. v PRAVNA ZGODOVINA Z A SLOVENSKO OZEMLJE S O S T A V N I OČRT SPISAL M E TOD DOLENC MCMXXXV AKADEMSKA ZALOŽBA LJUBLJANA AKADEMSKA BIBLIOTEKA 2 K h Q rv A t)‘jn) 4 V/ OGOOOSGOS' Vse pravice pridržane Tiskarna Slatnar, družba z o. z. v Kamniku MANOM DANILA MAJARONA VSEBINA: Okrajšave ...................................................VIII. Predgovor .................................................... IX. Pripis....................................................... XII. Popravki ....................................................XIII. PRVI DEL: OD SREDE SEST EGA DO ZAČETKA ŠESTNAJSTEGA STOLETJA.................................... 1 A. NAJSTAREJŠA DOBA DO MADŽARSKIH NAVALOV 1 § 1. Zunanji obris ozemlja in oblasti........................ 1 § 2. Državotvornost Slovencev v Karantaniji .... 3 § 3. Državotvornost Slovencev v Panoniji...................... 8 § 4. Madžarski navali in konec frankovskega gospodstva nad Slovenci............................................17 § 5. Sledovi slovenskega prava v pogledu na državni ustroj..................................................19 § 6. Sledovi zasebnega in kazenskega prava....................31 R. DRUGA POLOVICA SREDNJEGA VEKA................................59 § 7. Zunanji oris tujega gospodstva nad Slovenci . . 59 5 8. Stanovi in sloji........................................77 “9. Zakonodaja in ostali pravni viri......................111 _J.. lPr Izvrševanje upravne in sodne oblasti..................122 § 11. Pokret v zasebnem pravu................................138 § 12. Pokret v kazenskem pravu...............................173 —£-18: Sodno postopanje........................................182 DRUGI DEL: OD ZAČETKA ŠESTNAJSTEGA STOLETJA DO UJEDINJENJA................................/92 A. OD NEMŠKE REFORMACIJE DO KRAJA FRANCOSKE REVOLUCIJE § 14. Najvažnejši politični dogodki in teritorialne izpre- membe..............................................192 S § 15. Privilegirani stanovi.............................206 § 16. Neprivilegirani sloji.............................217 A 17. Pregled zakonodaje in ostalih pravnih virov . . . 235 i 18. O izvrševanju uprave in pravosodja (izven.ljudskih sodišč) 256 VH sodišč...........................................271 § 20. Osebno- in rodhinskopravna vprašanja ...... 298 § 21. Dedno nasledstvo................................322 § 22. Zasebno stvarno pravo...........................355 § 23. Obvezno pravo...................................373 § 24. Odškodninsko pravo .............................305 v § 25. Kazensko pravo...................................413 26. Pravdno postopanje............................457 B. OD FRANCOSKE REVOLUCIJE DO UJEDINJENJA SLOVENCEV S SRBI IN HRVATI § 2;. Pregled politično-pravnega pokreta in teritorialnih izprememb...................................... 483*-''' § 28. Glavne poteze razvoju društvenih slojev .... 503 *-di 29. Kratek oris pravosodja in uprave................519 § 30. O jezikovnem vprašanju.........................527 § 31. Najznamenitejši predstavniki pravoznanstva . . . 532 § 32. Dodatek : Seznani najvažnejših uporabljenih del..............................................538 Kazalo...........................................549 OKRAJŠAVE Gor. = gorski; vinogor. = vinogorski; b. = bukve; zap. = zapisnik; izvir. = izvirnik; prip. kr. osnut. = pripravljeni osnutek za kranjske gorske bukve (Beratschlagte Pergkrechts-ordnung, 1595.); C Z N. = Časopis za zgodovino in narodopisje (Maribor); C J K Z — Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino (L jubljana); Z Z R = Zbornik znanstvenih razprav (Ljubljana); Sl. Pr. = Slovenski Pravnik (Ljubljana); GMS = Glasnik muzejskega društva (Ljubljana); L. M. Sl. =z Letopis Matice Slovenske; L. Akad. Z. = Letopis Jugoslovanske Akademije znanosti in umetnosti (Zagreb); Kron. = Kronika; Prav. Vest. = Pravni vestnik (Trst). Pripomba : Sodbe in odločbe ljudskih sodišč so citirane radi štedenja prostora samo po letnicah in krajih. Po teh podatkih se lahko poiščejo v pisateljevih monografijah, ki so v § 32. navedene. PREDGOVOR Nemalo sem bil spomladi 1934. 1. presenečen, ko mi je Akademska Založba predložila po svojem predstavniku načrt, po katerem naj bi že za prvo leto njenega delovanja prispeval tudi jaz s tem, da napišem p ravno zgodovino Slovencev. Okleval sem, ne dneve, ledne, ampak mesece. Ugajalo mi je zaupanje vame, ko po svojem poklicu nisem niti zgodovinar, ampak sem prišel do raziskavanj slovenske pravne zgodovine takorekoč po naključju. Ko sem namreč še pred svetovno vojno bival kot sodnik v Gradcu, sem napisal na prošnjo tam živečega izvrstnega zgodovinarja A n -tona Kaspreta nekoliko razprav na podlagi listin, ki mi jih je on sam preskrbel. Po svetovni vojni sem prevzel nolens volens izpraševanje kandidatov pri prvem pravnozgodovinskem izpitu mlade ljubljanske univerze iz predmeta jugoslovanske pravne zgodovine. S tem pa sem si nadel nalogo, da slušateljem tudi sam nudim predavanja iz navedenega predmeta, če sem hotel, da bodo imeli učnih pripomočkov za izpit. Pričel sem s predavanji o Dušanovem zakoniku, ki sem jih pripravil primerjalno z našimi, slovenskimi pravnimi razmerami, česar se dotlej še nihče ni lotil. Ko sem bil že izdal 1925.1. tem predavanjem ustrezni učbenik, sem začel v njem načete probleme slovenske pravne zgodovine bližje raziskovati. Da opravim to delo znanstveno, sem se moral zateči k virom; kajti književnost je bila v tem pogledu do malih mrvic prazna. Prepričal sem se, da za sedaj sploh ni mogoče točno rešiti vprašanj, po katerem pravu so Slovenci živeli do tiste dobe, v kateri se pričenjajo arhivski viri, dasi leži na dlani, da so tudi Slovenci od prvega početka naseljevanja pa do dobe pisanih virov živeli med seboj po izvestnih ustaljenih, vsem znanih odno-šajili. Ti odnošaji pa so pomenjali v sociološkem smislu že — p r a v o. V svojih raziskavanjih sem se omejil na tisto dobo po kmetiškili ustajab in po reformaciji XVI. stoletja, ko je bilo mogoče zasledovati razvoj prava in konkretnih pravnih institucij po ohranjenih virih določneje in zanesljiveje. Seveda je bilo treba upoštevati, da je glavno torišče za spoznavanje prava med Slovenci — knvetiško ljudstvo, ki si je na svojih ljudskih sodiščih obrazovalo, prikrojevalo in izpopolnjevalo svoje pravo zvečine brez zapisanih za-konf>Y*.Jtu in tam celo, kakor bomo videli, proti njim, vendar vselej po svojem pravnem čutu in prepričanju. Zdelo se mi je, ko sem razmišljal o ponudbi Akademske Založbe, da bi se smel lotiti dela samo za dobo od XVI. stoletja naprej, to se pravi, da bi v nekakšni monografiji zaokrožil vse tisto, kar sem v tem pogledu v raznih razpravah o problemih slovenske pravne zgodovine dotlej nabral. Kaj pa s prejšnjimi dobami? Zavedal sem se, da je pravna zgodovina vsakega naroda večno pretakanje pravnih idej; da je celokupni tok teh idej pravi vir spoznavanja bitnosti narodne duše; da bi pomenilo prikazovanje pravnih razmer šele od XVI. stoletja dalje le polovično opravljeno delo. Upošteval sem, da je že skrajni čas, da dobe Slovenci, zlasti pa akademska mladina pregled pravnega življenja celotnega naroda od prvih časov naselitve do današnjega pravnega položaja v kraljevini Jugoslaviji, pa tudi v naših »neodrešenih« deželah... Nikjer se prej ni oziralo, kamoli predavalo, o pravni zgodovini Slovencev, še manj o zgodovini »slovenskega« prava... Za tuje znanstvenike so bili Slovenci brezpomembna gmota, ki ji ni šla v splošni zgodovini Evrope nobena vloga: pozabili so, kakšen teritorialen obseg so imeli Slovenci v prvi polovici srednjega veka; prezrli so, da so Slovenci tvorili ščit srednjeevropske prosvete in krščanstva ob napadih Madjarov in Turkov ... Ko sem se odločil, da imej knjiga obseg vse pravne zgodovine, sem si moral biti v svesti, da bo potemtakem oris pravne zgodovine po sili razmer obstojal iz dveh delov, neenakih po količini in po kakovosti. Prvi del do začetka XVI. stoletja obsega ko- maj eno tretjino in temelji največ na izsledkih drugih znanstvenikov. Zlasti naj imenujem Karla K a d 1 e -c a, Franca in Milka Kosa, Ludmila Hauptmanna, Frana G r i v c a, Franca Kovačiča, Josipa Grudna, Antona K as p ret a, Janka Polca in Jakoba Kelemine. Drugi, bogatejši del pa temelji, vsaj zvečine, na pisanih virih, zlasti zapisnikih ljudskih godnih zborov, ki so bili torišče za razvoj prava, bodisi samoniklega, bodisi pod tujimi vplivi vzrasle-ga: Pravni in socialni položaj kmeti-s k e g a ljudstva je b il in o s ta ne centralni problem pravne zgodovine Slovencev! Toda tudi plemstvo, meščanstvo itd. je živelo ‘i poleg Slovencev-kmetov; ono je vplivalo po svoje na pravne razmere kmetiskega ljudstva. Razvoj pravnih razmer višjih stanov in kmetiškega sloja si je utiral pot od stopnje do stopnje, ne samo vzporedno, ampak tudi medsebojno oblikovalno. Že to dejstvo, ki je raz sociološko gledišče popolnoma razumljivo, mi je nujno narekovalo, da prikažem tudi razvoj plemstva in meščanstva obenem s pravnimi razmerami kmetiškega sloja, vendar le toliko, kolikor je to potrebno za razumevanje slovenske pravne zgodovine. Opravičenost takega sinoptičnega prikazovanja se ne sme prerekati, češ niti plemstvo niti meščanstvo nista bila slovenska. Zgodovinska resnica je namreč, da do francoske revolucije nacionalnega vprašanja v modernem smislu besede sploh še ni bilo. Plemstvo in meščanstvo na slovenskih tleh se ni smatralo, niti ni moglo smatrati za germansko ali italijansko nacijo. Ono je predstavljalo »višje sloje«, ki bivajo na isti zemlji kot slovensko kmetiško ljudstvo, ki so z njimi imeli vsakdanje stike, pa so se kaj radi naslanjali na kulturo obdajajočih jih sosedov s ; sijajno zgodovinsko preteklostjo in z zavidanja vred-no civilizacijo. Da pride sinoptična obdelava pravne zgodovine za »višje« sloje in za čisto slovensko kme-tisko ljudstvo že na zunaj do pravilnega izraza, je dobila ta-le knjiga tudi drugačen naslov, kot je bilo prvotno po načrtu Akademske Založbe naznačeno. Po vsem tem pa je jasno, da pričujoča knjiga ni, niti ni mogla biti zasnovana kot posnetek kakšne tujejezične knjige »Reichs- und Reclitsgeschichte« (Hu-ber, Schroder) ali »Grundriss des germanisclien Rechts« (Amira) in pod. Snov, ki je tu obdelana, ob-seza od vsakega teh tujih tipov (pravne zgodovine na eni, zgodovine prava na drugi strani) izvesten del, a je zajela še marsikaj, kar je za nas važno, pa se je pri tujcih smatralo za odveč. Kratkoča knjige je diktat gospodarskih neprilik, pa je tudi sicer potrebna. Knjiga naj tvori le kolikor moč zanesljivo ogrodje pravne zgodovine za slovensko ozemlje. To ogrodje naj poznejši znanstveniki "Se kritično premotre in izpopolnjujejo. Da ima svoje vrzeli in napake, o tem sem uverjen. Skušal sem naplavili prvi zasnutek, očrt... Njiva se mi zdi že precej razorana, v mnogih brazdah in brazdicah je seme že vskalilo, v nekaterih so ostale praznine, tu-patam se je pokazal po nesreči morda celo kakšen plevel. .. Naj bi se našli kmalu delavci-znanstveniki, ki bodo to njivo tako dobro obdelali, da bo vsem in vsakomur prav! ]Vf_ D. V Ljubljani, o binkofttih J935. PRIPIS: Kmalu zatem, ko sem oddal svoj rokopis založništvu, so nastale v poslovanju naših tiskarn zbog mezdnega gibanja težke neprilike. Tiskanje se je zavleklo za nekoliko mesecev, pa je bilo tudi pozneje po pričetku večkrat za več tednov prekinjeno. Korekture sem moral obavljati po poletnih počitnicah, ko so me službeni posli zagrinjali, največ v večernih urah, nc pa ob dnevni svetlobi. Navsezadnje pa so, seveda, razmere silile k hitenju, ki stvari nikakor ni bilo v korist. Štiri tiskovne pole so bile celo brez avtorjevega »impri matur« dotiskane ... Nastalo in ostalo je tudi sicer veliko več napak, kot smo jih pričakovati navajeni! Tiste, ki so na straneh XIII. do XV. navedene, naj se blagohotno v besedilu popravijo že vnaprej, preden pride knjiga do porabe. Pa tudi ostale napake, ki so ostale še neopažene, naj se spričo teh pojasnil avtorju ne štejejo preveč v zlo. Ljubljana, dne 15. januarja 1936. M- D* POPRAVKI Str. L, vrsta 1. (od zgoraj): ..madžarskih" (namesto: madjar-itik). Str. 3., naslov § 2. naj se dopolni: „v Karantaniji". Str. 30., vrsta 4. (od zgoraj): ,, 67., ■„ 7. („ ,, ): „ 71., „ 17. („ zdolaj): „ 73., „ 9. ( „ zgoraj): „ 73., „ 25. ( „ „ ): „ 88., „ 12. ( „ zdolaj): rum). ,, 91.,vrata 13. (od zdolaj): „ 99., „ 22. ( „ zgoraj): ,, 141., ,, 7. ( „ ,, ). ,, 156., ,, 3. („ ,, ): ,, 156., „ 7. („ ,, ). „157., „21. („ „ ): „ 164., „ 14. ( „ „ ): ,, 166., ,, 8. („ ,, ). „ 173., „ 8. ( „ zdolaj): nim). „ 187., vrsta 3. (od zdolaj): „ 188., „ 12. ( „ zgoraj): stil). „ 188.,vrsta 18. (od zgoraj): „ 193., „ 11. („ zdolaj): „197., „ 18. („ „ ): „ 208., 8. in 18. ( „ „ ): „ 209., „ 18. ( „ zgoraj): ,, 214., ,, 3. („ ,, ): ,, 214., ,, 4. („ ,, ): „plčn hnukV* (n.; plen hi»nuk). „Krutih“ (nam.: Kontih). „Pegan“ (nam.: Pagan). „Matijo“ (nam.: Matija). „vseobčih“ (nam.: vseobčnih). „Bagovariorum' (nam.: Bagoario- „nomadekih“ (nam.: nomadnih), „kultivirani“ (nam.: kulturni). „urbarjev“ (nam.: urbarov). „Stab“ (nam. Spann). „Span“ (nam.: Štab). „zaupnika“ (nam. zapustnika). „pokrivala“ (nam.: pokrivalo). „contractua“ (nam.: eantractus). „zapovedanim‘‘ (nam.: napovedale smelo" (nam.: smel). „napetnajstil" (nam.: prepetnaj- beseda ,,se" se briše. ..ustoličenja* (nam.: ustoličenje). „Ebengreuth“ (nam.: Ebengeuth). „veljalo“ (nam.: izvajalo), za „bila“ pride ..upoštevana". „Kremer“ (nam.: Cremer). „Lehensreeht“ (nam.: Lehrena- reeht). „ 215., vrsta 14. (od zgoraj): „ 219., „ 16. ( „ „ ): sehaft). „ 219.,vrsta 6. (od zdolaj): kowitz). „ 234., vrsta 6. (od zgoraj): „ 236., „ 10. („ zdolaj): „ 238., „ 9. ( „ zgoraj): mesto: za kranjskoštajerski red). „ 239.,vrsta 10. (od zdolaj): „sodni" (nam.: sodnikov) .,izpremembe“ (nam.: izpremebe). „Freymannschaft“ (n.: Freymanns- „Tschinkowitz“ (nam.: Tschim- ,,odškodnine" (nam,: odhodnino). „pa" (nam.: da). ,.za Kranjsko štajerski red" (na- Str. 240., vrsta 14. (od zdolaj) „ 246., 99 13. („ zgoraj) schagte). 99 246., 99 1. <„ zdolaj) II.). 9» 251., 99 3. („ zgoraj): Kronika IV. iz 1. 1934). 5» 257., 99 15. (od zgoraj): M 259., „ 3. <„ zdolaj): ■99 263., 99 5. („ 9, ): (nam.: moči agend). 9» 274., 99 11. (od zgoraj): „ 276., 99 19. ( „ ,, ): 99 279., 99 6. („ zdolaj): 99 289., 99 18. ( „ zgoraj): 99 291., 99 7. („ zdolaj): schusses). „ 296., 99 18. („ zgoraj): 99 306., 99 8. („ zdolaj): 99 308., 99 14. („ zgoraj): 99 311., 99 2. („ „ ) = 99 317., 99 5. <„ zdolaj): tium Commissae). 99 329., 99 2. (od zgoraj): 99 336., 99 15. („ „ ): 99 351., 99 10. („ „ ): 99 359., 99 3. („ e ): nili). 99 359., 99 20. („ „ ): 99 360., 99 12. ( „ ): „ 361., 99 1. („ „ ): „ 361., 99 17. ( „ ): 99 361., 99 18. („ „ ): 99 369., 99 6. („ ): 99 371., 99 8. („ » ): 99 374., 99 15. („ zdolaj): 99 375., 99 3. („ zgoraj): tucija“. 99 375., 99 7. <„ „ ): 99 377., 99 8. („ zdolaj) 99 388., 99 12. ( „ „ ): 99 391., 99 13. („ zgoraj) 99 392., 99 18. („ zdolaj) „Compas8-“ (nam.: Conpass-). „Beradtschlagte“ (nam.: Beradt- „Friderik III.“ (nam.: Friderik „Kronika II. iz I. 1935“ (nam.: B (nam.: b). „kakor“ se zbriše. „kolikor mogoče več agend11 „Kapschev“ (nam.: Kapšev). „osnutku“ (nam.: osnutka). „nego“ (nam.: neko). „obča“ (nam.: občna). „Kechtschutzes“ (nam.: Ilechts- „feudalibus“ (nam.: fevdalibus). „morajo“ (nam.: morejo). „izvršijo“ (nam.: zvršijo). „zadrugah“ (nam.: zadruhag). nprctium ommissae" (nam.: prae- „zagreši“ (nam.: zgreši). „zabtevanja“ (nam.: zahtevanje). „včasih “ (nam.: včačih). „prekvašenih“ (nam. krekvaše- „priteklina“ (nam : pritiklina). „sostav“ (nam.: sestav). „priteklin“ (nam.: pritiklin). „razpolagati“ (nam.: postopati). „jo“ (nam. ga). „priteklina“ (nam.: pritiklina). „kmečko“ (nam.: kmetsko). „pogodba“ (nam.: pogoba). za besedo „pravu“ pride „insti- „ročne“ (nam.: račne). „pa“ (nam.: pi). = bundes (nam.: bunders). „domenila“ (nam. prodala). „izraz“ (nam.: zraz). Str. 402., vrsta 6. (od zgoraj): „ali“ (nam.: ai). „ 407., „ 13. („ zdolaj): »takojšnja zagotovitev11 (nam. takojšnje zagotovitve). 19. („ zgoraj): „relaxion“ (nam.: relazion). 16. ( „ zdolaj): „vrst“ (nam. vre). 3. ( „ zgoraj): „otrocih“ (nam.: otrokih). 15. („ zdolaj): „streiche“ (nam.: striehe). 14. ( „ „ ): „nasprotnikove“ (nam.: svoje). 5. ( „ „ ): „da se niso kršile“ (nam.: da niso 408., , 427., , 428., , 429., . 439., . 441., kršile). 445., suštvo). 452., 470., ( 1. 1644.) 470., schati.“ 479., vali). 492., 497., vansko) 500., 506., 510., 513., 527., „glede“ 2., 8.. 23. (od zgoraj): „prešuštvo“ (nam.: pre- 12. (od zgoraj): „Drug“ (nam.: Drugi). 7. ( „ „ ): Prevod studijske biblioteke „ ) : „alli sbessedo nasnae . . . sader- „ ) : »predpisovale11 (nam.: predpiso- „ ): „o tem“ (nam. tem). „ ): jugoslovanski (nam.: Jugoslo- „ ): 31. (nam.: 21.). zdolaj): „ne da bi“ (nam.: ne bi), zgoraj): „maire“ (nam.: mer), zdolaj): „vse“ (nam.: vso), zgoraj): za besedo „postopanju“ pride 9. (, 3. (, 32. (, 23. (, 20. ( 18. ( 13. ( 10. ( 1. ( Prvi del OD SREDE ŠESTEGA DO ZAČETKA ŠESTNAJSTEGA STOLETJA A. NA)STAREJŠA DOBA DO MADŽARSKIH NAVALOV § 1. ZUNANJI OBRISI OZEMLJA IN OBLASTI 1. Slovenci so poseben del narodnostne skupine Južnih Slovanov. Ta del je zapustil v sredi 6. stoletja (Fr. Kos: 1. 568—595) svoja prvotna selišča nekje daleč za Karpati, prodiral v Srednjem Podunavju, pa se je tam obrnil ob velikih rekah proti zapadu in jugo-zapadu. Mura, Drava in Sava s svojimi pritoki so bile izrazite smeri slovenskega priseljevanja. Ostali del Južnih Slovanov pa je krenil preko Drave, Save in Donave na Balkan in čez Dinarske planine do Jadranskega morja. Prvomišljeni del, narod Slovencev, je zasedel v zadnjem četrtletju 6. in prvem četrtletju 7. stoletja ozemlje: na zapadu do obronkov Furlanske ravnine, prodrl krajem te dobe že blizu do izvirov reke Zilje, Drave, Mure in Aniže. Ozemlje, osvojeno od Slovencev, pa prej ni bilo gosto naseljeno. Mnogi predeli so mu ostali prazni, le po nekaterih krajih je stanovalo še predslovensko prebivalstvo. (Da bi bili Slovenci pranarod, se je trdilo in se se trdi, toda znanstveno take trditve niso podprte.) Za tiste čase, ko je bila slovenska ekspanzija največja, t. j. za frankovsko dobo 9. stoletja, ceni M i 1 -ko Kos (Zgodovina Slovencev, str. 51) vse od Slovencev zasedeno ozemlje približno na 70.000 km2. Upoštevane so pri tem meje: na zapadu do Furlanske ravnine, Karnskih Alp, izvirov Drave, do Visokih Tur, Dachsteina in reke Traune, na severu do Donave in Dunajske kotline, na vzhodu zapadni del Pribi-nove in Kocljeve Kneževine, na jugovzhodu in jugu pa do črte, ki velja danes za mejo med Slovenci in Hrvati. Zasedba zemlje pa še ni bila naselitev z namero, da se dalje več ne pojde. V tem smislu naseljevanje Slovencev v začetnih stoletjih srednjega veka ni pomenjalo akcijo, ki bi se bila izvajala, kamoli izvedla po enotnem, preudarjenem načrtu. Trenje med narodi, ki se navadno imenuje »preseljevanje narodov«, ta čas se ni bilo zaključeno. Preseljevanje se je vršilo pod pritiskom drugih narodov za hrbtom Slovencev. Feliks Dahu je dobro označil, da je bilo to preseljevanje »mehr ein allmdhliches Ausbreiten als ein plotzliches Wandern und uienigstens ebenso-sehr ein Geschobenwerden als ein Schieben«. Osvajalni pohodi Slovencev v Alpah in na severo-zapadnem Krasu pa se tudi niso vršili izključno na lastno pest, ampak deloma v družbi, deloma pod go-spodstvom Obrov (Avarov). Ti so bili turško-tatar-skega porekla, nomadi. Prišli so okoli 560.1. v Srednje Podonavje. Omenjeno obrsko gospodstvo ni bilo enotnega značaja. Morda je bilo res ponekod trdo izvajano, drugod pa se je približevalo nekakšnemu medsebojnemu zavezništvu. Ozka povezanost usode, politična odvisnost Slovencev od Obrov je trajala do tretjega desetletja 7. stoletja. Ob tem času so se Slovenci po velikem delu že otresli obrskega jarma. 2. Naseljevanje pa je akcija večje skupine ljudi samo kot pojav za zunanji svet, nima pa še pravega pomena za spoznanje sociološke strukture naroda. Šele kolonizacija, to je psihično in fizično amalgami-ziranje naroda-prišleka z novo zemljo z vsemi njenimi pojavi tu že obstoječe civilizacije in kulture, zlasti s preostanki prejšnjega prebivalstva, tvori tisto, kar ustvarja narodno bit. Da je pa bilo na tako obsežnem ozemlju, kakor smo ga orisali kot slovensko zasedeno ozemlje, več krajevnih in časovnih predelov, t ki so se med seboj dokaj razlikovali, o tem ni, da bi se na široko razpravljali. Za pravno zgodovino Slovencev je vse tisto, kar se je v političnem oziru vršilo od prvih trenj premikajočih se gmot naroda pa dotlej, ko je bila kolonizacija v posameznih obrečjih izvršena, pa tudi po medsebojnih tokih uravnovešena, važno in zajemljivo, vendar le toliko, kolikor je tvorilo podlago za poznejši razvoj in dokončno ustalitev odnosov med ljudmi iste, slovenske narodnosti, ki so kot »hominis cul hominem proportiones« rezervoar prava, skup pravnih pravil, po katerili so ljudje živeli, da ne nastane kaos: »bel-lum omnium contra omnes«. To je bil prvi zametek »pravnega reda«. Kot podlago v ravnokar določenem smislu moramo vsekakor vzeti politično sposobnost priseljenega in koloniziranega naroda, da si ustvari svojo društveno širšo zajednico, državo. V tej smeri, da se značaj starih Slovencev spozna, moramo iz njihove politične zgodovine posneti najvažnejše pojave, produkte, politične sposobnosti. Ti pojavi se nizajo zdaj tu, zdaj tam, časovno zdaj prej, zdaj pozneje. § 2. DRŽAVOTVORNOST SLOVENCEV V KAftANTANUt 1, Najstarejši pojav, epizoda slovenske državotvornosti, je bila ustanovitev močne državne tvorbe po Samu 1.623. v Vzhodnih Alpah. Fredegar Scholasticus pravi v svoji kroniki iz 2. polovice VII. stoletja, da je bil Samo '»natione Francus de pago Senonago«. Kje je to mesto bilo, ni znano. Domneva gre, da na Nizozemskem. Vendar mislita P a -I a c k y (Dejiny narodu českeho I., str. 56) in F r a n c Kos (Gradivo, I., str. XXXVIII), da je bil Samo slovenskega porekla, čeprav frankovski podanik. Franki so bili namreč že kristjani, Slovenci pa še pogani, torej ni verjetno, da bi Slovenci izročili vodstvo vojske tujcu po krvi in veri. Vprašanje Samovega porekla ostane pač odprto. Ost Samove državne tvorbe je bila naperjena zoper Obre. Ti so, kakor že omenjeno, bivali od okoli 560. 1. v Srednjem Podonavju. Uničili so s svojimi tedaj še v Panoniji naseljenimi prijatelji Langobardi, ki so bili germanske krvi, gepidsko državo (566.—567.). Leto za tem so se Langobardi — po opisu Pavla Diakona — odselili po 421etnem bivanju v Panoniji v Italijo; široki prehod jim je bila Vipavska dolina. Na tem mestu naj opomnimo, dajePavlDia-k o n napisal po 1. 787. v samostanu Monte Cassino svoje znamenito delo Historia Langobardorum, ki seže do smrti kralja Ljutpranda (f 744. L). Na to delo se bomo še večkrat pozivali. Obri so zavzeli od Langobardov zapuščeno ozemlje, ostali pa so nemiren element, sicer samostojna država, ki pa je iskala vsepovsod novega sveta. Spravili so se celo na Carigrad in ga hoteli osvojiti; toda bili so tam 1. 626. poraženi. Kmalu po tem porazu in vprav pod učinkovanjem tega dejstva se je posrečilo Samu, da je ustanovil zvezo med državnimi tvorbami severnih in južnih Slovanov, ki je obsegala svet od Labe do Zgornje Drave in Save, torej velik del od Slovencev naseljenega ozemlja. V tej zvezi je bila tudi ena izmed državnih tvorb, namreč slovenska kneževina v Karantaniji. Bila je zaščitena pred Obri vprav kot član zvezne države, ki jo je sklopil kralj Samo. Prvi po imenu znan knez karantanskih Slovencev je bil Valuk; omenja se kot dux (morda je W a 1 d u c o samo pretvorjen izraz iz Vladika?) v začetku 30. let VIL stoletja. Mirna doba te kneževine je prenehala, ko je S a m o 1. 658. umrl. Tedaj so se Obri iz Podonavja znova zaletavali proti Italiji. S tem pa so sprožili še samostojne navale Slovencev proti Furlaniji. Pri naskoku Čedada so bili Slovenci od Langobardov pobiti. Vojvodska oblast v Furlaniji pa se je vendarle oslabila. Slovenci so zato z obrsko pomočjo ali v društvu Obrov pričeli z novimi napadi na Furlanijo. Vojna napetost se je sprostila, ko je prišlo 1. 704. med furlanskimi Langobardi in Slovenci do silne bitke, v kateri je padel furlanski vojvoda Fer-dulf s celokupnim svojim plemstvom. Ali dorasli novi rod v Furlaniji z novim vojvodom Pennom se je hotel osvetiti in prišlo je do novih spopadov. Vendar je bil že na bojišču sklenjen mir: Furlanska ravan je ostala Langobardom in Furlanom, Slovenci pa so dobili dokončno svoje gore in brda v današnji Beneški Sloveniji. Obenem je sledila likvidacija vsake langobardske oblasti na Koroškem. Samostojnost in neodvisnost kneževine v Karantaniji se je vzdržala dobrih 100 let. Prvi čas ji je šlo v prid zavezništvo s kraljem Samom. Po njegovi smrti se je okoristila po gorah zavarovanega položaja, kamor Obri s svojimi konjeniškimi četami niso mogli lahko prodirati. Niso pa opustili Obri vojnih pohodov v Furlanijo. Proti sredi Vlil. stoletja so se odločili za vojno akcijo tudi zoper Karantanijo, čije knez je bil tedaj Borut. V stiskah radi te akcije je zaprosil Borut za pomoč zoper Obre pri Bavarcih. Ti so prošnji ustregli, Obre potolkli, pa tudi Karantance podvrgli svoji politični oblasti. Bavarci pa so malo pozneje, okoli 743. 1. sami morali priznati frankovsko nadoblast. Uprli so se sicer 1. 749., pa so bili od Frankov pobiti. Tako je torej prišla posredno tudi slovenska pokrajina pod Franke. Mogočni frankovski major do-mus Pipin je postavil za kneza v Karantaniji Borutovega sina Gorazda (749.—751.), po njegovi smrti pa njegovega bratranca Hotimira. Opis teh dogodkov i nam je ohranjen v znameniti »Conversio Bagovario- ' rum et Carantanorum« neznanega pisca; spisana! je bila kot spomenica zoper uvedbo slovenskega bo-I goslužja bržčas 1. 373. O njej bo še govora pozneje. 2. Državnopravno razmerje slovenske Karantanije napram Bavarcem in Frankovcem ni bilo pod-ložništvo v smislu suženjske pokorščine, ampak nekakšen pogodben položaj. Slovenci so obdržali svojo domačo dinastijo. Glede Gorazda pravi vir, da so ga’ Slovenci sami »napravili za kneza«, za Hoti-mira, da mu je dal »kneževstvo« narod. Vse kaže, da gre tu že za zametek bodočega vazalnega sistema, ki se skriva v posebne, iz časov polne samostojnosti prevzete oblike ali obrede izvolitve in umestitve narodnega kneza in ki kaže, da je bil celokupni narod tisti činitelj, po čigar volji je prišel knez do vla-darstva. 3. Velik vpliv na nadaljnje državnopravno razmerje je imelo pokristjanjenje Slovencev. Knez Borut je bil še pogan, njegov sin Gorazd že kristjan. Organizacija krščanstva je bila stvar salzburške škofijske cerkve. Okoli 1. 760. pošlje le-ta škofa Mo-desta in vrsto misionarjev. Prva cerkev, ki jo je ustanovil Modest v Karantaniji, je bila Gospa Sveta. Po Modestovi smrti okoli 763. 1. se je med Slovenci v Karantaniji dvignila protikrščanska in protinemška stranka. Sledili so upori zoper Bavarce, ki so se pa tudi sami upirali zoper Franke. Bavarski vojvoda Tassilo pa se je zopet pomiril s Franki, premagal 1. 772. uporne Karantance, a pustil jim je se vedno lastne kneze, čeprav ne več Borutovega rodu. Novi vojvoda je bil Valtunk ali iz Prešernovega »Krsta pri Savici« znani Valjhun. Zgodovina nam od-tistihmal ne poroča nič več o uspešnih protikrščan-škili akcijah. Pomniti je treba, da je slovensko ozemlje v sredi VIII. stoletja mejilo na obrsko, bavarsko, langobardsko in — v Istriji — bizantinsko oblast. Slovenci so stali pod vrhovno politično oblastjo bavarsko-fran-kovsko. Pojava kralja Karla Velikega iz rodu Karo-lingov (768.—814.) pa je politično »tanje korenito iz-premenila. L. 774. je prešla langobardska kraljevina v sklop frankovske univerzalne monarhije. Obstoj bavarske avtonomije je bil Karlu Velikemu na poti. Tassilo, ki je bil 1. 788. obtožen veleizdaje radi zveze z Obri, pade. Bavarska postane s tem v državnoprav-nem smislu del frankovske kraljevine. Toda Karel Veliki tudi ni izpremenil notranjega položaja Karantanske Slovenije. Pustil ji je še vedno lastne domače kneze in, kakor vse kaže, tudi njihovo notranjo upravo. To pa je storil ne iz obzirnosti do Slovencev, ampak iz dobro premišljenih političnih vzrokov. Dokler je gospodaril še obrski vladar (zval se je »Kakan« ali »Kagan«) v prostoru med Anižo, ob Srednji Donavi in v Panoniji, pa tudi na tleh, ki so pomenjala ključ za dostop v Furlanijo, se je Karel Veliki zavedal, da meje njegove države ne morejo biti trdne. Do spopada med Franki in Obri je moralo priti. Dvanajst let je tekla vojna (791.—803.) med Franki z njihovimi zavezniki vred ter Obri, in to z različnim uspehom. Izhodišče je bilo Frankom od Bavarske strani po Donavski ravni navzdol, od Furlanske pa preko Krasa in Posavja navzgor. V 1. 795. je vodil v zadnjenavedeni smeri vojniške čete furlanski vojvoda Erik, pridružil se mu je Slovenec Vojnomir, ki pa ni bil iz Karantanije, ampak iz kakšne južnejše kneževine, kajti v vrsti karantanskih knezov tega imena ni. Smrtni udarec je bil zadan obraki sili 1. 796., ko je Pipin, sin Karla Velikega, prodrl do gradišča (ring) Obrov med Donavo in Tiso in ga porušil. V prvih letih IX. stoletja so Franki strli se zadnje postojanke Obrov in pomaknili mejo svoje države do črte od izliva Rabe v Donavo mimo Blatnega jezera preko Donave do Fruške gore. To je značilo, da je pripadalo vse od Slovencev naseljeno ozemlje, str- njeno v enoto, pod vrhovno oblast Frankov. Slovenci so bili rešeni obrske oblasti, zato pa je prišlo do pokristjanjenja tudi onih Slovencev, ki so bili dotlej še, pogani. 4. Ogromno ozemlje od Donave do Jadranskega morja je bilo poslej razdeljeno: a) na Furlansko Krajino (Mark), ki je obsegala Furlanijo, Hrvatsko Posavje, Spodnje Štajersko, kesnejše Kranjsko in Panonijo med Rabo in Dravo; b) na Vzhodno Krajino (Ostmark) ob Donavi od Aniže navzdol, med Donavo in Rabo, pa še Karantanijo (Zgornje Podravje in Zgornje Pomurje). Uprava je bila pod novimi razmerami le nekoliko izpremenjena. Načelovala sta obema Krajinama posebna prefekta, podrejeni so jim bili v manjših okrajih deloma frankovski uradniki: grofje, deloma pa še vedno domači knezi. Karantanskim Slovencem je Karel Veliki pustil na čelu kneze slovenskega rodu. Zadnji slovenski knezi po Valtunku (Valjhunu, 1. 772.) so bili še Pribislav, Semika, Stoj-mir in Etgar. Cerkvena organizacija je v dobi osvajanja Karla Velikega napredovala na škodo Obrov. Od juga sem, to je iz Furlanije, se je uvajala od patriarhije Ogleja (Aquileia), od severa pa od mitropolita iz Salzburga. Že 1. 796. je Pipin ustanovil Dravo kot mejo interesnih sfer med Oglejem in Salzburgom. Karel Veliki je to mejo, ki je postala kmalu sporna, 803. 1. potrdil in potrditev tudi se v 1. 811. ponovil. § 3. DRŽAVOTVORNOST SLOVENCEV V PANONIJI 1. Kakor je bilo že omenjeno (§ 2., št. 3.), je Frankovska oblast po uničenju države Obrov zasegla tudi vse vzhodno slovensko ozemlje, zlasti že imeno- vano Panonijo, pustila pa ji je še vedno samostojno notranjo upravo. Toda usoda obeh delov, slovenske Karantanije in slovenske Panonije, postane drugačna, ker je prišlo glede Panonskih Slovencev do dveh velikih političnih dogodkov, namreč: do ustaje Južnih Slovanov pod vodstvom Ljudevita Posavskega (okoli 819. 1.) in pa do pohoda Bolgarov v Srednje Podonavje (828. L). 2. V Furlanski Krajini, okoli Siska, je bil nastavljen od Frankov kot domači knez — Ljudevit. Hrvatsko Posavje je bilo njegovo upravno območje, njegov vrhovni predstojnik pa je bil prefekt Furlanske Krajine Kadolaj. Ta je postopal s podrejenimi mu pokrajinami tako kruto, da se je Ljudevit zoper njega pritožil na cesarja Ludovika Pobožnega. Ko pa pritožba ni imela uspeha, se je Ljudevit uprl. Kadolaj pošlje vojsko zoper njega, Ljudevit jo pobije. Kmalu na to umre Kadolaj. Na ta način je dobil Ljudevit novega poguma za nadaljevanje svojega podjetja. Zasnoval si je načrt zveze Južnih Slovanov od Alp do Timoka, ki naj bi bila neodvisna od frankovskega gospodstva. Stopil je v zvezo s Slovani okoli Timoka in jili pridobil na svojo stran. Franki so mu zastavili pot. Že 1. 819. pride do bojev na dveh bojiščih, a Frankom je diplomatski uspelo, da so si pridobili za zaveznika Borno, kneza dalmatinskih Hrvatov, torej Ljudevitu za hrbtom. Radi tega je prišlo nQg,i, — knez), denarja (pfenig — penez), orožja (mekeis — meč) itd. Niti zgodovinski viri o življenju starih Slovanov pred preseljevanjem ne potrjujejo Peiskerjeve domneve. Kar se tiče razmerja Slovanov do Obrov po nastanitvi v novih seliščih pa si je K a d 1 e c usvojil mnenje Frana Kosa (Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, I.), da podložništvo Slovencev na-pram Obrom začetkom srednjega veka sploh ni bilo težko; saj so čestokrat na lastno pest neodvisno od Obrov napadali svoje neprijatelje. Diakon Pavl piše o teritoriju ob Savi, Dravi, Muri, in Soči, ki jo naziva Sclaborum provincia, pa niti ne omenja, da bi bila to obrska pokrajina. Peiskerseje sicer pozival na vir Historia Franconum od Fredegarja Scholasticus-a iz druge polovice VII. stoletja, po katerem so bili Vinidi (Slovani) »bifulci« Obrov, ker so se morali vojskovati za Obre, a ti so jim jemali plen. K a d 1 e c pa dokazuje, da pomenja bifulcus vse kaj drugega, namreč človeka-pastirja. Razmerje med vojskama Obrov in Slovencev je bilo tako, da so predstavljali prvi konjenico, drugi pešadijo. Imamo pa historične podatke, da so Slovani in Obri skupno izvrševali vojne pohode, zlasti na Balkan. Po mnenju Franca Kosa je trajalo Obrsko gospodstvo nad Slovenci sploh samo 55 let, od 668. do 723. 1., pa še tedaj ni bilo kruto; saj jim je sredi VIII. stoletja vladal zopet svobodni knez Borut. K a d 1 e c je prišel do prepričevalnega zaključka (vseh njegovih izvajanj ne moremo tu navesti), da tisti čas, ko so Slovani še zavzemali skupna selišča, torej pred selitvijo v novo domovino, v svoji celini niso bili nikoli pod oblastjo turškotatarskega plemena, po omenjeni selitvi pa so prišla nekatera slovanska plemena pod oblast raznih turškotatarskili plemen. Toda niti Obri, ki so gospodarili kot vladarji največjemu številu Slovanov in najdalje, niso bili tako kruti tlačitelji, kakor je to poFredegarjuScbolasticus-u izvajal P e i-s k e r. 2. Vse, kar smo doslej navedli, podkrepljuje našo trditev, da je bil narodni značaj starih Slovanov, ki so ga prinesli v nova selišča, miroljuben, 6tremeč po stalnosti na zasedenem ozemlju, odklanjajoč nomadsko življenje. Oni so si zidali hiše, niso stanovali na vozovih, bavili so se s krčenjem, obdelovanjem zemlje. Seveda se ne sme prezreti, da je morala pri vseh vejah slovanskega debla, še preden so se razšle, obstojati vendarle neka plemenska vojna organizacija. Ne da se zamisliti, da bi si stari Slovani utirali pot v nove kraje brez upotrebljavanja izvestne sile. Podlaga za organizacijo vojne sile pa ni mogla obstojati v rodbini ali v zborih rodbin, ampak v bratstvih ali plemenih, verjetno celo v skupinah več bratstev ali plemen likratu. Taksnih organizacij več plemen je moralo biti že pred preseljevanjem iz pradomovine več, v njih združbah, federacijah, so se že pojavljale razlike v jeziku, verstvu, načinu življenja. Kmalu za tem, ko so Slovenci zapustili pradomovino, imenuje se še troje vrst slovanskega naroda: Veneti so bili se-verozapadni Slovani, Sloveni jugoslovanska plemena, Anti pa ruski Slovani. Le-te so razpadale na razne dele, iz katerih so se razvili slovanski narodi sodobnega časa zlasti pod vplivi značaja pokrajine in socialnih pogojev za način življenja. Viri, ki se tičejo slovanskih plemen v VI. stoletju, govore tudi še o njihovi državni organizaciji. P roko p i o s, bizantinski zgodovinar VI. stoletja, je pisal v svoji liistoriji, da Slovanom ne vlada samo en vladar, samovladar, ampak da žive kot demokratsko ljudstvo in razpravljajo javno o koristnih in škodlji- vili zadevah. Drugi zgodovinar M a u r i k i o s je opisal topogledno razmere, pa jih je označil za nekako anarhijo; pravi, da žive Slovani »brez oblasti v medsebojni mržnji in ne poznajo reda«. K a d 1 e c je pre-motril obe mnenji in jih je spravil v sklad tako-le: On vidi znake demokratskega ustroja pač v tem, da so plemena državne posle izvrševala na javnih zborih ali shodih, kjer so se pojavljale prve klice državnega zakonodavstva. Anarhija pa se je zdela drugonavede-nemu piscu v tem, da so nastajale vlade posameznih knezov manjših pokrajin, ki so se med seboj prepirali. Prva oblika, pravi K a d 1 e c, je bila prava slovanska oblika, drugi pojav pa je posledica tujih vplivov. Na to kaže naziv »knez«, ki je nastal iz »Konig«. Monarhijsko načelo so si usvojila tista plemena, ki so v prosvetnem pogledu bolje napredovala. Toda tudi pri njih knez ni imel absolutne oblasti, ampak bil je omejen po poglavarjih nižjih edinic ali pa po zborih. 3. Neposrednega, točnega vpogleda v prvotno oblikovanje posebnih državnih organizmov v dobi, ko so Slovani stopili na poprisče Srednje Evrope, nimamo. Pač pa moremo regresivno iz poznejših virov in dejstev brezdvomno sklepati, da so bile najnižje upravne edinice tiste, ki so se imenovale — razen pri Kusih — povsod: ž u p e. Za slovensko ozemlje nam priča zgodovinski vir (gl. Fr. Kos, Gradivo, I., št. 256.), da je bival leta 777. neki Pliisso kot slovenski župan (jopan) na Gornjeavstrijskem pri Kremsmiinstru. Za primorsko-hrvatsko ozemlje vemo iz povelja vladarja Trpimira od 4. marca 852. 1., da je vladal »sollicitus commune consilium. cum omnibus zuppanis«. Konstantin VII. Porfirogenet pa je označil 1. 952. slovanske oblastnike kot župane-etarce; on sam navaja imena 11 hrvatskih žup. Izvor besede »župan«, »župa« še ni vsestransko priznan. Nekateri mislijo, da je beseda nastala iz »geupa« od indskega glagola »gopayiti«, kar pomeni stražili, čuvati. Drugi, zlasti lirvatski znanstveniki, so trdili, da znači župan »toplega«, »blagega« človeka. Najverjetneje pa je, da je »župa« praslovanska beseda, ki velja skupini sorodstva, ustanovljenega po krvni zvezi, živečega pod enim poglavarjem, a ta glavar se imenuje župan. Podlaga za državno ureditev je bila, kakor po vsem ostalem svetu, tudi pri Slovanih skupina potomcev istih pradedov, a obseg te skupine je tvorilo sprva eno, pozneje več sel. Bistvena poteza taksne skupnosti je bila, da so vsi člani sela ali sel zavezani, da v vseh življenjskih prilikah in neprilikah pomagajo drug drugemu, še bolj pa, da se vzdržujejo vsakega nepri-jateljakega dejanja v rodu. Zbog tega so se zvali med seboj »prijatelji« (Befreundte), kar se je, mimogrede povedano, ohranilo med Slovenci v vinogorskem pravu še do XVII. stoletja. Ta edinica si je pridržala upravo in sodstvo na rodovnem ozemlju, na čelu pa ji stal dejansko najuglednejši mož. Ime je imel različno: starejšina, starosta, poglavar, največkrat pa župan. Njemu je pripadala vloga, da je vodil upravo in sodstvo, vendar vedno v sporazumu z zastopniki posameznih ožjih rodbin. Rodovne edinice so se kot ozemeljske edinice združevale za večji teritorij v eno celoto. To je bila nujna potreba, če je šlo za vojno obrambo. V tem cilju so se morale sestavljati skupne vojske, ustanavljati ograjena mesta kot taborišča, v katera so se zatekali neoboroženi pred sovražniki. Pa tudi posvetovanja poglavarjev o vseh važnih poslih so se vršila tu, prav tako sodstvo in verjetno tudi verski obredi. Večina Slovanov je tudi te vojne zajednice imenovala »župe«, skupnega poglavarja pa »župana«. Po splošnem pravilu je bil za župana izbran poglavar najuglednejšega rodu v vsej župi. Združenje več žup, ki je nastalo po potrebi strumnejše obrambe ali pa tudi zavojevanja novih selišč, pomenja zametek plemenskih državic, ki so se prvotno imenovale zemlje ali oblasti, čim pa se je izobličila kneževska oblast, kneževine. 