifičnega
reagiranja okolice dobivajo asocialno funkcijo in rušijo tako okolico kot samega
sebe — to je, kako se neko človeško bitje odvrne od svoje lastne socialne funkcije.
Za tragičnost te osebnosti sta bistvena dva faktorja — geneza zločinske osebnosti
in popolna ustreznost osebnosti svojemu okolju, to je neizbežnost rasti dogajanja.
Ce tega ni, imamo opraviti z navadnim kriminalcem, ki nam je sicer odvraten, ni
pa človeško zanimiv in pretresljiv. Ce nismo bili prisotni in pretreseni ob genezi
njegove zločinske poti, tudi ne moremo verjeti njegovim morebitnim in občasnim
človeško pozitivnim vzgibom.
Opisana shema sicer diši po Aristotelu in dogmatika je vsakemu pravemu ustvar-
jalnemu hotenju tuja — vendar pa mora ustvarjalec poznati določena pravila psiho-
logije gledalčeve percepcije, šele potem jih lahko postavlja pod nek nov, specifičen
aspekt. Še posebej zato, ker smo filmsko delo kot predstavnika najkomunikativnejše
umetnosti precej prej pripravljeni sprejemati kot etično moralni normativ, kot
katerokoli drugo umetniško zvrst.
853 .
Avtor filma je postavil poljubnega negativnega junaka, samotarja, takega torej,
ki ga niso pred našimi očmi izoblikovali kakšni posebni konfliktni odnosi med nje-
govim karakterjem in njegovo okolico, ampak je samotar kot tak, kot že dokončana,
na splošno dana negativna osebnost, v poljubno in naključno izbranemu človeškemu
okolju. Pravzaprav ne tako naključno: odločitev, da mu je dal konkretno podobo
prav četniškega koljača in ne npr. Jacka Razparača, je avtorju verjetno nare-
kovala želja po tematski drznosti. Ker pa je oropal junaka vsakega dramatsko
konfliktnega spopadanja s svojo človeško okolico, to je protiigro, (partizani in
vaščani), spravlja gledalce v mučno situacijo, da iščejo v njem kompletno človeško
osebnost. Gledalec išče v njem komponentne človeške tragike in človeške polnosti.
Tega se je avtor sam zavedal in mu je te komponente prilepil povrhu — kar učinkuje
še bolj mučno, ker iz izkušnje vemo, da četniško koljaštvo ni bilo toliko rezultat
individualnih deformacij značaja, ampak predvsem zločinske in fanatične ideološke
grupacije s povsem jasno določenimi političnimi cilji.
Režijska realizacija povsem ustreza dramaturški koncepciji: ker scenarij ne obrav-
nava konfliktnih situacij med negativnim junakom in okolico, ampak le njegov
splošni zločinsko samotarski lik, je celotna režija ubrana na poudarke njegovega
patološkega stanja. Funkcija človeškega okolja je zreducirana na minimum, preva-
lentna je igra Mije Aleksiča in popolnoma baladeskna scenografija in zvočna kulisa.
Pomanjkanje realnih medčloveških odnosov in napetosti nadomešča z utrudljivim
vztrajanjem na grozljivih, presenetljivih detajlnih scenah.
Film Človek iz hrastovega gozda je velika ambiciozna pomota.
Ne joči Peter je druga stran medalje obravnavanja tem iz NOB. Filmov, ki se
lotevajo takšne teme, je naša doslejšnja proizvodnja polna, in mnogi med njimi so
dokaz, da se jih lotevamo vse preveč lahkotno ali celo konjukturistično. Kakor da
bi ta tema, obravnavana konvencionalno, že sama po sebi zagotavljala idejno čistost
in dober sprejem pri družbenih forumih.
NOB je edinstven dogodek v naši zgodovini in kot tak je neodtujljiv, stalno pričujoč
del naše zavesti tako po izkustvu kakor po izročilu in vzgoji. Je integralen del naše
lastne kontinuitete, na katerega smo intimno navezani. V naši predstavi je to ob-
dobje, ko se je intenzivnost medčloveških odnosov zaostrila do maksimuma in ko
je bila usoda nas vseh odvisna od pravilne, času in razmeram ustrezne anga-
žiranosti.
Jugoslovanski film je doslej vse preveč izrabljal zunanji akcijski okvir tega obdobja,
ni pa bil sposoben ali se ni bil voljan ukvarjati s tistimi posebnimi človeškimi vzgibi
tega gibanja, katerih sintetična celota je šele omogočila splošnost gibanja. Ukvarjal
se je torej z zunanjo podobo človeka v zgodovini, ne pa s konfliktnim odnosom člo-
vek-zgodovina in z dilemo, ki so jo tvorile zahteve zgodovine na eni in odnos do
zasebne eksistence na drugi strani. Kajti šele tako koncipiranje teme postavlja
današnjega gledalca v angažirano situacijo, po drugi strani pa zgodovino samo v
današnjo situacijo.
Ni kaj dosti reči proti tistim filmom iz NOB, ki so preproste obnovitve znanih
važnejših vojnih dogodkov. Sprejemamo jih lahko kot nekakšno informacijo ali
učila, čeprav sem prepričan, da resnični filmski ustvarjalec lahko tudi takšno pred-
logo dvigne na višjo raven. Vsakršno pomanjkanje ustvarjalnega in odgovornega
odnosa do teme, ki je kolektivna last nas vseh, pa predstavljajo filmi, ki jim je
NOB le nfirmativni okvir za žanre, kot so thriller, avanturistični žanr ali sentimen-
talno humanistični žanr.
854
v ta zadnji žanr žal spada Stigličev Ne joči Peter. V mislih imam tisti razvodeneli ^
avtorski odnos do človeške eksistence, ki vsili kakšno človeško kvaliteto kot abso- 1
lutno dobro, sočutja in simpatij vredno in ji pomaga, da zlahka preskoči vse zapreke 1
do pričakovanega cilja. V obravnavanem filmu je to načelo — ljubezen do nedolžnih j
otrok. Otrokova nepokvarjenost omogoči, da se celo grda vojna spremeni v nedeljski
lovski izlet, tako Nemci kot partizani postanejo v filmu le bolj in manj dobri strici.
Ce so hoteli avtorji ustvariti hudomušno komedijo, je niso ustvarili. Komaj da -,
comedie larmoyante. Pa tudi ta zahteva več aktivnega dramskega dogajanja, kot i
nam ga nudi ta film. In ker tega dogajanja ni, ostane kot edino »akcijsko gibalo« ..
minerjevo »osveščanje« v smislu prebujajoče se ljubezni do otrok. V skladu s tem ]
se odvija film po nizu neverjetnih, a srečnih naključij, značilnih za pustolovske ;
romane. Kako je lahko tak razvodeneli odnos do tako zahtevne teme nevaren, naj i
pokaže le ena nadrobnost: v prizoru, ko Sugman v krčmi izigra Nemce, ostane v gle- ;
dalcih mučen občutek, da bodo Nemci starega deda ubili, medtem ko bodo otroci in ;
strici partizani veseli pohajkovali naprej proti osvobojenemu ozemlju.
Režijska realizacija je kar najbolj konvencionalna in pač dokazuje osnovno obviado-
vanje filmske tehnike. Nekaj posrečenih insertov tega vtisa nikakor ne more izbolj- i
sati. Za Stiglica pomeni ta film po spretno napravljeni, nostalgično hudomušni humo- j
reski Tistega lepega dne resen polom. i
Se .ena značilna pripomba. Dejstvo, da film skrajno poenostavlja medčloveške j
odnose, da je popolnoma nezahteven in da gradi na otroški igri, še nikakor ne more j
biti razlog, da bi ga smeli imenovati za mladinski film, še celo pa ne za mladini '
primeren film.
Ker je film dobil festivalske nagrade, se je bati, da bi postal precedens v slovenski \
kinematografiji. j
Službeni položaj j
Po lanskem prodoru Bauerjevega filma Iz oči v oči smo mnogi pričakovali, da bo j
sledeča filmska produkcija poprijela to obetajočo temo in jo še poglobila. To je tema, j
ki zahteva drznih, miselno nekonvencionalnih ustvarjalcev, obenem pa konkretne
angažiranosti sredi naše vsakdanjosti. Tema, ki postavlja avtorja pred dokajšnje
tveganje, saj se ne ukvarja z dokončanimi odnosi, ampak s svojim tipičnim opazo-
vanjem sam sodeluje v kreiranju vsakdanje prakse. i
Hadžičev film, pri katerem sodeluje i kot režiser i kot scenarist, pomeni v primerjavi ;
z Bauerjevim delom velik in obžalovanja vreden korak nazaj. To ni film, ki bi j
gledalca postopoma konfrontiral s posameznimi in skupnimi konfliktnimi situacijami, 1
ni film, ki bi odkrival posamezne značaje in silil gledalce k dodatnemu odkrivanju.
Namesto spopada realno diferenciranih družbenih teženj, kakor jih pogojuje inten- '
zivni razvoj naše vsakdanjosti, nam servira mitologiziran spopad dveh vnaprej j
opredeljenih, zelo poenostavljenih silnic. |
Gre za osnovni nesporazum o obravnavanju sodobne družbene tematike. Brž ko jo ]
obravnavamo iz izvenčasovne prespektive in jo imamo za tok, ki že uhaja v pre- .
teklost, se odrečemo njeni konkretni angažiranosti in jo zato fabuliramo po splošnih ■
moralično antinomičnih načelih dobrega in zlega. S tem pa to ni več sodobna ;
tema, ampak poučna basen, ki uporablja dogodke iz vsakdanjega življenja. Akterji j
855 i
so oropani človeške polnokrvnosti in vsestranskosti svojih realnih družbenih teženj.
Namesto da bi ustre/.nost ali neustreznost njihovega delovanja odsevala šele iz spo-
padov njihovih subjektivnih in objektivnih akcij, ki so pogojene tako zasebno kot
družbeno, posebno in splošno, in katerih izvid je v končni konskovenci odvisen
celo od gledalca pred platnom — pa so že vnaprej determinirani kot pozitivni in
negativni in jo v malodramatskcm okviru izid tega navideznega spopada vnaprej
znan in jasen. S tem pa tudi izgubijo svojo verjetnost in postanejo tip. Gledalec
ne more kritično sodoživljati, marveč je poenostavljen na raven najpreprostejših
čustvenih identifikacij.
Film je dokaz, da tema o pereči družbeni problematiki ne trpi deklarativnega kon-
vencionalno melodramatskega obravnavanja; takoj se sprevrže v sila dolgočasno
reportažo z vsiljivim moralnim naukom. Filmski trak postane samo sredstvo zapisa —
od sredstva izraza ne ostane nič. Aktualna družbena problematika spet čaka na
filmskega oblikovalca, ki bi je ne opisoval, marveč bi v njej živel.
Izdajalec
Ta film beograjskih amaterjev pomeni odkritje festivala in z njim bo moral jugo-
slovanski film v bodoče računati. Ne v smislu zgledovanja, ampak v smislu sinte-
tične vključitve tega filma v doslednejše ustvarjalne dosežke drugih (maloštevilnih)
avtorjev.
Od vseh festivalskih filmov jc to edino umetniško filmsko delo. Ni na filmski trak
posneta zgodba, ampak organska celota vseh konstitutivnih delov, ki ustvarja spe-
cifično, filmsko strukturo. Zaradi izbora tematike se vsiljuje primerjava s Človekom
iz hrastovega gozda. A ne le. da sccnarijska osnova za razliko od omenjenega filma
ustreza načelom dramatske dramaturgije — film je sintetično tako enovit, da lahko
govorimo le o dramaturgiji celotne filmske realizacije.
Za film je značilna nekakšna hladnost, neprizadetost v odnosu do dogodkov. Kot
bi kamera povsem ravnodušno beležila niz najbolj pretresljivih akcij. Vendar pa
je ta hladnost le navidezna. Je element stila. Gledalcu ne dopušča emocionalnih
evokacij, ampak ga sili v neprestano sintetiziranje materiala in v neprestano pri-
merjanje z morebitno lastno izkušnjo. Priče smo anatomiji izdajstva, anatomiji
karakterne neadekvatnosti junaka za neko zgodovinsko funkcijo. Njegova postav-
Ijenost v specifično okofje, kakor ga določajo subjektivne, karakterne okoliščine in
objektivne, neobičajno intenzivirane zahteve določene izjemne družbene situacije,
so po neizbežni logiki odvija v stalni korespondenci med junakovo privatno in druž-
beno funkcijo, med junakovo karakterno nemočjo in družbenimi zahtevami.
Film je uspel predvsem pri rešitvi, kako nefabulativno prikazati junakovo neustrez-
nost za revolucionarja (kmalu nam postane jasno, da mu manjka odnos do revolucije
kot družbeno nujnega gibanja in da se zato giblje v sferi privatnega avanturizma —
torej se tudi ni pripravljen soočiti s posledicami svojega ravnanja). V mislih imam
junakov neprenchni beg pred kamero. To je beg človeka, ki ni prepričan vase,
ker mu manjka družbene dimenzije. Pri domiselni sekvenci pred aretacijo se mu
zdi, da ga preganja ves Beograd, še preden mu hoče kdo kaj zalega. Sekvenca jc
filmsko odlično rešena in ima za realno posledico, da je pri kasnejši pravi aretaciji
junak pov.sem nemočen, saj se jc dal psihično ujeti že pred tem, V spletu realnih
in irealnih kombinacij, ki slede potem, ko postane izdajalec, se nadaljuje trenje
856
med privatno in družbeno funkcijo. Ker je zapravil družbeno funkcijo, si skuša
ohraniti vsaj privatno s tem, da fizično uničuje svoje prejšnje družbeno okolje. Hotel
bi biti prejšnji in zdajšnji človek (uspeli prizor, ko v spremstvu agentov vidi svo-
jega prejšnjega samega sebe, kako lovi ravnotežje po ograji terase).
Ker pa taka ločitev ni mogoča, postaja meja med njegovim realnim in irealnim
bivanjem vse bolj zabrisana. Konsekventno svojemu filmskemu izrazu ustvarjalci
niso poskušali fiksirati te meje s kakršnimkoli doslej znanim konvencionalnim
sredstvom. Zaradi tega nekonvencionalnega prijema se zdi verjetno in nujno, da
pomeni junakovo streljanje bivših tovarišev uničevanje prejšnjega dela svoje oseb-
nosti in torej podzavestno streljanje v samega sebe.
S pomočjo odlične Petkovičeve kamere je uspel režiser ves razvoj dogodkov pri-
kazati na način, ki je enak filmskemu eseju: to je filmsko razmišljanje o družbeni
usodi neke osebnosti. Kamera ne beleži režiserjevega opisovanja junaka, ampak
njegove odnose do junaka. Kako zelo je pri filmskem ustvarjanju potrebna popolna
homogenost vseh ustvarjalcev in popolna jasnost o estetsko idejnih hotenjih, je
dokaz ista Petkovičeva kamera v filmu Lito vilovito: tu ni pokazala nič več razen
solidnega obrtniškega znanja.
Dejstvo, da ni festivalska žirija filma niti omenila, lahko njegovi ustvarjalci ob
konkurenci nagrajenih filmov in kriteriju žirije vzamejo celo kot svojevrstno pri-
znanje.
Intelektualistična kriza v jugoslovanski
kinematografiji
Branke Somen
Tudi letošnji festival jugoslovanskega filma v Pulju je dokazal, da naša nacionalna
kinematografija še vedno ni sposobna v celoti zagovarjati svojega najširšega komu-
nikacijskega, družbeno-etičnegu in družbeno-političnega poslanstva, deklariranega
pri nas javno kot amfibijski organ, ki ima svoje izhodiščne korenine zakopane v
ustvarjalno-ideološki glini umetnosti in v profitnem pesku industrijskega utili-
tarizma.
Ker film kot umetnost ni nikjer deklariran v skladu z razvojem in potrebami našega
časa. je razumljivo, da fenomen filma kot samostojna, nova in celovita umetnost
cirkulira le med filmskimi entuziasti, ki pa so pri nas še vedno izobčeni iz filmske
proizvodnje in delavskega samoupravljanja ter več ali manj v akontacijsko-najem-
niški službi pri delodajalcu — filmskemu podjetju za snemanje domačih in tujih
filmov — oziroma: film je za mnoge drugorazredne soustvarjalce filma kot indu-
strijskega blaga, namenjenega široki potrošnji in kdaj pa kdaj tudi izvozu, le ne-
kakšna konfekcija, ki jo je ustvarjalna dialektika naše družbe že v tolikšni meri
prehitela, da so konfekcijske mere nekaterih miselnih vrednot že popolnoma ne-
ustrezne, njen smiselni, vsebinski in oblikovni kroj pa povsem zastarel. (Tako je
film čedalje bolj podoben nogometni žogi, za katero se neugnano podita dve moštvi:
857
filmski ustvarjalci, ki so kondicijsko manj pripravljeni in filmski administratorji,
ki so v večini, publika, razumljivo, navija za oboje, ker preprosto brez filma več ne
more.)
Ne drži trditev, da film ni umetnost, nesmiselna pa je tudi teza, da film ni indu-
strija, da torej film ni niti eno niti drugo, marveč bolj ali manj posrečena sinteza
umetnosti, administracije, organizacije in materialne baze. Privrženci te trditve
imajo le deloma prav. V zadnjem času se je pokazalo (na Češkoslovaškem, v film-
skem gibanju pod naslovom New American Film), da nastajajo uspešne filmske
stvaritve samo tam, kjer je umetniški koncept filma dominanten nad celotnim poj-
mom filmske industrije in proračuna.
Film je predvsem umetnost in šele nato tudi industrija. Filmsko industrijo lahko
postavimo čez noč, za umetnost potrebujemo ljudi.
Iz tega osnovnega in najširšega nesporazuma med filmsko umetnostjo in filmsko
industrijo, so nastali sčasoma še vsi drugi nesporazumi, ki čedalje bolj zaostrujejo
problematiko domačega filma in njegovo proizvodnjo. Razumljivo je, da to ovira
napredek.
1.
Jugoslovanska kinematografija ni v tolikšni meri včerajšnja, da bi ji lahko v ana-
lizirajočem kritičnem srečanju oproščali brutalne ideološke spodrsljaje in jo raz-
vajali: za sabo ima dvesto celovečernih izpovednih del in če primerjamo našo pro-
dukcijo s kakšno drugo nacionalno kinematografijo po vojni, na primer s poljsko,
ki je prav letos posnela svoj dvestoti umetniški film — potem smo v komparaciji
kaj hitro razoroženi in brez moči: primerjava poljske kinematografije, pa čeprav je
»poljska filmska šola« trenutno v iskanju sodobnega filmskega izraza in vsebine, v
izpovedni krizi, z našo kinematografijo in našimi uspehi na mednarodnih filmskih
srečanjih — je nevzdržna.
Res je: na tujih mednarodnih filmskih festivalih smo pobrali več nagrad in pri-
znanj, a med nagrajenci pretehtajo ustvarjalci risank (Dušan Vukotič) in režiserji
dokumentarnih in otroških filmov. Naš igrani film je v primerjavi z umetniškimi
dosežki, izpovedno silo in vsebinsko obravnavo, še vedno drugorazreden, polafir-
miran in za tuje interesente nezanimiv. Zgovorna je strokovna ocena naše kine-
matografije v nekaterih vzhodno-evropskih filmskih časopisih, ki nas karakterizira
kot filmsko velesilo v izdelavi standardnih partizanskih filmov ter kot idealno de-
želo za snemanje koprodukcijskih profitnih filmskih limonad in »konjskih oper«.
Zal je v tej suhoparni kritični diagnozi zrno resnice. Vse do danes smo delali iz
partizanščine filmski epos in mit, pri čemer so režiserji uporabljali statiste zgolj kot
sredstvo za izpopolnjevanje filmskih kadrov, ker bi lahko v nasprotnem primeru
gledali filme brez junakov in brez akcije. Nekaj častnih izjem v plejadi dvesto
filmskih del in več sto tisoč metrov filmskega traku te trditve ne demantira.
