45 Vodilna tema – obletnica Nina Novak novak.ninchy@gmail.com Zaznavanje in vkljuc ˇevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih in naglušnih Abstract Music is one of the most important forms of culture encountered by human beings in various times and places. However, we are sometimes insufficiently sensitized about the fact that there are people among us whose hearing is impaired and are thus limited or entirely disabled in perceiving music. I researched how deaf and hearing-impaired per- sons perceive and use music in their daily lives. I outline the anatomy of the ear, define deafness and impairments of hearing and present the culture of the deaf and hearing-impaired, stressing the achieve- ments of some individuals in the field of music despite their inborn or acquired hearing impairment. The empirical part contains a statisti- cal analysis of the results of a survey carried out on a sample of deaf and hearing-impaired people in Slovenia. Due to the small size of the sample, the results cannot be generalized but it is possible to conclude that for some hearing-impaired individuals, music is just as impor- tant in their daily lives as for people with normal hearing. Whether hearing-impaired individuals include music in their lives depends mostly on the severity of their hearing impairment, their education, and the environment in which the individual is brought up. This has also been confirmed in an interview with Dominik Jurca, a teacher at the Institute for the Deaf and Hearing-Impaired in Ljubljana. The in- clusion of music in everyday life is therefore conditioned primarily by social and psychological factors, and not necessarily fully dependent on the health condition. Key words: deaf and hearing-impaired people, perception of music, inclusion of music Povzetek Glasba je že od nekdaj ena najvidnejših oblik kulture, s katero se srečujemo povsod in vsak dan. Ob tem pogosto pozabljamo, da med nami obstajajo tudi osebe z okvaro sluha, ki jim je zaznavanje glasbe oteženo ali onemogočeno. Osredinila sem se na raziskavo o zazna- vanju in vključevanju glasbe v vsakdanje življenje gluhih in naglušnih, pri čemer sem teoretično orisala anatomsko zgradbo ušesa, opredelila gluhoto in naglušnost ter v kratkih iztočnicah opisala kulturo gluhih in naglušnih ter nakazala, kaj vse so nekateri posamezniki kljub prirojeni ali pridobljeni slušni motnji že dosegli na področju glasbe. V empiričnem delu sem statistično obdelala rezultate ankete, opravljene na vzorcu populacije gluhih in naglušnih v Sloveniji. Zaradi majh- nega vzorca rezultatov ni mogoče posplošiti na vso populacijo oseb z okvaro sluha v Sloveniji, kljub temu pa lahko zatrdimo, da tako kot slišečim tudi nekaterim posameznikom z okvaro sluha glasba pomeni pomemben del njihovega vsakdanjega življenja. Ali posameznik z okvaro sluha v svoje življenje vključuje glasbo ali ne, je odvisno pred- vsem od stopnje slušne motnje in vzgoje ter okolja, v katerem oseba odrašča, kar mi je v pogovoru potrdil tudi Dominik Jurca, pedagog na Zavodu gluhih in naglušnih v Ljubljani. Vključevanje glasbe v življenje je torej pogojeno predvsem družbeno in psihološko in ni nu- jno usodno odvisno od telesnih pomanjkljivosti. Ključne besede: gluhi in naglušni, zaznavanje glasbe, vključevanje glasbe 45 Raziskave 46 Kuhar (1999: 9) glede na starost, v kateri je prišlo do izgube sluha, razlikuje prelingvalno gluhost (izguba sluha je nasto- pila že ob porodu ali pa pred razvojem govora in jezika) in postlingvalno gluhost (izguba sluha je nastopila po razvoju govora in sluha). Kambič (1984: 70) glede na etiopatogenezo gluhost deli na podedovano (kadar so genetske nepravilnos ti podedovane od staršev ali daljnih prednikov), prirojeno (ka- dar slušna okvara nastane zaradi poškodb, nastalih med po- rodom) in pridobljeno (kadar slušna okvara nastane zaradi nalezljivih bolezni v prvih letih življenja). Glede na mes to v slušnem sistemu, kjer je nastala motnja, Košir (1999: 23–25) loči periferne slušne motnje, pri katerih obolelo uho povzro- či zmanjšano ali spremenjeno zvočno informacijo na poti do možganov, in centralne slušne motnje, ki jih lahko, ni pa nujno, spremlja senzorinevralna naglušnost. Glede na mes- to okvare, Levec (1994: 12–13) med najpogostejšimi navaja konduktivno (prevodno) gluhoto, katero je povzročila napa- ka v zunanjem ali srednjem ušesu, in senzonevralno (zaznav- no) gluhoto, katero je povzročila poškodba nekaterih ali vseh živcev v notranjem ušesu in je lahko nastala pred porodom ali med njim ali pa je plod kasnejših vzrokov. Upoštevati je treba tudi, da se s staranjem razvije napredujoča zaznavna naglušnost, ki jo imenujemo tudi starostna nagluš nost, zara- di izpostavljenosti visokim jakostim zvoka pa je okvara sluha mogoča tudi pri profesionalnih glasbenikih. Vse slušne okvare so biološke, fiziološke in nepovratne, poleg tega pa slušna okvara povzroča tudi prizadetost in oviranost različnih stopenj na različnih vsebinskih področjih, ki pa se lahko omilijo in zmanjšajo ob ustrezni rehabilitaciji in infor- miranju ter osveščanju okolja. Košir (1999: 13–20) meni, da posledice slušne motnje segajo na vsa področja posamezni- kovega življenja in zajemajo posledice v mišljenju, kognitiv- nem razvoju, motoričnem razvoju, vedenju in osebnosti ter segajo na socialno in emocionalno področje posameznika. »Komunikacijo ali sporazumevanje lahko opredelimo kot vedenje, ki vključuje izmenjavo informacij med dvema bit- jema. Informacije so lahko misli, občutki, izkušnje, potre- be, želje itd.