PROBLEMI STANE BRENIK, MATIJA MURKO: TRUBARJEVA CESTif — »PREDMESTJE« V OSRCJU LJUBLJANSKEGA MEStJ NEGA ORGANIZMA: ANDREJ CAPUDER: PESMI; ERVIll FRITZ: AGITKA IN ESTETSKI NOVO; BOGDAN KAVClCf MARJAN KROFLIC: DRUŽBENI POLOŽAJ LIKOVNEGA UMETNIKA; VLADIMIR KAVCiC; VELIKA ODLOČITEV ZA MAJHNO STVAR; ZDRAVKO MLINAR; SOCIALNA KONTROLA V PROCESU URBANIZACIJE; ERWIN PA- NOFSY: ZGODOVINA UMETNOSTI KOT HUMANISTIČNA VEDA; JANEZ PIRNAT: CENE, OCENE IN RAZVREDNO- TENJA; TOMAŽ ŠALAMUN: GOBICE; VITA VARL; DVE POLOVICI ŽIVLJENJA; FRANCI ZAGORiCNIK: SVEDER; — OCENE IN POROČILA; — LIKOVNA PRILOGA: Z RAZ- STAVE DRUŠTVA LIKOVNIH UMETNIKOV SLOVENIJE; — TRUBARJEVA CESTA; — NOVEMBER 1964 REVIJA ZA KUITURO IN DRUŽBENA VPRAŠANJA Vsebina Bogdan Kavčič, Marjan Krojlič: Druž- beni položaj likovnega umetnika 897 Janez Pirnat: Cene, ocene in raz- vrednotenja .........936 Stane Bernik, Matija Murko: Tru- barjeva cesta — »predmestje« v osrčju ljubljanskega mestnega or- ganizma ..........941 Erwin Panojsy: Zgodovina umetnosti kot humanistična veda .... 654 Tomaž Šalamun: Gobice..... 970 Andrej Capuder: Pesmi..... 974 Franci Zagoričnik: Sveder .... 977 Vita Vari: Dve polovici življenja . . 986 Vladimir Kavčič: Velika odločitev za majhno stvar....... 990 Zdravko Mlinar: Socialna kontrola v procesu urbanizacije..... 1010 Ervin Fritz: Agitka in estetski nivo 1019 OCENE IN POROČILA Sociološki pregled (A. S.) . . . . 1021 Poljska raziskovanja družbenih spre- memb podeželskih industrializi- ranih področij........1021 LIKOVNA PRILOGA Z razstave DSLU: Janez Sede j: Ce- sta; Vladimir Makuc: Vol; Mar- jan Tršar: Elementi vresja — pred zidovjem; — France Rotar: Mrtva ptica; Anton Sigulin: Ža- njica — terakota; Janez Bernik: Pismo II.; Tone Lapajne: Avto- portret; Peter Cerne: Skulptura XV.; Marjan Keršič: Dekle izpod Himalaje; Albin Rogel: Beli zi- dovi; Andrijana Haraž: Okno; Miloš Požar: Kompozicija; Bog- dan Meško: Ščit I.; Aladar Zaha- riaš: Školjke Trubarjeva cesta problemi revija za kulturo in družbena vpra- šanja, leto II., št. 22 Ureja uredniški odbor: Božidar De- benjak, Janez Dokler, Bogdan Kav- či«, Vladimir Kavčič (glavni urednik), Viktor Konjar, dr. Boris Paternu, Janez Pirnat (odgovorni urednik), Andrej Rijavec, Stane Saksida, Vita Vari in France Zupan. Lektor: Samo Savnik Uredništvo: Ljubljana, Tomšičeva 12, telefon: 20-487. Nenaročenih rokopisov ne vračamo. Naročila pošiljajte na CK ZMS, Ljubljana, Dalmatinova 4, telefon 30-033, tekoči račun: 600 14- -608-28 z oznako: za Probleme. Cena posameznega izvoda za naročnike 80 dinarjev, v kioskih in knjigarnah L'io dinarjev. Celoletna naročnina 960 di- narjev Izdajata CK ZMS in UO ZSJ v Ljubljani. Tisk, izdelava klišejev in vezava: Tiskarna »Jože MoškriC« v Ljubljani Družbeni položaj ikovnega umetnika Bogdan Kavčič, Marjan Kroflič Raziskava »Družbeni položaj likovnega umetnika« je nastala na pobudo Društva slovenskih likovnih umetnikov, da bi z empiričnimi podatki čimbolj vsestransko osvetlili položaj likovnih umetnikov v naših družbenih razmerah. Raziskava je razdeljena na dva dela. V prvem delu obravnavamo podatke o gmotnem položaju, likovni in družbeno politični dejavnosti članov društva. V drugem delu pa obravnavamo dejavnost večine kulturnih institucij, ki imajo posredno ali neposredno opravka z likovno umetnostjo (pedagoško delo, posre- dovanje ipd.). Vsem, ki so sodelovali pri izvedbi raziskave, se za sodelovanje zahvaljujemo. Zlasti se zahvaljujemo Društvu slovenskih likovnih umetnikov za vsestransko pomoč, posebej še naslednjim članom društva: Ivanu Butini, Zoranu Dideku, Ivanu Seljaku Čopiču, Karlu Zelenku, Caru Skodlarju in Janezu Pirnatu. Zahva- ljujemo se tudi vsem članom DSLU in institucijam, ki so s svojim sodelovanjem ter odgovori prispevali k reševanju predmeta te naloge. Raziskavo je izvedla raziskovalna skupina, ki sta jo vodila B. Kavčič in M. Kroflič, pri zbiranju gradiva so sodelovali J. Planinšec in F. Kavčič ter skupina študentov sociologije. Likovni umetniki, njihov položaj in dejavnost 1. o cilju raziskave Namen raziskave je bil osvetliti vprašanje družbenega položaja poklica likov- nega umetnika v naših družbenih razmerah; ugotoviti torej, kako vrednoti družba vloge in naloge, ki jih opravlja likovni umetnik. Tako definirani cilj je seveda precej nekonkreten. Družbenega vrednotenja likovne dejavnosti nismo ugotavljali neposredno, ampak smo se mu poskušali približati z naslednjih plati: — z ugotavljanjem, kakšna je dejavnost likovnih umetnikov samih, — kakšni so gmotni pogoji likovnega U--,ivt.-janja v našem družbenem okolju in 897 — s primerjanjem pogojev delovanja likovnih umetnikov z delovanjem neka- terih drugih umetnikov; — z ugotatljanjem, kakšna je dejavnost institucij, ki se ukvarjajo s posredo- vanjem likovne umetnosti od njenih proizvajalcev do potrošnikov. Teoretično vzeto je položaj likovne umetnosti v naši družbi razmeroma točno definiran z Ustavo SRS in Programom ZKJ. V Ustavi beremo v 39. členu na- slednje: »Družbena skupnost pospešuje razvoj šolstva in prosvete, kulture, znanstveno raziskovalnega dela, umetnosti, zdravstvenega in socialnega varstva ter ustvarja pogoje za zdrav duhovni in telesni razvoj občanov.« Skrb družbe za razvijanje umetniškega ustvarjanja pa je še jasneje izražena v 45. členu Ustave: »Znanstveno in umetniško ustvarjanje je svobodno. Ustvarjalci znan- stvenih in umetniških del ter znanstvenih odkritij in tehničnih izumov imajo moralne in materialne pravice na svojih stvaritvah. Obseg, trajanje in varstvo teh pravic določa zvezni zakon. Družbena skupnost zagotavlja pogoje za razvoj znanstvene in umetniške dejavnosti ter drugih kulturnih dejavnosti.« V nave- deni formulaciji najdemo tudi že zametke opredelitve odnosa umetnik — družba. Ta odnos je natančneje opredelil v predvolilnem govoru v Ljubljani Edvard Kardelj, ki je med drugim dejal: »Naša ustava je ponovno potrdila tudi prin- cipe svobode znanstvenega in umetniškega ustvarjanja. Tu smo se držali načela, ki ga je postavil Marx, ki je rekel, da lahko pota znanosti določa samo znanost sama. To lahko rečemo tudi za umetniško ustvarjanje. Toda to je samo ena plat vprašanja. Druga pa je, da znanstveno in umetniško ustvarjanje ni nikaka abstraktna in privatna zadeva, marveč je tudi odnos znanstvenika in umetnika do človeka, do družbe in obratno, ne glede na to, ali to nekdo prizna ali ne. Ce bi ne bilo tako, potem bi znanstveniki in umetniki svoje delo zapirali doma v omare, ne pa jih objavljali, nosili na razstave in prodajali ljudem. Zato pa nimajo prav tisti, ki mešajo vprašanje svobode ustvarjanja z vprašanjem o kritiki. Kritika, tako strokovna, kakor splošna družbena kritika, je prav tako nujna komponenta kulturnega ustvarjanja vsake vrste, kakor je ustvarjanje samo ... Seveda sta lahko tako družba kot posameznik marsikdaj krivična v svoji kritiki. Toda vsakdo ve, da se tudi za znanostjo in umetnostjo marsikdaj skriva ne samo vsakršna modna plitkost in šarlatanstvo, temveč tudi zavestna antisocialistična akcija. Toda priroda dinamike duhovnega raz- voja družbe je prav v tem, da se giblje v takih protislovnih oblikah. Kar je kvalitetnega bodisi v ustvarjanju bodisi v kritiki, bo ostalo in na ta ali drugi način vzajemno vplivalo, čas pa bo vsako stvar dokončno postavil na pravo mesto ... Naša ustava priznava svobodo znanstvenega in umetniškega ustvar- janja, vendar to ne pomeni, da naj se faktorji socialistične družbene zavesti odrekajo pravici do kritike in do odklanjanja tistega, kar je po svojem bistvu in po svojih posledicah naperjeno proti socialističnim odnosom med ljudmi in aktivni vlogi človeka v razvoju družbe... Znanstveno, umetniško, kulturno delo torej ni tretirano kot posebni ali privatni poklic, ampak kot sestavni del ustvarjanja socialistične družbe« (Delo 8. 6. 1963). V 42. členu Ustave SR Slovenije pa najdemo naslednjo formulacijo: »Druž- bena skupnost ustvarja pogoje za razvijanje kulturnih in umetniških dejavnosti ter za zadovoljevanje kulturnih in umetniških potreb občanov in skrbi, da so plodovi kulturnega in umetniškega dela dostopni občanom.« 898 v načelu enake misli, kot smo jih navedli iz ustave ali govora E. Kardelja,' srečamo tudi v Programu ZKJ v 9. poglavju, ki opredeljuje odnos Zveze komu-, nistov in njeno politiko na področju znanosti, kulture in umetnosti. Načelo o vlogi umetnosti v naši družbi in o odnosu družbe do umetnika jei torej jasno in enako za vse zvrsti umetnosti. Nekoliko drugače pa je z reali- • zacijo teh načel v naši družbi. Kulturna politika se namreč realizira v komuni. ] Dr. Danilo Pejovič npr. meni, da naj bi imela kulturna politika pri nas na-j slednje naloge: : 1. da osvobaja novo v kulturi in omogoča svobodno kulturo ustvarjanja brez' administrativnega vmešavanja; i 2. da prevzame preteklo in ga oživlja s sodobnim, t .j. da kritično posreduje' kulturno dediščino; 3. da naše nacionalne kulture vedno vidi kot integralni del evropske kulture, i brez provincialnega napihovanja in brez kompleksa inferiornosti pred velikimi narodi; 4. boriti se mora proti kakršnikoli cenzuri (Dr. Danilo Pejovič: Kultura i biro-' kracija, Gledišta 1963, št. 7., 45—49). ; Ne bi se spuščali v oceno ustreznosti opisanih nalog, pač pa se bomo na kratko ustavili pri uresničevanju te politike v komuni. V študiji inštituta za sociologijo- »Kultura v komuni« ugotavlja J. Jerovšek naslednje: »Na nivoju komune, nobena družbena dejavnost ni v tako majhni meri podvržena vplivom in odio- ^ čitvam centraliziranih družbenih in državnih organov kot prav kulturna dejav- nost. Ce izvzamemo šolstvo, je na področju kulture dosežena najvišja stopnja ' družbene samouprave. Na gospodarskem in socialnem področju je komuna vezana na vrsto zveznih in republiških zakonov, po katerih se mora ravnati ; in na njihovi osnovi usmerjati svoj razvoj. Na kulturnem področju pa je pre-" puščena sama sebi, svoji volji in svojim iniciativam... Poglavitne družbene institucije na nivoju komune lahko izvajajo vitalno kulturno politiko, lahko pa kažejo popolno odsotnost smisla za kulturo kot pomemben element družbenega in človeškega oblikovanja« (Informativni bilten št. 8. oktober 1963, str. 32). Možnosti so torej razmeroma široke. In kakšno je dejansko stanje? 2e citirani avtor pride na osnovi empiričnih podatkov do naslednje ugotovitve: »Kulturno življenje v komuni v mnogih primerih ne samo životari, temveč je v postopnem : usihanju. Eden od vzrokov njegovega upadanja je odsotnost kulturne politike« : (opr. cit. str. 33). - ; Med jasnimi načelnimi izhodišči naše kulturne politike in njeno praktično \ realizacijo je torej znatna razlika. Vse to navaja na hipotezo, da razmere na ; kulturnem področju niso urejene, da se problemi rešujejo stihijsko, kar pomeni \ anarhijo namesto reda, omgoča pa nenačelnost pri obravnavanju kulturnih | problemov in številne druge anahronizme. j Kar velja za kulturo na sploh, velja tudi za likovno umetnost. »Naša družba I si še ni izoblikovala jasnega razmerja do likovne umetnosti. Ce ne bi bilo tako, ; bi likovna umetnost ne bila v nevarnosti, da postane samo okras, s katerim : na videz reprezentiramo našo družbo .. . Jasnost in trdnost našega razmerja [ do likovne umetnosti je treba doseči prav tam, kjer je bila dosedaj najbolj odsotna, to je v neposredni zvezi med občinstvom in ustvarjalcem... Zahteva i i, 899 po neposredni zvezi med gledalcem in ustvarjalcem izvira iz temeljnih načel naše družbe, načel, ki jih vsebujejo ustavna določila in Program ZKJ. To je na eni strani načelo, da je v naši družbi vsak državljan hkrati enakovreden odjemalec kulturnih dobrin, na drugi strani pa načelo o svobodi umetniškega ustvarjanja« ugotavlja J. Pirnat v članku -Naša ustvarjalnost ali družbeni okrasek« (Problemi 1963, št. 7, str. 585—586). Urejena ni bila niti materialna plat kulturne dejavnosti: »Materialni polžaj kulturnih ustanov je bil pogojen z linearnim in mehaničnim proračunom. Za- radi tega se je dogajalo, da so tiste ustanove, ki uvajajo nove aktivnosti, zašle v materialne težave ravno zaradi svojega dela. Proračunski sistem namreč ne omgoča delitve po stvarnih rezultatih, tako da je bilo v vrsti primerov nedelo preplacano, delo pa neplačano« piše M. Bogičevič (Financiranje kulturnih usta- nova i djelatnosti. Telegram 1963. št. 1962. str. 4). Navedene ugotovitve sicer lahko ocenimo, da so bolj splošnega, deklarativnega značaja. Naša raziskava pa je dala prav konkreten, empiričen material o raz- merah na področju likovnega ustvarjanja v Sloveniji. Na osnovi tega gradiva bomo lahko preverili točnost ali netočnost navedenih ugotovitev in obenem avtentično prikazali, kakšne so dejanske razmere na tem področju. 