Danes bi nam že moralo biti jasno, da jo kvalitativna razlika med partizanskim fil-
mom in filmom s partizansko tematiko. Madžarski filmolog Bela Balazs je v svoji
knjigi FILMKULTURA v poglavju o vojnih filmih napisal med drugim, da ga v voj-
nih filmih ne zanima tisoče drobnih dejanj kot na primer mesta v plamenih ali hru-
menje letal, torej gledališče, fotografirano v smislu programskega, kakor vam drago',
marveč ga zanima fo, kar je v vojnem filmu gotovo najbolj privlačno — fiziogno-
mija človeka, do katerega ima samo filmska kamera najbolj neposreden dostop.
858
Lani, na mednarodnem filmskem festivalu v Moskvi, so kar trije filmi dobili enako-
vredna priznanja; japonski film Izgubljeno dekle, češkoslovaški Smrt se imenuje
Engelchen in jugoslovanski film Kozara. Pri nas smo videli zadnja dva filma in
primerjava med njunima režiserskima pristopoma k filmski tvarini bi bila lahko
šolski primer, kako se ustvarjajo pravi, umetniški filmski dokumenti in kdaj je film
le neinventiven prenos določenih akcij iz realnega sveta na celuloidni trak.
Medtem ko ima množica pri Bulajiču svojo zgodovinsko vlogo in nastopa kot glavna
oseba, predstavljajo pri Klosu in Kadarju množico le številni posamezniki, ki vsak
po svoje oblikujejo plastičnost pripovedi ter dajo prav zaradi tega, ker je vsak
posameznik opisan človeško — občutek množičnosti.
Nasproti Bulajičevi črno-beli tehniki risanja človeških značajev, (kjer na primer
zelo moti namerna ignoranca nasprotnega vojaškega tabora, kadar pa režiser že kaže
sovražnega vojaka v akciji, je le-ta predstavljen kot seksualni razvratnež ali brez-
zoba, sadistična kreatura — na primer prizor, ko nemški vojak posiljuje dekle v
žitu, njegov »kamerad« pa se temu na ves glas smeje...) pa potavljata čehoslo-
vaška režiserja vsakega posameznega bojevnika v okvire razumljivih dejanj in tako
človečita odnose med ljudmi — tudi takrat, kadar si v filmskem kadru stojita iz oči
v oči bodisi nemški oficir in njegov bodoči likvidator — slovaški partizan bodisi
domači izdajalec in drugi asdistični likvidator, ki ga kasneje spoznamo kot slabiča
in nesposobnega partizanskega poveljnika. V nasprotju z Bulajičevo epsko zasnovano
Kozaro srečamo v češkoslovaškem filmu Smrt se imenuje Engelchen, vrsto ljudi
(glavnega junaka Pavla, sovjetske vojake, domače izdajalce, slovaške, hribovske
^mete, nemške oficirje, zdravnika, kolaboracioniste, medicinsko sestro-nuno, kmeč-
ko dekle), ki nam vsi od prvega do zadnjega ustvarjajo s svojimi vlogami in dialogi
realen občutek ne samo filmske resničnosti marveč vsakdanje resničnosti, v kateri
se prepričljivo, človeško-etično in človeško patriotsko zrcali vstaja slovaškega ljud-
stva v 1944 letu. V češkoslovaškem filmu so igralci predvsem in samo ljudje, ki so
morali ali obleči nemško uniformo ali seči po uporniški puški in ubijati ljudi v teh
uniformah; a oboji so pripravljeni v hipu odložiti orožje — in celo ubiti lastnega
brata — »samo, da bi se ta prekleta vojna čimprej končala in bi lahko znova postali
ljudje« — kakor je izjavil eden izmed nemških ujetnikov v filmu.
(V Bulajičevi Kozari in v večini naših filmov s partizansko tematiko pa je vse do
danes prevladoval mučen militaristično-etični občutek, da je bil naš človek od nek-
daj bojevnik — kar deloma drži za nekatere jugoslovanske narode, vendar kot
oblika samoohranitve pred stalnimi vojnami, ki so se bile na njihovem ozemlju, —
da je samo partizanski borec in da v času, ko izpolnjuje svojo domovinsko dolžnost
ni zanj nobenega drugega interesa, ne sme misliti na drugo kot na dokončno zmago.
Vsi dobro vemo, da v resnici ni bilo vse čisto tako — vendar pa se naš film in nje-
govi ustvarjalci še vedno izživljajo prav v tej stereotipni črno-beli družbeno ostro
determinirani tehniki, ki se je že popolnoma sprevrgla v uniformirano deklarativ-
nost, kateri se mlajše generacije filmskih gledalcev že začenjajo posmehovati.
Ta stil prikazovanja našega narodnoosvobodilnega boja nedvomno vodi v mistifi-
kacijo najzrelejših let našega družbeno-političnega, duhovnega in narodovega boja
za osamosvojitev.)
Sentimentalni odnos do partizanske tematike pa gotovo samo še veča stihijsko pro-
dukcijo filmskih stvaritev na omenjeno tematiko. Kadar pa se kdaj pa kdaj vendarle
zgodi, da skozi uniformiranost partizanskih dialogov privre na dan drobec humanega,
človeškega odnosa med ljudmi, ki nam v retrospektivi prikazujejo polpretekli čas, se
859 ,
najčešće omenjena filmska sekvenca obmo zopor avtorja in ga razvrednoti kot pol-
ustvarjalca in režiserja, ki preprosto ni bil kos moralnemu, filozofskemu konceptu
tvarine, ki jo je nameraval samo zato, ker je partizanski film po naših filmskih kri-
terih, samo gola akcija — akcijsko tudi izp>eljati na filmskem traku.
Danes že do nadrobnosti natančno vemo, kaj je filmski medij in kaj vse lahko film
kot vzgojno, politično in najbolj komunikativno sredstvo izpoveduje. Zato si želimo
umetniško sočnih scenarijev in kreativno precizno determiniranih filmskih stvaritev.
Želimo si filmov, a v najboljšem primeru dobivamo le filmske osnutke, ideje. Večino
filmskih tem smo pokvarili, še več jih najbrž ne bomo nikoli realizirali. Resnica za
filmske ustvarjalce in filmsko umetnost je namreč dokaj kruta: pokončnost kine-
matografije je le deklarativna, neuresničljiva.
Dokaz za to je bil letošnji festival jugoslovanskega filma. In concreto: stališče uradne
filmske žirije do umetniških stvaritev na festivalu.
2. i
Minuli filmski festival ni dal niti v celoti niti v posameznostih kompletne, osveščene ;
filmske stvaritve, zato so upravičena retorična vprašanja, s kakšnim namenom de- ]
lamo domače filme, komu so namenjeni ter zakaj jih financiramo in saniramo?!
Ali je naš film ros samo sredstvo za množično zabavo z limonadnim okusom ali pa \
ima za cilj umetno inkubacijo filmov zaradi filmov brez želenih problemov oziroma,]
z lažno problematiko?! ;
Večina posnetih filmov daje namreč za tako trditev vidna dokazila. |
Pobližnji pogled na ncproblematiko in psevdoproblematiko jugoslovanske kincmato- ;
grafije nam bo morda odkril vire ustvarjalne impotentnosti, prakticističncga kom- j
promisarstva in slepega, narcisoidnega spogledovanja s samim seboj kot namišljenim \
filmskim genijem. i
Letošnja proizvodnja domačih, celovečernih filmskih stvaritev je pokazala tehnično- '
kinetično solidno in organizacijsko raven, a popoln idejni padec. ;
Se pred nekaj leti smo lahko na široko razpravljali o napakah posameznih filmov, ki i
so bile predvsem tehničnega značaja, avtorji so jih imeli na vesti zaradi neizdelanih j
režijskih konceptov, nepoznavanja filmskega jezika, zaradi negotove, labilne, na- ;
breklo-alegorične in simbolične montaže, zaradi naglice snemanja, slabe filmske orga- '
nizacije in tako naprej. ;
Danes naši režiserji — približno petdeset afirmiranih in celo nekaj debutantov — že.
korektno obvladajo filmsko gramatiko; drznost, s katero se lotevajo specifično film- I
ske problematike (Vladan Slijepčevič, Stvari, kot so), je pohvalna ali celo zavidanja ;
vredna (Kokan Rakonjac, Izdajalec). A kot antipod izrazni univerzalnosti je zdaj ;
tembolj očitno zašepala na obe nogi — kriza ustvarjalnega duha. Polnokrvni izpo- :
vednosti kako tretirati življenje, več ne more kljubovati in stati enakopravno na i
strani razumsko in idejno popolnoma osiromašen kaj izpovedovati. Zaradi gramatičnei
čistosti, čvrstosti in univerzalnosti filmske kamere — čeprav je še nemogoče govoriti i
o kakršnem koli specifičnem jugoslovanskem filmskem izrazu! — je kriza duha, s,
katero so se predstavili letošnji festivalski režiserji, tem večja, tembolj opazna in]
zaskrbljujoča. ;
-i
UGO
Kreativno izpovedne padce plus deformirane oblike filmskega mišljenja lahko brez-
pogojno pripišemo filmom Stvari, kot so (Vladan Slijepčević), Svitanje (Nikola Tan-
hofer). Pot okrog sveta (Soja Jovanović), Narodni poslanec (Stole Janković), Lito
vilovito (Obrad Gluščević) in Marš na Drino (2ika Mitrović).
Zaradi idejno-filozofske špekulativnosti, didaktičnega ali psevdohumanističnega ob-
ravnavanja zdajšnje in polpretekle dobe, so pogojne, a krepke idejne padce doživeli
filmi Službeni položaj (Fadil Hadžič), Ne joči, Peter (France Stiglic), Vrtinec (Haj-
rudin Kravec, Gojko Sipovec), Človek iz hrastovega gozda (Mica Popovič) in Izda-
jalec (Kokan Rakonjec).
Poskus Viadana Slijepčevića pokazati s pomočjo filmske ankete, ki po smiselnem
konceptu bolj nagiba k novinarski reportaži — čas po poroki — v evropski kinema-
tografiji ni nov. Princip kino-očesa je v svet filmske naracije uvedel že filmski pro-
stozidar Dziga Vertov, pred nekaj leti pa so francoski režiserji (Rush, Marker) ter
italijanski (predvsem televizijski) režiserji dobesedno uveljavili v svojih filmskih za-
pisih, tako imenovani film verite in njegove inačice: film-crayon, film-anketa in
film-reportage.
Kamera-oko je pri Slijepčeviču le metafora v obrtniško-tehničnem smislu; kot režiser
in scenarist filma se je v zanosnem iskanju lastne filmske interpretacije izgubil v
gradivu do tolikšne mere, da ni bil več sposoben razumsko, avtorsko dojemati odgo-
vorov anketirancev na tematiko ljubezenske in zakonske zvestobe oziroma nezve-
stobe, zaradi česar je v filmu ostala anketa na ravni nesociološke infiltracije: anke-
tiranci dajejo namreč poleg iskrenih in poliskrenih izjav še nesmiselne, oportune in
celo nehumane replike.
Režiser je sicer doumel, da je film v svoji karakteristični osnovi gibanje, a kot
ustvarjalcu mu je zmanjkalo moči, da bi se s kamero (najbrž se samo s kamero niti
ni možnol) dokopal do človekovih misli (kar je med drugim proklamiral v svojih na-
pisanih tezah Dziga Vertov) ter je zato ostal — ker ni dialektično, v gibanju tudi
mislil, marveč samo snemal — na metafizični ravni spoznanj o sodobni jugoslovanski
ženi in možu.
Svitanje (Nikola Tanhofer) preseneča po prazni, larpurlartistični montažni metodi.
To je jalov poskus vnesti v fabulo ljubezenskega trikotnika kakršno koli četrto di-
menzijo, čeprav bi režiser to najbrž lahko dosegel, če bi ostal zvest svojemu film-
skemu času in družbi. Zato pa je skozi »moško« nerazumevanje dveh železničarjev
zaradi ženske, skušal orisati neko namišljeno družbo, a da bi zadostil nekakšnemu
otrplemu socialističnemu realizmu, je železničarjem postavil v nasprotje šoferje
tovornjakov: in tako smo dobili spopad dveh enako močnih predstavnikov ene in iste
družbe! Sicer pa režiserju niti ni šlo za človeške konflikte med ljudmi: kar zadeva
vsebino, ni povedal ničesar novega, še manj svojega, saj se je pri montaži zgledoval
pri sicer dobrem učitelju (Godard!), a je nesmiselno in nefunkcionalno prepisal
posamezne scene.
Svitanje je nesprejemljivo filmsko delo, ki v širšem kontekstu ne pomeni samo po-
polnega avtorjevega ustvarjalnega in intelektualnega padca, marveč razkrinkava in
meče temne sence brezpredmetne filmske politike tudi na določene proizvodne hiše.
Pot okrog sveta (Soja Jovanović) in Narodni poslanec (Stole Janković) sta ponesre-
čena poskusa prepesniti komediografsko dediščino Branislava Nušiča v filmski jezik.«
Soja Jovanovičeva je zopet naredila osladni vodvilj in osiromašila Nušiča za toliko,
kolikor mu je potem Dušan Vukotić z izrisanimi inserti delno povrnil žlahtnost. Film
861
je razbit v neliakšna operetska dejanja, z dokaj slabotno, brez mere in posluha za
svetovljansko Nušičovo posmehljivost izbrano filmsko ekipo in z sicer spretno režij-
sko roko, ki pa ni peljala nikamor, razen do konca filma.
Stole Janković je imel pri ekranizaciji Narodnega poslanca večje ustvarjalne preten-
zije, a kar je v filmu čutiti kot veliko, je le režiserjevo spoštovanje do zajedljivega
opisovalca in satirika moralne, politične razvratnosti svojega časa. Janković je najbrž
kje v podzavesti čutil, da merijo satirikove osti v etične, moralne in politične pro-
bleme srbske družbe med obema vojnama, zato je Nušiču po nesreči odvzel osnovne
elemente smeha in tako film osiromašil sočnosti, jedmatosti in spoštljivosti do te
mere, da film preprosto ni primeren za gledanje.
Lito vilovito (Ograd Gluščevič) je turistična reklama za naše morje, konkretno za
Hvar. Na reklamnem, filmskem plakatu ne manjka niti sonce in dalmatinsko morje
niti tujih turistk in dalmatinskega dialekta, položenega na jezik širokoplečim fantom
s počitniško zaposlitvijo: zabavati tuje turistke. Film je vsekakor dolg jugoslovan-
skemu filmskemu komercializmu in to je tudi njegova edina pretenzija in odlika.
Kaže, da pri nas niso nobeni, niti turistični problemi, fotogenični.
Marš na Drino (2ika Mitrovič) je predvsem dolgovezen film, ki naj bi bil zgrajen na
podlagi priljubljene koračnico Binickega in zgodovinske bitke pri Ceru 1914 leta, v
resnici pa je v filmu le iztočnica zvočna in sočna srbska kletvica. Zika Mitrovič je
vztrajen pristaš filmskih žanrov; žanrski film pa je danes že enostransko, pomanj-
kljivo tretiranje življenja s tiste strani, ki je bolj hrapava ali polirana, da lahko ani-
mira in pritegne gledalca, ne da bi moral le-ta med filmom posebno pozorno sprem-
ljati tekst in zgodbo. Film, ki je narejen žanrsko — torej enosmerno — se že vnaprej
odreka globlji, celoviti analizi vsestransko dialektičnih dogajanj, ki se jih loteva in
je tako a priori enostransko enotezen.
Za vse omenjene filme je skupen programski odmik od naših družbeno etičnih, mo-
ralnih, političnih dogodkov in dogajanj: to je beg v osebnostno poigravanje z lastnim,
malomeščanskim svetom, ograjenim z visokim plotom komformizma, da ne bi, do
njega, ustvarjalca našega časa, prodrle tisočere vsakdanjosti našega življenja s svo-
jimi resničnimi, neizmišljenimi problemi.
Diogeni v sodih so pri nas priviligirani umetniki: ugotovljeno je namreč, da niso
škodljivi niti sebi niti družbi. Vprašanje je le, ali so, in komu koristni?!
3.
Uradna žirija letošnjega filmskega festivala v Pulju je priznala za najboljši film leta
Službeni položaj režiserja Fadila Hadžiča. Imenovani zagrebški režiser je vnesel v
zgodovino jugoslovanske kinematografije šablonsko posnemanje tistih uspešnih film-
skih delavcev, ki so že pred njim posneli bodisi velikopotezne filmske načrte bodisi
pereče družbeno-angažirane probleme. (Potem ko je Bujalič posnel Kozaro, se je
Hadžič lotil Desanta na Drvar, ko je Bauer po dolgih pripravah spravil na filmsko
platno odprt partijski sestanek — Iz oči v oči! — je Hadžič predstavil v Službenem
položaju delavsko samoupravljanje.)
Obe Hadžičevi filmski stvaritvi krepko zaostajata za deli, po katerih se je zgledoval.
Avtorjeva nesposobnost, da bi se lotil vsaj v okviru domačega filma originalne teme,
se očita tudi v režiserjevem ustvarjalnem temperamentu in konceptu. Zaradi izpo-
vedne nemoči, predvsem pa zaradi prakticističnih razlogov, je Hadžič v Službenem ■.
862
položaju poenostavil družbena presnavljanja v okviru delavskega kolektiva. V enem
samem človeku — mladem intelektualcu, ki je, mimogrede povedano, vseeno produkt
naših, povojnih šolskih, političnih in etičnih norm in reform! — je našel kompletnega
krivca, ki ga razkrinka predsednica delavskega sveta, šofer pa z udarcem pod brado
obračuna z njim, korupcionistom, nopartijcem, amoralnežem etc., kot predstavnik
zdravega »delavskega razreda«. Da je ta recept — v eni osebi nagomiljene osrednje
slabosti določenega družbenega reda — režiserja Hadžiča za prikazovanje in likvidi-
ranje konkretnih nepravilnosti v konkretnih podjetjih, popolnoma deplasirana poli-
tična deformacija, je bilo na festivalu skoraj vsem jasno, le uradni filmski žiriji ne.
Najbrž so tudi posamezni člani omenjene ž'rije pripravljeni na enak ali podoben
način reševati v prihodnje kategorizirane probleme naše stvarnosti, kakor tudi odnose
med njimi.
Hadžičev odnos do časa, ki ga je ilustriral v črno-belem dodatku svoje ideološke
kratkovidnosti — žali duha časa, o katerem govori. Ker ga ni niti opeval niti kri-
tiziral, kvečjemu dobrikal se mu je, je Hadžičevo filmsko delo zaradi svojega nepo-
štenega pristopa k življenjski materiji, če že ne škodljivo, pa v naši kinematografiji
vsaj popolnoma odveč.
Ne joči, Peter režiserja Franceta Stiglica odkriva Hadžiču podobno politično konjuk-
turo. Vtem, ko si Hadžič sposoja od svojih kolegov-režiserjev filmsko tematiko, si naš
i-ežiser sposoja afirmirane filmske igridce, ki so_ leto dni prej v puljski areni poželi
pi-izmanja, misleč, da bo z njimi povzdignil umetniške stvaritve do potrošnikov, ki
bodo filme spoznali za popularne in komercialne. (Po uspehu Duše Počkajeve v Hlad-
nikovem filmu Ples v dežju je Stiglic angažiral igralko v svojem filmu Tistega lepega
dno. Po uspehu Majde Potokarjeve v Pretnarjevih Samorastnikih, smo videli Majdo
v filmu Ne joči. Peter. Žal sta obe igralski kreaciji korak nazaj v kratkotrajni filmski
karieri obeh, sicer eminentnih gledaliških igralk. Mar po režiserjevi krivdi?!)
Ne joči, Peter je mimo vsega, kar je bilo o filmu že povedanega na drugih mestih,
še film o dobrih ljudeh. Med dobre ljudi so se tokrat pomešali tudi nemški vojaki.
Vsekakor je to di-uga filmsko-interpretacijska skrajnost pri zavzemanju umetniških
in političnih stališč do predstavnikov sovražnih vojska v minuli vojni. Ta, nova in
neverjetno naivna dimenzija obravnavanja vojnih dogodkov na relaciji Nemci-parti-
zani, je prav tako kot Bulajičeva, če ne še bolj, dokaz avtorjevih neobjektivnih stališč,
kako ne dati stvarem in ljudem v filmskih dimenzijah njihovih pravih imen.
To samovšečno interpretiranje zgodovinskih dejstev izpod rok filmskih delavcev pa
naša družba ne le da tolerira, marveč celo nagrajuje in priporoča mladim gledalcem
kot filmsko delo izjemnih umetniških, vzgojno-pedagoških vrednot!