4. Po tem prikazu razmer pri Slovanih v pogledu javnega, takorekoe državnopolitičnega življenja vob-če, naj se vrnemo k razmeram slovenskega naroda. Dotlej, da zasedejo svoja selišča ob Dravi, Muri, Savi, velja tudi za Slovence to, kar smo izvajali za Slovane vobče. Značilni moment pa se pokaže ob naselitvi v novi domovini, ko pridejo v Alpski svet. Niti svojega lastnega slovenskega izraza za ves narod ali za vse ljudstvo niso imeli. Staroslovenski izraz »tud« je bil le posnetek po germanskem »theudfa)«, postal pa je kot tak podlaga za madžarski »tot«, ki pomenja naziv za Slovence s Kajkavci in Slovaki. Še. le v IX. stoletju se imenuje od Slovencev naseljeno ozemlje med Dravo, Muro in Savo »Sclavinia«. Poljedelstvo in živinoreja ne moreti uspevati na gorah; niti gozdovi, niti močvir je za n ju ni pripravno. To je vodilo do tega, da so se pomikale slovenske naselitvene gmote po ozemlju, ki je bilo kolikor toliko že po prejšnjih prebivalcih kot primerno za poljedelstvo upoštevano, torej po plodnih obrežjih rek in po stikajočih se dolinah. Nižji hribi, goričevje, so bili le posredno zaželjeni za rejo živine. Naselitveni toki so bili v tein smislu v razdobju prvih stoletij srednjega veka: a) Dolenjskokraški tok med zgornjo Krko, Savo in Gorjanci; ta je bil že izza rimske dobe izredno dobro opremljen s poti in gradišči. Prostor med Velikimi Laščami, Ribnico in Bloško planoto so bila velika vrata za izpade proti zapadu. b) Posavsko-gorenjsko-obsoški tok: Globoka zareza med Zalogom in Radečami ni bila ugodna; zato je šel tok naseljevanja kot nadaljevanje naseljevanja v sosednjem hrvatskem Zagorju preko višjih, nad Sa- vo ležečih planot, po katerih doseže ljubljansko-go-renjsko kotlino, dočim je bila celjska kotlina ob strani bolj dostopna. c) Koroški tok je zajel zgornje Podravje z izhodiščem iz Gosposvetskega polja. č) Panonski tok po srednji Dravi, srednji Muri in zgornji Rabi. d) Obdonavski tok, kjer pa naselitev Slovencev ni bila niti enakomerna, niti posebno gosta. Ko motrimo velikansko razsežnost ozemlja med temi toki, spoznamo pač, da ob tedajšnjih prometnih prilikah medsebojne zveze raznih plemenskih ali višjerodbinskih edinic, ki so bile v tem ali onem toku zajete, niso mogle biti čvrste, zlasti še, ko so mnoge postojanke prejšnjih naseljencev popolnoma propadle (n. pr. Emona, Petovio). To nam daje ključ, za razlago, zakaj se po svojem bistvenem značaju poljedelski Slovenec ni dal lahko sklopiti v eno samo državno celoto, zakaj je ostal razcepljen po doslej zasedenih ravneh peterih navedenih tokov, pa še drugod; dalje, zakaj ni potreboval, še manj pa ustvaril za svoje ljudi nikakšnih pisanih zakonov, ampak živel edino le po narodnih običajih. Razložiti še treba, zakaj Slovenec ni bil odporen proti napadom, ki so prihajali nadenj od vseh strani, od Frankov, Obrov, Langobardov, zakaj je prevzel razen iz praselišč prinesenega izraza »knez« v novi domovini tudi še naziva za poglavarja državne oblasti »kralja« (iz nemškega Karl) in »cesar-ja« (iz grškega Kaisar). Odgovor na ta vprašanja je vedno isti: miroljubnost poljedelcev ni iskala zvez, ni ustvarjala pogojev za oblikovanje in vzdržavanje velike države, zlasti ni mogla roditi osvajevalne bojevitosti. In vendar Slovenci v dobi od VI. do IX. stoletja, ko so kneževsko oblast prikrojevali po tujih vzorih, niso svojega globoko občutenega smisla za s v o- bodo (Prokopios ga označuje za demokratsko načelo) zavrgli. Iz prejšnjih izvajanj moramo tu posneti, da so imeli Slovenci v Borutu in Koclju svoje svobodne kneze. Ti sicer niso bili vladarji vseh Slovencev, ampak le poedinega ali dvojnega naselitvenega toka, pa so vendar le vsaj izvestno dobo in za izvestno ozemlje kazali državotvorno silo. Tudi pojav Samove in Lju-devitove države pomenja isto sposobnost Slovencev, čeprav le posredno. Vsekakor se je ohranila vsaj Karantanija kot samostalna država tudi še po propadu Ljudevitove države. Slovenska posebnost pa se je kazala v tem, da kneza voli narod, da torej knežja oblast nidednav knežjem rodu, dalje da je moral, kot smo že zgoraj ugotovili (§ 2., št. 2.), vsaj v izvest-ni meri obstojati nek poseben obred, kako je bil knez ustoličen, ki pa je čvrsto spominjal na dejstvo, da je knez voljen od naroda. Ne da bi hoteli vnaprej posegati v razlago z viri posvedočenega ustoličenja karantanskih knezov na Gosposvetskem polju v XIII. do XV. stoletju, moramo ipak že na tem mestu poudariti, da je povsem verjetno, da je tisti obred koreninil v prejšnjih časih, dasi nam o tem zgodovinski viri niso ohranjeni. Zlasti naj podčrtamo, da so karantanski Slovenci svoje kneze volili svobodno tudi še tedaj, ko so frankovsko nadoblast priznavali; oni so se svobodno podvrgli ali »komendirali«. Pri ustanovitvi relacije med pojmi »župana« in »kneza« se moramo ozirati na dejstvo, da je bil izraz »knez« pri Slovencih, ko so se naseljevali in urejali svoje razmere, zelo v rabi. To potrjuje mnogo krajevnih imen, ki so izvedena od izraza kneza. Jakob Kelemina je dognal po neki listini iz leta 891. (F r a n c K o s, Gradivo II., št. 297.) dve staroslovenski kneštvi, dudlebsko in zagorsko. On razlaga, da je knežji sedež moral biti povsod, kjer so izkazani »ko-sezi« (gl. spodaj št. 5.), pa tudi obratno: bivališče ko- sezov povsod, kjer je izkazan kakšen »knežji grad«. Če pa so obstojale še pred IX. stoletjem knežje oblasti poleg županskih, so morale biti poslednje manjše, pa vendar prehodni tip k knežji oblasti. Tu je prišel do veljave vpliv germanskega prava, ki je kneštvo nalik frankovskim grofom (comites) izpremenilo v dedno plemstvo. Ta izvajanja, samo po sebi opravičena, se vendar ne smejo posploševati, dokler nimamo več listinskega materiala na razpolago, ki bi jih potrjevala. 5. Ko smo označili državno politiko Slovencev vob-če, moramo predočiti v isti smeri še njihov stanovski razmah. Na dlani leži, da so Slovenci morali imeti svoje posebno odlične ljudi že takrat, ko so se priseljevali v novo domovino. Brez voditeljev ni šlo; vendar ne vemo, kako so jih slovenski imenovali. Spričo gori pod št. 4. navedenih nalog, ki so jih ti odličniki imeli v pogledu vodstva, so bili to bržčas »vojvode« ali »vladike«, zlasti ker govore zgodovinski viri o slovenskih »ducps«. To bi bili pač višji plemenitniki v modernem smislu besede, dasi ne moremo določiti, kakšni privilegiji so jim bili dejanski priznani. Vsekakor je pa upravičena domneva, da so dobivali pri zaposedbah večje dele plodne zemlje in imeli iz njih večje dohodke. Saj so jili potrebovali, da so mogli svoj višji položaj obraniti. Na drugi strani pa moramo ne samo primerjalno z drugimi narodi, ampak tudi po zgodovinskih virih smatrati, da so imeli Slovenci v dobi, o kateri je tu govora, še sužnje. Franc Kos navaja v Gradivu I., II. in III. mnogo regestov, iz katerih izhaja, da so to bili ujetniki, ki naj bi se odkupili; da so jih darovali lastniki služabnic ali hlapcev neki drugi osebi. Tudi legenda o sv. Cirilu in Metodu govori, da sta si namesto obljubljenih darov izprosila od kneza Koclja devetsto sužnjev, ki sta jih oprostila (866. 1.). Raffel-stattenska carinska pravila iz dobe med 1. 903. do 906., nastala za Slovence v današnji Zgornji Avstriji, priča še o trgovini s kupljenimi sužnji (gl. F r. K o s, Gradivo II., št. 341.). Narodna pesem slovenska omenja takisto institut suženjstva in to ne samo v zvezi s poznejšimi turškimi pohodi, ampak tudi izza časov, ko je še veljalo pravo meča (ius gladil), po katerem zapade premaganec z vso svojo družino zmagovalcu nalik stvari.* Moramo upoštevati, da so tisti ljudje, ki so ostali od prejšnjih prebivalcev kot premaganci v pokrajini, zdrknili na najnižjo stopnjo stanov; imenovali so se baš po svoji popolni nesvobodi sužniki (od s-ve-zati, captivus) ali robi (staroslovenski »rab«), kar pomenja isto. Če so sprejeli prostovoljno podložni-štvo, so postali po germanskem pravu liti (Halbfreie, Harschalke). Ti so bili sicer pravno sposobni za sklepanje pogodb, vendar niso imeli svobode kretanja, ker so bili glebae adscripti. Kako je bilo s temi liti v najstarejši dobi slovenske zgodovine, ne vemo, ker so viri nejasni. Kjer je govora o osvobojencih (na primer F r. K o s, Gradivo, II., št. 73. in 456.), niso več mišljeni sužniki. Vsekako se povrnemo na to vprašanje še pozneje (gl. § 8., št. 5.). Prav gotovo pa je bilo suženjstvo predmet pozornosti državne oblasti, ki je vsaj kupčijo s sužniki zabranjevala (Fr. Ko s, Gradivo 11., št. 406.). Vendar se je taka zabrana kmalu pozabila; zato je 1. 960. beneški dožd Peter kategorično prepovedal kupčevanje s sužniki in določil stroge denarne globe za prekršek te prepovedi. Navzlic vsemu temu pa je v pogodbi iz 1. 983. (gl. F r a n K o s , Gradivo II., št. 476.), ki sta jo sklenila cesar Oton II. in * Glede vseh naših izvajanj, ki se ozirajo na slovenske narodne pesmi, pripominjamo, da temelji na strogo znanstveni Štrekljevi izdaji. Pobližjo razlago pravnozgodovinskih reminiscenc iz slovenskih narodnih pesmi smo podali v razpravi: „Pravni razgled po slovenskih narodnih pesmih" (Slov. Prav., 1914. 1., str. 309 nasl.). beneški dožd Tribun, zopet govora o zaščiti posesti sužnikov, ako bi ubežali na zemljo druge stranke. Razen izgube svobode po vojnem ujetništvu — staroslovanski naziv za zarobljenika je bil „plenh-T>nuk“ — je poznalo staroslovensko pravo še suženjstvo po rojstvu iz spolne zveze med sužniki, pa tudi med svobodnim in sužnico ali narobe. Načelno je veljalo, da je le tisti človek svoboden, čigar obadva roditelja sta bila svobodna. Slednjič je postal sužnik tudi tisti, ki je storil težko zločinstvo ali pa ki ni plačal svojih dolgov. Vobče pa pravni položaj teh vrst sužnikov ali sužnic — razen onih, s katerimi so tržili (gl. zgoraj) — ni bil več tisti, kakor v starem veku. Ne gre tu za pravo suženjstvo, ampak za tesno pri-klenjenje na zemljišče, za nesposobnost za vojno službo, za zabrano pridobivanja imetja in sklepanja pogodb, za nesposobnost udeleževati se zborovanj, na katerih se je sodilo in sklepalo o upravnih stvareh. Bavarsko-frankovski pravni red je vplival ugodno na položaj sužnikov. Ko so se agrarne razmere po tem redu izpremenile in prikrojile po bavarskem načinu, postanejo nesvobodni slovenski ljudje podložniki zemljiške gospode. Tudi odkup svobode, osvobojenje, se je zelo olajšal. 6. Široka plast ljudstva med pleinenitniki in sužniki ali vsaj nesvobodnimi podložniki so bili svo-b o d n i 1 j u d j e. Med njimi pa se pojavlja po socialnih prilikah nov, poseben stan svobodnjakov kmalu po tem, ko so se politične razmere ustalile. To so bili člani gospodujoče knežje rodbine, župni poglavarji, skratka ljudje, ki so se po rojstvu, službenem položaju ali bogastvu odlikovali od navadnih svobodnih ljudi, pa vendar niso šteli med tiste višje plemenitnike, ki so to svojstvo že od pradavnine imeli. Ena izmed posebnih vrst teli odlikovanih svobodnih ljudi, ki jih latinski viri imenujejo principes, prvake, so bili k o -sezi ali kasazi (ednina: kaseg); njihova zemljišč- na posest pa je bila kasežina. Tudi Nemci so jih smatrali za plemenite osebe; dejali so jim »Edlinge«, njihovi zemljiški posesti pa »EdlingerguU, pozneje »Edlingerlehen«. Etimološki izvor besede »koseg, kose-zi« še ni dovolj pojasnjen. Gotovo pa je, da nam je izraz ohran jen v nekih kra jevnih imenih po vsem Slovenskem. Posebno mnogo je bilo kosezov na Koroškem oh zgornji Glini, v okolici Gosposvetskega polja, oh Krki. Tam so postali naravnost politični činitelj, ki je odločal pri izvolitvi in umeščanju domačih knezov, pozneje celo koroškega vojvode, o čemer bo še govora (§ 8., št. 3.). Vprav to dejstvo, da so gospodujoči Nemci dopuščali še nekoliko stoletij pozneje po dobi, o kateri razpravljamo, obred, pri katerem so imeli Slovenci tudi še po izgubi svoje države tehtno besedo glede umestitve koroškega vojvode, priča do dobra, da se vsaj karantanski Slovenci niso čutili za vojne zarob-ljence Bavarcev ali Frankov. § 6. SLEDOVI ZASEBNEGA IN KAZENSKEGA PRAVA 1. Sožitje vseli označenih stanov še ni ostvar-jalo celotnega okvira pravnega reda. Tudi za vsakdanji, navadni pravni promet od osebe do osebe, od rodbine do rodbine, so bila potrebna izvestna pravila. Brez teli si ne moremo misliti, kako bi se oblikovala rodbina, kako vzdrževala pravica do zemlje, do premičnega blaga, do nasledovanja ali dedovanja, ker vse to skupaj je šele vzdrževalo kontinuiteto slovenske družbe. Ne more biti dvoma, da so veljala v vseli teh pogledih izvestna pravila, ki pa niso bila še zapisana, ampak so živela v ljudski pravni zavesti kot ljudsko običajno pravo. Glede pojma običajnega prava pripominjamo takoj tu za ta, kakor za vsa izvajanja v posled- njih poglavjih, sledeče: Običajno pravo je rezultat tradicije, ki se je via facti vzdrževala od pamtiveka glede uporabljanja istih pravnih načel, temelječih v ljudski zavesti, da so pravilna in pravična. V izvestnem pogledu temelje tiste tradicije tudi na folklori, t. j. preizročilu nekega umskega proizvoda ali dogodka iz ust do ust do današnjih časov. Tudi pravna vprašanja so lahko zasidrana v folklori, vendar se vobče govori o njej samo v pogledu na proizvode narodne duše glede poezije. 0,vsebini običajnega prava se dajo za dobo, o kateri razpravljamo, izraziti samo domneve, ki se opirajo pač na splošna, za vse Slovane dognana dejstva. Seveda se ne sme prezreti, da je tekom omenjene dobe vplivalo na slovensko običajno pravo tujerodno, zlasti germansko in bizantinsko pravo. Označili hočemo v naslednjem le najglavnejše poteze za Slovence domnevanega pravnega reda, kolikor je spadal po vsej priliki v modernem smislu besede v okvir pravosodja. 2. O pravnih subjektih je moglo biti govora le, če je slo za pravice v rodbini ali pa za imo-vinske pravice glede premičnin. Glede nepremičnin je vladala v pradavnih časih miselnost slovenskega pregovora: »Bog ni dal enemu človeku vsega, ampak vsem vse« —, obveljala pa je naposled rodovna ali rodbinska kolektivna zajednica. Individualna svojina je bila seveda potrebna glede obleke in orožja za moške, glede odela in nakita za ženske osebe. Te predmete so v pradavni dobi celo polagali mrtvecem v grob. Šele postopoma se je razvila individualna svojina, torej lastninska pravica glede domače živine in drobnice, pozneje glede hiš. Graditi hiše pa so se Slovani naučili brž, ko so se ustalili, od tujcev. Izraz »hiša« se izvaja od »hu$, liaus«., kar je germanska, izraz »chalupa« ali koliba pa od »kaluby«, kar je grška beseda. So pisatelji (P e i s k e r, S t r o h a 1), ki so trdili, da prvo primitivno pravo ni poznalo nobene omejitve osebne svobode in osebne lastnine. Ali ta nazor ne more biti pravilen. Zemljišča so postajala rodovitna samo na takšen način, da so se šume krčile, požigale, sekale, pripravljena zemljišča> pa obdelovala. Tega dela pa ni mogel opraviti poedinec, zmagovali so ga le skupni napori rodbinskih"članov, ki so imeli po svoji krvi enake težnje glede naselitve. To so bile hišne ali bratske skupnosti. »Skupni rekviziti teh skupnosti so bili pradedov priimek, paše, šume, žrtvenik in groblje« (Gor si č: Župani in knezi v jugoslov. prav. zgod., str. 3.). Več taksnih rodbinskih edinic v sosedski bliž-nosti je tvorilo naselek, selo ali vas, ki dobe mnogokrat svoje ime po starešini rodbine ali roda. Kako so člani teh rodbin ali sel uživali plodove skupnih naporov, o tem imamo le hipotezo na razpolago: Zemljišča, na katerih so se nahajali domi z gospodarskim poslopjem, dvoriščem in vrtom, so bila last članov posameznih domov; ostala zemlja, ki so jo skupno še vedno izkoriščali, pa je bila last vseli domov, posredno tudi njihovih članov. Šele poznejši razvoj je vodil v smer, da izvestni deli zemljišč kot skupne svojine postanejo last ene rodbine, enega doma, ostalo pa, kakor pašniki in gozdovi, pa ostanejo skupno imetje. Daši se je le manjši del sorodstva v visokem srednjem veku (VIII. do X. stoletja) še zavedal krvnih vezi, je ostalo še vedno dovolj skupnih interesov in vezi med vsemi rodbinami kot preostalina iz prejšnjih časov. Kot eno izmed takšnih preostalin smemo smatrati medsebojno solidarnost vsega selskega prebivalstva (pri Srbih »okoline«, pri Poljakih »opole«, pri Čehih »osada«, pri Slovencih verjetno »soseska«), če gre za vprašanje odškodnine, torej za plačilo globe za zločinstvo, ki ga je storil eztraneus na članu soseske. Dalje spada med te preostaline ustanova, da prodaja ali odtujitev podedovanih nepremičnin brez pristanka od strani bližnikov, imenovanih »svojasti«, ni bila dovoljena. Najvažnejša preostalina pa je bila tvorba posebnega javno- in privatnopravnega značaja, namreč zadruga. Ta je zajela po sili razmer radi boljšega uveljavljanja rodbinskih koristi, nek večji, a dobro strnjen krog potomcev ene rodbine. Primitivno rodbinsko življenje starih Slovencev je zavračalo prehajanje nepremičnega imetja na tuj rod in v tuje roke. Goste so stari Slovenci radi sprejemali v hišo. »Gost v hišo, Bog v hišo«, pravi še danes pregovor, ki kaže neprisiljeno gostoljubnost kot versko dolžnost širokogrudno organizirane rodbinske zadruge. Ves zunanji in notranji ustroj zadruge je ustrezal popolnoma potrebam zadružnih članov. Da se je institut zadruge med Slovenci že v dobi IX. in X. stoletja razvil, o tem nimamo direktnih dokazov, pač pa takšnih, iz katerih moramo nujno sklepati, da je zadruga institut, ki sega vsekakor v dobo visokega srednjega veka tudi na slovenskem ozemlju. Tako govori n. pr. neka salzburška listina iz 1. 864.: »Concessimus in Karantana inloco vocato kurca ser-vos quinque cum uxoribus et filiis. .. et manentes servos XV cum coloniis et uzoribus et filiis.« Druga listina govori o tem, da so pod oblastjo Liulolfa podložniki Gatta s svojimi šestimi sinovi, Geza s svojimi petimi, Diotrat z dvema. Še druga listina iz časa okoli 888. 1. pravi, da je kralj Amulf na Krnskem gradu soprogi svojega točaja podaril mnogo podložnikov (mancipia), med ostalimi v Zdolah ob Vrbskem jezeru Trebibrata z njegovo ženo, njegovimi sinovi, njih ženami, pa z vsemi zemljišči in posestvi vred. V vseh teh primerih ni, da bi drugače sklepali, nego da gre za kolektivistične zajednice z značajem zadrug, pa najsi so njeni člani nesvobodne osebe. Ne trdimo, da je živel že tedaj naziv »zadruga«. Verjetno pa je to vendar za Slovence, ki so bili sosedje Hrva- tov, a so ti ta naziv upotrebljevali vrlo zgodaj. Tudi socialna struktura in razvoj kulturnih prilik pri Slovencih in Hrvatih nikakor nista toliko različna, da bi smeli domnevati, kakor da bi se bila pri Hrvatih razvila zadruga v splošen institut, dočim bi pri Slovencih ostalo od vsega početka sploh brez podobnih pojavov. Smatrati moramo, da je bila ljudska pravna zavest tudi pri Slovencih v naši dobi v glavnem načelno orientirana po idejah kolektivne svojine in kolektivistične odgovornosti za pravne posle: Hišna in bratska skupnost se je smatrala za uspešno delujočo, cvetočo zajednico, dom pa, v katerem je bival samo oče-gospodar z ženo in otroci (inokoština enodomec), pa za nekaj bornega, žalostnega. Saj pravi hrvaška reče-nica, da je >inokoština — siromaština«. 3. O rodbinskem pravu Slovencev iz najstarejše dobe vemo malo. Mnogoženstvo je izpričano za Sama (Fred e ga r). Ipak moramo smatrati, da so živeli v staroslovenski dobi v poligamiji le knezi in imoviti ljudje, seveda le do pokristjanjenja. Za navadno ljudstvo ni verjetno, da bi bili imeli moški po več žen, ker bi jih z deco vred pretežko vzdrževali. Pa tudi za kneze in imovite moške si mislimo, da so imeli le eno dejansko zakonsko soprogo, druge pa so bile le trpljene priležnice. Izključeno bi bilo mnogoženstvo v hišnih ali bratskih zajednicah. Krščanstvo pa je odpravilo tako mnogoženstvo kakor tudi samovoljno odpuščanje soproge iz zakona. O sklepanju zakona (bTaka) pri starih Slovanih imamo vobče pač dovolj zgodovinskih virov za to, da se je vršilo potom o t m i c e, t. j. ugrabljenja devojke. Ta način je bil v navadi med Poljaki, Čehi, pa tudi med Hrvati in Srbi do novega veka. Med južnimi slovenskimi sosedi so n. pr. še ninski statut (iz XV. stoletja), zakon blagovernega carja Justiniana (XIV. stoletje), korčulanski statut (XV. stol.) zabranjevali in kaznovali otmico. Krščanska prosveta je sicer srnotre- no pobijala otmico, toda na jugoslovanskem ozemlju običaj otmice vendar ni bil niti do XX. stoletja popolnoma iztrebljen. Vuk Karadžič pravi za začetek XIX. stoletja, da še obstoja. Glede Slovencev moramo upoštevati slovenske narodne pesmi o ugrab-ljenju in plenitvi deklet, pa tudi poročilo Ivana Vaj-karta Valvasorja iz XVII. stoletja, da je primer otmice med Slovenci še sam doživel. Zato se mora dopustiti, da se je v najstarejši dobi tudi med Slovenci tupatam izvršila otmica, seveda po pokristjanjenju protipravno. Verjetneje pa je, da so se sklepali zakoni že zelo zgodaj na drug način, po kupu neveste. Vsekakor pričajo o kupu žene slovenske narodne pesmi. Vemo tudi, da med Slovenci živi še dandanes običaj t. zv. »šrange«, ki je po svojem bistvu preostanek stare šege, da je moral ženin, ki odvede nevesto iz tuje hišne ali bratske skupnosti v svojo lastno, za to plačati — nekdaj pravo kupno ceno, poslej pa vsaj navidezno ceno ali prav za prav prostovoljno darilo. Še tretji način sklepa stalne zakonske zveze se omenja za dobo, ko so bili Slovani še pogani, namreč, da so roditelji svojo hčer privedli v ženinovo hišo, dali ji ženidbeno opremo, nakar se je sklenila zveza po izvestnih verskih obredih. Zdi se, da bi bil ta način še najbolj ustrezal kolektivističnemu ustroju te-dajšnje družbe. Kdor namreč sprejme iz tujega roda dekle za soprogo, prevzame nase dolžnosti, ki v rodu, iz katerega je bila nevesta, odpadejo. To pa opravičuje, da se stvar ekonomično izenači z ženitnim darilom. Ni pa verjetno, da je bil ta način tudi med Slovenci uveden. j. Po obredih ob sklepanju zakona je vršila dejanska telesna združitev ženina in neveste veliko vlogo, bržčas je pomenjala baš ona ustanovitev zakonske zveze. Pri Germanih se je morala omenjena združitev izvršiti celo pred pričami (Schwerin). K. Kad- 1 e c se sklicuje v dokaz pravilnosti teh izvajanj na prevod latinskega izraza »convenire, copula carnali se coniungere«, ki se glasi v Pergošičevem prevodu: Tripartitum opus iuris consuetudinarii Regni Hungariae iz leta 1574. slovenski >svadbu odslužiti«, kar kaže, da je bila bistveni del svatbe bas copula carnalis. 0 položaju žene napram možu v zakonu nimamo za našo dobo zanesljivih podatkov. Slovenske narodne pesmi navajajo za dobo spolne zrelosti, ki naj odločuje o sposobnosti za možitev, starost 11 ali 12 let. Verjetno je, da je bila podrejenost žene v osebnem in imovinskem pogledu izrazita. Saj se je nezvestoba kaznovala samo na ženini strani, moževa pa ne. Po kolektivističnem naziranju je pač mož gospodar in upravitelj vsega rodbinskega imetja, torej tudi ženinega, razen njenega telesnega perila, obleke in nakita. Ravnopravnosti moškega in ženskega spola v imovinskem pogledu v starem pravu ni bilo pri nobenem narodu, tudi ne pri Slovanih. Za severne Slovane se trdi, da je imel oče nad deco ius vitae ac necis, v skrajnem primeru tudi pravico prodati deco za sužnike. Za Slovence to ni izpričano po zgodovinskih listinah. In vendar imamo v naših narodnih pesmih rahle spomine na omenjeno pravico roditeljev. V narodni pesmi o Tvrdoglavu, ki spada prav gotovo med najstarejse, je govora o njej vprav v zvezi s poganstvom, v pesmih o desetnicah in desetih bratih pa utegne tičati v odslovitvi desetega brata ali desete sestre brez pravega vzroka spomin na pogansko žrtvovanje otroka, prepustivsi ga, da se otme življenjskih neprilik, celo morebitnega suženjstva, na svoj način. Pokristjanjenje je take mistične pojave odpravilo. Legitimacije otrok staroslovensko pravo ni poznalo. 4. Dedno pravo je moglo obstojati le toliko, kolikor se je razvilo pravo do individualne svojine. Rodbina kot nositeljica pravic ni nikdar izumrla, umirali so le njeni člani, ali na m e* to njih so prišli drugi, novorojeni, zadedi (Nachkommen). Rodbinsko imetje uživa naraščaj za naraščajem. Veljalo je, kakor je dejal T a c i t u s za Germane, tudi za Slovane: »nullum testameruum«. Tudi za dolgove je veljala skupna dolžnost vse zadruge, da se plačajo. Premičnine, ki so bile individualna last, so se deloma polagale v grob z mrtvecem't pri Germanih je ta navada prenehala že v frankovski dobi, pri Slovanih bržčas enako), deloma pa so prešle, samo po sebi razumljivo, na najbližnjega sorodnika. Torej ni bilo niti prave prilike, da bi se razvilo dedovanje v smislu rimskega prava po poslednji volji. Pri Srbih se je pač pojavil običaj, da pripadejo »dobri konj« in še neki drugi predmeti vladarju. Za Slovence tega običaja nismo zasledili nikjer, izključeno pa ni, da je vendarle nekaj podobnega veljalo. Pri drugih Slovanih se je opažalo, da so vladarji svoje teritorije razdeljevali po smrti med svoje sinove; hčerke so bile izključene, ker za borbo z orožjem v roki niso bile sposobne. Pri Slovencih pa ta način nasledovanja ni bil mogoč, ker so si svoje kneze svobodno volili. Res da govore mnoge slovenske narodne pesmi o raznih načinih dedovanja, toda njihov postanek je iz mlajše dobe, o čemer bo še govora. Vsekakor kaže terminologija iz poznejše dobe z antitezo »dedina« (dedovina, dediščina) poleg »babina« (Megi-ser), da so tudi Slovenci razlikovali očinake in materinske dežele, toda le glede prostopodedljivili premičnin. Kdor ni bil dedič (pravnuk, vnuk deda), pa je bil »nastopnik« (heres singularis, Pleteršnik). 5. Za stvarno pravo starih Slovencev v najstarejši dobi ni listinskih virov. Da pa so morala veljati izvestna načela v tej ali oni konkretni obliki, to se ne da prerekati, kajti inače bi moralo priti do anarhije, o kateri pa zgodovina tudi ne poroča ničesar. Dalje pa je resnica, da so Madžari, ko so bili podjarmili panonske Slovence, prevzeli od njihovega besednega zaklada izvestne že obstoječe pravne izraze, ki jih sami niso še imeli. Če so torej v madžarščini nastali takšni izrazi, so morali eksistirati med Slovenci tem izrazom ustrezajoči instituti. Iz stvarnega prava zabeležimo (po Miklošiču) izraze za pojme: pravda, zalog, mežda (meja), granica, udvarnok (dvornik), kaloda (klada). Vse to (in še drugi) so pojmi iz navadnega življenja, ki se pa tikajo stvarnega prava. Seveda ostane navzlic tem ugotovitvam stvar še vedno problematična, ker ni podatkov, kaj je bila točna vsebina teli institucij. Pomagati si je treba s primerjavo institucij drugih Slovanov, pri katerih so bile podobne stvarne prilike, a izhajati moramo iz dejstev, ki smo jih že prej (gl. zgoraj pod 1.) ugotovili. Mislimo predvsem na ugotovitev, da je bila le obdelana zemlja poželjni predmet uživanja. Takoj pa se pojavi vprašanje, ali bi bilo za to najstarejšo dobo mogoče govoriti o razlikovanju med posestjo zemljišča kot dejansko oblastjo in med lastnino na zemljišču kot pravno oblastjo, dalje o tem, kakšno zaščito je uživala ena ali druga oblast. V tem pogledu velja sledeče: Brez dvoma znači stara beseda »ograda«, iz katere se izvaja tudi »grad« in »ograjnica« (njiva), da se je vršilo neko posebno dejanje v svrho posvedo-čenja, da je neka nepremičnina izključno pridržana za uživanje izvestne osebe ali rodbine, seveda pa tudi zavarovana zoper napade neprijatelja. Glede premičnin pa imamo starodavni institut »svoda«, po katerem lastnik premične stvari, ki je prišla iz njegove oblasti, vendarle ostane njen pravi lastnik in sme iskati izgubljeno lastnino pri tretjih osebah ter zahtevati jo nazaj, če drugače ne gre, ob povračilu vrednosti. Ta in- stitut svoda je obstojal ne samo pri Rusih (Vladimir B u d a n o v), ampak tudi pri Srbih (Novakovič, K a d 1 e c-T a r a n o v s k i; pa tudi med Slovenci smo ga zasledili še v običajnem pravu novega veka. Čim pa ugotovimo tako pravico do nepremičnine ali premičnine, smo že dobili pojem, ki označuje lastnost, ustrezajoče pojmovanju »to je naše, to je moje, to ni vaše, ni tvoje«. Predvsem je moralo to veljati za kolektivno svojino nerazdeljene rodbine, ki je prehajala od roda do roda. Imenovala se je v starem ruskem pravu »otči-na«, pri ostalih severnih Slovanih »dedina«, pri Srbih in Hrvatih »plemenština« in »baština«- Ustrezajoč izraz za Slovence jezikovno ni ugotovljen; v latinskih listinah je govora o '»hesred.itas«.. Pravilno je zaslutil Levstik (gl. Pleteršnikov Slovar I., str. 126.), da beseda »dedič« (dedov vnuk ali pravnuk) kaže, da se je izpočetka imenoval tako samo oni, kdor ostaja doma na dedini (Stamnihaus, der Majoratsherr). Ker so pa dejanske pravne razmere brez dvoma zahtevale izraza za kolektivno svojino vse rodbine, t. j. svojasti, dalje, ker so se rodovne zajednice pri Slovencih mnogo dlje vzdržale kot pri sosednih Germanih, ne more biti dvoma, da je bil še danes v narodu živeči izraz »oče-vina« adekvaten izraz za označbo tega, kar je bilo predmet pravice do izvestne nepremične imovine svojasti. Izraz »baština« smo (v svoji knjigi o Dušanovem zakoniku) ^He 1. 1925. prevajali na slovensko z besedama »dedna očevina«. »Dedina« ali »dedovina« bi bil premalo razlikujoč izraz od današnjega modernega pojma »dediščina« (Erbschaft), ki jo dobi dedič ali nastopnik (gl. št. 4.), ali »dedovina«, ki pri-tiče očevinskemu dediču (danes Anerbe). Veliko spoštovanje do instituta očevine v našem, tu razvijanem smislu besede se kaže v narodni prislovici: »Kar dobiš po oči, varuj po dnevi in po noči!« Vsekakor so izrazi »dedovina«, »baština«, »očevina« starejši kot vlastništvff, šoBstvehost, svojina, lastnina. Posest pa je kot pravni pojem šele mlajšega izvora in se je razvila pri raznih Slovanih različno »posiadanie«, »dr-ženi«, »državina«, pri nas pa »posest«. Iz vsega tega sledi, da imamo že v najstarejši dobi Slovencev izrazito pojmovanje o pravni oblasti na nepremičninah. Glede premičnine pa velja isto; vsaj je že v začetku drugega slovenskega odlomka freisinškega spomenika iz dobe okoli 1000. 1. govora o tem, da je tatvina »hudičevo delo«; to pa predpostavlja lastninsko pravico. Za najstarejšo dobo, o kateri pišemo v tem poglavju, je bilo pač še toliko plodne zemlje na razpolago, da izmenjavanje lastninske pravice na očevini praktično ni prihajalo mnogo v poštev. Kvečjemu, če je rodbina povsem izumrla, recimo zbog napada po sovražniku, je moglo priti do nove naselitve. Način pridobitve takšne očevine po novem rodu pa je bil, če že ne vojaškonasilen, po pravu močnejše pesti, pa vendar prosta okupacija. Saj je bila itak vsaka prvotna zasedba zemljišča itak tudi okupacija, samolastna zasega in prisvojitev. V drugih primerih se je vršila uvedba v posest po »pristavu«. Tako skoro pri vseh Slovanih. Le za Slovence se to še ni na splošno dognalo. Pritrditi bo morda za predele blizu Primorja, da je bil v navadi podoben način uvedbe v posest po izvestnem organu. Tam se je obranil pravni običaj, da kupec pri prodaji vaške nepremičnine doda dogovorjeni ceni še posebno nagrado, ki je bržčas pripala nekdaj pristavu. Germansko pravo tega instituta ni poznalo; od pokristjanjenja dalje je stalo slovensko pravno življenje preveč pod germanskim vplivom, da bi se bil institut pristava ohranil, zlasti če se pomisli, da se je primitivno življenje rodov kar najbolj protivilo prehodu nepremičnin v tuje roke izven lastnega rodu. Saj smo že zgoraj omenili, da se brez pristanka bliž-nikov, svojasti, zemlja sploh ni smela odsvojiti. Pri severnih Slovanih so tvorili meje med sosednimi skupnimi zemljišči (zaokroženimi posestvi) travniški pasovi, mejni kamni ali mejna drevesa, pa tudi nametane kope zemlje, grički. Pri manjših posestvih se je meja določila z obhojo, pri večjih z ob-jezdenjem. V poslednjem primeru so se imenovala posestva »ujezdi« ali »ujazdi«. Za Slovence se poroča, da so bile pozvane k pravnemu poslu omejičenja posestev posebne priče. Od teh prič pa razlikujejo zgodovinski viri za karantanske Slovence »teste* per aures tracti«, to so bile priče po bavarskem pravnem običaju, ker so bile za ušesa privedene k pravnemu poslu, in pa »teste* slauenice institutionis, testes slavi-gene*, ki so prišle na lice mesta brez ravnokar označene procedure. 0 obsegu rodbinskih očevin, zlasti o t. zv. slovenski kmetiji ali imenju (huba, die Hube; »mansus«, pa tudi »houba«) za to dobo še ne bomo govorili. V tej dobi prevladuje še staroslovenski pravni, gospodarski in socialni red. Stalna poljska razdelitev in odmerjene kmetije se pojavljajo šele v germanski dobi. Plodne zemlje, je bilo toliko na razpolago, da nemškega načina obdelave v obliki triletnega »ometanja« ali »kolobarjenja« ni bilo še treba. Kolobarjenje (Turnusuiirtschaft, Dreifeldenvirtschaft) pomen j a vsakoletno izmenjavanje polja za jarino, polja za ozi-mino in pa prahe (prašine), da se gruda odpočije. Tudi kupovanja zemljišč v tej dobi še ni bilo treba. Čudno je, da se je ohranil slovenski pregovor do današnje dobe, ki osvetluje tisto gospodarsko-zemljiščno razmerje še najbolje: »Ni očevine brez krčevine.« Ometanje ali kolobarjenje je prišlo šele v X. stoletju v navado; takrat je pač postalo že potrebno. Glede ostalih stvarnih pravic, ki jih pozna moderno pravo, kot so to služnosti (servitutes), zastavna pravica (pignora), za dobo, o kateri razpravljamo, ni da bi mislili, da so bile že ustaljena sestavina prav- nega reda. Kvečjemu bi se dalo govoriti še o tem, da so imele najnižje zajednice izvestno pravico do sekanja drv in lesa v skupnem gozdu ali do pašnje na skupnem pašniku ali planšarskem svetu, ki se je upoštevala na način, kot se danes stvarne pravice upoštevajo-. (6.'\Obligacijsko pravo ima svoje torišče v prometu z življenjskimi in drugimi potrebščinami. Slovenci v naši dobi so na svojih dednih očevinah ali imenjih pridobivali vsega, kar je bilo treba, hrane* perila in obleke. Tudi orožje so izdelovali doma. Edino, kar se je moralo uvažati, so bili sol in kovinski predmeti. To so posredovali tuji trgovci, »gosti«, ki so dobivali za protidajatev domače proizvode ali novce. Toda novcev je bilo med SJg(y£uci do X, stoletja malo. Tako je bil glavni pravni institut obligacijskega prava menja, ne pa kupoprodaja. Da pa je trgovstvo imelo svoja pravila, o tem priča Rafielstat-t e n s k a carinska pogodba, o kateri smo že govorili (gl. § 5., št. 5.), da se je bavila tudi se z vprašanjem trgovine s sužnji; ona je razlikovala v pogledu carin natančno predpise, ki so veljali med Slovenci, Bavarci in drugimi Slovani. Bavarci in Slovani iste domovine (Bauiari vel Sclavi istius patrie) so si smeli zo svojo potrebo, če pridejo v te kraje, brez carine nakupiti živeža, sužnjev, konj in drugih potrebščin. Baš obstoj suženjstva kot pravne institucije pa je v veliki meri oviral razvoj delokupnega prava. Obstoj možnosti, pridobiti si zemljišč na pretek, pa je zadržal razvoj rabokupnega prava. Da Slovenci, kot vobče Slovani, niso v pradavnini sami od sebe ustvarili pravnega instituta kupa, kaže dejstvo, da so ta izraz prevzeli od Gotov (kaupon) iz latinskega jezika (caupo — krčmar). Tudi izraz »tržišče« so Slovenci posneli, ker svojega niso imeli, po nemškem izrazu »Mark/«, kar je bil posnetek po latinskem »merca-/i/m«. Slednjič je vredno, da omenimo, da Slovani niso delali točne razlike med »mutuum« in »commodatum« (posojilna in posodbena pogodba); prav posebno je veljalo to za južne Slovane. Tako VI. Mazuranič (Prinosi), kakor Pleteršnik (Slovar) ugotavljata, da je posodba ali posojilo izraz za »mutuum« kakor tudi za *convmixlatum«. Isto velja za izraz »zajem« (»zajam«). Darila so bila gotovo med starimi Slovenci znana ne samo glede premičnin, ampak tudi glede nepremičnin. Saj so jim dajali zgleda dovolj frankovski vladarji in plemenitniki, ko so darovali zemljo z naseljenimi ljudmi vred cerkvi in svojim zvestim pristašem. Seveda je pri tem prišlo včasih tudi do obljube darila, ki se ni izpolnila. O ostalih še zamotanejših obligacijskih institucijah, kakor so poroštvo, dolžnost nadomestila stroškov za opravljene posle, povračilo škode in pod. v primitivnih pravnih razmerah starih Slovencev ni da bi mislili, da so bile v praktičnem življenju večjega pomena. 