2. Materialni pogoji likovnega ustvarjanja Pod tem naslovom bomo govorili o naslednjih vprašanjih: a) Delovni prostori likovnih umetnikov b) Zaposlitev likovnih umetnikov c) Sredstva, ki so jih likovni umetniki porabili za svojo dejavnost v letu 1963 (izvor in poraba teh sredstev) Obravnavali bomo torej materialne pogoje dejavnosti likovnikov v širšem smi- slu, torej celoten njihov položaj. Treba pa je poudariti, da problema ne bomo obravnavali s socialnega aspekta, ne bomo govorili o tem. v kakšnih materialnih pogojih živijo državljani, ki so po osnovni izobrazbi likovni umetniki, ampak bomo obravnavali položaj poklica likovnega umetnika. Ni torej vprašanje ali likovni umetniki lahko zaslužijo sredstva za preživljanje sebe ali svoje družine, ampak je vprašanje, od kod črpajo sredstva za likovno dejavnost, sredstva za svojo umetniško dejavnost. Za ljudi z visokošolsko izobrazbo danes ni problem, da ne bi mogli dobiti dela. s katerim bi si zagotovili za življenje potrebna sredstva. To velja tudi za diplomante Akademije za upodabljajočo umetnost. Nas zanima le vprašanje, ali diplomanti te šole lahko živijo od poklica, od opravljanja tiste dejavnosti, za katero so se usposabljali. Prav na to vprašanje bomo skušali odgovoriti s podatki iz naše raziskave. a) Delovni prostor likovnih umetnikov Ustrezen delovni prostor je prav gotovo nujna osnova za opravljanje vsake poklicne dejavnosti. Za likovnega umetnika je to atelje oziroma drug prostor, kjer lahko dela. Po podatkih ankete o stanju ateljejev, ki jo je decembra 1963 900 izvedlo Društvo slovenskih likovnih umetnikov med svojimi člani, je stanje naslednje: — članov, ki imajo atelje, je................ 48 "/o — članov, ki delajo v stanovanju, je..............20 "/o — in članov, ki nimajo pogojev za delo, je............32 "/o Stanje je torej vse prej kot zadovoljivo, saj praktično več kot polovica likovnih umetnikov v Sloveniji nima izpolnjenega osnovnega pogoja za svoje delovanje. Samo podatek, koliko likovnih umetnikov ima delovni prostor, seveda še ne pove vsega o tem problemu. Iz istega vira povzemamo, da je manj kot polovica ateljejev v prav dobrem ali odličnem stanju, vsi ostali pa le v zadovoljivem ali slabem stanju. Poseben problem predstavljajo tisti, ki morajo delati v spal- nicah in kuhinjah, kar je lahko celo zdravju škodljivo. In kako so tisti likovni umetniki, ki atelje imajo, prišli do svojega delovnega prostora? Anketa ugotavlja, da si je skoraj polovica (47 "/o tistih, ki atelje imajo) morala opremiti delno ali v celoti delovni prostor z lastnimi sredstvi s tem, da jih je večina morala adaptirati razna podstrešja, kleti, shrambe ali celo skedenj oziroma svinjak. Zato ni čudno, da samo 20 "/o slovenskih likovnih umetnikov dela v prostorih, ki so ustrezno ali vsaj zadovoljivo razsvetljeni, kar je tudi eden od osnovnih pogojev za uspešno (in zdravju neškodljivo) delo. Ce mimo tega upoštevamo še to, da polovica tistih, ki imajo atelje (vsi, ki imajo atelje ločen od stanovanja) plačujejo najemnino, elektriko in ostale dajatve, kot za poslovni prostor, (obrtne delavnice, trgovine itd.), da jih ima prav tako samo polovica stalne pogodbe z lastniki ateljejev in da nekaterim že grozijo z deložacijo, moramo ugotoviti, da so na tem področju razmere resnično nevzdržne, zlasti še, če jih primerjamo z razmerami, v katerih delujejo umetniki drugih zvrsti. Primerjava z drugimi zvrstmi umetniške dejavnosti kaže, da je stanje — kar se delovnega prostora tiče — na področju likovne dejavnosti naravnost ab- surdno. Vzemimo npr. igralce. Analogno likovnikom bi morali igralci sami vzdrževati prostore za vadbo in plačevati zanje najemnino in druge prispevke kot za poslovne prostore. To bi bilo seveda absurdno. Te prostore jim plačuje njihova delovna organizacija. Likovniki take delovne organizacije nimajo, čeprav bi bile razmere mogoče drugačne, če bi jo imeli. Književniki npr. sicer ne rabijo posebnega delovnega prostora, prostor, kjer delajo, je običajno v sklopu stanovanja in zanj plačujejo najemnino po tarifi za stanovanje, ne pa po tarifi za poslovne prostore. Kaj nam kažejo navedeni podatki, čeprav se nanašajo le na vprašanje delovnega prostora? Kažejo na to, da morajo likovni umetniki sami kriti stroške v zvezi z delovnim prostorom, da pa jih drugim umetnikom (ki rabijo posebne delovne prostore) plačuje (vsaj delno ali v celoti) družba. To pomeni diskriminacijo likovnih umetnikov v primerjavi z drugimi umetniki, vsaj na tem področju. Kako pa je z drugimi gmotnimi pogoji likovnega ustvarjanja, pa bomo še pokazali. 901 b) Zaposlitev likovnih umetnikov V zvezi z zaposlitvijo likovnih umetnikov nas zanima predvsem vprašanje, kolikšen del jih je zaposlenih na področju, kjer se ukvarjajo z dejavnostjo, ki je v osnovi likovnega značaja. Normalno bi bilo, da človek opravlja tisto osnovno poklicno dejavnost, za katero se je usposabljal. To bi bilo najbolj ekonomično tudi z družbenega vidika, kajti za šolanje na visokih šolah mora družba vlagati znatna sredstva. Ce se ta sredstva trosijo racionalno, potem bi pričakovali, da jih družba vlaga v tiste šole, ki vzgajajo, usposabljajo družbeno potrebne kadre in da ne vlaga sredstev za vzgojo tistih kadrov, ki potem ne morejo opravljati svojega poklica. To drugo bi seveda pomenilo razmetavanje s sredstvi. Kaj imamo lahko za ustrezno zaposlitev diplomantov Akademije za upodablja- jočo umetnost, torej likovnih umetnikov? Predvsem je to umetniško ustvarjanje: slike, kipi, grafike ipd. Za vse tiste, ki jim je umetniško ustvarjanje osnovna poklicna dejavnost, navadno uporabljamo izraz »svobodni umetnik«. Teh je med člani društva slovenskih likovnih umetnikov razmeroma malo, ostali pa so redno ali kako drugače zaposleni v drugih dejavnostih. Raziskava je pokazala glede na zaposlenost, naslednjo strukturo članov društva likovnih umetnikov: — redno zaposlenih....... 54 Vo — stalno honorarno zaposleni ... 5 "/o — svobodni umetniki...... 27 Vo — upokojenci......... 14 "/o Svobodnih umetnikov je razmeroma malo, komaj vsak četrti, ostali pa so zaposleni v drugih dejavnostih in sicer: — poučujejo likovni pouk v šolah.............. 37*/o — poučujejo na šolah druge predmete............. 7 °/o — zaposleni v ustanovah, ki se ukvarjajo z likovno dejavnostjo (galerije in podobno).............., , , , 9'"/o — zaposleni v drugih ustanovah, ki se ukvarjajo s kulturno dejavnostjo 6 "/o — zaposleni v ostalih ustanovah ali podjetjih.......... 3 "/o Opomba:Ce seštejemo navedene odstotke dobimo 62*/o, čeprav smo prej na- vedli, da je skupno zaposlenih le 59 "/o. To pomeni, da 3 "/o anketiranih opravlja hkrati dve ali več od navedenih dejavnosti, npr. poučuje na šoli predmete likovne vzgoje in tehnični pouk ali kak drug predmet ipd. Znaten je torej odstotek tistih, ki so zaposleni na šolah, skoraj polovica vseh članov društva. Od teh jih velika večina (83 "/o vseh zaposlenih na šolah) po- učuje predmete likovne vzgoje. Ali naj rečemo, da ti opravljajo svoj poklic, torej poklic, za katerega so se šolali ali ne? Usmeritev Akademij ni predvsem pedagoška, pedagoški kader daje tudi za likovno vzgojo predvsem Višja peda- goška šola, poučujejo pa tudi tisti, ki so končali Solo za umetno obrt. Solo za oblikovanje in umetnostno zgodovino. Lahko torej rečemo, da je likovni pouk le deloma v zvezi z osnovno strokovno usposobljenostjo. Praktično pa pouče- vanje risanja ipd. na šoli za likovnika pomeni le izhod za silo. S tem si pre- 902 skrbi sredstva za svojo siceršnjo likovno dejavnost. Tako, razmeroma množično zaposlitev likovnikov v šolah, pa moramo pojasniti tudi z našo kulturno politiko v preteklosti. Nekaj časa je veljalo v praksi načelo, da je za diplomanta Aka- demije pomenila zaposlitev na šoli (z manjšo obremenitvijo kot je redna ob- veznost učiteljev ali profesorjev drugih predmetov) nekakšno obliko družbene pomoči likovniku — vir dohodkov. Situacija pa se je seveda spremenila z uvedbo samoupravljanja v šole in zlasti z uvajanjem načela nagrajevanja po delu, pri čemer se je pozabilo na prvotni namen zaposlitve likovnikov in so le-ti prišli v enak položaj kot ostali, z enakimi delovnimi obveznostmi. Ce povzamemo: Svobodnih umetnikov je med likovnimi 27'"/o. V institucijah, ki se ukvarjajo z likovno vzgojo ali likovno dejavnostjo (šole, likovni pouk, galerij ipd.), pa nadaljnjih 45 "/o anketiranih članov društva. Z dejavnostjo, ki je vsaj deloma likovna, se torej ukvarja skupno 72 "/o vseh članov društva. Od preostalih 28 "/o članov društva pa je polovica upokojencev, polovica pa zaposlenih v drugih dejavnostih. Podatkov, koliko je zaposlenih v stroki za katero se usposablja, za druge poklice nimamo. Vendar, če štejemo kot ustrezno tudi pedagoško dejavnost, situacija med likovniki ni tako slaba. Takoj pa moramo pripomniti, da je ver- jetno za večino likovnikov zaposlenih na šoli le izhod za silo (vir sredstev za preživljanje), ne pa ustrezna dejavnost. Strogo vzeto je ustrezna dejavnost le tisto, kar smo označili kot »svobodni umetnik«. Teh pa je komaj dobra četrtina. Vzroke za to bomo še raziskovali, že sedaj pa lahko postavimo hipotezo, da družbene razmere ne omogočajo širšemu krogu likovnih umetnikov, da bi živeli od rezultatov svoje umetniške dejavnosti. Od tistih članov društva, ki so zaposleni na šolah, jih poučuje: — na osemletkah........ 56*/o — na gimnazijah........ 10*/o — na srednjih strokovnih šolah ... 21 "/o — na drugih šolah....... 17'/o Kot vidimo, jih 4 "/o poučuje na več kot eni vrsti šol (v raziskavi smo upoštevali vse vrste šol). Tedenska delovna obveznost stalno ali stalno honorarno zaposlenih anketirancev pa znaša naslednje število ur: — do 20 ur tedensko....... 12 »/o — od 21 do 30 ur tedensko , . . . 25 «/o — od 31 do 40 ur tedensko .... 3«/o — nad 40 ur tedensko ...... 14 "/o — delovna obveznost ni določena . . 4*/(i — ni stalno ali stalno honorarno zaposlen.......... 42 */o Grupiranje tedenske delovne obveznosti je tako, da pridejo v prvo in drugo kategorijo predvsem tisti, ki so zaposleni na šolah, v ostale kategorije pa tisti, ki so zaposleni drugje. Vidimo, da so delovne obveznosti likovnikov zelo blizu 903 delovnim obveznostim drugih zaposlenih (v šolah in drugje), da so torej likov- niki obremenjeni z dolžnostmi iz delovnega razmerja približno enako kot ostali. Iz tega sledi, da se lahko umetniško udejstvujejo le v svojem prostem času. Za redno zaposlene likovne umetnike torej ne velja, da družba ustvarja pogoje za njihovo umetniško udcjstvovanje (če razumemo s tem tudi materialne po- goje), ampak ustvarjajo te pogoje sami, z dodatnim delom. Stro.ške za oprav- Ijnnje družbeno pomembne funkcije nosijo sami. S tem niso v neenakopravnem položaju samo do drugih umetnikov, temveč tudi do tistega dela likovnih umet- nikov, ki so »svobodni umetniki«, in živijo od svoje likovne dejavnosti, kar pa tudi ne drži za vse svobodne umetnike, ampak le za posameznike. To je vse- kakor velik anahronizem v naši kulturni politiki. Možen je sicer ugovor, da gre za selekcijo po kvaliteti, da postanejo lahko »svobodni umetniki« le naj- kvalitetnejši ustvarjalci. Vendar to ne drži, ker ni instrumentov, ki bi omo- gočali objetivno selekcijo, selekcijo na osnovi stikov družbe z umetniki. Gre namreč za dva kriterija: svoboden umetnik je lahko le tisti, ki proda tolikšno število svojih del za tolikšno vsoto, da zadostuje za njegove življenjske stroške in stroške v zvezi z delom, ali pa si zagotovi potrebna materialna sredstva iz drugih virov. Ce bi bila selekcija svobodnih umetnikov objektivna (selekcija po kvaliteti), potem bi sovpadala z njegovim uspehom pri občinstvu, ki ga lahko merimo s sicer nekoliko nezanesljivim kriterijem, namreč z nagradami in priznanji. Analiza zbranih podatkov pa je pokazala, da prodaja del ni v zvezi z uspehom izraženim v obliki nagrad in priznanj. Oglejmo si podatke: Podatki prepričljivo kažejo, da tisti, ki so prejeli kako priznanje ali nagrado, niso prodali nič več del kot tisti, ki nagrad niso prejeli. Kriterij prodaje ni uspeh umetnika, ampak ga je treba iskati drugje. Kvaliteta ustvarjenih del torej ni kriterij materialne realizacije ustvarjenih del. Praktično imamo opravka z dejstvom, da le redki svobodni umetniki živijo od ustvarjenih umetniških del, temveč si pridobivajo sredstva z izdelovanjem raznih komercialnih spo- jninkov, kot aranžerji. dekoraterji, risarji stripov, reklam ipd. Dejstvo je sicer, da je med svobodnimi likovnimi umetniki res več takih, ki so v letu 1963 prejeli kako nagrado ali priznanje, kot med ostalimi, kar potrju- jejo tudi naslednji podatki (vsi veljajo za leto 1963): Toda ob ugotovitvi, da nagrade ali priznanja niso povezane s prodajo del, je \ to dejstvo postranskega pomena, saj tudi svobodni umetniki ne morejo živeti i od prodanih del (odkupi so minimalni, kar bomo še dokazali), ampak od drugih ] virov. Da je nek likovnik lahko svobodni umetnik, je bolj odvisno od srečnega i naključja in drugih virov dohodkov, saj imamo tudi med svobodnimi umetniki j precej takih, ki v letu 1963 niso prodali niti enega svojega dela (okoli 20 Vo). ] Pravi vzrok, da nek likovnik lahko postane svobodni umetnik, ni v priznani i kvaliteti njegovega dela (merjeno s prejetimi nagradami), ampak v tem, če \ uspe najti kak drug postranski vir dohodkov. To pa je seveda dokaj paradoksna j situacija. ; Od tistih članov društva, ki niso redno zaposleni ali upokojeni, se jih preživlja i i — z likovnim delom.......92 "/o i — z drugim delom.......8 "/o i Že iz tega podatka vidimo, da jo med tistimi, ki smo jih označili kot svobf)dne ¡ umetnike, nekaj takih, ki se ukvarjajo z nelikovnim delom, še več pa je seveda ', takih, ki poleg likovnega dela opravljajo še razna druga, komercialna dela. i Sicer pa si oglejmo odgovore tistih anketiracev, ki niso zaposleni ali upokojeni, ( kakšna dela opravljajo (zaradi majhnih frekvenc navajamo absolutna števila, \ ne procentov) : ; — slikarstvo ....... 27 — ilustracije ....... 18 — kiparstvo ....... 10 — grafike........ 7 — likovno delo (splošno) ... 4 — keramika........ 