« (Kuhar, 1993: 18). Komuniciramo lahko prek glasovnega govora, poslušanja, ogledovanja, branja, pisanja, kretanja, gest, pantomime, vizualnih pripomočkov ali ne- verbalne komunikacije (Kuhar, 1993: 18). Težja izguba sluha vpliva tako na govor in jezikovni razvoj kot na sprejemanje in posredovanje informacij. Levec (1994: 11) kot najpogos- tejše metode komunikacije navaja: oralno komunikacijo, branje z ustnic, »cuedspeech«, 3 črkovanje s prsti, znakovni jezik, totalno in simultano komunikacijo. Rehabilitacija gluhih ter naglušnih je odvisna od tega, ali 3 Cuedspeech so dogovorjeni položaji dlani in prstov ob ustih, ki ponazarjajo določene glasove in so dopolnilo ogledovanju (Levec, 1994: 11). Uvod Danes je glasba vseprisotna, saj jo srečujemo povsod, četudi se ji kot posamezniki v določenih okoliščinah celo izogiba- mo. Z njo se srečujejo tudi osebe z okvaro sluha in v raziska- vi, ki sem jo izvedla v okviru svoje diplomske naloge, 1 sem se posvetila dvema področjema: zaznavanju, ki jim je zaradi fiziološke okvare po primarni poti oteženo, in vključevanju glasbe v njihova življenja. Anatomija »Človeško uho je parni organ za zaznavo zvoka in uravnava- nje ravnotežja, sestavljeno iz zunanjega, srednjega in notran- jega ušesa.« (Batelino, 2007: 15) Bolezni, ki lahko vodijo k izgubi sluha, se lahko razvijejo v vseh delih ušesa, zato poznamo bolezni uhlja, zunanje- ga sluhovoda, srednjega ušesa in bolezni notranjega ušesa (Kambič, 1984: 31–70). Izguba sluha je lahko tudi posledi- ca prekomernega hrupa, ki mu je posameznik izpostavljen (Ravnikar, 2007: 150–152). Po mnenju Berčiča je otorinolaringologija »veda, ki se bavi z boleznimi ušes, nosu in obnosnih votlin, žrela in požiralnika ter grla in sapnika«. Del nje so tudi preiskave sluha, obenem pa raziskuje ravnotežni aparat in se povezuje z otonevrolo- gijo ter s cervikofacialno kirurgijo (2002: 11). S različnimi preiskavami skušamo ob izgubi sluha ugotoviti, ali ima pre- iskovalec okvaro sluha, in opredeliti, kolikšna je ta okvara ter kje v slušni progi je motnja. Ti podatki nam tudi povedo, ali naglušnost lahko pozdravimo delno ali v celoti ali pa na- glušni potrebuje medicinsko-tehnični pripomoček (Vatovec, 2007: 11). Gluhi in naglušni Kambič (1984: 69) meni, da je »gluhota nevidna motnja, ki je ljudje ne opazijo, dokler ne pridejo v stik z gluhim člove- kom«, medtem ko Košir (1999: 9) navaja, da je posameznik gluh, če ne sliši zvokov in glasov iz svojega okolja, naglušni pa jih sprejema le delno. V Sloveniji je v uporabi definicija Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok in mladostnikov z motnjami v teles nem in duševnem razvoju, 2 ki loči naglušne, tiste, katerih izguba sluha znaša od 40 do 80 dB in s kate- rimi je sporazumevanje nezanesljivo, saj je razvoj njihovega govora bistveno moten, in gluhe, tiste, ki so izgubili sluh za več kot 80 dB in je govorno razumevanje z njimi nemogoče (Levec, 1994: 11). 1 Nina Novak, Zaznavanje in vključevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih ter naglušnih. Ljubljana: Oddelek za muzikologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2011. 2 Pravilnik o razvrščanju in razvidu mladostnikov z motnjami v telesnem in dušev- nem razvoju, Ur. l. SRS, št. 18/1977. Sprejelo ga je Ministrstvo za šolstvo in šport 1. 9. 1977 in je veljal med 22. 10. 1977 ter 25. 6. 1991. Zaznavanje in vkljuc ˇevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih in naglušnih 47 Raziskave mulacije, ki zajemajo govorne strukture, oblikovane na ritmu izštevank in telesnem ritmu, ter gibalno-govorne stimulacije, ki prek telesa in giba usmerjajo pot h komunikaciji ter so uvod v uro glasbeno-govornih stimulacij. Glasbena vzgoja za otroke z okvaro sluha se od glasbene vzgoje slišečih razlikuje po splošnih ciljih, ki so poustvarjati glasbene vsebine prek spoznavanja, raziskovanje, eksperimentiranje z umetniškimi sredstvi, pridobivanje mikro- in makromotorike ter orien- tacije v prostoru in času glasbenih ritmov, iger, fonetskih ritmov, izštevank in drugih osti razvijati spasiocepcijo 6 in propriocepcijo 7 (Mele, 2004: 62–65). Glasba je torej pomemben del življenja oseb z okvaro slu- ha. Nekaterim pomeni le sprostitev, drugim