7. Kot pri vseh narodih, tako je bilo tudi pri Slo-vanih kazensko pravo prvobitna plast nastalega pravnega reda. Še več: Ostvaritev kazenskega prava je bila vselej in pri vseh narodih prvi d o k a z za to, da že obstoja tako močna državna oblast, ki more ščititi pravne dobrine oseb, spadajočih v njeno območje. S tem dogodkom postanejo izvestni običaji, upoštevani že od davnih časov — pravo. Pot dotlej je bila tudi pri Slovencih dolga. Dokler je vladala skupnost interesov v hišnih ali bratskih zajednicah, ni bilo mnogo povoda za zločine. Vsi so bili prijatelji; kdor pa je ravnal kot član druge zajednice zoper koristi prvomišljene zajednice, je bil — neprijatelj. Slovenci nismo ohranili izraza »nepri-jatelj« v smislu »hostis, adversarius« kot n. pr. Hrvati in Srbi, ampak nadomestili smo ga s »sovražnikom« (so-vrag). V tem dejstvu moramo zazreti postanek izraza na mitološki podlagi: neprijatelj je vedno ali vsaj pretežno v zvezi, v društvu z zlim duhom »vragom«, ki je diabolus in adversarius Dei in ki škoduje vedno. To pa kaže, da je naš izraz sovražnik nastal šele pod vplivom krščanstva. Pred pokristjanjenjem pa je bilo pri Slovencih tako, da so se vsi člani rodbinske ali bratske zajed-nice glede koristi in škode identificirali po načelu: »Vsi za enega, eden za vse«. Kdor je kršil koristi ene zajednice, ta je moral pričakovati, da se mu vsa rodbina — osveti. (Beseda osveta ni iz slovenskega, ampak iz hrvatstkega besednega zaklada. Slovenski izraz je maščevanje, ki prihaja od »mastiti« (ulcisci). Ta izraz pa se upotrebljuje med Hrvati, med Slovenci ne.) Osveta je bila bržčas raztegnjena tudi na višje zajednice tako, da so člani višje, plemenske zajednice (tudi sel) izvajali osveto napram škoditeljem iz druge, plemenske zajednice (tudi sel). Način osvete je bil različen po načinu kršitve. Najtežja osveta je bila pri uboju človeka. Kri je zahtevala krv, manjše poškodbe človeka so zahtevale manjšo osveto: zob za zob, oko za oko. Za južne Slovane imamo o tem razvoju, zlasti o običajih krvne osvete, listinskih dokazov dovolj; še do današnjih časov na Balkanu osveta ni docela iztrebljena. Ni dvoma, da so tudi Slovenci poznali pred svojim pokristjanjenjem talionsko načelo in osveto. Naše narodne pesmi hranijo jasne spomine na njo. Narodni pevec se je celo mnogokrat naravnost zavzemal za načelo »zob za zob«. Niti rodna mati nima v slovenski narodni pesmi izjemnega stališča: Ker je zakrivila smrt snahe, ji sin odseka glavo, rekoč: »Naj ide glava za glavoj, naj ide duša za du-šoj«. Poznejša oblika tega načela je prosta osveta, življenje za življenje. »Glava za glavo, nakrajše pravo«, veli slovenski pregovor. Vse to opravičuje do-voljno zaključek, da so tudi stari Slovenci, vsaj pred pokristjanjenjem, poznali krvno osveto kot posledico za storjene najtežje in težke krivice, zlasti glede življenja in telesne celovitosti (integritete). Semkaj utegne spadati tudi pravni smisel pregovora »Šilo za ognjilo«. Drugi slovanski narodi so v toku časa pri izvajanju osvete uvedli za primer potrebe osvete t. zv. »zapoved«, t. j. vnaprejšnjo izrečno oznanitev, da prihaja osveta nad krivca in njegov rod. Ta uvedba je pač že pomenila uvidevanje, da ima osveta tudi dovolj nevšečnih strani in da bi bilo bolje, ako se vzpostavi mir in da povračilo za škodo (odškodnina). Sklenil se je »itiir« po izvestnih obredih, dosegla se je »vera« (treuge, treve), premirje za izvestno dobo. (V Črni gori se je izcimil podoben institut: »umir«.) Pogoje za pomirjenje (»mir«) je ustanavljalo izbrano ljudsko sodišče. Ko so bili izpolnjeni, je nastopil položaj, kakor da bi bila osveta dejansko izvedena, dasi je bila le fiktivna, dogovorjena. Tudi ugotovitev tega položaja je bila spremljana po izvestnih obredih, ki so se tikali moralne, pa tudi materialne strani zadostitve. Pri Čehih in Poljakih se je imenoval takšen obred »pokora«, a materialna zadostitev se je izvršila z »odkupom« od osvete. Ali je živela tudi med Slovenci najstarejše dobe pravna institucija pokore in odkupa, tega ne bo moči zlahka dognati, ker ni neposrednih, zlasti ne listinskih dokazov; bržčas pa je bilo tako. Predvsem živi v slovenskem besednem zakladu — po Plete, ršnikovem Slovarju — še dandanes rečenica »pokoro plačati«; to ne more nič drugega pomeniti nego plačilo neke globe kot poravnanje škode, ki je nastala po krivdi tistega, ki plača oškodovancu ali pa njegovemu bližnjemu sorodniku od svo-jasti. Tudi slovenski pregovori »Njegova volja, njegova pokora« ali »Je bil kakor smrtni greh na pokori« kažejo sorodno zamisel. Razen tega imamo za dobo nekoliko stoletij pozneje listinske dokaze, da so se, sle- (leč narodni pravni zavesti, zabičevale »prave (»pokore« ne moremo reči, ker »o listine samo v nemškem jeziku pisane) v svrho, da se spravi zadeva, t. j. povzročitev telesne poškodbe iz sveta in izpred sodišča. Slednjič pa je še dolgo dobo, prav do kraja XVIII. stoletja, živela pravna institucija reprezentančne odgovornosti hišnega gospodarja za škodo iz deliktov, ki so jih zakrivili njegovi ljudje, soproga, otroci, služinčad, živeči pod njegovo streho in ob njegovem kruhu. Očividno je ta odgovornost služila tudi pomir-jenju med dvema rodbinama, ki ste si prišli navzkriž radi storjenega zločina. V ozki zvezi z vprašanjem izvrševanja osvete stoji institucija azilske pravice. Krivec je mogel najti pribežališče, v katerem je ostal varen, dokler ni nasprotna stranka izjavila, da se hoče poravnati. Ta azilska pravica, ki je bila znana med Čehi in Poljaki, je bila urejena za Srbe v Dušanovem zakoniku (1349., 1354. 1.) in od cerkve naravnost favorizirana. Ne da 8e misliti, da bi ne bila priznana tudi med Slovenci starejše dobe. Čim pa se je, kakor smo pokazali, skrhalo pravo osvete v vsej svoji strogosti, je prišlo nekako samo po sebi kot vzporeden pojav do tega, da je nastala pri-lična lestva (tarifa) za odškodninske zahtevke ob spravi nasprotnikov. Pri odločitvi odkupa pa je posegla tudi knežja ali državna oblast v stvar s tem, da je zahtevala delež odkupa za sebe. Nastala je kazen v globi, zloženi iz dveh delov: enega za omenjeno oblast (prvotno kot povračilo sodnih stroškov [sacra-menta\) drugega za oškodovano osebo kot osebna odkupna cena. V germanskem pravu se je imenovala globa po latinsko »compositio (scil. pecuniaria pru homicidio vel membrorum mutilatione)«, med južnimi Slovani pa »vražda«. (V nemškem jeziku »Wehr-geld«, kar se etimološki izvaja iz latinske besede »idr«, t. j. denar za ubitega ali ranjenega moža). Izraz »vražda« je zabeležil M. Valjavec med kajkavski-mi Hrvati in je verjetno, da so ga poznali tudi Slovenci v svoji najstarejši dobi, da pa je izginil, čim je prišlo do tega, da so homicidia ali membrorum mutilationes prešla iz sodstva ljudstva pod sodstvo za t. zv. causap maiores (težka zločinstva), ki se pa ni več vršilo v narodnem jeziku. Povsem naravno in pri vseli narodih sveta pa je bilo priznano pravo samopomoči zoper napade na pravne dobrine, zlasti na življenje ali telo. V zvezi s tem je veljalo pravo klicanja na pomoč, z izvestnimi besedami (n.pr.»Pomagajte!«).To je bila institucija »pokrika«, ki je baš s tem izrazom izpričana v Vinodolskem statutu (1. 1288.). Vsakdo, ki je slišal tako klicanje na pomoč, je moral priti, da pomaga, odbiti napad. Če pa ni bilo mogoče klicati na pomoč, ker se je zločinstvo izvršilo tajno ali zahrbtno, pa se je smatralo, da obstoji dolžnost, da se zločinec s skupnimi napori članov hišne ali bratske zajednice zasleduje in preganja. Nadaljnji razvoj je šel v smeri, da so tisti, ki so bili dolžni, da pomagajo pri izsleditvi in preganjanju zločinca, pa tega niso storili ali — pozneje — niti niso mogli izvesti, vzeli povračilo storjene Škode na svoja skupna ramena. To je dokazano za Srbe v Dušanovem zakoniku, kjer plača škodo, če se pripeti izvestno zločinstvo, n. pr. zažig, selo, t. j. v selu nastanjeni prebivalci kot zajednica. Ali se je ves ta na kratko označeni razvoj kazenskega prava vršil enako med Slovenci, je zelo težko trditi. Slutiti se to sme, seveda, ker so to stvari, ki so dozorevale precej enako pri vseh narodih. Le dokazov za to nimamo. Zdi se pa, da od srede VIII. stoletja dalje, ko je krepko posegel vpliv germanskega prava med Slovence in ko se je pričelo razširjati med njimi krščanstvo, ni bilo več prilike za samostojno razvijanje kazenskega prava. Naj spomnimo samo na dejstvo, da se je v omenjenem času germanska državna oblast tako okrepila, da je »kaznovala« sv. Metoda in izrekala kazni zoper kneze. Slovani so imeli vobče slabo razvito kazensko pravo glede kršitve imovinskih koristi. Da v najstarejši dobi niso imeli svojih izrazov za najnavadnejše imovinske delikte, izhaja iz dejstva, da so si predvsem za tatu in roparja izposodili ustrezne izraze iz nemščine: Tat prihaja od tatis, taitis, v prvotnem pomenu »Verheimlichung«. (nad Mariborom je besedo tat izpodrinil Djub — Dieb); ropar je seveda »Rduber«. Tudi oderuštvo, izraženo z besedo »Uliva« prihaja iz germanske besede »leihen«. Goljuf je posneto po italijanskem »gagliaffo«. Izsiljevati imovinske koristi (abzunotigen suchen) se pravi po slovensko »vrpati«; tudi ta izraz ni slovenskega izvora. Vse to kaže jasno, da so bili delikti zoper imovino med starimi Slovenci silno redka prikazen in tako rekoč iz tujine med nje zaneseni. Iz slovenskih narodnih pesmi spoznamo, da je unel prav posebno vlogo delikt nezvestobe zakonske žene. Mnogokrat je tu govora o osveti za taksen delikt, ki gre do usmrtitve, a za tistega storilca ni ne svetne ne cerkvene kazni. Ni mogoče določiti, iz katere dobe izvirajo ti in enaki pravni nazori. Slutiti pa smemo, da so motivi iz teh narodnih pesmi zelo stari in da so se obranili iz predkrščanske dobe. O drugih načelih, razen talionskega, po katerih so se kazni izrekale; dalje o tem, kakšne so bile kazni, kjer ni bilo prilike za izvajanje talionskega načela, nimamo nobenih sporočil. Omeniti moramo, da je izraz »kazen« živel med Slovenci vsekakor se pred frei-sinskimi spomeniki (okoli 1. 1000.). Kajti v le teh se nahaja ta izraz v obliki »pokazen«. Etimološki izvor te besede ni nesporen. F. Miklošič je mislil, da prihaja od »kajaznB« (kajati se = kesati se), Berne-k e r in R a m o v š pa dajeta razlago, da je to tvorba, naslonjena na glagol »kazati«, kakor se govori: »Jaz ti bom že pokazal!« V resnici se je pojem kazni v poznejših pravnih spomenikih označeval z raznimi izposojenkami (štrafenga, pena, kaštiga). Šele v cesarskem patentu z dne 23. novembra 1771. je beseda kazen zopet oživela (»obzhutlivo kasnijo ali shtrafajo«). Zanimivo pa je, da je imela tudi pomen vectigal, Grundzins, kar kaže na to, da je šlo pri kazni tudi za izvestno denarno dajatev ali globo v denarju. 8. Sodna organizacija in sodni postopek med Slovenci najstarejše dobe sta poglavji, ki si brez njih niti zamisliti ne moremo, kakšne so bile med njimi pravne razmere, ali bolje tiste že večkrat omenjene hominis ad hominem proportiones. In vendar o njih vprav za Slovence skoraj nič ne vemo. Ni v tem pogledu sodobnih listin. Saj so se listine za-pisavale le o važnih političnih ali gospodarskih izpre-membali; a kaj bi bilo zajemalo zgodovinopisce, kako so preprosti ljudje med seboj živeli, kako so se branili zoper krivice in borili za svoje zasebne pravice, kolikor jih je pač bilo! Imamo razen mrvic, ki nam jih nudi lingvistični in folkloristični material, le se retrospektivno sklepanje iz poznejših do dobra izpričanih dejstev na razpolago, istotako pa tudi, in to še prav posebno, komparativno izvajanje iz pravnega življenja drugih narodov, zlasti slovanskih. Sociološko moramo izhajati iz tistih časov, ko se storjena krivica, t. j. neugodje ene ali več oseb, občuteno po naravnem nagonu oškodovanca, ni dala ne odpraviti, ne popraviti na drug način, nego da si je oškodovanec sam poiskal zadoščenja s silo; on sam se je boril, da se vzpostavi pravica. To je bilo stanje uveljavljanja pravice po brahialni samopomoči, ki pa je na zunaj pomenjalo zopetno nasilje, kakor na primer v vojski. Takšno postopanje pa je mnogokrat prekoračilo primernost iskanega zadoščenja. Razmerje, nastalo med obema strankama, je bilo stanje »spora«. Vsi slovanski jeziki označujejo to stanje z izrazi, ki izhajajo iz korena »ptr«, »prieti«. Odtod se izvajajo tudi izrazi spor, prepir, parnica, parac itd. Da je utegnilo pri takem načinu reševanja sporov priti do napadov z orožjem, leži na dlani; isto tako pa tudi, da je to obči mir in red silno motilo in povzročalo splošno nevoljo, nemir, nered. Seveda, če je nastal spor v notranjščini rodovne zajednice, je tako borbo zaprečil po možnosti starešina zajednice. Če pa je spor segel med ljudi dveh ali več rodovnih zajed-nic, to že ni bilo več mogoče. Prav gotovo pa so se zavzemali pametni starešine na obeh straneh, da preprečijo borbo, zlasti osveto. Čim se je pa več rodovnih zajednic strnilo v župo, je postala potreba po rešitvah sporov v župnem območju. »Svade« (prim. slovensko besedo istega korena: »-ovad-ba«, »o-vaditi«) med rodovi se rešujejo odtlej pri župnem glavarju, svade med župani pri plemenskih glavarjih. S tem so prišli ljudje do društvenopravne organizacije, ki je prevzela sodstvo v svojo dolžnost. Predsedoval je takšni organizaciji predstavnik dotične višje zajednice; on je zadevo vodil, da so drugi izrekali sodbe. Prihodnji razvojni korak je bil, da je dobilo poslovanje glede rešitev sporov izvestno stalnost. Brez dvoma so se reševali spori sprva v navzočnosti vseh članov zajednice. Čim pa je postala skupščina vseli članov preštevilna, da bi mogel vsak posamezni član soodločevati o vsem, kar' je bil predmet razgovora, je prišlo do tega, da so najstarejši, najizkušenejši in najpametnejši člani zajednice svetovali in predlagali, kaj naj vsa skupščina izreče. Pri večjih zajednicali se je obravnavalo pri istih prilikah mimo sporov tudi o stvareh, ki so se tikale vseh članov zajednice in abstracto; ti sklepi so bili zametek zakonov. Omenjeni najpametnejši svetovalci pa so dobili sčasoma tolikanj vpliva, da je postal pristanek vseh in vsakogar iz skupščine formalnost, ki je na vse zadnje kot nepotrebna sploh odpala. Ko se je državna oblast okrepila, po- stanejo najstarejši, najpametnejši in najizkušenejši člani svetovalci stalni, še pozneje se določajo že od kneza ali vladarja. Oni poslej niso več sodniki po ljudski volji, ampak uradniki, mnogokrat seveda ple-menitniki in zaupniki vladarja kot sodnega gospoda. To, kar smo ravnokar izvajali, je bil v bistvu potek razvoja pri vseh narodih, tudi pri Slovanih. Dejstvo je, da imajo vsi slovanski narodi za pojem sodnega ustrojstva izraze istega korena od vsega početka do današnjih dni. To kaže jasno, da je bila institucija sodišča prastara institucija, ki je segala časovno bržčas še v tisto dobo, preden so Slovani zapustili svoja predkaipatska selišča. Ni, da bi dvomili o tem, da so tudi Slovenci svoje sodne zadeve »ovajali« pred »sod-«om; obe besedi živiti še v slovenskem besednem zakladu (P 1 e t e r s n i k); Madžari pa so si izposodili baš od Slovencev besedo »vadolni«, kot izraz za pojem ovadbe. Ako Slovenci že tedaj, t. j. v X. stoletju, te besede še ne bi bili imeli, bi je Madžari ne mogli od njih prevzeti. Tudi glede najstarejših, naj-izkušenejših ljudi, ki so sprva dajali nasvete, kako soditi, pa so v poznejši dobi postali zbor sodnikov, smemo sklepati, da so jih Slovenci prav kakor ostali Slovani, imenovali »dobri ljudi«, a prostor, kjer se je sodstvo izvrševalo, je bil »sejem«, kar izvira iz 8«bn-i$ti se«=»sie/i versammeln«. Bil je to odprt prostor, kjer so se zbrali. Slovenci so obranili običaj sodstva na prostem, pod vedrim nebom, kakor je dokazano, na Dolenjskem do konca XVIII. stoletja; isto velja za beneške Slovence (Podrecca). Prodiranje krščanstva in germanizacije po vsej priliki ni imelo na organizacijo domačih slovenskih selisč velikega vpliva. Če Bavarci in Franki niso odbijali institucije volitve knezov po Slovencih; če se je obred ustoličenja koroških vojvod obranil do XV. stoletja; če se je vsaj nižje ljudsko sodstvo ohranilo še v novem veku v obliki več, kvatmih sodišč itd., (la so se ta zbirala na določenih mestih ob določenih dnevih, potem smemo sklepati, da so slovenska sodišča, na katerih je sodilo ljudstvo, institucija, ki je izvirala in se ohranila še iz predfrankovske dobe. Ger-manskopravni »thingu-i, neoklicani zbori (po Tacitu »concilium«), so kmalu popolnoma prenehali tako, da je ostalo le pri sodni organizaciji, ki je sestajala samo iz nekdajšnjih »Rachimburgov«, poznejših skabinov (Schoffen) in sodila brez sodelovanja zbranega ljudstva. Pri Slovencih pa se je ohranila še starejša oblika sodišča, ki pozna ožji delokrog »dobrih ljudi« kot svetovalcev in sodnikov v nekaterih zadevah, pozna pa razen tega še vedno — in to daleko v novi vek — tudi sodstvo, ki ga vrši celokupno zbrano ljudstvo po nasvetu svojih »dobrih ljudi«. Slovenci so torej svoje starodavno sodstvo žilaveje ohranili kot pa njihovi sosedje. (Ne govorimo pa tu o razvoju sodišč, pri katerih so odločevali samo nemški gospodarji v deželi.) O pristojnosti omenjenih sodnih zborov vemo le, da ni bila mnogo diferencirana. Kar je bilo treba, vse se je vršilo po enotnem prirodnem načinu. V glavnem je šlo itak za takšne primere, ki jih danes štejemo za kazniva dejanja. Povsem verjetno je, da so sodni zbori med Slovenci takoj po pokristjanjenju izgubili pravico samostojnega kaznovanja s smrtjo. To je pridržal vseskozi vladar (knez, vojvoda ali vladika) samemu sebi ali pa svetovalcem svoje najbližje okolice. .9, Sodni pošto p ek se je razvijal postopoma in primerno orisanemu razvoju sodnega ustrojstva. Ko je stalo sodstvo na stopinji, da so se vršili novi zbori zajednic radi rešitve sporov med člani zajednic javno pred skupščino vseh zajednic, morale so se stranke same poprijeti opravkov, da pridejo prizadeti na skupščino in da se tam najde pravica. Franki so imenovali tako pozivanje nasprotne stranke po sami stranki, ki se pravda, »manjan« (mahnen), latinski »mannitio«. V poznejšem razvoju, ko so sodstvo izvrševali še »dobri ljudje«, s pristankom ali brez pristanka ljudskega zbora, se je dovoljevalo ali celo zahtevalo, da izvršujejo pozivanje na sodno zborovanje posebni organi. Ta način pozivanja se je imenoval pri Frankih »bannen«, latinski »bannilio«, a sodna za-povedna oblast, ki je pripadala vladarju ali od njega postavljenemu uradniku, »bannus«. Izvajal je te pozive pri Frankih »praeco« ali »Biittel«. Po Kadle-c u za Slovane nimamo dokazov, da bi bili poznali pozivanje po strankah samih; pri njih je v tem smislu posloval »pristav«, uradni organ, latinski adjunctus. Za severne Slovane imamo celo latinske opise, kako se naj poziv po pristavu izvrši. Institucija takih sodnih pomočnikov in izvrševalcev nam je, če ne po nazivu, pa vendar po stvari sami znana iz dokumentov narodne dinastije v Dalmaciji, a v obliki »pristaldus« je latinski izpričan že za 1. 1067. (M. Kostrenčič). Ali smo Slovenci imeli pristave, o tem nam niso ohranjeni listinski dokazi (gl. zgoraj št. 5.); uvaževati pa moremo na podlagi iz vestni h jezikovnih ostankov sledeče: Izraz »panati« je brez dvoma ekvivalent za '»bannen«., vendar nima nič več pomena, da bi šlo za pozivanje na rešitev spora ali na sodbo. Nekoga »panati« se pravi: ugnati ga, spraviti ob moč. Izraz »pristav« živi seveda tudi se danes v slovenski govorici, pa vendarle v drugačnem pomenu. V smislu poziva-telja na sodišče se je izgubil. Ker pa imajo Madžari izraz »pristaldus«, prav v pomenu slovanskega pristava, je domneva več kot upravičena, da so ga prevzeli z besednega zaklada Slovencev, katere so podjarmili. To bi kazalo na to, da so vsaj vzhodni Slovenci imeli institucijo pristava, toda morda v drugi vlogi, kot eksekutorja ali liktorja. Za karantanske Slovence se niti to ne more domnevati. Tudi poznejši pravni položaj ne dovoljuje domneve, da so bili za nje pristavi uvedeni. Kakor bomo pozneje podrobneje izva- jali, se je še v XVI. stoletju postopalo tako, da je morala stranka, ki je hotela nekoga tožiti, le-tega »obiskati«, t. j. naznaniti mu, kaj se namerava od njega na sodnem zborovanju zahtevati. Beseda »obiskati« sama pa je skovanka po nemškem »besuchen«, kakor je tudi vsa institucija obiskanja prevzeta iz germanskega prava. Že Hrvatje na jugu Slovencev te institucije niso poznali. Da je pa bila v rabi pri karantanskih Slovencih v najstarejši dobi, se sme sklepati baš iz dejstva, da ni dokazov za poslovanje pristavov. Sodna zborovanja so se pri Slovencih vršila že v najstarejši dobi javno. To nam potrjuje folkloristična reminiscenca. Na Blokah govore še danes preprosti ljudje: Tako imate (sc. v hiši) vse odprto, kakor da bi »prisezal’« (t. j. prisegali). Slovenci so verovali, da se zli duhovi maščujejo, če se kdo po krivem zakolne. Da torej zakletev drži, naj se vrši ob čim večji javnosti ali na javnem zboru ali v cerkvi pri odprtih oknih in vratih. Javnost pa je bila še iz drugih razlogov potrebna: Prvotno se je uveljavljala rodbinska solidarnost tako, da se je poedinec stalno naslanjal ali opiral na svoje sorodnike. V primeru pravdanja dveh strank je odločevala v prvi vrsti zakletev, ki so ji pomagali sorodniki, bližniki iz svojasti z zakletvijo; šele v poznejšem razvoju so smeli pomagati pri za-kletvi tudi tuji ljudje. To so kali institucije p r i -sežnih pomagačev (conjuratores, Eideshclfer). Kdor se je hotel opravičiti težkega suma, ki ga je obremenjeval, se je moral podvreči zakletvi, ki so jo Podprli pomagači. Zakletev stranke s svojimi pomagači je bila prvotno sakralen akt, ne pa dokaz. Pomagači vzamejo namreč na svojo vest, da je zakletev njihovega druga resnična in pravična. Ako temu ne bi bilo tako, naj zadene njih vse maščevanje zlih duhov (za časa poganstva) ali Boga (po pokristjanjenju). Če pa je nasprotna stranka hotela pokazati, da prisega prve stranke ni bila pravična, je to storila tako, da se je ona sama zaklela s še večjim številom pomagačev. (O nadaljnjem razvoju te institucije v t. zv. presedmovanje (Uebersiebmung) bo govora še pozneje gl. § 10., št. 4., in § 13., št. 2.) Izključeno je bilo seveda vsakršno opravičevanje zločinca, če je bil »po licu« (»sa licem«), to je na samem zločinu ob započetju ali izvršitvi zaloten. Krščanska vera je zahtevala, da se ob zakletvi »pri-seže« sv. evangelij, križ ali pod. S tem so dobili Slovenci, kakor ostali Slovani izraz »prisega«, zgoraj označeni pomagači pa so postali prisežni pomagači ali prisežniki. — Vendar zakletva, pozneje prisega s prisežnimi pomagači kot sorodniki, ni mogla ostati edini način rešitve nekega spora. Namesto omenjenih pomagačev se je vršilo po vsej priliki dokazovanje v izvestnih stvareh, zlasti kjer ni šlo za težka kazniva dejanja, po svedokih (conscius, Erfahrungszeuge). Ti so govorili iz svoje vednosti o dejstvih, ki so bila odločilne važnosti za rešitev spora. Poleg njih pa je poznalo staro slovensko pravo institucijo »prič«, o katerih je hilo govora tudi že v drugi zvezi (gl. spredaj št. 5.). Izraz »pričati« je izveden iz »pri-ttk-noti«, »6e-riihren«, »anstossen«. Poziv, da naj nastopi nekdo kot priča, se je moral izvršiti z nekakšnim predpisanim činom. Stvar je bila prevzeta iz germanskega proce-sualnega prava, ki je zahtevalo, da je bila dotična oseba formalno pozvana, da vidi in sliši pravno opravilo. Germanski izraz »Zeuge« je izveden iz »ziehen«., vleči, event. za uho, testis tractus. Kjer pa ni bilo ne svedokov ne prič, niti ni slo reševanje spora z zakletvijo strank in prisežnih pomagačev, je nastala potreba po drugačnem postopku, da se dožene resnica in pravica. Že za poganske dobe se je pojavilo sklicevanje obeh strank na božanstvo, ki naj odloči o sporu. Sodni dvoboj je bil prvi dvostranski način odločbe po božanstvu, prva oblika bo- žje sodbe (ordala). Še dandanes se kaže v kletvicah kakor »Bes te plentaj«, »Strela božja te ubij« spomin na nekdajšnje božje sodbe. (Sodni dvoboj je poznal še Dušanov zakonik [XIV. stol.] za vojni čas, drugače ne več.) V poganskih časih pa so imeli Slovenci še sužnike, ki niso imeli pravice, boriti se v dvoboju, niti pravice, zakleti se radi rešitve spora v pravdi. Nekateri mislijo, tako zlasti K. K a d 1 e c, da je bila »prisega« le najmilejša oblika božje sodbe. Krščanstvo se je na vso moč upiralo razvadi sodnega dvoboja. Zato se je poleg sodnega dvoboja razvila božja sodba po »železu« ali po »vodi«. Pri prvem načinu mora tista oseba, ki hoče izkazati svojo nedolžnost, prijeti vroče železo in ga prenesti iz kraja v kraj; če se ne opeče, se je dokaz posrečil. V drugem primeru vržejo osebo v vodo; če se v njej potopi, je dokaz posrečen, ker voda ne sprejme vase nič nečistega, nepravičnega. Ta dva načina dokazovanja nekrivde spadata med »ordalije« (iudicium Dei). Izraz ordalije je anglosaškega izvora in pomenja »llrteil«. Vpraša se, ali so bili ordalije tudi pri Slovencih v rabi. Direktnih dokazov ni. Smemo pa domnevati, da se je vršil tudi pri njih ves razvoj reševanja sporov tako, kakor smo ga orisali. Zopet se moremo sklicevati na dejstvo, da so podonavski, od Madžarov podjarmljeni Slovenci imeli svoj izraz »boj«, ki so ga Madžari sprejeli v obliki »baj«. Zopet se moramo pozivati na slovenske narodne pesmi, ki se spominjajo dvobojev za rešitev pravde. Še jasneje pa kaže še danes reče-nica: »Ali se je opekel« na nekdajšnji ordal po železu. Podobno rečenico imajo Čehi (Dobreho nepali) in Poljaki (»Ten sie opalil«). V slovenskem pregovoru »Daj mi srečo, a vrzi me v vrečo«, ki ima vzporednico v srbskem pregovoru »Daj mi sreču, pak me stavi u vreču« (po V. K ara dž icu), tiči brez dvoma spomin na ordal s potapljanjem v vodi. Kdor sam prosi za to, da se izvrši na njem takšen ordal, je srečen ob zavesti, da je nedolžen in da pride kot plavač srečno iz vode. (Napak misli Čajkanovičv predgovoru k knjigi Kocbek - Šašel j, Slovenski pregovori, da gre tu za rimskopravno sakralno kazen.) Stara slovenska narodna pesem govori o Tvrdoglavu, da je šel v deveto deželo, kjer »za eno dušo pravda gre«. Tu skoraj nc more biti drugače, nego da gre za borbo ob ordalijali. Glede reda, po katerem so se vršila izvajanja strank pri reševanju sporov, se moramo ozreti po primerih pri sosedih. Da se je zahtevalo, da govori prvi tisti, ki toži, je jasno. Govor je bil započet z »žalobni-mi besedami«; v vseh slovanskih jezikih se prvi govor označuje kot »žaloba, žalba«, ali »skarga«, »tužba«, »tožba« (v nemščini enako »Klage«). Še danes pravi narodna rečenica »Kdor je dolžen, je tožen (tužen)«. Nasprotna stranka je odgovarjala prvotno sama, pozneje na poziv starešine. Če so si stale trditve nasproti trditvam, pa ni prišlo do priznanja, treba je bilo iskati rešitve spora, kakor je bilo že omenjeno, v dokaznem postopku. Zaključek vsake pravde mora biti sodba, le-la se pa mora izvršiti, sicer pravdanje ne bi imelo pametnega smisla. Kako so se sodbe v najstarejši dobi pri Slovencih izvrševale, ni izpričano. Smemo pa domnevati, da je bila avtoriteta sodišča, podprta z obredi sakralnega značaja, tako močna, da zoper sodbe ni bilo upora. — 10- Ob sklepu naj z ozirom na dejstvo pokristjanjenja in pa močnega vplivanja germanskega prava na Slovence v najstarejši dobi še ugotovimo, da je prej ko slej ostalo pri starih slovenskih običajih, dasi so se v izvestni meri prilagodili frankovskim pravnim institucijam, to pa v glavnem le za preprosto ljudstvo. Lubor Niederle je konstatiral v »Slovanskih starožitnostih« sledeče: »Smatram karolinško dobo za najvažnejše razdobje kulturnih stikov med Germani in Slovani. Takrat so Slovani, preslepljeni obsequium — vazal pa je bil deležen podpore in zaščite od strani fevdnega gospoda tudi še potem, ko mu ni bilo več treba ostajati na samem dvoru svojega gospoda. Omenjena podpora je obstojala v tem, da je dal vladar od svojega lastnega ozemlja kot beneficium izvesten del na liasnovanje (dominium utile). Od Karla Martela dalje, ki je premagal Arabce med Tours in Poitiers (1. 732.), so Karolingovci posegali tudi po cerkveni posesti, da so mogli utešiti zahteve svojih pomočnikov v vojni po ozemlju. Že za časa Karolingov se je pripetilo, da je dal vladar za nagrado dohodke izvestnega urada ali službe v fevd. To pa se je kmalu izpremenilo v tem smislu, da se je urad ali služba kot takšna smatrala za predmet podelitve v fevd. Službene dolžnosti so se zamenjavale s fevdskimi dolžnostmi; prve so polagoma prišle v pozabnost. Tudi grofovska služba je postala predmet podelitve v fevd, navsezadnje fevd. Po tej poti je prišlo do splošne fevdalizacije države in to še z značilnim momentom, da postane fevd tudi podedljiv. V dobi, o kateri nam je tu govoriti, je bil ta proces že zavržen. Pa ne samo službe, tudi regali so postali predmet fevda. Še nadaljnji razvoj omenjene dobe pa je že dovoljeval, da so tudi fevdniki sami določali in podeljevali svojim pristašem iz svojih sredstev fevde, ki so postali takisto podedljivi. Tako je bilo pravno stanje vprav v naši dobi: vedna borba med raznimi »gospodi«, ki so imeli posestva na slovenskem ozemlju, ali ta borba je sla mnogokrat v tej smeri, ali naj spadajo posredno preko drugega fevdnika višje vrste ali pa neposredno pod državo. Druga institucija, ki je zasegla slovensko ozemlje, so bile imunitete; ona ni bila po svoji starosti in zgodovini nič manj važna od fevdstva. Kakor beseda sama pove, pomeni imuniteta nekaj, kar je prosto od bremen (kakršnekoli vrste). Da je bila kraljevska posest zemlje od vsega početka prosta vsakih bremen, leži na dlani. Podobno prostost pa je podeljeval vladar, kralj karolinški, s posebnimi privilegiji najprej cerkvenim velikašem, pozneje tudi posvetnim. K privilegiju je spadalo na eni strani:^) za-brana, da bi prihajali kraljevi uradniki na imunitetno ozemlje (introitus); 4j) zabrana, da bi se zahtevale kakršnekoli dajatve od prebivalcev na imunitetnem ozemlju od strani vladarja (ezactiones) ;(lQ prepoved uporabe državnih prisilnih sredstev napram omenjenim prebivalcem (districtionos). Na drugi strani dobi imunitetni gospod dovoljenje, da izvršuje v svojem ozemlju sam sodno oblast, pa jo praktično daje izvrševati po svojem uradniku-odvetniku (advocatus, »Vogt*, pri Poljakih »vujt«). Tudi na slovenskem ozemlju srečamo, seveda, imunitete. V listinah, ki so nam ostale baš iz dobe, o kateri razpravljamo, in so zaznamovane v delu F r. K o s, Gradivo, III., IV., je še največ takih, pri katerih gre za daritve, fevdske podelitve in zlasti za imunitetna razmerja. Za slovensko ozemlje moramo poudariti, kar smo *e v prejšnjem paragrafu navedli, namreč, da je na koroškokranjskem ozemlju obstojala vojvodina Karantanija, a poleg nje še Karantanska krajišna (ali mejna) grofija. Karantanska vojvodina je bila sama razdeljena na več grofij (Breško, Lurnsko itd.). V prvih časih X. in XI. stoletja so bili krajišni grofi nekoliko zavisni od vojvode. (Naslova kneza fFiirstl, ki se je v osrednji nemški državi že pojavljal, v našem ozemlju za našo dobo še ni bilo.) Pozneje pa v državnopravnem pogledu vojvode niso imeli — razen bolj sijajnega naslova — nobenih prednosti pred kra-jišnimi grofi. Pa tudi krajišni grofje (marchio) sprva, t. j. v X. in XI. stoletju, niso bili nič drugega, nego grofje (comes), samo da so imeli na meji države svoje ozemlje. Pač pa je po XI. stoletju naziv krajišnega grofa pomenil v primeri z grofom grofa višje vrste. Imel je tudi vobče grofovsko oblast nad obširnejšo zemljo in se je po njej san^ostojneje gibal. Najodličnejše pravice grofov so bile izvrševanje sodstva; nadziranje raznih državi koristnih naprav (mostov, cest, denarstva, mer, tehtnic, lova, gozdov itd.); nalaganje davkov, initnine; upravljanje kraljevih posestev v mejah svoje grofije, od katerih jim je pripadal izvesten del dohodkov. V poznejšem razvoju, od XI. stoletja dalje, so imeli tudi še pravico, da so sumi dalje podeljevali fevde. Dolžnosti grofov pa »o bile: poveljevanje čet, ki so bile namenjene za pomoč vladarju, obramba meje krajišnih grofij in pa skrb za varnost njih podložnikov. Poleg teh vrst plemenitašev nemškega porekla (vojvod, grofov, krajišnih grofov) je ostalo sicer malo, pa vendar le še nekoliko svobodnega plemstva slovenskega izvora. Štajerska je štela okoli leta 1200. še tri starosvobodne plemiške rodbine. Drugod pa tudi ni bilo bistveno drugače. Razen slovenskih plemičev pa je še vedno eksistiral stan kosezov (gl. § 5., št. 6.). Vsi ti so se v novih razmerah stapljali z novim nemškim stanom vitezov, o katerih bo takoj govora. Tu naj samo še omenimo, da so tudi Slovenci v svojem jeziku razlikovali med plemstvom po rodu in plemstvom po službi; poslednje vrste plemičev so bili »blagi«. Izraz »blagastvo« v pomenu »Reich« je prešel še v prvi prevod nemškega izvirnika Gorskih bukev (1. 1543.) na slovenski jezik (1. 1583.). S.J^Hezj^ so se deloma sami priselili iz nemške države, deloma so bili od tam na slovensko ozemlje poklicani. Viteški poklic je bil v srednjem veku, ko je celokupna vojskina organizacija slonela na osebni moči in hrabrosti, ne samo odličen, ampak tudi dobičkonosen, zato posebno zaželjen. Potreben je bil pa ta stan zlasti tam, kjer je šlo za obrambo. Nastala so branišča, ki so se osredotočila na utrjenih gradovih. Slovenci sami vitezov še niso poznali. Izraz »vitez« ni slovanskega izvora, ampak germanskega. Prešel pa je v vse slovanske jezike, in to v češkega in poljskega celo v pomenu »zmagovalec«. Tudi slovenskim plemičem in kosezom se je hotelo po višjem stanu vitezov. Gerpianskopr a v n o na žira-nj e, d a s e v o b č e n e vpraša po s v o bo d ne m a 1 ^ ° dnem r o jTt v u, ampak po n a - č. i n užj v TTe~n j a s p r a v ico n o s‘i o r o_žJ e i n s s p o s ul) n o s I j o po stati I' e v d n i k, to j e d ji j_a Lq v t e j dobi p r a v e_c z a _p o j m o v a n j e _p l e nue-u Lt e g a stanu. Doseči je mogel in hotel tudi slovenski plemič ali koseg tak stan na ta način, da je stopil v službo kot upravnik, nadzornik, skratka izvrševatelj izvestnega dela uradne oblasti, ali pa kot stalno pripravljen bojevnik plemenitaša. V takšnem položaju si je mogel pridobiti z zvestobo in pridnostjo ugleda, njegov nasvet je bil dobrodošel, postal je svojemu gospodu nepogrešljiv. Vzporedno temu razvoju je šel še drugi. Pri nemških gospodih višjega stanu, ki so sprejemali in dajali službe (ordo equestris maior), niti ni bil zadržek, da je bila taka oseba, ki se je nahajala stalno v bližini gospoda in v njegovi službi, nesvobodnega stanu. Te nesvobodne osebe so se imenovale m^ij^Ltrteria 1 i (Dienstmannen). Institucija ministerialov se jev dobi od XI. do XIII. stoletja posplošila. Njihov stan je dobil naravnost siguren in prav odličen položaj. Zahteval je in tudi dobil svoje zapisane pravice. Ti zapisi se ujemajo med seboj zlasti v pogledu ministerialov, ki niso bili svobodnega stanu. Ti sprva niso imeli prostosti niti glede stalne naselitve, niti glede izbere poklica. Oni niso mogli prihajati na javne sodne zbore; pač pa so dobili pravico, da so se njihove sodne zadeve obravnavale na posebnih sodiščih. (Omeniti hočemo, da so imeli v tem pogledu enak položaj proniariji v državi čara Dušana.) Če je šlo za spor med njimi in svobodnimi ljudmi, jih je zastopal na javnem sodnem zboru njihov gospod. Iz slovenskega ozemlja so znani primeri, da so gospodje minsterialov še v XIII. stoletju deco svojih ministerialov med seboj razdelili ali pa dodelili kakšnemu tretjemu plemiču, čigar zakon je ostal brez otrok, da jih je imel za svoje (prim. M. Kos, Gradivo, V., št. 130., 257., 432.). Freisinški škof in koroški vojvoda sta si 1. 1232. razdelila otroke ministeriala iz Doke vsak na polovico (M. Kos, ibid. št. 523.). Zakon svobodne žene z ministerialom je bil dopusten, toda bil je mesalliance; otroci iz takšnega zakona niso mogli dedovati zemljišč svobodne matere. Vse to pa se je do srede XIII. stoletja obrnilo v korist ministe-rialov. Pojavljati so se začeli kot udeleženci na sodnih zborih. Dobili so svobodo preseljevanja; obogateli so in tudi že sami zaposlevali svoje ministeriale. Šteli st) se že sami med plemiče, ki so zavzemali mesto nad prvotnimi vitezi. (Postanejo ordo ecjuestris minor.) Oznaka za ministerialsko plemstvo v zadnji etapi je bila ■»liber baro« h a r on s t. v o. Na slovenskem ozemlju so imeli ministeriali svoj poseben položaj v sledečem pogledu: Štajerska je bila dežela, ki je mejila na madžarsko državo. Vzdolž vzhodne meje si je morala ustanoviti in vzdrževati obrambene točke. Tu so nastali najprej s t ^ g f s k i d v ffjr e j, male utrjene zgradbe kot branisč.a, v njih pa so se nastanili oboroženi ljudje. FranKovačič (Zgodovina štajerske dežele) našteva po zaporednih etapah troje pasov takšnih branišč zoper Madžare. Prvi je bil okoli Braslovč, drugi na dravskem pol ju, tretji v Slovenskih goricah. Na teli braniščili nastanjeni oboroženi ljudje, poklicni vojaki, so dobivali po nekoliko kmetij v zajem, bili so oproščeni davkov in robote. Spričo posebnega pomena njihove službe so prišli do višje stopnje na socialni lestvici, čeprav so bili nesvobodnega rodu. Gospodje iz Ptuja n. pr. so bili v prvi polovici XII. stoletja še nesvobodni »kastc-lani« salzburškega škofa, obenem pa stražniki deželne meje proti Madžarom. Dobili pa so kot nagrado za zvesto službovanje fevde, zlasti na ozemlju, ki so ga oteli za svojega gospodarja iz rok Madžarov; obogateli so, zavzemali visoke deželne službe in se končno z ženitbami popolnoma izenačili s starim svobodnim plemstvom. Na Kranjskem so bili n. pr. gospodarji gradu Turjak (Auersperg) člani starega slovenskega plemstva Turjačanov. Ko pa je sredi XIII. stoletja njihov rod izumrl, zasede njihovo posest in prevzame ime Turjačanov — rod njihovih nekdajšnjih nesvobodnih ministerialov. Gospodje iz rodu Wallsee, imenovani v Kastavskem statutu Favaliči, so se priselili spočetka habsburške dobe iz Švabskega na Štajersko, U4 pa so kot ministeriali dosegli v kratkem času eno prvih mest plemstva na Slovenskem. Ni da bi še dalje naštevali ministerialne rodbine, ki so doživele svoje povišanje v svobodno plemstvo, enako pa tudi ne bi bilo upravičeno misliti, da so vsi ljudje iz strelskih dvorcev itd. prišli do položaja vitezov ali ministerialov. Ugotoviti pa moramo, da se je od početka XIII. stoletja vse svobodno višje plemstvo, cerkveno in posvetno, v vseh deželah rado in pogosto posluževalo ministerialov. Vobče so šteli deželnoknežji ministeriali za taksne z višjo veljavo kot cerkveni. Seveda se niso povzpeli vsi do višje in odličnejše stopnje svobodnih plemičev. Za to je bilo treba posebnega, slovesnega čina »izpustitve iz mini-sterialitete«. Takisto je bil predpisan poseben čin prepustitve ministeriala iz oblasti enega gospoda v oblast drugemu, ki se je sprva izvršila tudi brez pristanka prizadetega ministeriala, dočim se to pri svobodnih vazalih nikoli ni smelo tako izvesti. Razlika med vazali in ministeriali je tičala baš v tem, da so bili vazali P« pogodbi, ministeriali pa po rojstvu obvezani na-pram svojemu gospodu. Velja opozoriti, da govori slovenska narodna pesem o »hlapčičih«, ki so spremljali svoje gospode na vojnih pohodih. Leži na dlani, da so tu mišljeni ministeriali, čeprav vitezi nižje vrste, ki pa so bili nesvobodnega rodu, iz vrste bivših hlapcev. Kakor že omenjeno, so se ministeriali tudi sami obdajali z vitezi nižje vrste. Jemali so jih naravnost v svojo okolico ali pa jih naseljevali po svojih zemljiščih, vedno pa so jih oboroževali. Imenovali so se nemški »einschildiger Ritter«, »Knappe«, slovenski oproda (pa tudi knapi, hlapčiči). (Izraz »oproda« je prišel po Pleteršniku iz madžarščine; verjetnejša pa se nam zdi razlaga Mažuraniča, da je praslovenska beseda.) Za povzdignjenje v ta stan je zadostovalo, da je dotlejšnji služabnik dobil in spre- jel orL*n), y kate™ je bila vključena tudi ..p.r a. v. ica izvrš evanja nižjega p r a -vjo so d s t v a, je postala pravno mestna orga-D i z ae i j a ~ž 'mest nTtirrl'TTrlT v rčliirTiT Vobče se je nahajalo največ današnjih mest v X. do XII. stoletju še v stadiju trgov (Markt), n. pr. Kamnik do 1228. 1., Kostanjevica do 1252. 1., Maribor do 1254. 1., Kočevje do 1377. 1. Kranj pa je bil že 1. 1256. mesto, Škofja Loka 1. 1274., a kot važno trgovsko križišče ob Ljubljanici se imenuje že leta 1144. Stadt Laibach, dve leti pozneje pa Lubigana. Beljak je dobil 1. 1016. tržne pravice, vendar že s pravico sodstva, kovanja novcev in pobiranja colnine. Od XIV. stoletja dalje dobivajo naselbine, ki so štele že za trge, pravice in značaj mest. Loka kot predmestje freisin-ških posestev 1. 1317., Brežice 1. 1353., Gorica 1. 1398., Novo mesto 1. 1365., Celje, ki je dobilo 1. 1323. tržne pravice, 1. 1451., Lož 1. 1477., Krško istega leta, Višnja gora 1. 