3 — oprema........ 3 — dekoracije....... 3 — scenografija ........ 3 — oprema stavb...... 3 — plakati........ 2 — medalje ....... 2 — akvareli........ 2 — pasteli......... 1 — umetniške fotografije ... 1 — tolčen baker...... 1 — stripi ......... 1 — javna dela ...... 1 — industrijsko oblikovanje . . 1 — članki......• • • 1 — tantieme........ 1 — restavriranje...... 1 — mozaiki........ 1 Navedeni (dobesedni) odgovori anketiranih likovnikov kažejo velik obseg razno- vrstnih del, s katerimi se likovniki ukvarjajo. Poleg rednih in običajnih zaposlitev nas je zanimalo še, koliko anketiranih sijde- luje pri raznih priložnostnih zaposlitvah. Iz njihovih odgovorov«povzamemo, da je priložnostno zaposlenih 32 >'/o likovnikov in sicer: — sodelujejo pri javnih dolih ... 9 ''/o — oprema knjig........ 5 •'/o — ilustracija knjig....... 9 Vo — druga dela......... 18 »/o (Seštevek ne daje 32 "/o, ker so nekateri ukvarjajo z več kot eno priložnostno zaposlitviio). 905, Od vseh ankateranih jih je 62 "/o izjavilo, da se ne ukvarjajo s priložnostnimi zaposlitvami, od 6 Prevedel Jože Plešej j 969 TOMAŽ ŠALAMUN: GOBICE Oh ti ljudje ves čas umirajo ali naj mar ves dan tekam po stopnicah in prenašam mrliče ne ne prijatelji ko se bom stegnil kar mirno kuhajte fižol ali berite oglase odnesli me bodo dežurni zdravniki gasilci ali pogrebci neki dežurni pač zakaj vsak človek delaj svoj posel I. Oh ti ljudje pa še posebno tiste device z rdečimi trakci pentljami in vso trikotažo s tisto nosljajočo zadevo ki je tudi pri vas vohalo kar brišite prahca in čistite noge pianinov masirajte hrbte bolnih bratrancev kupujte čokolado in rožice le zakaj si ljubi bog ustvaril bika II. Oh ti ljudje pa še posebno tista najbolj ganljiva zvrst človeštva z bogato notranjostjo (z zlatim plehom obit želodec) kako ste ljubko vzgojene monumentalne figurice 970 ki ves dan -prikimavate z nežnim vratkom in z resno zapetimi aktovkami tekate po univerzah muzejih in drugih takih svetih hramih sicer pa mir prosim zakaj z ljubim bogom pravkar jem špinačo III. Ce šteješ od ena do sto je to sicer blazno naporno ampak prideš le če pa šteješ od tri do pet nikoli ne prideš do dve in tu se začne laž karambol palčiće skozi okno ali se kaj spremeni ti očeta do praga sin tebe čez prag še dobrih deset dni nas loči od kvalifikacij za vstop s tem ko je čevelj obrnjen k tebi zgubi tisto nežnost v karakterju ki jo ima isti čevelj ko gleda vstran in tu se začne Mojzes ribica višje zrenje bradlja Hegel svetal zgled pajole pagaje bum mezzaluna eni so na zatič drugi na druge patente o škropilnica škropilnica škropilnica skratka prijatelji lahko karkoli sedemnajst lajštic na mojem roloju pa se mi ne dopade pa vstanem pa malo potegnem pa pridem nazaj 971 pa še ni vse kot bi moralo biti pa se mi ne dopade pa vstanem pa malo potegnem pa pridem nazaj lajštica lajštica lajšiica če bi imel boljše zobe bi naredilo resk resk V tem je blaženost razsvetljenih dečva bečva bačva banana IV. Namreč tako je z vso to zadevo najboljše stvari so gobice gobice v juhi nič nič nič nič fiuuuu ena gobica en zelen peteršiljček v smokingu pa dolgo dolgo časa tema Potem stečejo po snažilko ki je zato odgovorna nič nič nič nič fiuuuu še ena gobica zdrava sicer, le kri ni ena A ker je prebolela hepatitis Težke so težke te gobice težke v božjo mater V. Brez tebe črka P gre k vragu svet paradajs pasma politika ali ste že videli pagagaja brez črke P ali pa papico pokaditi Pensilvanija brez tebe črka P ostane samo še žavbica aquamarin nastlati namazati zakaj vse sloni na pakeljcih Poglejmo samo težave ki nastopijo v zemljepisu hodiš po svetu prideš do Patagonije 972 stop črna luknja niti ne moreš vzeti palice da bi jo naslonil na pred-Patagonijo in po-Popatagonijo pa se ti zabliska pa rečeš TRAM pa še TRAM ti pade v luknjo ker ni pakeljcev nikoli ne ješ po naročilu zmeraj žvečiš menu potem hočeš spat a samo zehaš ' in zehaš nag ker pidžame ni Tako se razvije nemorala Tako se raivije nemorala Tako se razvije nemorala parutnice poštarji pamtivek VI. The ^patamus can never reach The mango on the mango-tree (T. S. Eliot The Hippopotamus) S sirom hranimo se zjutraj ali po obedu Je regrette l'Europe aux anciens parapets ZGODOVINO DELAJO NAPREDNI No to je ravno tisto kar je najbolj razveseljivo Bradlja Hegel rožice v naravi trije so pojavi stvarstva Mojzes padel iz plenic v zgodovino v sivih dokolenkah čaka na propad zapada Strpnost vera v zrmnost ribe v morju tvorijo sveta bliščavo žakelj žakelj žakelj žakelj PRIHOD IZ ZAKLJA DRUGO POGLAVJE 973 ANDREJ CAPUDER: PESMI I ( i Podaril ti bom reko, noč in čoln i Darilo v njem bo sedež z žametno prevleko j ljubezni. I Molče sediva v njem ¡ in zrak je poln \ izpolnjenih želja ] in ukročenega nemira. ! Beživa v valujoč objem, { trenutek vstaja in divja i in spet umira. ¡ Molčiva 1 in božava zaklad j zaupanja in vere; ] tiho potujeva, da ne zbudiva Í dreves obupa in prepira, i da niti list ne prileti z obrežja na bleščeče se gladine j in jih skali. I Tišine i moči j nikoli krik slabosti ne prekine in čutim, da je čas I utišal svoj korak, , zato, da bova čula glas i srca. Norost sveta je kot oblak, > ki vrže hladno senco v najin čoln i in v nama prebudi objem, ! ki je še bolj gorak j in bolj popoln. . Podaril ti bom reko, noč in čoln in upanje, da bova ti in jaz v neskončnost obrnila svoj obraz 1 in tam morda \ spoznala, kam \ greva. I 974 • Mise! Mislim, da je življenje kot drevo, ki se pod težo sadja kar šibi in mi zato je pretežko otresti ga, ker se mi zdi, da ne bom mogel za naprej pogledati več golih vej Svet in jaz Vstopni spev: Človek je zmes ljubezni in strasti, je vez svetlobe in noči, trzaj praznine za močjo in kraj, kjer zemlja gre v nebo. Vera je ščit slabosti, ki preti, je svit poguma, ki molči; težak je dan in kratka noč in vsak poraz ji je v pomoč. 975 Up je vonj neviđenih dobrot in zvon uničenih posod; obraz življenja brez tega je glas trobente brez moža. Finale: Cast, hudič, kesanje, kurbe, vrt, glavič, ljubezen, avto, smrt, pomlad, ponos, jazz, jaz, sto nog, hlad, smrad, Bog, Bog, Bog, Bog, Bog! 976 FRANCI ZAGORICNIK: SVEDER Je sveder, ki vrta v križišče tvojega opoldneva. Sončni ostriž. Dane Zaje 1. plast Nebo je izgubilo oporo in se osiplje na izhodišču Nikamor Moreš kjer je treba kar naprej izstopati in biti kariatida njegove krhkosti nasproti breznu brez dna brez luči in teme kajti dno je spet svetloba izza katere stvari bivajo in noč je breznu tuja Ne-do-bivani hitimo v naročje svojemu ne-bivanju a komaj smo kaj več od gole sence svojega videza in vendar! in sploh! pa še druge oblike zavzemata nekakšno besnilo upanja in kakršenkoli upor (vse kaže da ni upanje zraslo iz brezupne brezupnosti brezupnega kajti je prvot nejše po svojem korenu) a nekaj drugega je strah a glad obuja zavest in besedo in nova misel je bliže šestemu dnevu kakor legenda 977 2. plast Nezadostnost sveta njega samega vzpodbuja a bitja so enako zvesta usodi in se zdaj odkupljajo z izničenjem zdaj z nabreklostjo svojih plodov kajti vse je ljubezen z veliko vse je ekspanzija življenja z veliko eksplozija polaščanja svet je razdeljen rm svetove med bitjem in bitjem je bitka poslednja sodba je vsakdanja vsakdanjost in še ne odneha zaton kar pomnimo kar pomnijo tisti ki ne pomnijo več kar pomnijo tisti ki so ta hip prestopili kar pomnijo tisti, ki so prestopili že davno prej zvečina takšni ki jih ne poznamo po drugem kakor po tem da so zagotovo bili da so se rodili da so rodili da so bili neuklonljivi uporniki nasproti uzakonjenemu potekanju potekanja do svojega poslednjega uklona kar pomnimo kar bodo pomnili tisti ki sledijo za nami na vrh brezna ki bodo prešli naše vrhove kar pomnimo še ne odneha zaton 3. plast Treba je pristati k obali pristati na obalo pristati na vse obale ki jih lahko poimenujem s svojim imenom pristati ГШ poslednjo neizogibnost pristati na sonce pristati na brezno pristati k breznu pristati k neizogibnemu breznu sveta pristati na brezup pristati na izvir pristati na izvor vsega kar je in kakor je pristati na črno sonce pristati na smrt bit-ega pristati na čas pristati na potekanje pristati ГШ prelivanje pristati na dobiček in izgubo pristati na vse k vsemu pristati na nič k niču pristati na upor pristati na upor pristati na upor k vsemu temu dodati da k vsemu temu dodati ne k vsemu temu dodati dane in vse kar je med zlogi in vse kar je med stenami besed kar je med besedami in izven kar je izven njih in česar ni moj bog in to je pesem moj bog in to je kletev kletev za oči kletev za kosilo kletev za delo kletev za dvom klet podgane rakev razkrajanje u-bit-ega 979 4. plast 980 Kri ne doji več cvetja zemlja se upira cvetje ne širi več vonja zemlja se upira svet spozrmmo po plodnosti smrti nove dežele in nova mesta daj nam danes naš vsakdanji nič stroj zarjavi omahne in zopet vstane orrmhne nekoliko močneje zarjavi omahne povzdiguje se do neba omahne še bolj zarjavi omahne molče kriči omahne niti zacvili ne in kar tako omahne in nič 5. plast Drugače pa je s pticami splašijo se ko se približam drevesu posekano drevo (je posekano drevo) je posekano: drevo je posekano drevo a pticam smo dali imena polno jih je splašijo se s skupnim imenovavcem zbežijo štejem ne računam splašen ne frfotam še to pozabim kar ptice kričijo bolj čutim kakor domis Um povod za poezijo vzamem sekiro in klestim veje kadar odneham je PESEM ODPETA OSTANE še zima in peč naložena 6. plast A krov izgubi krovnost in nebo svojo nebnost a duh časa svetli v somrak stvari in dojemanja odstira lupine in prah navideznosti razstavi sestavljeno in izgubljeno veže v nove oblike trajanja 7. plast Prazna je s praznino izpolnjena praznina nesmrtne smrtnosti potem se požene v noro tveganje zagrize se v ugrize prejšnjih zagrizenosti mrtve pusti ob strani dekor razdejanja plitev tok zaman kriči o mrhovini 981 8. plast 982 Dolgo hodimo skozi predele svojih noči porečemo kratko je a že vzkipimo nabrekli od gole težnje da bi v dan nasejali semena trezne pijanosti na svojih poljih ponavljam a že vzkipimo nasproti obličju videza a že prevzemamo njegove oblike in se vanje iztekamo do vneme pripadni nasproti brezizhodnosti pretakanja skozi čas in sence so še bolj sence usta nas množijo in kruh je še bolj kruh mrtvi nas množijo in kamen je še bolj kamen dolgo hodimo porečemo kratko je 9. plast Komaj je kaj z vsem kar je človeški stroj to rano vstajanje brez vstajanja in vztrajno ponavljanje ponavljanja vedno iste pesmi brez konca in kraja samo preštevanje sivine senc rm lepem še to ni več mogoče preostane to nemogoče zavest je premajhno plačilo in smrt ostali sledijo po isti poti vedno več in z vedno boljšimi uspehi na poti razpadanja 10. plast 983 Ddrugače pa je s pticami vrnejo se ko drevo obleži nebo je prazno nič izsteza v nič svoje veje a ptice se vračajo k posekanemu bilo je nagonsko nostalgične zaman sedajo na drevo brez vej zaman nasedajo Drevesa padajo in ptice mrtvi pritekel sem pretekel svojo pot nekoliko smrti zaobšel druge bom prebodel z dvignjemi rokami oprt v neizogibno praznino neizogibnega vprašanja neizogibne nemožnosti klanec pot navzgor vodi po poti navzdol uklon ■ 11. plast a sonce obstane ob vsakem zatonu kajti dolgo sveti a zgolj zavaja da je luč zgolj zavaja da je biti priložnost potem pade гш obzorje oškropi skalovje in nizke oblake obstane v naglem padanju opozarja kliče preklinja omahne zjutraj je še krvav in penast od besa potem se sunkovito iztrga in odleti v vsakdanjost saj še komaj kdo Tninevanje priznava obstoj je nujnejši od bivanja videz je močnejši od resnice vendar se maščuje 934 sitost nas osrečuje samo s sitostjo to je lepotica med lepoticami primadona vojnih pnrad zapeljiva koketa iz shanghaja zapeljiva raketa iz cape kennedyja psica za vse kajti poljublja jih na tisoče v vsakem trenutku na tisoče odvečnih nepotrebnih upognjenih hrbtov izpreženih na tisoče bolnih in golih škodljivih poljublja z nežnostjo sekire utrujena trupla prižema na bohotne prsi požara 12. plast To prazno okroglino to ropotarnico nabasano z vsemi mogočimi in nemogočimi odmevi zakaj odzvanja zvonovom kar naprej še odmeva zakaj če je že tu počne kar je že tu to žogo podajam iz dlani v dlan mudi se mi ker čas hiti Lenora ali nekaj takega odnos te stene so zato da se vanje ujame panika da se vanje ujame ulov velik in bogat non-stop prevetrena bleščeča samopostrežna grobnica poklapana vojska razbita raztepena resnična se osiplje preko polja obira njivice išče bližnjice proti domu upognjene glave čakajo sekire nepredvidne segel sem po očala Lenora mudi se stojim za zaveso v svoji negib nosti hitim skozi okno za svojim pogledom klecam med bilke plazim se med nogami deklet med stenami Alp kletev sem obesil na vrata za dobrodošlico psom bilo mi je slabo in sem povrnil ker sem se zastrupil z lepimi besedami tega sveta svet je ostal usmrajene besede pa slastno ližejo psi pusti jih Lenora naj pocrkajo CAS ÜG5 Dve polovici življenja Vita Vari : . ■ : Dve polovici življenja >'Spiš?« ■} S^îfi Darja je dolgo zbirala pogum za to preprosto vprašanje. Čutila je roko pod svojim vratom, močno in zanesljivo. Telesa ob svojem ni zaznavala, dovolj se je i odmaknila od njega. Ni ji sledil, pomirjen in zadovoljen s seboj in njo je sprejel ] teh nekaj centimetrov razdalje med njima. Položil ji je roko pod glavo: j »Razdalja ohlaja, ne?