užitek, tretji pa jo uporabljajo kot pripomoček pri učenju govora. Da sluš- na okvara ni nujno nepremostljiva ovira, ki posamezniku preprečuje aktivno vključevanje glasbe v življenje, dokazu- jejo mnogi skladatelji in izvajalci. Med najbolj znane spa- da klasicistični skladatelj Ludwig van Beethoven, ki pa ni- kakor ni edini. Tu so še norveška pianistka in skladateljica Agathe Bacher-Grøndahl, angleški skladatelj William Boyce, ameriš ki izvajalec rapa Sean Forbes, škotska perkusionistka Dame Evelyn Elizabeth Ann Glennie, nemški skladatelj in glasbeni teoretik Johann Mattheson, češki skladatelj Bedřich Smetana, angleški rock kitarist in skladatelj, vodja rock sku- pine The Who Peter Dennis Blandforf Townshend, angleški skladatelj Ralph Vaughan Williams idr. V Sloveniji je najbolj znana skupina Energične Štajerke. Problem in cilj raziskave Čeprav je gluhota »nevidna motnja, ki je ljudje ne opazijo, dokler ne pridejo v stik z gluhim človekom« (Košir, 1999: 9), gluhi in naglušni predstavljajo manjšinsko populacijo, saj jih od slišečih loči majhna razlika, ki je lahko zelo velika prepre- ka: komunikacija. T ako kot zvoke iz okolja tudi glasbo zazna- vajo drugače od slišečih in s težavo ali celo sploh ne, kar je v največji meri pogojeno s stopnjo slušne motnje. Ker je v Sloveniji področje glasbe v povezavi z osebami z okvaro sluha (še) precej neraziskano, se o tem, kakšno vlo- go ima glasba v življenju gluhih in naglušnih, vse premalo razmišlja, posledično pa tudi v že obstoječih objektih niso narejene zadovoljive prilagoditve. S tem so osebe z okvaro sluha prikrajšane za življenje, izpolnjeno z udejstvovanjem pri kakovostnih socialnih in kulturnih dogodkih. Cilji raziskave so bili torej ugotoviti, kako gluhi ter nagluš- ni sprejemajo glasbo, kako jo vključujejo v svoje življenje in 6 Spasiocepcija pomeni zaznavanje prostora. 7 Propriocepcija pomeni zaznavanje lastnega telesa. je posameznik gluh ali naglušen že od rojstva. Kadar je v polžk u ohranjenih vsaj nekaj otočkov sluha, rehabilitacijo najprej poskusim o s slušnim aparatom. Če rehabilitacija s pomočjo slušnega aparata ni uspešna, nadaljnjo rehabilita- cijo izvajamo s pomočjo polžkovega vsadka (Berčič, 2002: 34–35). V uporabi so tudi slušne proteze, kohlearni implant – slušni pripomoček, ki je vgrajen v srednje uho in je namen- jen posameznikom, ki ne morejo uporabljati konvencional- nega slušnega aparata, kostno usidrani slušni pripomoček za osebe s prevodno in kombinirano naglušnostjo, na tržišču pa se bo najverjetneje kmalu pojavil tudi zobni slušni aparat. Glasba in gluhi ter naglušni V socialnem življenju oseb z okvaro sluha imajo veliko vlogo izobraževalne ustanove, 4 v katerih se družijo in v svoj izob- raževalno-kulturni program vključujejo tudi glasbo. Glasba je pri osebah z okvaro sluha v uporabi tudi kot pedagoški pripomoček, saj je govor gluhih ljudi »drugačen po tempu, ritmu in intonaciji. Težave imajo tudi pri dihanju, kontroli- ranju glasnosti in višine.« (Kuhar, 1993: 21) Zato ima glasba zelo pomembno vlogo pri govorni in slušni vzgoji, saj ponuja melodično-prozodične, mikro- in makro- segmentalne 5 ter ritmične elemente, spodbuja pa tudi razvoj dihanja, poslušanja, motoriko, komunikacijo in socializacijo (Ozbič, 2007: 38). Priporočeno je, da se otrok uči govora ak- tivno, ne le ob uporabi glasbe, temveč različnih zvokov, saj ima tako možnost povezati predmete z zvokom, ki ga odda- jajo (Mirai, 2000: 21). Na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani so učencem omogočali tudi estetsko govorno ritmiko, ki pa jo je leta 2005, z novim učnim načrtom, zamenjala glasbena vzgoja. Cilji estetske govorne ritmike so bili spoznavanje in razvijan- je taktilno-vibracijskih občutkov akustičnega in vizualnega dojemanja ritma, učenje pravilnega mišičnega tonusa, spo- znavanje in usvajanje pravilnega preponskega dihanja, učen- je pravilnega govornega ritma, naglasa in pavze, razvijanje govora, mišljenja, poslušanja, ustvarjalnosti in domišljije ter vzgajanje čuta za lepo, tekoče, ritmično gibanje, ki učinkuje na telo sprostilno in pomirjujoče. Pri izvajanju učitelj upo- rablja najrazličnejše pripomočke (npr. glasbila, zgoščenke in druge zvočne vire, lahko pa uvaja tudi elemente plesnega iz- ražanja) in se opira na znakovni jezik (Mele, 2004: 59–62). Glasbena vzgoja za gluhe in naglušne naj bi pri otrocih z okvaro sluha zajemala dve področji: glasbeno-govorne sti- 4 V Sloveniji obstajajo Zavod za gluhe in naglušne Ljubljana, Center za sluh in govor Maribor, Center za korekcijo govora in sluha Portorož, Zveza društev gluhih in naglušnih Slovenije, v katero so združena vsa društva gluhih ter naglušnih, ter Kulturno in izobraževalno društvo gluhih Mavrica, neprofitno in prostovoljno združenje gluhih oseb, ki deluje na področju umetnosti in izobraževanja. 5 Mikro- in makrosegmentalni elementi so note, stavki in fraze. 