1478. itd. Da bi pri nas dobile večje naselbine brez prejšnjega tržnega značaja mestne pravice (t. zv. nemškopravna institucija -»Griindung von ivilder Wur-zel«), se glede naših krajev ne more trditi. Sovzroki, da so nastajala od XIV. stoletja iz tržnih naselbin mesta, so bili v prvi vrsti vojaškoobrambnega značaja (Turki). Vsekakor pa so mesta, ko so dobila vse to, kar je bilo za značaj mesta potrebno, svoje pravice vestno ruvala, dala jih zapisati in po vsakem novem deželnem knezu posebej potrditi. Prebivalstvo v krajih, kjer je bil sedež deželnega kneza, je obstojalo tudi iz njegovih uradnikov in služabnikov, a tem pa je bilo treba trgovcev in obrtnikov. Če ni bilo dovolj domačih, so jih deželni knezi klicali iz nemških krajev. Mesta so jemala mitnino. Kjer so bili semnji ali tržni dnevi zelo obiskovani, so si samostani kot tedaj-®nji veletrgovci z deželnimi produkti (n. pr. Jurklo-šter, Stična) napravili posebne lastne dvorce kot shrambe svojih pridelkov. Za meščane so se šteli vsi tisti prebivalci, ki so položili meščansko prisego in bili podrejeni oblasti mestnega sodnika. Praviloma so bili meščani svobodni. Če so imeli svoje zemljišče, sploh ni moglo biti govora o odvisnosti od mestnega gospoda. Če pa so si pridobili v mestu ali njegovi okolici zemljiško posest od mestnega gospoda, s tem še niso stopili v osebno odvisnost od njega, ker je za to pridobitev veljalo posebno pravo zakupa po graj-skem pravu (Burgrecht, ius civile), ki se ni tikalo osebne svobode, ampak le gospodarske. K sloju meščanov niso spadali duhovniki in plemenitašu Tisti prebivalci, ki so že bili osebni podložniki duhovnih ab plemiških gospodov, niso mogli postati meščani, takisto ne kliemti-varovanci, ki so se prostovoljno podajali v mestno zavezništvo (patronat). K temu je treba pripomniti, da so bili plemenitaši veliki nasprotniki prebegavanja podložnikov v mesta. Zahtevali in dobili so pomoči od vladarjev. V štajerskem deželnem ročinn iz 1. 1237., ki ga je potrdil habsburški vojvoda Friderik, je bila izrečena ostra prepoved preselitve podložnikov v mesta (ad civitates vel villas forenses). Rudolf I. pa je 1. 1267. odredil tudi posebno prepoved sprejemanja podložnikov, a 1. 1277. je zaukazal, da se morajo prebegleci brez vsakega ugovora z vsem, kar imajo, poslati nazaj tistemu gospodu, čegar so. Pravica sprejemati pobegle ljudi iz dežele je nastala šele pozneje; Ljubljana jo je dobila šele 1. 1478. »Stadtluft macht frei« je bila samo podlaga pravice, da dobi prebeglec osebno prostost, pogoj za sprejem med svobodne meščane pa je bil, da je oseba bivala izvestno dobo v mestnem zraku. V naših mestih (pa tudi trgih) so obstojale re-traktne pravice za vse hišne posestnike med seboj, tako da se je dala vsaka odsvojitev hiše, mlina, mesarije, vinogradov, travnikov in njiv v obgradju preprečiti, če je drug meščan v roku enega leta ponudil kupno ceno in vstopil v pogodbo (»oblatio realis i. e. ad mamim debet liabere pecuniam«). Uprava mest je bila avtonomna, a vršila se je po zapisanih mestnih pravicah. Poznamo zapise mestnih prav za Kostanjevico, Gorico, Ptuj, Brežice, Slovenj-gradec. Od dolenjskih mest so imela isto pravo s Kostanjevico skupno Novo mesto, Metlika, Črnomelj, Kočevje in Lož. Reka (Flumen apud set. Vitum) je imela svoj statut v latinskem jeziku. (Opozarjamo na obširno studijo z naslovom »Starejša kranjska mesta in meščanstvo«, ki jo je napisal 1. 1929. F r a n Z w i t-t e r). Načelnik mestne uprave je bil sprva povsod nie-stni sodnik, ob strani pa mu je stalo, dvanajst mož, ki so tvorili »notri*")' »ve** Temu se je pridružil v poznejši dobi tupatam še zunanji svet z 12 ali 24 sve- tovalci, ki so bili večinoma zastopniki obrtnega stanu. Mestnega sodnika so si meščani vjjkn leto sproti volili. Mestni sodnik, notranji svet z zapriseženim mestnim pisarjem so se imenovali »jjyjgjgJrat«. Da le-ta ne bi kršil meščanskih pravic, postavljen je bil vsako leto kolegij »die Vierer der Gemain«. z veto ■ pravico (na primer v Brežicah). Šele od leta 1504. dalje stoji na čelu Ljubljane namestu sodnika ~ župan Nekatera mesta so dobila tudi pravico držati kovnico, nekatera pravico krvnega sodstva (iudicium sanguinis). Še druga posebna pravica, ki je pritikala mestu, je obstojala v tem, da so morali okoličani dovažati gradiva za vzdrževanje mestnega obzidja. Tržišča v mestih obvladajo domačo trgovino docela in vzdržujejo stike z inozemstvom, ljubljanski trgovci so dobili 1. 1376. pravico trgovati z vsem bla-gomTazen s ptujskim vinom. Ptuj si je pač znal obvarovati svoje trgovske pravice, ki so mu zaščitile pridelek domačih vinogradov pred tujimi tekmeci. Kmet, plemič, duhovnik, Žid ne sme trgovati s tistim blagom, ki je pridržano mestnim trgovcem. Denarno kupčijo izvršujejo pred vsemi Židje. V našili mestih so morali bivati v posebnih ulicah ali oddelkih mesta. Ker so bili dobri davkoplačevalci in so mnogokrat, radi ali neradi, pa vendar, priskočili deželnim knezom na pomoč s posojili, so dobili privilegij, da je sodil v sporih med samimi Židi poseben židovski sodnik, v sporih med Židi in kristjani pa poseben sodnik za Žide, ki pa ni bil židovske vere. Bogate židovske naselbine so bile koncem srednjega veka v Celju, Mariboru, Slovenjgradcu, Ptuju in Radgoni. Razen Židov so posredovali denarno kupčijo tudi še toskanski bankirji z zastavnimi bankami v Slovenjgradcu, Ljubljani in Kamniku. Prišli so tja za časa goriako-tirolskega grofa Majnharda koncem XIII. stoletja. Razvoj obrti v slovenskih krajih je stal pod velikim vplivom germanskih vzgledov. Od konca XIV. stoletja dalje so nastajali cehi (Ziinfte, Gildcn, In-nungen) s prisilno izvajano dolžnostjo, da pripadajo k cehu vsi obrtniki iste vrste kot elani. V prejšnjih stoletjih so obstojale kot predhodnice le cerkvene bratovščine istovrstnih obrtnikov. Ker so klicali nemški plemiči v mesta obrtnike iz nemških krajev, kar smo že prej spredaj poudarili, je povsem verjetno, da je bila obrt v XIII. in XIV. stoletju pretežno nemška. Za priznanje varstva, ki je dajalo mesto trgovini in obrtft, so morali trgovci in obrtniki plačevati »letino« kot davek za poslujoče sodišče. Od obrtnikov, ki so bili v mestih naseljeni, moramo razločevati prebivalce na deželi, ki so izvrševali neko obrt s posebnim dovoljenjem zemljiškega gospoda. Izdelovali so leseno robo, sode, vrvi, bili so pa tudi mlinarji in krčmarji. Nekateri so plačevali davek od obrti v naturalijah, drugi, predvsem krčmarji pa v denarju. — Na kraju izvajanj o meščanstvu naj dodamo naslednjo bilanco: Ustanova »mestnega gospoda« je bila sprva v rokah: alj. deželnih knezov in. pr Habsburžanov v Novem mestu, Mariboru, Radgoni, Slovenski Bistrici),idixeslii'e (n. Pr- v Škofji Loki, Ptuju, Brežicah), t1* ulitih, volilnih plemičev (Spann-beimovcev v Ljubljani in Kostanjevici, Andechsov v Kamniku in Slovenjgradcu); toda sčasoma je prišla v roke samo deželnega kneza kot taksnega. Borba za politično moč, ki se je vršila med deželnim knezom in plemstvom, je našla v meščanih povsod in vedno podpornike deželnega kneza. Naša mesta so uživala zbog tega pri deželnem knezu pomoč zoper plemstvo; odtod zaščita pred tekmovanjem plemičev, duhovnikov, tujcev pri trgovskih poslih s posebnimi zapisanimi privilegiji. V začetku XV. stoletja pridobe mesta celo izvesten vpliv pri sodelovanju stanovskih poslov v deželnih zadevah. Pa to je bil zametek postanka stanu, ki se je šele v dobi XVI. stoletja krepko nadalje razvijal, o čemur bo še pozneje govora. Meščani in obrtniki so s plemstvom tekmovali v pospeševanju germanizacije slovenskega ozemlja. Kar je ostalo na slovenskem ozemlju še pristno slovenskega življa, to j^Jjil le le. slovenski kmet. 5. Že za dobo pred madžarskimi navali smo dognali, da je ostalo največ slovenskega ljudstva v stanu svobodnjakov. To so bili svobodni kmetovalci,ki so imeli samostojna, pa manjša posestva kot plemiči. Od X. stol. dalje je dokazano, da se je vršila obdelava zemlje racionalno, namreč na način triletnega izmenjavanja kulture (kolobarjenje ali ometanje, gl. § 6., št. 5.); le o izmerjenju kmetij v tem času še ni sledov. V časih madžarskih navalov vse dotlej, da so bili potisnjeni v Podonavje, se bistveno ni ničesar izpremenilo na posestnem stanju slovenskega kmetovalca. Med svobodnjaki se odlikujejo še vedno kosezi. Naselbine,v katerih so strnjeno prebivali, se naravnost imenujejo kasezi, koseze itd. in imajo izvestne predpravice. Vendar so se vobče njihove vrste krčile. Omenili smo že koroške koseze; v Teharju pri Celju se navajajo kosezi v listinah prvič 1. 1362., pa so gotovo že prej eksistirali. Prvotno pismo o njihovih predpravicah je zgorelo; na novo so bile potrjene 25. maja 1537. 1. Živeli so v posebni občini na okroglo 100 posestvih. Volili so si svobodno svojega »žepa« (Schiiffe) ali sodnika, župana, ki je s 4 starejsmami upravljal vso naselbino. Posebna dolžnost, ki so jo imeli, pa je bila, da so morali v vojnih časih braniti celjski grad. Tudi Zagorje ob Savi je združevalo v visokem srednjem veku več kosezov, 175 po številu. Pa še drugod so se kosezi vzdržali, kar sledi že iz poudarjenih imen naselbin. Zgodovinar Josip Gruden ime- nuje (Slov. župani) vobče slobodnjake tudi plemi-čarje, očividno pod vplivom nemškega termina »E d -1 i n g e«, kar pa po našem mnenju ne ustreza pravemu položaju teh ljudi. — Samo tam bi ustrezala njegova razlaga, kjer so graščine dajale svoja zemljišča podložnikom v najem kot viteške kmetije (Hube). To je dokazano po listini iz 1. 1498. za graščino Vreme na Notranjskem, ki je imela na svojem posestvu tudi koseze (Kelemina, Staroslovenske pravde). (Posebne vrste svobodnjakov so bili langobardski svobodni vojniki »liarimani«; imenujejo se 1. 1280. »arimani seu edelingi«; vendar ni najti nobene opore za to, da bi se bilo kosestvo razvilo iz langobardskih harimanov. L. 1232. [gl. M. Kos, Gradivo, st. 557.] pa se imenujejo harimani poleg plemenitašev, ki so živeli v Istriji.) Skupni znaki kose-zov so bili osebna pravica nositi orožia. prosto razpolagati « posestvom in pa izvrševati nižje pravosorl-stvo nad prebivalci koseske naselbine. — Potem, ko so bili madžarski navali odbiti, je pričela intenzivna notranja kolonizacija slovenskega ozemlja z naseljevanjem tujcev. Le-ta pa je prinesla največji in najznamenitejši plasti Slovencev, poljedelcem močan preobrat. Nemci so uveli že omenjeno novost obdelovanja zemlje s kolobarjenjem. V XI. in XII. stoletju je bilo še zemlje dovolj na razpolago. Vladarji so jo darovali kot alod ali podeljevali v fevd svojim ljudem, cerkvenim ali posvetnim velikašem, v izmeri »kraljevske kmetije (Hube)«., ki je znašala okroglo 50 hektarjev. V isti dobi, ko je pritisnil nemški kolonizatorični naval, se je pojavila posebna izmera, približno četrti del kraljevske kmetije, torej nekoliko preko 12 hektarov kot nova »slovenska kmetija«, ki so jo dobivali radi obdelovanja slovenski nesvobodni podložniki bavarskih plemenitnikov. Ta izmera ni bila slovenskega porekla, ampak samovoljno določena po nemških go- spodarjih. Stare slovenske kmetije ostankov slovenskih plemičev in svobodnjakov se niso držale teh mer, novo ustanovljene podložniške kmetije so tu namenoma manjše določene. Stare bavarske plemiške kmetije so obsegale nekoliko nad 24, bavarske neple-miške kmetije pa nekoliko nad 15 hektarjev. Kmetije, ki so se podeljevale kmetom (bilo svobodnim, bilo nesvobodnim), niso bile podeljene po fevdakem 'pravu, torej tudi ne fevd, ampak kmetiški zajem*) (Bauer nlehen). Novote v pogledu načina obdelovanja in obsega obdelavane površine so vodile do izvestnih izpre-tnemb v stanu poljedelcev. Plemenitniki so si ustvarjali — vsaj od XII. stoletja dalje — gospodarska središča za svoja posestva, primerne dvore. Prvi se že omenja »Duleniduor« v slovenskem jeziku v neki latinski listini cesarja Otona od 7. marca 970. 1. s pri-dodanim nemškim prevodom Niedernhof (Fr. Kos, Gradivo, II., št. 436.). Iz dvorov so nastale v nemirnih časih naslednjih stoletij utrdbe, gradovi (castel-lum, castrum). Neposredno pod dvor ali grad spada kulturni svet (vrtovi, zemljišča, njive, pašniki, ho-®te), ki ga obdeluje zemljiški gospod v lastnem obratu s svojimi pridvornimi hlapci. Ostalo svojo zemljo prepušča v obdelavo podložnikom, ki nimajo polne svobode, pač pa bavarsko ali slovensko kmetijo v zajmu, za kar plačujejo davščine in opravljajo tlako. Tu smo prišli torej že do dvojne vrste socialnega značaja slovenskega kmetovalca, lYflhodrlii!llt'i k' 8e pa v gospodarskem oziru, kjer ne prebivajo skupaj v večjih naselkih, le slabo drže, iu-.pa j)esynhmlnjaki. * Pripomnimo, da si je gornjegrajski graščak, škof Tomaž Hren (Crijnn, 1598.—1630. 1.), napravljal zapiske o izrazih, ki j'h je slišal od kmetov pri sklepanju pogodb. Iz njegove zbirke je prevzet izraz »zajem«, pa tudi še mnogi drugi, ki jih bomo uporabljali pozneje v prepričanju, da niso nastali v času omenjenega zapisa, ampak mnogo let prej. Saj niti prvi niti drugi nimajo večjih kompleksov, ampak le slovensko, kvečjemu bavarsko kmetijo (glej zgoraj). Število svobodnjakov pa se stalno krči. Gospodarski namreč niso mogli tekmovati z bogatejšimi nemškimi zemljiškimi gospodi. Nemška vladavina jim je tudi nalagala huda bremena: vojno službo, davke in sodne pristojbine. Da se rešijo teh bremen, so se, če le mogoče, podajali pod zavetništvo ali varstvo bližnjega samostana, cerkvenega ali posvetnega gospoda — graščaka. Poklonili so mu v ta namen vse svoje zemljiško imetje v dar proti temu, da ga dobe zopet od njega nazaj v zajem, za kar so plačevali dogovorjeno letno vsoto v denarju. Glavno jim je bilo, da so postali deležni močne zaščite gospoda, ki so mu postali podložniki, obenem pa prosti bremen, ki so jih tlačila kot svobodnjake. Župan Stinko iz ptujske okolice, torej gotovo ugleden mož, se je podal leta 1272. z vsem svojim imetjem v varstvo nemške viteške komende pri Veliki Nedelji, kar kaže jasno, da takšna izprememba stanu ni veljala za sramoto ali ponižanje. Posebno treba poudarjati vseobčo prikazen med Slovenci, da se prebivalci strnjenih selišč ali vasi niso podajali hkratu pod eno in isto zemljiško gosposko, ampak različni pod različne, kakor so pač prilike nanesle. To je početek znamenitega pojava, da je spadala navsezadnje v novem veku v eni vasi skoraj vsaka hiša pod drugega patrimonialnega gospoda, ki je bil včasih po več ur oddaljen od svojega podložnika. — Od nesvobodnih ljudi slovenskega ljudstva, o katerih je bilo govora zgoraj pod št. 5, §a 5., so pač preostali potomci, a težko, da bi prišlo se v dobi XI. ali XII. ali še poznejšega stoletja do ostvarjanja novih suženjskih rodbin, zlasti ne, ker je krščanska vera to odločno zabranjevala. Vzporedno tem pojavom si moramo misliti, da se je tudi pravni položaj sužnikov znatno omilil. Vsekakor o pravici vitae ac necis ni moglo biti več govora. Nadaljnji razvoj sloja nesvobodnih ljudi pa ni bil enoten. V najslabšem pravnem_in socialnem po- ložam se je nahajala_pridvorna služinčad (dekle, hlapci; Knechte, Schalken; homines proprii, servi), ki jih je zemljiški gospod potreboval za domača opravila na dvoru ali med obgradjem. Bavarski zemljiški gospodje so jim gospodarili nalik nad stvarjo, jih smeli prodajati, odstranjevati, bremena zvišati in pod. Takemu nesvobodnjaku ni bilo dovoljeno skleniti zakon, če ni gospodar tega odobril. Če sta se poročila hlapec in dekla različnih gospodarjev, je ostal vsak soprog naprej last prejšnjega gospodarja, otroke iz tega zakona pa si delita oba gospodarja med seboj. Da je bil pravni položaj teh nesvobodnjakov še precej podoben strogemu suženjstvu, se ne da prerekati. Ipak ne smemo več za praktično življenje misliti na tako poljubno razpolaganje, kakor je to veljalo še za časa oberskib vojnih pohodov. Tak nesvoboden človek je imel glede svoje poslovne sposobnosti pač nekako pravni položaj dece. Zlasti je to veljalo za tiste nesvobodne kmetovalce, ki so služili cerkvam ali samostanom. Dobra opora za mnenje, da so imeli nesvobodni kmetovalci pravni položaj dece, se nam vidi v tem, da se nazivljajo še v sredini XIV. stoletja pri Srbih nesvobodni kmetovalci naravnost »otroci« (gl. Dušanov zakonik čl. 46., 67., 103. itd.). Izraz »seber« — »rusticus socius«, ki je bil znan pri Srbih •n Hrvatih, od poslednjih tudi pri Kajkavcih, pa je pomenjal Slovencem vlastelinskega podložnika, ki ni bil »otrok«, še manj pa »rob«. Prišlo pa je veliko osvobojevanje robov v XIII. stoletju. Kmetovalci ne ostanejo osebno nesvobodni, oni se povzdignejo do sloja gori omenjenih nesvobodnih podložnikov, ki (imajo zemljo v 2ajmu. T. zv. robstvo se je vzdržalo le še ponekod glede hišnih poslov, pa še tu je ginevalo. Istrska mejna grofica Zofija je podelila v hlagor svoje duše 1. 1207. svoji dekli svobodo (M. Kos, Gradivo, V., št. 126.). Nekateri nesvobodni hlapci, ki niso bili pridvor-niiki, so obdelovali gospodarjevo zemljo na svojo pest, a so morali oddajati gospodarju izvesten del pridelkov. Ti so dobili pravni položaj našeljeniikov, »majer-jev«, »kolonov«. Nahajali so se zlasti na slovenskem ozemlju ob morju. . Obdelovalci zemlje zemljiškega gospoda, ki so imeli v smislu germanskega prava pravni položaj »1 i -t o v« (Barschalken), t. j. ljudi, ki so uživali osebno svobodo, pa so bili vendar na zemljo priklenjeni (glebae adscripli), so tupatam gotovo tudi na slovenskem ozemlju eksistirali. V loškem urbarju, torej v območju čisto germanskopravno orientiranih frei-sinškib škofov, se nahaja še leta 1291. slovenski izraz »ji r a jp.n i k« (praocznick; po L u d. Hauptmannu), v rodbinskih priimkih pa živi to ime še dandanes. Nemški izraz za »praznika« je bil »Bar-schalk«: Prvi del besede »Bar« je germanskega porekla in pomeni »donos, najemščina«; isti koren se nahaja tudi v znani besedi »ur-bar«. Drugi del »Schalk« pomeni v nemščini hlapca. Barschalk je bil torej hlapec, ki je plačeval zemljiške dajatve ali davščine, a je bil prost tlake. Po slovensko so se zvali Barschalki »prazniki«; saj so bili hlapci, ki so pa bili hlapčevskega in tlačanskega dela »prazni«, kakor se imenuje dan, na kateri se ne opravljajo hlapčevska dela »praznik«. Domnevamo, da so ti prazniki, ki so obdelovali svoja zemljišča brez dolžnosti tlake, v poznejši dobi postali, nalik posestnikom: Frohnhofe v Nemčiji, slovenski »majerji«, a njihov dom se je zval marof (Mu-ierhof), pristno slovensko »pristava«. Grad in pristava sta morala biti gospodarski nerazdružni insti- tuciji. Še v najnovejšem času se reče »to je grad in pristava« v pomenu »to je vse« (Pleteršnik). Na kraju izvajanj o sloju slovenskih kmetovalcev naj vpletemo še nekoliko terminoloških opomb. V slovenski književnosti se uporabljajo izrazi »podložniki« poleg »tlačanov«, »nevoljniki« poleg »roje-njakov«. Te izraze je treba opredeliti tako-le: 0 podložnikih se da govoriti pri tistih osebno ne polno svobodnih ljudeh, ki so bili stvarno v gospodarski odvisnosti od zemljiškega zemljišča.^Tlačan je splošni izraz za vsakega hasnovalca zemljišča, ki mora iti na_ tlako; vendar je ta izraz tvorba novejšega časa in samopo8ebi razumljivo uporaben le glede podložnikov. Nevoljnik je izraz, ki ga slovensko ljudstvo ni poznalo; Pleteršnikov Slovar ga še ne navaja. V našo književnost se je vrinil šele iz maloruščine in označuje to, kar pojmuje Nemec pod pojmom »der Leibeigene«. Je torej sinonimni izraz za podložnike •n tlačane, vsled svoje točnosti pa zelo priporočljiv zlasti za srednjeveške podložnike dotlej, ko se njihov pravni položaj ni mnogo razlikoval od suženjstva.*) Roje n jak je izraz, ki znači nemškega ■»Erbliold«-a, a ga je uporabljala uradna slovenščina še v drugi polovici XVIII. stoletja in pomeni podložnika, ki je imel posestvo v kmetiškem zajmu, a je bil glede pra-vosodstva, ženitnih in selitvenih zadev odvisen od zemljiškega gospoda. Adekvaten pojem za hasnoval-ce vinogorskih zemljišč s položajem rojenjakov so Rili so gorniki (Berghold). Za kolone in majerje pa pristnega izraza v slovenščini ni bilo. 6. Vsa doslejšuja izvajanja o izpremembah položaja-slovenskega kmetovalca so veljala za prvi dve in deloma še tretje stoletje po zavrnitvi Madžarov v Po- * Dragotin Lončar se poslužuje za »Leibcigen-»chaft« v najnovejšem času izraza »nesvojnost«, ki ga moramo odklanjati. Ni naroden, ampak skovanka, ki bi se vrh tega pri deei ali preklicanih osebah sploh ne smel uporabljati. donavje; točneje se doba ne da označiti, ker se pojavi prelivajo dr n p v drugega le polagoma in nerazločno. Videli smo, da SO svobodnjakiI Jtpatnjnli odvisni od višje gospode, nesvobodni liudje pa so izgubili značaj suženjstva, oni si položaj izboljšujejo. Ta splošna poteza pa dobiva se veliko bolj izrazito lice v dobi od nekako zadnje tretjine XIII. stoletja, ko se je pričela širiti t. zv. notranja kolonizacija med samim slovenskim prebivalstvom. Plodovite zemlje v ravnini je že bilo malo. Deloma so se Slovenci pomnoževali naravnim potom, deloma je nemška kolonizacija zasedla tako zemljo. Dotlej samo začasno obljudene kmetije na hribih in planinskem svetu postajajo že zaselki, stalne naselbine. V listinah in urbarjih XIII. in XIV. stoletja se že pojavljajo imena naselkov z označbo »Novine«, »Novaki«, »Rovte« in pod. Poleg Spodnje ali Dolenje vasi nastane Zgornja, Gorenja vas. Kraji se cepijo v »stare« in »nove«. Za gospodarske razmere XI. in XII. stoletja tako važni dvori, iz katerih so pridvorni hlapci obdelovali gospodovo posest, izginjajo. Zemljiški gospod hoče imeti večje koristi od svoje posesti, ta pa se mu obeta ob manjšem trudu, ako oddaja svojo plodno zemljo v manjših edinicah v z a k u p. Tudi kmet sam je pri zakupniškem sistentu prisiljen zemljo intenzivneje izkoriščevati. Kp (pridvornega gospodarstva ni več ali pa je zelo omejeno, se opušča osebna tlaka, plačuje se le neka dajatev v denarju ali v naravi kot nadomestilo tlake, to je bila j-aj^gJjnina, »relutum fiir Frohndienste«.. Zakupni pogoji postajajo v gospodarskem pogledu za prejšnjo služinčad, sedajšnje zakupnike udobnejši, pa tudi njihov socialni položaj se dviga. Če je bil zakupnik osebno še nesvoboden ali samo polsvoboden — postane skoraj enak tistemu tipu, ki je nastal za svobodne kmetovalce, ki so se s svojimi družinskimi člani vred prostovoljno podvrgli zemljiškim velikašem. Kmetije, ki gredo v zakup, se že ne razločujejo več v slovenske in bavarske kmetije. Kmetije so bile po izmeri majhne, razmerje med zemljiškimi gospodi in zakupniki je obligatornopravne narave. Zemljiški gospod je imel spočetka pravico zakupnika vsak čas odpraviti od kmetije fabstiften), pa le-to podeliti tretji osebi v zakup. Taka kmetija se je imenovala Freistift. Seveda pa tega ni storil brez tehtnega vzroka, saj je dobival od zakupljene zemlje izpogojene dajatve in davščine. Sčasoma in zvečinoma dobivajo kmetovalci kmetije v zakup za vse svoje življenje; šele po smrti zakupnika naj pripade zemlja zemljiškemu gospodu nazaj. Se v daljnjem razvoju je prišlo naravnost do poded-Ijivosti v zakup podeljene kmetije, ponajveč po zahtevi tistih tujih naseljencev, ki bi se sicer ne bili hoteli naseliti stalno v novem kraju. Njihovemu vzgledu so sledili seveda tudi domači zakupniki. Od konca XIII. stoletja postane decjni zakup pravi-h>, p m stozakunna z e m 1 j i šJLa (Mietgrund, Freistift) so le izjeme. Po bavarskem pravu (Schwe-fin) sta se razvila dva tipa dednega zakupa: zakup U-P-g rajskem p r a y n in pa zakup 6 p r a vici) Poljubu« proda j_e- V prvem primeru je smel zakupnik kmetijo izročiti drugemu, toda če je bilo gospodarstvo slabo, je mogel zemljiški gospod pod izvestnimi pogoji odstraniti novega zakupnika. (Prvič je omenjena podelitev »nach Burgrecht« v Kranjskem deželnem ročinu iz 1. 1398.) V drugem primeru je smel dedni zakupnik proti plačilu vnaprej določene pristojbine poljubno drugemu prodati. Daši je imelo bavarsko pravo velikega vpliva na naše zemljiške razmere, vendar na slovenskem ozemlju (razen mor-*la v hribovitih krajih Koroške in Štajerske) do tako svobodnega pokreta zakupnih zemljišč ni prišlo. V poznem srednjem veku velja gospodarski sistem obdelovanja v kmetiškem zajmu za pravilo. Zemljiški gospod si prisvaja vedno dominium directum, a has- novalec kmetiškega zajma ima dominium utile. To je bil zametek patrimonialne oblasti zemljiškega gospoda nad podložnikom, ki mu služi stvarno, pa mu je tudi osebno že podvržen glede izvestnih pravnih poslov.* Stiki med zemljiško gospodo, ki se je v tej dobi že mnogokrat dala zastopati po svojih uradnikih, in podložniki — hasnovalci zemlje so se vzdrževali na ta način, da so skupno meje graščinske zemlje vsako leto na posebno določen dan obhodili ali objahali (»pojezda«). Pri tej priliki so plačevali kmetovalci tudi svoje davke in polagali poklone, ki so bili sprva prostovoljni prispevki za kuhinjo gospoda, pa 60 sčasoma postali redna davščina. Orisani generalni tip podložništva slovenskega kmeta v poznem srednjem veku ni bil še nikjer zakonito urejen, niti ni postal enotno-liomogena pravna institucija. Vse se je ravnalo po krajevnih tradicijah. O stalnosti izmere kmetije ni več govora. Kmetija (Hube, mansus, predium) je v tej dobi že lahko cela, polovična ali še manjša. Hasnovalci v zajmu se nahajajočih zemljišč plačujejo z ozirom na velikost kmetije primeren zemljiški davek, razen tega pa še posebne davščine. Cerkvena zemljišča dajejo »odvetščino«. Za uporabo paše svinj v hrastovih gozdih se daje poseben davek: »žiro vin a« (glandiati-cum). Za opremo planšarice se izvrši »poklon« (2 govedi ali ovci; Urbar freisinške škofije, 1Ž91.—1318.). Kdor dobi lovsko pravico, plača »Jovščino«. Obdelovalci vinogradov morajo odrajtovati »gpr^jno«. pa imajo še druge dolžnosti. Pri menjavi hasnovanega zemljišča med živimi se plača »primščina« (laude-mium), če pa gre za nasledovanje dediča, »mrtva* * Izraza »hasnovalec« se poslužujemo namenoma, dasi je beseda madžarskega izvora, ker potrebujemo in rabimo izriz »uživalec« za usu/ructuur = Nutzniesser, preživitkar pa nam je »Ausgedingler«. Izraz »koristnik« pojmovno ne bi ustrezal. ščina« (tudi »umrlina«, »mortuarium«). Cerkvi gre, četudi ni zemljiški gospod, »desetina« (decimae). Vendar je mogel tudi posvetni zemljiški gospod dobiti pravico pobirati desetino od cerkve v fevd, pa jo je potem on jemal. Mnogokrat je sla desetina v posebne desetinske dvorce (žito, vino, sir, med, lan, perutnina, kože, živi prešiči, ovce in pod.) O s aJb n a 11 a k a (tukacekoč suženjska.) je bila 1 -fffH- stolej^jjuvečouuna že_jQilpravljena. Podložnik je pošiljal namestnika ali namestnike, ki so opravljali izvestne dni izvestna dela, ali pa si je izgovoril, da plača namestu tega rabotnino. Da se je tudi med Slovenci opraščalo od tlake vobče, dokazuje kajkav-ski izraz »zjjjgjjgnje«, kar pomeni oevobojenje kmeta od. vsake tlake. Poleg'vseh davkov in dajatev, ki jih je podložnik plačeval zemljiškemu gospodu, je morala vsaka cela kmetija od 1. 1230. dalje plačevati državni blagajni po 60 denarjev davka za državne potrebe, zlasti za vojsko. Pregled o vseli davkih in davščinah je postal nujno potreben. Zapisi o njih so se imenovali urbarji. Prve početke urbarjev na Slovenskem so zasledili že v XII. stoletju, sistematično urejeni urbarji pa so znani šele od XIII. stoletja dalje. To so bile velike knjige ali folijanti, v katerih so bili zapisani po vrsti vsi zemljiški hasnovalci iz vsakega sela enega gospoda z navedbo velikosti in naziva zemljišča in pa višine dolžnih dajatev. Mnogokrat so v urbarju sproti zaznamovali tudi opravljena plačila. Pasi »o hili hnanpv.-ilri gospo&kinib zemljišč vobče Podložniki, vendar niso bili vsi podi QŽ_nXk i Pravno enaki. Ugotovili smo že, da se je podložni-štvo razvijalo po krajevnih tradicijah. Neke pojave iz tega poglavja pa moramo še posebej razložiti. a) Čisto posebno stališče zavzemajo prav gotovo v dobi XIII. in XIV. stoletja pokrajine z vin- s ki mi goricami. Tu gre za zemljišča, od katerih se pridobiva vino in sadje, ki se drugod ne more pridelati, ker ni za to naravnih pogojev. Želja po plemenitem vinogradskem pridelku se je vzbujala tudi pri taksnih, čeprav imovitih ljudeh, ki niso imeli vinogradov. Tej želji se je dalo ustreči, čim je zemljiški lastnik, gospod vinogorskega zemljišča, izročil interesentu vinograd z delom Koste. kjer se pridobiva nasteTJ~za gnoj( kolje za trte iiiTiod.. v hasnovanje, 'fu se je paTizcimilo trdno pravilo, da se glede osebne svobode takšnega »extraneus«.-a, ki je bil lahko duhovnik, plemič, meščan, svobodnjak, nič ne izjjremeni. Ee-ta postane samo glede* vinograilsltega zemljišča neke vrste podložnik, namreč tako, da mora izpolnjevati dolžnosti, ki zadevajo tudi ostale a priori osebno odvisne vinogradnike, drugega pa nič. Ti vinogradniki so pripadniki svojega stanu, osebno čisto neodvisni, le stvarno podložni svojemu gorskemu gospodu. Praviloma niti niso bivali stalno na vinski gorici. V nemškem jeziku so se zvali »Kerggenossen*, slovenski »m e j a š i«. O dokazih za eksistenco takšnega posebnega tipa svobodnih vinogradnikov bo še pozneje govora. Morali pa smo mejaše omeniti, kakor smo zgoraj že navedli sogornike, ker so oboji eksistirali nedvomno že dolgo dobo pred nemško reformacijo (1517. L). b) Samovoljno izpreminjevanje stanovskega položaja pri najnižjih ljudskih slojih ni bilo v korist zemljiškim gospodom, zlasti ne tistim, ki niso mogli pobeglih podložnikov nadomestiti z drugimi. Bremena pa so bila od XIII. stoletja dalje tako velika, da je bilo prebegavanje podložnikov od zemlje vse-občno in da se je zatorej občutilo kot velika nevarnost za zemljiško gospodo, zlasti za najimovitejše in ve-ljavnejše plemenitnike. Ti so zahtevali od vladarja, da zajezi z vladarskimi naredbami odtok podložnikov (v prvi vrsti rojenjakov) v mesta in trge (gl. § 8., št. 4.). Dejanske prilike pa so se čim dalje tim huje poslabševale. Dotok v mesta in trge se je zbog omenjenih vladnih ukrepov sicer zmanjšal, ali želja prizadetih podložnikov po izpremembi svojega pretežkega socialnega položaja v znosnejši položaj najostrejši ukrepi niso mogli utešiti: Odtok se je od mest in trgov usmeril v drugo vrsto novega življenjskega načina. Podložniki so se zatekali v vinogorske hr^ime ali zidanice,' It jer so s svojo' rodbino vred dobili zatočišče, ki jim ni nalagalo splošnih bremen, pač pa pomagalo, da so kot delavci vinogradniških imetnikov, bilo mejašev, bilo sogornikov, preživljali sebe in svojce. Da je bil dotok te vrste splošen pojav, spričuje jasno ro-čin, ki ga je izdal Friderik III. 1. 1445. V njem najprej določa, da sme vsak gospod svojega podložnika, ki je Pobegnil v mesto ali trg, zahtevati od sodnika v mestu ali trgu še dve leti po pobegu nazaj. Dalje pa še odreja pod naslovom: »Das die pauern ir zimmer in Perkrechten abthun«, da naj vsi kmetje, ki bivajo v sobah v hramu ali v prostoru za presanje, le-te za-puste in se vrnejo v svoja sela ali na grajska zemljišča in da naj tam ostanejo. Če ne bi ubogali, zadene jih Prisilna odprava na staro bivališče, denarna kazen ali eelo izguba vse zemlje. Kako se je usoda teh prebežnikov, ki so se zvali s o b e n j k i«, pozneje razvijala, o tem bo pobližje govora v § 16., št. 3., c); ta vprašanja spadajo v dobo P« nemški reformaciji. Tu smo hoteli prikazati le raz-v°jno črto kmetiškega, čisto slovenskega prebivalstva, ki je še koncem XV. stoletja vodila izpod pravilne socialne in gospodarske uravnovešenosti navzdol do agrarnega proletarijata (vsobenjkov), gospodarskih nemaničev, ki so po svojem življenju pomenjali zvečine nekakšno nevarnost za ljudsko moralo. c) Ni pa bilo vedno lahko pobegniti v mesto ali trg ali na vinsko gorico. Prebivalstvo se je množilo; stare kmetije so se delile. Obubožanje zastran turških napadov, velikih elementarnih nezgod, zlasti pa tudi zbog davčnih bremen je raslo. Namesto gospodarjev na kmetiji, ki je mogla rediti celo rodbine, nastajajo ko se je preseljevanje v vinograde samo po sebi nehalo, kočarji (kajžarji), ki imajo le malo kočo z vrtom ali njivico, pa se preživljajo s tem, da hodijo na dnino- ali pa se ukvarjajo s kakšno domačo obrtjo, odnosno da so zaposleni pri obrtnikih. Vzporedno pojavu kočarjev, ki si grade kočo zvečine na tujem svetu (cerkvenem, zasebnem, vaškem), se opaža v XV. stoletju že proletarski sloj delavcev pri rudarskih podjetjih, fužinah ali pa drvarjev pri večji izrabi gozdov. J, Na kraju tega poglavja naj sledi bilanca o razvoju slojev podložnih kmetovalcev v dobi od madžarskih navalov (od 894. 1. dalje) do začetka reformacije (1. 1517.). Njihov položaj se je znatno poboljšal, ko so se sami podvrgli zemljiškim gospodom, vendar ni ostal na pridobljeni višini. V dobi velikih kriz sredi XV. stoletja, ki so jih povzročile vojne med Habsburžani in Celjskimi grofi, turški navali, priseljevanje ljudi, ki so pobegnili pred Turki, slabo duhovništvo, nesocialno plemstvo, silna devalvacija denarja (na eno petnajstimko prvotne nabavne moči), težki izredni davki, ki jih je nalagala država stanovom, a so jih ti prevaljevali na kmetovalce — vse to je potisnilo kmetovalca že posebi do silno težkega socialnega in gospodarskega stanja. Ko pa je omenjeno razvrednotenje denarja dajalo pobude zemljiškim gospodom, da so zahtevali več kot je bilo zapisano v »urbarju«, dalje da so strogo pazili na izvrševanje nadomestne tlake in oddajanje davščin v naravi na najtežji način (na primer pri mrtvaščini je moral iti »najboljši rep« iz pokojnikovega hleva zemljiškemu gospodu); — tedaj se je polastil kmetiškega prebivalstva obup, iz katerega zveni že grozeči klic po »stari p r a v d i«, t. j. po zahtevi, da se izvršujejo pravice zemljiških gospodov samo po zapisih v urbarjih, a vsako prekoračenje naj se nabrani, če ni drugače mogoče, z obo roženo silo. Že koncem XV. stoletja so se pojavljali iz teh obupov upori, ki so pa bili še lokalnega značaja in kmalu strti. Prvi večji kmetiški upor na Slovenskem *e je sprožil 1. 1478. v Ziljski dolini na Koroškem. Nastale so zveze ali »punti«, na katerih so se kmetovalci pripravljali na borbo z zemljiško gospodo. Ali že prvi upor je nehal za kmetovalce nesrečno. Turki, ki 80 bas prihrumeli na Koroško, so ga zajeli, ostanek puntarjev je bil od gospode kaznovan. L. 1490. je bil upor v okolici Škofje Loke, 1. 1495. na gornjegrajski graščini. Vsekakor je nasilno potlačenje lokalnih kmetičih uporov dražilo k še hujšemu nezadovoljstvu. Tako 8e je pripravljalo dejansko stanje, čigar posledice so hili veliki, vsesplošni upori ob pričetku nemške reformacije. Prvi veliki upor pade še v 1. 1515., dve leti Pred omenjeno reformacijo, drugi, še večji, so mu Pozneje sledili. O njih bo govora nižje spodaj. Edina svetla točka v vsej bilanci razvoja kmeti-škega prebivalstva na slovenskem ozemlju je :_g s 1 a -J-iLJ o dj> cela slovensko, ne po naciona-' izjn.ul"p a č_p a ~p o svojem j e z j k u, s o c ia 1 -n ejttL- ž i v 1 j e n j n in- kakor bomo še videli, p o 8 v.oj em pravne m preprič a n j u in le-temu naprezajočih pravpili ustanovah^ § 9. ZAKONODAJA IN OSTALI PRAVNI VIRI 1. Pod pojmom zakonodaje tukaj ne moremo razumevati samo na določen način sklenjeno in izjavljeno emanacijo državne reprezentance glede norm, ki n*j bodo obvezne za vse ali za izvesten del prebivalcev državnega ozemlja. To zakonodavstvo bi pome- tli njalo zakonodajo v ožjem smislu, a mi 6e moramo ozirati na zakonodavstvo v širšem smislu, t. j, na postanek za vse prebivalce v državi ali deželi obveznih norm, pa naj se pojavijo na kakršenkoli način. V tem pogledu smo za najstarejšo dobo ugotovili, da slovensko ljudstvo ni živelo po zakonih, ampak po svojih pravnih običajih. Dejstvo, da so si Slovenci ohranili prosto volitev knezov tudi še po zavladanju Bavarcev, ne kaže, da bi bili le-ti uveljavljali katerekoli določbe, zapisane v leges Baivario-rum ali Capitulorum ad legem Bavuariorum. Prve so nastale kot pactum med kraljem in ljudstvom v času med 1. 739. do 752., druge so bili dodatek k prvim iz 1. 813. Nemogoče je zamisliti, da bi priznali tisti Slovenci, ki so si volili sami kneza v narodnem zboru, kakšen zakon, sprejet po tujem narodu, za svojega. Tudi Capitularia mundana et ecclesiastica karolin-gov, ki pri izdaji le-teh niso več vprašali po pristanku naroda, ampak le po pristanku svojih velika-šev na dvoru, niso mogla prodreti med prebivalce slovenskega ozemlja. Saj ostane še odprto vprašanje, ali so se bavarski knezi sami držali takšnih odredb, če niso bile naravnost na nje naslovljene. Lep primer za to lahko navedemo glede kapitularjev Karla Velikega iz 1. 809. in 813., ki so zabranjevali oderuško nakupovanje »letine na zeleni veji«, saj o teh predpisih na slovenskem ozemlju prav gotovo nikjer ni bilo spomina! Zakonodaja nemške države je šla svojo pot, zakonodaja za slovensko ozemlje pa svojo. 2. Po germanskem pravu je bil k r a 1 j pri svojih vladarskih činih vezan na z a k o n e. Tu so bili mišljeni tisti zakoni, ki so jih sklepali kralj in velikaši, ko so se zbirali že v frankovski dobi o priliki sestankov narodne vojske. Za pregled vojske je bil tak sestanek odrejen vsako leto spomladi (campus Martius, Ma-dius), k njemu so prihajali vsi velikaši in visoki uradniki. Poleg teh spomladanskih sestankov pa so se isti velikaši in uradniki zbirali tudi v jeseni pri kralju radi posvetovanja. Ti sestanki so bili zametek državnega zbora (Reichstag). Ohranili so se namreč tudi še poslej, ko ni bilo niti potrebe več, da se sestaja in pregleduje vsa vojska, niti ni bilo več takšne možnosti, ker je država postala preobširna. Na te prvotno jesenske posvete so klicali za primer potrebe poleg državnih velikašev, cerkvenih in posvetnih knezov, tudi še grofe in plemenitnike nižjega reda. Zastopniki državnih in škofijskih mest so prihajali na te sestanke šele koncem XIII. stoletja. Predmet posvetovanja so bila vedno vprašanja o državnih davkih, vojni, razdelitvi države v kneževine; prišla so pa razen teh na red tudi vprašanja o dogovorih s papežem, podelitvi fevdov, posebnih privilegijev in pod. V takšnih zadevah se je dala prilika državnim velikašem, ki niso Prisostvovali pri sestanku državnega zbora, da so izrazili svoje mnenje pismeno. Poslalo se jim je pismo * vprašanjem o privolitvi (lVillebrief). Krajem XIII. stoletja pa pride do okrajšanja postopanja, tako da so se samo še « &>i morali vprašati *a pristanek, čim neka zadeva ni prišla pred državni zbor velikašev. — Najvažnejša naloga državne zakonodaje v Nemški državi v dobi po madžarskih navalih je bila skrb za deželni mju, (Landfrieden). Osredotočena je bila v norm "zoper pravico sam o v oljnega bo j n e g a napadanja (Fehderecht). V prvi vrsti se moramo zbog tega pojava pomuditi pri zakonodaji Nemške države. Na ta način bomo lahko ugotovili v tem pogledu razmerje med njo in pokrajinami, ki so bile obljudene e Slovenci. Prvi državni zbor, ki je razglasil splošni deželni ®if* je bil izdan 1. 1103. od Henrika IV. Sledili so mu še zelo obširni zakoni enakega značaja. Friderik II. je razglasil 1. 1235. mogunški zakon o deželnem miru, ki je znamenit v tem pogledu, da se poslužuje prvič tudi nemščine. (Srbi 80 imeli že 16 let prej »krmčijo« napisano v narodnem jeziku.) Mogunški zakon pa je vseboval še druge splošne predpise neglede na deželni mir in je prišel sčasoma do velikanskega ugleda. Okrog 1. 1400. ga je glosiral Nikolaj Wurm. Prišel je naposled zakon o »večnem miru« (1495. L). Nastane vprašanje: Ali je prišlo na ozemlju s slovenskim prebivalstvom do izraza in upoštevanja tisto pravo, ki je bilo ustanovljeno v navedenih državnih zakonih? Pri reševanju tega vprašanja se moramo ozirati na dejstvo, da so tudi samostojne deželne oblasti imele svoje sestanke velifcašev in se morale tudi one brigati za mir v deželi. Za kranjsko krajišno grofijo se poroča, da so odredili sestanke svojih velikašev v Ljubljani in v Kranju krajišnik Poppo (947. 1.), Udalrik (1062. I.), Bertold (1173. 1.). Na Štajerskem so bili enaki sestanki^ lcakor se čita v ohranjenih listinah, 1. 