« \ i »Morda,« je nekako sama zase rekla Darja. \ »Nisi prepričana?« \ ■i »Pač. A tako je prav.« j »Zmeraj?« \ »Ne vem. Verjetno. Sicer pa nehaj spraševati.« i Odnehal je, ko je začutil njen nenadni odpor. Ležal je, ne da bi se premaknil. \ Vesela je bila tega miru, saj je mogla neovirano razmišljati. Kot da bi vlekla ] brezkončne niti skozi kovinski obroček. Po stropu so se poigravale svetle lise | avtomobilskih luči. Te bežeče svetlice so ustvarjale nekaj domačnosti v značilni j hotelski sobi, katere se je Darja že privadila. Bila je tretjič v njej. Prav tolikokrat je bila z Bertom. Od onega večera, ko si je izvila nogo in je, oprijemajoč se zidu, poskušala priti do doma. Ob njej je ustavil avto in nekdo je vprašal iz teme: »Vas lahko peljem? Res sem pijan, a bom pazil na ljubki tovor. Ste padli?« Morda je bila kriva pripomba o pijanosti, ali pa njena neodpornost do slučajev, ' privolila je. Ko jo je pred njeno hišo vprašal, če jo hudo boli, je bilo že mnogo ^ bolje in vrnila sta se v mesto na kavo, da bi se iztreznil... Res je bolečina í ponehala, a brez dvoma je imel ta že nekoliko k zatonu nagnjeni moški s širo- kim smehom precej zaslug za to. Bil ji je všeč. Nekaj tovariško pokroviteljskega - je velo iz njega, a tisto nekaj ni bilo zoprno. Popuščala mu je, ne da bi se zato > počutila ponižano in se jezila nase. Ko je po tistem prvič spet prišel, je ostala i z njim, pa še drugič in nocoj. 986 ; Podoživljala je v zaporedju vse tri noči z njim. Prvič je bila malo okajena. Zdel se ji je čudovit. Drugič — takrat je bila utrujena. Sprejela je hotelsko sobo, noč in njega kot nadležno obveznost, ki se ji žal ni mogoče izogniti. Nikoli ni znala najti primernega načina, da bi moškemu dopovedala, da bi rada šla domov, legla, ugasnila luč in prižgala radio v temi, da bi veliko ur skupaj počivala ... In da to ni iz odvratnosti prav do njega, ampak do kogarkoli! Vsak je bil užaljen, češ da ga ne mara. Saj navsezadnje je res tako. Nekdanji vihar, v njej je odnehal. Le včasih je še vzvalovil njene čudno omrtvele čute. Kot da se je postarala. Darja je z mačjo kretnjo segla po cigareto na nočno omarico. Prižgala jo je, ne da bi se v soju ognja ozrla na Berta. Saj je natanko vedela, kakšen je. Na hrbtu leži in gleda v strop, kakor kmet, ki leži pod drevesom in zadovoljno gleda zbirajoče se oblake, za ovinkom pa izginja proti domu zadnji voz suhega, dišečega sena ... Misel se je ujela, kjer jo je prekinila. Od njegovega zadnjega obiska je minilo precej časa. Preveč, da bi Berta v tem času nekajkrat ne prevarala. Nikoli je ni spraševal, sama pa mu tudi ni pripovedovala. Toda preživela je mnogo bežnih avanturic. V tem mesecu pa se je ni bil nihče dotaknil, niti s poljubom ne. Doživela je nekaj, kar je porušilo lepo ravnotežje njenih dejanj. Cigareta je dogorela in Darja jo je previdno ugasnila. Bert je bil še vedno negiben in neviden, le roka je mehko podpirala njeno glavo. Ta roka je prav- zaprav prijetna. Da, prav gotovo. Danes ji je rekel Bert, da je viharnik. Ni vedel, da je služil le nekemu namenu ... Jasno se je spominjala tistega večera. Deževalo je, pa je zgodaj legla, gledala v strop in se neudobno počutila. Nekaj tujega je ležalo v sobi. Potem je prišla Sonja. Sprla se je s fantom, pa je bila vsa obupana. Darja je skuhala kavo in se vrnila v posteljo. Primaknili sta mizico in se tolažili z vsemi modernimi strupi. Mirila je Sonjo in ji brisala solze, ona pa je dalje jokala v blazino. Njen vrat je bil zagorel in žalostno upognjen pod svetlimi lasmi. Nekaj ganljivega je bilo v tej brezmočni drži. Darja je pomirjevalno položila dlan na Sonjin vrat. Občutila je mehkobo in voljnost kože. Sonja se je stisnila med njenimi rokami kot droben mlad ptiček, ki je padel iz gnezda. Darja jo je objemala in božala, v duhu pa je preklela vse moške, za vsa njihova zagrešena izdajstva. Svetli pramen Sonjinih las se je dotikal njenega lica. Jezilo so jo fraze, s katerimi je Sonji polnila ušesa, a je predobro vedela, da prav nič ne pomagajo. Umolknila je, jo držala objeto in vdihavala vonj njenih las. Z ustnicami se je dotaknila njenega vratu. Drsela je po njem, kakor da bi hotela vroča usta vedeti, ali je povsod tako voljan ... Sonja je skoraj v tre- nutku nehala jokati. Otrpnila je in prisluhnila govorici ust. Potem se je hitro 987 obrnila in približala svoj obraz Darijinemu. Poljubila jo je, izpod spuščenih vek \ so ji še polzele solze. Iztegnila je roko in ugasnila luč ... ^ Do sem je mogla Darja mirno razmisliti. Zavedela se je samo še, da počneta nekaj zgrešenega. V zmedi nekontroliranih kretenj je poskušala obdržati jasne misli, a se ji ni posrečilo. Sonja je dihala tik poleg njenih ust, iskala jih jo in jim vračala poljube. Nekaj lačnega je bilo v njenih i.ščočih rokah, nekaj otro- ' i škega. Bile so tople in so dražile. Darja ji je potegnila bluzo z ramen, da je j občutila pod usti planjavo tople kože... Tudi sama je skoraj jokala v tem brez- , umju, a ni si mogla pomagati. Obe je odnašalo strašno, tuje čustvo, bojazen, da bi mogli druga drugi preveč pomeniti. j Zjutraj sta težko premostili neprijetni dogodek, ki je ogrozil njuno dolgoletno tovarištvo. Sonja je to laže prebolela. Darja pa je nekaj dni tavala kot meseč- nica, izogibala se je znancev. Ce se je spomnila one noči, jo je zalila rdečica. Obenem pa je čutila, da še želi poljubiti Sonjo. Do nje je čutila neizmerno nežnost. Vedela pa je, da je med njima nastalo nesorazmerje, ki vodi proč i od mirnega dobrega prijateljstva. | Ob večerih se je zaklepala v sobo in ležala v temi. Sonja je nekajkrat prišla, ¡ pa ji ni odprla, čeprav si je to silno želela. Bili so dnevi, ko je vrednotila j vse svoje male zgodbice kot željo, da bi sama sebi potrdila svojo ženskost.:] Veljala je za lahkoživko. a kolikokrat je zares uživala? Redkokdaj. Nosil jo j je slučaj, ta večni gospodar njenega časa. Ni se znala braniti, čeprav ji je bilo ^ najpogosteje odveč. Izmikala se je s solzami, se izgovarjala z boleznijo. Moški j po so se vedli, kot da bi bila njena dolžnost, da ugodi vsakomur. j Bert je morda posegel malo globlje v njen svet. Prihajal je tako poredko, da ni mogel postati prezahteven in da se ga ni preveč naveličala. Rada ga pa ni ■ imela. Bil je vrsta obveznosti, kot vsi ostali. Njena ljubezen do njega je bila | samo tehnika, ne pa spontano dejanje. Ni bila viharnik, le izkušena. Zavajati ■ je pa znala tako, da je tudi Bert nasedel njeni navidezni strasti. Nocoj pa se ga . je iskreno razveselila. Čutila je, da jo mora prav to noč vrniti življenju. Sicer ; bo konec. Od Sonjine miloščine ne bo živela. ! Preizkušnjo je prebila za silo. Bilo je vsega nekaj pristnih, prisrčnih trenut- [ kov, ko je v njegovih rokah pozabljala nase. Vse ostalo je bilo naučeno, navada i pač. Nekajkrat si je silno zaželela, da bi jo izpustil in odšel, čeprav za zmeraj, i Ne, poštena res ni do njega. Vse skupaj je igra. Zdaj bi nežno nežno poljubila i Sonjo... I Povedala mu bo, se je v hipu odločila. Razumen je. Morda bo našel pot čez ; te nemirne valove, po katerih ni mogoče hoditi. Morda ji bo vrnil spet celo : življenje, namesto teh dveh polovic, ki se ne prilegata. Združil ju bo v novo ; celoto. Jutro bo očiščeno in brez sence. 988 ' Zato je zbrala ves svoj pogum v drobno vprašanje: »Spiš?.. »Kmalu bom, ko tako molčiš.« je padel odgovor iz teme. »Nikar še. Si utrujen?« »Ne; kaj je s tabo? Se slabo počutiš?« Vedno je bil zaskrbljeno pozoren do njenega počutja, kot da ga predrobno telo nenehno opozarja na njeno bolehnost. »Ne, vse je v redu. — Sem se ti danes zdela kaj drugačna?« »Pač. Nežnejša in pozornejša. Toda kaj se ti mota po glavi?« Prevalil se je k njej. »Zdaj moraš zaspati. Rad bi slonel tu ob tebi in gledal, kako boš spala.« Nje- govo varuštvo je dobilo izraz v besedah in v načinu, kako jo je sklenil v svoje roke. »Ne, ne. Povedala ti bom . . . Zgodilo se mi je nekaj silno neprijetnega, nekaj, česar ne znam razčistiti s seboj. Te bo dolgočasilo?« »Morda. Pa vseeno povej.« Prižgal je dve cigareti hkrati in eno dal Darji. To je bila bodrilna kretnja. Kakor da se je pripravil na poslušanje. Darja je govorila. S težavo je izbirala besede, da bi njihov napačni zvok ne dal doživetju premočnega pečata umazanosti. Kako naj mu opiše zablodo samotnega večera? Kako poimenuje to, kar ne bi smelo biti čar, pa je vendar bilo? Potem se je sprostila, gladko in brez olepšav je povedala vso zgodbo. »Me zdaj pomiluješ ali zaničuješ?« je končala. »Nič. Le rad te imam.« Preprosto je hotel izbrisati moro zadnjih tt^dnov. Pa ni tako lahko. »Ne, ni tako lahko,« so usta glasno povzela misel. »Res ne vidiš, da ti ne dajem tega, kar bi ti rada? Ne čutiš, da nekaj manjka. Bert, prosim te, bodi stvaren. Pomoč pričakujem od tebe. Tako ne morem dalje živeti.« »Vem, Darja. Vem, da te to muči in morda sem tudi kdaj občutil, da sem ti odveč, da si odsotna. Poskušal sem biti obziren in te nisem nadlegoval.« »Da, Bert, in hvaležna sem ti.« »Pridi.« Cisto k sebi jo je privil, da se mu ni mogla izmakniti. Čutila je njegove mišice, ki so se vzpenjale čez njene. Poljubljal jo je dolgo, načrtno. Kot da bi ji hotel dokazati svojo vrednost. »Uboga moja mala,« je ponavljal, ona pa se je krčila, polagoma je vsa izginjala. Predajala se je, vsak trenutek jo je metal bliže k njemu. Sonja . .. Zdaj spi, z golimi rameni lovi nočni hlad in temne trepalnice skrivajo oči. Morda pa ta 989n hip ob kom leži in mu pripoveduje isto zgodbo. Mila Sonja. Gotovo je tudi njej težko. Ne bo se več zapirala. Sprejela jo bo, kakršna bo pač prišla. Pa čeprav se tisto še kdaj ponovi. Tudi Bert bo ostal, dokler bo želel. Ne bo ga podila. Ravnala bo, kakor ji bo pač prijalo. Bertova toplota jo je vso prevzela. Popustila je dobremu valovanju teme. Tako bo življenje. Kdor bo trenutno pri njej, bo prvi. Dve polovici pač, ki se nikdar ne bosta zložili. Sama ne bo mogla pomagati, Sonja ne in Bert ne. Nihče. »Draga, zdaj pa spi. Prespi vse, prav vse. Čuval te bom. In nič ne skrbi, saj je vse v redu. Verjemi, Darja.« Zaprla je oči, varno spravljena v njegovi skrbi, a ni mogla zaspati. Se vedno je poskušala zliti obe polovici življenja, kar naprej si je prizadevala, a slutnja ji je pravila, da ju ne bo nikoli spojila. Velika odločitev za niajhiio stvar Vladimir Kavčič V skladu z navodili, ki mu jih je bila dala Tilly, predvsem pa zato, ker je samota postala njegova intimna potreba, se je Dimitrij izogibal znancev. Z Zoržem celo v službo nista več prihajala skupaj, temveč drug za drugim. To se sicer ni zgodilo zato, ker bi bil Dimitrij naravnost pokazal, da mu ni do njegove družbe, temveč enostavno zato, ker je po cesti tako hitel, da ga Zorž ni mogel več dohajati. Čeprav se je trudil na vse načine, so bili njegovi koraki prekratki. Tudi če je molčal, ni zmogel Dimitrijeve naglice. Dimitrijevo ravnanje ga je hote ali nehote žalilo, saj mu je pripisoval večji pomen, kot ga je imelo na prvi pogled. Zaostajanje je bilo, vsaj zanj, slabo znamenje. Vzrokov za to spremembo sicer ni iskal pri sebi, trudil pa se je, da bi bil Dimitriju enakovreden sopotnik. Ta želja je bila toliko močnejša, ker se je zavedal, da ga je še pred kratkim vsestransko prekašal. Ce je stekel, ga je res dohitel in je bil naslednjih nekaj korakov tesno ob njem, toda istočasno je tudi že opazil, kako zaostaja. Lastna nemoč ga je poniževala, razen tega je bilo še nekaj, nekakšne notranje prepreke, ki so mu branile, da bi prevzemal tuje navade. V tem mestu namreč ni bilo nikogar, ki bi tekal, razen psov in morda, izjemoma, otrok. Pri prvih kot pri drugih je bil cilj takšne narave, da se mu je lahko samo posmehoval. Počasna hoja pa je v sebi skrivala nevsakdanje vrednosti, ki jih je komaj bilo mogoče pojasniti. 990 Zorž je bil v tem mestu takorekoč doma. Marsikatera neznatna sprememba, ki je Dimitrij ni niti opazil, je imela zanj globlji pomen. Poznal je mnogo ljudi, po videzu in iz izložbe, približno je lahko sklepal, kam sodi ta ali oni in kaj lahko od njega pričakuje. V zadnjem času so se na ulicah prikazali nekateri me.