48 Po končani raziskavi sem se o dobljenih rezultatih pogovori- la z Dominikom Jurco, glasbenim pedagogom na Zavodu za gluhe in naglušne v Ljubljani. Vprašalnik Vprašalnik Zaznavanje in vključevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih ter naglušnih 9 obsega 21 vprašanj, ki so raz- deljena v tri skupine. Prvo skupino sestavlja sedem vprašanj, ki zajemajo osnovne podatke izprašancev (spol, starost, kraj prebivanja, stopnjo izobrazbe in podatke o okvari sluha), druga skupina obsega pet vprašanj in se osredinja na zazna- vanje glasbe, tretja pa je sestavljena iz sedmih vprašanj in se osredinja na vključevanje glasbe. Ob koncu vprašalnika sta bili še dve dodatni vprašanji odprtega tipa z možnostjo, da izprašanci navedejo svoje izkušnje, predloge in mnenja glede obravnavane teme, ter z možnostjo, da navedejo, kateri iz- vajalci ali zvrsti glasbe so jim najljubši in na podlagi katerih meril so se odločili zanje. Vprašalnik je vseboval vprašanja zaprtega, odprtega in kom- biniranega tipa. Pri vprašanjih zaprtega tipa so izprašanci iz- birali med več mogočimi odgovori, vprašanja odprtega tipa pa so bila navedena kot podvprašanja k vprašanju zaprtega tipa ali kot možnost, da izprašanci izrazijo svoje mnenje, iz- kušnje in predloge. Rezultati in analiza pridobljenih podatkov Rezultati 10 in njihova statistična obdelava so potrdili ali ovr- gli moje hipoteze, opisane pod točko 3. Pri vprašanjih za- prtega tipa so si bili rezultati večkrat tako blizu, da je bilo hipotezo težko ovreči ali potrditi, zato sem se dodatno oprla na izkušnje in mnenje Dominika Jurce, ki so mi razjasnili vsaj nekatere nejasnosti. V nadaljevanju bom podrobneje raz lo žila r e zul t a t e . H1: osebe z okvaro sluha zaznavajo glasbo Hipotezo lahko potrdim, saj so rezultati pokazali, da 37 (56,06 %) izprašancev zaznava glasbo, 23 (34,85 %) jih glasbe ne zaznava, 6 (9,09 %) pa je ostalo neopredeljenih. Dominik Jurca mi je potrdil, da »vsaj na en način zaznavajo glasbo« in jo na nek način tudi razumejo, vendar pa je »verjetno to razu- mevanje precej omejeno na ritem« (Osebni pogovor, 2011). H2: glasbo v največji meri zaznavajo s pomočjo vibracij, sledita poslušanje in gibanje Hipotezo lahko potrdim. Mogočih odgovorov je bilo več, re- zultati pa so pokazali, da 38 (57,57 %) izprašancev glasbo zaz- 9 Vprašalnik Zaznavanje in vključevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih ter naglušnih, Nina Novak, 2011. 10 Vir: Vprašalnik Zaznavanje in vključevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih ter naglušnih, Nina Novak, 2011. kakšno vlogo ter funkcijo ji pripisujejo, obenem pa sem sku- šala prisluhniti tudi njihovim predlogom in rešitvam, ki jih ponujajo v želji, da bi se v prihodnosti imeli možnost v čim večji meri integrirati v okolje slišečih. Hipoteze Hipoteze sem oblikovala po seznanitvi z literaturo o izbrani temi in s kulturo gluhih ter naglušnih. Te so: H1: osebe z okvaro sluha zaznavajo glasbo; H2: glasbo v največji meri zaznavajo s pomočjo vibracij, sle- dita poslušanje in gibanje; H3: večina oseb z okvaro sluha pri poslušanju/zaznavanju glasbe uporablja pripomočke; H4: med seboj ločujejo različne zvrsti glasbe; H5: pri zaznavanju/poslušanju glasbe največ pozornosti na- menijo ritmu; H6: gluhi in naglušni se z glasbo v največji meri srečujejo doma; H7: z glasbo se srečujejo vsakodnevno; H8: glasbo večkrat poslušajo namensko; H9: večina oseb z okvaro sluha se z glasbo nikoli ni ukvarjala aktivno; H10: v večini društev gluhih in naglušnih obstajajo skupine ali delavnice, ki v svoje delovanje vključujejo tudi glasbo; H11: večina oseb z okvaro sluha meni, da v že obstoje- čih objektih niso narejene zadovoljive prilagoditve, ki bi omogočale učinkovito doživljanje glasbe osebam z okvaro sluha. Metode dela Metodološki pristop Odločila sem se za anketiranje oseb z okvaro sluha s pomoč- jo vprašalnika, ki sem ga sestavila v ta namen in ki obsega že prej omenjene probleme in cilje raziskave (glej točko 2). Vzorčenje Kljub temu da sem k sodelovanju v raziskavi o zaznavanju in vključevanju glasbe v vsakdanje življenje gluhih ter nagluš nih večkrat povabila člane vseh društev 8 gluhih in naglušnih v Slo- veniji, se je odzvalo le naključnih 66 posameznikov, ki so na vprašalnik povečini odgovorili pomanjkljivo. Vzorec je zara- di tega, kljub prizadevanjem, premajhen, da bi rezultate lahko posplošili na celotno skupnost oseb z okvaro sluha v Sloveniji. 