V naši kinematografiji je dobil azil tudi psevdohumanizem!
Vrtinec Hajrudina Krvavca in Gojka Sipovca je stereotipno debutantsko delo, ki se
v interpretaciji premočno oklepa literarne predloge ter se v nobeni izmed treh zgodb
ne upa izrazno osamosvojiti v smislu filmsko-govomega jezika.
Edina filma, ki sta prinesla na festival čistokrvno, filmsko-izrazno kvaliteto, sta bila
filma Miče Popoviča Človek iz hrastovega gozda in Kokana Rakonjca Izdajalec. Oba
filma, predvsem pa Človek iz hrastovega gozda, namerno odstopata od resničnega
prikazovanja stvari, ker bi jima bila pri ustvarjalni interpretaciji čisto subjektivne
vizije sveta prava, objektivna resnica le v napoto.
Oba režiserja je kot že ofirmirana ustvarjalca (prvi je akademski slikar, drugi ama-
tersko-profesionalno filmski entuziast) pasioniral predvsem problem smrti.
863
Mica Popović nam je v svojem filmu predstavil četnika-klavca kot človeka-zver ter :
skušal njegova početja skozi strogo subjektivistično obračunavanje s preteklostjo, ;
opravičiti. To je storil s tezo, da je v še tako veliki zveri in ubijalcu nekaj človeškega, i
Zal je skušal pri tem očlovečiti in humanizirati klavca Maksima prav skozi akte :
klanja in tihe ljubezni do partizanske konspiratorke — namesto, da bi ga skušal '
razvrednotiti kot človeka. Pri tem je režiser zaigral še na čustveno-sentimentalni !
adut osamljenosti: le-ta je kot izhodiščni rudiment za filozofsko plat filma pričaran 5
s tolikšno slikarsko-fantazijsko grozo, da kaj podobnega v naših filmih še nismo ¡
videli.
Da je prav tako imenovana subjektivna interpretacija nekaterih nacionalnih, še vedno
bolečih vojnih ekscesov, preenostranska in nekompletna izpoved, je prav film Miče ;
Popoviča v polni meri dokazal. Kakor drugi filmi, je tudi ta še vedno zelo daleč od j
objektivnega podajanja resnice v okviru neke določene filmske stvaritve.
Z jasnejšim režijskim konceptom se je predstavil Kokan Rakonjac v svojem Izda-
jalcu. Mladega beograjskega režiserja zanima predvsem psihično stanje človeka po
tem, ko je postal izdajalec. Strah pred konkretno smrtjo zamenja strah pred ab- |
straktno smrtjo. Ta drugi strah je lahko usodnejši od prvega, saj pomeni abstraktna '
smrt duhovno smrt, izgubljanje občutka osebnosti. Na tem psihološko-filozofskem !
imenovalcu je Rakonjac izdelal svoj prvi samostojni film z odlikami resničnega !
filmskega zanesenjaka, ki mu je v glavnem uspelo izraziti to, kar je hotel. j
Film Izdajalec je najbolj kompletno filmsko delo festivala: sama analiza filma, ki \
bi jo bil dolžan storiti, pa presega koncept pofestivalskega razmišljanja. 1
Izredno dimenzionirana intelektualistična kriza naših filmskih ustvarjalcev, njihov I
beg v dobro plačano prakticistično kompromisarstvo, izdelovanje filmov v smislu j
gole deklarativnosti, preobremenjenost celuloidnega traku z malomeščanskimi pre-
okupacijami in lažnim humanizmom ter mlačnim sentimentalizmom, stalno in nesa- i
mostojno iskanje za izmišljenim človekom — človeški problem, popolna odsotnosti
posluha za vzgojo filmskega kadra in za forsiranje filmske avantgarde — vse to in \
mnogo drugih, neizrečenih filmskih problemov ustvarja danes vtis, da postaja film |
poleg besede najbolj komunikativno sredstvo za prikrivanje objektivne resnice. I
864
življenjski stroški
Ivo Clonar
V zadnjih letih se je pri nas že močno uveljavila televizija, vsaj po naraščanju
števila televizijskih sprejemnikov, če že ne po programu. Kljub temu, da Slovenija
v Jugoslaviji prednjači, še zdaleč ne dosega tistih držav, kjer so s televizijo pričeli
poprej. Ce primerjamo število televizijskih naročnikov v Sloveniji, ugotovimo, da se
je v zadnjih treh letih desetkrat povečalo, bilo jih je
konec leta 1960 3 440
1961 10 481
1962 22 526
1963 36 845
To povečanje nas mora zanimati zaradi vpliva na življenjske stroške. Velika večina
naročnikov so zasebniki, ki jim televizija poleg veselja ob uživanju programa nudi
še veselje pri odplačevanju obrokov za sprejemnik. To pa je področje, ki nas zanima,
saj spadajo tudi izdatki za nabavo in vzdrževanje televizijskega sprejemnika med
življenjske stroške.
Televizijo smo omenili zaradi tega. ker jo je mogoče v našem primeru uporabiti
kot šolski primer pri upoštevanju življenjskih stroškov. V uvodnem izvajanju smo
omenili stalno ali teoretično listo, ki jo statistika uporablja za izračun življenjskih
stroškov. Izraz »stalna« pri tem ne pomeni, da so predmeti in storitve, ki jih takšna
lista obsega, nespremenljivi, ker bi to ne bilo v skladu z načeli izračunavanja živ-
ljenjskih stroškov. Razumljivo je, da je televizija v sorazmerno kratkem času postala
pomembna postavka v družinskih proračunih, zato nam mora biti razumljivo tudi,
da je treba to postavko izkazati. Pri tem pa bi utegnili naleteti na težave, ki bi bile
tem večje, čim natančnejše bi hoteli te stroške prostorno izkazati.
Za Slovenijo kot celoto bi mogli vse stroške, ki so v zvezi s televizijo in smo jo
uporabili kot primer, zlahka izkazati. Zbrani podatki bi nam omogočali tudi pri-
merjavo z ostalimi republikami. Na primer: število prebivalcev na televizijski spre-
jemnik, letni stroški na prebivalca in podobno. Pri tem pa bi že zašli na področje
povprečij, ki so zadnje čase tako zelo priljubljena — v šalah.
Povrnimo se spet k družinam, ki smo jih uvodoma obravnavali. Kot vemo, so to
družine natanko določenega tipa: od staršev je redno zaposlen le eden, oba otroka
pa sta mladoletna. To so družine, o katerih je statistika pričela že pred deset leti
zbirati nadrobne podatke o vsem, kar je v zvezi z njihovim življenjem in o čemer
smo že razpravljali. V zapisniku teh družin bi našli tudi podatke o stroških za tele-
vizijo, skupaj z vsemi drugimi izdatki in podatki.
Podatke za Slovenijo kot celoto bi torej ugotovili laže, a brez povezave z drugimi
okoliščinami, ki nam jih morejo posredovati le neposredni uporabniki. Ugotovili smo,
863
da je bilo število družin, ki so bile anketirane v Sloveniji, sorazmerno majhno.
Ne glede na to moramo biti prepričani, da bi se pri nekaterih od teh družin pojavili
med izdatki tudi stroški, ki so v zvezi s televizijo. Te stroške bi seveda izkazali
v povprečju, za vse anketirane družine skupaj, ne le za tiste, ki jo imajo. Pri tem pa,
tako kaže, nastopajo pogoste težave pri razumevanju statističnih podatkov.
Vsakdo bi verjel, da je v Sloveniji na primer 1600 tisoč prebivalcev v 460 tisoč
gospodinjstvih. Verjeti, da šteje slovensko gospodinjstvo povprečno tri in pol člana —
je že težko. Kdo je že videl polovico gospodinjskega člana? Prav tako se zdi, da je
težko razumeti, če bi na primer zapisali, da je v minulem letu izdal vsak Slovenec
za nakup televizijskega sprejemnika povprečno tisoč dinarjev. Ker pač še vsak Slo-
venec ni kupoval televizijskega sprejemnika, kot tudi ni vsak Slovenec kupoval
mopeda ali pralnega stroja, na področju življenjskih stroškov ne prikazujemo teh
stroškov v celoti, marveč le v povprečju za mnogo enot skupaj, to pa v sorazmerju
z dejanskimi stroški. To sorazmerje pa more biti v različnih skupinah družin bistveno
različno.
Skratka, ne le za potrebe ugotavljanja življenjskih stroškov, tudi za načrtovanje
perspektivne potrošnje in proučevanje življenjskih navad je treba za dobivanje
najpotrebnejših podatkov pritegniti kot vir posameznike, družine in gospodinjstva.
Ker pa ni mogoče sodelovati z vsemi, anketirajo statistični organi manjše število
posameznikov ali gospodinjstev tako, da je mogoče dobljene podatke čim bolj po-
splošiti in kar najbolj smotrno uporabiti.
Ker je anketa o družinskih proračunih zaključno z letom 1961 prenehala, je nastala
vrzel pri podatkih, ki jih je bilo mogoče iz te ankete črpati. To in pa potrebe po
drugih podatkih so narekovale izvedbo ankete o družinskih proračunih za leto 1963,
ki je bila izvedena v decembru minulega leta. V Sloveniji je bilo anketiranih več
kot 2500 gospodinjstev. Zanimanje za podatke, ki jih bo mogoče povzeti po tej anketi,
je veliko, prav tako pa tudi želje, da bi bili podatki čim prej obdelani In na voljo.
Pri tem nastajajo težave zaradi zapletenosti pri obdelavi. Pričakujemo, da bodo prvi
podatki o tej anketi objavljeni za Jugoslavijo že v juniju, za Slovenijo pa bodo
nadrobnosti znane nekaj pozneje.
Izmed vseh v decembru anketiranih gospodinjstev so bili izločeni vprašalniki, ki so
nanašajo na družine, kakršne so bile predmet ankete v letih 1954—1961, torej štiri-
članske delavske in uslužbenske družine, ki smo jih obravnavali v uvodnem delu.
Ker so za to vrsto družin znani podatki vse do leta 1961, jih bo mogoče uporabiti
za primerjavo. Podatki iz ankete za leto 1963, ki sledijo, se torej nanašajo le na vrsto
družin in so bili povzeti po vprašalnikih še pred dokončno obdelavo.
V anketi za leto 1963 je bilo zajetih vsega 390 nekmečkih gospodinjstev s štirimi
člani. Anketa o družinskih proračunih bi od teh 390 gospodinjstev mogla zajeti 112
družin, to je vse, ki ustrezajo takratnim pogojem, ki smo jih že našteli. V teh 112
gospodinjstvih, ki jih bomo v nadaljevanju obravnavali, gre torej za družine v že
znanem pomenu. Izbrane so bile, ponavljamo, vse od anketiranih družin, ki ustrezajo
danim pogojem.
Ker je bila anketa izvedena po vsej Sloveniji, so tudi družine, ki bodo predmet
našega prikaza, iz vse Slovenije. Medtem ko navajamo število »naših« družin po
okrajih, navajamo tudi višino razpoložljivih sredstev, s katerimi so povprečno razpo-
lagala anketirana gospodinjstva v posameznih okrajih.
866
Podrobnejša razvrstitev drwzin po višini letnih razpoložljivih sredstev nam pokaže, ,
da je od 22 družin, ki so imele v tem letu 1 milijon ali več razpoložljivih sredstev,
17 iz okraja Ljubljana. Nasprotno temu pa je od 23 družin, ki so imele manj kot pol
milijona razpoložljivih sredstev, 12 ali več kot polovica, iz okraja IMaribor.
V zvezi s tem moramo pripomniti, da anketa za leto 1963 ne loči več delavskih ;
in uslužbenskih družin. Ene in druge so sedaj le še družine. Podatke za delavske in za ;
uslužbenske družine smo navajali v uvodnem delu zato, ker nam omogočajo primer- :
javo z našimi družinami, z družinami iz ankete za leto 1963. Povprečje med »de- '
lavsko« in »uslužbensko« družino je podatek za družino. V nadaljnjem izvajanju j
bomo zaradi lažjega razumevanja in boljše primerjave navajali tudi podatke do leta j
1961 le za družine. Ker smo jih iz razpoložljivih podatkov izračunali sami, ne da '
bi uporabili osnovno gradivo, jih bomo navajali zaokroženo. :
Uporabljena sredstva:
Najlaže bomo razumeli »uporabljena sredstva« s primerom. Navajamo strukturo
potrošnje vseh uporabljenih sredstev za družine, ki jih bomo v nadaljnjem obrav-
navali; torej zopet nepriljubljeno statistično povprečje, ki nam je potrebno zaradi
poznejše analize.
Vsa uporabljena sredstva 100
Stanovanje 4,4
Kurjava in razsvetljava 4,5
Pohištvo 7,5
Obleka in obutev 11,8
Prevozna sredstva, promet in PTT storitve 5,2
Higiena, kozmetika 3,9
Izobraževanje, razvedrilo, šport in dopust 7,2
Članarine in družbene obveznosti 1,1
Kajenje 2,7
Hrana v gospodinjstvu 35,6
Pijače v gospodinjstvu 1,5
Hrana in pijače izven gospodinjstva 4,2
Ostali predmeti in storitve 1,8
Izgube in dolgovi 1,4
Varčevanje 4,9
Gospodarski stroški 2,3                          i
867
Vsa uporabljena finančna sredstva so v letu 1963 naše anketirane družine porabile
tako, kot to navaja zgornja struktura. Od vsakih tisoč dinarjev za stanovanje 44, za
kajenje 27 in tako dalje. Seveda — povprečno. Saj so družine, ki ne plačujejo stano-
vanja, kot so tudi družine, ki ne izdajo za kajenje ničesar. Ce si moramo zamisliti,
da so tudi takšne družine vključene v izračun povprečja, moremo nadaljevati in
zgornje postavke dopolniti.
Ce pri zgoraj naštetih uporabljenih sredstvih ne upoštevamo zadnjih treh postavk,
so ostale postavke življenjski stroški po elementih, ki jih prikazujejo statistični
podatki. Podrobneje bomo življenjske stroške obravnavali pozneje.
Vsak izdatek in vsako zmanjšanje finančnih sredstev lahko uvrstimo v eno od
naštetih postavk. Razumljivo je, da se uporabljena sredstva, ki o njih razpravljamo,
skoraj povsem ujemajo z razpoložljivimi sredstvi. Seveda — zopet v povprečju. Dru-
žina sama more pozabiti na dohodek ali izdatek, v seštevku vseh družin pa so razločki
minimalni. Tako na primer ti razločki pri vseh anketiranih družinah v .Jugoslaviji
v času od 1959 do 1961 nobeno leto ne dosežejo 60 dinarjev.
Kakšna pa so bila uporabljena sredstva?
Podatki so naslednji: i
Uporabljena sredstva so se povečala v Sloveniji za dobro polovico, v Jugoslaviji pa
je bilo to povečanje precej manjše. Tudi so bila uporabljena sredstva v Sloveniji vsa
ta leta večja od ustreznega zveznega povprečja in sicer za ,'5,9 in 14 odstotkov.
Uporabljena sredstva so se v Sloveniji od leta 1959 do 1961 povečala za 51 odstotkov,
od 33 500 na 50 800 dinarjev mesečno. Ce bi se v nadaljnjih dveh letih povečala v
enakem razmerju, bi bilo mesečno povprečje 67 800 dinarjev. In v resnici? Dobljeni
podatki za leto 1963 kažejo, da je bilo mesečno povprečje 63 000 din: uporabljena
sredstva se torej v zadnjih dveh letih niso povečala tako kot v prejšnjih dveh letih.
Njih ocena je za 8 odstotkov večja od dejanske višine. Ker pa ni naš namen podrobno
obravnavanje uporabljenih sredstev, ki jih navajamo le zaradi boljšega razumevanja,
prehajamo k nadaljnjemu, podrobnemu obravnavanju.
Življenjski stroški:
Življenjski stroški, kot jih zajema in prikazuje statistika, so bili po svojih skupinah
omenjeni že v prejšnjem poglavju, pri navajanju elementov uporabljenih sredstev.
Ce namreč pri uporabljenih sredstvih v prejšnjem poglavju ne upoštevamo zadnjih
treh naštetih postavk, nam preostanejo življenjski stroški. O življenjskih stroških
ali o indeksu življenjskih stroškov moremo kaj pogosto slišati ali brati. Uvodoma
smo omenili, da izračunavajo statistični organi indeks življenjskih stroškov s pomočjo
863
nekaknega seznama predmetov in storitev, ki so potrebni za življenje. Razumljivo je,
da je takšen seznam za različne tipe družin različen. Ne le to, tudi družine istega
tipa ne živijo enako. Očitek, da statistika prikazuje vse z onim samim povprečjem,
ni utemeljen. Kot statistika, hočemo tudi mi skupno povprečje podrobneje pojasniti
— z nadaljnjimi povprečji.
Preden bi navajali številčne podatke, je potrebno opozoriti, da ne smemo pozabiti na
večanje osebnih prejemkov v zadnjih letih. Naš namen ni, da bi razglabljali o pre-
jemkih, marveč le o življenjskih stroških, za katere pa vemo, da se tudi povečajo,
če se povečajo prejemki. Povečanja življenjskih stroškov bi ob povečanju prejemkov
ne bilo, če bi vsi s povišanimi prejemki varčevali. Sredstev za varčevanje namreč
ne prikazujemo pri življenjskih stroških. To je razumljivo. Ce za sredstva, ki smo
jih prištedili. kupimo na primer pohištvo, se ta akumulirana sredstva pojavijo kot
element življenjskih stroškov. Kot smo ugotovili, so »naše« anketirane družine
začasno prištedile približno vsak dvajseti razpoložljivi dinar. Ne bo pa ta dinar
vplival na življenjske stroške, dokler bo v rezervi, ampak šele takrat, ko bo porab-
ljen. Kjer govorimo v nadaljnjem o življenjskih stroških ali o deležu v primerjavi
z življenjskimi stroški, dolgovi, izgube, štednja in gospodarski stroški niso upošte-
vani. Struktura življenjskih stroškov je zato seveda različna od strukture pri upo-
rabljenih sredstvih, čeprav je večina elementov ista. >
Povprečne mesečne življenjske stroške navajamo zaokroženo in smo jih izračunali \
iz objavljenih podatkov za »delavske« in za »uslužbenske« družine. Tudi nadaljnje i
podatke za leta 1959—1961 bomo objavili enako. |
Pri uporabljenih sredstvih smo omenili, da so bila v Sloveniji za 5, 9 ali 14 odstotkov'
večja od jugoslovanskega povprečja. Po gornjih podatkih ugotovimo, da so bili v istih '
letih življenjski stroški v Sloveniji za 10, 13 in 12 odstotkov večji od povprečnih ■
jugoslovanskih! :
Glede naraščanja življenjskih stroškov v teh letih pa vidimo, da so se v Jugoslaviji ;
povečali za 42, v Sloveniji pa za 45 odstotkov. To povečanje bi mogli uporabiti za
izračun približne ocene življenjskih stroškov še za nadaljnji dve leti. Ce so se živ- j
Ijenjski stroški povečali tudi v nadaljnjih dveh letih za 13 500, bi bilo povprečje !
za Slovenijo 57 500 din mesečno ali 690 tisoč din letno. '
Izredno zanimivo je, da je anketa za leto 1963 dala pri »naših« družinah točno isti |
podatek! Življenjski stroški so se torej povečali tako, kot bi to mogli predvideti zgolj j
s pomočjo povečanja v prejšnjih dveh letih. To ujemanje je seveda slučajno, kljub ■
temu pa zbuja zaupanje v dobljene podatke. .