ščani, ki jih prej sploh ni bilo videti. Mnoge od njih je poznal, čeprav jih še ni bil srečal. Iz razgovorov s tovariši in znanci je dognal, da tudi oni niso nič na boljšem. Kajti teh meščanov, ki so zdaj prišli na spregled, prej sploh ni bilo na ulice ali pa so švigali po njih v avtomobilih, črnih kot noč. Zaradi hitrosti in temnih stekel, jih ni nihče prepoznal. Med mimoidočimi se je sicer vselej na ta ali oni način raznesel glas, kdo prihaja, ali kdo je mimo. Včasih je kar večje skupine hkrati prevzela radovednost, če se bo napovedana oseba resnično pojavila in če jo bo mogoče prepoznati. V takšnih primerih so jo celo čakali. In potem, ko je kolona z oglušujočim tuljenjem zdrvela mimo, se je med ljudmi pogosto vnel prepir, v katerem vozilu je bil znani meščan, kakšen je bil in če je sploh bil. Našli so se celo taki, ki so trdili, da so čakali zaman. Po njihovem prepričanju je bil avtomobil prazen. Drugi so menili, da je meščan imel brke, to je med navzočimi povzročilo zadrego, kajti poznali so samo me- ščana z brado. Dejstvo, da si več ne brije brade, pa bi utegnilo napovedati pomembne spremembe v mestnem življenju. Seveda so se med prisotnimi znašli bolj in manj vneti zagovorniki takšnih sprememb. Tedaj so bolj vneti marsikaj očitali manj vnetim, slednji pa so se opravičevali in na kraju samem skušali popraviti zamujeno. V zadnjem času je bilo takšnih prizorov vedno več. Marsikateri znani meščan (med njimi tudi načelniki, inšpektorji in sekretarji) se je v poznem popoldnevu enostavno pojavil v mestu, na ulici. Nobenemu od njih ne bi bilo mogoče očitati, da je hodil. Takšna vsakdanja oznaka bi bila zanj žaljiva, kajti gibal se je na povsem svojevrsten način. Kaj je bilo v tem načinu posebnega, najbrž nihče od običajnih prebivalcev mesta ne bi znal pojasniti. Celo v skriv- nosti posvečeni posamezniki, so zmajevali z rameni. Vendar je bilo najmanj poučenim jasno, da to ni običajna hoja, hoja s ciljem. Znanemu meščanu se ni nikamor mudilo. Hitel ni niti v službo niti domov, sploh ni hitel. Hodil je kar tako, umirjeno, s pogledom uprtim v prihodnost, in se ni pustil vznemirjati od nepomembnih vsakdanjosti. Običajno je med sprehodom (a to kakor da ni bil sprehod, saj so se meščani sprehajali le po mestnem parku), sklenil roke na hrbtu ali v velikem loku vrtel sprehajalno palico. Prebivalci mesta so bili dobrodušni ljudje, ki so nekaj vedeli celo o tem, kaj se spodobi. Ce so se pred tedni bili pripravljeni še telesno spoprijeti zaradi različnih mnenj o barvi obleke znane osebe, pa je zdaj, ko so jo imeli pred seboj, niso niti pogledali. Pogledali že, celo tako natančno, da jim ni ušla nobena podrobnost, vendar na način, ki ga niti opazovani niti drugi meščani niso 991 občutili kot zvedavost. Vse drugo je bilo sicer nevažno — peš hoja pa je v mestu pridobila na ugledu. Takšen je bil pač razvoj, a tega ni mogoče zavreti! Sprehajalec seveda ni dolgo ostal na ulici. Sel je od enega vogala do drugega, zavil v sosednjo ulico, kamor je prav tedaj zapeljal tudi njegov avto, neslično in neopazno, pomežiknil z lučmi v levo in desno. Šofer je odprl vrata ravno v trenutku, ko je sprehajalec prišel do njih. Utrujen od poti se je ta zleknil v mehko usnje in stroj je že zdrknil v mračno daljo običajnega dne. Toda peš hoja je vseeno pridobivala na ugledu! Celo tedaj, kadar ni bila niti najmanj podobna svetlim zgledom. Ko sta z Dimitrijem vsako jutro tako nesmiselno in nečloveško hitela v službo, se je Zorž z melanholijo spominjal tistih časov, ko sta še hodila umirjeno, saj je bil njun tedanji način zelo blizu temu, kar je zdaj veljalo za vzvišeno. Toda Dimitrij očitno ni imel niti najmanjšega po- sluha za zahteve časa. V njegovem obnašanju je bilo celo nekaj, kar je spo- minjalo na kljubovanje. To pa je moglo pomeniti, da prezira navade, ali pa da je že pred njimi. Zorža je vznemirjala predvsem zadnja možnost. V resnici je Dimitrij samo hitel. Hotel je dokazati, da nekaj zmore in nič več ni razmišljal o posledicah svojih prizadevanj. Imel je namreč zagotovilo, da spisi res vsebujejo tisto, kar mu je bilo sporočeno na začetku. Zdaj je bilo odvisno le še od njegove vzdržnosti, kdaj in kako se bo otresel pomislekov, ali pa jih bo dokončno priznal kot dejstvo. Kljub Zorževim opominom je tudi popoldne ostajal v uradnih prostorih. S tem se je njegov način življenja znatno spremenil: Jedel je lahko samo še zjutraj in zvečer pred spanjem. Njegov organizem pa se je počasi privajal na novi red, kar je pomenilo, da se sploh ne namerava prilagoditi. Pozno popoldne, že pred nastopom mraka, je postal neobčutljiv, apatičen do vsega. Niti lastna misel ga ni mogla več razgibati. Celo želja po Danuški je bledela. Čeprav ni zamudil niti dneva, da je ne bi čakal na Glavnem trgu, to vendarle ni bilo več hrepenenje, ki ga je žgalo prej. Slonel je na enem od vogalov Glavnega trga in se le na pol razgledoval okoli sebe. Večkrat se mu je pripetilo, da je spal z odprtimi očmi. Ko ga je zmogla utrujenost, ni več dojemal predmetov okoli sebe; skrivljcn v dve gube je včasih zdrknil na pločnik in zaspal. Vendar oči ni zaprl. Vedel jo, da vsakega mimo- idočega me.ščana zanima le to, če še gleda. Dokler je imel odprte oči, so bili lahko mirni: Tujec je še živel. Ce bi se svoji slabosti dal zapeljati tako daleč, da bi priprl veke. tedaj bi bili ogorčeni. Zbrali bi se okrog njega in gromko vzklikali. Nekdo bi pozval bolničarje. Ko bi prispeli, bi bilo vsako pojasnjevanje odveč, vse bi izzvenelo kot pretveza. Meščani se niso dali motiti, čeprav so bili že moteni. V njihovih postopkih je z lahkoto odkril svetohlinstvo, vendar se je še to zdelo iskreno. Devet dni zapovrstjo je delal tudi popoldne in pod večer prihajal na Glavni trg. Danuška niti enkrat ni prišla mimo. Pravzaprav je ni več pričakoval. Saj ni 992 vedel, kaj bi ji rekel, če bi zares prišla, imel ni nobene predstave o tem, kaj bi storil, če bi so nenadoma znašla poleg njega. Le zjutraj so ga včasih še prebujali spomini. Toda vsakdanji red stvari jih je vselej hitro potisnil v ozadje. Ko je stal pred visokim kupom spisov, se je razblinila vsaka misel. Posebno hitro so minevali popoldnevi. Tedaj je bila vsa hiša zavita v molk. Edina vez z zunanjim svetom so bila odprta vrata v inšpektorjevo sobo. Tja je namreč hodil gledat, če se že mrači. V to sobo je od nekod vendarle vdirala dnevna svetloba; ko je začela ugašati, je to pomenilo, da je večer že blizu. Zaprl je svojo pisarnico in odšel na cesto. Tam je bilo še razmeroma svetlo, vseeno pa je moral hitro stopiti proti Glavnemu trgu, da ga ne bi prehitel mrak. Zvečer je Dimitrij vselej odhajal sam. Hodniki in stopnišča so bila prazna. Vi-atar je čepel v enem izmed kotov ali pa enostavno spal na debeli preprogi, ki jo je menda prav v ta namen postavil tja. Izhodna vrata, zapahnjena s tremi zapahi, pa so se odpirala neslišno. Prav zato je Dimitrij sklepal, da ga vratar opazuje — miže. Desetega dne je kmalu potem, ko so se izpraznile pisarne, rahlo potrkalo na vrata Dimitrijeve sobe. Ko je vstal od razgrnjenih aktov, da bi pogledal ven, ni slišal nobenih stopinj, vseeno pa je pred pragom našel zložljivo vojaško posodo, polno tople, prijetno dišeče jedi, z žlico in velikim kosom kruha na vrhu. Sprva se mu je zdelo, da ga oči varajo, ko pa privid ni hotel izginiti, je bil prepričan, da se hoče nekdo ponorčevati z njim. Čakal je na porogljiv smeh iz kakega skritega kota, a ga ni bilo. Vonj jedi pa je postajal vse bolj in bolj stvaren, vzbujal mu je tek, ki ga z voljo ni bilo mogoče več krotiti. Oprezujoč na vse strani se je po pr'stih približal skodeli in jo dvignil. Domislil se je, da jo je najbrž poslala Tilly. Vonj ga je namreč spominjal na kosilo pri njej, a žal- tudi na njegove posledice. Ko je zajel prvo žlico, ga je spomin že tudi zanesel na smetišče v predmestju, toda krči, ki so ga mučili tedaj, se niso ponovili. Jedel je, sam v sebi poražen. Izpraznil je že dve posodi, ko se je spomnil, da bi pravzaprav lahko tudi sedel, sedel pa vseeno ni. Se vedno je oprezoval proti vratom, ki so vodila na hodnik; bal se je, da bi njegova sramota tudi drugim prišla na oči. Hodnik pa je bil prazen. Kljub temu, da ni slišal na hodniku nobenih korakov, pa zvečer posod ni bilo več tam, kjer jih je pustil. Iz službe je sicer odhajal še poln moči, toda notranje ni bil več tako trden kot še pred dnevi. Bilo mu je povsem jasno, da njegovo postajanje na Glavnem trgu že presega vsako razumno mero, a je vseeno krenil tja. Ko je videl trg, je lahko odšel proti domu. Bil je prepričan, da ne bo več mislil na Danuško, kljub temu pa je še isti večer sklenil, da jo mora poiskati. Načrt je bil preprost; Naslednjega dne bo nekoliko prej kot .običajno zapustil pisarno in odšel narav- nost k njej domov. Tedaj bo vsaj zvedel, kje je, morda pa jo bo celo videl, 993 4 morda ga bo pričakala na pragu. S tem, da je svojemu hrepenenju odprl nove poti, mu je bilo v znatni meri tudi že zadoščeno. Prebudile so se spet misli, ki jih je več dni vztrajno zavračal: Kakšen smisel ima, da tako prepričljivo vara samega sebe. On sanja o Danuški. med tem pa se z njim nekaj dogaja? Ali je to še sploh on? Odgovoriti si ni mogel, prej ga je premagala utrujenost. Naslednjega dne pa je kosilo že pričakoval. Ko je odzvonilo, je nekajkrat celo pogledal, če je že postavljeno. Bal se je, da se ne bi shladilo. Naposled ga je našel in tedaj je bil prepričan, da sebi lahko dovoli majhno razkošje. Na hod- niku je poiskal vodovodno pipo, si zmočil roke in obraz ter jih obrisal ob srajco. Nato je svojo mizo pregrnil s starim časopisom in sedel. Jedel je počasi in z užitkom. Preden je končal, pa se je pojavila Tilly. Prišla je neslišno, kot da se je priplazila. Dimitriju se je zdela samozavestna in dobre volje, vendar drugačna kot ob zadnjem srečanju. Odložil je žlico in vstal. — No prihajam, da bi te motila, temveč da te spodbudim, je pojasnila svojo prisotnost. — Najprej končaj s kosilom. Med tem ti bom pomagala. Prav po- seben užitek je, če se kdaj pa kdaj vrneš v preteklost, k začetku. Jaz sem začela na isti način kot ti. Drugi tudi... Spominjam se prihoda inšpektorja Kosa ... On je dobil v pregled dvakrat večjo grmado, kot je tvoja. Za pol leta se je zaklenil v sobo in je najbrž niti pogledal ni. Ko so po šestih mesecih njegovo pisarno komisijsko odprli, je bilo na papirjih že za prst prahu. Akti so bili nedotaknjeni, le v najtemnejšem kotu so našli razgrebene in povaljane papirje, pravo vdolbino, v kateri je Kos spal. To dejstvo pa ga ni niti najmanj razorožilo. Njegova prostodušnost je komisijo celo spravila v dobro voljo. S svojim ravnanjem je namreč dokazal nekatere pomanjkljivosti našega poslo- vanja. Po tistem je njegova pot šla naglo navzgor. Iz neznatne napake je na- pravil veliko kariero. Zakaj to pripovedujem? Znano je, da nisem ravnodušna niti do tebe niti do tvoje nadaljnje usode. Žal še ne vem, če si zadosti bister, da bi znal izkoristiti nastali položaj. Dala sem ti enako delo, kot ga je nekoč dobil tvoj inšpektor. Posnemati ga ne moreš, njegov trik je znan. Bojim se, da si naša navodila razumel preveč dobesedno, s tem pa nočem reči, da si jih razumel napačno. Znajti se moraš sam ... — Kvečjemu lahko ugotovim, da tistega, kar iščem, tu ni . . ., je zaskrbljeno odvrnil Dimitrij. — Sploh ni, ali pa je v zelo majhni meri. Nekaj stotin spisov sem že izločil, ne da bi jim našel dvojnike. Ali je ta ugotovitev zadosti po- membna, da mi bo pomagala dalje? Kvišku tako ne stremim . . . — Ne, je odkimala Tilly. — Takšna ugotovitev bi pomenila nezaupnico tistim, ki so ti delo naložili. — Kaj lahko še storim? — Zavlačuj. 994 — Je ta nasvet privatnega značaja, ali pa je morda uraden? V drugem primeru bi se razlikoval od vaših dosedanjih navodil. — Tudi v prvem . . ., je zamišljeno pojasnjevala Tilly, vendar stavka ni izgo- vorila. Njen pogled je bil obrnjen v tla, v številko nekega spisa. — Ti nočeš razumeti, da bi ti rada pomagala. Nekaj moraš storiti tudi sam. Prvotna naloga je povsem točna. Vendar..., če se z zavlačevanjem najde kakšen izhod, je tudi upravičen. Delo bi res moral opraviti čimprej ... Številne naloge nas silijo, da hitimo. Ti je inšpektor Kos že razložil svoj načrt? — 2e dolgo nisem govoril z njim. Zadnji teden ga niti ni v službo. — Ni ga v pisarni, to pač . . ., ga je popravila Tilly. — Gre za načrt mornari- škega kapitana. Vsekakor bi te moral zanimati . . . — Resnično sem v zadregi, se je branil Dimitrij. — Vprašanje teh aktov še ni rešeno, vi pa me že vpletate v nove kombinacije. Ne vem. kaj naj storim . . . — To se je zgodilo že marsikomu izmed nas, nikomur pa ne pade na misel, da bi to razglašal. Ravnala bom, kot da te nisem slišala. To je obenem tudi nasvet. Ne zadržuj me. Načrt mornariškega kapitana te bo vsekakor zanimal. Celo za svojega ga boš sprejl. Saj nam že ves čas, odkar si tu, zatrjuješ, da se hočeš posvetiti neki veliki stvari. Dolgo smo čakal, da bi nam naposled le odkril to svojo »veliko stvar«. Da ni morda čisto navadno strašilo za vrabce, kot bi dejali naši predniki? Mahal si nam z njim pod nosom, toda otipati ga nisi dal. Bilo je sklenjeno, da je to le ena od velikih utvar, ki jih nosiš v svoji glavi. Ob isti priliki je bilo tudi sklenjeno, da so takšne utvare lepe in vredne priznanja, vendar le tedaj, če so pravilno usmerjene. V skladu z našimi interesi in našimi cilji! Spet sem bila jaz tista, ki sem sprejela odgovorno dolžnost, da ti to sporočim. V tebi je velika pripravljenost, recimo, da je res velika, toda vsebine ji nisi znal dati. Vsebino ji lahko damo samo mi. — Moja ideja nikakor ni brez vsebine. Toda niti najmanjše možnosti še nisem imel. . . — Možnosti se ne dajejo, možnosti se jemljejo. Priznaj, da nisi ničesar vzel. Za svoj nedejavnost ne moreš kriviti nas. Čakal si, da ti bomo dali vsebino, obenem pa te je ravno ta vsebina omejevala in ti zbujala odpor. Javno si nam še pripadal, intimno nič več. V spanju si govoril zoper našo Ustanovo. Grimase, ki si jih dovoljuješ pred ogledalom, so tipično sovražne. Nanašajo se lahko samo na nas. — Zjutraj si pogledam zobe. nič drugega. — Strmiš v lastno žrelo, mishš pa na naša. Poznam notranja pota . . . Vendar se ne bi rada pričkala s teboj. Všeč si mi, kakršen si. Všeč kot moški. Vezan si na nas. Drugače ni mogoče delovati. To bi lahko tudi že sam vedel. To je tudi edino, kar hočeš, zapomni si že! Sodeloval boš pri izvedbi kapitanovega načrta! 