8 V Sloveniji je 13 društev gluhih in naglušnih, od katerih imajo nekatera tudi svoje podružnične centre: DGN Ljubljana, DGN Podravja Maribor, DGN Celje, DGN Koroške, DGN Severne Primorske, DGN Koper, AURIS-MDGN za Gorenjsko, DGN Dolenjske in Bele krajine, DGN Pomurja Murska Sobota, DGN Posavja Krško, MDGN Velenje, MDG Ljubljana in MDGN Slovenske Konjice. Zaznavanje in vkljuc ˇevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih in naglušnih 49 Raziskave besedilu, 5 (7,58 %) drugim elementom, 22 (33,33 %) pa je ostalo neopredeljenih. Pod drugo so navajali »ničemur«, kar kaže na popolno izgubo sluha, ali »hip hop«, ki ga zaradi ne- razumevanja vprašanja ne morem upoštevati kot ustrezen odgovor. Kljub temu da so rezultati pokazali, da več pozor- nosti namenijo melodiji, Jurca pojasnjuje, da njegove izkuš- nje kažejo na to, »da zaznavanje temelji predvsem na ritmu. Vprašanje je, kaj so mislili s tem in če sploh vedo, kaj pomeni ritem.« (Osebni pogovor, 2011) Najverjetneje gre v prvi vrsti za to, da tisti, ki nimajo visoke stopnje slušne okvare, glasbo dejansko poslušajo in posledično tudi več pozornosti name- nijo melodiji, tisti z visoko stopnjo slušne okvare pa glasbo poslušajo/zaznavajo redkeje in največ pozornosti namenijo ritmu. H6: gluhi in naglušni se z glasbo v največji meri srečujejo doma Hipotezo lahko potrdim. Mogočih je bilo več odgovorov, rezultati pa so pokazali, da se polovica – 33 (50,00 %) – iz- prašancev z glasbo srečuje doma, sledijo javni kraji – 22 (33,33 %), službeno ali šolsko okolje – 3 (4,55 %), 8 (12,12 %) pa je ostalo neopredeljenih. Jurca je potrdil rezultate in pojas nil, da je »verjetno spet odvisno od stopnje gluhote, a verjetno oni potrebujejo še bolj umirjeno okolje, da lahko poslušajo glasbo,« in da »morajo imeti neko sterilno okolje, […] kjer ni drugih dražljajev. Tako da je pri tem verjetno vendar pomembno, da je okolje prečiščeno zunanjih zvokov in da ni vse nametano skupaj – šumi, hrup, pogovor in glas- ba.« (Osebni pogovor, 2011) H7: z glasbo se srečujejo vsakodnevno Hipotezo lahko potrdim, saj se 28 (42,42 %) izprašancev z glasbo srečuje vsakodnevno, 13 (19,70 %) se z njo srečuje redko, 5 (7,58 %) mesečno, 1 (1,51 %) tedensko, 19 (28,79 %) je ostalo neopredeljenih, medtem ko ni bilo nikogar (0 %), ki bi se nikoli ne srečal z glasbo. H8: glasbo večkrat poslušajo namensko Hipotezo moram ovreči, kajti rezultati so pokazali, da jih 24 (36,36 %) glasbe nikoli ne posluša namensko, 23 (34,85 %) jih glasbo posluša namensko, 19 (28,79 %) pa se jih ni opre- delilo. S tem se ne strinja Jurca, ki meni, da je »to povezano s šesto hipotezo. Torej, da se morajo dejansko odločiti, da bodo poslušali glasbo. Ne morejo je poslušati kar naključno na radiu, mimogrede.« (Osebni pogovor, 2011) H9: večina oseb z okvaro sluha se z glasbo nikoli ni ukvarjala aktivno Hipotezo lahko potrdim. Iz rezultatov je razvidno, da se 45 (68,18 %) izprašancev z glasbo nikoli ni ukvarjalo aktivno, 6 (9,09 %) se jih je, 15 (22,73 %) pa je ostalo neopredeljenih. Iz vprašalnika je prav tako razvidno, da se je večina tistih, ki nava s pomočjo vibracij, 31 (46,97 %) s poslušanjem, vendar sta se pred gibanjem, za katerega se je opredelilo 9 (13,63 %) izprašancev, zvrstila gledanje, za katerega se je opredelilo 12 (18,18 %) izprašancev, in tipanje, za katerega se je opredelilo 11 (16,66 %) izprašancev. 15 (22,73 %) jih je poudarilo, da ne čutijo ničesar, 20 (30,30 %) pa jih glasbo zaznava drugače, pri čemer so navedli odgovore, ki so neustrezni, npr. »povečam jakost glasbe«, »slušni aparat« itd. Jurca meni, da so vibra- cije »pomembne na vsak način. Zelo hvaležna je kitara, ker struna vibrira. […] Tudi boben, ker lahko dajo roko na opno in čutijo vibracije.« (Osebni pogovor, 2011) Mnoge osebe z okvaro sluha glasbo tudi dejansko poslušajo, vendar se po- slušanja poslužujejo tisti, ki nimajo popolne okvare sluha. H3: večina oseb z okvaro sluha pri poslušanju/zaznavanju glasbe uporablja pripomočke Hipotezo moram ovreči, saj so rezultati pokazali, da 38 (57,58  %) izprašancev ne uporablja pripomočkov, 20 (30,30 %) jih uporablja pripomočke, 8 (12,12 %) pa jih je ostalo neopredeljenih. Na podvprašanje, katere pripomočke uporabljajo pri zazna- vanju/poslušanju glasbe, so navajali: slušni aparat (10,51 %), indukcijska zanka (3,03 %), foniker (1,51 %), mize in drugi predmeti (1,51 %), balon (1,51 %) ter »schola sistem« in dob- ro ozvočenje (1,51 %). Drugi odgovori kažejo na nerazume- vanje vprašanja, saj so neustrezni (npr. »avtoradio«, »radio«, »čutim pri telesu« itd.). Pri uporabi pripomočkov je pravzaprav dovolj že, če upora- bimo zvočnike, saj nam že ti omogočajo zaznavanje visokih in nizkih frekvenc. Jurca je potrdil moje dvome o dobljenih rezultatih, s katerimi se težko strinjava, in mi pojasnil, da ne ve, »koliko so v domačem okolju tega navajeni. Tukaj si po- skušamo pomagati z vibracijami, baloni, ne vem pa, kako je doma.