Obljubili smo pojasniti povprečje s — povprečji. Da bo to pojasnjevanje potekalo
smiselno, moramo z njim pričeti takoj. Vse »naše« anketirane družine so imele v letu
869.;
1963 več kot za 77 milijonov življenjskih stroškov. Iz tega izračunano povprečje
znaša 690 tisoč letno ali 57 500 dinarjev na družino mesečno. Statistika sama venomer
opozarja, da je treba pri uporabljanju povprečij skrajne previdnosti in dodatnih !
podatkov. Kot dodatno pojasnilo smo uporabili razpoložljiva sredstva in glede na :
njih višino razporedili »naše« anketirano družine v naslednje skupine:
Prva in zadnja navedena skupina sta res maloštevilni; njih izločitev kot samostojni j
skupini je narekovalo dejstvo, da bi posebej zajeli družine, ki ne razpolagajo letno ;
niti s stotisoč dinarji na družinskega člana in pa družine, ki razpolagajo mesečno
z več kot stotisoč dinarji. Življenjski stroški družin iz zadnje navedene skupine so ;
v primerjavi s prvo navedeno skupino za štirikrat večji. Razločki, ki jih moremo
pričakovati, bodo vsekakor znatni. Prikazali jih bomo s povprečki za zgoraj navedene
skupine »naših« družin. i
Prehrana:
Uvodoma bi omenili povprečno višino mesečnih stroškov za prehrano:
Anketirane družine so izdale za prehrano v letu 1961 nekako tretjino več kot v letuj
1959, kar velja za Jugoslavijo in za Slovenijo. Absolutno pa so izdale družine v \
Sloveniji vsako leto nekaj več od jugoslovanskega povprečja: 5, 6 oziroma 7 odstotkov, j
Stroške za prehrano je mogoče izkazati ločeno za dve vrsti prehrane: za prehrano !
v gospodinjstvu in za prehrano in pijače izven gospodinjstva. Težko bi bilo ugotoviti j
in navajati vse okoliščine, ki vplivajo na razmerje med stroški za prehrano v ;
gospodinjstvu in za prehrano izven gospodinjstva. Med najpomembnejšimi okolišči- '
nami bodo brez dvoma število zaposlenih družinskih članov, sestava družine in \
razpoložljiva sredstva. Cim dalje traja zaposlitev, tem manj časa preostaja za pri- ■
pravljanje prehrane doma; če so družinski člani otroci, pa ni verjetno, da bi bil
delež prehrane izven gospodinstva pomemben. Glede na to, da gre pri »naših« :
družinah za družine z enim zaposlenim članom in dvema mladoletnima otrokoma, ;
moremo računati, da ne izdajo mnogo za prehrano in pijače izven gospodinjstva. :
Družina z več zaposlenimi člani bi izdala več. Kako vpliva na to višina razpolož- '[
Ijivih sredstev, bomo prikazali v naslednji razpredelnici: |
■f
870 i
♦Brez stroškov za pijače v gospodinjstvu za katere se potroši povprečno 1,6 "o življenjskih
stroškov.
Prvo, kar opazimo, je nesorazmerje pri naraščanju skupnili stroškov za pretirano
v primerjavi s stroški za prehrano izven gospodinjstva, če oboje primerjamo za
skupino družin po višini razpoložljivih sredstev ali po višini skupnih življenjskih
stroškov.
Stroški za prehrano so v skupini z največ razpoložljivimi sredstvi 2,4 krat večji,
kot v skupini z najmanj razpoložljivimi sredstvi. Stroški za prehrano izven gospo-
dinjstva pa so pri tem v razmerju ena proti sedemnajst! Da so skupni življenjski
stroški pri tem točno v razmerju ena proti štiri smo že omenili.
Ker so vse družine, ki jih obravnavamo, po svoji sestavi enake, moremo domnevati,
da je višina razpoložljivih sredstev pomembna okoliščina pri višini stroškov za
prehrano izven gospodinjstva. Da ne pozabimo: k prehrani in pijači izven gospo-
dinjstva štejejo tudi izdatki v času letnega oddiha! Družine v prvi navedeni skupini
s svojim izredno nizkim zneskom za prehrano izven gospodinjstva, letnega oddiha
verjetno ne izrabljajo tako, kot ostale skupine. Na voljo so na primer podatki o
deležu družin, v katerih so bili na dopustu vsi člani družine. Kljub temu, da so
podatki iz leta 1959 in da po vsebini ne spadajo v to poglavje, jih navajamo, ker
so zanimivi.
Delež družin, ki so bile na dopustu z vsemi člani (»/«)
Čeprav je ugotovitev o manjšanju deleža za prehrano vzporedno z večanjem razpo-
ložljivih sredstev stara že sto let, navajamo ustrezne deleže še za »naše« skupine.
871
Razmerje med stroški za prehrano v primerjavi z življenjskimi stroški ne kaže
tako stroge tendence, kot stroški za prehrano izven gospodinjstva v primerjavi s
stroški za prehrano. Delež troškov za hrano in pijačo izven gospodinjstva se je
pomembno povečal šele v zadnjih letih; v letih 1959 in 1960 ni znašal niti 3 odstotke
od stroškov za prehrano in je šele leta 1961 dosegel 8 odstotkov. V povprečju so
izdale »naše« družine od stroškov za prehrano vsak deseti dinar za prehrano izven
gospodinjstva, pri čemer pa je to povprečje zelo različno v posameznih skupinah
družin. Družine, ki izdajajo za prehrano dnevno le 500 din, žrtvujejo za prehrano
izven gospodinjstva od teh 500 dinarjev le enajst, družine, ki pa izdajajo za pre-
hrano dnevno 1200 din, pa izdajo od tega za prehrano izven gospodinjstva več
kot 180 dinarjev.
Ce natančneje razmislimo o znesku 180 dinarjev dnevno in premišljujemo o njih
naturalni protivredosti v merilu gostinskih uslug, se bomo le stežka odločili,
kakšnemu obroku ta znesek ustreza. Uporabiti ga bo mogoče za ves mesec ali
za več mesecev skupaj — v času letnega oddiha. Ce pa računamo z enajstimi
dinarji dnevno, pa bo treba kar več družin in več mesecev, da bo mogoč letni oddih
s pomočjo gostinskih uslug. Vse navedeno pa nam potrjuje, da se z enim samim
statističnim povprečjem res ne smemo zadovoljiti, saj lahko skriva v sebi velika
nasprotja. Zato je treba upoštevati vse objavljene podatke. Ne le to, tudi okoliščine,
ki utegnejo biti pomembne pri presojanju in vrednotenju zbranih podatkov. Pa
bodimo konkretni!
V gospodinjstvu ali za družino je velikega pomena vrt. Naj bo ta vrt še tako
majhen, vrtnine, ki jih je mogoče na njem pridelati, brez dvoma odtehtajo delo in
pa stroške, ki so jih člani vanj vložili. Ni vseeno, če gospodinjstvo ali družina
razpolaga z vrtom, pa tudi ni vseeno, če je to le majhen vrt, ali že večja obdelana
površina, ki ne zadovolji le potreb po vrtninah, ampak omogoča tudi rejo perutnine
ali domačih živali. Razumljivo bo zato, da je treba vse, kar pridela anketirana
družina, oceniti in upoštevati.
Prav v tem pa je nepopolnost prvih podatkov o »naših« družinah. Vrednost na-
turalne potrošnje še ni upoštevana. Vendar pa ne smemo pričakovati, da bo ta pri
»naših« družinah pomembna. Kot vemo. je bil pogoj za uvrstitev v anketo med
drugim tudi ta, da je morala družina prejemati za oba otroka otroški dodatek. To
je veljalo tudi za »naše« družine, ki smo jih izločili iz ankete za leto 1963 in o
katerih sedaj objavljamo podatke. Družin, ki bi razpolagale z omembe vrednim
zemljiščem, zato skoraj ne moremo pričakovati. Res pa je, da je mogoče tudi na
sorazmerno majhnem zemljišču pridelati dovolj vrtnin. Te bodo obračunane pozneje,
872
zaenkrat moramo računati z njimi le kot z okoliščino, ki je ne moremo številčno
upoštevati, sodimo pa, da ne bi bistveno vplivala na naše podatke.
Morda bi mogel kdo reči, češ, v delavskih družinah tako ni mogoče pričakovati i
pomembnejšega deleža družin s poljem in z živino. Da bi pri tem mogli biti '<
deležni presenetljivih ugotovitev, potrjuje zbornik razprav »Okolje in razvoj slo- '
venskih otrok« (DZS, 1962), ki objavlja izsledke ankete o učencih nižjih razredov]
ljudskih šol. Na vprašanje o vrsti dela, ki ga morajo doma opravljati, a ga opravljajo \
zelo neradi, je kar 16 odstotkov od vseh dečkov izjavilo, da so to poljska in I
gozdna dela ter dela z živino. Za nas ni toliko pomemben navedeni odstotek, ki j
je povprečje, marveč podatki o poklicih vzdrževalcev teh 16 odstotkov dečkov:
Izmed učencev, katerih vzdrževalec sodi k trgovskemu osebju, je le vsaki stoti
izjavil, da ima doma opravka z živino ali s poljskimi deli in da to opravlja zelo
nerad, pri vzdrževalcih iz prve skupine na primer rudarjev, pa je to izjavil vsak de-
seti. Gornja lestvica b- nam torej mogla služiti kot merilo najmanjše »opremljenosti«
družin z živino in zemljo in obenem kot dokaz, da redijo živino in obdelujejo
polje tudi nepoklicni kmetovalci. Vsaka anketa, ki raziskuje življenjske pogoje
ali življenjske stroške, zato upošteva tudi naturalno potrošnjo. Pri tem moramo
opozoriti še na dejstvo, da naturalne potrošnje v anketi, kjer sproti beležijo po-
rabljene količine obenem s stroški, ni mogoče zanemarili ali pozabiti. V vsakem
primeru pa je treba naturalno potrošnjo upoštevati.
V gradivu iz ankete o družinskih proračunih so za vsa leta objavljeni podatki
tudi o družinah z vrtom, perutnino in domačimi živalmi. Ker bi bilo smiselno
navajati podatke le v primerjavi z drugimi republikami in z zveznim povprečjem,
bomo to opustili, ker bi terjalo preveč prostora.
Omenjali smo še tiste izmed naših družin, ki v povprečju porabijo za prehrano
dnevno 500 dinarjev. Menimo, da je ta povpreček, kot najmanjši, povpreček svoje
vrste. Izmed 112 »naših« družin jih spada 9 v to skupino in povprečni dnevni izdatki
za prehrano teh družin je 500 dinarjev. Tega bi ne smeli pozabiti tisti, ki uporabljajo
skupno povprečje, ki je v našem primeru za dve tretjini večje od 500 dinarjev.
Kaj lahko je ugotavljati, da je statistično povprečje zelo nizko, če ga motrimo z
nadpovprečnega gledišča in pri tem pozabljamo, da je za vsak nadpovprečni podatek
nujen tudi podatek, ki je pod povprečjem!
Lahko je mogoče, da imajo nekatere od anketiranih družin, ki spadajo v to skupino,
na razpolago vrt ali domače živali, ki jih v našem prikazu ni mogoče zajeti, ker gre
za prve, predhodne podatke. Ni mnogo verjetnosti, da velja to za vseh 9 omenjenih
družin. In dalje. Ce ne razpravljamo več prav o teh družinah, ki so po višini raz-
873.
položljivih sredstev in po višini stroškov za prehrano na dnu lestvice, ampak si na-
tančneje ogledamo podatke o naslednji skupini. Ta je številčno nekoliko pomemb-
nejša, šteje pa 14 družin ali točno osmino od vseh, ki smo jih mogli zajeti. Razloček
v primerjavi s prej obravnavano skupino je v tem, da izdajo te družine za prehrano
600 dinarjev dnevno. Ce upoštevamo še to, potem si je pravzaprav kaj težko zamisliti,
da bi bili podatki, ki jih je zbrala anketa za leto 1963 in v letu 1963, nezanesljivi
in nepopolni za obe ti skupini!
Ob zaključku obravnavanja prehrane je potrebno poudariti še to, da nam tudi več
povprečij še vedno ne pokaže stanja v vseh nadrobnostih. Povprečje stroškov za pre-
hrano, ki znaša v obravnavani skupini 500 dinarjev dnevno, je še vedno le povprečje
in je kaj lahko mogoče, ali celo verjetno, da nobena od družin, ki spadajo v to
skupino, ne porabi za prehrano 500 din dnevno, ampak 400 ali 600 din. Isto velja za
družine z drugega konca lestvice. Ce izdajo te za hrano povprečno 1200 dinarjev,
je to spet le povprečje, ne vemo pa, če ne izda polovica družin za prehrano dnevno
povprečno na primer 600 dinarjev, druga polovica pa 1800 dinarjev! Kljub temu, da
statistika nenehno opozarja tudi na možnost takšnih povprečij, uporabniki podatkov
teh opozoril ne upoštevajo v zadostni meri. Posledica tega so trditve ali domneve,
ki nasprotujejo dejanskemu stanju.
Pijače in tobak:
Ce uvodoma navedemo stroške za pijače in tobak v prejšnjih letih:
Mesečni stroški za pijače in tobak so bili v Sloveniji na višini zveznega povprečja
že eno leto prej. V Sloveniji so se povečali v dveh letih za 35 odstotkov, v Jugoslaviji
pa za 36. Kar se tiče razmerja med stroški za pijače in med stroški za tobak moremo
ugotoviti, da so trošile »delavske« kot tudi »uslužbenske« družine v letu 1961 v
Jugoslaviji kot tudi v Sloveniji za pijače skoraj prav toliko kot za tobak.
Podatki za leto 1963 kažejo, da so se stroški za pijače in tobak v zadnjih dveh letih
povečali za prav toliko, kot prejšnji dve leti. To velja seveda le za Slovenijo, kjer
so nam na voljo podatki. Spremenilo pa se je v tem času razmerje. Leta 1961 je bila
uporabljena polovica zneska za pijače, druga polovica za tobak, leta 1963 pa se je to
razmerje spremenilo v korist tobaka, za katerega je bilo porabljenih 64 odstotkov
skupnih sredstev. Pri tem nas zanima, kolikšni so bili ti stroški v posameznih sku-
pinah družin. Razen skupnih stroškov navajamo še stroške za pijače in za tobak,
poleg tega pa še delež pijač v primerjavi s skupnimi stroški za pijače in tobak.
874
Prvo, kar ugotovimo je, da je razmerje med zneski v obeti mejnih skupinah povsod
manjše kot 1 :3. Drugo, stroški za tobak se večajo sorazmerno le počasi, znaten
porast je zabeležen šele v zadnji skupini. Zdi se, da med kadilci v ostalih skupinah
ni pomembnih razločkov, ker so izjema le družine v zadnji navedeni skupini, ki, tako
se zdi, ali kadijo več ali pa znatno dražje cigarete. Mogoče bi bilo še, da je število
kadilcev v družini v zadnji navedeni skupini večje, da torej v več primerih kadita
oba odrasla člana družine — ali pa tudi mladoletni otroci?
Drugo, stroški za pijačo in kajenje so izredno konstantni, ali bolje rečeno, naraščajo,
vsaj v zadnjih letih, zelo enakomerno. Od leta 1959 do 1961 so se povečali za 540
dinarjev ali za 35 odstotkov, prav toliko, kot v naslednjih dveh letih, od 1961 do 1963.
To velja seveda za Slovenijo, ker so nam le-ti podatki znani.
Nadalje je razvidno, da je bil leta 1961 v Jugoslaviji delež stroškov za pijače in tobak
v skupini družin z najmanj razpoložljivimi sredstvi 5,8 "/o življenjskih stroškov, v
skupini družin z največ razpoložljivimi sredstvi 3,6 Vo, povpreček na 4,9 */o. Podatki
za Slovenijo v letu 1963 se s temi deleži zadovoljivo ujemajo, saj so 5,8 Vo, 4,0 Vo in
4,6'/o. Absolutni zneski so se pri tem povečali v sorazmerju, ki smo ga navedli.
Stanovanje:
Ce na kratko označimo naslednjo skupino stroškov kot stanovanje, moramo opozoriti,
da upoštevamo pri tem poleg najemnine še stroške za kurjavo in razsvetljavo.
Skrajšani naziv stroškov uporabljamo zato, ker je enostavnejši.
Delež stroškov za stanovanje je bil po anketi za Jugoslavijo stalen: od leta 1957—1959
ves čas skoraj natanko 8 odstotkov, naslednji dve leti pa 10,5 odstotka. Leta 1960
se je ta delež povečal tudi v Sloveniji, še nekaj bolj kot je omenjeno.
Stroški za stanovanje so se povečali v letu 1961 v primerjavi z letom 1959 več kot za
enkrat, v naslednjih dveh letih pa le za 15 odstotkov. Podrobnejši podatki za leto
1963 so naslednji: (Tabela na strani 876.)
V povprečju je najemnina enaka stroškom za kurjavo in razsvetljavo. Iz zgornje
razpredelnice pa vidimo, da je v skupinah družin, ki so po višini razpoložljivih
sredstev pod povprečjem, najemnina manjša od ostalih stroškov, v skupinah družin,
ki so po višini razpoložljivih sredstev nad povprečjem, pa dosledno večja. Zlasti je to
poudarjeno v obeh prvonavedcnih skupinah. Zdi se, da more biti znesek najemnine
zelo nizek, znatno nižji od stroškov za kurjavo in razsvetljavo; ti pa zopet, tako
kaže, ne morejo biti nižji od 1800 dinarjev mesečno. Do neke mere je to razumljivo,
875<
ker najemnino določata velikost in kvaliteta stanovanja, za kurjavo in razsvetljavo
pa je potreben nek minimum, pa naj bo stanovanje še tako majhno in najemnina
še tako nizka. Pri povprečni mesečni najemninini 600 ali 800 dinarjev se nam upra-
vičeno zdi, da gre za majhna stanovanja ali samo sobe. O stanovanjskih pogojih smo
razpravljali že v uvodnem delu. to pa bo mogoče osvetliti pozneje s podatki o stano-
vanjski površini, ki je anketiranim družinam na razpolago. Poznejša obdelava bo
upoštevala tudi opremljenost stanovanj z elektriko, vodovodom, kopalnico in podobno.
Zaenkrat teh podatkov ni na voljo, po višini najemnine sodeč pa v nekaterih skupinah
družin skoraj ne moremo pričakovati udobja v stanovanjih. Saj je mesečna najemnina
med obema mejnima razredoma v razmerju 9 : 1 in kot vemo, tudi najvišja povprečna
najemnina, ki jo navajamo — 5480 dinarjev — ne zadošča za prostorno in sodobno
urejeno stanovanje za štiričlansko družino. Sedaj si že lahko predstavljamo, zakaj
tako: tudi v tej skupini družin so mogoči pomembni razločki: nekaj družin bi moglo
na primer plačevati 2000 dinarjev najemnine mesečno, ostale pa 9000. Nikakršnega
razloga ni za to, da bi ne mogli biti pomembni razločki znotraj vsake od skupin
družin. Saj statistika nikdar ne trdi, da velja povprečje za vse tiste enote, za katere
je izračunano!
Dejstvo, da se poveča najemnina devetkrat, stroški za kurjavo in razsvetljavo pa niti
trikrat, nam kaže, da je pri analizi potrebno obravnavati podrobnosti, ker so pri
teh razločki pomembnejši. O nesorazmerju stroškov za stanovanje se moramo pre-
pričati tudi s primerjavo s povprečnimi življenjskimi stroški. V skupini družin
z najmanjšimi sredstvi predstavljajo življenjski stroški 49 "/d skupnega povprečja,
strv)ški za najemnino pa le 22 "'ii skupnih povprečnih stroškov za najemnino. Temu
nasproti pa so stroški za kurjavo in razsvetljavo nesorazmerno veliki: 64 "'oi
skupnega povprečja. Skratka, zdi se. da opazimo v skupinah družin z najmanj sredstvi
nekakšno »varčevanje« pri stroških za najemnino, medtem ko pri stroških za
kurjavo in razsvetljavo to »varčevanje« ni mogoče. Ce primerjamo delež najemnine
v primerjavi s skupnimi stanovanjskimi stroški, opazimo, da je ta nad povprečjem
v vseh skupinah, kjer so razpoložljiva sredstva nad povprečjem. Stroški za kurjavo in
razsvetljavo so torej v vsakem oziru stalnejši kot najemnina.