995 , — Se vedno ga ne poznam. — To ni razlog, da ne bi mogel dati svojega pristanka. Saj si ga že dal. Tedaj ko si prišel... Tu vendar vlada ustaljen red, preizkušen sistem, ki se je ime- nitno obnesel in ga še nadalje utrjujemo. To si seveda vedel že zdavnaj. Tu si lahko vzmet, ne moreš pa biti kolo. To lahko postaneš sčasoma in pod po- sebnimi pogoji. Načrt mornariškega kapitana se povsem sklada s tvojimi na- meni. Je velik in ima to prednost, da je konkreten. Vse velike stvari so sestav- ljene iz malih. Sploh niso velike . . . Toda to ne more biti tvoje stališče ... V našem mestu imamo reko. Najbrž si jo že opazil, čeprav za to nisi imel služ- benega razloga. Dosedaj je služila mestu samo za okras, tako vsaj mislijo nekateri. V resnici ni služila nikomur. Skratka, bila je od pamtiveka, kar tako, ker nekje pač mora biti. Nihče je ni napeljal ravno tod. sama si je izbrala to strugo. V nekem pogledu je prišla prav. Civilizacija je prinesla mestu kana- lizacijo, a kam bi jo speljali, če ne bi imeli reke. Da smo jo pa imeli, ni njena zasluga. Reka je pač tu .. . Zdaj naj bi naposled nečemu služila. Mornariški kapitan, ki jo že v pokoju, hoče, da bi po njej plule ladjo. Sredi mesta namerava postaviti pristanišče. Zamisli ne poznam do vseh podrobnosti, poučeni pa trdijo, da je veličastna. Našemu mestu bi dala nov ritem. Posledice bi bile vsestranske. Naša Ustanova jih je dolžna predvideti in preiskati. Tudi posledice in njihove posledice.. Ne da bi se spuščali v samo izvedbo načrta, dovolj je, če ga poznamo. Ustanovili smo majhen štab, ki bo vodil vso zadevo. Načeljuje mu inšpektor Kos. Na moj predlog so mu dodelili tudi tebe. Skušam napraviti vse, da bi te uveljavila. Izvedbi tega načrta pripisujemo največji pomen, ne samo kar zadeva mornariškega kapitana, temveč tudi kar zadeva inšpektorja Kosa in tebe. Opra- vičiti moraš mojo zaupanje. Delaj odločno, natančno, samostojno. Za sleherni ukrep si daj izstaviti pismeno povelje. Tako boš izpolnil svoj veliki načrt. Saj si želiš samo to? — To pomeni, da so vsi drugi načrti padli v vodo? Pooblastila, ki sem jih dobil za samostojno delo, ne veljajo več? — Ne tako. Z reko nisi v nikakršni zvezi. Takšen sklep bi bil napačen. Nismo zanesenjaki in vemo, kaj hočemo. Važne so tudi tvoje zmogljivosti. Zvedela sem, da si tarnal zaradi dela. Zdaj ga imaš, in kaj si napravil zadnji teden? Moja pooblastila še vedno veljajo. Menda ne boš krivil mene, če jih nisi mogel izkoristiti. Zdaj te seznanjam z novo nalogo, a se spet izmikaš. Ali te ne bi mogla tudi jaz vprašati, kdaj sploh nameravaš začeti? Kakšne koristi si lahko obetamo od tvoje prihodnosti? — Saj se nikoli ne moremo niti do kraja pogovoriti . . . — Zakaj odlašaš? Ker slutiš, da bi bil ta razgovor zate neprijeten? Izogibaš se mrzlemu tušu. Že večkrat sem ti zatrdila, da sem ti vsak hip na razpolago. 996 v mojo pisarno se ne prikažeš, domov ne prihajaš. Morda zate nisem dovolj ! privlačna, morda moj dom ni dovolj udoben, da bi mogel zadovoljiti tvojim : zahtevam. Od vseh možnosti, ki ti jih nudim, se nisi oprijel niti ene. Ali se j sploh zavedaš, da postajaš žaljiv in jaz smešna v svojih lastnih očeh? S teboj i je nekaj narobe, nočeš se prilagoditi. Zahtevaš, da bi se drugi prilagodili tebi. i Ali se sploh hočeš zavedati posledic takšnega ravnanja? 2iviš odmaknjeno in ' nestvarno. Nisi več zmožen trezne presoje. Razmišljala sem že, kdo je kriv vsega tega . . . Jasno, ženska! Toda ne jaz! Jaz bi te znala voditi. Neka druga, , ki je komaj vredna, da nosi svoje ime . . . — Ženska vidi samo žensko, je ironično ugotovil Dimitrij. — Fant moj, je vzkliknila Tilly in zmajala z glavo. — Slepota ni dar, ki bi ga j bilo treba gojiti. Nesreča je. Kako globoko si moral zdrkniti sam pred seboj i in pred drugimi, da se je tako oklepaš. To se sicer pripeti vsakemu moškemu, ] verjela pa sem, da te bom obvarovala . . . Misliš, da si našel izhod? Zapustil si en kraj in eno ženo, da si prišel v drugega in našel drugo. Ta zgodba nima ] konca. Poznam tvoje nočne poti... Brezuspešne poskuse, da bi jo našel... ' Službo zanemarjaš in mene. Pri tem pa sploh ne veš, kakšno je to dekle v | resnici. Na kaj sploh vezeš svojo prihodnost? , — Resnico vidi vsak po svoje. Morda iluzija ... Prav, pristajam nanjo. In kaj ^ je pravzaprav resničnost? Ali ni že tisti del stvarnosti, ki ga občutimo vsak ; dan, pogosto popolnoma nesmiseln? Ali z utvarami ne obvladujemo resničnosti i celo tedaj, ko nam je najmanj prijazna in naklonjena. Ne izmišljamo si novih ; svetov tjavendan, temveč v stiski, ki smo jo dolžni spoštovati. Kolikor bolj so . naše iluzije odmaknjene od resničnosti, toliko bolj je ta resničnost za nas ; nesprejemljiva. Prej ali slej tako spet treščimo na asfalt ... I — Točno je samo zadnje. Kajti že drviš navzdol. Drviš, to morda ni pravi | izraz. MLslim višine, ki jih ti nisi dosegel. Kljub neznatni višini pa je padec ] lahko silovit. Čeprav je predmet, ki pada, lahak kot pero. Naravni zakoni tu ' ne delujejo v svoji običajni obliki... To, kar pripovedujem, ni grožnja, je samo počasna priprava na tisto, kar pride. V iskrenost mojih prizadevanj lahko verjameš ... Dimitrij je samo prikimal. 1 — Ce si se z vso ihto in seveda z obupom predal varljivi igri, hočem reči tej ; ženski, potem ti ona vsaj vrača to veliko čustvo, če že smem tako reči, ali pa je morda ostala ravnodušna? Si imel kdaj občutek, da se med vama ustvarjal vzdušje medsebojnega razumevanja, ki je tako potrebno že za nekoliko daljše \ sožitje? i Dimitrij je zamišljeno molčal. Strmel je v tla. ; 997Ì — To pač ni skrivnost, o kateri ne bi smela razpravljati. Vsa nevsakdanjost tvojih nežnih občutij ne more niti najmanj izgubiti na svoji pomembnosti, če si zastaviva nekaj stvarnih vprašanj. Ce jih ne preneseš, kje je potem njena življenjska upravičenost? Z molkom mi pritrjuješ. Stopiva korak dalje. Ta ženska te ni nikoli imela rada... — Prepričan sem, da vam ne gre za nič drugega kot za ljubezen. — Ukvarjam se samo s tem, kar je. Prihodnost vidim na svoj način, ki ne more biti tvoj . . . Njena čustva so stalna, to ne govori v tvoj prid. Iz podatkov, s katerimi razpolagam, je razvidno, da že nekaj let pripada enemu samemu moškemu. Mimogrede omenjam, da je inšpektor v neki nam sorodni Ustanovi. Ta inšpektor je res nekoliko nenavadna osebnost, toda niti to ne spreminja tvojega položaja. Napravil je vse, da bi se je znebil. Kako je že bilo? Da. Ne- kajkrat jo je zbil na tla in jo teptal s čevlji. Do krvi si je odrgnila kolena, ko se je plazila za njim. V odgovor jo je lopnil po zobeh, da jih je lahko nekaj kar izpljunila. Ñato se je je lotil s kolom. Ko niti to ni pomagalo, jo je vrgel v obcestni jarek, kjer je obležala v nezavesti. Potem je odšel z drugo. Sleherni dan so ga lahko videli s katero od znanih žensk... Cez nekaj mesecev se je znova vrnil k njej. Obdal jo je s pozornostjo in bliščem, ni se mu mogla upreti . . . Dva. tri dni je omahovala, potem se je odločila, da ga bo spet ljubila. Vrgla se je nanj, spraskala mu obraz in razgrizla kolena, izruvala mu šop las ter ga prisilila, da je ležal pred njo in jo prosil odpuščanja. Vse se je začelo znova . .. Ljubezen, pijančevanje, divjanje po mestu in okolici.. . Ženska sem in razumem, da takšni odnosi ustvarjajo trdne vezi. Slaba vest botruje ljube- znivosti, vsak pomislek o izgubljenem raju odpade. Ena nudi prav tisto kot vse druge in še več. Cast in ponos pač nimata opravka z ljubeznijo. Cemu pravzaprav služita? Osebnemu zadovoljstvu, ali ne? Odpoved ni nikakršno za- dovoljstvo . . . Beg je mučenje samega sebe. Upanje premosti vse razdalje in prizadejana bolečina poglablja ljubezen. Udarci bolijo, a nas tudi vežejo na tistega, ki tepe, tako ... Začrtala sem (čeprav samo v grobem) meje nekega sveta, ki ti je še neznan .. . Ze vidiš v njem samega sebe? V tej igri si ostal brez adutov. Ali sploh kaj veš o Danuški? Si jo vsaj pretepal, si jo zbil na tla? — Ce sem vas prav razumel, vse govori zoper mene. Celo vi. Ali: Tudi vi. Ali: Predvsem vi! Razumel sem vas, zato nadaljujte. Hočete me spraviti s tira. Prepozno. Tisto, o čemer govorite, je preteklost. Domnevate, da mi je vse znano. Preteklost je pač preteklost. Vsakdo ima svojo. Ona ni samo njegova pravica, temveč tudi njegov sestavni del. V mojem primeru nič ne spreminja. Čakam na vprašanje, ki še ni bilo zastavljeno . . . — Dvigaš se nad preteklost in nad sedanjost, se je ironično nasmehnila Tilly. — Bežiš, uhajaš mi. Hočeš biti tvoren . .. Toda preteklost še traja ... Ni je mogoče postaviti v kot in se ne več meniti zanjo. Toda ona je tu... 993 — Vsako čustvo ima svojo zgodovino. Je po to v resnici postranska stvar ... — A kaj je važnejše? — Čestitam. Preobrat je bil odličen. Namesto, da bi postavljal vprašanja, naj nanje odgovarjam. — Sam hočeš odkriti resnico? — Ne med izmišljotinami . .. — Tvoja zgodba je zbudila moje zanimanje, nič drugega . . . — Od samih zgodb ne vidimo več življenja, je nekoliko zviška pribil Dimitrij. — Priznam, da me v tem trenutku bolj od vsega drugega prizadeva naloga, ki ste mi jo poverili. Dosedanje preiskovanje tega kupa aktov je bilo brezuspešno. — Vem, se je zasmejala Tilly. — Ali naj povem neko šalo? Ne gre za dokaze o tvoji sposobnosti. O vsem bodo sodili tisti, ki so za to postavljeni. Vendarle pa se moraš nečesa varovati: podtikanj. Ce v tem kupu aktov ni tistega, kar iščeš, to ne pomeni, da ne boš opravil nekega dela. Celo v primeru, če jih je pred teboj že kdo pregledal. . . Morda mu je potrebno še eno potrdilo. O nje- govih namerah ne veš ničesar. . . Res pa je, da je zaradi teh papirjev v sobi zatohlo. Zraka primanjkuje. V takšnem vzdušju se porajajo dvomi. Dala ti bom ključ, odprl boš sosednji prostor in v njem boš odlagal pregledane akte. Bolje se boš počutil . . . Zdajle pa boš razumel, da moram oditi. Dolžnosti me kličejo. Imaš zvečer kaj časa zame? — Privatno ali službeno? — Kakor koli. — Ostal bom tu, dokler bom vzdržal. — Povabila bi te. . . — Zal. . . Potreben mi je majhen delovni uspeh, znamenje za klobukom. Zgolj zaradi občutka ... Tilly se je pomaknila k vratom in mu molče ponudila ključek, ki ga je morala že ves čas razgovora držati v roki. To svojo kretnjo je spremljala z nekim posebnim pogledom, ki ga Dimitrij ni mogel opredeliti in mu zato tudi ni pripisal nobenega pomena. Ves čas si je želel samo to, da bi odšla. Ko jo je spremil še nekaj korakov v inšpektorjevo sobo, se mu je zdelo, da se popoldne že nagiba proti večeru. Svetloba je bledela, postajala je rjavo rumena, spo- minjala ga je na neki davni jesenski dan in ga obenem navdajala z nemirom. Po vrnitvi v svojo sobo je še nekaj trenutkov poslušal, če se Tillyni koraki res oddaljujejo. V vsej hiši se ni zganila niti senca. Vseeno se je izognil sle- hernemu sklepu. Zleknil se je na kup papirjev, sklenil roke pod glavo in dolgo srmel v strop. Vsa njegova notranjost je drhtela od pričakovanja neke odločitve. Zaman. V tem trenutku se mu je zdelo, da je že vse odločeno. S podvojeno 999 močjo se je znova vrgel nad akte, hoteč osvoboditi tisti del stene, kjer bi morala biti vrata v sosednjo sobo. Našel jih je prav tam, kjer jih je pričakoval. Zlahka jih je odprl in se znašel v pisarni, ki je bila popolnoma enaka njegovi, le da je bila povsem prazna. Bil je tam, kjer je še pred nekaj dnevi pričakoval hodnik. Verjetno tudi popolnoma zapuščena ni bila, čeprav ni nobeno znamenje pričalo o vsakodnevni prisotnosti ljudi. Vendar se mu je sleherni pomislek o tem zdel popolnoma odveč. Občutek, da niti za svojo pisalno mizo ni sam, je bil zdaj dokončno utemeljen. Nekdo je neprekinjeno stal za njegovim hrbtom in presojal njegove najbolj skrite nagibe. Novih znamenj na zidu Dimitrij ni iskal, saj je bil že vnaprej prepričan, da jih ne bi našel. Prostor je bil kot nalašč za odlaganje pregledanih aktov in brez oklevanja je znosil tja ves papir, ki ga je lahko pogrešal. V prazni sobi se mu je zdel kup večji kot prej, dokaz njegovih prizadevanj neizpodbiten. To ga je spodbudilo, da je naglo zaklenil vrata, pograbil suknjič in se zagnal po stopnicah navzdol. Oklevati ni bilo mogoče še naprej. Dan je moral dopolniti še z enim novim spoznanjem. Prepričan je bil, da bo še pred mrakom dospel v predmestje in našel nekoga, ki ga išče. Zastaviti bi mu moral vrsto vprašanj, a kakšna bodo ta vprašanja, ni vedel niti sam. S hladnokrvno ravnodušnostjo je v veži namenoma pozabil pozdraviti vratarja. Moški, ki je ob nenavadni uri sam stal na nasprotni strani ulice v senci vrtne ograje, ga ni zanimal. Notranja moč, ki ga je gnala dalje, je v njem samem in v zunanjem svetu odkrivala nova obzorja. Čutil je, da se osvobaja številnih meril, ki so še pred kratkim uravnavala njegova dejanja. Vedel je, da prihaja na rob novega sveta, zato je pohitel še bolj. S pločnikov je grenko puhtel asfalt, zadah se je v višini senc zgoščeval v pravo meglo. Njen pritisk je bil boleč. Po vsem telesu ga je oblival mi-zel pot in mu s prstov kapljal na tla. Ulice so seveda bile prazne. Sleherno okno je bilo zagrnjeno s črno zaveso. Iz dna ulice je odzvanjal molk, sence so že bile zagrnile cestni tlak, zdaj so se plazile proti zgornjim nad- stropjem, na obeh straneh ceste enako. Na Glavnem trgu je moral ugotoviti, da sonca ne bo videl, celo z najbolj južnega vogala ne. Svetloba, kar je je še sploh bilo, je prihajala nekje iz zemlje. Zrak je tu zaudarjal po ribah, po osušeni vodni strugi z algami in blatom. Rad ali nerad si je moral priznati, da je izvor tega zadaha reka. Pri tem pa ni še prav nič vedel, kje naj jo išče. Od vseh strani je zaudarjalo enako. Reke pravzaprav niti ni nameraval iskati, njej se je nameraval posvetiti kdaj pozneje, v