« (Osebni pogovor, 2011) Iz tega sem sklepala, da pri- pomočke uporabljajo v izobraževalnih ustanovah, društvih in delavnicah, medtem ko v domačem okolju najverjetneje niso v uporabi. H4: med seboj ločujejo različne zvrsti glasbe Hipotezo sem po pogovoru z Jurco ovrgla, kljub temu da so bili rezultati precej izenačeni, kar je najverjetneje posledica različnih stopenj slušne okvare, in kažejo na to, da 29 (43,94 %) izprašancev med seboj ločuje različne zvrsti glasbe, 28 (42,42 %) jih zvrsti glasbe med seboj ne ločuje, 9 (13,64 %) pa je ostalo neopredeljenih. H5: pri zaznavanju/poslušanju glasbe največ pozornosti namenijo ritmu Rezultati so pokazali, da največ pozornosti, 18 (27,27 %), na- menijo melodiji, nekaj manj, 17 (25,76 %) ritmu, 4 (6,06 %) 50 Na zadnji dve vprašanji, obe odprtega tipa, pri katerih so imeli izprašanci možnost podati svoje izkušnje in mnenje o tem, kateri izvajalci in zvrsti glasbe so jim všeč ter na podlagi katerih meril so se odločili zanje, so odgovorili le redki. Naj navedem nekaj njihovih izkušenj, mnenj in predlogov: »Gluhe osebe so zelo prikrajšane za možnost občutenja glasbe. Pri naglušnih osebah je potrebno izjemno veliko tehničnih prilagoditev, ki pa niso poceni.« »Glasba mi je v veliki meri nerazumljiva.« »Pomanjkljivost – ni indukcijskih zank.« »Glasba je nekaj posebnega, odvisno od okusa posa- meznika. Četudi si gluh, nekako slišiš v sebi glasbo.« »Več tehničnih pripomočkov za poslušanje na javnih prireditvah.« »Prepustimo strokovnjakom.« »Lepo je, če lahko plešeš v rit- mu glasbe, še lepše je če jo slišiš.« »Druženje z glasbo tudi v društvu.« Pri vprašanju, katera zvrst glasbe in kateri izvajalci so jim najljubši, so navajali zelo različne odgovore (npr. od zvrsti navajajo blues, metal, rap, jazz, hip-hop, narodno-zabavno glasbo, slovenske popevke itd., od izvajalcev pa navajajo Zo- rana Predina, Heleno Blagne, Louisa Armstronga, Shakiro, Kaomo in druge, medtem ko je več izprašancev poudarilo, da nima najljubše zvrsti ali izvajalca glasbe). Pomanjkljivosti Raziskava, ki sem jo izvedla, se je v določenih pogledih poka- zala za pomanjkljivo. V prvi vrsti gre za (pre)majhen vzorec, ki je posledica majhnega odziva na povabilo k sodelovan- ju. Razlogi za to ostajajo neznanka, Jurca pa mi je navedel neka tere od mogočih: prenatrpanost z dogodki in anketami, povezanimi z gluhimi, odklonilna naravnanost do vprašanj, ki se dotikajo glasbe in nezmožnost uvida smiselnosti pri so- delovanju, saj ni jasno, kaj bi s tem pridobili sami. Iz tega razloga bi bilo dobljene rezultate neprimerno posploševati na vso manjšinsko populacijo gluhih in naglušnih v Sloveni- ji. Mogoče je, da bi bili rezultati ob večjem vzorcu drugačni. Predvidevam, da bi bila vključenost glasbe v življenje gluhih in naglušnih večja ter odnos do glasbe precej drugačen, če bi v raziskavo vključila tudi šoloobvezne otroke. Druga težava, s katero sem se soočala, je pomanjkljivo in po- vršno izpolnjevanje vprašalnika, saj ni bilo niti enega, ki bi bil rešen v celoti. Mnogi anketiranci niso odgovorili niti na najosnovnejša vprašanja, kot so kraj prebivanja, spol itd. Za- nesljivost odgovorov je iz tega razloga precej vprašljiva. Do- mnevam, da bi se temu izognila, če bi bil mogoč osebni stik z društvi in moja prisotnost v času izpolnjevanja vprašalnikov, saj bi si lahko predhodno zagotovila tolmača, s čimer bi se izognili tudi nerazumevanju vprašanj. so se z glasbo ukvarjali aktivno, z njo srečala še v obdobju, preden je nastopila okvara sluha ali pa je bila ta zelo majhna. Pri podvprašanju, kje in kako so se aktivno srečali z glasbo, navajajo, da v glasbeni šoli – 1 (1,51 %) se je učil kitaro, 2 (1,51 %) orgle in sintetizator, 1 (1,51 %) je igral kitaro v sku- pini), na plesnih vajah – 1 (1,51 %), 1 (1,51 %) pa je nastopal na prireditvah v slovenskem znakovnem jeziku, pri čemer sklepam, da gre za kombinirane pevske zbore slišečih in gluhih ter naglušnih. Vendar večina odgovorov kaže na ne- razumevanje vprašanja, saj so povsem neustrezni (npr. »na prostem«, »v sobi ali avtu«, »disko« itd.). H10: v večini društev gluhih in naglušnih obstajajo skupine ali delavnice, ki v svoje delovanje vključujejo tudi glasbo Hipotezo moram ovreči. Kar 50 (75,76 %) izprašancev je od- govorilo, da v okviru njihovega društva ne delujejo skupine ali delavnice, ki vključujejo glasbo, 9 (13,64 %) jih je odgo- vorilo, da tovrstne dejavnosti obstajajo, 12 (18,18 %) pa je ostalo neopredeljenih. Jurca meni, da tovrstne delavnice »so. […] Posamezne delav- nice vsekakor, verjetno pa ne v tako zelo velikem številu. V naši ustanovi imamo plesne in pevske krožke za gluhe, v ka- terih skušajo plesati in besedilo prikazati bodisi s kretnjami bodisi s slovenskim znakovnim jezikom.« (Osebni pogovor, 2011) Z njim se strinjam, saj so si bili odgovori na naslednje vprašanje (kakšne skupine ali delavnice delujejo v vašem društvu) v protislovju s tem. Tisti, ki so ostali neopredeljeni, so pri naslednjem vprašanju navajali različne aktivnosti (npr. »harmonika«, »plesna skupina«, »gledališka skupina« itd.), večina tistih, ki so odgovorili, da v njihovem društvu tovrst- ne skupine ali delavnice obstajajo, je kot odgovor naved lo, da se »s tem ne ukvarjam«, kar kaže na nerazumevanje vpra- šanja. H11: večina oseb z okvaro sluha meni, da v že obstoječih objektih niso narejene zadovoljive prilagoditve, ki bi omogočale učinkovito doživljanje glasbe osebam z okvaro sluha Hipotezo lahko potrdim. Rezultati kažejo, da 50 (75,76 %) izprašancev meni, da ustreznih prilagoditev ni, 4 (6,06 %) jih meni, da so, 12 (18,18 %) pa se jih ni opredelilo. Jurca meni, da »se je začelo o tem bolj razmišljati potem, ko so uradno priznali slovenski znakovni jezik, 11 in se bo šele zdaj zače- lo počasi premikati ter se bo kaj naredilo tudi v tej smeri.