1173., 1174. V Savinjski dolini je vodil te zbore deželni gospod.Kornški, drugod de-želski sodnik; vršili so se pa večkrat v Mariboru. Leta 1196. (8. marca) je bil sklican »dvomi zbor« v Gradcu; navzoč je bil med drugimi plemeniti gospod iz Konjic (Gumvitz). Leta 1281. je zbral Otokar v Mariboru štajerske velikaše; med njimi je bil »gospod Mogoj iz Hostnika (Gosting) pri Gradcu, dalje Negoj iz Jeznice, pa se drugi s čisto slovenskimi imeni. — Ti podatki seveda sami zase se ne zadostujejo, da bi smeli na njihovi podlagi napravljati splošne zaključke o stalnih in obveznih sestankih. Toda v zvezi z dejstvom, da je šlo za kopijo državnega zbora in da se je brez dvojbe javljala potreba j>o stikih med deželnim knezom in njegovimi velikaši na obeh straneh, moramo smatrati za pravilno, da so se vzporedno državnemu zboru izcimile tudi stalne oblike takšnih sestankov, ki so rodili deželne zakone. (Prim. izvajanja pod § 8., št. 3., o podvigu plemenitnikov.) Da so na takšnih sestankih upoštevali tudi državno zakono- dajo, ni treba še poudarjati. Na drugi strani pa ni dvoma, da je bilo potrebno tudi za slovenske pokrajine, da se zajezi in zatre romarsko viteštvo. Razvaline gradov, skritih v soteskah ali stisnjenih pod strmo skalo ob rekah, pričajo jasno, kje je bilo roparsko vi-teštvo posebno razvito. Zakonodaja v posameznih pokrajinah glede vzdrževanja reda in mira v deželi, pa tudi glede drugih zadev je bila vobče celo živahnejša kot državna. Deželni mirovni zakoni so se sklepali le za izvestno dobo let; prizadeti so morali priseči, da jih hočejo izpolnjevati. Na kraju teh izvajanj naj se omenimo važen državni zakon, ki je izšel še v dobi, o kateri razpravljamo, namreč državni notarski red Maksimiljana I. z dne 8. oktobra 1 .iJJhUvedel ie institut notariiata. Po njem so imeli notarji veliko ■večji'delokrog, kakor po poznejši zakonodaji Jožefa II. (O pomenu notarskega reda za razvoj zasebnega prava med Slovenci bo še govora v § 22., st. 1.) Slednjič treba še navesti kot deželni zakon iz naše dobe ljubljansko »Malefizord-nung« Maksimiljana I., izdano 20. avgusta 1514. O njej bomo razpravljali v drugi zvezi. Drugi vir pravic 60 bili privileg i j_i, ki so jih dajali kralji svojim velikasem. Tudi privilegiji so se podeljevali v obliki zakona, torej od kralja s pristankom velikašev. Kako se je na podlagi teh privilegijev, pričenši od podeljevanj imunitetnih pravic država na zelo samostojne deželne oblasti, takorekoč »državice v državi«, 0 tem »mo že razpravljali zgoraj (§ 8., št. 2.). Med najvažnejše uzakonitve privilegijskega značaja je treba šteti Confocderatio cum priči pibus ec-clesiasticis iz 1220. 1. in Constitutio in favorem princi-pum iz 1232. L, ki sta obe posegali tudi v razvoj javnega prava v slovenskih deželah, dočim bula« (bulla aurea) Karla IV. iz 1356. 1. za naše kraje ni Pa do izdaje »rnij jnty/ so morala eksistirati na slovenskem štajerskem ozemlju od XIII. stoletja dalje. Ni za to dobo dokazov, da so se tista pravna napotila ob pričetku vinogorskega zbora prebirala. Verjetno pa je to, ker 6e je to pozneje v novem veku tako vršilo in ker se je pri Nemcih izvajala ista pravna institucija na isti način. § 10. IZVRŠEVANJE UPRAVNE IN SODNE OBLASTI 1. Za prvo polovico srednjega veka niti nismo posebej razpravljali o tem, kar pomenja v modernem pravu upravna in sodna oblast. Kar bi se dalo v pogledu upravne, oblasti navesti, se je odražalo samo po sebi iz poglavja o zunanjem orisu slovenskega ozemlja in oblasti. Kar smo mogli ugotoviti za sodstvo, smo storili v poglavju o sledovih pravosodja. Ločitev upravne od sodne oblasti, obeh pa od zakonodajne, je plod dobe francoskih prosvitljencev koncem XVIII. stoletja. Poprej^ sta se stapljali upravna in sodna oblast v eno samo: ta je upravljala, lahko pa tun razvila se je institucija, ki brez krvne vezi oživo-tvori sorodstvene odnose: S pogodbo med dvema osebama, ki se razlikujeta po starosti, kakor je to naravno med starši in otroki, nastane posinovljenje ali pohčeritev (adoptio, Wahlkindschaft). Za germanskopravno rodbinsko življenje poznega srednjega veka je odločilne važnosti, v kakšnih medsebojnih imovinskih razmerah sta živela zakonca. Upravljanje imetja obeh zakoncev je pristojalo vobče soprogu. Glede nadaljnje usode imovine zakoncev pa je veljalo več sistemov, ki so se uporabljali drug poleg drugega, zdaj tu zdaj tam, toda vedno na podlagi posebnega dogovora med zakonci. Tipi so bili: #) Upravna skupnost (Verivaltungsgemeinschaft). Ta je temeljila na osnovni zamisli, da ima soprog varuško oblast glede vsega, kar je prinesla soproga v zakon, po smrti svojega soproga pa dobi žena svoje premično blago (Gerade), jutmo (pretium virginitatis) in polovico preostalih živil nazaj; tudi sme še 30 dni po soprogovi smrti uživati zapuščinsko imovino. Če pa umre soproga pred možem, dobe njeni ženski potomci samo njeno obleko in perilo (Niftelgerade). Nepremičnine, ki jih je umrla žena prinesla v zakon, se razdele med njene dediče po stanju v času poroke, tl) Imovinsl^a skupnost (Giitergpmcinschafl): Ta je bila zlasti predmet obravnavanja v Švabskem zrcalu. Poznali so v srednjem veku »omejeno« in »splošno« imovinsko skupnost. Podvrste prvonavedene so bile a) »pridobi-valna imovinska skupnost« (Errungenschaftsgemein-schaft), pri kateri je postajalo skupna last zakoncev edino le to, kar sta premičnega ali nepremičnega blaga tekom zakonskega življenja pridobila, b) »premjč-ninska imovinska skupnost« (Fahrnisgemeinschaft), pri kateri je bila ali postala skupna last obeh zakoncev, kar sta v zakonu pridobila na premičnem blagu, in pa tudi vse nepremično blago obeli. Splošna imovinska skupnost — mlajšega datuma — se je razlikovala od omejene v tem, da je bilo vse, kar sta imela in pridobila zakonca, skupna last; posebna last se je smela samo s posebno pogodbo ustanoviti, c) Rimsko-pravni dotalni sistem: Ta je pridržal vsakemu za- koncu posebno last na njemu pripadajočem blagu, premičnin in nepremičnin; vendar izroči soproga svojo doto soprogu kot ločeno imovino, da ima na njej užitek ad one.ra matrimonii ferenda. Soproga si lahko izgovori z ženitno pogodbo pre-živitek po smrti soproga (vittum, vidualitium). V visokih plemiških krogih daje mož za to, kar mu je pri- nesla soproga v zakon, zaženilo (Wiederle.gung). Preskrba tistega, ki je prodal zemljišče za živa, se izvrši 8 pogodbo, po kateri si izgovori prodajalec zase delež, ki ga v starosti uživa (Altenteil). Kjer sta stopila v zakon vdovca ali kjer je bil vsaj en del vdovskega stanu, se moreta zakonca dogovoriti, da bodo otroci prejšnjega ali prejšnjih zakonov enakopravni otrokom iz novega skupnega zakona (unio prolium). Ta institucija je veljala v frankovskem pravnem območju °d XIII. stoletja dalje. — Ko pregledamo vsa ta, izmed važnih najvažnejša pravila po germanskem pravu živečih, t. zv. višjih slojev na slovenskem ozemlju, moramo ugotoviti, da niso imela mnogo vpliva na rodbinsko življenje slovenskega kmeta, dokler je živel, če ne v izrazitih zadrugah, pa vendar v rodbinah, ki so ohranile v nuiogočem poteze zadružnega življenja. Glede sklepanja zakonov (brakov) se v časih veljavnosti krščanskih načel ne more več govoriti o ot-niicah. Pač pa je bil navidezni kup nevest gotovo še stalni običaj, bržčas že v obliki današnje »šrange«. Institucija »zaroke pred poroko« sicer ni bila narod-na> a je morala nastati vsaj za tisti čas, v katerem naj se izvrše predpisani oklici. Izvenzakonska deca je prišla do upoštevanja šele potem, ko se je slovensko prebivalstvo pokristjanilo iu je zadružno življenje že pojemalo. Njen pravni položaj se je uredil po vzoru nemških priseljencev, saj so Slovenci prevzeli za nezakonsko deco srednjeveški nemški izraz »pan-$rt«. Po vsej priliki je veljalo za slovenske nezakon-ake otroke vobče germansko pravo. Da je bil v poznem srednjem veku odločilen pogoj za sprejem v članstvo zadruge neke neveste ali ženina iz tuje rodbine pristanek zadrugarjev ali vsaj njenega starešine, domnevamo po zgoraj navedenem primeru iz tolminske ga-staldije ob kraju XIII. stoletja (gl. št. 2.). Vsekakor takšna ureditev ustreza načelnim smernicam rodbin- skih zadrug. Tudi dejstvo, da se je ohranila navada, da tisti, ki se priženi iz tujega kraja na dom, plača prebivalcem istega sela ali vasi še enkrat tako visoko »prikupnino«, kot če prevzame sin dom po očetu, kaže na oteževanje pri sprejemu tujih ljudi v ožjo zvezo sosednje, sosečke (pozneje občine; Kelemina). Oblika sklepanja zakona je postala rimskokatoliška, t. j. obstojala je v venčanju v cerkvi. »Mož ni človek, dokler ga žena ne krsti«, pravi pregovor. O razmerju med zakoncima po sklenjenem zakonu nimamo nobenih neposrednih vesti. Dotlej, ko je zadružno gospodarstvo veljalo, itak niso imeli povoda za ustanavljanje posebnih pravil. Poslej pa se je isti razjedalni vpliv, ki je vedel do prenehanja zadružnega življenja v toku sto in se več let, uvajal german-skopravne tipe imovinske skupnosti med zakonci. Seveda se ni usmeril enotno. Da dotalni sistem, ki je prišel po rimskem pravu, v ljudski pravni zavesti ni posebno dobro odjeknil v pogledu na pravni položaj soproge, kažejo slovenski pregovori: »Dota gre svojo pot, a baba v kot«; »Dota je zmota, revščina ostane«; »Dota pojde po potu, a žena ostane v kotu«. Vsi kažejo, da žena, ki nima drugega nego doto, največkrat izgubi še to, a v gospodarskem pogledu ničesar ne pridobi. Prelivanje zadružnega v individualistično življenje, ki je vedlo do enorodbinskega sožitja sorodnikov, ki so le še sosedje, a ne več zadrugarji, je izbavilo tudi institucijo »kot a«. Njen postanek stavimo šele v zadnjo četrtino srednjega veka, ko se je germansko-pravno enorodbinsko gospodarstvo — po terminologiji hrvatskega in srbskega naroda »inokoština« --že do dobra posplošilo. Tu je prišlo večkrat tako, da je moral gospodar doma izročiti gospodarstvo mlajši moči, bodisi sinu, bodisi zetu, še za živa, ker je n. pr. sam obnemogel. Sin ali zet prevzame kot nov gospodar kmetijo starega gospodarja, toda ta si izgovori l/Hi »kot«, t. j. stanovanje, prehrano in še izvestne dajatve, na katere polaga važnost, to pa zase in za ženo, včasih *e za druge. (Danes se govori v takšnem primeru, da dobe preživitek.) Beseda in institucija »kot« sta germanskega porekla. Kott, kotten, Kottenhduse je po r i m m - u »N ebetuvohnung bei einem Bauernhaus«. Da nima prvotno pomena slovenskega »kota« (=Win-kel), moramo sklepati iz dejstva, da ostali južni Slovani niti nimajo te institucije, niti ne poznajo izraza kot v našem smislu. Da se je kot prvotno nahajal tudi pri Slovencih izven izročenega doma, sledi iz tega, ker se govori še danes (v okolici Litije, Kamnika), da *ivi preživitkar v »pustoti« (Pleteršnik, K e 1 e -Pustote šo"7rnenovali neobdelana zemljišča, ki še niso bila razdeljena med občinarje in so spadala Pod oblast deželnega kneza, če se je umaknil preužit-kar na pustoto, živi v kotu. Omenjamo nekoliko sorodnih pojmov. Na Belokranjskem se govori za Leih-gedingp preužitnina, Auszug pa je »odipetek«. Čisto nemškega izvora je »liberga«, t. j. izgovorjeni užitek, Preužitek (Lieferungrd). Koliko je kot, ki je bil pravi pogoj za odmetek, v zvezi z nadaljnjim pojavom »odpravnine« ali »odpravsčine« ostalih sorodnikov, zlasti bratov in sester prevzemnika, je vprašanje zase, ki v dobi, o kateri razpravljamo, še ni bilo rešeno. Bržčas so ostajali drugi sorodniki na kmetiji kot delavci, če se niso drugam priženili ali pomožili. Pripomnimo le še, da se imenuje »Erbteil* po slovenski »odvetek« in da je pač beseda »kot« po svojem slovenskem pomenu zabrisala prvotno germansko pravno potezo, da se kot ustanovi izven izročenega doma. Kot postane resnično tisti prostor na samem domu, ki si ga je stari gospodar pridržal. Posinovljenje je bilo tudi Slovencem znana prav-na institucija, ali prevzeta je bila iz germanskega Prava. Na to kažeta izraza skutnik, skutnica (Adop-tivsohn, -tocliter), kar prihaja iz germanskega ».»fcowf« = Schoss, Saum. Legitimiranje deteta 8e je namreč simbolično izvrševalo tako, da se je položilo pod krilo na kolena (»unter Schoss solzen«). Legitimiranje nezakonskih otrok po sklepu zakona med roditelji se je dovolilo pod vplivom cerkvenega prava, ali še rajši je nezakonski oče vzel nezakonskega otroka na dom v rejo. 4. Kakor smo navajali za osebno in rodbinsko pravo najprej razne najvažnejše germanske institucije, ki so prepletale življenje na slovenskem ozemlju bivajočih višjih slojev, tako moramo postopati tudi e,e,,e gfl V ra v a- Germansko pravo je do recepcije rimskega prava ostalo na stališču, da »napravi« umrli živečega »za dediča« (»der Tote. erbt den Lebendigen«). Prehod nastopi načeloma s trenutkom zapustnikove smrti. Dedič naj samo sprejme dediščino. Ni da bi o času zapustnikove smrti moral vedeti za smrt. Samo praktično, a ne pravno, je bilo to načelo prebito s tem, da je ostal soprog-vdovec ali soproga-vdova do kraja potrebnih spominskih obredov trideset dni na imenju. Sprejem imenja pa je moral dedič izvršiti na slovesen način. Zakonito dedno nasledstvo je bilo sprva zagotovljeno samo krvnim sorodnikom; šele doba po prvi polovici srednjega veka dopušča dedovanje zakonskih drugov. Določitev dediča pogodbenim potom je nasprotovala misli, da pritiče vse imenje rodbini kot takšni. V srednjem veku se je pred sklepom pogodbe o dedovanju zahteval pristanek drugih članov rodbine in pa izločitev izvestnega dela imenja, glede katerega obranijo drugi dediči čakalno pravico (Warterecht). Glede dednega nasledovanja so bili že v frankovski, še bolj pa v dobi po visokem srednjem veku poznati različni redi, ki se vobče naslanjajo na razlikovanje med ožjim in daljšim krogom sorodnikov. Ponekod je imelo prednost nasledstvo po paren- telali. I o je bila dosledna izvedba rep rezen taci jakega načela. V prvi vrsti stoje otroci, v drugi stariši, v tretji bratje in sestre. V p aren teli sami si enakopravni dediči dele dediščino med seboj po načelti: »starejši obrazuje deleže, mlajši pa si jih izbira« (■»Der Altere *oll teilen, der Jiingere kiesen«.). — Drugod je prednjačilo dedovanje po tem, da pridejo najprej na vrsto vsi potomci, potem vsi predniki, potem stranski sorodniki. Samo glede podedovanih očevin (Erbgiiter, Stammgiiter) je veljalo pravo zapalosti (Fallrecht, ius recadentiae). Po tem je bilo nasledstvo urejeno tako, da naj pade očevina tja, odkoder je prišla: »pa-terna paternis, materna maternis«. Za stranske dediče germansko pravo praviloma ni poznalo utesnjevanja sorodstvenih mej. Dedovanje je bilo dopustno in možno ustjae ad infinitum. Vendar so po nekaterih pravnih redili ustanovljene izjeme, n. pr. do 7. ali 9. stopnjo. Po mnogih pravnih redih je bilo dedovanje ženskih oseb izključeno. Med zakonskimi soprogi, kakor *e omenjeno, sprva ni bilo dedovanja, ali baš v tem Pogledu so se sklepale že vnaprej dedne pogodbe. Če ni opravičenega dediča, zapade dediščina deželnemu vladarju, pri zapuščinah podložnikov zemljiškemu gospodu. Glede fevdov so veljale po germanskem pravu še neke posebnosti. Dedovati so jih smeli samo descen-^enti, do XIII. stoletja verjetno samo sinovi. Ni pa b,la izključena podelitev fevda več osebam hkratu in °henem, kar je bilo praktično nadomestilo za dedno nasledovanje. Tudi glede žensk je veljalo prvotno izključno pravilo, da ne morejo fevda podedovati, ker ne juorejo izpolnjevati vazalskih, vojnih dolžnosti. Fevd je Od kot gospodarska enota nedeljiv. Germansko fevdno Pravo pa se je umaknilo langobardskemu. To je kli-calo za dediče najprej descendente, če pa teh ni bilo, stranske sorodnike. Ženske so bile izključene, delitev eyda na več dedičev pa je bila dopustna. Glede kmetiških imenj je veljalo poleg že navedenih (germanakop ravnih) občnih načel še posebej, da mora biti dedič *persona habilis«, t. j. sposobna za gospodarjenje. Če je bil dedič še maloleten, dobi zastopnika, ki gospodari in uživa imenje za sebe, a mora, ko postane dedič polnoleten, le-temu izročiti imenje v ueposlabšanem stanju. Zelo stara pravna institucija je bila, da naj deduje kmetijo en sam dedič, dasi je več enakoupravičenih zapustnikovih sorodnikov. Pregovor je veljal, da ima kmet samo enega sina (»Der Bauer hat nur ein Kind«). Ta edino-upravičen dedič se imenuje Anerbe, kar bi po slovenski rekli očevinski dedič, ker je terminus dedič, ki je pomenjal prvotno res »dere Anerben«, prešel v rabo za dediča vsakojake vrste. Ženske pri kmetijah praviloma niso bile izključene od dedovanja, toda vendar moškim zapostavljene: Čim je bilo kaj sinov, hčerke niso prišle v poštev, razen po pravilu materna maternis. Iz institucije »Tntenleil«, t. j. pokladanja iino-vinskili predmetov v zapustnikov grob (ki pa je v frankovski dobi že izginilo), se je razvila pod vplivom krščanstva institucija Seelgerdte (Schwerin pa piše dosledno Seelgeivate), t. j. duševna priprava ali potrebščina, ki ne gre več v grob, ampak pripade cerkvi. Predmeti, namenjeni za dušno pripravo, so se izroče-vali zaupni osebi (Salman) na smrtni postelji, da jih odda po njegovi smrti cerkvi (Gemachte). Duhovniki so dobili kmalu pravico testirati. »Das Gemachte« (t. j. odrejeno) je postalo preklicljivo, zaupnik je dobil pravico, da izvrši poslednjo voljo, ki se mu je izročila pred dvema pričama, ali pa so se tisti predmeti izročili župniku pred dvema pričama. Mnogokrat se je zahteval tudi pristanek sodišča ali ljudskega zbora, zlasti če je šlo za odredbe glede nepremičnin. Ti prvi zametki ureditve, dednega oporočnega nasledovanja so bili v drugi polovici srednjega veka docela zamenjani * rimakopravnim testamentom. Zaključni kamen tega razvoja je bil postavljen v zgradbo, nastalo tik pred reformacijsko dobo. Notarski red iz 1. 1512. je namreč uvedel rimskopravno zasebno poslednjo voljo (testa-tnentum), ki se zapiše pred sedmimi pričami. (Glej tudi § 9., št. 1.) Nanizani predpisi so bili po svoji namembi izdani tudi za germanskopravno orientirane višje sloje na slovenskem ozemlju. Vendar se ne da točno določiti, v kolikšnem obsegu in po katerih variantah 80 bili v veljavi. Za slovensko pravo, ki je živelo med najnižjim slojem kmetov in vinogradnikov, se more le domnevati, ali in v čem se je slika izpremenila, ki snio jo po vsej njeni bomosti v § 6., št. 4., narisali. Podlaga za rešitev ravnokar stavljenega vprašanja mora ostati še vedno prvotno občeslovansko in iz njega nastalo medlejše staroslovensko dedno pravo. Le-to pa je izgubljalo svoj posebni značaj v isti meri, kakor je germanskopravna orientacija na slovenskem ozemlju pronicala v zadružno sožitje. Retrospektivno »klepanje od institucij, ki so se ohranile glede sorodnih problemov še do novega veka, nas opravičuje, da fii glede obstoja dednopravnih institucij v drugi polovici zamislimo sledečo razvojno črto. V velikem delu slovenskega ozemlja se je od druge polovice XIV. stoletja po ukazih deželnega glavarja upoštevalo langobardsko in rimsko pravo. V ostalih delih pa se prelivanje germansko- in slovenskoprav-nih načel gotovo ni vršilo skokoma, pač pa čim dlje tun hitreje in jačje, vendar ne povsod po enem načinu. Vsekakor ne smemo misliti, da je produkt penetracije tujega prava kar iztrebil vso miselnost slo-venskopravnih institucij glede dedovanja. Kmetiški in vinogradniški posestniki so si ohranili izza zadruž-nega sožitja izvestna načela. Dedovanje n. pr. je bilo vezano na dejstvo, da je bodoči dedič pomagal imenje obdelovati. Dedovanje je bilo pridržano potomcem, v prvi vrsti zapustnikovemu sinu. Če je iz kateregakoli vzroka izgubil posest, je smel zahtevati za izvestno dobo, da se mu pravo do zemlje povrne. Zahtevek, da se potomcu pripadajoče zemljišče v vinski gorici podeli baš njemu, je moral biti že zgodaj zavarovan zoper neprijazne nakane gorskega gospoda. Mimo teh določb, ki so vsaj po veliki večini veljale smiselno tudi za koseze in svobodnjake, pa je prišlo — najprej s cerkvenim pravom — do posebnih določb glede oporok ali poslednjevoljnih odredb; predvsem zastran volil, ki so se naklanjala cerkvi. Ker smo zasledili poslednjevoljne odredbe še v začetku XVII. stoletja, ki so se javno izrekale in potrjevale na vinogorskih zborih, moramo misliti na to, da se je — pod vplivom rimskega prava — sprva vsaka posebna poslednjevoljna odredba živečega zapustnika predložila zboru vseh zbranih moških radi odobritve. Iz te zahteve zveni še vedno kolektivistično naziranje o sožitju, ki ne da, da bi se kdo vtikal v dedno nasledstvo, če gre za prehod zapuščine od očeta na sina, pač pa hoče, da se drugačna ureditev dedovanja posebej preišče in odobri od tistih, ki bodo morali so-sedstveno razmerje v izvestni upravni edinici z zadedi nadaljevati. Slovensko ljudstvo ni bilo naklonjeno prehodu kmetije na naslednika brez poslednjevoljne odredbe. »Kar kdo živ da, sam da, po smrti pa drugi delijo«, pravi pregovor. Toda v nadaljnjem razvoju, zlasti po uzakonitvi notarskega reda iz 1. 1512., je vendarle prišlo do testamentov. Skoraj vedno je sodeloval pri njih duhovnik. Precej zgodaj, bržčas še na kraju srednjega veka, je moralo priti do uveljavljenja pravila »patčrna paternis, materna maternis«; ohranilo se je še v XVII. stoletje. O germanskopravni instituciji Salman-ov pa ni med Slovenci nobenega sledu, ne za pozni srednji, ne za novi vek. Pač pa smemo misliti, da so se pogodbe med zakonci glede nasprotnega de- dovanja pojavljale tudi med njimi, vsaj tam, kjer so germansk op ravne institucije se prevladovale. Kako so tisti potomci, ki niso postali dediči, dobivali primerno odškodnino, tega ne vemo. Skoraj gotovo pa je, da so kmetiški in vinogradniški posestniki streinili za tem, da je imenje dobil tisti dedič, ki je bil za gospodarstvo najbolj sposoben, a vsi drugi njegovi sorodniki so ostali, če se niso drugam izselili, na domu. To je bilo praktično uveljavljanje načela °čevinske dedne pravice (Anerbenreclit). Precej slovenskih narodnih prislovic pa kaže izrazito °st zoper sorodstvo radi dedovanja. »Bratje in bratje 8e daleč narazen najbolj ljubijo«; »Žlahta je raztrgana plahta, ki se pa ne da zašiti«. To so pač posledice nvanjanja rimskopravne individualne lastnine, pa tudi odsevi spominov na razmere, ki so ostale po izgubi bolektivno-zadružnega sožitja sorodnikov. f». čisto na kratko hočemo navesti nekoliko potez *2 germanskega privatnega prava srednjega veka, da dobimo oslonca za rešitev vprašanja, katere izpremembe načel, ki smo jih v tem pogledu ugotovili za staroslovensko dobo, so se izvršile v drugi polovici srednjega veka. Pri nepremičninah ustrezajo medsebojno ger-nianskopravni obliki osebno proste lastnine (t. zv. alodov) slovenakopravna lastnina svobodnjakov in kosezov. Fevdskim posestvom slovensko pravo nima Podobne ustanove. Podložniškim kmetijam nemškega počela ustrezajo domalega kmetije slovenskih podložnikov, samo za vinogradiška posestva veljajo posebna pravila. Almendi, t. j. imetju sosednje, sosečke, ustre-*a »gmajna«, skupnica, ledina itd. Lastnina podložnih dednih imenj se je zvala užitna last ali podlastnina 1dominium ulile, gl. § 8., št. 5.). Pridobitev nepremičnine je bila po germanskem pravu spočetka vezana na plačilo dotične cene in se je delila na troje činov: preprodajo (Vbergabe, in- vestitura, sala), uvedenje (Einzug), opustitev (Auf-lassung, resignatio), ki se je ponekod izvajala simbolično z uporabo bilke (festuca) ali palice (Spann) kot exfestucatio. Od XIV. stoletja dalje se je pojavljala tudi simbolična tradicija per cartam, sprva ob istočasni preprodaji »grude in vejice« (Torf und Zweig) ali »bilke in treske« (festuca, Halm, Štab). Glede nepremičnin naj na tem mestu še omenimo počelo zemljiške knjige (Grundbuch) v mestih. V Nemčiji so začeli — prvič menda leta 1135. v Kolinu ob Reni — pravna opravila, zlasti opustitve, glede nepremičnin, ki so se izvršila, zapisavati na posebnih listkih (Schreinskarten), pa so jih kronologič-no razvrščali in v knjige vezali. Ko so te knjige delili po četrtih ali ulicah mesta, kar se je ponekod dogajalo že v XIII. stoletju, so dobili lep pregled o izpremembali zemljiške posesti, toda le v dokazne svrhe. Šele z ustanovitvijo deželne deske (Landtafel) za Češko, Moravsko in Gornjo Šlezijo, ki je segala po zapisih tudi glede zemljišč plemenitnikov v provin-ciji, je prišlo do preokreta v tem smislu, da vpis v tako evidenčno knjigo dobi najprej perfekcijski, poslej konstitutivni pomen za nastanek pravnega posla. Ker pa tako pripravljanje institucije zemljiške knjige v dobi, o kateri razpravljamo, za slovensko ozemlje ni dokazano, se hočemo k temu vprašanju povrniti šele v prihodnjem oddelku te knjige. Zelo važna institucija germanskega prava, ki se tiče pojmovanja stvarnih pravic, je bila t. zv. die. Geivcre. Ta izraz se izvaja iz besede vas jan, ves jan ---vestire, znači obleko (vestitura) ter pomenja izvrševanje pravne oblasti nad stvarjo na način, ki je vidljiv (saisine de fait). Kdor je imel svojo Gevoere, je ainel vsak napad na svojo oblast nad stvarjo šiloma zavrniti; tudi je imel pri pravdanju glede lastnine na tisti stvari boljše stališče od onega, ki take oblasti ni imel. Izvzeta je bila samo raubliche Gewere, pri- ropana oblast. Če hoče kdo posestnika stvari obdolžiti tatvine ali ropa, naperi zoper njega pravdo o A y.o d ji * (Anefangsklage). Tožitelj, ki je trčil na stvar pri drugem posestniku, je smel svoje zasledovanje upotiti tako, da je, kakor da bi svojo oblast nad stvarjo vzpostavljal, položil roko na njo in trdil, da^ mu je ukradena ali uropana. Posestnik je moral tožiteljeve trditve ovreči, češ da je n. pr. tožitelj nje-nu stvar prostovoljno prepustil, ali pa je moral navesti svojega prednika, kateremu stvar »odrine«, da naj le-ta tožiteljeve očitke po svoje odrine. Sprva je bilo tako °>rapite, capite!«, »Ripsrapsrechl«). To pravico pa so izvajali med Slovenci ne samo deželni knezi, cerkveni zavetniki, ampak pol jubno vsakdo, kdor je hotel, prav kakor da bi šlo za kadaver poginulega konja (toda v poznejši dobi po našem mnenju samo glede premičnega blaga v kašči in kleti). To smemo retrospektivno sklepati iz dejstva, da se je smatrala takšna pravica še do najnovejše dobe za samoposebi umevna. r. Ivan Tavčar se je še v svojem delu »Slovenski Pravnik« (1. 1884., str. 273.) energično boril zoper ^prečudno napačno vero, živečo med narodom slovenskim ..., da je zapuščina umrlega samca, posebno duhovnika, prosto ležeča stvar in da sme sploh vsak po taki zapuščini pasti«; ta vera, je izvajal, je »gola domišljija«. Vedel pa ni, da je nekdaj veljalo tako pravo. (Prim. K u š e j, Cerkveno pravo, II. izdaja, str. 572.) Clede služnostnih pravic kmetijskogospodarskega značaja se je treba samo sklicevati na to, kar smo ope-tovano izvajali o izvrševanju pašnje ali sekanja dreves na tistem ozemlju planin, gozdov, voda itd., ki so °stala skupna last zadružnih članov, odnosno sosedov enega sela kot naslednika zadruge ali srenje. Zdi se Pai da so Slovenci smatrali te služnosti za javnopravne Pravice, zvezane s pripadnostjo k selu ali vasi. Odločevali so o teh pravicah, če so postale sporne, na *8ajah«, t. j. skupnih zborih upravičencev. Beseda ni i®ta kakor seja; ona prihaja od korena »sad + ja«, plantatio, immissio in bona. Kar se tiče pravice prvenstva pri nakupu (Etn-standrecht), se sklicujemo na to, kar smo že zgoraj navedli. Dodamo le še, da je pravica prvenstva pri nakupu dobila svojo dobro oporo kot nekakšno nadomestilo za vzdržavanje zemlje v rokah sorodnikov ah sosedov, kakor da bi bivali med seboj še v zadružnem sožitju. K izvajanjem o zastavni pravici na nepremičninah moramo glede podložniških zemljišč dodati, da je bila potrebna privolitev zemljiškega ali gorskega gospoda; saj se je isto zahtevalo tudi še pozneje v novem veku. Glede pridobitve prisilne zastavne pravice, če je nastala škoda po živini na polju ali vinogradu, ni misliti, da bi bilo zgoraj označeno germanskopravno naziranje prodrlo med slovenske kmete in vinogradnike. Slovensko pravo je šlo svojo pot, zlasti v tem pogledu, da se je zahtevala pri realizaciji odškodninskega zahtevka intervencija zemljiškega ali gorskega gospoda. Dalje je bila dovoljena zasežba kakšnega dela obleke ali pokrivalo, osebe, ki je škodo povzročila, ne kakor predmet zastavne pravice, ampak kot nujen dokaz za ugotovitev osebe kot storilca. Pač pa se je razvila za vinogorske kraje pravica, da je smel oškodovanec živino, ki jo zaloti v škodi, na mestu ubiti. To pa pravno ni imelo s prisilno zastavno pravico nič skupnega, ampak je bila le pravica samoobrambe. Če jc bilo temu tako v poznejšem času, celo v novem veku, ne moremo še sklepati, da bi bilo germanskopravno naziranje veljalo že prej med slovenskim ljudstvom. Najvažnejši problemi obligacijskega prava za gospodarsko Življenje, ki so iz germanskega prava vplivali na razvoj slovenskega prava, bi bili sledeči: Pogodbe so se do rimskop ravne recepcije sklepale največ v obliki realne pogodbe, pri kateri pride do ostvarjenja pogodbenega razmerja po dejanski dajatvi. Pozneje se je pojavila mlajša oblika, kjer pride do ostvarjenja omenjenega razmerja po izročitvi in sprejemu nadavka ali are zastran potrdila sklepa. Se pozneje zadostuje za nastanek pogodbe zgolj stmje-nje volje brez dejanske izročitve predmeta ali are. Posebej je treba omeniti institucijo likofa (Lit; Leitkauj), ki je prišel med slovensko ljudstvo iz germanskega prava. Naravnost naveden je bil likof v «1. 45. vinodolskega statuta (1. 1288.), kjer ima zelo širok pomen in obsega ceno in nagrado za posredovanje. Kakor uči Mažuranic (Prinosi itd.), ne najdemo likofa v nobeni drugi hrvaški stari listini, Pač pa »poljevačina«, »zapoja«, »zapojnica«. Če je bil likof znan že v srednjem veku višjim slojem na slovenskem ozemlju, pa tudi že v hrvaškem Primorju; če je bil v novem veku splošno uporabljana institucija med slovenskim ljudstvom, moramo sklepati, da ^e je uveljavil na slovenskem ozemlju vsepovsod vsaj *e v drugi polovici srednjega veka, ko je postal promet živahnejši. Po bistvu realnih kontraktov se je morala — tu pride seveda germansko pravo do velja-ve ■— vsaj karkšnakoli stvar v resnici dati in izročiti, in to šele znači, da se prejemnik obvezuje. Tista stvar je bila lahko manjši gotovinski znesek (Festigungs-Pfennig), ki se je resnično izročil, a od pogodnikov in prič kot Wein- oder Litkauf zapil. Oblika realnosti jc bila simbolično še vedno obdržana, pa vendar modificirana. Ta način obveze z likofom je dobil v dalj-njem razvoju novega veka izrazitejšo funkcijo, o kateri bo govora v § 23., št. 3. Ob recepciji rimskega Prava je ostalo pri rimskopravnih realnih kontraktih Poleg rimskopravnih konsenzualnih kontraktov. Toda v nadaljnjem razvoju se je pokazala težnja, da se skle-Panje izvestnih pogodb zopet otežuje. Zahteva se, n' Pr. pri pogodbah glede predmetov večje vrednosti, pismena oblika, pri pogodbah glede nepremičnin ®odni ali notarski akt i. pod. Oermanskopravno zakupno pravo je točno raz-m^valo najemniške in zakupne pogodbe. Pri prvih je na raba predmeta dovoljena, pri drugih tudi užitek. J-Jna tipa teh pogodb datirata šele iz srednjega veka. takrat pa je veljalo zvečine pravilo, da kup predmeta ne ruši najema ali zakupa istega predmeta. ravni pridobitelj najete ali v zakup dane stvari mora vstopiti v najemninsko ali zakupno pogodbo. Po re- cepciji rimskega prava se je to pravno naziranje deloma v nasprotno izprevrglo, deloma se je prej veljajoče pravilo vzdržalo, samo da so se roki podaljšali, ki so veljali za to, da se izpraznijo najeti ali v zakup vzeti predmeti. Poseben tip zakupa je bil pri živini mogoč; dogovor je bil lahko takšen, da zakupnik deli z lastnikom živine dohodke od živine (Vieh auf halben tun, cantractus socidae) ali pa da mora zakupnik na zemljišču, ki ga vzame v zakup, na kraju zakupne dobe vprav toliko glav živine, kolikor jih je prevzel, vrniti; on tvega torej nesrečno zmanjšanje števila n. pr. zbog kuge, tatvine in pod. (Eisernviehvertrag; »eisern Vi<’h stirbt nieobstagium«-a. Ako imovit dolžnik ne plača ob določenem roku, sme priti upnik, natančno po dogovoru: sam ali s spremstvom, na dolžnikov dom ali v bližnjo gostilno in popivati in se ve* 8eljačiti na njegov račun, dokler ni dolg od strani dolžnika in njegovih sorodnikov poravnan. (Ta način iztirjavanja je bil 1.1548. zabranjen s posebnim državnim zakonom.) Kolektivno jamstvo za zasebnopravne obveznosti, bi ga je po starem germanskem pravu dajal rod (Sippe), je v srednjem veku že zelo popustilo. Le tupatam se čita v mestnih statutih o jamčevanju vseh utelešenih upravičencev do almende, da jamčijo skupno za tistega so-udeleženca, ki je bil dolžnik meščana in je bil tudi pred pristojnim sodiščem tožen. Kolektivnost je obstojala v tem, da je smel meščan vse ose- ki uživajo almendo glede W asser und fV e ide skupno, t. j. z dolžnikom vred, zaseči in zapreti. Sicer pa se je germansko pravo čedalje bolj kretalo v smeri individualne odgovornosti. Miilliausenski statut n. pr. je določal (1. 1220.), da je mož za dolg svoje žene odgovoren le do zneska, kolikor je vreden njen nakit na glavi, a ta sme znašati le 6 penezov. To je torej še prilični ostanek odgovornosti soproga za člane svoje rodbine. Kolektivna obveznost zastran poravnave škode, ki je posledica nedovoljenega ali celo kaznivega dejanja, je v germanskem pravu srednjega veka izginila. Še prej je nehala navada krvne osvete. Državna zakonodaja iz XII. in XIII. stoletja — constitutio M o gu litina iz 1. 1235. je nekakšen mejnik — je energično zahtevala, da naj preide kaznovalna pravica v roke državnih sodišč. Za škodo, ki jo je prizadela posamezna oseba, postane odgovorna edino le ona sama. V pogledu na mezdno pravo je treba predvsem pokazati na dejstvo, da so bili velikašem spričo fevdalnega ustroja družbe vsaj do srede dobe, o kateri razpravljamo, na razpolago osebno nesvobodni mini-steialci, drugi manj visoki gospodi pa nevoljniki. V zvezi z razmerami na patrimonialnih posestvih se je na vzhodu, pa tudi na jugu Nemčije izcimila pravica prisilnega službovanja (Zu'angsdienst). Vobče na deželi ni moglo priti do posebno živahnega razvoja mezdnega prava. Pač pa se je v mestih bas v srednjem veku dobro uveljavilo. Značilna poteza je bila, da so se posli praviloma jemali na dom in postali člani doma, domačini. Posel ni izgubil osebne svobode, če jo je imel; pač pa je prišel pod gospodarjevo oblast, ki je vključevala pravico strahovanja na telesu. Tudi je posel zavezan, da obrani svojemu gospodarju zvestobo, gospodar pa, da posla, če treba, na zunaj ščiti in zastopa. Že v srednjem veiku so se sklepale mezdne pogodbe s posli na ta način, da dobi posel ob sklepu na^Iavek (Drauf- gobe). Pogodbe med pomočniki in obrtniki so bile urejene po predpisih, ki so jih dajali cehi (§ 8., st. 4.). Obligacijsko pravo, ki je veljalo na ozemlju, naseljenem po Slovencih, je bilo izmed vseli panog civil-nega prava še najbolj nasičeno germanskopravnih pravil. To velja za dobo srednjega veka zlasti tamkaj in °d tedaj, kjer in ko je zadružno sožitje ponehavalo. Prekvasenje obligacijskega prava Slovencev z germanskim se dobro opaža v prvih stoletjih novega veka, pričelo pa je prav verjetno že nekoliko stoletij prej. Spričo teli ugotovitev naj še pokažemo, v katerih točkah je slovensko pravo vendarle še neke posebnosti ohranilo ali pa samostojno oblikovalo. Toda s tem ne bi hoteli reči, da je takšna posebnost v vsakem Primeru slovenskega izvora. Na odobravanje prvotnega stališča katoliške, cerkve, da posojevalec ne sme terjati obresti od posojila, kaže slovenski pregovor: »Vrag ne kopa in ne orje, arupak obresti išče«. Seveda je ta nazor odtlej dalje, ko se je jemanje obresti naravnost zakonito (1.1654.) dovolilo, ostal le remiscenca srednjeveških pravnih razmer. Za likof je treba omeniti, da ga je slovensko obi-cajno pravo še v XVII. stoletju priznavalo za bistven, konstitutiven element pogodbe in da so tudi ljudski ®^dniki za izrekanje sodba zahtevali in dobivali svoj hkof. Brez dvoma so Slovenci institucijo likofa vsaj v drugi polovici naše tu obravnavane dobe že poznali, čeprav šele v prvotni germanskopravni obliki. Čuditi Pa se moramo, da narodne pesmi ne omenjajo likofa, dasi so nastale mnogokrat v vinskem nastrojenju. Tudi nadavek kot oslabljena oblika za potrdilo realne pogodbe se tolikokrat omenja v zapisih slovenskega običajnega prava XVI. in XVII. stoletja, da Una ta institucija svoj izvor gotovo že v srednjem veku. institucija rovaša je stara. Izvršuje se rovaš samo na preklani palici. Po Miklošič-u in Mažura-nič-u je izraz slovanskega počela (deblo ry-, rva-ti), po Jagic-u izvira iz madžarščine (roni). Mislimo, da spričo dejstev, da so poznali Srbi podobno institucijo »porez«-avanja palic kot dokaz plačila davkov; da se čita v hrvatski latinski listini iz 1. 1402. o tej instituciji (tessera; M a ž u r a n i č); da so v severni Italiji z urezavanjem glasov na rovaše, vršili volitve; da so še v XVI. stoletju v Slovenski krajini glasovali z urezi na rovaših o sodbah, potem ni mogoče misliti, da bi dobili institucijo rovaša vsi navedeni Slovani od Madžarov. V tem primeru pa bi jo morali dobiti od njih tudi Nemci! V vinogorskih zapisnikih iz XVII. stoletja se za slovensko običajno pravo navaja, da posojilna pogodba ni razdrta, dokler ni rovaš zlomljen. Kako daleč nazaj je segalo tako pravno naziranje, se ne d6 dognati, kaor se tudi ne more trditi, da je veljalo splošno. Prav tako, kakor za likof, pa smemo tudi za rovaš trditi, da je bil znan med Nemci, Hrvati in Slovenci vsaj v zadnjih dveh stoletjih srednjega veka. Osebna eksekucija nad dolžnikom, ki ne plača, •e omenja še v vinogorskem pravu iz XVII. stoletja, osebna eksekucija nad poroki pa še v listini iz Karlovca (kajkavsko ozemlje) iz 1. 1653. (po M a ž u rani c u). Poroki so se zavezali, da sme upnik brez vsake »tužbe s jakostjom listorovag lista ili nas poloviti ter držati vse do tih dob, doklem ih platimo i njihov ostanak zadovoljimo«. Zveznost in sorodnost z germanskim pravom je očividna in sega skoraj gotovo nekoliko stoletij nazaj. Potrditev poroštva s prisego je pa izpričana iz Raba že po listini iz 1. 1237. (M a -žuranic). Tu so se torej udejstvovali tudi vplivi romanskega prava. Ni pa, da bi mogli misliti, da bi bile omenjene pravne institucije, če so bile znane med Nemci in med Hrvati, slovensko ozemlje preskočile. Značilno za slovensko pravo je, da eksistirajo še do danes pregovori, ki kažejo na težko stališče porokov, n' Pr- »Porok je plačevavec«, »Porok je do smrti otrok«. Neko posebnost slovenskega obligacijskega prava, zavezo pod odgovornostjo po klavzuli (pristavku) »des allgemeinen Landschadenbundes«, moramo že tu omeniti, ker segajo klice te institucije še nazaj v N1V. stoletje. Gre za posebno strogo obveznost s predpisano obliko potrditve pogodbe, ki so jo sprejemali nase sprva samo člani višjih slojev. V Zgornji Italiji H° ^ že sredi XIII. stoletja pojavljale listine, ki so imenovale »instrumenta guarentigiata«. To so bile garancijske listine, ki so jib napravljali notarji, a so dajale upnikom pravico, da si poiščejo povračilo za vsakojako škodo zastran neizpolnitve pogodbe iz vsa-krsnc imovine dolžnika ali njegovega dediča, ponekod celo, ne da bi bilo treba poprej zaslišati dolžnika. Šlo Je torej za nekakšno generalno garancijsko obvezo f pravico eksekucije brez intervencije sodišča. Ker so >meli v XIII. in XIV. stoletju laški trgovci (osobito toskanski) svoje zastavljalnice in banke na slovenjem ozemlju, je zelo verjetno, da je bila institucija prenešena po teh trgovcih iz italijanskega prava. Prav podobne garancijske listine so namreč znane, čeprav nimajo tega imena, na Štajerskem že iz XIV. stoletja. Najstarejša je z dne 16. oktobra 1355., dalje pna z dne 18. januarja 1373. (samostan sv. Lamberta); listina rodbine Teufenbach datira z dne 25. maja 1375. Slednjič imamo zbrane kupne pogodbe iz let 1414., 1456., 1466., vse iz Štajerske; one so skoraj identične z zgoraj označenimi pogodbami, le obveze za svoje dediče ni v njih. (Zbiranje omenjenih pogodb je opravil Vladimir Levec; prepisi se nahajajo v njegovi književni zapuščini v narodnem muzeju v Ljubljani.) Institucija instriimentum guarentigiatum je pozneje zagrnila vso Srednjo Evropo. Kako se je razvila na slovenskem ozemlju v pogodbe s pristavkom »des ali-gemeinen Landschadenbundes«. v času od 1. 