bližnji prihodnosti, mimo nje pač ni bilo več mogoče . .. Nenadoma je bila vstopila v njegovo življenje in zdaj ji je že moral priznavati znaten pomen. Ta trenutek seveda ne. Njegov načrt je bi še trden: Z Glavnega trga je po eni od ulic, ki 1000 so vodile proti vzhodu, hotel v predmestje. Ker mu je takšna nemara enkrat že spodletela, najbrž zaradi teme in telesne utrujenosti, je zdaj upal na uspeh. Bilo je še zadosti svetlo in počutil se je dobro. V sebi ni našel nobenega razloga, ki bi ga oviral. Smer mu je bila znana, časa je imel dovolj, do jutra. Kmalu se je izkazalo, da je trg ob tej uri nekoliko razsežnejši kot sicer. Ko ga je Dimitrij prečkal na spodnji polovici in se mimogrede oziral na vse strani, celo tja, od koder je ravnokar prišel, je bil razgled v vse smeri enak in zadosti nesmiseln: Trg ni mogel biti od vseh strani neprodušno obdan z stavbami, temu vtisu so mogle biti vzrok le razdalje. V nasprotnem bi bil vsak dostop na trg nemogoč, prav tako tudi njegova osebna navzočnost! Toda ko se je bližal vzhodni strani, si je moral priznati, da tu nekaj ni prav. Predstava trga, ki jo je nosil v sebi, je bila zmotna, kljub temu da je že prenekaterikrat stal na tem istem mestu in bi znal z zaprtimi očmi našteti vse stavbe okrog sebe, da jih je poznal po obrisih že od daleč, celo ponoči in v megli. Iz službe je na trg vselej piihajal po isti cesti z zahodne strani, v isto smer se je vračal tudi domov, le nekoliko niže. V tem trenutku pa nenadoma ni več vedel, kam naj se obrne. Tam, kjer je bila v njegovem spominu vzhodna stran, zdaj ni bilo nobene ulice niti odprtega dvorišča. Hiše so stale tesno druga ob drugi, zve- zane s prizidki in visokimi ograjami, od katerih so se nekatere sicer zdele popolnoma nove. toda niti s to ugotovitvijo se ni bilo mogoče zadovoljiti. Našel ni niti tiste ulice, po kateri že prejšnji večer ni nikamor prišel. Kot da je izginila. Dimitrij se je ustavil, nekajkrat zatisnil oči, in znova pogledal. Vselej isto. Pogled mu je zdrsel po strehah in obkrožil trg. Za njegovim hrbtom bi morala biti ulica. Toda tudi te ni bilo. Potipal je visoki zid s strešnico, bil' je resničen zid. Ce je po njem udaril s pestjo, je čutil bolečino. Ko je hotel vanj zai-iti prste, so ga za nohti zbodli ostri robovi ometa. Vonj po cementu in pesku je bil pristen. Vrnil se je k vogalu hiše z visokimi izložbami, kjer je čakal Danuško tedaj, ko je še prihajala. Prepričal se je, da se ne moti. Vendar tudi sebi ni več zaupal. Bil je tu, a je še komaj verjel v to. Njegovo razpoloženje ni bilo več pristno. Postajalo je mučno, bolj sanjsko kot resnično. Ta svet okoli njega ni bil niti tisti sanjski svet, ki ga je kdaj pa kdaj, sicer vse bolj poredko, a vendarle še doživljal. Njegova osebnost ni bila več celovita, spomin bolečine in radosti je bil že daleč. Razočaranje ni bilo več razočaranje in hrepenenje ne več hre- penenje. Celo zavest o neizpolnjeni želji je bila razkrojena ob ostro začrtani misli, ki je v njem še živela, a se je ni več zavedal. Ob misli namreč, da v tem mestu ni nič prepuščeno naključju. Zakaj tako, zanj ni bilo več vprašanje. Naslonil se je na zid in se poskušal zbrati. Čakal je deset, dvajset minut. Nič. Enako kot prej. Pomislil je, da morda spi. Ko pa je z lahkoto obnovil vse dnogodke preteklega dne, je bil prepričan, da tudi to ni res. Nekje globoko 1001 v njem se je spočel občutek podoben bolečini, a ko je začel dvomiti o njem, jo izginil. Sprevrgel se je v nekaj drugega, ne v svoje nasprotje. To novo raz- položenje mu je odgrinjalo že pozabljena področja spomina. Vsa preteklost se mu je zazdela manj resnična. Enako sedanjost. Znanci niso bili več znanci, služba ne služba, cilj ne cilj, temveč nekaj neznanega, nedoumljivega. Občutek dolžnosti se je razblinil s službeno vnemo vred. Celo potrebe po gibanju ni več čutil, a tudi mirovati ni želel. Hotel je zakričati, klicati na pomoč, a se je premislil, ko je v grlu že začutil glas. Odločil se je, da se vrne. Ulico, po kateri je prišel na Glavni trg, je zlahka našel. Bila je ista kot prej. Hitel je proti središču mesta in kmalu se je znašel na znanih vogalih in ob ograjenih vrtovih, mimo katerih je hodil vsak dan. Dopovedoval si je, da se mu nikamor ne mudi in da nima cilja. Poskušal je varati samega sebe in to je povzročilo, da so njegove misli postajale jasnejše. Dopovedoval si je, da mesta še ne pozna dovolj in da se je najbrž zmotil. Vzhodna stran sploh ni vzhodna . . . Imenuje se nekako drugače... A pred- mestje, kamor je hotel? Je brez imena? Najbrž ne, le on ne bo nikoli zvedel zanj. Medtem se je znočilo. Mrak se je valil po ulicah kakor nizki oblaki megle, in luči tudi še ni bilo. Prižigale so se kasneje, po posebnem redu, ki ga Dimitrij še ni poznal. Vedel je samo to, da vseh cest ne osvetlijo hkrati. Kam naj se obrne? Naj je samega sebe še tako pozival k stvarnemu razmišljanju, naj je bila njegova pripravljenost, da se bo po razumnih sklepih tudi ravnal, še tako trdno, zase ni našel nobene druge možnosti, razen ene same: vrniti se v službo. Delati in pozabiti. Pozabiti nesmiselni dogodek na Glavnem trgu, pozabiti vse, kar se mu je pripetilo v tem mestu. Toda niti ta možnost se mu ni zdela razumna. Živeti pa je moral takoj, dalje. Ce bi bil vsaj utrujen, tedaj bi odtaval domov, prespal noč in zjutraj odhitel nazaj v mesto. Preostalo mu ne bi niti trenutek časa, da bi urejal svoj odnos do obdajajočega ga sveta. Bi se potem to razmerje spremenilo? Slejkoprej bi se sleherni pojav razgalil v svoji na- sprotujoči si dvojnosti. Vse resnično je enako varljivo. Prihodnosti ni mogoče predvideti, a nič predvideti, to se je upiralo njegovi naravi. Šele v pisarni se je zavedel, da mu ne preostaja drugega, kot da išče nove številke. Njegova vztrajnost je izvirala zdaj že iz malodušja. Vseeno pa ga je pomirila. Zanašajoč se na občutek in prepričan, da je ura že blizu polnoči, je končno le zapustil Ustanovo. Ko se je znašel na ulici, so se njegova prizadevanja spet izkazala za netočna. Gorele so še vse luči. To je presegalo njegove iz- kušnje in prepričeval se je, da so pri mestni razsvetljavi pred kratkim uvedli nov red. Sprememba pa ni bila verjetna, zato je za neizpodbitno imel samo dejstvo, da so ulice resnično svetle. To dejstvo pa vsaj trenutno ni bilo v nasprotju z njim. Kajti želel se je še nekoliko sprehoditi. Zamikalo ga je, da 1002 bi obiskal krčmo Pri črni vešči. Noč je bila za pohajkovanje kaj pripravna, megla se je bila dvignila do višine veznih vrat in hlad ni bil tako vsiljiv kot zjutraj. V praznem zidovju, v krošnjah dreves, v temnih vežah in na neraz- svetljenih dvoriščih pa se je vendarle dogajalo nekaj, kar ni dovoljevalo la- godne brezskrbnosti. Dimitrij pravzaprav ni vedel, kaj je tisto. Moral se je ustavljati, prisluškovati na levo in desno. Ni se bal, a tudi tesnobe se ni mogel ubraniti. Nekatera znamenja so kazala, da ga morda zasledujejo. Za hrbtom je razločno slišal pritajene korake, a ko se je ozrl, ni bilo nikogar. Nekajkrat je na nasprotni strani ulice zaznal senco, ki se je ustavila hkrati z njim. Njegova ni bila, kajti ta je segala komaj do polovice ceste, bila je krotka in vselej enojna, one tam nasproti pa so bile tri, nemirne. Ce je miroval, se niso zganile. Takoj pa, ko je krenil dalje, je tlak pod njim votlo bobnel, kar je bilo podnevi izključeno. Na drevju v parku so šumele gole veje, tu in tam se je upognil vrh drevesa, v zraku pa ni bilo niti najrahlejšega vetriča. Mesto nikakor ni bilo tako brezdušno, mrtvo in pogreznjeno vase, kot se je zdelo podnevi. Dimitrij je bil pripravljen na sleherno presenečenje, a obenem tudi prepričan, da ga ne more nič presenetiti. Želel si je novih doživetij, ki bi razbila enoličnost vsakdanjosti. Križarjenju po ulicah se je mimogrede odpovedal. Preveč se je zamudil s postajanjem na vogalih, to pa je imel za nevredno samega sebe. Obenem pa je tudi čutil, da se bo moral v kratkem spremeniti. Ce se je hotel izogniti bližajočemu se neugodju, je moral čimprej dospeti v osvetljen prostor krčme Pri črni vešči. Seveda še ni bil popolnoma gotov, da jo bo i*es tudi našel. Utripi rdeče neonske luči pa so kmalu pregnali tudi ta pomislek. Ko je stal pred krčmo, je bil že popolnoma miren. Tu glasovi niso bili ne- navadni, v nasprotju z ostalim mestom, ki je bilo pogreznjeno v tišino, so bili celo blagodejni. Tu je svetloba utripala v rednih presledkih, zato tudi sence, ki so ga spremljale, niso bile več tuje. Nekje iz globin podzemlja so se čuli zvoki glasbenega avtomata. Ponavljal je eno in isto pesem, vendar to ni bila tista, ki jo je poznal. Ljudje so prihajali in odhajali posamič, res da le po prstih in tesno ob zidovih, a vendarle .. . Pod neonskim napisom so od časa do časa pristajali tudi avtomobili, a le za hip. Zacvilile so zavore, skozi odprta vrata je nekdo skočil na pločnik, zabrnèl je motor, prišlec pa je izginil na stopnišče. Preden je vstopil, je Dimitrij še enkrat otipal notranji žep suknjiča. Kovanec, ki ga je skril pred dnevi, je bil še vedno tam. Ko je poravnal dolgove pri Zoržu, mu je komaj prikril enega, vse ostale mu je moral posoditi. Zorž je namreč vztrajal pri trditvi, da so navade v tem mestu take: mlajši uslužbenci smejo videti denar samo na plačilni dan. Svoje zahteve je utemeljeval z višjimi razlogi, ki pa so Dimitrija bolj prestrašili, kot prepričali. Kljub temu je en novčič skozi notranji suknjičev žep potisnil pod podlogo in ga kasneje pritrdil 1003 še z nekaj šivi. Zdaj mu je bil denar več kot potreben. Brez njega Pri črni vešči ne bi mogel vstopiti. Prepričan je bil, da mu je prostor od zadnjega obiska prav dobro ostal v spominu. Zlasti strme, betonske stopnice, ki so skozi številna nadstropja kleti vodile globoko v podzemlje... Zdaj pa si je moral priznati, da ga je spomin varal. Gostišče je bilo tik pod cestnim tlakom, enako opremljeno in enake oblike kot tisto spodaj. Le svetloba je bila tu bolj vsakdanja. Njegovemu razpoloženju ni ustrezala bližina ceste, želel se je spustiti globlje. Toda edina vrata, ki jih je našel, so bila trdno zaklenjena. Ko je vstopil v gostinski prostor, so bili vsi stoli prazni. Gostje so nepremično stali, zgneteni v ozkem prehodu. Tudi molčali so, Dimitrij je bil prepričan, da hočejo pojasnilo. Ze naslednji hip pa se je izkazalo, da ga najbrž niso niti opazili. Zahreščal je avtomat, tedaj so se vsi zganili, vzvalovili, zanihali, nekateri so se celo vrteli. Luč se je pritajila, pravi razgled niti ni bil mogoč. Vznemirjena telesa so se umirila šele, ko je utihnil avtomat. Vsi so posedli. V oddaljenem kotičku je Dimitrij našel tudi prostor zase. Popolnoma sam jih je lahko opa- zoval. Danuške ni odkril, pač pa je videl neko drugo, ki je bila za hip po- dobna — Dunji. Seveda to v resnici ni bila ona. Dimitrij je uro ali dve prebil v svojem kotu, ne da bi se kdo menil zanj. Novi gostje niso prihajali, tudi odšel ni nihče. Govorili niso, sporazumevali so se zgol s kretnjami, ki jih uporabljajo nemi, zato jih Dimitrij ni razumel. Morda so vmes tudi, govorili, a je hreščanje avtomata udušilo sleherni človeški glas. Od časa do časa so vstajali, se prijeli za roke in se zavrteli v divjem tujem ritmu. Dimitrij jih je z zanimanjem opazoval, vendar ni mogel ugotoviti, h kakšnemu cilju jih vodi to gibanje. Ponavljlo se je venomer. Nekje med množico se je utrgal nerazumljiv vzklik. Kmalu so mu sledili še drugi. Sicer pa se ni nič spremenilo. Brez misli, zaverovan v okolico, Dimitrij ni posvečal nobene pozornosti nepo- sredni bližini. Ob tujem dotiku, ki ga je nenadoma začutil na svoji nogi, pa ga je spreletel mrzel srh. Okleval je trenutek ali dva, šele nato se je obrnil. Tik zraven stola je na tleh ležal moški, v preprosti, a dokaj lični (vsaj za razmere v tem mestu) obleki. Obraz je imel dvignjen in dvoje neizrazitih oči, polnih beline, je strmelo naravnost v Dimitrija. Zadrega je v hipu popustila, neznanec mu ni bil popolnoma tuj. Ze v tem prvem trenutku se je izkazalo, da ga bo skušal razumeti, in pomignil mu je, naj vstane. Neznanec ga je ubogal in se malomarno namestil v naslanjač, kot da je tu stalni gost. Mimogrede je potegnil iz žepa tudi steklenico in jo položil na mizo. — Za vsak primer, je pojasnil Dimitriju, kajti ta ga je opazoval z naraščajočim nezaupanjem. Neznanec je imel enega od tistih običajnih obrazov, ki jih je v 1004 množici težlio prepoznati. Neveščemu opazovalcu, seveda... Ne da bi bil brez značilnosti, le te so bile takšne, da jih prvi hip ni bilo mogoče odkriti. Splošen vtis pa je bil preveč vsakdanji, da bi bil zanimiv. Cez trenutek ali dva pa je tudi Dimitrij na tem obrazu že odkril nekaj, kar je zbujalo pozornost: gladka koža, ustrojena na soncu, preprežena z žilicami, vendar ne bakrena. Ustnice stisnjene, vendar ne bolestno. Pogled miren, toda ne odmaknjen. Lasje pristriženi na kratko. Sicer pa je bilo njegovo telo skladno kot pri atletu". Ni mogel zatajiti, da živi na soncu in zraku, da se mnogo giblje. Kljub temu pa je njegova pojava, še preden je spregovoril, že izražala neko neopredeljeno žalost. Za razliko od vseh drugih, s katerimi se je Dimitrij spoznal v tem mestu, je bil to edini človek, ki ga niso zanimali drugi. Priplazil se je sicer na skrivaj, toda ne zaradi Dimitrija, zaradi sebe. — Ostani tih in miren, je ukazal neznanec, njegov glas pa je obenem zvenel tudi proseče. — Sedi, kot si sedel doslej, in pogovarjaj