Pohištvo:
V tem poglavju hočemo obravnavati stroške za nabavo in vzdrževanje pohištva in
druge stanovanjske opreme. V tej postavki, ki jo bomo imenovali kratko »pohištvo«,
so bile v anketi do leta 1961 naslednje skupine stroškov: pohištvo, posoda, ostali
876
inventar, potiištveno blago, usluge. Vprašalnik za leto 1963 ima za te vrste stroškov;
kar 17 postavk, tako da bo mogoča zelo nadrobna obdelava podatkov. Kot je izbira
predmetov vedno večja obenem z vedno večjo proizvodnjo, se je spremenil tudi način j
zbiranja in prikazovanja podatkov. Uvodoma smo navedli primer s kolesi in ugo- i
tovili, da nabava koles za družinski proračun ni tako nepomembna postavka, kakor !
bi se morda zdelo. Isto velja tudi za ostale predmete, ki so v gospodinjstvu. i
Za to leto 1960 so bili objavljeni podatki o oskrbljenosti družin s trajnejšimi potros- j
nimi dobrinami. Primerjajmo nekatere od teh podatkov po posameznih republikah! |
Ker gre za podatke po prejšnji anketi, moramo navajati podatke za »delavske« in
»uslužbenske« družine. Povprečka ni mogoče ugotoviti brez števila »delavskih« in
»uslužbenskih« družin. Le če bi bilo število obojih v posameznih republikah enako,
bi bilo dejansko povprečje enako povprečju navajanih števil.
Po podatkih za leto 1960 je torej imela hladilnik vsaka petdeseta od anketiranih
delavskih in vsaka dvanajsta od anketiranih uslužbenskih družin. Razločki po posa-
meznih republikah so pri tem precejšnji. Oglejmo si še. kako je bilo tistega leta
s sesalci za prah, ki prav tako spadajo v skupino stroškov, ki jo obravnavamo.
Razločki med posameznimi republikami kot tudi razločki med »delavskimi« in »usluž-
benskimi« družinami so tudi tu pomembni. V obeh doslej navedenih primerih gre za
aparata, ki lajšata delo in težave v gospodinjstvu in sta oba nekako novejšega
izvora. Nabava hladilnika terja brez dvoma več sredstev kot nabava sesalca za prah.
kljub temu pa ne vemo. kaj narekuje vrstni red dobave navedenih aparatov v dru-
žinah, ker je obojih še razmeroma precej malo. Podatki za leto 1963 bodo brez dvoma
že bolj zadovoljivi.
877
Na voljo so nam še podatki za pripomoček, ki je znan že dalj časa'
Kot vidimo, je izmed vseh navedenih pripomočkov šivalni stroj najbolj razširjen.
Tega dejstva ne moremo pripisovati zgolj njegovi uporabnosti, ampak tudi okoli-
ščini, da je trajnost šivalnih strojev — vsaj zaenkrat — znatno daljša od prej ome-
njenih predmetov. Seveda pa je za koristno uporabo šivalnega stroja potrebno tudi
strokovno znanje, ki more služiti tudi kot vir dodatnega zaslužka v družini, k
čemur bi hladilnik ali sesalec za prah težko pripomogla. ,
Vse doslej navedeno pa ne spada k najnujnejši stanovanjski opremi. Iz istega vira
navajamo še podatke o opremljenosti anketiranih družin z ležišči in mizami^ Pri
ležiščih so pri tem upoštevane postelje, kavči in otomane, brez otroških ležišč.
Na opremljenost z ležišči vpliva več činiteljev. Predvsem bi omenili velikost stano- ;
Vanja in starost otrok. V eni sami sobi bo le težko mogoče najti prostor za zadostno j
število ležišč. Prav tako pa tudi starost sama še ni zadosten vzrok za to, da dobi'
otrok lastno ležišče. Ce računamo, da so otroci v vseh republikah približno enako -
stari in da moremo njih starost pri vrednotenju podatkov o številu ležišč v družini ;
zanemariti, so razločki med posameznimi republikami vseeno pomembni. »Delavske« j
družine v Bosni in Hercegovini, kjer ugotavljamo komaj 2,3 ležišča v družini, skoraj i
ne moremo primerjati z »uslužbenskimi« družinami v Sloveniji, kjer imajo na voljo i
skoraj dve ležišči več. Ugotovili pa smo, da Bosna in Hercegovina ni republika z \
največjim deležem anketiranih družin, ki bi stanovale v eni sami sobi. Pa tudi v ^
Sloveniji ne kaže večjega števila ležišč pripisovati zgolj okoliščini, da stanuje sora- ;
zmerno največ anketiranih družin v prostornejših stanovanjih. Delavske in usluž- ;
benske družine v Sloveniji so, kar se tiče opremljenosti z ležišči, brez dvoma znatno 1
878
na boljšem od kmečkih družin. Anketa o učencih je leta 19,57 pokazala, da ima izmed
učencev prvih štirih razredov ljudskih šol le štiri devetine lastno ležišče, ostalih šest
dcvetin pa ne! Ker to slovensko povprečje ni ugodno, naši podatki so od njega ugod-
nejši, moramo upravičeno računati s tem, da so izven delavsko-uslužbenskih družin
razmere za otroke slabše.
Vse doslej navedeno nam kaže, da stroškov, ki so v naši postavki označeni kot
»pohištvo«, ni lahko analizirati, da so pri tem med posameznimi republikami veliki
razločki, ki jih je mogoče razumeti le s poznavanjem razmer.
Stroški za pohištvo so bili leta 1959 v Sloveniji manjši od jugoslovanskega povprečja.
Kljub temu pa so bili dve leti pozneje že za desetino večji od tega, leta 1963 pa
dosegajo že skoraj trikratni znesek iz leta 1959: 4700 dinarjev mesečno v primerjavi
s 1650 dinarjev v letu 1959. Razmerje stroškov za pohištvo med našo skupino z največ
razpoložljivimi sredstvi in skupino z najmanj sredstvi niti ne dosega povprečnega
razmerja 1 : 4, kar se zdi čudno glede na silne razločke, ki smo jih bili navedli prav
za to vrsto stroškov uvodoma. Smelo bi bilo trditi, da so se t¡ razločki v nekaj letih
tako bistveno zmanjšali, ali pa da so v ostalih republikah večji. Predvsem moramo
računati s tem, da so razločki tem večji, čim večja je razlika med obema mejnima
skupinama. Število naših primerov ni zadosti veliko, da bi bilo mogoče podatke iz-
kazati za toliko skupin, kot je to mogoče storiti za vso Jugoslavijo.
Obleka in obutev:
Izraz »obleka in obutev« ne potrebuje pojasnil, kaj vse je zajeto in prikazano v
zneskih, ki jih bomo navajali. Nadrobnejša obdelava bo mogoča po 13 postavkah,
podatki o volnenih in bombažnih tkaninah ter o obutvi bodo znani tudi po količinah.
Povprečni stroški za obleko in obutev so bili pri anketiranih družinah v Sloveniji
vsaj za petino večji od jugoslovanskega povprečja, pri čemer je bilo to večanje vedno
večje. Preprost račun nam pokaže, da bi bili ti stroški v letu 1963 v Sloveniji že
višji od 9000 din mesečno, če bi naraščali še nadalje enako intenzivno. Vendar niso
in je bil porast v času zadnjih dveh let le minimalen: sto dinarjev mesečno ali
komaj odstotek več, kot dve leti prej.
Skupine, razvrščene po višini razpoložljivih sredstev, porabijo za obleko in obutev
med devetino in osmino življenjskih stroškov mesečno od 3200 pa do 12 200 dinarjev,
kar je v skladu z razponom 1 :4 pri skupinah življenjskih stroškov. Glede na deleže
obleke in obutve v primerjavi z življenjskimi stroški bi morda kazalo omeniti še to,
879
da izdajo skupine družin, ki so po višini razpoložljivih sredstev blizu povprečja, za
obleko in obutev sorazmerno nekaj več kot družine z vrha in z dna lestvice. So
pa deleži za obleko in obutev izredno konst^jntni, tako da bi mogli reči, da se vse
anketirano družine oblačijo »sredstvom primerno«.
Nadaljnja skupina stroškov, ki bi jih mogli primerjati, so stroški za higieno, kozme-
tiko in zdravstvo. Ker gre pri naših družinah za uporabnike ugodnosti socialnega
zavarovanja, moramo računati z minimalnimi stroški za zdravstvo, tako gre večina
teh prikazanih stroškov za izdatke s področja higiene in kozmetike.
V letu 1963 so izdale anketirane družine mesečno povprečno 2500 dinarjev, pri čemer
so bili mesečni zneski od 1300 do 2900 dinarjev, a v skupini z največ sredstvi 5200
dinarjev. Drugih nadrobnosti bi zaenkrat ne mogli omenjati.
Prevozna sredstva, promet in PTT storitve:
Kot že naslov pove, vsebujejo stroški, ki so nam znani, več vrst izdatkov, ki jim je
skupno njih prometno področje. Ker so znani stroški le v enem samem znesku, ni
mogoče primerjati podatkov za prejšnja leta in bo treba zato primerjavo prihraniti
za pozneje. Menimo pa, da bodo zanimivi podatki za leto 1963, ki jih spet navajamo
po »naših« skupinah.
Podatki v gornji razpredelnici so edinstveni. Razen ene skupine so stroški v vseh
ostalih pod povprečjem. Skupina, ki je nad povprečjem in ki nosi glavno težo, izda za
prometne stroške dvajsetkrat več kot skupina z najmanj razpoložljivimi sredstvi!
V primerjavi z življenjskimi stroški izdajo družine manj kot 4 odstotke za pro-
metne stroške, družine, ki so v skupini z največ sredstvi, pa skoraj 20 odstotkov
ali vsak peti dinar.
Res je sicer, da razpravljamo le na podlagi in o povprečnih mesečnih stroških za
prevozna sredstva, promet in PTT storitve. Več kot očitno pa je, da gre v zadnji
navedeni skupini družin predvsem za stroške, ki so v zvezi s prevoznimi sredstvi.
Promet in PTT storitve se kot stroški pojavljajo brez dvoma v vseh skupinah družin.
Seveda tudi prevozna sredstva, saj moramo med prevozna sredstva šteti tudi kolesa,
za katera smo ugotovili, da jih je v slovenskih družinah precej. Vendar v mesečnem
povprečju 22 tisoč dinarjev ne gre za kolesa, marveč za motorizacijo višje stopnje.
880
Brez pomišljanja moremo to zapisati, saj znesl<a 269 tisoč dinarjev letno, kolilior ga
povprečno izdajo za »prevozna sredstva, promet in PTT storitve« družine z več kot
100 tisoč razpoložljivih sredstev na mesec, ni mogoče porabiti drugače kot za moto-
rizirana prometna sredstva.
Kot smo omenili, je v skupini z več kot 100 tisoč dinarji razpoložljivih sredstev
na mesec le 9 izmed anketiranih družin. Ni pa samo slučaj, da izdajo v vseh teh
družinah več kot 100 tisoč dinarjev letno za promet! Ce zaradi primerjave preverimo
še podatke v skupini družin, ki so tem družinam najbližje, torej v skupini z več kot
milijon, a manj kot 1,2 milijona sredstev letno, moremo ugotoviti, da med vsemi 13
družinami ni niti ene, ki bi izdala za promet 100 tisoč ali več dinarjev letno! Kar
neverjetno se zdi, da bi bila »meja motorizacije« pri anketiranih družinah tako ostro
začrtana.
Co na kratko povzamemo, izdajo anketirane družine letno povprečno 40 tisoč dinarjev
za promet. V resnici pa takšne skupine družin sploh ni. So pa družine, ki izdajo
ali znatno manj ali pa neprimerno več, seveda, povprečno! Statistika sama pri tem
opozarja, da ni »povprečne družine«, ki izda za promet letno 40 tisočakov ali nekako
za 2 fičkovi kompletni kolesi. So pa družine, ki izdajo za eno kolo, ali pa kar za
deset!
Glede na vse navedeno je razumljivo, da so razen ene skupine družin vse ostale po
svoji udeležbi malo pomembne in njihovi izdatki zadoščajo komaj za lokalni promet
in znamke. V skupini z najmanj razpoložljivimi sredstvi, kjer predstavljajo življenjski
stroški le 49 "/o povprečnih življenjskih stroškov, so stroški za prevozna sredstva,
promet in PTT storitve sorazmerno še manjši, le 33 "/o povprečja. V zadnjcnavedeni
»motorizirani skupini«, kjer so življenjski stroški v povprečju dvakratnik povprečja,
dosegajo stroški za prevozna sredstva, promet in PTT storitve kar 680 "/o povprečja!
Za motoriziranje je treba torej znatno več, kot pa je povprečje. Sedanje stanje v
motoriziranju je po podatkih za leto 1960 naslednjo:
Motorno kolo v vsaki petindvajseti od anketiranih družin, nad povprečjem sta
Hrvaška, kjer je v vsaki dvajseti in Slovenija, kjer je v vsaki osmi.
Avtomobil je imela od 100 družin le ena. kar je premalo za navajanje podatkov po
republikah. Vsekakor pa moramo pričakovati na tem področju znatnega povečanja
in pa podrobnejših podatkov kot doslej.
Izobraževanje, razvedrilo, šport in oddih:
Kot vidimo je tudi postavka, ki jo obravnavamo, rezultat stroškov za več vrst udej-
stvovanja. Anketa za leto 1963 vsebuje kar 16 postavk, v katerih so zajeti stroški
za časopise, knjige, radijske sprejemnike, televizijo, športni in lovski pribor, igrače,
stroški potovanja in bivanja na letnem oddihu in podobno. Skratka, gre za različne
predmete in storitve, o katerih nam je zaenkrat znana le njihova skupna finančna
protivrednost. Skupno je vsem tem predmetom in storitvam še to, da niso za živ-
ljenje neobhodno potrebne, kot na primer hrana, stanovanje in obleka. V nasprotju
s stroški za hrano, stanovanje in obleko bi želeli za obravnavano izdati kar največ.
881
Preden pričnemo razglabljati o podatltih, je treba pojasniti, da štejejo med izdatke ¡¡
za izobraževanje tudi izdatki za šolske knjige in za šolski pribor. Ob upoštevanju ,
pogoja, da sta v vsaki od družin, ki so predmet našega razglabljanja, dva mladoletna !
otroka, je velika verjetnost, da je vsaj eden od obeh šoloobvezen.
Povprečni mesečni stroški za obravnavano vrsto izdatkov so v družinah z najmanj
razpoložljivimi sredstvi okroglo tisoč din. Ce od tega zneska odštejemo izdatke, ki so
potrebni za šolanje šoloobveznega otroka, je preostali znesek mogoče uporabiti za: '
časopise, radio, televizijo, potovanje in bivanje na letnem oddihu itd. itd. Zanimivo
bi bilo vedeti, kakšen je vrstni red izdatkov za vse navedeno, ali za kaj se v teh
družinah pajprej odločijo ob pičlih sredstvih, ki so za vse navedeno na razpolago!
Gotovo je le eno, da povprečni stroški v tej skupini družin ne zadoščajo niti za \
plačilo naročnine za televizijski sprejemnik, če bi ga družina imela le zato, ker bi ga
prejela v dar! Ker gre v vsem našem prikazu le za prve, predhodne podatke, bi z j
razpravljanjem o stroških v tej skupini družin prekinili. Poudarili bi le še, da o višini j
teh stroškov skoraj ne moremo dvomiti, saj ni odvisna od morebitne naturalne
proizvodnje in tudi ne od daril v naravi. Morda preseneča dejstvo, da po absolutni,
višini in po deležu glede na življenjske stroške ne prednjači skupina z največ raz- j
položljivimi sredstvi, marveč skupina, ki ji sledi, čeprav so življenjski stroški v tej ¡
skupini za 400 tisoč dinarjev manjši. Dokler ni na voljo nadrobnejših podatkov, bi '.
bilo o tem preuranjeno razglabljati. Pomisliti pa moramo na to, da niso v skupini ■
z največ razpoložljivih sredstev ta sredstva neizčrpna. Brž ko so uporabljena, jih ni j
več mogoče ponovno uporabiti, pa tudi seštevek deležev ne more biti večji od sto.
Mogoče pa je tudi, da skupina družin z največ razpoložljivimi sredstvi ni v največji'
meri zainteresirana za predmete in storitve iz te skupine stroškov, bodisi zato, I
ker je že zadovoljila svojim željam po njih, bodisi zato, ker s8 njena sredstva, čeprav |
največja, izčrpana zaradi drugih stroškov? !
Sklep:
Mogli bi razpravljati še na primer o postavki članarin in družbenih obveznosti ali
o davkih in pristojbinah. Omenjeni postavki pa v celoti nista pomembni, največji
pa sta v skupini družin z največ razpoložljivimi sredstvi. Ko smo ugotavljali poseb-
nosti o življenjskih stroških glede na višino sredstev, ki z njimi družina razpolaga,
smo vse družine izenačili v enem pogledu: vse so porabile vsa razpoložljiva sredstva.
Pri tem pa nismo postopali dosledno, ker nismo obravnavali vseh postavk. Nismo

882
omenili, kako je z izgubami in dolgovi, z gospodarskimi stroški in pa z varčevanjem.
Saj so »v povprečju« v »naših« družinah prištedili vsak dvajseti dinar od uporabljenih
sredstev. To smo navedli pri uporabljenih sredstvih. Ce na kratko povemo še o
štednji: najpomembnejši so zneski v ta namen v obeh skupinah z največ razpo-
ložljivimi sredstvi. Tudi tu je povprečje v posameznih skupinah družin zelo različno
in so zneski odvisni od razpoložljivih sredstev.
Podatki, s pomočjo katerih smo obravnavali življenjske stroške, so predhodni, prvi
podatki, ki smo o njih sami izrekli pomisleke in navajali okoliščine, ki še niso
povsem upoštevane, pa bi mogle vplivati na stanje, čeprav ne bistveno. Tudi se po-
datki, kot vemo, nanašajo le na tiste izmed anketiranih družin, ki ustrezajo natanko
določenim pogojem. Ni vseeno, če gre za štiričlansko družino ali za gospodinjstvo s
štirimi člani. V gospodinjstvu s štirimi člani moreta biti na primer tudi dve družini
brez otrok: starši s poročenim sinom ali hčerko. Takšno gospodinjstvo more biti
kaj različno od »naše družine«, saj je mogoče, da so kar vsi štirje člani tega gospo-
dinjstva zaposleni in so skupna razpoložljiva sredstva znatna. Štiričlanska gospodinj-
stva morejo seveda tudi biti tričlanske družine z gospodinjsko pomočnico, prav tako
pa je v tej skupini tudi mati s tremi otroki. Ce razmišljamo o tem, kakšne možnosti
so lahko v štiričlanskem gospodinjstvu, se nam zdi, da jih je lahko mnogo in nehote
se vprašamo, če bi bilo mogoče primerjati vsa štiričlanska gospodinjstva, med katero
spadajo tudi »naše« družine, po življenjskih stroških in kakšni bi bili razločki?
Ta primerjava je mogoča. Objavljeni so bili prvi, predhodni podatki tudi že za vsa
gospodinjstva, ki jih je zajela anketa o osebni potrošnji konec decembra minulega
leta. Izmed vseh anketiranih gospodinjstev je bilo nekmečkih gospodinjstev, kamor
bi morali uvrstiti tudi »naše« družine, 1758. Gospodinjstvo s štirimi člani je bilo od
tega 390. Primerjati hočemo podatke za vseh teh 390 gospodinjstev, med katerimi je
tudi »naših« 112 družin s podatki samo o »naših« družinah, da ugotovimo razločke.
Na prvi pogled vidimo, da se podatki v obeh stolpcih zadovoljivo ujemajo. Ce gornjo [
relativno primerjavo spremenimo v vsakdanji jezik, ugotovimo, da so na primer .j
gospodinjstva od vsakih tisoč dinarjev življenjskih stroškov izdala za stanovanje 49 i
dinarjev, »naše« družine pa 48. Za kurjavo in razsvetljavo so izdala gospodinjstva '
46 od vsakih tisoč dinarjev življenjskih stroškov, družine 49. Za pohištvo so izdala '
gospodinjstva sorazmerno enako kot družine in tako dalje.
883 I
Prvi omembe vredni razloček je pri prevoznih sredstvih. Zanje so izdala gospo-
dinjstva 1,4 'Vil več kot družine. Glede na prejšnje ugotovitve moremo domnevati,
da so gospodinjstva motorizirana v večji meri kot družine, kar ni čudno, saj moremo
po manjšem deležu prehrane sklepati, da so razpoložljiva sredstva večja. Tudi delež
stroškov za izobrazbo, razvedrilo, šport in oddih, ki je pri gospodinjstvih za odstotek
večji kot pri družinah, temu sklepu pritrjuje.
