Slovenski glasnik.
701
častnih 10 (Levstik, Stritar, Lavrič, Vošnjak, Jurčič f, Bleiweis f, Leveč, Celestin, Gregorčič, Miklošič), podpornih 14. Podpornik je vsak, kdor plača na leto naj-menj 5 gld. Ker ima društvo ,,Slovenija" lepi namen, mladim rojakom našim biti ,,domovina na tujem", želeti je, da bi našla v Slovencih več podpore.
Slava preporoditeljem! Tako se imenuje slavnostni spis, katerega je o petdesetletnici književnega preporoda hrvaškega v Zagrebu dal na svetlo poseben odbor. Spis nam pod naslovom „Muževi ilirske dobe (1835—1850)" prinaša devet-inpetdeset portretov vseh tistih pisateljev in imenitnejših domoljubov, ki so se bili zbrali okoli Gaja; med njimi nahajamo tudi dva Slovenca, g. Davorina Trstenjaka in St. Vraza. Prof. Smičiklas nam opisuje Gaja pred letom 1835., Milan Grlovič in Trnski pa priobčujeta životopisne črtice vseh ilirskih pisateljev, tudi tistih, ki so bili rojenja Slovenci. Nadalje obseza spis modre in domoljubne reke, avto-grafe raznih Ilirov in pesniške doneske do malega vseh sedanjih pesnikov in pisateljev hrvaških. Lepo knjigo so s podobami okrasili hrvaški umetniki Nikola Mašic, Ivan Rendic, A. Mašič, F. Quiquerez, N. Damin, C. Medovid, V. Bukovac, D. Markovič, D. Melkus, D. Weingartner in E. Kramberger. Naposled je slavnostnemu spisu pridejanih nekoliko napevov, katere so zložili F. Livadic, V. Lisinski, Ivan pl. Zajec in Fr. Š. Kuhač.
„Archiv fiir slavische Philologie." VIII. knjiga, 3. zvezek prinaša razprave in književna poročila, ki so jih spisali L. Masing, J. Kirste, S. Smal Stockij, L. Starostrik, A Briickner, W. Nehring, Ed. Wolter in V. Jagic. Nas Slovence bi utegnil najbolj zanimati M. Valjavčev spis „Mittheilungen aus dem kroatischen Kaj-Dialecte" in .,Sprachproben des Dialectes von Cirkno", kjer J. Baudouin de Courtenav z glosarjem zvršuje svojo že večkrat omenjeno razpravo.
Andrej baron Cehovin.   — V   dunajski   stari   »Pressi"   št. 208. smo brali jako   zanimiv   spis    „Ein   osterreichischer  Held",   v  katerem  neki   g.   Fr i do lin Lichtenwalder   (—   ako   se   ne   motimo,   skriva   se   pod   tem   pisateljskim imenom   slovensk  častnik iz Sevnice   —)   opisuje   življenje   Andreja   barona Č e h o v i n a ,   porojenega   1. 1810. v Branici   na   goriškem   Krasu.    Cehovin   ali, kakor   ga   imenujejo   uradni   spisi,   Zhehovini,   sin kmetskih  roditeljev, bil je leta 1831., takrat   sedmošolec   v   Gorici,   potrjen   k   topničarjem,  kjer  je   v sedemnajstih   letih jako   počasi   avanziral  do  nadtopovnika.   Toda   v   tedanji   vojni   zoper Pijemonteze se je dne 29. maja 1848. 1. pri Montanari odlikoval tako,   da je dobil za hrabrost   svojo veliko   srebemo   svetinjo ter bil povišan za podčastnika. Dne 25 julija 1848. 1. se je v bitvi pri Somacampagni nosil spet tako junaški, da je bil odlikovan z veliko   zlato   svetinjo.   Že  naslednji  dan,   26. julija   1848. 1. vladal se je Cehovin v bitvi pri Volti spet tako vrlo, da je bil povišan za častnika. A prava čuda je delal lajtnant Cehovin dne 23. marcija 1849. 1. v bitvi pri Novari. Tu se je naš junak na  desni   strani  ceste,   ki   drži iz Olenga,   s   tremi   svojimi topovi ustavil šestnajstim topovom sovražnikovim ter streljal nanje tako silno, da so kmalu   utihnili   poškodovani   trije topovi   pijemonteški   in da je bilo ubitih ali   ranjenih   mnogo   vojakov   in   konj pijemonteških.   A tudi  sovražnik je njemu jeden top razbil,   štiri vojake grozovito ožgal, jednega vojaka in tri konje ubil ter ranil tri vojake in štiri   konje    Pozicija je   bila silno nevarna.   Da se je umaknil Cehovin, izgubljena bi bila 9. strelski bataljon in ves polk Franc Kari. V tem nevarnem trenutku Cehovin z ostalima dvema topovoma hipno  plane na sovražnika, ki se je pripravljal naskočiti omenjeni  polk in bataljon in dasi je nanj silno streljalo trinajst  ognjenih žrel sovražnikovih in je Cehovin izgubil tudi drugi top,