se z menoj, kot da sva stara znanca. Ce bi vprašali, kdo od naju je prišel zadnji, se javi ti. Vseeno je... Ne more ti škodovati. Ce ne boš upošteval mojega predloga, ne boš preživel mojega konca, ki je tako ali tako že blizu. Zelo blizu. Bliže, kot si moreš misliti. Le nekaj uric hočem preživeti tako, po svoje. Potem se bom odstranil, kakor je bilo ukazano. Izpolnila se bo beseda Najvišjega. — Da, je odvrnil Dimitrij. — Vse je popolnoma jasno. Opazoval je sobesednika in ugibal, če je pijan. Toda ni mu uspelo odkriti nobenega znamenja, ki bi opravičevalo takšno domnevo. Njegove besede so izzvenele resno in so vsiljivo obvisele v prostoru. Zahtevale so, da se vrneta k njim. — Ce bi trdil, da sem prišel zadnji, je nadaljeval Dimitrij, bi bilo to povsem točno. Kajti vi ste se priplazili. Tujca sva pa oba, tako sodim. Izbral sem si tale kot, da ne bi motil zbrane družbe. Najbrž tudi vas vodijo podobni nagibi. Tole mesto je zelo prikladno, če hočeva opazovati vrata. Jaz to delam. Čakam . . . — Verjetno, je pritrdil Neznanec. — Tvoj obraz nazbrž no laže. Jezik pa še ne obvladaš. Izločil si se, čeprav osamitev ni tvoj namen. Vidiš, ugibam. .. Ce bi hotel tisto, kar hočeš, ne bi bil tu. S komaj opazno kretnjo je pokazal na goste. — Oni tam vselej stojijo nekoliko previsoko, zato sem se prihulil k tlom. Niso me opazili. Poznam njihove navade. Nikoli me niso ukanili, a jih tudi jaz ne nameravam. Po desetih letih si dovoljujem samo majhen oddih. Nič drugega. Do njega imam pravico, ali ne? — Pravico? Jaz ne vem nič o njej ... — Jo vsaj iščeš? — Ne. 1005 — Ti ni potrebna? S čim se pravzaprav ukvarjaš? Delaš ne, to vidim ... — Delam resnično ne. Zastavil sem si nekakšni cilj, toda omejen sem z vsemi predsodki svojega časa. — To zveni domače. A tvoj odnos do tujih želja? — Zal ne morem mimo njih. Sploh nikamor ne pridem. — Vsaj poskušaš? Dimitrij je zmignil z rameni. — Si se malodušnosti že uprl? — Vsak čas. .. Dimitriju se je razvedril obraz. — Kdo od nas ni bil tak, je zamišljeno nadaljeval Neznanec. — Ali me hočeš poslušati? Pozneje boš razumel, da bi bil sleherni interes nismiseln. Preživel sem nekaj lepih let, let v pričakovanju. Okusil sem življenje, samo okusil. In vendar lahko z vso gotovostjo trdim, da nimaš prav. Malodušja ni. Tudi lastne poti ni. Je samo trdna, urejena naosebna volja, ki se ji moreš podrediti. Vselej se moraš podrediti. To sem spoznal, resnično ... — Vaša spoznanja veljajo komajda za vas. — Dobro. Boš uspel? Ne boš! In kaj potem? Tudi mene so nekoč prevzemale velike misli. Nalagali so mi nekatere odgovornosti, jaz pa sem hitel po svoji poti. Pozabljal sem na svoje dolžnosti. Samovoljno sem prelomil dano besedo. Potem se je začelo . . . Dvojno življenje je utvara. Služiš lahko samo sebi ali samo drugim. Spoznanje pride prekasno in vrnitve ni. So samo še posledice. Seveda ostane še pravica svobodne izbire: Ali do kraja pretrgati vse vezi, ki te vežejo s svojimi, sploh z vsemi, za vselej ostati izven, nikomur potreben, nikomur orgovoren, nikjer varen in nikjer udeležeri, nečlovek in neživ, ali pa sprejeti kazen svojih tovarišev. Oboje pomeni konec. V drugem primeru je vsaj konec časten . . . Tu si. sem spadaš, kakršen koli si že in ne glede na to, kakšna je tvoja usoda. Sprejmi jo. Se je čas. Ne oklevaj, sicer boš postal bedna kreatura, kot sem jaz. . . Svojo ničevost lahko zanikam le s tem, da zanikam samega sebe. Zdaj sem, jutri me ne bo več . . . Ali nisem videti klavrn? Nimam na čelu znamenja, ki vpije, da sem izgubljen? — Nobenega znamenja ne vidim. Nič bolj klavrni niste kot jaz ali kdor koli iz te druščine. Morda ste nekoliko sentimentalni, morda nekoliko nesrečni. Prepričan sem, da še ni vse izgubljeno ... — Sploh ni izgubljeno, ker ničesar več ni. Le nekaj ur, ki jih bom prebil tule. Nato bom odšel. Jutri bom samo še snov. — Zveni patetično, a se ne morem znebiti vtisa, da resnično nekaj nameravate. Prepričani ste ... — Da, jaz sem to. 1006 — Včasih pomaga kakšno zelo običajno sredstvo. Spomin na staro mater. Da ne omenjam žene in otrok, na katere je tudi mogoče misliti. — Imel sem jo . . . In hišico na deželi, ob robu gozda, obrnjeno proti soncu. Vsako jutro se je lesketalo v oknjih ... — Sonce še sije ... — Zame ne več. Verjame, da sem izpolnil svojo dolžnost in odšel. — Toda še ste tu. Eno samo znamenje zadostuje ... — Nobenega znamenja, je odkimal neznanec in preudarno nadaljeval: — Tu sem povsem po naključju. Zaradi dobrohotnosti mojih bivših tovarišev. Njim se je mogoče izneveriti samo enkrat. Hvaležen sem jim, ker so mi omogočili spoznati mojo dolžnost. Oni dajejo vrednost življenju in jo jemljejo ... Izdal sem jih. — Postajate zanimivi. Nekakšna preganjavica, ali kaj? Morda imate celo ime? — Motiš se, nimam ga. Mene ni. — Lahko vas usekam po tem prekletem gobcu... — Seveda, se je nasmehnil neznanec, vendar tega ne boš storil. — Kako? Sonce imate na deželi, spomin na ranjke, gozd, ki spomladi ozeleni, preteklost... V notranjem žepu suknjiča dokumente . . . Rodili ste se v nekem kraju, nekega dne ... In trditev, da vas ni? — Praktično me ni. . . 2e od dneva, ko sem se izneveril svojim tovarišem, sem samo še senca. Do današnjega dne kakor da nisem živel. Nimam nobenega dokumenta, niti monograma ne. Razumeš? — In ni izhoda? — Ni ga. Vse je zelo preprosto: Nekdo mi je podaril tole steklenico pijače. Vzel sem jo, misleč, da se mi bo zbudila želja po njej. A se ni in se tudi ne bo. Nimam želja. Vse je zelo preprosto, zelo preprosto. Vsaj zdaj ... Vselej pa ni bilo tako. Potreboval sem nekaj let in ves ta čas sem mučil samega sebe. Trpljenje očiscuje, to je edino, kar od stare modrosti še drži. — Kaj pa: bolje živ pes...? — Ne velja več. Osvobodil sem se samega sebe. Zdaj sem prost vsega. — Zelo preprost nesmisel. Zanikavanje vse v prek. V nasprotju z naravo. — Zanikanje je cilj, nič drugega. Brez pomoči tovarišev ga ne bi nikoli do- segel . . . — Priznam, da ta modrost presega moje izkušnje. — Razumljivo... Glej! Leta in leta živiš nekje, popolnoma v samoti, ločen od sveta, izpostavljen težkim telesnim naporom in zahtevnim duhovnim vajam, v družbi sebi enakih, v moralno neoporečnem vzdušju, obdan od tovarišev, ki 1007 si jim bil nekoč enak, a niso prelomili svoje besede. Samo ti te lahko razumejo in obsodijo. Samo iz njihovih rok lahko prejmeš pravično kazen. To sicer storijo s težkim srcem, ker jim je znana tudi tvoja zvestoba. A vendar, svojo dolžnost opravijo. Tvoje krvi sicer ne prelijejo, tak je zakon narave. Posredujejo ti le spoznanje, da med njimi nimaš več kaj iskati in da moraš njihovo obsodbo izvršiti sam. Obenem ti omogočijo, da si do konca koristen. Živiš v potu svo- jega obraza in s svojimi, upoštevanja vrednimi izkušnjami, seznanjaš mladi rod. Padli angel je nekoč vendarle zvesto služil bogu. Zakaj ne bi služil tudi tedaj, ko je že spoznal svoj greh. Spokornik živi v drugačnem odnosu s svojo preteklostjo kot tisti, ki so še v zagonu polne, ustvarjalne dejavnosti. Pa tudi sicer se vedno učimo drug od drugega. Se s svojim koncem služiš za zgled ali svarilo. Naši primeri utrjujejo red in občutek odgovornosti. V določenem pogledu so celo dobrodošli... Sleherna podrobnost je do kraja premišljena. Naša obleka je preprostejša od njihove, živimo v ločenih prostorih, z manjšim udobjem in slabšo opremo. Hranimo se posebej, sicer pa se ne razlikujemo od njih. Le zavest, da oni pripadajo prihodnosti,, mi pa smo umrli v preteklosti, nas dela skromnejše, ponižnejše. Celo na držo vpliva. Hodili smo s sklonjeno glavo. Najvišja zapoved pa je bila: ne sočustvuj s samim seboj! Možatost naj bi bila naša vrlina .. . Med seboj smo se vsi poznali, včasih smo vrgli karte ali brcali žogo. Izmenjavali smo si cigarete in drobne usluge, ki že mejijo na intimnost. Tudi delali smo skupaj. Od svojih osebnih zadevah smo razpravljali, kot da ne zadevajo nas. Le najvišji in odgovorni referent sta vedela, koliko je vsakdo od nas že napredoval, kaj je že napravil in kdaj bo lahko izpolnil poslednji ukaz. Poslednji Ukaz ni skrivnost. Objavijo ga pismeno, na razglasni deski. Vse je v njem: čas, kraj, način . . . Vendar o njem nihče ne razpravlja. Odpuščani odide javno, vendar na način, ki ne zbuja pozornosti. Odideš kot po opravku. Dejansko prostovoljno .. . Skok v vodo ni primeren. Najprimerneje je počakati vlak. Tovariši te naslednjega dne lahko najdejo in se prepričajo, da med besedami in dejanij ne zija nikakršen prepad. Tudi jaz sem izbral to pot. Ce jutri pogledaš popoldanski časopis, bo že poročal: Severno od našega mesta, med postajama M in N, so našli truplo neznanca. Menijo, da si je sodil sam. Ponesrečeni je brez dokumentov, oblečen v ... Kdor kaj ve, ga prosimo ... Seveda nihče nič ne ve. — Kakšna sposobnost predstavljanja! Nadpovprečna... — Ko ni več mogoče častno vztrajati, je treba vsaj častno izginiti. — Častno? — Ni druge izbire ... — Sprejemam vas kot razodetje. Kraj, od koder prihajate, bo postal znan. Množice ga bodo začele obiskovati. 10Ü8 , — Obljuba molčečnosti veže vse, ki so ga videli. Drugi ne pridejo vanj. Sredi gozda stoji, kamor ne vodi nobena pot. S tremi verigami straž je obdan, ki ne vedo, kaj stražijo. Dokončnih in večnih skrivnosti pa vseeno ni. Pravkar sem eno odkril . . . — Cemu? Pričenjate me skrbeti . .. — Usoda tistih, ki vedo. Vzrok, o katerem se lahko molči. Naravna skrb za tiste, ki prihajajo. Morda ti bo koristilo, meni ne more škodovati. Na obrazu ti berem, da te vežejo obljube. Morda si jih že prekršil, ali pa jih boš v kratkem. Kdor se zaveda posledic svojih dejanj, jih morda opusti. Ustvarjalen sem do zadnjega diha. Ce se boš kdaj znašel na Gradu brez imena . . . Koliko pa je že ura, kaj meniš? — Ure nimam. Polnoč bo mimo... — Opravil sem. Grem. — To je vse? , — Vse. Neznanec se je dvignil. Njegov obraz je bil jekleno siv, oči negibne. Roka, ki jo je podal Dimitriju, je bila hladna in komaj opazno je vztrepetala. Dimitrij je obsedel na svojem sedežu, poskušal se je dvigniti, a mu ni uspelo. Čutil je, da je pijan. Žila na sencih mu je glasno utripala, v prsih mu je gorel ogenj. Hotel je izreči en sam stavek, a so mu besede zastale v grlu. Neznanec se je že odda- ljeval. Vsakdanje, prožno je stopal med gosti, ki so spet stali, ne da bi se še enkrat samkrat ozrl. Izginil je na stopnišču, kot da ga nikoli ni bilo. Avtomat je hreščal novo melodijo. Lakaji v snežno belih oblačilih so se kakor kače zvijali med mizami. Dimitrij je naslonil glavo na dlani in si tesno zakril oči. Poskušal se je zbrati, vrniti se v resničnost. Ali se je kaj zgodilo? Ali je zvedel kaj novega? Je res- ničnost slutnja, ali pa je morda samo slutnja resničnosti? Cez nekaj trenutkov je na svoji rami začutil tujo roko. Dotik ni bil resničen. Sele ko se je ponovil dvakrat, trikrat, je Dimitrij dvignil glavo. Ob njem je stala Danuška. Takšna kot se je je spominjal. Njena prisotnost ga ni niti pre- senetila niti vznemirila. Hladno in na pol odsotno se ji je zazrl v obraz. Ugo- tovil je, da je njen pogled miren, preiskujoč. Prvič se je zavedel, da je ne pozna, da je ni nikoli poznal. Na dosegu roke se je že ponujalo novo spoznanje. Njen glas se je odmaknil nazaj v mrak. — Tudi ti piješ? Dimitrij je odkimal. — Nekoga čakaš? Ni res! — Dimitrij je molčal. 1009, — Sem ti kdaj rekla eno samo besedo? Izgovori jo. — Oprosti. Nasmehnil se je. Potem je mimo nje strmel v množico, ki je spet vstala. Avtomat je igral znani napev: »O sole mio . . .« — Si že dolgo tu? — Ravnokar sem prišel... — Zunaj rosi, pa sva stopila noter . .. — Jesen pač .. . Odhajam, pozno je . .. Utiral si je pot skozi množico, ki je prav tedaj vzvalovila. Okoli sebe ni videl nobenega obraza, a tudi glasov ni več razločeval. Ko se je vzpenjal po stopnišču, je stopil na vsako stopnico posebej, čeprav so bile nizke in bi z lahkoto pre- skakoval po dve. Zunaj je še vedno rosilo. Ulico je razsvetljeval samo še zamolklo rdeči neonski napis, vse druge luči so bile že ugasnile. Socialna kontrola v procesu urbanizacije Zdravko Mlinar (nadaljevanje in konec) Poglejmo sedaj nekoliko podrobneje kaj je značilno za socialno kontrolo na vasi in v mestu in kakšne spremembe se pojavljajo v sodobnem procesu urbanizacije. Naslednji primeri iz vsakdanjega življenja nam lahko nakažejo, zakaj in kako se pojavljajo razlike med socialno kontrolo na vasi in v mestu. Ce npr. kmet, ki živi na osamljeni kmetiji, meče odpadke kar skozi okno na vrt, s tem ne bo nobenemu povzročil neprijetnosti. Lahko si pa predstavljamo, kakšne bi bile posledice, če bi tako ravnali vsi stanovalci velikih mestnih blokov. Zaradi nečistoče se lahko razširijo bolezni, ki takoj ogrožajo na tisoče stanovalcev (da ne govorimo še o vrsti drugih posledic, do katerih lahko pride zaradi velike gostote naseljenosti prebivalstva; npr. znano je, koliko nasprotij se pojavlja med gospodinjami v večnadstropnih stanovanjskih zgradbah zato, ker prah, ki ga ena stresa skozi okno, prihaja spet drugi v stanovanje). Navedli bi lahko še nešteto podobnih primerov. Kmet na osamljeni km^iji npr. lahko pušča otroke brez posebnega skrbstva, ne da bi jih s tem izpostavljal večji nevarnosti. Prav nasprotno pa velja za otroke v velikem mestu, z velikim prometom, množico neznanih ljudi ipd. 1010 Na splošno se torej pojavlja določena zveza med številom prebivalcev in gostoto naseljenosti na eni strani in značilnostmi socialne i