Nikakor ni mogoče oporekati skupnim značilnostim, ki jih imata oba stolpca v gornji
razpredelnici, kjer smo prikazali strukturo življenjskih stroškov. Ce vemo, kako
živijo in kako trosijo svoja sredstva »naše« družine, smo s tem približno ugotovili
tudi način življenja in trošenja sredstev tudi v drugih gospodinjstvih z enakim šte-
vilom članov. Seveda — v povprečju! Ne smemo pozabiti, da je vsako povprečje lahko
rezultat več povprečij, ki se med sabo bistveno razločujejo. Dodobra smo obravnavali
razločke v posameznih skupinah »naših« družin, ki smo jih razvrstili po višini
razpoložljivih sredstev. Pomisliti bi morali tudi na vsa gospodinjstva in jih razvrstiti
po višini razpoložljivih sredstev v skupine; brez dvoma bi tudi pri gospodinjstvih
ugotovili pomembne razločke med temi skupinami.
Seveda pa vse navedeno ne velja le za štiričlanska gospodinjstva in štiričlanske dru-
žine. Statistika je že pred nekaj leti objavila podatke o tričlanskih družinaTi, v katerih
sta zaposlena oba starša. Takšen tip družine postaja, kot vemo, čedalje pomemb-
nejši. In če se ta družina poveča še za enega člana, je to »naša, štiričlanska družina«
v kateri sta zaposlena oba starša. Razumljivo je, da bo izredno zanimivo ugotavljati
razločke v načinu življenja in trošenju sredstev med navedenimi tipi družin. Menimo,
da ne bo treba dolgo čakati na to primerjavo, ki bo omogočila vpogled v življenje
velikega dela gospodinjstev.
Pa še nekaj o publiciranju. V »Pavlihi«. ki je izšel nekaj dni po prvem aprilu letos,
je članek o »povprečju«. V njem tovariš Kuzma razglablja o »štihprobah«, ki so jih
pričeli delati na Kranjskem, in o statistiki, ki se dela za naprej. Kaže, da statistika
na Kranjskem nima z uradno statistiko skupnega ničesar drugega kot okoliščino,
da tudi na Kranjskem v časopisih narede iz enega reveža in enega milijarderja dva
milijonarja. Da se statistika na Kranjskem zadovolji z enim samim povprečjem,
skoraj ni verjeti. Kar se pa tiče publiciranja statističnih podatkov o življenjskih
stroških, je stanje izredno zadovoljivo. Uradna statistika objavlja svoje podatke v
nekaj sto izvodih, »Pavliha« pa verjetno v stotisoč. Ni dvoma o tem, da so prav
zaradi izredno visoke povprečne naklade statistični podatki tako popularni.
884
Ocene in poročila
latinskoameriški roman
Arturo Torres-Ríoseco:
Roman je brez dvoma najvažnejši literar-
ni izraz Amerike v XX, stoletju in latin-
skoameriški romanopisci zavzemajo —
zaradi svoje moči, originalnosti in moj-
strskega stila — mesto skupno z najodlič-
nejšimi kolegi modernega sveta. Ta roman
morda ni zanimiv toliko zaradi svoje no-
tranje zasluge, ki je tudi velika, kolikor
kot odraz kulture celotnega kontinenta.
Latinskoameriški roman je predvsem do-
kaz o ljubezni Amerike do literarnega
ustvarjanja. Ta aktivnost ima v življenju
Latinske Amerike tako vitalno važnost,
da lahko trdimo, da zavzema analogno
mesto kot ekonomski interesi v življenju
Severnih Američanov. Ce namreč Jug ni
dal množice vodilnih industrijalcev, banč-
nikov, ekonomistov in znanstvenikov, pa
je zato dal odlične književnike. Redki
tujci imajo predstavo, ki pa je še vedno
nejasna, o velikem številu pesnikov, lite-
rarnih kritikov in zlasti romanopiscev, ki
ustvarjajo v teh deželah. In skoraj noben
tuj jezik ne ve, kakšna je oblika literar-
nega ustvarjanja, ki je v popolnem na-
sprotju z ostalimi kulturnimi manifestaci-
jami latinskoameriških republik. V poli-
tiki nihajo med primitvnimi tiranijami in
teoretičnimi demokracijami; v vzgoji sku-
šajo skoraj vsi v praksi slepo uresničiti
teorije evropskih vzgojiteljev, kot sta
Lunacharsky in Dekroly, in Severnih
Američanov, kot je John Dewey, čeprav
imajo vedno nevzgojene učence. Kljub
njihovi vroči želji, da bi kaj dosegli na
vseh področjih intelektualnega ustvarja-
nja, pa so bile latinskoameriške dežele
uspešne le na maloštevilnih področjih; ne-
kaj juristov in antropologv je sicer po-
znanih v tujini toda zelo vidne položaje
so dosegli samo v zgodovinopisju in filo-
logiji, v umetnosti in predvsem v litera-
turi. Ta pomembna literarna plodnost je
našla svoj najmočnejši izraz v modernem
romanu,
Roman pa je važen še zaradi nečesa dru-
gega. Latinskoameriški romani, ali vsaj
velika večina med njimi, so realistični,
ali pa so avtorji v skladu z raznimi dru-
gimi pravili skušali prikazati in interpre-
tirati življenje, ki so ga odkrili v svetu
okrog sebe. Tako so latinskoameriški ro-
manopisci v XIX. stoletju opisovali notra-
nje boje mladih republik, oblikovanje
družbenih razredov, rast velikih mest in
posamezne tragedije ljudi iz vrst revežev
in ponižancev. V XIX. stoletju so govorili
o nekaterih istih problemih, toda na sploš-
no so pisali s širšega vidika o človeku,
ki se bori s primitivno naravo: o ljudeh,
ki delajo v rudnikih, na plantažah in v
tovarnah, o ljudeh, ki ne morejo kljubo-
vati modernemu življenju, pa o občutljivih
dušah, zapletenih v revolucijo, ki je ne
morejo razumeti. Zaradi snovi, ki jo ob-
ravnava, je ta realistični roman postal
dragocen dokument, iz katerega lahko
spoznavamo življenje latinskoameriškega
kontinenta.
To dokumentarno vrednost najdemo pred-
vsem pri prvih romanih realistične šole.
S strogo literarnega vidika imajo ti ro-
mani XIX. stoletja, razen predhodniki mo-
dernega pokrajinskega romana, majhno
vrednost. Vsekakor pa dajejo dragoceno
podobo o življenju tiste dobe. Seveda je
resničnost prikazana tudi v delih roman-
tičnih in drugih romanopiscev, toda ame-
riško prizorišče je prvič dobilo važno me-
sto v romanu šele takrat, ko se je pojavila
realistična smer.
V delih naturalistov, ki so se pojavili v za-
četku tega stoletja, imamo drugi tip latin-
skoameriškega realizma. Zvesti načelom
Zolajevega eksperimentalnega romana so
objavili razna dela, v katerih opisujejo
snov in situacije, ki so do takrat veljale
za »tabu«. Po eni strani so bili ti romani
zaradi zlorabe psihopatologije, blaznosti in
885
umazanij komaj kaj več kot revno posne-
manje Zolaja, na drugi strani pa so od-
krivali marsikaj s tem, da so prikazali
prave družbene rane Latinske Amerike:
izkoriščanje rudarjev, kmetov in delav-
cev v mestu; splošno podkupljivost vlad-
nih uradnikov; strašne življenjske pogoje
v stanovanjskih blokih; velikanski porast
družbenih bolezni in nebrzdano širjenje
prostitucije.
Razumljivo je, da naturalizem ni dal lepe
podobe latinskoameriškega življenja. Toda
odprl je oči romanopiscem, da so začeli
opazovati svet okoli sebe. Pozneje so se
pisatelji odpovedali realizmu in naturaliz-
mu, opustili so željo, da bi prikazovali
»znanstveno« resnico in načrte, da bi na-
slikali veliko podobo, ki bi zajemala vso
»človeško komedijo«. Pripravili pa so smer,
kjer bo romanopisec opisoval vse aspekte
človeškega življenja, tudi najbolj brutal-
ne. Tako sta realizem in naturalizem pri-
vedla naravnost k ameriškemu romanu
XX. stoletja, najprej k romanu mesta in
potem (z Zolajevim romanom »Zemlja« kot
vzpodbudo) k romanu zemlje, ki je še bolj
zanimiv.
Roman mesta ■
Roman ' mesta v Latinski Ameriki izhaja
naravnost iz naturalističnega romana pre-
teklega stoletja. Latinskoameriški pisatelji
opisujejo enkrat najslabšo stran življenja
v glavnem mestu: predmestja, stanovanj-
ske bloke, središča pregreh, področja pri-
stanišč in temu podobno. Drugič spet pri-
kazuje to mesto kot razkošno trgovsko me-
tropolo z njeno materialistično družbo, ki
povzdiguje do oblakov bogate tujce, kot
mesto, kjer uspevajo banke, družbe in
rudniki, čeprav nikoli na pošten način.
Najboljše opise življenja pa najdemo v
romanih iz najnižjega družbenega razre-
da, o mestnem tipu, ki ustreza deželskemu
peonu. Kot študije značajev so ti romani
seveda omejeni glede na svojo snov, kajti
razcapani »roto« je psihološko preprost tip,
ki ima samo dve potrebi: hrano in alkohol;
kot družbeni dokumenti pa imajo veliko
vrednost.
Na splošno pa je mesto kot snov za roman
pritegnilo razmeroma malo število spdob-
nih latinskoameriških piscev. Tega si ni
težko razložiti. Latinskoameriška mesta
pač nimajo pomembnih potez, ki bi jih lo-
čila od mest ostalega sveta: ali spadajo v
tip zaspanega provincijskega mesta, ki ga
lahko srečamo ponekod v Evropi ali pa
v tip moderne trgovske metropole, ki je
prav taka kot v Združenih državah. Naj-
zanimivejše strani mestnega življenja —
revščina, ponižanje, birokracija in politič-
na podkupljivost — tvorijo zelo ozko po-
dobo, ki je dosegla popolnost le v malo-
številnih romanih. Podeželsko življenje v
Latinski Ameriki pa je nasprotno še v
mnogih primerih nasilno in primitivno ter
v vseh pogledih zelo originalno. Zato je
razumljivo, da je veliko večino modernih
pisateljev pritegnil roman s širokimi per-
spektivami podeželskih in napol divjih
področij.
Roman zemlje
Ze sam izraz »roman zemlje« sugerira mi-
sel, da je zemlja sama protagonist v pre-
cejšnjem številu latinskoameriških roma-
nov. Seveda vsi romani iz te skupine niso
niti najboljši niti originalni. Toda ko so
se pisatelji odločili, da bodo pisali o ne-
civilizranem delu kontinenta, na primer
o še neraziskanih gozdovih v dolini reke
Amazonke, so bili rezultati presenetljivi.
Roman gozda, da navedemo ijomemben
primer, so gojili v mnogih deželah od Bo-
livije do Brazilije. Prostrani tropski gozd
zaživi v teh romanih. Pisateljeva domiš-
ljija oblikuje mračna mesta dreves, kamor
še nikoli ni prodrl človek; dreves pokritih
z živimi mrežami rastlin zajedavk, ki pa
jih spet pokrivajo milijoni insektov in
ličink, dreves, ki govorijo in se gibljejo,
kakor da bi bilo v njih neko magično živ-
ljenje. In ta gozd nikoli ne miruje: v njem
se razvija strašno življenje z vsemi gro-
zotami razmnoževanja, razpadanja, nasilja
in smrti, ki ni prostora za romantiko. Go-
tovo je to čudovita osnova za domišljijo.
V svojih delih so nekateri romanopisci
skušali prikazati, kako si gozd podvrže
človeška bitja, ki si drznejo v njegove
globine, kako napada njihova telesa in
njihovega duha ter povzroča vročico in
blaznost; kako se s tisočerimi lovkami po-
lasti ljudi in jih spremeni v divje zveri.
Opisujejo tudi tragedijo nabiranja kavču-
ka sredi tropskega gozda, življenje Indi-
jancev in mesticev, ki so jih zasužnjili ev-
ropski pustolovci in jih na tisoče vrgli v
ta zeleni pekel, da bi delali in umrli. Ko
včasih skušajo pobegniti, propadejo v
gozdu, ali pa naredijo samomor.
Zaradi svojega naravnega okvira in silnih
ljudskih strasti, ki se v njem porajajo, je
prav tako močan tudi roman travnikov.
886
v njih najdemo opise obširnih tropskih
travnikov, ki segajo globoko v notranjost
kontinenta. Za razliko od gozda pa ohra-
nijo ti travniki vse čare in čisto lepoto na-
rave; samo ljudje se uničujejo med seboj
v spopadu med civilizacijo in barbarstvom,
ki se odvija na tem prizorišču. Brezkončna
obzorja in čudovite tropske zarje so ozadje
za zanimive slike o življenju »Uanera«,
prebivalca teh travnatih ravnin. Opisi ro-
dea, pohodov skozi močvirja, lova na kaj-
mane in skrivnostne ljudske legende samo
še poživljajo pripovedovanje.
Kljub veliki originalnosti romana travni-
kov in romana gozdov pa je latinskoame-
riški roman našel še druge izrazne oblike.
Kakor je bila v prejšnjih dveh protago-
nist sama pokrajina, je v tej novi seriji
romanov protagonist človek iz te pokra-
jine — ne kot posameznik, temveč kot
junak »en masse«. Od iVlehike do Argenti-
ne so ogromne množice poljedelcev, ru-
darjev, vojakov in ribičev služile kot nova,
nenačeta literarna snov, ki je romanopis-
cem odprla nova obzorja. Rpmantični in
meščanski roman sta se prej zanimala sa-
mo za aristokracijo in srednji razred, ro-
man zemlje pa je odkril množico novih
ljudi: Indijance, mestice, muíate, črnce in
vse vrste »pozabljenih« ljudi.
Ta roman množice je našel svoj najboga-
tejši izraz v romanu o mehiški revoluciji,
v tej zgovorni zvrsti, ki z literarnega vi-
dika sodeluje z duhom upora. V Mehiki
je revolucija strmoglavila vsa tradicional-
na gledanja na vlado in kulturo. Na eni
strani se je Indijanec, zagrenjen zaradi
psevdodemokracije, ki ni storila ničesar za
izboljšanje njegovega življenja, dvignil
proti Cerkvi, veleposestniku in vladi; na
drugi strani pa je njegov interpret, me-
hiški romanopisec, dvignil vzporedno re-
volucijo proti starejšim umetniškim obli-
kam ter se v iskanju oseb obrnil k ljud-
stvu. Mehiška revolucija je dobila močno
podobo v teh romanih. V njih je opisana
tragična in slepa borba ljudi, ki so zapu-
stili žene in otroke, ki se le včasih spom-
nijo domačega ognjišča, potem pa takoj
spet odidejo, ker so njihove puške nabite,
ker je v naslednji vasi veliko žensk in
kitar, pa tudi zato, ker ne vedo prav, kako
bi se prenehali bojevati.
Razen v romanu o mehiški revoluciji se
je množica kot protagonist pojavila v šte-
vilnih delih, ki jih lahko označimo s skup-
nim imenom »indijanski roman«. Ta vrsta
romana je zelo pogosta v deželah, ki ležijo
proti obali Tihega oceana — Boliviji, Pe-
ruju in Ekvadorju — kjer prevladuje in-
dijansko prebivalstvo. V opisovanju teh
domačih plemen so romanopisci izbirali
dve poti: eni so videli samo slikovito in
arheološko stran indijanskega življenja,
drugi pa so pisali strastne proteste proti
zlorabi in izkoriščanju domačinov. Ti ro-
mani odkrito opisujejo brutalno zasužnje-
nje Indijancev, njihovo trpljenje in pro-
padanje zaradi pohlepnosti belih gospo-
darjev, istočasno pa so polni bogate
folklore in slikovitih opisov lepih andskih
pokrajin.
V zadnjem času si je to snov popolnoma
prisvojila skupina bojevitih romanopiscev,
ki so si postavili cilj, da bodo prikazali
najbolj neusmiljene strani indijanskega
suženjstva. Običajno pa je njihovo ogor-'
čenje precej večje kot njihova literarna
spretnost. Ti mladi pisatelji, ki so po ve-
čini Ekvatorjanci, kategorično prezirajo
slovnico, stil, sintakso in včasih celo zdra-
vo pamet. Njihovi literarni učitelji so Do-
stojevski, Proust, Gorki, John dos Passos
in Hemingway. Formule, ki jih aplicirajo
na domače prizorišče, dajejo včasih zelo
čudne rezultate. Socializem pomešajo s
psihopatologijo, tako da so nekatere nji-
hove osebe bolj freudovski primeri kot pa
pravi Indijanci. Kljub temu pa je nedvom-
na zasluga njihovih knjig, da so prikazale
strašno in resnično stanje na področju
Puntumayo in v Ekvadorju. Tam so nam-
reč družbe za izkoriščanje kavčuka po-
vzročile najbolj krvave pokole v dvajse-
tem stoletju, ko so pognali Indijance z
njihove zemlje, jih zasledovali kakor zajce
in jih pobijali, ali pa jih na najbolj bar-
barski način prisilili, da so se ubijali med
seboj.
Najboljši romani o Indijancih so sinteza
obeh prej opisanih tendenc. Ni dovolj, da
pisatelj izraža usmiljenje ali celo silno
jezo ob trpljenju in izkoriščanju Indijan-
cev, če se istočasno ne čuti eno z značil-
nimi potezami domorodne civilizacije, s
slikovitimi običaji, starodavnimi tradici-
jami in vrednotami prvotnega ameriškega
življenja. Kadar združijo v sebi obe ten-
denci, pa postanejo eden najboljših izrazov
latinskoameriškega romana zemlje.
Umetniški roman
Vsi latinskoameriški romanopisci se ne
ukvarjajo z realistično interpretacijo do-
mačega prizorišča. Precejšnje število, med
njimi tudi nekateri najboljši pisatelji kon-
tinenta, so se raje odvrnili od problemov
887
vsakdanjega življenja in posvetili svoje
moči raznim oblikam čisto estetske lite-
rature. Tudi to gibanje ima svoj izvor
v XIX. stoletju. Prav tako kot izvira ro-
man iz del naturalistov in realistov, ki so
bili v modi med leti 1880 in 1900, je seda-
nja »umetniška« literatura nadaljevanje
velikega modernističnega gibanja, ki je
cvetelo prav v istem času.
In kakor modernizem so tudi umetniški
romani odsev resničnega dela latinsko-
ameriške kulture. Na prvi pogled se zdi
nenavadno, da obstaja toliko lepih in než-
no mikavnih knjig — ki so dela fantazije,
študije čustev, analize podzavesti — na-
menjenih maloštevilni, prefinjeni, umetni-
ško čuteči publiki. Vendar to ustreza res-
ničnemu stanju v življenju dežel, ki se
razprostirajo južno od reke Rio Grande:
kultura teh narodov je še aristokratska,
ker so ugodnosti vzgoje pač še vedno bolj
ali manj omejene samo na maloštevilne
premožnejše družine in niso dostopne ve-
čini, tako da tvorijo izobraženci nekakšno
intelektualno elito. Proces demokratiza-
cije je v literaturi sicer že precej razvit,
kar očitno dokazuje realistični roman.
Toda obstaja še »arielizem«: romanopisci
pišejo izbrane knjige, ki jih bere soraz-
merno majhen krog judi. Njihovih del pa
zaradi tega nikakor ne smemo gledati kot
malo reprezentativnih, ker so kakor poe-
zija modernistov tudi izraz latinskoameri-
škega ustvarjalnega genija.
Mnogi med temi umetniškimi romanopisci
so (kakor njihovi predhodniki modernisti)
odkrito bežali pred resničnostjo in so naj-
raje pisali o daljnih deželah ali davnih
časih. Španija je bila zanje posebno pri-
vlačna. Njihove knjige o čaru starih špan-
skih mest ali španskega življenja imajo
pridih eksotike, ki ga ne najdemo niti v
romanih, ki so jih napisali Spanci sami.