1503., ko se ni uzakonjena, do 1533., ko je bila na Štajerskem že uzakonjena; dalje v kakšnih oblikah je nastopala in kakšen obseg je dobila, vse to bo predmet razlage v prihodnjem oddelku te knjige. Kolektivna odgovornost za storjen zločin je bila med Slovenci najznačilnejši moment zadružnega sožitja. Zato pa tudi po razsulu zadrug kot rodbinskih skupnosti višjega socialnega pomena se ni izginila, ampak samo omilila se je v reprezentančno odgovornost hišnega gospodarja za škodo, ki jo napravi član njegovega doma, ki živi pod domačim krovom in se hrani ob gospodarjevem kruhu. V zapisnikih o pravdali pred ljudskimi sodišči iz XVI. do XVIII. stoletja imamo mnogo primerov in dokazov za to, kako globoko ukoreninjena je bila med narodom zavest o skupni odgovornosti rodbine, ki jo predstavlja hišni gospodar. Ni dvoma, da je bilo temu tudi v srednjem veku tako, osobito če. uvažujemo, da so še v XV. stoletju šteli prebivalstvo po ognjiščih, ne pa po dušah, kar kaže, da so smatrali hišo ali dom za pravo institucijo skupnosti in koristi vseh domačih ljudi. Glede mezdnih pogodb je veljalo pač tudi za slovenske nižje sloje vse to, kar je bilo pravo za višje sloje. Iz poznejših pravnih razmer v novem veku smemo sklepati, da so posli dobivali tudi že na kraju srednjega veka svoj zaslužek ponajveč, če ne izključno, v naturalijah in da so sklepali pogodbe za daljše dobe, največ od Božiča do Božiča. »Eno leto mora iz-služiti, ako bi tudi drva sekali na človeku«, pravi slovenska prislovica; ali: »Kdor ne vzdrži vsaj leto dni v službi, ni dober služabnik«; »Kdor gre iz službe pred Božičem, ima kožuh brez rokavov«. Omenjene dobe so se vrstile leto za letom, posli so radi ostajali pri hiši tudi do konca svojih dni. Posebne vrste zaposlencev so bili vsobenjki po vinogradih (gl. § 8., št. 6. b). Njihova naloga je bila, da so obdelovali vinograde svojih gospodarjev, za kar 60 dobivali stanovanje in deloma njive ali vrtove, da so si na njih pridobivali živeža zase in za svojce. Imeli so pa tudi pravico, da hodijo na dnino drugam, da si nekaj prislužijo. Oni so bili najemniki z značajem kolonov, vendar so bili praviloma poljubno odstran-Jjrvi. Njihov pomen je bil raz pravno stališče ta, da so bdi svojevrstni uslužbenci hasnovalcev vinograda. § 12. POKRET V KAZENSKEM PRAVU I. Razvoj kazenskega prava med Slovenci, ki se Je gibal v staroslovenski dobi se v splošnoslovanskem duhu, je krenil po madžarskih navalih v smer germanskega prava. Karolingi so pričeli z oživotvor-Jenjem javnega kazenskega prava, zakonodaja glede javnopravnih pogodb o »treuga Dei«. (1. 1235., § 9., št. 1.) je k razširjenju načela, da se kaznuje iz ] o g o v javne p o t rv b e, mnogo pripomogla. *oda še dolgo je~veTjalo pravilo: »Kjer nitožitelja, ni ®°dnika« in srednji vek še ni mogel premagati privatno-Pravno pojmovanje kazenskega prava. Zločinstva so Predvsem kršitve zasebnikov, kazen je bila v bistvu Pravica zasebnika, ne pa države. Zasebna osveta je bda korenika kazenskega prava, ona pa se je dala odkupiti z globo. Skozi ves srednji vek se zasebna osveta v podobi »faide« navzlic napovedanim cerkvenim in državnim deželnim mirom ni dala odpraviti. Še na kraju naše dobe je Bambergensis 1. 1507. odredila, da ®iora sodnik po vsaki obsodbi izreči svarilo tistim, ki se hoteli zbog izrečene obsodbe maščevati, češ da 1 v takšnem primeru zapali isti kazni. Germansko srednjeveško pravo je zastopalo sta-,8r«, da velja za vse stanove prav isto. Izjeme so se dopuščale le v tem, da 80 bili brezpokojneži (fried-lose Leule) izpostavljeni nevarnosti, da se smejo brez kazili ubiti; in pa, da so uživali duhovniki privilegij, da se jim naloži namestu krvne težke kazni blažja. Zločini so se delili po germanskem pravu na težke (Ungerichte, Halsgerichte), ki se kaznujejo krvavo (an Hals und Iland), in pa na pregrehe (Frevel), ki se kaznujejo na nekrvav način (an Haut und Haar). Denarne kazni (Geivette, Wandel) so se plačevale (včasih poleg posebne globe, včasih ne glede na globo) sodniku. Če pa je šlo samo za kršitve oblastvenih zapovedi ali prepovedi, pripale so tistemu, ki jih je povzročil. Vražda (JVergeld) je v poznejšem srednjem veku, odkar je postal naklepni uboj (umor) >kapitalni zločin«, izgubila mnogo na svojem pomenu. Plačevala se je vražda le še pri usmrtitvi iz nemarnosti (von ungefa.hr). Višina vražde je bila odvisna od stanu ubite osebe. Germanskopravne kazni so bile krute. Prevladovala je generalna prevencija, t. j. ostrašitev drugih. da naj ne hodijo po zločinskih potili. Smrtna kazen je pogosta, nje poostritev dopustna. Okrnjen je telesa je tudi kazen, vendar se da v iz-vestnih primerili odkupiti z denarjem. Tudi konfiskacija imovine je dopustna kazen, tupatam pa samoposebi umevna posledica pregona (Acht). Kazni na prostosti so bile zelo redke; najprej so bile uvedene v mestih. Mnogokrat so se izvršile samo na proS-njo kaznovane osebe namesto težje vrste kazni. V ostalem pripomnimo, da so bile po Švabskem zrcalu, ki je prišlo za slovenske kraje še največ v poštev, zaščitene domalega že vse občepravne dobrine človeka kakor v modernem pravu: življenje, zdravje, imovina, čast itd. In vendar pride za dobo zadnjega stoletja srednjega veka do pojava, da se ob premajhnem razvoju zavestnosti lastne osebe ostvarja močna nezavestna zveznost med človekom na tem in onem svetu, ki je izvor vere v čaranje pri priprostem, vere v astro-logijo pa pri izobraženem svetu. Odtod tisti strašni delikti, ki so jih pripisovali čarovnicam in ki so bili v zvezi s krivoverstvom. Duševnost, prepletena s fantazijo in simboliko, je •Morala v pravnem življenju vesti do strogega formalina. Za to germansko kazensko pravo srednjega v»ka ni poznalo nasprotja med voljo storilca in njegovo besedo ali činom. Oboje je bilo eno; možnost notranjega nasprotja med voljo storilca in njegovo nesedo ali dejanjem se je zanikala. Kar je nekdo sto-rd ali govoril, na to je reagiral pravni red enako, ne da bi vprašal po notranjem nagibu, iz katerega je dejanje ali beseda prišla. Ni se potrebe po določitvi individualne etične krivde. Zunanji rezultat je od-oeilen: »Dip Tat totet den Mann«. Zločinski uspevek, . 8e pojavlja na zunaj, je vzmet, ki sproži obtožbo 'n obsodbo morilca na smrt. Pravna pravila se mora jo uporabljati tako striktno, kakor so napisana; ne smejo se Sele tolmačiti. Sodba nima namena, da bi s kaznijo zločinca poboljšala. Tisti pa, ki je n. pr. kazno-Van. da plačaj oškodovancu globo, če se spozna to za Zadostno zadoščenje v pravnem smislu, ostane navzlic temu priznan član družbe. Ako pa presega dejanje jner° dopustnosti tako zelo, da postane zločinski stori-eci(*a družbo nemogoč, proglasi ga le-ta za brezpokoj-neža, ki ga sme vsakdo pokončati. Odtod prihaja, da 8r©dnji vek praviloma ni poznal ječe ali zapora za Kazensko sredstvo, ampak samo denarne globe, kazni na blagu in na telesu, zlasti usmrtitev. Le v mestih so 8e pojavljali primeri zaporne kazni. 2,- Državni vladar je imel sprva pravico nad živ-Jenjezn in smrtjo svojih ljudi, ali koncem srednjega v©ka te pravice ni smel poljubno izvrševati. Ugotovitev zločinskega dejanja po pravnih pravilih postane P°8®j kaznovalne pravice. Toda to je bilo le pravilo. neJ Silvij pravi o Hermanu Celjskem, da je Vero- niko Deseniško kaznoval s smrtjo »ut est iustitia prin-cipum«. Seveda je bila ta pikra sodba izraz mržnje med obema. Kralj je imel pravico pomiloščenja od kazni na eni, pravico odtegniti podaniku kraljevsko milost na drugi strani. Kogar zadene takšna odtegnitev, ta ne sme več pred kraljevo obličje, on izgubi vse, kar ima. Zato se silno potrudi, da si zasluži vnovič milost in se v to svrho rade volje podvrže kakšni drugi kazni. Po tej poti je prišlo do neke vrste arbitrarne kaznovalne pravice kralja, ki je prešla v XIV. stoletju na teritorialne kneze. Nekakšen korektiv za nevšečne posledice nedo-statnosti srednjeveškega germanskega kazenskega prava pa je tičal v instituciji, da so se dale kazni tudi brez kraljevske milosti pretvoriti v blažje. Če sta prišla tožitelj in sodnik do medsebojnega sporazuma, se je smela vsaka kazen nadomestiti z blažjo. Tožnik je dobil odškodnino, spravnino, sodnik pa globo. Zunanji, spremljevalni pojav je bila prošnja za odpuščanje, obljuba romarskega potovanja in pod. Sprava je bila mnogokrat združena s prisego, da bo vladal za naprej med strankama mir. Le izjemoma se je dala doseči sprava, če je bil zločinec na samem delu zaloten, lažje, če je bil zločinec pozneje zajet ali pa če se je sam ovadil. Za pregovarjanje o kaznovanju in višini kazni je bilo dovolj prilike, dokler se je zločinec nahajal na varnem v »azilu«. Azilna pravica se je spoštovala. Glede posameznih dejanskih stanov iz germanskega prava naj omenimo, da so v Švabskem zrcalu, ki prihaja za Slovence najbolj v poštev, pomešane določbe o kaznivih dejanjih med javno- in civilnopravnimi, zbog česar je pregled zelo otežkočen. Razen tega so določbe Švabskega zrcala gostobesedne; pri' našajo v svojem tekstu cele povestice in čisto konkretne primere. Kazuistika je prav bohotna. Važno je* da odreja Švabsko zrcalo v svojem čl. 90. na splošno talionsko načelo kot primeren način za izbero kazenskega sredstva. 0 načinu postopanja v kazenskih zadevah naj tu navedemo le osnovne misli glede pristojnosti. Težke zadeve (causae maiores) so bile v srednjem veku pridržane deželnemu zboru, dvornemu sodišču, sodišču deželnega vladarja ali deželskim (mestnim) sodiščem 8 pravico krvnega pravosodja. Manjše zadeve (causae Zmoreš) pa so sodila sodišča zemljiških gospodov v°bče, v posebnih, po običajnem pravu določenih primerih pa nižja avtonomna sodišča (vaška in kva-terna sodišča, vinogorski zbori). Izven vseh teh pri-nierov so stala nepristranska sodišča, sestavljena iz sodnikov, ki so bili izbrani od nasprotujočih si strank. Izvršitev izrečene kazni je bila po starogermanskem pravu stvar oblastnega zastopnika kot uradnika 2 verskimi funkcijami; on je moral postopati po ustaljenih obredih. Pozneje je prišlo do tega, da je poskrbel za izvršitev kazni zmagovalec v pravdi ali pa Uslužbenec sodnega zbora. Oblika je bila predpisana, izvršitev ponoči zabranjena. V poznem srednjem veku je nastopal kot izvršitelj kazni birič (Scherge). Pri izvrševanju kazni, izrečenih v globi, 6e je kazala mnogokrat čudna miselnost, tičoča še globoko v misticizmu in simbolizmu. Pri izvrševanju telesnih kazni Je veljalo predvsem načelo: Ostendere scelera, dum puniuntur. ,3. Predstoječi oris kazenskega prava iz druge polovice srednjega veka je veljal po vsej priliki tudi za slovensko ozemlje, kolikor so pač sodila zgoraj orne-njfcna sodišča za causae maiores (gl. § 10., št. 4.). »Po V8eJ priliki« smo dejali, ker so viri tako nedostatni, i a se ne da razbrati, kaj se je smatralo za veljavno bazensko pravo. Švabsko zrcalo je pač zapis, ki ima mnogo določb za kazensko pravo, kakršno je veljalo v XIII, stoletju. Avtor je gotovo poznal prilike na Koroškem, saj je pokazal, «la je obveščen o potankostih pri obredu ustoličenja karantanskih knezov. Vendar si je težko misliti, da bi bili predpisi o materialnem kazenskem pravu, navedeni v Švabskem zrcalu, resnično splošno veljavni predpisi. Le vobče se smemo za najvažnejše probleme držati predpisov Švabskega zrcala kot odseva dejansko veljajočega prava, zlasti tudi iz vidika, da se oklepa v mnogih pogledih svetopisemskih načel, kar je ustrezalo docela tedajsnjemu duhu časa: Sveto pismo pa je bilo itak povsod znano. Sploh treba upoštevati, da je veljavnost Švabskega zrcala zelo pospeševala vladavina Habsburžanov, dobrih katolikov, ki jim je papeštvu zelo prijazno pravo tega zrcala, zlasti pa nauk o dveh mečih, zelo ugajalo. Razširili so njegovo veljavnost celo na češke dežele, ko so dobili tam svojo oblast. Navzlic vsemu temu moramo ostati pri zgoraj izrečeni misli o veljavnosti in moči Švabskega zrcala za slovensko ozemlje. Če je n. pr. Švabsko zrcalo krvno osveto zabranjevalo prav tako kakor statutarična prava v mestih gornje Italije iz XIV. stoletja, ali smemo iz tega sklepati, da krvne osvete pri prebivalcih slovenskega ozemlja ni bilo, čeprav so bili german-skopravno orientirani? Za zanikanje tega vprašanja govori: prvič, dejstvo, da je še v XIII. stoletju bujno živelo viteško roparstvo in da sodišča niso zadovoljivo poslovala, a je oskrunjenje časti člana rodbine vendarle zahtevalo izvestnega zadoščenja; drugič pa dejstvo, da se je krvna osveta pri južnih Slovanih obdržala še prav dolgo, saj je v Črni gori še do francoske revolucije niso mogli iztrebiti. Usmrtitev v pravično napovedanem boju in pri sodnem dvoboju (kot preostanku »božje sodbe«) je ostala brez kazni. Takisto usmrtitev v silobranu, toda, da je bil napad krivičen, to je moral storilec dokazati ob mrliču, ki ga je pripeljal na sodišče. Če pa mrliča ni mogel pribaviti k sodišču, pa se je sam ovadil (Ver- in klarung) in se skliceval na silobran, je moral plačati vraždo. Če pa se ni sam ovadil, se ni smel napram tožbi radi ubijstva sklicevati na silobran. Nasnovanje je bilo predmet neposrednega obravnavanja pri ljudskem ropu (cap. 158. Švab. zre.). Za zločin umora se ni več zahtevalo, da je bilo zločinčevo postopanje zavratno. Zastrupljenje je veljalo za delikt občenevarne vrste, kjer gre za poznavanje naravnih in nadnaravnih sil: Tu pa se stikajo že meje tega delikta s čarovništvom. Po Švabskem zrcalu, cap. 148., se kaznujejo kristjani, ki se bavijo s čarovnijami ali z zastrupljevanjem, tako, da se sežgo na grmadi. Uboj (manslaht, totschlag) je bila usmrtitev z naklepom, pa brez posebne zavratnosti. Poskus je bil po Švabskem zrcalu U deloma kazniv. Izrečno pravi cap. 277., če hoče kdo udariti človeka, ki pase konja, pa zadene le konja, ne pa človeka, ta naj dobi kazen, kakor da bi vendarle človeka zadel. Pri zločinih zoper življenje ima švabsko zrcalo poleg usmrtitve v silobranu še druge dejanske stane o kulpoznih usmrtitvah, n. pr. pri lovu na ptice (cap. 25.), pri podiranju dreves (cap. 96.). l>ri telesnih poškodbah se navaja že poseben delikt Za pretepanje obrtniških vajencev (Lehrkinder, cap. 98.). Ulcde verskih deliktov je značilno za germansko pravo, da je ustanovljena kazen ne samo za krivover-nika, ampak tudi za sodnika, ako ne bi hotel obsoditi krivovemika. Še več! Ako posvetni knez ne bi odredil, da se sodi krivovemik, izreče cerkveno sodišče nad takšnim knezom kazen pregnanstva. Če se tak pregnan knez v enem letu ne vrne spokorjen, naj ga škof naznani papežu, da mu odreče knežjo oblast (cap. 261. Švab. zre.). Posebno ostre določbe je imelo Svabsko zrcalo za obrekovanje zbog sodomije ali krivoverstva. Obrekovalcu, ki takšne obdolžitve ne more dokazati, naj se stro kosti na kolesu. Kdor obrekuje drugega radi izmišljenega umora, čeprav anonimno, pa ga dobe, naj se kaznuje, kakor da bi bil sam morilec. Žalitev sodnika ali njegovega sla zahteva le kazen globe v dvojnem znesku, kakor je določena za navadno žalitev drugih ljudi. (Omembe vredno je, da je Dušanov zakonik iz 1. 1349. kaznoval v primeru, če je plemič žalil sodnika, z izgubo vsega imetja; če pa je zagrešilo tako dejanje celo selo, se je le-to oplenilo in porušilo.) Kdor odvede šiloma moža, ki je bil izročen sodišču radi težkega zločinstva (Ungericht), se kaznuje z enako kaznijo, ki bi zadela odvedenega moža (cap. 12., 129. Švab. zre.). O tatvini in ropu ima Švabsko zrcalo na več mestih zelo natančne določbe, n. pr. za krajo trave, žita, drv, za pripomoč pri kraji; dalje posebej za tatvine v noči, za udeležbo pri nakupu ukradenih stvari. Razlikuje se še točno »velika« od »male« tatvine po vrednosti ukradenih stvari. Za veliko tatvino določa cap. 148. smrt na vešalih; če pa gre za vrednost izpod 5 penezov, se kaznuje storilec samo na »koži in laseh«. Rop človeka je tatvina (der ein mensche stillt, cap. 188.), ki se kaznuje s smrtjo na vešalih. Ista kazen zadene onega, ki je k takemu zločinstvu svetoval, ga zapovedal ali storilcu nudil pomoč. Glede izpoložbe deteta (der ein Kind von ihm wirfet) pa ni kazenske sankcije, ker se je smatrala za primer, da je dete umrlo, za ubijstvo. Pač pa daje Švabsko zrcalo odredbe glede usode najdenčkov. Spolno posilstvo (not,-zoget) se kaznuje različno po tem, ali je bila posiljena ženska se deva (maget) ali žena (wip); v prvem primeru se zakoplje zločinec živ v grob, v drugem se kaznuje z obglavljenjem (cap. 259.). Če se kdo polasti državnega blaga nevedoma, je kazen za njegovo delo globa desetkratnega zneska vrednosti blaga; če pa stori to vedoma, zadene ga kazen kakor za delikt felonije, namreč poljubna, po mili volji vladarja. Oderuštvo ima zelo podrobne določbe, tako glede osebe storilca, kakor tudi glede načina storitve. Kazen za kristjane je cerkveno progon-stvo in pa cutis flagellatio et crinis obscissio, ki se izvrši pred cerkvijo, a storilec se mora iz kraja, kjer se je oderuštvo vršilo, odstraniti. V kolikšni meri je ustrezala praksa sodišč višje vrste na slovenskem ozemlju sliki, ki smo jo povzeli, kazenskem pravu Švabskega zrcala, je težko reči, ker n' virov. Ne smemo prezreti, da so se tudi najtežje kazenske zadeve reševale po sodnikih, ki niso bili izobraženi pravniki, mnogokrat pa so bili nepismeni ljudje. Niti za tako usodepolno pravdo, kakor je bila lista zoper Veroniko Deseniško, nimamo nobenih zapisnikov in je zato celo dvomljivo, ali se je vršila sploh kakšna pravda zoper njo (to trdi minorit Jurij Vinkhn v Celju okrog 1. 1461.), ali je pa bila Veronika justificirana brez pravde po nasilstvu (to sledi i® zapisnikov iz 1. 1450. Eneja Silvija, poznejšega papeža Pija II.). Vsekakor pa je domneva upravičena, (la so se višja sodišča oprijemala tudi na slovenskem ozemlju v bistvu načel, ki smo jih zgoraj naveli, ker je od tega spomenika pravnih običajev do Constitutio Criminalis Carolina (1. 1532.) pretekla le kratka doba Poldrugega stoletja, obe pa se ne razhajati preveč uruga od druge glede upoštevanja prilik na sloven- skem. ozemlju. 4. Drugače je bilo s pravom, ki se je uveljavljalo n® kazenskem polju pri nižjih sodiščih, o katerih Vemo samo, da so tupatam eksistirala, drugega pa jakorekoč nič. Samo toliko je gotovo, da o izrazitem Kazenskem pravu pri teh sodiščih še ni bilo govora, ampaik da se je mešalo in zamenjavalo pravo kaznovanje s pravom na naložitev odškodnine, dalje, da je R ° vseskozi za lažje primere, kjer je bila dovoljena ®anio kazen »na koži in laseh«, slednjič, da ni moglo ln ni smelo biti mnogo razlike med avtonomnimi ljud- skiini sodišči in sodišči zemljiških gospodov. Saj so bila tudi poslednjenavedena sodišča pod upravnim nadzorstvom gospodov vasi ali vinogorskega okoliša in se le-ti gotovo niso hoteli oddaljevati od osnovnih načel svetega pisma. Tudi glede nižjih sodišč na vinogorskih zborih imamo paralelo k CCC iz 1. 1532.; malo let za tem so izšle »Gorske bukve«, izdane 1. 1543. za Štajersko. Te gorske bukve imajo dolgo vrsto deliktov in vsa podoba je taka, da so določbe v gorskih bukvah glede deliktov in kazni samo posnetek običajnega prava iz zadnjih stoletij srednjega veka. O njih bomo razpravljali pozneje. Tu bi samo še poudarili, da je prevladoval duh Švabskega zrcala, naslonjenega na sveto pismo in na talijonsko načelo brez dvoma za vse kazensko pravo tako pri višjih kakor tudi pri nižjih sodiščih. S 13. SODNO POSTOPANJE 1. V tesni zvezi z izvajanji o pokretu v civilnem in kazenskem pravu stoji vprašanje, kako se je civilnopravno in kazenskopravno sojenje vršilo. Tudi tu bomo morali razlikovati, ali gre za sodno postopanje na višjih sodiščih ali na onih za najnižje sloje, ki sodijo le za male stvari. Najstarejše germansko pravo ni poznalo razlikovanja posebnega postopanja za zasebne in kazenske stvari. Pač pa je smatralo za samoposebi razumljivo, da mora biti sodnik vselej vsaj enakega stanu s tožencem. Temeljilo je: a) na načelu zasebnega samozasle-dovanja tožbene zahteve; ex officio se niti pozivi k sodišč niso izdajali; b) veljala je, če se sme uporabljati modema terminologija, razpravljalna maksima; to se pravi, sodišče se ozira samo na dejstva, ki so jih stranke navedle in zatrjevale; c) upošteva se strogi formalizem; ni bil dopuščen niti popravek pomotne izjave neke stranke. Veljalo je načelo: »Ein Mann ein 1 Por/« in nič drugega. V frankovski dobi, ko je kraljevsko pravo dobilo premoč, je stopila namesto načela zasebnega zasledovanja zahtev možnost oficialnega preganjanja.Največkrat seje to preganjanje sprožilo po popularni obtožbi. Kdorkoli iz l judstva je hotel, je vložil tožbo. Ni nobenega zastopnika za inkriminiranje zločinov, čeprav ograža jo ali krše javne koristi. Strankam ni več treba nasprotnika klicati pred sodišče (mannitio), vabi ga sodnik (bannitio). Vse to je omajalo kolikor toliko formali-*em, nevarnost zbog pomotne izjave strank ponehava, j a mesto strogoobveznib izjav stopijo pod vplivom kanonskega prava artikulirane izjave, t. j. stranke so °epile izjave na posamezne trditve (articuli), nasprotniki pa so morali na vsako trditev sproti na posebnih narokih odgovarjati. Od početka XIV. stoletja se pozna že večja prostost postopka. Izdajajo se odredbe, na naj se pravde rešujejo »simpliciter et de piano«. %. Germansko pravo srednjega veka je delilo tož-ne na krvne tožbe (peinliche Klagen) in na držav-Janske, poslednje pa zopet na take za denar, za druge Premičnine, dediščine ali premičnine. a* Krvne (kazenske) sodbe so se sklepale P° sodnem postopku, ki je bil različen za različne stanove. Pri dvornem sodišču, pri deželnih sodnih Zborih so predsedovali vladarji sami ali njihovi namestniki. Otokar II. je uvedel kot svoja zastopnika Pri okrožnih sodnih zborih »cudar«-ja (iudex pro-vincialis), pri večjih zadevah ali obenem z okrožnim Predstojnikom (praefectus, hurgravus), pri manjših Pa z m a je r jem (villicus). (O njihovih funkcijah kot Potovalnih sodnikih gl. § 10., št. 2.) Člani teh sodišč so bili v prvem primeru visoki plemiči, v drugem pa *' *v. vladike. Posebna krvna sodišča so imela mesta. Kot mest-110 sedišče je posloval največ mestni svet sam, a pred- sedoval mu je večinoma Stadtschultheis kot mestni sodnik (Stadtricliter). Vodstvo, ki ga je opravljal pri sodnih poslih predsednik, je hilo pri vseh sodiščih za večje stvari vezano na določne oblike. Pri vsakem koraku se je moral predsednik sporazumeti s člani sodišča. Stranke so si smele vzeti prolokutorja (Fiir-sprecher, Vorsprecher); za poznejši čas se navaja slovenski izraz besednik. Izjave besednikov pa niso bile več neizpremenljive. "Kakor že navedeno, so postale sčasoma artikulirane, a stranke so smele prositi za popravek (Wandlung). Sodišče je smelo dovoliti celo poprejšnji pogovor stranke s svojim zastopnikom, v poznem srednjem veku celo oh navzočnosti izvedenih svetovalcev (Horcher und Berater). Pri dokazovanju se je v kazenskih stvareh še dolgo ohranila institucija »božje sodbe«. Švahsko zrcalo omenja še ordal potapljanja v vodo, prenašanja vročega železa, seganje v vrelo vodo in sodni dvoboj. Toda od začetka XIV. stoletja je veljalo tako dokazovanje že za zastarelo in neuporabno. Edino le dvoboj se je se ohranil kakor nekakšen način osvete. Vladarji in curia regis so pa uporabo dvoboja čedalje bolj utesnjevali. Nadomestilo za božje sodbe je postalo zapriseganje strank, podprto z zapriseženimi pomagači. To institucijo smo omenili že v staroslovenski dobi, hoteč s tem izraziti domnevo, da je nastala že ob pokristjanjenju Slovencev. (Gl. § 6., št. 7.) Mlajša oblika institucije prisežnih pomagačev dovoljuje, da se da ovreči tak dokaz, če nasprotnik dokazovatelja privede se večje število pomagačev, ki zanj prisežejo. Najmlajša oblika pa se zadovoljuje tudi s tem, da dokazovatelj namesto, da bi privedel večje število pomagačev, kar sam položi tolikrat prisego, kolikorkrat je treba, da prekorači število priseg število nasprotnih prisežnih pomagačev. Velik vpliv na razvoj tega ravnokar opisanega postopanja za težke zločine je imela neka druga institucija, ki se je razvila baje že v VIII. stoletju pri Langobardih (Amira), pa se je po vsej priliki v dobi XIII., XIV. stoletja razširila preko oglejske patriarhije na slovensko ozemlje in tudi še dalje. Name-njen je bil ta poseben postopek preganjanju tistih težkih zločincev, ki so zaslužili kazen smrti. Če je bil storiiec zasačen na samem dejanju, je bilo dovolj, da ga je oškodovanec vjel in pripeljal pred sodnika, kjer 80 mu sprva pomagali zatrjevati storjeno zločinstvo inožje, ki so mu došli na njegov »krik« na pomoč. Če jih je bilo šest poleg glavnega oškodovanca, je to zadostovalo kot polni dokaz in storilec je bil obsojen in kaznovan. Iz dokazilnili pomagačev, ki so prihiteli na po-krik (Sehroimannen) se je polagoma razvil stalen na-čin postopanja po »presedmovanju« tudi če niso zasačili storilca na samem dejanju, pa je veljal osumljeni človek po splošni sodbi okolice, da je obče nevarni škodljivec (homo damnosus). Namesto šest mož, ki so se odzvali na »pokrik« oškodovanca, je stopilo šest drugačnih oseb, ki so vzele na svojo vest, da je zajeti človek splošno na slabem glasu kot nevaren človek, ker je zagrešil smrtne kazni vredno dejanje. Pozneje Je postalo presedmovanje (Vbersiebnung) na splošno način postopanja, ki se je uporabljal pri vseli smrti ali težke telesne kazni vrednih zločinstvih. Institucija presedmovanja se je gotovo tam še rajši širila, kjer je bila znana vzporedna institucija cerkvenih poslanskih sodišč. Le-ta so tudi sodila na podlagi pričevanja »sindmano v«, o katerih smo govorili v § 10., št. 5. Na Bavarskem in v Avstriji pa je prišlo že zgodaj, bržčas v XII. stoletju do navade, da so se na občnih sodnih zborih izpraševali vsi udeleženci ali vsaj predstojniki srenj po tem, kdo velja v deželi za obče-nevarno osebo (Landfrage). (O posebnem povelju v tej smeri, ki ga je izdal za Koroško vojvoda Albreht v 1. 1338., smo že govorili v § 10., pod št. 5.). Vsi ti so imeli dolžnost, da po svoji vesti in vrednosti ovajajo škodljivce, t. j. nevarne osebe. To postopanje se je imenovalo — po vzorcu cerkvenega sodstva — Riige-verfahren, karalno postopanje. Ovajena oseba se je morala, če je bila navzočna, opravičiti sama, bilo s prisežnimi pomagači, bilo z božjo sodbo, ali celo z dvobojem. Če pa ni bila navzočna, je zadostovalo že navadno presedmovanje s posledico, da je veljala za obsojeno. Predsedmovanje pa se je tekom druge polovice srednjega veka opuščalo. Po cerkvenem procesnem pravu se je čim dalje tim močneje uveljavljal nazor, da mora biti glavno dokazilo priznanje storilca (confessio regina probationum), če pa tega ni, pa je treba dveh, treh klasičnih (v vsakem pogledu nesumljivih) prič. Če ni bilo niti priznanja, niti omenjenih prič, se je dopustila tortura, t. j. mučenje dotlej, da storilec med strašnimi bolečinami, ki se jih želi oprostiti, dejanje prizna, a po mučenju priznanje ponovi. Ta institucija, najhujša pravna zabloda v človeški zgodovini, je prišla iz Italije, kjer je bil napisan že 1. 1270. »Tractatus de tormentis«. On navaja predpise, kako naj se uporablja natezalnica za heretike, ki svojega delikta nočejo priznati. Tudi slovenski izraz »birič« za sodnega uslužbenca, ki je imel z natezalnico posla, je bil iz italijanskega jezika prevzet (»birro« — po Miklošiču; [VI. Mažuranic dvomi o tem]). Tortura je krajem srednjega veka presedmovanje izrinila.*) Veliko vlogo je imela v tem pogledu uvedba k.t-¥ n..i h sp d n i k o v, o katerih smo že razpravljali (§ 10., št. 5.). Tu še dodajemo, da so bili bas * Cerkveno pravo ga jc obdržalo kot dokaz po »sedmi roki« (septima manus), t. j. po sedmih pričah, ki imajo potrditi verodostojnost strank, ako ni na drug način hrezdvonino dokazano, da je zakon (brak) ostal neizveden. krvni sodniki za to postavljeni in nastavljeni, da so delovali z natezalnicami, zlasti pri sojenju čarovnic. Njihovi delikti, spolno občevanje s hudičem (crimen "uigiM), itak niso bili drugače dokazljivi nego s priznanjem. Pri tem pa moramo koncedirati sodiščem tistih časov, da so imela subjektivno prepričanje o nložnosti storitve označenega delikta. (»lede sojenja v kazenskih stvareh na ljudskih 8°, da so se pravni običaji glede javnosti, obče obtožbe, vrstnega reda pravnih činov ohranili in se tako udejstvovali, kakor smo to orisali v § 6., št. 9. in dopolnili v § 10., št. 6. Ta domneva je upravičena, ker 86 je prav tako postopalo še v novem veku, a imamo *a ta poznejši čas listinske dokaze, da je bilo temu tako. Naj takoj navedemo še nekoliko momentov, ki prihajajo za slovensko ozemlje posebno v poštev: Organizaciji sodišč po odredbah Otokarja II. more-postaviti ob stran organizacijo na Goriškem: Tu so “ili deželnemu glavarju podrejeni različni okraji, ki 80 jim načelovali »gastaldi«, — župani svoje vrste. Ti 80 imeli mnogokrat poleg sebe še pisarja. Obadva sta Občevala najodličnejše osebe županije skupaj, da so audili. Zoper tako sodbo je bila dovoljena pritožba na audišče deželnega glavarja. Slovenski zraz za prolocutor, ki smo ga zgoraj že uPorabljevali, namreč »besednik«, je prevzet iz prvega slovenskega prevoda gorskih bukev (1. 1583.). Po V8ej priliki je ta izraz nastal kmalu za tem, ko je bila P° Švabskem zrcalu ta institucija na splošno prikazana. Zdi se, da formalizem germanskega prava slovenskemu narodu ni bil všeč. Saj je nastal pregovor: »Beseda ni konj« — t. j. takšen konj, na katerem bi smel nepretrgano jahati. Drugi pregovor se glasi: »Beseda včasih pamet preleti«, kar kaže, da se mora smatrati ta ali ona izgovorjena beseda včasih za ne- izgovorjeno, ker ni ustrezala pravi volji tistega, ki jo je izgovoril. Tudi pregovor: »Sedi krivo, sodi pravo« je prežet prepričanja, da od formalnega obnašanja sodnika ne zavisi pravičnost sodbe.*' Izrazite spomine na božje sodbe smo že obravnavali v § 6., št. 9. Mlajši se nam zde spomini na pri-sežne pomagače. Da so jih poznali Slovenci, smemo sklepati iz dejstva, da so jih imeli naši sosedje v lirvat-skem Primorju že v XIII. stoletju, in pa iz folkloristične reminiscence, ki živi še danes med Slovenci na Krasu: »On me je prešestnajšil«, ali na Štajerskem: »On me je prepetnajstil«. Tu gre za ostanek načina pravdanja, ki narodu ni ostal v dobrem spominu. Danes pomenijo ti in taksni reki, da je nekdo s takšnim dokazom drugo osebo prevaril, premamil (— iibertol-]M>ln). Da so Slovenci poznali institucijo ponavljanja prisege ene in iste osebe v isti stvari, da nadomesti še nedosta ja joče število drugih pomagačev, to -e kaže izrazito še danes v ljudski duši tleče prepričanje, da se resnica bolj podkrepi, če se prisega ponovi. Mnogokrat se čuje na sodiščih zatrjevanje prič ali drugih oseb, da »na to lahko petdesetkrat, stokrat prisežejo«, čeprav vobče Slovenci ne jemljejo prisege na lahko vest. Pregovor pravi celo: »Boj se tega, ki rad prisega«, t. j. take pogoste prisege lahko nasprotnika upropastijo po krivem. K9daj. se je vprav na Slovenskem pričelo izvajati mučenje (tortura), ob sedanjem stanju dokazov ni mogoče ugotoviti. Prav gotovo pa je, da so ostali tisti časi slovenskemu ljudstvu v britkem spominu. Sodišča, ki so izvajala sodstvo za težje kazenske zadeve, so se imenovala v poljudnem jeziku »krvave rihte«, krvni sodniki (Bannrichter) pa se v slovenski narodni pesmi proglašajo kratkomalo za rablje (Frei-mann). Presedmovanje je po listinskih virih dokazano za Dravsko dolino; morda so ga uvedli od Otokarja II-postavljeni potujoči sodniki. Poslovali so sicer le malo časa, ni pa izključeno, (la so se prelevili v krvne sodnike. O sodstvu na Goriškem poročajo pač viri iz poznega srednjega veka, da sta si zgoraj omenjena ga-stald in njegov pisar pritegnila nekoliko mož, kakor sta jih pač dobila, in kar pred grajskimi vrati ali pod topo na javnem trgu površno razsodila o tožbi. Zdi se 1 ozirom na germanskopravne vzore, da se je moglo tako postopati le, če se je posnemalo obliko sojenja ob presedmovanju. Da je bila zoper sodbo tega sodišča že dopustna pritožba, smo že zgoraj omenili. Pri orugih sodiščih pa smemo sklepati, da se je dopustnost pritožbe postopoma uvajala. Tisti, ki s sodbo ni bil zadovoljen, je moral osebno pri vsakem sodniku napraviti nekakšno formalno ustno pritožbo (Mmgnus). 0 takšni pritožbi pa so najprej sklepali 8°dniki sami, ali je prav, da gre pritožba na višjo instanco, ali ne. Zdi se, da je bil tak postopek krajem -'■V. stoletja splošno v rabi. Višja instanca je bila v Pogledu patrimonialnih in ljudskih sodišč sodišče deželnega kneza. b) Doslej smo govorili o postopanju glede kazen-81cih zadev, toda z izrečnim poudarkom, da se njih Razlikovanje od civilnopravnih zadev v tej nobi še ni zavestno spoznalo. Germansko pravo je poznalo pri zahtevi povračila denarnega posojila obliko priproste tožbe 'schlichte Klage); v tej se niso navajali nobeni razlogi zastran utemeljitve, da dolg obstoji. V takšnem primeru je mogel toženec oprostiti s prisego, da ni dolžan. . ruge vrste so bile substancirane tožbe, ki so navajale dejstva, iz katerih naj bi izhajala opravičenost tožbenega zahtevka. V teh primerih se je smel tože-!lec sklicevati na nasprotna dejstva in šele nato je pri-'H ° do dokazovanja. Pri tem je imel toženec boljši Pravni položaj. Ni bilo izključeno, da je prešla prvot-"a priprosta tožba poslej v postopek po predpisih za substancirane tožbe. Nadaljnja vrsta tožba je bila tožba za premičnine. Tu je moral toženec vedno navajati razloge, ki naj utemeljijo njegovo nasprotno stališče, čeprav tožba ni bila opremljena z izvajanji o dokazih. Poseben način postopanja za tožbe o svodu (Anefangsklagen) je bil že omenjen v § 11., št. 5. Še drugačne so bile tožbe za lastnino ali dediščino. Plemeniti ljudje so se pravdali pred istim stanovsko pristojnim sodiščem, pred katerim so se reševale pravde zoper nje radi zločinov. Toda za zadeve manjše važnosti ni bilo treba polnega števila prised-nikov. Mestna sodišča so imela o izvestnib vnaprej določenih časih zborovanja vseh svojih meščanov (4-ali 8krat na leto). Na teh je mestni sodnik s prised-niki razsojal o predloženih sporih. Glede postopanja so veljala pri vseh navedenih sodiščih prav enaka načela kakor pri kazenskopravnih tožbah, samo da krvni sodniki pri civilnopravnih tožbah niso imeli nobenega posla. Priprosto ljudstvo na deželi si je obranilo izza frankovske dobe svoj način sojenja. Razpravljalo se je pod vodstvom zemljiškega gospoda ali njegovega namestnika o tožbah vsakršnega značaja enako; kazenskopravne zadeve so se smatrale kot splošne tožbe, ki spadajo v delokrog teh sodišč. Ni pa bilo povsod uvedeno ljudsko sodstvo. Lahko je opravljal sodne posle takega značaja tudi zemljiški gospod sam ali pa njegov namestnik. V prvem primeru je bilo več prisednikov, starih izkušenih članov srenje, 12 do 14, ki so kot dobri poznavalci starih šeg in navad poslušali na javnem zborovanju ljudstva tožbe in ugovore, uredili dokazovanje po pričah, listinah, po prisegi strank, odredili, kjer je bilo treba, svobodno postopanje, navsezadnje pa p° svoji najboljši vesti in vednosti spoznali, kaj je pravo in pravično. Mnogokrat pa niso izrekli dokončne sodbe, ampak dali samo navodilo, kako naj izteče sodba, Če ena stranka to ali ono dejstvo dokaže (Beiveisurteil)- Po izvedbi naročenih dokazov niti ni bilo več treba ponovnega razpravljanja o sodbi. Izvršba sodba je bila prepuščena zemljiškim gospodom. Prisilno sredstvo so bile globe, ki so se dale stopnjevati, dokler ni obsojena stranka izpolnila svoje obveze. Lahko pa je prišlo tudi do izgona iz kmetije, če je obsojenec vztrajal pri nepokornosti. Podrobnejša izvajanja o postopku pri ljudskih sodiščih si pridržimo za naslednjo dobo. Naj ugotovimo le še to, da ljudstvo slovenskega ozemlja na debeli ni imelo zaupanja v sodstvo zemljiških gospodov. Sicer ne bi prišlo do kmetiških uporov. Pa tudi slovenski pregovori se izražajo jako pikro o zemljiških gosposkab: »Kar gospoda stori krivo, kmetje morajo plačati živo«; »Kdor ima moč, ima tudi pravico«. Drugi del OD ZAČETKA ŠESTNAJSTEGA STOLETJA DO UJEDINJENJA A. OD NEMŠKE REFORMACIJE DO KRAJA FRANCOSKE REVOLUCIJE § 14. NAJVAŽNEJŠI POLITIČNI DOGODKI IN TERITORIALNE IZPREMEMBE 1. V začetku te dobe je imel vse .slovensko ozemlje v svojih rokah Habsburžan Maksimilijan I., ki se je imenoval izvoljeni rimski cesar. Umrl je 1. 1519. Sledil mu je Karel I., ki je vladal od 1. 1519. do abdikacije 1. 1556., umrl je 1. 1558. Za njim je prišel njegov brat Ferdinand I., ki je bil že od 1. 1526. kralj češki in ogrski. Ta je v svoji poslednji volji (iz leta 1513.) določil svojega sina Maksimilijana (II.) za svojega naslednika za Češko in Ogrsko, glede nemško-avstrijskih dežel pa je izrekel željo, da bi jih vsi trije njegovi sinovi Maksimilian (II.), Ferdinand (Tirolski), in Karel (Štajerski) skupno vladali. L. 1554. pa je vendarle svoje navedene dedne, dežele razdelil. V tem pogledu nas zanima samo to, da je dobil Karl Štajersko z grofijo Celje, Koroško, Kranjsko, Gorico, Trst in avstrijsko Istro, torej vse slovensko ozemlje. Dohodke iz vladavine naj bi si delili bratje po enaki h delili, dolgove naj bi prevzel Maksimilijan na polovico, njegova brata pa vsak po četrtini. Vse to se je izvršilo šele, ko je Ferdinand I. 1. 1564. umrl. Na rIi* rolskem so nastale zapreke za dedovanje otrok Ferdinanda (Tirolskega), ker so bili rojeni iz morganatič-nega zakona s Filipino Welser. Rudolf II., sin Maksi-miliana II. (umrlega 1. 1576.), je bil za to, da se p°' stavi za tirolsko-štajerske dežele skupna vlada. Do tef5a je prišlo, še preden je Rudolf II. umrl. Maksimiran, nazvan Deutschmeister, je postal gubernator, po smrti Rudolfa II. (1. 1612.) pa deželni knez Tirolske. Za Rudolfom II. je postal cesar Matija (1612. do 1619.), za njim Ferdinand II. (1619. do 1637.). Ta je l*il iz štajerske veje Habsburžanov in je združil prav V8a avstrijska kraljestva in dežele v svojih rokah. Odtlej so se pač še pojavljala vprašanja posebnega dedovanja glede poedinih dežel, dejansko pa vendar ni več prišlo do nobene delitve. L. 1703. je sklfifliLi^O’ Rold I. (1658. do 1705.) .s svo jima sinovoma »paclum nntru7u> successionis«, 1. ^1713/ pa je bila izdana pod If^tlom V17 (1711. do 1740.) »sanctio pragmatica, lex perpelue valit ur a«, ki je določila nasledovanje tudi v zenskeinTtoIenu po načelu primogeniture, čim uioških dedičev ne bi bilo. Ta cesarjeva odredba je bila od deželnih stanov Notranje Avstrije v 1. 