« (Osebni pogovor, 2011) Ob koncu tega razdelka bom na kratko predstavila še ko- mentarje, izkušnje in predloge, ki so jih v povezavi z izbrano tematiko gluhi in naglušni navajali ob koncu vprašalnika. 11 Slovenski znakovni jezik je bil uradno priznan leta 2002. Zaznavanje in vkljuc ˇevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih in naglušnih 51 Raziskave Sklep Z raziskavo o zaznavanju in vključevanju glasbe v vsakdanje življenje gluhih in naglušnih sem želela pozornost iz slišečih preusmeriti na osebe z okvaro sluha, saj je bilo doslej to pod- ročje skoraj povsem neraziskano in zapostavljeno, kar vodi k neustreznim prilagoditvam in nizki stopnji integracije glu- hih ter naglušnih v svet, ki je namenjen predvsem slišečim. Obenem pa sem s tem skušala prispevati k izboljšanju stanja, k čim bolj učinkovitemu vključevanju oseb z okvaro sluha v okolje slišečih in slišečim približati doživljanje glasbe ter svet oseb z okvaro sluha. Kot ena temeljnih ovir se je pokazala nezmožnost neposred- ne komunikacije, ki bi najverjetneje prispevala k večjemu zanimanju za projekt med samimi izprašanci in pripeljala do tehtnejših odgovorov. Mogoče je, da nezanimanje za vprašal- nik izvira tudi iz tematike, ki je morda nekoliko neprijetna za osebe z okvaro sluha, saj se morda mnogi čutijo prikrajšane. Jurca mi je pojasnil, da je »vprašanje tudi, kje so osebe, ki so odgovarjale, hodile v šolo. Ali so sploh imeli kaj glasbe v šoli, ali je bilo temu posvečeno kaj časa, ali so se kaj ukvarjali s tem, ali pa so mislili, da gluhi in glasba ne grejo skupaj in so vse pustili ter šli naprej, na druge stvari.« (Osebni pogovor, 2011) Kljub temu sklepam, da osebe z okvaro sluha v svoje življen- je vključujejo glasbo podobno kot slišeči. Jurca meni, da je najpomembneje, kolikšna je »stopnja naglušnosti in seveda samo dejstvo, ali je oseba že v tem duhu vzgajana. […] Po- membno je tudi, kakšne starše imajo; nekateri imajo gluhe, drugi slišeče.« (Osebni pogovor, 2011) Odnos do glasbe pri osebah z okvaro sluha je torej v prvi vrsti pogojen s stopnjo slušne okvare, sledijo posameznikove osebnostne lastnosti, vzgoja, okolje, v katerem je posameznik odraščal in prido- bival formalno ter neformalno izobrazbo, in ali ima posa- meznik gluhe ali slišeče starše, saj je velika verjetnost, da bo posameznik s slišečimi starši deležen večjega vpliva glasbe kot posameznik z gluhimi starši, ni pa nujno. Kljub objektivnim pomanjkljivostim menim, da raziskava omogoča vpogled v odnos do glasbe pri osebah z okvaro sluha in da je lahko podlaga nadaljnjim raziskavam na tem področju. Predlagam, da se v prihodnosti izvede obsežna sis- tematična raziskava, ki bo zajela večji vzorec in bo temeljila na intervjuvanju. S tem bi dobili zanesljivejše rezultate, ki bi posledično omogočili ustrezne prilagoditve v že obstoječih objektih, ki so namenjeni (tudi) zaznavanju glasbe, in pri gradnji novih objektov, pri organizaciji delavnic in koncer- tov ter osebe z okvaro sluha aktivno vključili v izvajanje in učenje glasbe ter jih povezali s svetom slišečih, tako kot je bilo to v minulem desetletju omogočeno gibalno oviranim. Viri in literatura 1. Battelino, Saba (2007). Kirurško zdravljenje naglušno- sti. Bolezni ušes, nosu, žrela in grla v ambulanti družin- skega zdravnika: Seminar. Hočevar Boltežar, Irena in Saba Battelino (ur.). Zbornik predavanj na Medicinski fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 23.–24. 11. in 30. 11.–1. 12. 2007. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Lju- bljana, Klinika za otorinolaringologijo in cervikofaci- alno kirurgijo: Katedra za otorinolaringologijo Medi- cinske fakultete Univerze v Ljubljani, 15–18. 2. Berčič, Janko (2002). Otorinolaringologija. 2. izd. Ma- ribor: Univerza v Mariboru, Visoka zdravstvena šola. 3. Breitenfeld, Darko (2009). Kad sviranje glazbe boli: Patnje preigranih glazbenika i plesačica. Zagreb: Music play. 4. Čakarun, Sanja (2011). »Zobni slušni aparat je tu.« Žurnal 12/2011 (sobota, 26. marca 2011): 31. 5. Geczy, Branka B. (2007). Rehabilitacija naglušnosti. Bolezni ušes, nosu, žrela in grla v ambulanti družin- skega zdravnika: Seminar. Hočevar Boltežar, Irena in Saba Battelino (ur.). Zbornik predavanj na Medicinski fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 23.–24. 11. in 30. 11.–1. 12. 2007. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Lju- bljana, Klinika za otorinolaringologijo in cervikofaci- alno kirurgijo: Katedra za otorinolaringologijo Medi- cinske fakultete Univerze v Ljubljani, 19–21. 6. Geczy, Branka B. (2009). Obravnava naglušnih otrok. Otorinolaringološki problemi pri otroku: Izbrana po- glavja 1. Žargi, Miha, Saba Battelino in Irena Hočevar Boltežar (ur.). Ljubljana: Katedra za otorinolaringolo- gijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, Univer- zitetni klinični center Ljubljana, Klinika za otorinola- ringologijo in cervikofacialno kirurgijo, Združenje otorinolaringologov Slovenije SZD, 23–28. 7. Gros, Anton (2007). Kirurško zdravljenje gluhosti. Bo- lezni ušes, nosu, žrela in grla v ambulanti družinskega zdravnika: Seminar. Hočevar Boltežar, Irena in Saba Battelino (ur.). Zbornik predavanj na Medicinski fa- kulteti v Ljubljani, Ljubljana, 23.–24. 11. in 30. 11.–1. 12. 2007. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Lju- bljana, Klinika za otorinolaringologijo in cervikofaci- alno kirurgijo: Katedra za otorinolaringologijo Medi- cinske fakultete Univerze v Ljubljani, 23–26. 8. Gros, Anton (2010). Vgrajeni slušni pripomočki pri naglušnih. Novejši pogledi na bolezni ušes, nosu, žrela in grla: Izbrana poglavja 2. Žargi, Miha, Irena Hočevar Boltežar in Saba Battelino (ur.). Ljubljana: Katedra za otorinolaringologijo Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, Univerzitetni klinični center Ljubljana, Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno ki- rurgijo, Združenje otorinolaringologov Slovenije SZD, 7–12. 52 9. Grošelj, Aleš (2011). Naglušnost: Število ljudi z okvaro sluha narašča. dr. revija za aktualna zdravstvena vpra- šanja 28 (april 11): 34–35. 10. Jelaković, Tihomil (1987). Zvuk, sluh, arhitektonska akustika. Zagreb: Školska knjiga. 11. Jurca, Dominik (2011). Osebni pogovor. 23. sept. 2011. 12. Kambič, Vinko (1984). Otorinolaringologija. Ljubljana: Mladinska knjiga. 13. Košak, Melita (2006). Socialna zrelost pri slepih in sla- bovidnih ter gluhih in naglušnih. Diplomsko delo. Lju- bljana: Filozofska fakulteta. 14. Košir, Stane (ur.) (1999). Sluh: naglušnost in gluhost: Kaj moramo vedeti, ko se prvič srečamo s problemi slu- ha. Ljubljana: Zveza društev gluhih in naglušnih Slo- venije. 15. Kuhar, Dušan (1993). Pogovori s starši gluhih in naglu- šnih otrok. Ljubljana: Dan. 16. Levec, Alenka in Neva Ribnikar – Kastelic (1990). Slu- šno prizadeti učenec v vašem razredu: Priročnik za uči- telje na rednih šolah. Ljubljana: Zavod za usposabljanje slušno in govorno prizadetih. 17. Levec, Alenka in Neva Ribnikar – Kastelic (1994). Uče- nec z izgubo sluha v vašem razredu: Priročnik za učite- lje na rednih šolah. 2. izd. Ljubljana: Dan. 18. MacDonald, Fiona (1997). Helen Keller: Gluha in slepa ženska, ki je premagala svojo drugačnost in posvetila ži- vljenje delu za druge ljudi. Celje: Mohorjeva družba. 19. Mele Grudzinski, Marjeta (2004). Glasbena vzgoja za slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne otroke. Di- plomsko delo. Ljubljana: Akademija za glasbo. 20. Mirai, Ana (2000). Nasveti staršem gluhih in naglušnih otrok. Ljubljana: Ritmo. 21. Ozbič, Martina (2007). Glasbo gledam, vidim, tipam, božam, gibam, slišim in poslušam: glasba za osebe z motnjo sluha. Glasba v šoli in vrtcu. Letn. 12, št. 2 (2007): 28–51. 22. Ravnikar, Bruno (2007). Glasbena akustika. Ljubljana: Akademija za glasbo. 23. Vatovec, Jagoda (2007). Diagnostične preiskave sluha. Bolezni ušes, nosu, žrela in grla v ambulanti družin- skega zdravnika: Seminar. Hočevar Boltežar, Irena in Saba Battelino (ur.). Zbornik predavanj na Medicinski fakulteti v Ljubljani, Ljubljana, 23.–24. 11. in 30. 11.–1. 12. 2007. Ljubljana: Univerzitetni klinični center Lju- bljana, Klinika za otorinolaringologijo in cervikofaci- alno kirurgijo: Katedra za otorinolaringologijo Medi- cinske fakultete Univerze v Ljubljani, 11–13. 24. http://www .dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/23120. 25. http://zakonodaja.gov.si/rpsi/r06/predpis_PRAV896. html. 26. http://osha.europa.eu/fop/slovenia/sl/et2005/PDF/dr- Bilban_Vplivi_na_cloveka.pdf. 27. http://www .zgnl.si/. 28. http://www .z-csg.mb.edus.si/index.htm. 29. http://www .cksg.si/. 30. http://www .zveza-gns.si/. 31. http://www .kidg-mavrica.com/index.html. 32. http://med.over .net/forum5/read.php?113,5538355. 33. http://www.dgn-celje.si/index.php?option=com_cont ent&view=article&id=54&Itemid=69. 34. http://www.genspot.com/MySpot/ShowContent.aspx? username=emocija&id=22265&type=blog. 35. http://www.racunalniske-novice.com/novice/dogod- ki-in-obvestila/podjetje-sonitus-medical-predstavilo- zobni-slusni-aparat.html. 36. http://osha.europa.eu/fop/slovenia/sl/et2005/PDF/dr- Bilban_Vplivi_na_cloveka.pdf. 37. http://www .suvag.hr/hrv/page.php. Zaznavanje in vkljuc ˇevanje glasbe v vsakdanje življenje gluhih in naglušnih 53