Španija pa ni edina dežela, ki je privlače-
vala južnoameriške pisatelje v njihovem
iskanju eksotike. Nekaterim je uspelo
ustvariti nenavadno in skrivnostno ozračje
tudi z ameriško snovjo. Osamljeni in dalj-
ni otoki nudijo s svojimi plemenskimi
zbori, plesi in pogrebnimi obredi zanimiv
okvir za nenavadno in eksotično pripove-
dovanje. Drugi pa se zatekajo v zgodovino
in pišejo pustolovske romane v stilu Du-
masa.
Težnja, ki jo lahko opazimo pri teh piscih
eksotike, je sama po sebi zelo značilna. Se
močneje se pojavlja v naslednji vrsti
umetniškega romana, ki danes močno iz-
stopa med deli latinskoameriških piscev:
v romanu s psihološkimi in filozofskimi
tendencami. Ta zvrst ima vsaj toliko pri-
vržencev kot realistični roman zemlje in
kljub temu, da brska po podzavesti in
skrivnih kotičkih človeške duševnosti, od-
kriva zelo zdravo osnovo amerikanizma.
Psihološki in filozofski roman
Ogromna večinu latinskoameriških umet-
niških romanov nima namena bežati pred
resničnostjo; nasprotno, njihova snov je
resnično življenje, ki ga sicer ne raziskuje
v njegovih širokih družbenih vidikih,
temveč kot mikrokozmos posameznega
človeškega bitja. Ker ti psihološki roma-
nopisci ne bežijo pred resničnostjo, obi-
čajno, izberejo za svoje študije značajev
realistično ameriško osnovo. V teh delih
naletimo na vsa prizorišča in ljudi iz rea-
lističnega romana — plantaže, podeželska
sodišča, vojaške akademije, pivnice; vele-
posestnike, uradnike, politike, umetnike in
časnikarje. Seveda so te stvari vedno le
zunanji okvir za dramo, ki se dogaja v
glavi, v srcu ali duši osrednje osebe. V
tem pogledu bi lahko te sodolDne psiholo-
ške romnopisco primerjali z modernistič-
nim gibanjem .>mundonovistov«, ki so tudi
z določenim umetniškim namenom upo-
rabljali ameriško resničnost. In prav tako
kot romanopisci, ki bežijo pred resničnost-
jo, tudi pisci psiholoških in filozofskih ro-
manov nenehoma pričajo o svoji poveza-
nosti z modernistično šolo Rubéna Daria.
Zato ni čudno, da so nekateri pomembni
psihološki romanopisci tudi znani moder-
nisti.
Njihova dela so drame umetnikov v so-
vražnem, materialističnem svetu, ki si
razočarani v boju proti »barbarstvu« zaže-
lijo zbežali v bolj civilizirano okolje; so
romani, napisani na osnovi grozljive psi-
hološke teorije, »psihozoološke« pripovedi,
nepozabne in nenavadne študije značajev,
kjer ljudje postanejo živali po svojih obli-
kah in značaju, pa skrivnostno pripovedo-
vanje, ki včasih spominja že na Poea.
Drugi del teh romanov pa skuša reševati
bolj filozofske kot psihološke probleme.
Ideje in filozofija posameznih ljudi, mo-
ralni problemi, vprašanja vesti in pravice,
omejenost človeških zmožnosti, zaskrblje-
nost za človeštvo v tem obdobju negoto-
tovosti, poleg tega pa še nenavadna me-
šanica fantazije, simbolizma in resničnosti:
to je snov vsaj nekaterih med njimi.
Število in kvaliteta teh piscev pričata o
važnem položaju, ki ga zavzema psiholo-
883
ski in filozifski roman v latinskoameri-
škem romanopisju. Glede na njihovo druž-
beno pomembnost so ti romani seveda pre-
cej za romani mest, posebno pa še za ro-
mani zemlje, po svoji literarni vrednosti
pa pogosto prekašajo najbolja realistična
dela.
Jasno jo, da ni potrebna nobena primer-
java med realističnim in umetniškim ro-
manom. Največja realistična dela so
gotovo tudi umetniška dela z elementi
psihološkega in simboličnega in ne samo
zunanjega realizma, prav tako kot so naj-
boljši umetniški romani polni globokih
pogledov v resnične probleme človeškega
življenja. Lahko bi rekli, da v sodobnem
latinskoameriškem romanu prevladuje rea-
listična tendenca, umetniški roman pa do-
polnjuje in izpopolnjuje to literarno
ustvarjanje. Kot celota predstavljajo latin-
skoameriški romani popolno in zadovolji-
vo sliko. Roman mesta in roman zemlje
dajeta močno in živo podobo zunanjega
sveta — podobo neukročene narave, mno-
žice, umazanih predmestij in stanovanj-
skih četrti. Psihološki in filozofski roman
pa sta kratek in močan odsev človekove
podzavesti, njegove osebnosti, njegovih
razpoloženj in skrivnostnih sil, ki tvorijo
resničnost notranjega sveta.
Prevedel in priredil:
Jože Pleše)
gaucevska literatura
Arturo T o r r e s - R i o s e c o :
Gauč: začetki ljudske književnosti
Latinskoameriška zgodovina in še posebno
literarna zgodovina predstavljata nenehno
borbo za neodvisnost, vse večje prizade-
vanje Novega sveta, da bi izrazil to, kar je
najbližjega njegovi zemlji in najpristnej-
šega v tradiciji njegovih plemen. Te lite-
rarne neodvisnosti pa ni dosegel niti kmalu
niti popolnoma in je danes deloma še ved-
no njegov cilj. Razvoj je seveda šel stalno
v to smer, razvoj, kjer so ljudske literature,
kot je gaučevska, igrale važno vlogo.
Na splošno je literarni razvoj šel v korak
z družbenopolitičnim razvojem Latinske
Amerike. Proces se je začel v dobi roman-
tike, ki je sledila osvobodilnim vojnam, in
za to obdobje je značilna delna neodvis-
nost. Pisatelji so uporabljali ameriško snov
in opisovali domače pokrajine, toda v nji-
hovih delih je kar preveč viden vpliv Hu-
goja, Byrona, Scotta in Esproncede. Zdi se,
da je neko posebno nagnjenje nenehno
obračalo Latinsko Ameiiko proti Evropi,
in v času, ko so majhni diktatorji zakri-
vali svoj despotizem z imenom demokra-
cije, so pesniki opevali čudovito ameriško
naravo v Byronovem tonu. Vsekakor pa je
bila prva etapa razvoja dosežena in za-
čela se je nova pot. Na področju kulture
je v začetku sicer še prevladovala »aristo-
kracija« — najvišji vojaški predstavniki,
visoki cerkveni dostojanstveniki in bogati
veleposestniki — ki se je verjetno lahko
ponašal s čisto evropsko kulturno osnovo.
Toda izenačevalna moč psevdodemokracije
je počasi ustvarila srednji razred kreolov
in mesticev. ki je postal zelo pomemben.
Iz te skupine so izšli nekateri najboljši pi-
satelji kontinenta in so prinesli s seboj zelo
različno kulturo in poglede, kjer so se me-
šali evropski in ameriški elementi. Končno
pa so po mestih živeli tudi nižji družbeni
razredi in na deželi slikovito prebivalstvo,
ki so s časom dobivali vse večjo vlogo.
Potrebno je bilo, da se literatura demo-
kratizira in vključi v svoje območje živ-
ljenje tistih ljudi, na katere dolgo ni bila
pozorna, ki pa so v mnogih pogledih tvorili
bistvo južnoameriških narodov.
To je seveda pomenilo, da se je čisto in-
telektualna umetnost spustila na bolj po-
pularno področje »pesniške folklore«. Naj-
prej se je to zgodilo v Argentini, deželi s
tipičnim in bogatim podeželskim življe-
njem in razvoj gaučevske zvrsti v Agen-
tini bo služil kot primer za oris začetkov
latinskoameriške ljudske književnosti.
Gauč je predvsem plod pamp. Redki so
ljudje izven Argentine, ki poznajo neiz-
merne razsežnosti področja pamp. Ta ob-
širni predel se razprostira od Atlantskega
oceana na vzhodu do čilskih Andov na za-
hodu, pa do Bolivije, Paragvaja in Gran
Chaca na severu do najjužnejše točke kon-
tinenta. Centralni del, ki sega v širino
skoraj tisoč kilometrov od Cila do Buenos
Airesa, je brezkončna pustinja z bodljika-
vim grmičevjem, ki jo tu in tam, največ
v okolici mest, poživljajo gozdovi in zeleni
travniki.
Na tej zemlji so v predšpanskih časih ži-
veli Indijanci, imenovani »pamps«. Zaradi
konjev, ki so jih prvi osvajalci pripeljali
v Buenos Aires, Tucumán in Cile, so Indi-
janci pamp kmalu postali konjeniško ple-
me, se razširili po osrednjih ravninah in
postali zelo številni. Ti Indijanci na Itonjih
so napadali špansko prebivalstvo in kara-
vane voz, pobijali moške in ugrabljali žen-
ske. Pozneje se je mestično prebivalstvo
pamp povečalo še na razne načine. Mnogi
mestni mestici, pa tudi kreolci, so prosto-
voljno iskali zatočišča pri prebivalcih rav-
nin. Mestici, ki so bili manj pripravni za
mestno delo, kjer jih je popolnoma zame-
njal črnec, so se preselili na mejo, ki je
tako postala njihovo naravno ozemlje. Ta-
ko se je počasi začel oblikovati rod gaučev.
Glede svojih življenjskih potrebščin je bil
gauč skoraj popolnoma odvisen od konja
in krave. Prevozno sredstvo, del stanova-
nja, hrano, ležišče, pohištvo, obutev, kur-
javo, pasti, posodo za vodo, čolne za prevoz
preko reke in celo strune za kitaro: vse
sta mu dajali ti dve živali. Bolj kot živino-
rejec pa je bil gauč lovec v srečnem, pri-
mitivnem svetu, ki ni poznal lastnine, trgo-
vine, uradne vzgoje ali organizirane re-
ligije.
Gauč je imel velik vpliv na poezijo. Pesni-
ška stran njegovega življenja je nudila
velike možnosti za originalno ljudsko pes-
ništvo, ki je nastajalo v tem podeželskem
ozračju, kjer je celo sam način življenja
silil gauča, da se izraža s petjem. Čudoviti
naravni pojavi, skrivnost in lepota brez-
končnih ravnin so vzbujali v njem pesniške
občutke. Razumljivo je, da je iz take osno-
ve lahko nastala bogata gaučevska litera-
tura. Ta originalna poezija se je delila na
dve vrsti: pesmi in improvizacije samih
gaučev in epska ljudska pesem, ki je ope-
vala gauča. Tudi njo namreč lahko označi-
mo kot ljudsko pesem, ker so jo popolnoma
sprejeli prebivalci pamp.
Payador
Gaučevska poezija se je rodila zelo narav-
no in zelo preprosto. Na človeka pamp je
vplivalo nenavadno okolje okrog njega. V
sebi pa je čutil potrebo, da s pesmijo iz-
razi svoje samotno življenje, otožnost, než-
nost in svoje sanje o ljubezni. Vsak pravi
gauč je postal pevec in v pampah je bila
sramota, če kdo ni znal igrati kitare. Se-
veda so nekateri izstopali in kmalu je na-
stal pravi razred pojočih gaučev, modemih
trbadurjev-kitaristov, ki so prepevali svoje
verze ob samotnih pampskih večerih pod
širnim zvezdnatim nebom. Najprej je pe-
vec ali »payador«, kot so ga imenovali, to-
žil o svoji ljubezni, ali pa je improviziral
verze za ljudske pesmi tiste dobe: »cielito«,
»vidalita« in «triste«. Nikoli se teh verzov
ni naučil na pamet, temveč jih je vedno
improviziral po svoje, zato se jih je večji
del izgubil.
Gauč-pevec se je počasi razvijal in sčasoma
postal neke vrste ustanova, ne več kot sa-
moten pevec, temveč kot središče druž-
bene aktivnosti. Payador je jahal od pul-
perije* do pulperijo in z veseljem so ga
sprejeli na vsakem praznovanju ali zboru.
Takšen pevec ni imel stalnega bivališča;
njegov dom je bil tam, kjer ga je presene-
tila noč; njegovo bogastvo je bilo v nje-
govih verzih in glasu. Zadrževal se je tam,
kjer se je jedlo in pilo. Argentinski gauč
ne pije, če ga ne podžigajo verzi in glasba,
in v vsaki pulperiji imajo kitaro, da jo po-
nudijo pevcu.
Gauč-pevec je bil prenos ljudskega pes-
nika iz južne Španije v okolje Novega sve-
ta. V svojih pesmih ali »payadah«, ki jih
je pel s patosom in občutkom, je uporab-
ljal zelo slikovit stil, poln podob in meta-
for. Osemzložna štirivrstična kitica je sle-
dila obliki starih romanc, jezik pa je bila
španščina XVI. stoletja, ki so jo govorili
osvajalci in se je le malo spremenjena
ohranila v nekaterih odmaknjenih pokraji-
nah. Najzanimivešja oblika pajade je bil
verjetno »kontrapunkt«, ki se je izvajal
takole: dva gauča sta sedla na kravje lo-
banje in brenkala na kitari, medtem ko so
poslušalci v krogu stali okoli njiju in ju z
vzkliki in ploskanjem vzpodbujali k dvo-
boju v petju. Nato je eden izmed pevcev
izzval drugega, naj mu na primer razloži
izvor časa in prostora. Ta je improviziral
nekaj kitic, na koncu pa je tudi, sam po-
stavil vprašanje. Tako so med temi učenimi
prepiri, ki so bili pravi turnirji duhovito-
sti, ob velikem zabavnju poslušalcev mine-
vale ure, včasih kar dnevi.
Čeprav na ozemlju Argentine umetnost
»kontrapunkta« še ni popolnoma izginila,
pa gauč-pevec in pajada spadata v glav-
nem že v preteklost. Pajade so izginile
skoraj popolnoma, ker so se prenašale
ustno in se jih je gauč nič kaj rad ni učil
na pamet. Zato pa se je gaučevska poezija
razvila v drugo smer s pomočjo pisane
besede. Najprej so nastale lirske pesmi in
spremljava za ples, pozneje pa so ti ljudski
verzi zacveteli v bolj izdelanih pesniških
oblikah.
• pulperija (pulpería) = neke vrste kombinacija
gostilne in trgovine.
890
Gaučevska epika
Gaučevska literatura je dosegla svojo zre-
lost v epski poeziji. Prehod od petega do
pisanega verza je bil postopen. V začetku
je bila gaučevska pisana pesem anonimna
kot romance v Španiji. Sele kasneje je pre-
šla od ljudske p>esmi v delo poznanega
avtorja. Tudi oblika se je spreminjala po-
stopoma: pajade so se spremenile v gau-
čevske zgodbe in pozneje v gaučevsko
epiko. Te zgodbe, najprej pripovedovane,
potem pisane, so govorile o podvigih juna-
ških gaučev, o bojih med Indijanci in
Spanci, o dogodkih med vladanjem Rosa-
sa, o smrti generala Facunda Quiroge, pa
o vsakdanjem življenju po teh ravninah.
Epske pesmi so pele o podobnih stvareh,
vendar so bile skrbneje izdelane in so ka-
zale posebno nagnjenje do gaučev »matre-
rosov«, ki so živeli izven zakona. Večina
teh del je neenotnih, brez prave pesniške
vrednosti, brez socialnih ali filozofskih ci-
ljev, toda zaradi podrobnih opisov pode-
želskega življenja, običajev, krajev in ljudi
imajo veliko dokumentarno vrednost.
Gaučevska epika je dosegla svoj najvišji
izraz v delu »Martin Fierro« Joséja Her-
nándeza, ki je postalo klasično delo latin-
skoameriške književnosti.
Martin Fierro je gauč, ki ga zasleduje ar-
gentinska oblast, ker njegov način življe-
nja ni v skladu z življenjem moderne druž-
be. Pravic lastništva ne pozna. Kakor nebo
in zemlja tudi pampa nima gospodarja.
Edino sodišče, ki lahko razsodi po pravici
— po pravici Martina Fierra — je njegov
nož, njegov »facon«. Sodniki, vojaški čast-
niki in policaji, vsi pokvarjeni do skraj-
nosti, so gaučevi smrtni sovražniki. Martin
Fierro se bori proti tej družbi, ki hoče
spremeniti stari način življenja in postane
moralna sila v argentinski zgodovini —
borec za svobodo.
Vsi gauči poznajo zgodbo Martina Fierra
in objokujejo njegovo smrt, smrt cele rase
gaučev, ki sta jo uničila stroj in bogastvo,
imenovana »civilizacija«. Se danes je nje-
govo ime simbol tistega možatega življe-
nja ravnin, kjer je bil gauč svoboden člo-
vek in ne samo člen v nekem družbenem
in ekonomskem sistemu. Kljub svojim na-
pakam bolje predstavlja tisto, kar je tipič-
no ameriškega, kakor moderni najemnik
ali sirijski krošnjar, ki potuje preko prav
tistih pamp, kjer je običajno blodil Martin
Fierro. Danes je Martin Fierro« dobro znan
ne samo v Argentini, temveč v celi Latin-
ski Ameriki, pa tudi v Španiji. Pesnitev so
prevedli v razne jezike in znanstveniki iz
vsega sveta so se zanimali za njen gaučev-
ski jezik in njeno literarno tehniko.
Največji dokaz njegove vrednosti pa je
morda skromna čast, ki jo Hernándezu iz-
kazujejo njegovi rojaki iz argentinskih
pamp. Ob dolgih večerih, ko sedijo okoli
ognja in pijejo čaj, se vedno pogovarjajo
o dogodivščinah Martina Fierra. Podoba jc,
da so ga gauči sprejeli za simbol njih samih
in vsega njihovega trpljenja. O njem se po-
govarjajo, kakor da bi v vsakem trenutku
lahko odprl vrata in stopil v ranč. Eden
tistih, ki zna brati, potegne iz skritega ko-
tička svoje popotne torbe ali jahalnih
škornjev že zelo poškodovano in zamašče-
no knjigo, natisnjeno na običajnem pa-
pirju, in začne brati na glas. Ostali pa se
učijo »Martina Fierra« na pamet in ga po-
tem ponavljajo kakor litanije.
Zdi se, da ta pojav bolje govori o pravu
vrednosti »Martina Fierra« kakor kakšen
učen kritik. Ta epopeja, ki je nastala iz
ljudskih pesmi pajadorja, je ustvarila tako
popolno podobo gauča in njegovega boja,
da so jo gauči sami spet sprejeli kot neke
vrste ljudsko pesem.
Gauč v romanu in drami
Čeprav so gaučevske ljudske pesmi do-
segle v epopeji svoj vrhunec, se razvoj
zvrsti pri njej ni ustavil. Nasprotno, uspeli
epopej o gauču je bil tolikšen, da so pisci
kmalu spoznali nove možnosti ustvarjanja.
Tako je gaučevska snov kmalu prešla od
poezije s prizvokom ljudske pesmi k prozi
in klasičnim literarnim zvrstem: drami, no-
veli in romanu.
Razumljivo je. da je bil prehod od poezije
k prozi prav tako piostopen kot prehod od
govorjenega k pisanemu verzu. V prvih
romanih o gaučih se le-ti pobijajo z bodali,
ugrabljajo privlačna dekleta in pogosto se
en sam gauč bori proti celi množici poli-
cajev. Nova snov pa je kmalu pritegnila
tudi pomembnejše pisatelje, ki so proti
koncu prejšnjega stoletja napisali svoje
romane o gauču. S tem se je začela lite-
rarna smer, ki je trajala pol stoletja ter
dala vrsto odličnih pisateljev in literarnih
del, med katerimi ima vsaj eno pravico do
nesmrtnosti, namreč klasični gaučevski ro-
man »Don Segundo Sombra«.
Istočasno je tudi drama doživljala podoben
razvoj. Prve gaučevsko dramo so bile pan-
tomime, ki so jih prikazovali v potujočih
cirkusih. Pozneje, ko je publika z Ijubez-
891
nijo sprejela te predstave, pa so zgradili
posebne ute, iz katerih so se končno razvila
prava gledališča.
Najvažnejši dogodek v zgodovini gaučev-
ske drame pa je bila uprizoritev — v Bue-
nos Airesu leta 190.3 — drame "M'hijo el
dolor« (Moj sin doktor). Njen avtor, do ta-
krat reven in neznan, je bil mladi Floren-
cio Sánchez.