1720. odobrena. Oboje, omenjena cesarjeva odredba in pritrdilna izjava posameznih kraljestev in dežel, se ime-nuje skupno »pragmatična sankcij a«. V vsej dobi po začetku (1. 1517.) nemške reformacije pa do francoske revolucije ostane slovensko ozemlje (razen v dobi 1554. do 1621.) pod vlado tistih Habsburžanov, ki so bili obenem vladarji Avstrije P°d in nad Anižo. Naj omenimo na tem mestu še usodo institucije ' ustoličenji koroškega vojvode po nemški reformaciji. Maksimilian I. je pač obljubil, da se bo dal ustoličiti, Pa ni utegnil priti sam na Koroško; zato sta v njegovem imenu dva pooblaščenca prisegla deželnim stanovom vojvodsko prisego. L. 1535. je pogorelo glavno jnesto Celovec skoraj do tal. Zgorele so tudi tiste stare listine, s katerimi bi mogli Edlingeiri iz Blažje vasi dokazati svoje privilegije glede ustoličenja. Ko je *^arl (Štajerski) sprejel poklon koroških deželnih stanov, se je obred ustoličenja opustil. Pač pa je ko-r°ški vojvoda dne 28. januarja 1557. delil na vojvod- skem prestolu fevde. L. 1651. le se je vršilo ustoličenje po zastopnikih Ferdinanda IV., Leopold I. je bil leta 1660., Karl VI. 1. 1728. ustoličen kot vojvoda koroški, ampak v celovški deželni hiši. Poklona se je udeležil tudi kmet Tomaž iz Blažnje vasi; dobil je pismo z izvestnimi davčnimi privilegiji. Le-te sta potrdila Marija Terezija 1. 1747. in Franc II. 1. 1801. To so zadnji odtenki nekdajšnjega slovitega obreda. 2. Na kraju § 7., ki je razpravljal o zunanji orisih tujega gospodstva nad Slovenci, smo izvajali, da je obseg nekdajšnjega staroslovenskega ozemlja že koncem XV. stoletja zdrknil po priliki samo še na tretjino, torej skoraj že na današnji obseg ozemlja. Če bi hoteli na kratko v prispodobi označiti stanje vladajočega prava celokupnega prebivalstva tega majhnega ozemlja, torej po eni strani nemško in deloma rimskopravno orientiranih stanov cerkvenih in svetnih dostojanstvenikov in pleinenitnikov, po drugi strani pa slovenskega življa kmetov, vinogradnikov, obrtnikov, morda tudi delavcev, zlasti vsobenjkov, mogli bi to izraziti tako: Slika je takšna, kakor jo nudi prerez pisane črnobele plošče marmorja. Ves pravni red je do skrajnosti prepleten z nemškoprav-nimi elementi (črne ploskvice), z rimskopravnimi vplivi (sive lise), a slikovito podlago dajejo svetlobele žile in ploskvice, slovenskopravni elementi. Nikjer na ploskvi ni pravega sistema, pravilnosti: Vse skupaj je pester konglomerat sestavin različne barve, ki se pa tudi druga v drugo prelivajo, a dajejo v svoji skupnosti povsem jedreno ploskev. Pri vsem tem to oblikovanje ni bilo posledica umetnega proizvajanja, ampak naravno nastajanje več stoletij. Po tej splošni, čeprav simbolično izraženi označitvi prereza pravnega reda naj še ugotovimo vzrok, zakaj smatramo, da tvori početek nemške reformacije za mejnik pri nadaljnjem razpravljanju o slovenski pravni zgodovini. Dne 31. oktobra 1517. je nabil Martin Luther na cerkvi v Wittenbergu svojih 95 tez in sprožil pokret, ki naj bi veljal preureditvi in oživljenju krščanstva na podlagi evangelija. To pa je bilo v •lobi, ko se je srednja Evropa že okoristila z velikanskimi iznajdbami magnetne igle, smodnika, tiska; v dobi, ko je bila Amerika odkrita; pa tudi, ko so bili turški napadi na dnevnem redu in ko so se semintam pojavljali kmečki upori. Skratka, vsi ti dogodki so brez dvoma soodločali o novi orientaciji v verskih zadevah. Zlasti slovenskemu kmetiškemu ljudstvu je bilo versko življenje edino udejstvovanje duševnosti. so se pojavljale v drugi polovici XV. stoletja ver-8ke zablode kot posledice nastajajoče verske zmede-uosti; pojavile so se sekte bičarjev in skakačev tudi ua slovenskem ozemlju. Ko so proti sredi XVI. stoletja nastopali med meščanstvom že protestanti in ko 80 plemiči na svojih gradovih nastavljali predikante, da razlagajo tudi kmetom »čisti« evangelij v domačem jeziku, je napočila vsekakor nova doba z novim duhom. Posledica tega preokreta je bila slovenska reformacija s Primožem Trubarjem na čelu, ustanoviteljem slovenske književnosti. Prvi dve njegovi knjigi sta izšli 1. 1550. v Tiibingenu: »Catechis-1,1 us« in »Abecedarium«. V njili podaja osnovne nauke luteranstva, pa tudi naročila za priproste ljudi, kako naj se uče branja. Slovenska reformacija se je dvigala, dosegla najvišjo stopnjo v 1. 1578., poslej pa Je dobila svojega hudega nasprotnika v katoliški Protireformaciji. V letih 1599. do 1601. so hodile komisije po deželi in trebile med meščani in vaščani protestante. Kdor se ni javil za pristop h katoliški cerkvi, se je moral izseliti. L. 1628. je prišel ukaz, da se mora tudi plemstvo pokatoličaniti ali pa izseliti. Vse slovensko, pa tudi obmejno lirvatsko ozemlje postane zopet katoliško, edino le v Ziljski dolini in med prekmurskimi Slovenci so se ohranili posamezni pripadniki protestantske veroizpovedi še naprej. 3. Podvig slovenskega ljudstva nižjih slojev iz do-tlejšnjega verskega mrtvila se je kazal posebno v po-jačanju upornosti zoper nasilja zemljiške gospode. Že koncem XV. stoletja so izbruhnili na več krajih manjši upori (gl. § 8., št. 6.). Do velikega in zelo obširnega upora pa je prišlo dve leti pred pričetkom nemške reformacije. L. 1515. se je razširil po Kranjskem, Štajerskem in Koroškem z geslom: za staro pravdo. To je pomenilo, da se kmetje bore za svoje pravice, ki so zapisane v starih urbarjih, hkratu pa tudi zato, da se dolžnosti ne smejo samovoljno raztezati. Svoje pravice so kmetje poskusili doseči s pritožbami, ki so jih poslali iz Konjic Maksimilianu I. Uveljavljali so, da so davščine previsoke, da je tlaka prehuda, da se vrše samovoljnosti pri prehodu zemljišč od zapustnika na dediča, slednjič, da se pravosodje izvaja samopašno in pristransko. Ko pa so kmetje videli, da so ostale prošnje neuslišane, so se zatekli k sili, pobijali so plemenitaše, požigali graščine. Uporniki pa niso bili zadostno oboroženi, niti vojaško iz-vežbani, zato je ta veliki slovenski upor žalostno končal: Sledile so krute kazni, novi davki, o preosnovi obdavčevanja ni bilo ne duha ne sluha. Upori so se ponavljali; n. pr. 1. 1525. in 1557. na Ptujskem polju. Da so kmetje dosegli na samostanskem ozemlju Studenic (pri Mariboru) nekakšno pogodbo glede davkov, je upravitelj Kremer v neki listini priznal; pripomnil pa je, da je tista pogodba ugasnila leta 1570. L. 1573. je ljudska duša zopet vzplamtela zbog nevzdržnih razmer. Slovenskim kmetom so se pridružili hrvatski onkraj Sotle in Kolpe; graščak na Štatenbergu Franc Tahi, Madžar po rodu, je povzročil s svojo neprimerno in brezmejno neusmiljenostjo nov velik upor. To pot so si uporni kmetje izvolili posebno vodstvo. Na čelo so postavili Matijo Gubca, za vrhovnega poveljnika pa so si izbrali Ilijo Gregoriča. Ta pokret je imel dalekosežne cilje. Ustanovila naj bi se v Zagrebu stalna kmečka vlada za hrvat-*ke in slovenske pokrajine. Le-ta naj bi imela vso 8krb za upravo, pobiranje davkov in za brambo dežele pred Turki. Tudi ta vseobčni upor je končal nesrečno: Matija Gubec je bil 15. februarja 1593. na Markovem trgu v Zagrebu na razbeljenem železnem prestolu z razbeljeno železno krono venčan, navsezadnje še mrtev razčetvorjen. Ost nezadovoljstva in duh odpornosti pa nista odnehala. Krajevni upori 80 8e še vedno ponavljali: 1. 1627. na Tolminskem, 1- 1634. v Studenicah pri Mariboru, 1. 1635. v Voljči, Ostrovču nad Celjem, v Laškem in Gornjem gradu, 1. 1644. v Šentpetru pod Kunspergom, leta 1650. v Slivnici in Trbovljah, 1. 1674. na Šovneskem gospodstvu, 1. 1687. v Smledniku na Gorenjskem, *• 1713. na Tolminskem in Vipavskem (t. zv. »veliki Punt«). če je pisal Arnold Luschin-Eben-eeutli (Zerreissung der Steiermark, 1921. 1.), da pomenil klic po »stari pravdi« edino le zahtevo po odpravi davčne preobremenjenosti, da pa ta ni imela uspeha, mu ne moremo popolnoma pritrditi. Iz zgorajsnjib pripomb glede pritožbe na Maksimi-liana I., dalje iz dejstva, da imamo od 1. 1583. dalje Prevode gorskih bukev, od 1. 1592. dalje pa celo zapisnike o gorskih pravdah, izhaja, da ni šlo samo za 'lavke, ampak še za druge važne stvari: Saj so samostani, pa tudi graščinski gospodje deloma ustregli zahtevam kmetov s tem, da so vzpostavili pravilno Pravosodje na ljudskih zborih. 4. Turški napadi, ki smo jih orisali v § 7., št. 4. CK v začetku nove dobe po nemški reformaciji niso uehali, ampak se celo pojačili, zlasti pod Solima-u°m II. (J, 1590. do 1566.), nazvanem »ljubiteljem Krasote« (Prachtliebender). Kako slabo je bila orga-mzirana vojaška obramba zoper turške napade od strani države, ki bi morala prva skrbeti za denarna sredstva, se razvidi iz dejstva, da je nadvojvoda Ferdinand I. 1. 1526. zahteval in dobil od kranjskih deželnih stanov dovoljenje, da se popišejo in ob času turške sile porabijo cerkvene dragocenosti. Postavljena komisija je z veliko strogostjo iskala in jemala župnijskim cerkvam in podružnicam zlate in srebrne posode, kipce in vezenine. Vse je šlo v Gradec, kjer so bile kovine seveda prekovane v denar. S ponovnimi silovitimi napadi so si Turki priborili Bosno in prisilili bosanske prebivalce, ki niso hoteli prestopiti k Islamu, da so zapustili svoja domovja in pribežali v slovenske pokrajine (Istro, Kranjsko in Štajersko). Pričelo se je to preseljevanje že v XV. stoletju, na tisoč ubežnikov pa je prihajalo tekom XVI. stoletja, ko so pritiskali Turki proti severozapadu. Na kranj-sko-hrvatski meji ob južnem pobočju Gorjancev so se naselili v večjih skupinah v Žumherku, ob Kolpi v Marindolu, šli so pa še dalje v Istro, okolico Maribora in Ptuja ter med ogrske Slovence. Imenovali so jih Uskoke. V bojih s kmeti-uporniki so stali Uskoki vedno na strani plemenitnikov, ki so jih za vojaško službo seveda plačevali. Pozneje pa so postali ti Uskoki ljudska nadloga, ker so na svojo pest izvajali haj-duške napade in ropali. Posebno težko prizadeti so bili kraji to- in onstran Gorjancev. Med hajduke pa so se često pomešali tudi domačini. Posebno drzni roparski pohodi so zabeleženi v 1. 1665. za Gracarjev turen, v 1. 1684. za kostanjeviški samostan, v 1. 1720. za župnišče v Semiču, v 1. 1775. na Vinico, 1. 1776. na Kočevje. Ko je Soliman II. v taboru pod Sigetom, ki ga je branil Nikola Zrinjski, umrl (1566.), je turško osvo-jevalno prodiranje proti severu oslabelo. Sicer je padla 1. 1592. zelo važna trdnjava Bihač Turkom v pest, toda naslednjega leta so bili pri Sisku popolnoma potolčeni. Precejšnja vloga pri nazadovanju turške vojaške sile je pripadala janičarjem. To so bili ujetniki, odvedeni iz slovenskih in hrvatskih pokrajin v turško suženjstvo, ali pa le-teh poturčeni potomci, ki so opravljali vojaško službo. Sčasoma pa so postali ti sicer hrabri vojaki nezadovoljni in silno nepokorni, fcur je seveda rušilo disciplino in vojaško silo. Od turškega poraza pri Sisku, ki ga slovenska narodna pesem čudovito lepo opeva, so se Turki umikali na druga jiolja. Mnogo je k temu pripomogla tudi zgradba trdnjave Karlovec ob steku Korane in Kulpe (leta *597.). Obleganje Dunaja (leta 1683.) Turkom ni uspelo. Po zmagi princa Evgena pri Zenti (1. 1697.) pfide kmalu do mira v Karlovcih (1. 1699.); po njem pa slovensko ozemlje ni bilo več prizadeto. 5. Ne smemo iti mimo tridesetletne v o j -J*e (1618. do 1648.). Slovensko ozemlje ji sicer ni tujo bojišče, niti se niso tikali zaključki westfalskega Juira glede verskih vprašanj neposredno slovenskega prebivalstvo, ker je to živelo že od prej po pravilu: *Cuius regio, illius religio« (gl. spodaj). V arhivu stolnega kapitlja v Ljubljani se hrani knjiga vzorcev pisarja stolnega kapitlja Iv. L a y b a s -ser-ja izza časa od 1. 1641. do 1660. V njej so zabele-*eni tudi predpisi odlokov vlade, ki navijajo davke in urejajo valutne razmere, nastopivše v dobi tridesetletne vojne. O dejanskem vojnem položaju pa v vsej knjigi ni govora. O pobojih med meščani in vojaki regimenta Ferrari v sami Ljubljani, ki so prilično urtro, pa ne posebno krvavo nehali, vemo iz sodobnih urugih poročil. Vendar ti niso bili naravnost s tridesetletno vojno v zvezi, pač pa posledica napetosti ®ed meščani in oholimi častniki imenovanega italijanskega polka. Važno dejstvo je, da je po končani vojni prišla ^ avstrijskih deželah, torej tudi za slovensko ozemlje, doba absolutizma in centralizacija. So-'lalna, gospodarska in politična premoč deželnih sta- nov, t. j. cerkvenega in prosvetnega plemstva, ki si je lastila pravico, da dovoljuje ali odreka deželnemu knezu vojne davke, čete za deželno obrambo itd., o čemur smo govorili v § 10., št. 2., je rasla po pričetku nemške reformacije še dalje; ona je tvorila v alpsko-slovenskih deželah hkratu pravcato podstavo za raz-širjevanje protestantske vere med Slovenci. S porazom upornega češkega plemstva na Beli gori 1. 1620. je dobila označena premoč deželnih stanov težak udarec tudi v drugih deželah, habsburška vladavina je postajala odtistihdob absolutistična: Vlade ne vprašujejo več deželnih stanov za pristanek, tudi zoper njihovo voljo se izdajajo vseobče veljavni zakoni. Še hujše je bilo z vplivom ^vestfalskega mira (1. 1648.). V njem je bila sicer očuvana verska svoboda za Srednjo Evropo, toda posebej za avstrijske dežele se je odredilo leto 1624. kot annus normalis. Kar je bilo za to leto ustaljeno, to je poslej obveljalo. S tem so bili proti-reformacijski uspehi na slovenskem ozemlju za stoletja zasigurani. Plemstvo je izgubilo svojo politično moč, ono je bilo odslej dalje le še uslužno dvoru in njegovim zahtevam. Toda obdržalo je svoje privilegirano stališče v socialnem pogledu. Ono je ostalo pri polni oblasti nad kmetiškimi podložniki. Obranilo si je vsa državna in deželnoupravna, kakor tudi častniška mesta v vojski. Plemenitniki so postali kot vladarjevi uradniki soodločujoč činitelj v državi do francoske revolucije in še pol stoletja dlje. To so bile važne posledice tridesetletne vojne. V izvestni zvezi z izpremenjenim položajem plemstva je treba zabeležiti še podvig izobrazbe in s tem tudi zanimanje za domačo zgodovino, a v njej vsaj kolikor toliko tudi za pravno zgodovino. Od pisateljev, ki so se v tej dobi v označeni smeri odlikovali, moramo imenovati kot najpomembnejšega kranjskega historiografa Ivana Vajkarta barona Valvasor-j a (1. 1641. do 1693.). Izdal je leta 1689. »Die Ehre de.s Herzogthums Krain«. Dalje imenujemo za Kranjsko Ivana L. pl. S c h 6 n 1 e b e n - a (1618. do 1681.), sina ljubljanskega župana, ki je napisal »Carniola antiqua et nova«. Za Štajersko prideta v poštev Ferdinand pl. R e c h b a c h, ki je izdal 1. 1680. »Observationes ad stylum curiae Graecensis et subordinatorum tribunalium Styriae, Carinthiae, Car-niolae, Goritiae. Ter gesti, Fluminis et amplezii« in Pa Nikolaj pl. B e c k m a n n, ki je izdal 1. 1688. *Idea iuris statut ionarii et consuetudionarii styriaci et austriaci cum iure romana collati«. Za Koroško navedemo pisatelja Hieronymus-a Megiser, avojeeasnega (1590., 1591.) ravnatelja celovške evangeljske deželne gimnazije v Celovcu, ki je med drugim spisal in izdal 1. 1592. »Dictionarium ijuatvor lin-guarum, videlicet Germanicae, Latinae, Illyricae (quae vulgo Sclavonica appelatur) et Italicae sive Helru-Sc“««, 1. 1612. pa »Annales Carinthiae«. Bilo pa je še drugih učenih mož in pisateljev; zlasti v Ljubljani. Tu so ustanovili več učenjaških društev; najimenitnejši sta bili 1. 1693. započeta »Aca-demia Operosorum« in pa 1.1698. ustanovljen »Colle-Hjutn juridicum Labacense«. Omika označenih pisateljev kaže mnogo vplivov italijanske prosvete. Saj so posečali tisti, ki so stremili za visokošolsko izobrazbo, P° večini visoke šole v Italiji. 6. Po vsem, kar smo doslej izvajali o posledicah tridesetletne vojne, mora hiti jasno, da se je moč k a -tpliške cerkve po uspeli reformaciji silno okrepila. Plemenitaši so se potegovali in dobivali najvišja duhovniška mesta, višja duhovščina postane med sta-m>vi najvplivnejša. Razmere nižje duhovščine so se zboljšale. Prišlo in naselilo se je na slovenskem ozemlju mnogo novih redovniških samostanov. Med njimi bili Jezuiti (red, ustanovljen 1. 1543., od papeža "avla III. potrjen, od vsega početka najostrejši nasprotnik nemške reformacije). Zoper Jezuite se pojavlja začetkom XVIII. stoletja vedno večja nevolja osta-hh redov in javnosti sploh. Začelo se je novo versko gibanje »janzenizem«, ki ga imenujejo francosko narodno herezijo; Utrecht je bilo njegovo izhodišče in opora (»petite eglise«). Na slovenskem ozemlju se jc začel siriti kot »jožefinizem« za časa škofa Herber-stein-a (1. 1772. do 1787.), opešal pa je šele v drugi polovici vladanja škofa Wolfa (1. 1824. do 1859.). Herberstein je hudo nasprotoval javnim cerkvenim pobožnostim in ni maral redovništva, bil pa je popolnoma vdan dvoru ter pristaš cezaropapizma. V miselni zvezi s cezaropapizmom, ki je dosegel svoj višek vprav pod škofom Herbersteinom, so bile tudi reforme Jožefa II. Prosvitljeni absolutizem je bila njegova poslednja in vodilna smer. Vladavina njegove matere cesarice Marije Terezije (1740. do 1780.), hčerke Karla VI. (gl. št. 1.), je bila miroljubna in previdna. V duhu časa je izvajala obširne preosnove; zlasti je skrbela za ljudsko izobrazbo. Peter Pavel Glavar, župnik v Komendi (leta 1726. do 1748.), je bil nemara najimenitnejši predstavnik njenih državniških idej med Slovenci. Marija Terezija je odpravila davčne svoboščine plemstva in višjih duhovnikov (1. 1748.). Poskrbela je, da so bila sploh vsa zemljišča obdavčena, vendar tako, da so se poprej izmerila in razdelila po rodovitnosti v posebne razrede. Tako je nastal zemljiški kataster. Njen sin Jožef II. (1780. do 1790.) si je predstavljal kot ideal močno enotno državo, stremil za tem, da doseže ta svoj cilj, ali vladal je vihravo. Predvsem je skušal moč še vedno privilegiranih stanov, duhovniških in posvetnih velikasev, zlomiti, vsako provincialno samostojnost odpraviti in uvesti centralistično upravo. S tolerančnim patentom (1. 1781.1 je dal luterancem, kalvincem in razkolnim Grkoin svobodo zasebnega bogoslužja. V osmih letih je zatrl 738 avstrijskoogrskih samostanov, za ostale pa je predpisal posebno organizacijo. Duhovništvu je utesnil občevanje z Rimom, odredil državni pincet za papeške odredbe. Iz skupila za zatrte samostane je ustanovil »verski zaklad«. Iz njega naj bi se plače-V£di stroški za nove župnije. Na Koroškem so bili zatrti samostani v Osojah, Podkloštru, Vetrinju, Grebi-uji, Beljaku itd.; na Kranjskem z Istro v Bistri, Škofji Loki, Mekinjah, Velesovem, Stični, Kostanjevici, Kra-?Ju, Novem mestu itd.; na goriškem in tržaškem ozem-'J11 v Gorici, Solkanu, na Sveti gori; na Štajerskem v žicah, Olimlju, Studenicah, Marnbregu, Mariboru, Ormožu, Ptuju, Muti, Slovenski Bistrici itd. Posebne samostojne verske občine za luterance in kalvince so ode osnovane v Trstu 1. 1786., na Koroškem je nastala jOvenska protestantska občina Zagorice v Podklošter-i 1 župniji, med ogrskimi Slovenci pa so vznikle ena-občine Pucinci, Križevci, Bodonci, Adrijanci in Hodoš. Naj navsezadnje glede osebnosti Jožefa II. orne-uimo, da ni bila verska mržnja vzrok ukrepov v cerkvenih zadevah, ampak njegovo prepričanje o pravil-Uosti zgaraj orisanih državnopravniških idej. J o s e f Stooss (Lehrbuch des oesterreichischen Strafrechtea) Pravi: ... »e/- u,ar kein Freigeist, sondern ein treuer ^'d'n der katholischen Kirche«, ter se opira na pismo Jožefa II. z dne 20. julija 1777., ki se končuje: »7e donnerais ce que je possede, si tous les protestanta de ®e* Etata pourraient se faire catoliqu.es/« O socialnih reformah glede kmetiškega sloja bo obširneje govora na drugem mestu. 7. Na kraju moramo še izpregovoriti o teritorial-"di izpremembali dežel, da ugotovimo ustaljeni obseg ozemlja s slovenskim prebivalstvom za dobo, o kateri Razpravljamo. Pri tem vnaprej pripomnimo, da splo-ana provincialna zgodovina v tem pogledu baš za dobo P° nemški reformaciji še ni izčrpno obdelana. V naj-aplošnejših potezah smemo reči to-le: Meje koroške dežele proti zapadu so bile od leta OUO. dalje vedno iste do današnjega dne. Severne meje bivše Lumske, Breške, Junake grofije so potekale geografično še tako kakor prej navedeno, toda v obeh je že potisnjena narodnostna meja proti središču dežele. Na vzhodu je bila slovenjgraška okolica, ki je spadala pod Solnograd, že v XV. stoletju Štajerski priključena. Srednjeveška Karantanska krajina od Lipnice do Vildona je bila deloma še slovenska; spadala pa je pod Štajersko. V XVI. stoletju še ni bilo točnih mej med H r -vatsko zeml jo in Štajersko. Zlasti v okolici Veržeja so se vršili vedni spori za tok Mure. Ustanovitev vojne granice — vobče se sme smatrati za ustanovitveno leto 1546. — Slavonske (od Dolnje Lendave do Save s sedežem poveljstva v Varaždinu [od 1. 1595. dalje]) in Hrvatske (od Save do morja [od 1. 1575. dalje]) je uredila potek geografične meje po priliki tako, kakor je obstojala še do razsula Avstrije. Narodnostno pa je bila stvar malo drugačna. Sotla ni tvorila jezikovne meje. Na mesto Celjske grofije je stopila Celjska četrt, ki jo je upravljal vice-dom štajerski. Šele Ferdinand III. jo je združil * ostalo Štajersko vojvodino. V Zagorju pa do Zagreba so govorili kajkavski. Zato ni čuda če je angleški po-tovalec Simon Klement še za 1. 1715. v svojem potopisu (Journal oj Simon Clement, TraveVs in GormanV from 1710 in 1716, Britisli Museum [London1, pod št. 3811) zapisal (prevod); »20. avgusta - Zagreb sem zapustil ob 3. uri popoldne. Po nekako 3 miljah smo šli čez Savo na čolnu in prišli smo na Hrvatsko.« Sklicujemo se še na spise Petra Petričica, škofa v Zagrebu (roj. 1. 1600. v Sošicah, um. 1. 1667. v Zagrebu), v katerih vedno poudarja svoje slovenstvo in govori o Slovencih v zagrebški vladikovini (Raič, Č. Slov. Mat. 1887., str. 203.). Zabeležujemo oboje dejstvo kot etnološko, ne pa politično, zlasti zbog tega, da pojasnimo, kako je prišlo do mnogih pravnih izrazov, o katerih je bilo že govora, ki se pa nahajajo še danes samo v slovenskem in kajkavsko-hrvatskem jeziku, pri drugih Hrvatih in Srbih pa se pogrešajo. — Meje Kranjske, kamor je spadala tudi Slovenska Krajina (Win-dische Mark), pa so se korigirale tako, da je Kranjska odstopila v XVII. stoletju Hrvatski okraj Čabrski. Hkraj Žumberški, ki je spadal od leta 1541. dalje pod •kranjsko, pa je pripadel 1. 1746. hrvatski vojni gradiči. Reka je spadala že od 1. 1471. pod Kras. Okraji ' ostojnaki, Senožeški in Kastav so se 1. 1776. odcepili °d Kranjske in priključili Istri. Glede Istre velja pripomniti, da je bila razcepljena na Avstrijsko in Beneško Istro, a njena severno ležeča notranja sredina Je spadala pod goriško grofijo. Avstrijska Istra je ^nela že v XVI. stoletju poseben deželni zbor. Kastav je ostal pri Kranjski do 1. 1815. Trst je tvoril z oko-oco samostalno samoupravno telo. Devinski okraj je Pripadal v prvi polovici XVI. stoletja liKranjski; šele '• 1815. se je pridelil Goriški. V kampoformijskem (1. 1797.) je tudi Beneška Istra (Koper, Piran, fuzet, Poreč, Rovinj, Pulj, Labin) prišla pod Avstrijo »n dobila posebno vlado. Goriška grofija je pričela ®y°.ie meje ob morju šele pri Ogleju, ker je tvoril Ifžič z okolico Gradiške do morja osredek (enclave), ® meja je tekla — izogibaje se slovenskemu ozemlju — okrog Čedada ob Soči preko Julijskih Alp do ^dje in od tam na jugu do davno ustaljene zapadne koroške meje. V cerkvenem pogledu naj omenimo še, da je imela Ljubljana od 1.1461. svojega škofa, da je dobila Dorica 1. 1751. svojega nadškofa. Pravica imenovanja Nadškofa pa naj bi pripadala za vedno Mariji Tereziji V* njenim naslednikom na prestolu. Toda pod vplivi Jožefinizma je prišlo do tega, da je bila goriška nad-N*tofija zatrta, a na njeno mesto ustanovljena metro-polija ljubljanska. Prvi in edini nadškof ljubljanski J*- bil baron Mihael Brigido; po njegovi smrti (leta je bil sedež nadškofije prenesen nazaj v Gorico. § 15. PRIVILEGIRANI STANOVI 1. Cesar Maksimilian I. je takoj, ko je zavladal vsem avstrijskim deželam (1. 1522.), ustanovil dvoje vlad, eno na Dunaju, drugo v Innsbrucku. Vsaka je bila kolegialno sestavljena in je imela vladarjevega namestnika kancelarja, pa dvanajst svetovalcev. Le-ti so bili ali plemenitaši ali juristi-doktorji. Zastopnik vladarja v posameznih deželah je bil deželni glavar. Najnižji upravni okoliši so bile, kakor v poznem srednjem veku, gosposke in deželnoknežja mesta. Skupnost gosposk in mest je predstavljal deželni zbor (Lami• Ing), ki so ga sestavljali deželni stanovi; po številu sprva trije, pozneje štirje. Stalne tekoče posle deželnega zbora je upravljal stanovski odbor (Verordne• tcnstelle), ki je imel do 1. 1791. po šest članov. Deželni odbori so morali imeti inkolat ali indi-genat, to je sposobnost, da se udeležujejo sej deželnega zbora ali posedovati plemiška posestva. Pridobitev inkolata ali indigenata je bila vezana na prošnjo, ki se naslanja na plemstvo in na lastninsko pravico na posestvu, ki je vpisano v deželni deski, ali na depozit vsaj 10.000 fl. pri deželski gosposki ali na to, da je prosilec zet deželana. Lahko pa je prišlo do inkolata ali indigenata po vladarjevi milosti. Da so prišli do priznanja kot deželani, so morali ob pristopu v ta položaj položiti deželnemu vladarju ali njegovemu namestniku vdanostno prisego v obliki fevdske prisege. Preden se obrnemo k besedilu te prisege, naj pred-očimo vrš te deželnih stanov, to je: e e jr k v e--*' * h ll.itt °J_“ j a njiJ. veni kov, gospodov, vit ei, zov jn — noznejeJjejmj; s t. 2. a) O značaju cerkvenih d o a t o i a n -s t v e n i k o v je odločalo kanonsko pravoT^Vsekakof so spadali sem škoTje in opatje, ki so imeli uradno oblast za zunanje območje, enako tudi prelatje z isto jurisdikcijo (pro foro externo). Vobče je veljalo že lz*a. karolinške dobe, da so imeli tudi sodstvo nad svojimi podložniki, od prelatov seveda le pravi (ne pa častni). Infulirani prošti so steli med prave prelate. ’1 bil naravnost ustanovljen pogoj članstva v dežel-nem zboru, da bi morali imeti posebno posestvo, pač P® je bilo to skoraj povsod tako. Cerkveni dostojanstveniki so zasedali t. zv. p r_vja_i_l-»-p deželnega zbo-ra’ torej najodličnejšo. M G o s d o d i e (prav za prav: deželni go -a'P'tuLj e) so bili enotni stan vseh plemenitnikov, ki ?° se po svojih nazivih sicer delili na grofe (konte), arone (prejšnje ministeriale višjega reda); ali to je '■a samo še zgodovinska reminiscenca, združena vča-j še s posebnim, sedaj brezpomembnim naslovom glede nekdanje dvorjanske vloge. Take službe dvoranskega značaja so se zvale: Za Štajersko, Koroško, Panjsko in Goriško: Obristallmaister-Ambt, Obrist-£ndkammerer-Ambt, Obristerblandhofmaister-Ambt, 'rvfa.lkhpnmaister-Ambt; za Štajersko, Koroško in '°rioo: Obrisi jagermaister-Ambt; za Koroško, Kranj-in Gorico: Erbtruchsess-Ambt; za Štajersko in panjsko: Erbfiirschneider-Ambt, za Koroško in ranjsko: Obrist-Erbstdblermaister-Ambt; samo za tajersko: Erbpostmaister-Ambt, samo za Koroško: bristsch(ti, inu kuli kadei, sa eniga Firsta smert permeri, supet te 'ehne zaslushiti, ino perjeti, ino ako bi Vi gdire Lehne sapa-dene nih Firstoue Suetlosti knih skoffu Gurske shlishoiotsh sue-deli, te iste nih Firstouei suetlosti uedeiotsh pustiti inu ska-t’a*i inu sicer u se to sturiti, kulikai ie eden u’ shlehterni s‘Lehni Podloshen zhlouck suoimo Lehenskimo Gospodu, dolschan ino »auesan sturiti. Responsio Vasali: Vse le-tu, kulikai ie mene na pred Brano oblubim jest nih Firstouei Suetloati ino nih namestnikom reshnitshno ino terdno dershati. — Vladni obrazec (1637. do 1712.) WINDISCHE ODER CRABATISCHE LEHENSPFLICHT Vi boste oblubili inu persegli timu naySvetlostimu nay-mozheschimo inu naymog6zhnimo Rimskimu Zcsariu, tudi Vo-gerskimu inu Pemskimu Kralu, Gospodu Ferdinandu temu Tre-tiemu Erzherzogu vu tiesterreichi Herzogu vu Burgundi, vu Steirye, vu Korotanu, vu Craine, vu Birtembergo, Knezu vu Ti-roli inu na Gorizi. Nashimu gnadlouistimu gospudu, inu nega Suetlosti Erbam, suest inu Pockoran biti, To blagu inu diane kateru vam inu vashcm Erbam bode possodeno od nega Zesar-sche Suetlosti kuliko krat pride sa schlushi inu spet preieti, In* ako vi kaku satayeno blagu snedefte, alti sprashate, taistu ne-goui Svetlusti Iskasati, inu uidetsch sturiti, kaku enimu suesti-mo inu Pokornimo schluschabniko prute suoiemu Gospudo sturiti se spodobi, inu o letu dopernesti ie douschan. Aliter magis Croatice. Vi bodeste alli hozhete prisezhi, temu nay Suetlostiniu »ay mogozhnimu I nay mozheneiskimu Rimskemu Zesaru tudi Vo-gerskimu I Pemskimu Kralu, Gospodinu Gospodinu Ferdinandu Erzherzogu Osterreischimu, u Herzogu Burgundskimu, y Sta-yerskemu, y Korotanskemu, y Cranskemu, nashimu premiloui-stimu Gospodinu, y nich Zesarskhi Suetlosti porodnim ali First-nim Erbam, da hoehiete suest y pokoran biti, Le-tu blago V dianie, kateru se sadai nam nashim porodnim otrokom possodi ali na possod izrochi, skuz nieh Zesarsko Suetlost, tuliku kuli-erat pride ali se prigodi sa schluschit, y supet priyeti, y akhu nikadai satayenu blagu suefte ali ispraschcte, tuistu nich Suetl«-sti iskafat y napovedat, kaku animu suestimu y Pokomimu slugam se spodobi, u ufe tuistu dopernesti, kar iedan suest podda« pruti suoimu Gospodinu dolschan y oblubil sturiti po daschel-ski navadi y pravdi onoga isrozeinia ali possedenega blaga pra-vizi. Naehzusprechen Mit drey au/gerekhten Fingern: Kako meni ie sadai naprej ^ran°- y sapouedano, tako ho- steno zhin sturiti y Vuse dopernesti tako Bog meni pomozi Sueta Diva Maria Mate bosya y vufe Suetzi. — K temu tekstu pripominjamo v jezikovnem P°' gledu: Izraz »blagu i diane« v graški vladni prieegi pomenja oeividno doslovni prevod zloženke »bene- jiciumt, a je v celovški prisegi že zamenjana z »lehno« (Lehen). Jezik »bolj lirvatake« prisege se razlikuje le prav neznatno od slovenskega teksta. Namenjen je bil »bolj hrvatski« obrazec nemara kajkavcem. V stvarnem pogledu pripomnimo, da imajo vsi nemški °brazci, navedeni v graškem Juramentenbuch-n še posebne obrazce za namestnike fevdnika, ki mora Položiti prisego. Pri slovenskem obrazcu pa ni takili namestniškib priseg. To znači, da tisti deželani, ki so Polagali prisego slovenski ali »bolj hrvatski«, niso mogli položiti prisego drugače nego osebno; po namestniku ni šlo. V arhivu graške vlade pa se nahaja — kakor že omenjeno — še druga knjiga prisežnih obrazcev, ki je Oastala za vlade Marije Terezije, a veljala »gosponu Franciscu odebranomo Rimskom Cefaru ... kakti spolak-vladiteliu, takaife nihovom Velicbanstvu nai-stvetleifsoi y nai moguchneifsoi Principifsi i Goepi ^°epi Mariae Theresiae«. Spolak-vladitelj je bil Franc Stefan Lotrinški. V tem obrazcu se imenuje fevd *Lehen«, sicer pav tem tekstu do malega ni razlike od onega v prej navedenih. Samo to je vrinjeno, da mora ^ovdnik naznaniti ali cesarski dvojici ali »staierskoi *logirungi« vsak zatajen fevd. V prvem Juramentenbuch-u je ime Ferdinanda Ifetjega prečrtano in ob strani nadomeščeno z ime-n°ma Leopolda in Karla, kar je dokaz, da je bil slo-Venski obrazec uporabljan tudi za časa vlade Leopolda H. in Karla VI. (Jožef I. je vladal le od 1705. do lili., pa menda v teh šestih letih ni prišlo do uporabe slovenskega prisežnega besedila.) V drugi zaprisežni sojigi pa ni dokaza, da bi se bil slovenski tekst upo-fabljal po smrti Franca Lotrinškega in Marije Terezijo. To znači, da so bile pod Jožefom II. slovenske ‘evdske prisege že opuščene. K temu je treba še pripomniti, da je že Leo-Pold I. * generalnim mandatom z dne 13. aprila 1665. 'Cod. austr., part. I., pag. 725) odredil, da fevdskih priseg (niti nemških) sploh ni treba. V resnici se v Avstriji nad in pod Anižo fevdske prisege niso več polagale, ampak zadostoval je le pismen reverz e * mer, Das lang.-oest. Lohrfrnsrecht str. 205.). Vsekakor pa so se na področju graške vlade osebne prisege vršile tudi še za časa Marije Terezije. Ni da bi morali še podčrtavati pomen tega dejstva. Ono je dokaz za to, da so živeli od XVI. do XVIII stoletja fevdniki, ki niso znali nemški, ampak govorili samo slovenski ali kajkavski, a graška vlada je morala ž njimi v njihovem jeziku poslovati in imeti seveda ljudi nastavljene, ki so bili tega jezika vešči. Prav isto pa velja tudi za fevdnike iz območja oblasti krškega škofa za XVII. stoletje. Da pa so tudi takšni deželani, ki niso bili vešči drugega jezika nego slovenskega, vendarle živeli po duhu germanskega ali italijanskega prava, smo že prej izvajali. 4. Tudi za meščane se moramo vprašati, kakšni so bili njihovi odnosi do avtohtonega, pa neprivi-legiranega ljudskega sloja. Meščani so razpadali v novem veku po g e r -manskopravnib tradicijah v prave meščane ( Erbbiirger ), ki so imeli v mestu hišo ali pa vsaj v okolici lastna posestva, in pa v naselnike (Bei-tvohner, Gliste), ki so bivali v najetih prostorih ali pa so spadali k služinčadi. Sprejem v vrsto pravih meščanov je bil odvisen od bivanja v mestu skozi dlje časa in izvestne zaobljube, mnogokrat tudi od položitve prisege. Razen pravih meščanov in naselnikov pa je bilo v mestih na slovenskem ozemlju tudi že dovolj podložnikov (Inleute, incolae, habitatores, commansio-narii, commandantes; oni niso imeli svoje zemlje, niti meščanstva, pa so morali nositi bremena mesta (M e 11, Grundriss d. Verf,- und Verw.-Geschichte Steiermarks* str. 89.). V dunajski vseučiliščni knjižnici se hrani rokopis (sig. M anuse. III. 35) iz dobe Ferdinanda II. ali III. (1619. do 1637. ali 1637. do 1657.), ki se je uporabljal uradno tudi še pod Leopoldom I. (1657. do 1705.) in Karlom VI. (1705. do 1740.). V tem rokopisu se nahajata tudi slovenska prisežna obrazca za meščane >n »podložnike« v Ljubljani. Skoraj identični so prisežni obrazci za meščane in podložnike iz arliiva niesta Kranj; bržčas so celo še iz starejše dobe kot prej omenjena (gl. § 18., št. 4., kjer prinašamo dvoje Priseg za Kranj). V naslednjem bomo navedli meščansko prisego iz dunajskega arhiva, torej za ljubljanske meščane, izpremebe, ki pa se tičejo »podložniko v«, In-(čute, v besedilu, bomo poočitili z oglatimi oklepaji. BORGERLIGHER |INWOHNER| AYDT WINDISCH Jest N. perfefshen prutj Gospudj Rogu Ozhetu nebeski-*llu> da otzhem nafshitnu Suetlimu Gefariu lnu desclskimu Pirhu Ferdinandu, lnu tudi Gofpudj Burgermaiftru, Rililariu, inu Posteniniu Ratu tiga Poglautiga defta Lublane eden fuest, per-nareden, pocorn Rurgar [Inwohner alti Podloshnik] biti nich Postaue ordnunge, sapouedi, prepouidi, pocorno dershati, super •eifte nister napre ufeti, alli bandlati, temuzh gmain mefta nuz inu prid, kokar meni bode nar uetzh mogotzhe, polagati obderfhatj, Inu sped, use tu, kar bi gmain meftu moglo hudimu priti, ohurouati, Inu kadar bi ieft ubrao Irungo, ali Praudo ratall, da ieft notshem nigder, kakor pred leto, moio ROsposhino [Gospodam Richtariem] letega mefta, ordnungo ■nu nauada iskati, potech istirb [op.: šest zadnjih besed je izpuščenih glede podložnikov!] praude daiati inu jemati. Jest [udi nozhcin obeniga nefnaniga v‘ negoui kupzhije v’ mojem 'Uleni prenesti, alli scusi pomogati, v’ oheni stalti ali uifhi. Pred Userni rizhmi pak, ozhem tudi nar uezh ta sueta samosue lizha-•'a, Kershanska, Gatoliska Rimska stara Vera pomagat terditi, •birmati, teiste fe dersfati, Inu obenj kryui ali fuper uolli inu juifli fe poduretslii, tomuzh se Vletim Vfim taku derfati, kakor se enimu Burguriu [Podlofsniku] pruti niegouiGofposhini •podobi, kadar bi pak iest zhes dolg alli kratirk zhas se hotel P°d druga Gofposka podati, alli se dezh sturiti, sem fe iest Poprei ufelei per enimu pofchtenimu Magistratu [per gusudi Ricbtariu) dolshan pokorno oglafiti inu fe vshe moie Purgur-fke perfege feuese [inu sa use moie sauese] handla inu diana, funai pruude alli sprauda kakor tcifto bi moglo, imenouano biti, frey inu ledig fturiti inu s dobro uentio, inu sahualeniem, mui poften abschidt ufeti, fuestu inu preš use faslikofti, kakor meni Gospud Bug pomagai, na muj potdcdni dan in ura. Amen. Na podlagi tekstov teh priseg moramo ugotoviti, da se je moralo zelo pogosto pripetiti, da so meščani ali podložniki prisegali v slovenskem jeziku. Slutiti moramo po strukturi meščanstva na slovenskem ozemlju — morda z izjemo Ljubljane, Maribora, Celja, Ptuja —, da je celo pretežna večina meščanov bila samo slovenskega jezika vešča, da pa je vendarle dopuščala, da so se uradni spisi napravili v nemškem jeziku. V stvarnem pogledu pa moramo iz besedila priseg ugotoviti, da v njili ni nobenega spomina o na-selnikib (gl. zgoraj!). To si razlagamo tako, da so naselniki v slovenskih mestih imeli od vsega početka svoj položaj kakor »podložniki«, ker so se vprav največ podložniki iz dežele v mestih naseljevali. Ostali so stalno v mestu; ker pa niso mogli pričakovati, da postanejo takoj meščani, so se zadovoljili s položajem podložnika v mestu (lnleute). Komu je veljalo pod-ložništvo, se iz teksta prisege ne more razbrati. Mišljeno je bilo pač tako, da je mestno predstavništvo nadrejena oblast namesto prejšnje zemljiške. Podsod-nost, obveza katoliškega življenja, pokornost, obljuba, da se izselijo samo potem, ko dobe odslovilno pismo, vse to je bilo enako kot pri meščanih, le personalna instanca podložnikov ni bil župan, ampak mestni sodnik. Ni bilo izključeno, da je podložnik pozneje napredoval in bil povzdignjen v meščanski stan, seveda po storjeni meščanski prisegi. Posebne vrste meščanov so bile zastopane v c e -h ih (Ziinfte). (Izvor besede je nemški, pride od »Zeche«, lat. sodalitas, sodalitium, collegium opifi-cum.) Obrtniki enega značaja, pa tudi padarji, ranocelniki so se zgrinjali v posebnih cehih, ki so svoje potrebe samostojno in od vsakršnih oblasti neodvisno urejevali. Zlasti sprejem v celi je bil odvisen od iz- v«“stnih stvarnih in oblikovnih predpisov, in zato pre-®ei otežkočen. Do konca XVII. stoletja je cehovstvo ®ielo veliko vlogo v mestih in trgih. Z novim obrtnim redom iz 1. 