Gaučevski roman
Prvi gaučevski romani se niso pojavili v
Argentini, kot bi pričakovali, temveč v
sosednjem Urugvaju. V njih najdemo zelo
realistične prizore iz urgvajskega podežel-
skega življenja proti koncu prejšnjega sto-
letja. V nekaterih romanih gauči niso več
junaški in primitivni. Naslikani so kot na-
pol degenerirana bitja, ki jih je napredek
spremenil iz svobodnih nomadov v poljske
delavce ali razbojnike. Pijača, revščina in
bolezni so jih spremenili v zaničevane
ljudi. Njihove nekdanje veličine ni več.
V prvem četrtletju XX. stoletja je gauč
kot tip že začel izginjati. Istočasno se je
bližala koncu tudi literatura o gauču. Šte-
vilni romani, so črpali iz te snovi, toda le
redkim med njimi je uspelo dobro obdelati
psihološki problem gauča in tragično pro-
padanje tega človeka iz pamp.
Najoriginalnejši med njimi je vsekakor
"Don Segundo Sombra«, ki je izšel leta
1926 in pomeni velik dogodek v zgodovini
latinskoameriške književnosti. Ta edinstve-
na knjiga je postala klasično delo argen-
tinske literature zaradi svoje umetniške
vrednosti in odlične interpretacije gauča.
Don Segundo, takšen kot ga je ustvaril
Güiraldcs, je bolj mit kot človeško bitje
iz mesa in kosti, je idealen gauč in simbol
pamp. Kljub temu pa je Don Segundo pra-
vi človek in svoj gospodar v vsakem polo-
žaju. Njegova plemenitost je posledica nje-
govega pojmovanja svobode, ki ga sili v
samotno življenje, v anarhičen individuali-
zem in nenehno blodenje po ravninah.
Güiraldes je predstavil tega skrivnostnega,
idealnega gauča v zgodbi, ki je skoraj sim-
bolična. Mlad fant — njegovega imena ni
v knjigi — očividno avtor sam — je pripo-
vedovalec. Fant živi v argentinski vasi pri
svojih tetah in se kakor v kakšnem zaporu
spominja svojega srečnega otroštva. Toda
nekega pomembnega dne se njegovo živ-
ljenje popolnoma spremeni: v senci vidi
obraz Dona Segunda, pobegne, sledi svoje-
m.u junaku in postane človek ravnin. Raz-
trganega, od dežja premočenega in izčrpa-
nega mladeniča Don Segundo končno
»sprejme«. Po petih letih postane popoln
gauč, jezdi po vseh poteh z Donom Segun-
dom, ki ga uči težke umetnosti, kako goniti
živino in krotiti konje, ter mu razvija do-
mišljijo s pripovedovanjem o čarovnicah
in škratih. Par je nenehoma na poti, kajti
Don Segundo ne more nikoli mirovati;
njegove noge požirajo milje in milje pamp,
pot ga vodi vedno samo naprej. Njegov
najboljši pogovor je samogovor. Nazadnje
pride sporočilo, da je fantov oče (ki ga
nikoli ni poznal) umrl in mu zapustil skrb
za imetje. Na svoji stanci se fant začne za-
nimati za knjige in počasi se gauček spre-
meni v izobraženega človeka. Don Segundo,
ki je prepričan, da je njegov varovanec že
cel mož. pa ga zapusti in spet odide proti
neskončnim obzorjem.
Roman »Don Segundo« lahko primerjamo
s Cervantesovim »Don Kihotom«. Kakor
veliko Cervantesovo delo, je tudi »Don
Segundo« čisto španski tip romana, kjer je
poudarek na glavni osebi, dogajanje pa je
omejeno na vrsto epizod. Podobnost pa ni
samo v tem. Kakor Don Kihot je tudi Don
Segundo idealni vitez, simbol pravice in
svobode. V tem je morda skrivnost Güiral-
desovega dela: poskušal je poplemenititi
zgodovinski nacionalni tip človeka, ki je
bil pogosto karikiran v pantomimah in ro-
manih o razbojnikih. To mu je tudi odlično
uspelo. Simbolični lik Dona Segunda bo za
vedno ostal nad pampami ne kot iz živ-
ljenja vzeta podoba, temveč kot legendarni
simbol že izginulega junaka.
Gauč je že dal svoj doprinos k življenju
Novega sveta.
Prevedel in priredil Jože Plešej
892
Brušeno ogledalo
PROTI SIMPLIFIKACIJI
V deveti številki SODOBNOSTI je bil pod naslovom PROTI PRIVATIZACIJI
objavljen članek F. Pivca; po njegovem zatrdilu je prispevek »vsekakor zelo
subjektiven prikaz obsežnega gradiva« Korčulanske letne šole (Korčulske poletne
šole). Z »nekoliko samovoljno« razdeljeno problematiko glede na področja, na
katerih so posamezni diskutanti zastavili problem smisla in perspektiv socia-
lizma.
V zvezi s tem člankom pa — zanimivo — nisem postal zaskrbljen, ker smo,
kot pravi Pivec »Slovenci v akciji proti privatizaciji inteligence (kot je korču-
lanska šola izzvenela) zopet ostali ob strani«. Korčulska prireditev najbrž ni
pravi kraj za akcije in preden bijemo plat zvona zaradi »kritične situacije v
slovenskem družboslovju«, bi — v konkretnem primeru — kazalo pogledati, če
je slovenska inteligenca res tako »privatizirana«, da mora »družboslovje« v
akcijo, in če to je, ali je treba ravno na Korčulo. S tem seveda ni rečeno, da je
prav, ker je bilo na prireditvi tako malo tovarišev iz Slovenije in da je en
diskutant zadostoval, je pa rečeno, da »številni komentarji, ki vsi ugotavljajo
kritično situacijo...« itd., sklepajo dokaj smelo, pri tem pa ostane še nejasno,
če številni (tovariši) komentarji ugotavljajo, ali pa le nekaj tovarišev v šte-
vilnih komentarjih ugotavlja inkriminirano »kritično situacijo v slovenskem
družboslovju (filozofiji pa tudi sociologiji)«.
Omenjena smelost sklepanja je v tem, da »komentarji«, ki ugotavljajo kritično
situacijo itd., izhajajo iz posledice, ne pa iz vzroka. Navada je namreč, da orga-
nizatorji posvetovanj, kakršno je korčulska poletna šola, aktivne udeležence
osebno povabijo. Sele v primeru, ko se povabljenci ne bi odzvali, bi bilo mo-
goče sklepati o vzrokih. V konkretnem primeru pa je bilo najbrž tako, da so
bili kakšni prejšnji komentarji o kritični situaciji v slovenskem družboslovju
vzrok, da so taka povabila izostala. Šele od tod bi se najbrž dalo govoriti o
»medčloveških odnosih«, toda drugače kot to izhaja iz Pivčevega pisanja.
Z vsem tem res nekaj ni v redu, a — kot rečeno — nas tokrat manj vznemirja
tisto, kar na Korčuli ni bilo rečeno, kot rezultat slovenskega »družboslovja«,
kot tisto, kar je bilo, če je bilo rečeno tako, kot »vsekakor zelo subjektivno«
pripoveduje Pivec.
Pivec pa med ostalim pravi tudi tole:
893
»Posredno sta zadela v srž te problematike (namreč problematike, ki jo je Pi-
vec razporedil pod naslov »socializem in delitev dela«, op. JD) slovenski soci-
olog Veljko Rus in eden naših gotovo najbolj cenjenih sociologov J. Zupanov z
empiričnim dognanjem, da stopnja izobrazbe ni odločujoči faktor pri partici-
paciji delavcev v upravljanju«. In nekoliko dalje na mestu, ki korespondira z
navedenim: »Kakor argument za diskusijo, tako v prvem kot v drugem (po
Pivčevi razporeditvi: socializem in politika) področju problemov, so služili re-
zultati empiričnih raziskav, katere sta podala Veljko Rus in J. Županov. Oba
sta se poslužila Tannenbaumove metode grafikona vplivnosti. Njune raziskave
so se ujele v zaključku, da je funkcija vplivnosti v naših delovnih organiza-
cijah konstantno hierarhičnega tipa. (Brez bistvenih sprememb s podobnimi
raziskavami na Zahodu!). Na to se navezuje Tadičeva trditev, ki opozarja na
nenehno aktualnost problema hierarhije pri nas. Birokracija je rezultat hier-
arhije. Dokler ne bomo premagali hierarhije, tudi ne bomo prevladali biro-
kracije. Železni zakon hierarhije tu ni tretiran kot fatum«.
Preden se lotimo zveze med obema mestoma, si bomo skušali posamič ogledati
»empirična dognanja«, s katerima sta J. Zupanov in Veljko Rus — po Pivcu
seveda — sodelovala v razpravi. Prvi pravi, da »stopnja izobrazbe ni odloču-
joči faktor pri participaciji delavcev v upravljanju«. Kaj pomeni izraz »odlo-
čujoči faktor« tu seveda ni jasno, prav tako pa nimamo — vsaj za zdaj — no-
benega odgovora na vprašanje, kateri je odločujoči faktor. In kateri faktorji
sploh vplivajo na stopnjo participacije delavcev v upravljanju.
Cela vrsta odprtih vprašanj torej, ki bi jih bilo treba rešiti. Tu seveda to ni
mogoče, vendar se zdi, da že skromen poskus odgovora na zadnje vprašanje v
določeni meri izloči prejšnja. Ce namreč poskusimo klasificirati faktorje, ki
vplivajo na participacijo, bomo takoj naleteli vsaj na dve veliki skupini. V
prvo bomo uvrstili objektivne možnosti za participacijo, v drugo pa motivi-
ranost zanjo. V neki delovni organizaciji npr. lahko obstajajo idealni pogoji za
participacijo: neutrjen proizvodni Proces, nestabilizirana hierarhična struktura,
velika sredstva za prosto razpolaganje itd., pri tem pa imajo delavci, ki naj bi
participirali pri upravljanju, tudi zadostno stopnjo izobrazbe, neobhodno po-
trebne za razumevanje — vsaj v principu — dogajanja, na katerega naj bi
vplivali s svojo participacijo pri upravljanju. V tem Primeru, torej v primeru,
da so 'zpolnjeni vsi ti pogoji, bo odločujoči faktor njihova motiviranost ali
nemotiviranost za participacijo. Podobno bi lahko po vrsti konstruirali možne
situacije, v katerih bi bil eden izmed faktorjev odločujoč. Končni rezultat tega
postopka bi bila ugotovitev, da lahko v empiričnih raziskavah o »odločujočem
faktorju« govorimo le v primeru, če so vsi ostali pogoji konstantni. »Empirično
dognanje, da stopnja izobrazbe ni odločujoči faktor pri participaciji delavcev
v upravljanju«, je torej v tej obliki, ne da bi nam bili znani ostali pogoji, čisti
nesmisel. Uvedba situacije je elementarna zahteva pri interpretaciji rezultatov
empiričnih raziskav. Končno je to pogoj za kakršno koli posploševanje in
hkrati kriterij za izvedene posplošitve. Spričo vsesplošnega sklicevanja na zna-
nost in empirično dokazanost vseh in vsega mogočega je toliko bolj umestna
zahteva, da se ti kriteriji spoštujejo, sicer je bolje, da ostanemo pri zdravi
pameti. Kdo, ki ni do konca skregan s pametjo, bi si namreč upal trditi, da je
mogoče zares sodelovati pri upravljanju zapletenega podjetja zgolj z dobro
voljo, revolucionarnim poletom itd., a brez potrebne izobrazbe. Iz »zelo sub-
894
jektivnega prikaza« F. Pivca pa precej logično sledi ravno to. Veljko Rus in
J. Županov sta po Pivčevem prikazu s svojim empiričnim dognanjem namreč
»zadela v srž problematike«, ki jo je načel ameriški filozof H. Marcuse s tezo,
»da se je z višjo izobrazbo, ki jo zahteva današnja stopnja tehnologije, bistveno
spremenil tudi revolucionarni profil klasičnega proletariata, ki da postaja vse
bolj konformističen«. Marcusu je ugovarjal francoski sociolog S. Mallet, ki daje
»z empiričnim gradivom dokazal, da prevzemajo danes ključne položaje v
avantgardi proletariata ravno delavci iz tehnološko najbolj razvitih proizvod-
nih področij«. V tem kontekstu lahko vrednostno na videz indiferentno »em-
pirično dognanje« Zupanova in Rusa pomeni marsikaj; celo to, da se je treba
v skrbi za revolucionarni profil proletariata odreči izobraževanju delavcev. Ce
stopnja izobrazbe ni »odločilni faktor« pri participaciji delavcev v upravljanju,
višja izobrazba, ki jo zahteva današnja stopnja tehnologije, pa je vzrok kon-
formizmu delavcev, potem . . . itd.
Vsi ti zaključki so možni, vendar se prava Pivčeva intencija, selektivni princip
njegovega »vsekakor zelo subjektivnega prikaza«, razkrije šele v zvezi z drugim
izmed obeh iz njegovega članka citiranih mest. Tudi tu gre za empirične razi-
skave. J. Zupanova in V. Rusa, ki da so se ujele v zaključku, »da je funkcija
vplivnosti v naših delovnih organizacijah konstantno hierarhičnega tipa«. Re-
zultatu obeh raziskovalcev je Pivec dodal opombo, opremljeno s klicajem, da
»ni bistvenih sprememb v primeri s podobnimi raziskavami na Zahodu«. Z
drugimi besedami to pomeni, če so empirične raziskave korektne (in kdo
upa dvomiti, ko pa gre za »enega naših gotovo najbolj cenjenih sociologov«) —
potem smo v naših delovnih organizacijah v pogledu upravljanja kljub izvedeni
revoluciji in samoupravljanju na istern kot v kapitalističnih podjetjih. Tudi tu
se seveda pojavi vrsta vprašanj. Najprej vprašanje, kako je bila uporabljena
Tannenbaumova metoda grafikona vplivnosti, oziroma splošneje: ali ni precej
jasno, da določena raziskovalna metoda zajema vedno samo določeno število
elementov raziskovane situacije in da v tem smislu dobimo od raziskave samo
tisto, kar smo vanjo položili. Ce — na primer — zaradi uporabe »na Zahodu«
izdelane metode nismo zajeli elementov, ki so v raziskovalni situaciji novi ali
preprosto drugačni, potem ni nič nenavadnega, če so rezultati »brez bistvenih
sprememb v primeri s podobnimi raziskavami na Zahodu«. Vsekakor te ugoto-
vitve ni treba opremljati s klicaji, kolikor tak klicaj ne pomeni, da je treba
biti pozoren na rezultat, hkrati pa ne pozabiti, da metoda in raziskovalna
tehnika — in v tem primeru gre za slednjo — i^ezultat modificirata. Splošno je
znano, da sveder ni najprimernejše orodje za odiranje krave in čeprav rad
verjamem, da V. Rus in J. Zupanov nista počenjala česa podobnega, to iz Piv-
čevega prikaza ni razvidno. Gre za to, da iz skladnosti funkcije vplivnosti, ne
da bi vedeli, kako je bila modificirana Tannenbaumova »metoda«, da bi zajela
specifične elemente delovne organizacije (čeprav hierarhično strukturirane) v
drugačnem družbenem sistemu, ni mogoče delati daljnosežnih sklepov »o smislu
in perspektivah socializma«. Prav to pa stori Pivec, ko pravi, da se na to nave-
zuje že navedena Tadičeva trditev, da je birokracija rezultat hierarhije in da
ne bomo prevladali birokracije, dokler ne bomo premagali hierarhije.
Stvar z birokracijo je najbrž nekoliko manj preprosta, kot bi se lahko zdelo
ob tem prikazu. S tem, da ga spravljata kot »rezultat« v eno samo kauzalno
zvezo, kažeta — bodisi Tadič, bodisi Pivec ali pa oba — komaj oprostljivo
895
neznanje o znanih zgodovinskih in družbenih okoliščinah in pogojih, v katerih
se pojavlja birokracija. Ne glede na to pa je vprašanje strukture delovnih orga-
nizacij aktualno vprašanje, bržkone najbolj aktualno kot vprašanje o pogojih
in zakonitostih nihovega strukturiranja. IVIed mnogimi možnimi vprašanji na
to temo: Kaj se dogaja s hierarhično strukturo delovnih organizacij v proiz-
vodnji, kjer so optimalne rešitve proizvodnih nalog stvar visoko strokovnega
izračuna. Mar se v takih primerih samoupravne funkcije ne prenašajo bolj
ali manj nujno na višji nivo, na nivo odločanja o postavljanju nalog, ne pa
o njihovih rešitvah? Ali tudi na tej ravni velja, da stopnja izobrazbe ni odlo-
čujoči faktor pri participaciji delavcev v upravljanju?
Toda po Pivčevem prikazu so taka in podobna vprašanja nepomembna glede
na smisel in perspektive socializma. Naloga inteligence so določene z »empi-
ričnimi ugotovitvami«, da »stopnja izobrazbe ni odločujoči faktor« in da je
»funkcija vplivnosti v naših delovnih organizacijah konstantno hierarhičnega
tipa«.
Ključni problem socializma je potemtakem odprava hierarhične strukture v
delovnih organizacijah, zakaj »birokracija je rezultat hierarhije«. Očitno iz tega
sledi, da je poglavitna naloga »deprivatizirane« inteligence boj proti birokraciji.
Pričujoča glosa seveda ni uperjena proti boju zoper birokracijo, pač pa proti
načinu mišljenja, ki po logiki nekakšnega kratkega stika dveh tako imenovanih
empiričnih dognanj, kratkomalo črta obsežno področje vsebinsko jasno dolo-
čenih nalog socialistične inteligence. Te se, ne nazadnje, tičejo ukinjanja in pre-
seganja pogojev, v katerih je »tragedija in sreča« inteligence to, da je »svobodno
lebdeča«. S tem njene naloge postanejo stvar perspektiv socializma kot prodora
na področje dejanske ustvarjalne svobode. Dejanske namreč v tem smislu, da ne
bo odvisna od surove materialne nuje, iz katere se v končni konsekvenci poraja
tudi birokracija. j ^
896
STANE SAKSIDA: PRVA POLOVICA LETA 1964 (NADALJEVANJE)
STANE BERNIK, MATIJA MURKO: TRUBARJEVA CESTA PRED-
MESTJE V OSRČJU LJUBLJANSKEGA MESTNEGA ORGA-
NIZMA
MARJAN KROFLIC, BOGDAN KAVCiC: DRUŽBENI POLOŽAJ
LIKOVNEGA UMETNIKA
FRANCI ZAGORICNIK: PESMI
TOMAŽ ŠALAMUN: PESMI
VLADIMIR KAVCiC: VELIKA ODLOČITEV ZA MAJHNO  STVAR
ERWIN PANOFSKY: ZGODOVINA UMETNOSTI KOT HUMANI-
STIČNA VEDA
RAZPRAVA   O  KMECLOVI   AGITKI   ZADEVA   ZA   VSE   OBČANE
VABIMO BRALCE IN SODELAVCE, DA NAM SPOROČIJO SVOJE
MIŠLJENJE ALI UGOVORE O VSEH OBJAVLJENIH ČLANKIH
IN LITERARNIH PRISPEVKIH, S KATERIMI SE NE STRINJAJO.
PRAV TAKO VABIMO K SODELOVANJU V REVIJI VSE BRALCE
IN SODELAVCE, KI ČUTIJO POTREBO, DA BI RAZPRAVLJALI
O PROBLEMATIKL KI SE JIM ZDI VREDNA RAZPRAVE, NE
GLEDE NA TO ALI SE JE POJAVILA V OBJAVLJENIH ČLANKIH
IN LITERARNIH PRISPEVKIH ALI NE. UREDNIŠTVO JE MNENJA,
DA SO VREDNI OBJAVE VSI TISTI ČLANKI IN LITERARNI PRI-
SPEVKI, KI SO — ZARADI AKTUALNE VSEBINE IN KLJUB
PROBLEMATIČNOSTI STALISC — SPOSOBNI VZBUDITI 2IVO,
PRIZADETO IN ODGOVORNO RAZPRAVO. ZA SODELOVANJE
SE V NAPREJ ZAHVALJUJEMO.
______________.______________,________UKEDNISTVO     ;