1689. pa so dobila mestna oblastva Pravico, da smejo število mojstrov po potrebi pomno-*,tl ali zmanjšati, ne da bi smeli cehi ugovarjati. Leta *‘32. se je cehovska samostojnost popolnoma zatrla; Pravica ustanavljati cehe je bila pridržana le še vladarju. Cesar Jožef II. pa je cehe docela odpravil. Glede trgov nimamo podobnih izvestij, smemo Pa sklepati, da so bili v pogledu pravic tržanov muta-f** truitandis organizirani po načelih, ki so veljala za niesta. Institut retraktne pravice je — vsaj ponekod — Veljal tudi za tržane n. pr. v Mokronogu (Polec). § 16. NEPRIVILEGIRANI SLOJI Al. Sliki, ki smo jo podali v § 8., pod št. 5. in 6., a n°p6lnili za novi vek glede kmetiškili uporov v § 14., 8t- 3., vsaj za dobo do Jožefa II. ni treba ničesar bi-“tvenega dodajati. Le podčrtati je treba, da se kaže b padanju privilegijev višjega in nižjega plemstva P° tridesetletni vojni in ob stremljenju plemstva po Javmh službah ustrezno tudi odtujevanje plemstva od P°dložništ.va glede osebnih stikov. Posledica je bila, a Je rasel vpliv in da se je višala moč uradnikov in 8 u*bencev zemljiških gosposk nad podložniki, s tem Pa poslabšanje pravnega položaja kmetiškega in vinogradniškega ljudstva. Otežkočenje vezi med plemstvom in zemljiškimi Podložniki je vplivalo tudi na položaj tistih prebival-^ev po deželi, ki niso bili nesvobodni. Slednjič so pri-“om izpremen jene razmere tudi do razlikovanj no-Vlh vrst podložnikov. Za gotovo smemo smatrati, da so se preostanki ^Praznikov« (litov, Barschalken), o katerih je bilo s°vora za XIII. stoletje, v dobi novega veka že davno prelili v svobodne grajske oskrbnike, pristave i. pod. (gl. § 8., št. 6.). V naslednjih dveh poglavjih bomo razpravljali o razvoju nižjih slojev podeželskega prebivalstva, ki so bili resnično Slovenci, do reform Jožefa II. V četrtem poglavju pa se bomo bavili s kmetiškim slojen* po ojpenjenih reformah. ( 2»^a prvem mestu gre izpregovoriti o svobod-n j h (tudi svobodniki ali svobodini jih imenujejo v novejšem času; nemški »Freisassen«). Ugotoviti moramo, da .o izrazih kosezi ali plemičarji v novem veku ni več govora. Pač so ostala še imena vasi ali sel, ki so v zvezi s kosezi, ali ljudstvo se ni več zavedalo, kaj so v zgodovini pomenjali. O »plemičarjih« — tega izraza se je v svojih spisih posluževal Josip Grii' d en — pa nismo zasledili nikjer spomina; med narodom izraz ni bil znan, skoval ga je G r u d e n san* bržčas po nemškem izrazu »Edlinger«. Vendar so svobodnjaki resnično preostali iz*« staroslovenske dobe preko poznega srednjega veka kot svobodne, naravnost deželnemu knezu podrejene osebe, ne da bi bili njegovi osebni podložniki. Kakor Edlinger-ji so smeli sprva nositi orožje in zahtevat* svoje pravice z mečem v roki ali pa pred sodiščem-V upravnem in sodnem pogledu so bili neodvisni od zemljiških gosposk. Plačevali so izvestne davščine, zlasti redni zemljiški davek in davke za vojne potrebe. Glede sodnih pravd so spadali naravnost pod sta* novsko sodišče na sedežu deželne vlade (Landrecht)- Razvoj sloja svobodnjakov v toku XVI. do XVIlP stoletja doslej še ni bil dovoljno preiskan. Vsekakor dela pri znanstveni obdelavi mnogo težav to, da bili zelo maloštevilni, pa zelo raztreseni po slovel*' skem ozemlju. Domnevati smemo, da se je zlasti p° tridesetletni vojni njihovo število zelo krčilo. Z* Kranjsko vemo (za druge dežele pa smemo slutiti enake določbe), da je sklep deželnega zbora z dne 13. maja 1613. 1. priznal deželanom retraktno pravico uapram tistim svojim podložnikom, ki so imeli kupna 2emljigča (Kaujrechtagrunde, § 8., št. 6.), pa bi se hoteli odkupiti, da postanejo svobodnjaki, ki so neposredno deželi podložni. V taksen kup so mogli plemeniti deželani stopiti. Ako bi se izkazalo, da je podložnik, novi kupec, dajatve močno preplačal, je smel deželan, ki je hotel stopiti v kupno pogodbo, zahte-vati cenitev in založiti samo primerno kupnino. Dne 14- marca 1622. 1. je izšel deželnoknežji »generale« 0 isti retraktni pravici. Iz tega sledi, da je bil deželni zbor naravnost nasprotnik pretvarjanja podložnikov v svobodnjake. V zapisnikih vinogorskih zborov, pa tudi še v drugih listinah izza kraja XVII. stoletja se nahajajo večkrat izrazi »Berggenossen oder Freysasspn«, ali pa tudi y>Freymansschaft«. Tu se torej istoveti »Berg-tfsnosse«, slovenski mejaš s »Freisass«.-om — svobodnjakom, Vendar moramo ugotoviti, da mejaš a priori ni svobodnjak v tehničnem smislu besede, kakor smo j° mi razložili. Mejaši so bili stvarno glede vinogradov in vsega, kar je z njimi v zvezi, podvrženi oblasti Burskega gospoda, v osebnem pogledu pa so bili od njega neodvisni pripadniki drugih stanov, duhovni, plemenitniki, meščani itd. Celo svobodnjak je bil 'ahko »mejaš«, če je imel vinograd na vinski gorici Sorskega gospoda. Kakor vse kaže, je bil izraz Frey-***** v pomenu Berggenosse le tam v rabi, kjer so ostali svobodnjaki, kakor n. pr. na ogromnem ozemlju samostana Stična; drugod pa je prešel v pozabo. Ohranili so se svobodnjaki še v novem veku na Koroškem okoli Pokrč in Blažje vasi, kjer si je rod-:)lr'a Edlinger-jev še vedno lastila pravico ustoličenja koroškega vojvode (gl. § 14., št. 1.). Tschimko-1 * Je pisal v 1. 1827., da je na Koroškem živelo še nkoli 800 svobodnjakov (Freisassen) in da so spadali "O 1. 1784. realiler et personaliter pred deželno pravdo iEandrecht). Josip Gruden navaja za Koroško fazen teli še dalje svobodnjake (ali: plemičarje?) v Junaki dolini, pri Beljaku, pod gradom Landskron in okoli Blatograda; na Štajerskem v Teharjih, na Gorenjskem okoli Zagorja, v Križali pri Tržiču, na Hudem in Brezjah župnije Kovor, na Dolenjskem na Dolgi njivi pod Višnjo goro. Zemljišča svobodnjakov po Grudnu niso bila obsežna. Lastnik galenberške graščine Juri Andrej Kacijanar je poročal o zagorskih svobodnjakih, da so njihove kmetije skoraj za polovico manjše od drugih. Vse to torej spominja na stare slovenske kmetije X. in XI. stoletja, ki so po obsežnosti zaostajale za bavarskimi. 1 3. /Podložni kmetiški sloj ni bil enotnega kova. O »praznikih« tu ne bomo več govorili. V § 8., št. 5., smo izvajali, da je .velika večina kmetov spadala med r o j e n j a k e (Erb- ali Grundholden, ali pa da so bili vsobenjki (Inivohner). Glede vinogradov pa so se podložniki gorskih gospodov imenovali s o -gorniki (Bergholden) (gl. § 8., št. 5.). Rojenjaki so bili podložniki patrimonialnih (zemljiških) gospodov. Ker se je oblast ravnala vedno po hišnem domu e ognjiščem, je bila opredelitev podložnikov patrimo-uialne od gorske gosposke lahka in jasna. Prehod i* patrimonialne v gorsko oblast ali narobe ni bil izključen. Izvršil pa se je le s pristankom obeh gosposk, a bilo je treba upoštevati tudi obstoječe pravice prvenstva pri nakupu. Samovoljna zapustitev doma pod pa-trimonialno oblastjo s ciljem naselitve na gorici radi vsobenj kovanj a dolgo dobo ni bila dovoljena; šele v sredi XVIII. stoletja se je stvar zasukala drugače; o tem bo nižje spodaj govora. a) Rojenjaki (do reform Jožefa II.). To je bil splošni tip Kmetiškega podložništva, »vboga gmajna«-Pletersnikov slovar pozna rojenjaka samo v pomenu »desetega brata« (na Gorenjskem), dasi je bil ta izraz (po Kaspretu) uporabljan v zbirki cesarskih okrožnic in razglasov iz druge polovice XVIII-stoletja (prim. § 8., st. 5., in fine). Z nemškim izrazom so se imenovali Erbholden ali Grundholden, toda (po Tschinkowitz-u) poslednji izraz koncem stoletja ni hil več domač. Tip rojenjakov je treba v pravnem pogled« pre-w*otrati po dvojnem vidiku. Realna stran se je kazala v pravici hasnovanja (dominium utile) podložnega zemljišča, zajma, na katerem je imel lastninsko pra-Y^co (dominium directum) sam zemljiški gospod. 'Jsebna stran je obsegala dolžnosti rojenjaka k zve-etobi in pokornosti zemljiški gosposki, omejitev svobodnega preseljevanja iz območja zemljiške gosposke (nexus ml glebam, glebae adscripti), omejitev pravice testiranja in zadolževanja, utesnitev proste izbere zakonskega druga pa tudi življenjskega poklica, slednjič obvezo, opravljati tlako in izvestne službe na gra-scini ter plačevati davščine in pristojbine (prim. § 8., .■ 0.). Nekaj povsem čudnega je bilo, da so patrimo-nialni gospodje posvetnega stanu pri ženitovanjskih svatbah in krstnih zabavah ponekod določevali svoto, ®e je morala zapraviti v njihovi gostilni. (L. 1718. Je bila uvedena »letina«, to je »landgerichtliche Ge-buhr«, ki se je plačevala vsako leto od krčmarjev in drugih obrtnikov za pregledovanje mer.) V sodnem Pogledu so bili rojenjaki podrejeni sodni oblasti pa-tfimonialne gosposke (kolikor se ni vzdržalo avtonomno ljudsko sodstvo). . V XVIII. stoletju se ni moglo več govoriti o ne-^oljnistvu (»Leibeigensehaft«, gl. terminologične opaz-S 8., št. 5. in fine), kot pojem, ki se približuje su-enjstvu. Kranjski deželni stanovi so v poročilu z dne ■ jntuja 1782. dokazovali, da na Kranjskem ni ne-. Jništva, ampak le nexus ad glebam, da pa niti ro-jonjaki (Erbholden) niso bili nikdar ovirani pri svobodni izberi soproge ali soproga (Pole c). Za Štajerko se zastopa mnenje, da je bila ta omejitev le ormalna stvar (M e 11). Izvajanjem v § 8., št. 5., o razlikah glede hasno-... ne pravice nepremičnin pri dednih zakupnih kine-Jan naj dodamo tukaj, da se je v novem veku pod- ložniška haenovalna pravica zakupnih kmetij že tako ustalila in utrdila, da zemljiška gosposka svojemu podložniku sploh ni smela zemljišča odtegniti razen, če je šlo za prav tehten razlog. Opaža pa se pozneje težnja podložnikov, da bi razmerje do zemljiške gosposke izpremenili tako, da se ravna z njihovimi dednimi kmetiškimi zajmi samo, kakor da bi bili v zakup vzeta zemljišča. Nasprotno pa si žele patrimonialni gospodje, da izginejo samo v zakup vzete kmetije in oddajo v dedni zajem. Knez Turjaški je n. pr. v drugi polovici XVIII. stoletja sklenil z upraviteljem svoje patrimonialne gosposke v Žužemberku pogodbo, da mora delati na to, da nastanejo iz zakupnih kmetij (Miethnben) lake, ki pridejo v dedni zajem (menda po »grajskem pravu«, nach Rurgrec.ht), a prostih, v zakup vzetih kmetij sploh ni smel več oddajati. Vsak mesec naj upravitelj sproti poroča, koliko takšnih izprememb se mu je posrečilo, a za nje naj deluje od osebe do osebe. Kmetje so si pač že želeli razmaha svojih pravic v smeri večje svobode. V listinskem gradivu o pravdah pred patrimo-nialnimi gosposkami pa je mnogokrat govora o osebah, ki so Untersassen ali Riicksassen, dalje se uporablja čestokrat izraz »IJntcrsassgrund«. V nemški pravili zgodovini pa se navajajo še »H intersassen« iu »Landsassen«. O teh izrazih moramo izpregovoriti, da opredelimo pojme, ki so z njimi povezani. IIintersassen (Amira dodaja: Untersassen, ho-mineš subjecti, Untertanen) je bilo skupno ime za ljudi, ki so bili naseljeni na ozemlju lastnika, ki je pripadalo članu višjega stanu; ti ljudje s® bili lahko svobodni ali nesvobodni (S c h r ii d e Ti A m i r a, B r u n n e r itd.). Oni so morali položiti pri' šego zvestobe, zato pa jih je moral njihov gospod ščititi. »Landsassen« pa so bili samo osebno svobodni zakupniki zemljiških posestev (freie Zinsleute). Imenovali so se tudi »Landsiedel, Gast. hospes«. — Izraza »Riicksass« in »Untersass« se uporabljata v Alpskih eželali. T a c h i n k o w i t z je istovetil (leta 1824.) a,crsass<< z *Gejnemdefceitsc/iZer«. W o 1 f o v nem-8 °'slovenski besednjak (1. 1860.) prevaja »Untersasst 8 Podložnik, »Riicksass«-a ne pozna. Netočnost omenjenega prevoda leži na dlani, ker bi bil potem Unter-Vka '>>t0 ^ar Untersass• Pletersnikov slovar (leta 94.) pa pravi, da je zemljiški podložnik »Erbhold«. i finskem gradivu slovenskega ozemlja nismo za-et*di izrazov »Landsass« ali »Hintersass«. Pojem »Un-,,Jrsass« pa se je pojavil, kolikor nam je znano, najprej J arhivalijab iz blejske graščine začetkom XVII. sto-etja, v zapisnikih o gorskih zborih pa približno 100 Pozneje. Pravilno bo, kar je trdil Tschinkowitz, * je kot arhivni upravni uradnik ta tip podežel- prebivalstva sam poznal, namreč, da je »Unter-tnali naseljenec na svetu, ki je solastnina soseske whbarscliaft). Če si je kdo izprosil od omenjenega , ,aPnega sveta majhen del zemlje in na njem naredil so> njivo, vrt, plačeval soseski dogovorjeno svoto za uPorabo, je vendarle ostal le podložnik tiste patrimo-®nie gosposke, ki je imela vrhnjo lastniško pravico ^ooeskinih zemljiščih. Tako bi prišli za slovenski 1 *uc od izraza p od podložnik ali bolje: pohodni podložnik. (Jakob Kelemina pre-Untersasse s »podse d«-a; alipoPleteršni-u Je podsed — »Keuschler«, »Halbhubler«., »In-ofiner«, kar v bistvu ni pravilno.) Gosposka se ime-v j? 'J pogledu na posredne podložnike (Untersassen) listinah blejskega grada iz XVII. stoletja »Vogt-v ri&keit* eine geutisse Zahlung im Destand angelassen • dennocli der Herrschaft zur Last fallen.« Tu je šlo očividno za podložnike v zakup vzete kmetije i® pa za kmetije posrednih podložnikov, ki bi jih gra-ščina rada izpremenila v dedne zajme. Kaj so bili »Riicksassen«? Po analogiji določb Gorskih bukev (1543.) o hasnovalcih kmetij, ki slu' žijo »mit aignem Ruckken« (z lastnim dimom ==* ognjiščem), sodimo, da so bili na slovenske®* ozemlju »Riicksassen« mali ljudje, ki so plačevali dimino. Za Štajersko je dognal Anton Mell (Zur Geschiclite des Ausmasses bauerl. Bes. in Steien®-1896.) po listinah, da je vsak podložnik (Untertan) »rucksassy« (Riicksasse), ki ima »hueb, vortn deT rauch aufgeet«. Torej ni dvoma o pomenu izraz® »Riicksasse«. za Štajersko, sodimo pa da je s tem zvez® med dimino in označbo zemljišča potrjena tudi *® druge dežele. Ni izključeno, da so se imenovali n® ostalem slovenskem ozemlju »Riicksassen« sploh vsi rojenjaki ali podložniki, ki so plačevali dimino. & primerjamo s to ugotovitvijo prejšnja izvajanja 0 odvetščini, pridemo do zaključka, da je dimina čisto enak davek in da utegneta biti v praktičnem življenj® »Vntersasse« in »Riicksasse« sinonimna pojma sam®' da so bili prvi vselej na soseskinem zemljišču nasta-njeni. (Gl. spredaj navedeno mnenje Tschinko’ w i t z ■ a.) Po velikosti obsega basnovanega posestva so Jroieniaki^ ločili v zemUake (gruntarie) in kočariS-flliibler — Keuschler). Kdor je imel 5 juter zemlje' ki se obdeluje, je bil četrtzemljak, 10 juter polzet®’ ljak itd. Jutro vinograda je štelo za dve jutri nj»v' eno jutro travnikov za % jutra njiv; gozdovi se nis° vpoštevali. [Na Štajerskem je bilo po uvedbi zemlj'" škega davka (rusticalsteuer) določeno, da šteje z® zemljaka tisti, ki plačuje zwei Pfund — 21 fl. 30 kr-' za polzemljaka ein Pfund — 10 fl. 45 kr., za četrtzeJ®’ Ijaka 4 Schillinge do 1 Pfund. Kdor je plačeval 5 fl-22*/2 kr. rustikalnega davka, je bil kočar (Keuschler)]- Sredi XVIII. stoletja je prišlo do nove delitve podložnišk.h kmetij. Za vlade Marije Terezije je nastal načrt, la se uredi stalna vojska, ki bi branila državne meje. Minister grof Haugwitz je Predlagal, naj se odpravijo pravice deželnih stanov, Ja dovoljujejo letne davke in vojake, vsaj za deset let, to pa v sporazumu z njimi. Zato pa naj prevzame Jfžava stroške za vojake in konje, kakor tudi za novačenje. Deželni stanovi za Štajersko, Kranjsko, Goriško in Gradiško so sprejeli to ponudbo, koroški pa ne. To Pa jim ni nič pomagalo. Dne 1. februarja 1750. je bila taka naredba iure regio uvedena za čas do 1. 1770. Da ®e davki, ki naj zadenejo vsa zemljišča deželanov, ka-k°r tudi nižjih slojev, pravično razdele, naj se vse nepremičnine zapišejo in ocenijo. Tako je prišlo do terezijanskega zemljiškega katastra, ki je ostal do *■ 1819. podlaga za neposredno obdavčevanje. Po tem katastru je bila posneta nova zemljiška knjiga (Giilte-b«c/ij. Po tej novi zemljiški knjigi se je odločevalo, katero zemljišče je dominikalno, katero rustikalno. S Patentom z dne 13. oktobra 1750. je bilo odločeno, da die des neu errichteten Giiltebuch.es respectu Ru-^kalis et Dominicalis des annus decretorius seinem i!J'ang genommen kat«. To se pravi: Domini kal n a so ftl‘a tista zemljišča, ki so jih gosposke same imeli Pred novim GuUebuch-oni, pa so jih po 1.1750. pro-uale podložnikom s pridržkom vrhnjega zemljiškega prava in pa dajatev. Rn^ikalna pa so tista zemljišča, .1 80 jih že pred 1. 1750. hasnovali podložniki, pa so P**®”5 zemljiške gosposke nad njimi takisto vrhnjo astnisko pravo itd. Rustikalna zemljišča so imela svoje ®koce »urbarialne številke«, doininikalna pa takisto i*1?*'‘‘kalne številke«. Glede siceršnjega pravnega pnlozaja preimenovanih kmetij je pa ostalo začasno Pri starem; o nadaljnjem razvoju po reformah °žefa II. bo govora dalje pod št. 4. b) Sogorniki (do reform Jožefa II.). Ta izraz smo prevzeli iz prevodov, ki so nastali za gorske bukve na Kranjskem. Nek odlok iz leta 1675., ki je bil v slovenskem jeziku za ptujsko okolico izdan, je uporabljal namesto tega izraz »gorman« (Š t r e k e 1 j, ČZN. I., str. 40.). Bržčas je veljal ta izraz na Štajerskem splošno, kakor isto tako izraz sogornik na Kranjskem. O prvih početkih v razvoju tega sloja smo že govorili v § 8., št. 6., a) in v § 9., št. 4. Prav posebno znamenito zarezo v tem razvoju pa je pomenila izdaja Gorskih bukev, fine 9. fehppir ja 154,1. 1. izdane G o r -s k e b u k v e so govorile čisto-določno o mejaših in sogornikihT Prvi so se imenovali po nemškem izvirniku »Berggenossen«, drugi pa »Bergholden«. O sogor-nikili moramo ugotoviti, da je ustrezal njihov sloj v pravnem pogledu vobče sloju rojenjakov, vendar so veljali za nje navzlic temu, da so bili glebae adscriplU kakor rojenjaki, nekateri čisto drugačni predpisi o njihovih pravicah in dolžnostih. Na splošno bi označili medsebojno razmerje sogornikov, zlasti z ozirom na to, da so si ohranili svoje avtonomno ljudsko sodstvo, kot življenje, ki se približuje življenju v nekakšni veliki zadrugi. Podrobnosti v tem pogledu bomo navajali pozneje, ko bomo govorili o njihovem zasebnem in kazenskem pravu. Na tem mestu pa moramo zabeležiti pojav, ki ga opažamo čim dlje v novem veku, tim izraziteje tako V slovenskih prevodih Gorskih bukev kakor tudi v zapisnikih vinogorskih zborov (Bergtaidinge). Sčasoma se je razlikovanje med mejaši in sogor-nlki precej zabrisalo. Odgovoriti nam je celo na vprašanje, ali sta bili to res dve vrsti vinogradnikov ali ena sama. Če se v nekaterih prevodih gorskih bukev govori sploh samo o mejaših ali, če se v nemško pisanih protokolih o vinogorskih zborih navaja v isti sapi »Measchen oder Bergholden«, ali če se o istih osebah piše, zdaj da so »Measchen«, zdaj da so »Bergholden«. izgleda, kakor da ni med njima nobene razlike. Res je, da se prvotni izraz «Berggenosse, saj je bil večkrat pooblaščenec kakšnega meJaša kakšen sogornik, včasih jih tudi zamenjavajo, slednjič privzamejo za označbo resnično svobodnih Judi izraz »Freysassen«. Da pa je prvotno veljalo raz-utovanje mejašev in sogornikov, to je v zapisnikih o vinogorskih zborih iz dobe do kraja XVII. stoletja točno razvidno.lNastopajo n. pr. kot interesentjc samo mejaši ali samo' sogomiki; ali oboji skupaj so »Berg-genossen«, torej nekritično vobče interesentje. Še leta 1753. je veljalo v žužemberški gorski gosposki, da plačujejo mejaši kakor tudi sogomiki desetino in neke vrste gorščino (Zehendt- und Bannuoein), toda v »1Veinzehendtregister« je bilo točno zaznamovano, da so samo mejaši (ne sogorniki) plačevali namesto vina denarni nadomestek. Iz računov glede posameznih goric pa se vidi, da je pri gorniku, če je mejaš, vedno njegov pridelek zaračunan, kjer pa pristavka o lastnosti mejaša ni, pa ne. Še leta 1787. stoji v nekem zapisniku Soteske graščine (1. sept. 1787.): »Zum Schlusse bedanken sich die Bergmejaschen als alb’ iibrigen Bergholden wegen der gehaltenen Bergdeu-tung« itd. Tu pač ni mogoče govoriti o istem skupnem sloju mejašev in sogornikov, pač pa se lahko domneva, da je šlo njih pojmovno zamenjavanje, kjer se govori v zapisnikih promiscue o obeh, na rovaš zapisnikarjev na (drugih!) vinogorskih zborih, ki niso bili vešči slovenskih pravnih izrazov, še manj pa so poznali njihove pravne razmere. Tako je tudi Henrik Jurij H of f, ko je v svojem »Gemalde vom Herzoglutn Krain« 1. 1808. prevedel gorske bukve iz slovenskega prevoda nazaj na nemški jezik, ne da bi nemški izvirnik poznal, uporabljal za izraz sogomik čisto napačno besedo »Bergnachbar«. Vse tisto, kar smo zgoraj omenili glede domini-kalnih in rustikalnih rojenjakov, je veljalo tudi za vinogradniška posestva. Številke v katastru so se imenovale pri vinogradnikih »gorske številke« (»Berg-numem). Kar je priteklo davkov pod eno tako številko, to je pomenjalo posebno edinico, čeprav je imel vsak mejaš tudi svojo lastno nepremičnino izven vinske gorice. c) Vsobenjki (Inwohner) in kočarji ali kajžarj,i (Hausler, Keuschler). Navajamo kočarje za vsobenjki, ker smatramo sloj kočarjev časovno z* novejšo tvorbo. Prvi poč,etiki vsobenjkov (vsoben jakar-jev) spadajo v dobo XV. stoletja (gl. § 8., st. 6., b). Prve listinske dokaze o eksistenci kočarjev pa imamo P« Antonu Mellu šele izza XVII. stoletja; ven-dar s tem ni rečeno, da se niso še prej uveljavljali (gl- S 8., št. 6., c). Vsobenjki so bili taki ljudje, ki so iz kakršnegakoli vzroka zapustili svoje podložniško zemljišče (za-Jem), pa se preselili v vinograd, seveda z dovoljenjem vinogradniškega posestnika, bodisi da so si napravili stanovanje v dotlej neobljudenem lesenem hramu (Cadcn) ali zidani kleti, bodisi da so prišli naravnost Pod streho drugega vinogradniškega posestnika JfeoL. njegovi delavci. V tem smislu jih navaja nek zapisnik ^ VtTOgčTrslTem zboru iz 1. 1604., da so »Untersassen«. Brez dvoma pa se je tudi mnogo pribežnikov Uskokov od XVI. stoletja dalje naselilo po vinskih goricah, kjer so živeli prav kakor vsobenjki (glej § H., št. 4.) Gorskim gosposkam vsobenjki niso bili všeč. Vzrokov je bilo dovolj. Predvsem so bili vsobenjki največkrat rojenjaki (tlačani), ki so utekli neki drugi gosposki, kar je povzročalo mnogokrat sitnosti in pravde. Dalje so bili nemaniči, ki so raje postopali kot delali. Celo tatovi so se neredko nahajali med njimi. Gorski gospodje pa so si v čl. 20. izvirnika gorskih bukev očuvali dobro oporo, da so jih smeli preganjati. Tu je stalo, da naj oni, ki služijo »mit aignem Unc/i-fcen« v vinski gorici, ostanejo na svoji kmetiji, la izraz »mit aignem Ruckken« je poslovenil An-® r e j R e c e 1 j (1. 1583.) »z lastnim hrbtam v gorskim sidezhi«. Pravilno pa bi se moralo glasiti: »z lastnim dimom«. Mišljeni so bili namreč takšni podložniki, ki so služili s posestvom, ki ima lastno ognjišče (Rouch — Rauch — dim) in so predstavljali po-s*-kno kmetijo (zajem; prim. izvajanja o »Riicksas-spredaj pod b). Le-ti naj ne gredo od doma vso-oenjkovat, ampak drže se naj svoje zemlje in jo obdelujejo. V Soteski so n. pr. še v XVIII. stoletju vinogradniki sami na vinogorskem zboru neki ženski, ki se je hotela nastaniti v svoji zidanici v vinogradu, zabranili, da bi si tam postavila svoje ognjišče. V novejših slovenskih prevodih se je besedilo čl. 20. gorskih bukev kar preoblikovalo tako, da so se postavili, namesto oseb »z lastnim hrbtam v gorshini sidezhih«, vsobenjki, v drugih prevodih pa se je določba o njih sploh črtala. Da je bila prvotna misel pravilno zasnovana in da je tlela še v ljudskem pravnem mišljenju, nam potrjuje dejstvo, ki se navaja v nekem zapisniku o vinogorskem zboru, da naj se tistim priseljencem, ki se spode iz gorice — »podro peči« (die Ojen niederschlagen). (Morda so bili ti priseljenci neljubi Uskoki.) Na drugi strani pa so vinogradniki sami radi videli vsobenjke, ko so jih potrebovali za delavce, n. pr. če sami niso več hoteli stalno prebivati na vinski gorici. Nasprotstva med mišljenjem gorskih gospodov in vinogradnikov o vsobenjkili so se nekoli-kokrat zaostrila v velike prepire. V 1. 1705. so vinogradniki raje vinogorski zbor razbili, kot da bi se uklonili zahtevi kostanjeviškega opata, da naj bi vinogradniki vsobenjke iz gorice odpravili. Njegovo sklicevanje na čl. 20. izvirnika gorskih bukev ni nič pomagalo. Nasprotno. Daši so gorski gospodje opetovano zahtevali in večkrat celo dosegli sklep vinogorskega zbora, da je treba vsobenjke iz gorice odpraviti (na primer v letu 1699. v Klevevški gosposki), so vinogradniki še vedno to zadevo puščali v nemar. Slednjič so celo zmagali, seveda šele v poznejši dobi. V očitnem nasprotju z določbami gorskih bukev se je od leta 1784. dalje na mnogih vinogorskih zborih naravnost sklenilo, da 'sme vsak vinogradnik obdržati po enega vsobenjika (seveda z rodbino) in — gorske gosposke so se uklonile. Rojenjaki pa so se zatekali potem, ko ni bilo več lahko najti pri vinogradnikih primernega vsobenji-škega zavetišča, tudi v sloj kočarjev (gl. § 8., št. 6., C'J- O njih smo že govorili. Tu naj še omenimo sledeče: V podložniškem patentu za Kranjsko iz 1. 1782. je preveden — prevajalec je bil Ant. Linhart — nemški stavek »Nun haben ... die ... sicli anderswo Haus ankaufen oder ah Invoohner niderlassen tvollen« tako: »Samu morejo ti . .. kateri . .. drugej si enu poliishtou kupiti ali koker gostazh se vsedsti vonj0«- Iz tega izhaja, da nemški izvirnik tu ni mogel imeti pojma »Inmohner« za »vsobenjek«, ampak ta izraz je veljal pojmu »eines Mietwohners«, osebe, ki nna svoje stanovanje najeto v tuji hiši. Tu pridemo 00 nove oblike pripadnikov najnižjega sloja, do oseb, . stanujejo v tuji hiši, pa obdelujejo nemara se kak-®n° v zakup vzeto njivo ali vrt. Imenujejo se gosta-•ŽLij če pa imajo oni sami še pri sebi osebe, katerim dajejo stan, so ti-le gostaški gostači (»After-^ietivohner«). (Hrvatje teh izrazov nimajo.) I'od vlado cesarice Marije Terezije so se že pojavljale in uveljavljale zahteve moderne države, da treba dvigniti davčno moč in splošno blaginjo v drža-yi- Država naj ne dela umetnih mej med seboj in svojimi podaniki. Tudi načela humanitete so velevala v ®di skrb, da izboljša položaj kmetiškega prebivalstva, ki je ječalo pod težkimi bremeni mnogoštevilnih davkov in dajatev, pa je bilo še v sponah rojenjaštva, kl je pritiskalo ljudi k tlom zbog obstoječega nexus glebam. Centralna vlada ni več hotela iskati pristanka deželnih stanov; le za to je poskrbela, da je dobivala njihovo mnenje. ■ L. 1769. je centralna vlada odpravila dotlejšnjo pravico zemljiških gosposk, da so smele odrejati kot sodno oblastvo kazen voze (Zuchthaus). Samo z dovoljenjem kresije (Kreisamt) se je smela takšna kazen še izreči. Kresije so bile državni uradi z držav-ooaprobiranim, tudi pravniško izobraženim uradni-stvoni, ki je imelo dolžnost, da skrbi za točno izvršitev lesarskih naredb in za vzdrževanje javne varnosti in laginje. (Ustanovljene so bile 1. 1748.) L. 1775. je Marija Terezija izdala v korist kmeti-škega stanu robot ni patent. V starih urbarjih tlaka ni bila previsoko odmerjena, ali prišlo je v navado, da so morale podložniške kmetije opravljati tlako preko določene mere, kakor je zemljiški gospod ukazal. Robotni patent je odredil, da več ko tri dneve v tednu ni noben podložnik dolžan delati tlako. Ostalo je torej še vedno dopustno, da je kmet moral 156 dni v letu tlačaniti. Leta 1786., dne 1. septembra, je izdal Jožef II. podložni s ki patent, ki pomenja pričetek akcije za dosego pravičnejšega razmerja med patrimo-nialnimi gospodi in njihovimi podložniki. Istočasno, dne 1. septembra 1781., je bil izdan t. zv. p od 1 o ž -niški kazenski patent. Po prvem je bilo odrejeno, da mora podložnik, ki ima od zemljiškega gospoda kaj tirjati ali ki je bil od njega oškodovan, poiskati pomoč pri sami zemljiški gosposki. Če pa ni dobil odgovora ali pa če z odgovorom ni bil zadovoljen, se je smel obrniti na kresijo. Ta je skušala doseči najprej poravnavo. Če se ni posrečila, je morala kresija sama odločiti, čim je šlo za davke, tlako ali druge politične stvari. Stranke so imele v teli zadevali pravico pritožbe od kresije na deželno vlado, v tretji instanci na cesarja. Če pa je slo za civilnopravdne zadeve, je smela kresija izročiti stvar odvetniku, ki je bil nastavljen za podložniška zastopstva. Če pa odvetnika ni bilo, je moral fiscus (organ kresije) brezplačno zastopati podložnika pred instanco za zemljiško gospodo, torej pri deželni pravdi (Landrecht). Po drugem, podložniškem kazenskem patentu, je bilo urejeno pravo kaznovanja upornih podložnikov po zemljiški gosposki. Naložitev denarnih kazni je bila popolnoma zabranjena. Samo s pritrdilom kresije je smela zemljiška gosposka izreči zaporno kazen za več ko 8 dni ali pa kazen prisilnega dela ali razstanitev kmetije (Abstiftung). Še globlje pa je Jožef II. segel, da poboljša pologi kmetov, ko je dne 1. novembra 1781. izdal za Če-!"ko in Moravsko n e v o 1 j n i š k i patent, a ga je poslal 19. novembra 1718. notranjemu avstrijskemu Snberniju z naročilom, da naj po zaslišanju štajerskih deželnih stanov čimprej prijavi, ali se more tudi na Štajerskem enako postopati. Tudi kranjski deželni stanovi so morali dobiti podobno naročilo, samo da se nam ni ohranilo (Polec). Pač pa je poznata vloga, Kl J® je napravil stanovski odbor za kranjske deželne stanove na to naročilo in jo je deželno glavarstvo pred-°iilo dunajski vladi dne 4. junija 1782. Stališče stanovskega odbora je zlasti v treh negativnih točkah za-Jemljivo: Prvič so trdili deželni stanovi, da na Kranj-skem ni treba razglasiti patenta o odpravi nevoljništva, i tega sploh ni. Drugič, na Kranjskem im na Štajerskem ni obveznosti, da bi v oskrbi in oblasti starišev 'veei podložniški otroci morali stopiti v službo zem-Jiskega gospoda in mu opravljali posle služinčadi ali j*a bi morale sirote zemljiškemu gospodu na dvoru tri p,u zastonj služiti (Zwangsgp.sindodienste). Navzlic temu je prišlo konečno do izdaje nevoljniških paten-tov za Štajersko z dne 11. junija 1782., za Koroško z ne 12. jidija 1782., za Kranjsko z dne 13. septembra nno da se lo gosposki prej naznani; 2.) prostost pre-yjevanja, 8amo da se mora vzeti od gosposke brez-Pjieni odpustni list (Entlasschein); 3.) prostost iz-'nevanja rokodelstva in izbere poklica, ne da bi bilo eJ)a odpustnice; 4.) ukinitev dvomili služb; 5.) si-r°te so obvezane, da za brezplačno opravljanje nad-y‘‘ruških poslov odslužijo gosposki tri sirotinjska leta; • ysa bremena, davki in dajatve, ostanejo še dalje, akor so po urbarialnem patentu naložena, novi pa ne smejo odrejati. Patent za Kranjsko je divergiral j 8t; 1-, da se poroke podložnikov kakor doslej tudi l8*ej dovoljujejo brez vsake omejitve; pri št. 2., pro- stost naseljevanja se utesnuje tako, da se preselitev ne dovoli, preden podolžnik ne postavi na kmetijo sposobnega obdelovalca naslednika. (To je bilo tudi za Štajersko sprejeto.) Razen tega imajo zemljiške gosposke pravico zahtevati od izseljencev, ki imajo moja ima-vino, da plačajo iz naslova primščine ali odKodnino za preselitev po 5% v isti deželi, 10% za izselitev iz dežele, in to od vrednosti imovine. Cesarski odlok z dne 30. oktobra 1786. je odredih da pravica zemljiške gosposke, po kateri sme pri prodaji zemljišč izreči, da pripadejo njej (Einatand-recht), popolnoma odpade. Kupec mora vsak čas pridobiti prosto in nepogojno lastninsko pravico na nepremičnini. Vse te določbe, zlasti pa one iz patentov glede ne-voljništva, naj bi po njihovem samem besedilu pome’ nile uvedbo »einer gemassigten Untertdnigkeit (nexu> subditelae)*. omiljeno podložništvo, ki ga je imenoval Anton Linhart »obmerjeno podlosbnost«. Smiselno je veljalo vse to kajpada tudi v vsem ostalem ozemlju Slovencev. Za prehodno dobo, da se izvedejo vse reforme, ki so bile zasnovane v prvih sedmih letih vladanja, pa se niso mogle kar na mali oživotvoriti, je Jožef II. izdal dne 21. avgusta 1788. še dvorni dekret, ki je odrejal : Patrimonialne gosposke, ki so izgubile nižje pravosodstvo, naj ustanov-* .gospodarske urade (Wirtsch.aftsa.mter), da bi poslovali v prvi vrsti v poli' tičnih zadevah. V nadaljnjem besedilu pa je bilo ven- ( dar dopuščeno, da naj obavljajo tudi justične agendef ampak brezplačno, »da auf dem Lande riicht allef zum Geriehtsstan.de gezogen iverden soli«. Osobito je bilo tem uradom pridržano sodstvo v civilnih stvareh glede tožba za dolgove, če jih toženec pripozna, dalje glede zapuščin, slednjič v kazenskopravnih stvareh glede tožba radi žaljenja časti (»InjurienhdndeU)• Takšnih gospodarskih uradov je bilo ustanovljenih precej, na več krajih. O njihovem vplivu na obstoj in uelo vinogorakih zborov bo še govora v poznejših izvajanjih . S patentom z dne 10. februarja 1789. je bila uve-deua pravica odkupa od tlake in drugih dajatev na ta način, da podložnik plača kot odkup-nino največ 177/fl% ugotovljenega kosmatega dohodka zemljišča. Vendar je bilo dopustno, da se obe stranki 8porazuineti in da se ta denarna terjatev odsluži ali Poravna v poljskih pridelkih. Pogajanja med kmeti in Kosposkami pa so le počasi napredovala, ker so zem-'Jiski gospodje terjali visoke odkupnine, podložniki Pa sploh niso hoteli nič plačati v nadi, da bo cesar 'lako še itak kar na splošno odpravil. Tu in tam je prišlo do krvavih uporov, ker so kmetje zahtevali s pretnjami uporabe sile odpravo tlake in davkov v *itu. Tak upor se je pojavil 1. 1790. pred graščino rajbarjev Turn, kjer je bilo 14 kmetov za kazen Ustreljenih, pa tudi še drugod, n, pr. v Loki pri Zida-,lern mostu, a so bili s silo zatrti. 5. Reforme cesarja Jožefa II. niso imele sreče; Ptenaglene so bile. Še za svojega življenja je moral Uinogo svojih naredb napram Ogrski in Sedmograški Poklicati. Ničesar pa ni preklical glede tolerančnega Patenta in pa glede nove ureditve razmerja med zem-jsko gospodo in podložniki. Njegov naslednik Leo-II. je še 1. 1790. odpravil jožefinsko davčno in utbarialno regulacijo, pa je vzpostavil Terezijanski avčni sistem in robotni patent iz 1. 1775. Pri tem Je ostalo do francoske revolucije. §v pRELLEn zakonodaje in ostalih pravnih virov 0, R O tem, da bi ljudstvo sklepalo zakone, za dobo nemške reformacije do francoske revolucije ni ^ enega govora. Zakonodaja se giblje v okviru, ka-r Je bilo to ustanovljeno v dobi zadnjih stoletij srednjega veka. Deželna gosposka (Land(‘,sherrschaft ali Landesholieit, dominium terrae) je postala pravšna »država« v »pravi državi«, zakonodajo pa izvršujejo še vedno cesar, državni zbori, deželni gospod ali knez, z njegovim pristankom tudi deželni stanovi. Za ozemlje, na katerem so prebivali Slovenci, je bilo temu prav tako, samo da državni zakoni niso bili neposredno veljavni, ampak le s privoljenjem vladarja Avstrije. Zelo nedostatno je bilo urejeno razglaševa-nje zakonov. Zadovoljevali so se s tem, da je izšel zakon v tisku, ali pa, da se je prečital trikrat v cerkvah s prižnice, v mestni hiši, na semnju. Pa tudi vsakoletno prečitanje pred sodiščem je bila včasih dovoljena publikacija. Razen zakonov pridejo kot viri prava v poštev še_ pogodbe med deželnim knezom in deželnimi stanovi? privilegiji, statuti mest, zapisi prava v obliki knjif! (Rechtsbiicher), pravna napotila (Weisiiimer), v mnogočem pa tudi običajno pravo. Poznavanje prava pri tako raztresenih pravnih virih ni lahka stvar. Od srede XVI. stoletja je bila orientacija nekoliko olajšana. Večji in važnejši zakoni so izhajali v tiskanih zbirkah. Deželni stanovi, ki se bore za svoje pravice <*' odklanjajo novotarije, prihajajoče od recepcije tujih prav, se skušajo okoristiti iznajdbe tiska. Oni si m*-pravljajo kodekse pravnih listin, deželnoknežjih potrdil, odločb in pogodb, v katerih so videli zaščito deželnih pravic. Tako dri so nastali tiskani deželo* ročini (jLandhandfesten), prvi na Štajerskem 1. 1523-? "Tftfi'Kranjskem 1. 1598., na Koroškem 1. 1610. Pa tudi ta način publikacije ni zadovoljeval, ker so bile tiskane knjige redke, pismeni (gramotni) lju' dje pa tudi. Marljivi perovodje ali protokolisti večjih uradov in sodišč so si zapisovali zakone in uredbe, pa tudi praktične sodne ali oblastvene rešitve poedinih pravnih stvari v svoje rokopisne zbirke. Iz takšnih zbirk se najlaže presoja, kaj je veljalo o času zapis3 kot pravni vir in pravo. Moralo jih je eksistirati na raznih krajih veliko število. Omenja se neki promp-tuarium za kostanjeviški samostan iz XVII. stoletja, ki nam, žal, ni ohranjen. Pač pa imamo v kapiteljskem arhivu v Ljubljani Formularienbuch Ivana /ayhasser-ja (o katerem smo že govorili v § 14., st' 5.); ta nam služi v mnogočem za zanesljiv kažipot: o veljavnosti zakonov v (lobi sredi XVII. stoletja. v naslednjih vrsticah se hočemo sumarično ozreti Po tistih zakonih ali virih prava, ki jih smatramo za Najvažnejše od važnih. Navajali bomo najprej zakone druge pravne vire po časovnem redu, vendar po skupnih vidikih ene ali druge grane prava. Posebej ^ bomo pomudili ob pojavu »gorskih bukev«, o katerih je bilo že večkrat mimogrede govora, a jim Je na tem mestu treba izčrpnejše razlage. Na splošno velja o vsej zakonodaji, da stoji zelo P°d vplivom recepcije tujega, rimskega in kanonske-8a prava; zlasti, kar se tiče razvoja javnega in zaseb-”e8a prava. Vendar je razvoj v mnogočem še zavit ▼ CPn° meglo. Prav posebno velja to za zakonodajo slo-Veuskega, na petero, šestero pokrajin razkosanega °*emlja. ''A. Spredaj v § 9., št. 1., in fine, smo že po-^etfatL da bomo govorili o ljubljanskem m a -o^lčnem redu (Malej i zor dnung), ki ga je izdal oaksiniilijan I. dne 20. avgusta 1514., šele pri razpravljanju o dobi nemške reformacije do francoske Evolucije. Ta izprememba časovnega vrstnega reda se nam , Potrebna. Navedeni malefični red je namreč v oajtesnejgj zvezi z redom za deželska s o d i -"ca Ferdinanda I. (Landgerichtsordnung) z dne februarja 1535. Ljubljanski malefični red je ko-P*Ja tirolskega iz 1. 1499., vsebuje pa predvsem pro-^sne določbe, zlasti o uporabi natezalnice (Folter). j’rf!ani pravosodja so po njem župan, sodnik, svet. rulh zakon — red za deželska sodišča — je veljal za vojvodino Kranjsko in pripadajoče gosposke in grofije Slovenske krajine, Metliko, Istro in Kras. Ta zakon je kratek, nepopolen, mnogokrat zmešan. Vsebuje materialne in procesualne določbe kazenskega prava. V pravni književnosti se je pojavilo mišljenje (Hugo Hogel), da je kranjski red za deželska sodišča z dne 18. februarja 1535. zadnje zakonodajno delo za kazenske zadeve na Kranjskem in da je pozneje »skoraj gotovo« obveljal tudi za Igranj škof štajerski red za deželska sodišča (o katerem bo takoj govora). Ta domneva pa ni upravičena. Prepis kranjskega reda za deželska sodišča v L a yb a s s e r-jeVi zbirki formularjev (iz leta 1641.) priča, da je baš ta kranjski red v 1. 1641. še veljal in da je bil še dopolnjen z dodatkom »Ordnung Schiipf vund Geschier dem Pannrichter in Crain betreffend« (t. j. red za postopanje krvnega sodnika na Kranjskem, gl. § 10., st. 5.)i o kateri pa točnega,*postanka ne vemo. S sklepom državnega zbora v Regensburgu je bil® v tisku izdana »Hals und peinliche. Gerichtsordnung« Karla V. z dne 27. julija 1532., ki pomenja viden mejnik kazenske zakonodaje Srednje Evrope. (Latinska označba tega zakona Constitutio Criminalis Car«" lina je dala okrajšavo po začetnih črkah CCC. O ten1 zakonu slede v § 25. še bližja pojasnila.) Za Š t a j e rs k o je moral eksistirati še pred CCC enak red za malefične stvari, kakor smo g® ugotovili za Ljubljano in Kranjsko. Vendar se dotlej ni našel noben izvod takšnega zakona. Njegova eksistenca pa se mora presumirati, če se upošteva, da je bil red za malefične stvari za deželna sodišča na štajerskem z dne 24. decembra 1574. označen kot »na novo« izdan. Ta novi red pa je že prilagojen vsebini CCC zlasti glede naštevanja in opredeljevanja posebno težkih kaznivih dejanj. Za K o r o šk o velja takisto, da je morala imeti svojčas že red za malefične s tv ari, ki pa se je izgubil. Dne 1. junija 1577. je namreč izšel »na novo« koroški red za deželska sodišča. Ta pa razpravlja poteg kazenskega tudi o civilnem in ustavnem pravu. V ozki zvezi s temi redi za deželska sodišča so tudi tiskane instrukcije za krvne sodnike, ki so izšle za Štajersko dne 22. maja 1726., za Kranjsko dne Ite julija 1767. in za Koroško dne 8. novembra 1774. Po zakonih, ki smo jih naveli v pogledu kazenskega prava, je bilo v drugih avstrijskih provincijah jzven Notranje Avstrije še več poskusov reformiranja kazenskega zakona, kateri pa za Slovence niso bili v Uobenem pogledu pomembni. Šele s Constitulio Cri-'ninalis Tlieresiana (Peinliche Halsgerichtsordnung) z dne 31. decembra 1768. je prišlo tudi za slovensko ozemlje do novega, pa enotnega kazenskega zakonika. J resolucijo z dne 2. januarja 1776. je bila tortura odpravljena, z resolucijo z dne 19. januarja 1766. pa že PreJ uporaba smrtne kazni bistveno utesnena. J o že f II. je s patentom z dne 13. januarja 1787. razglasil nov kazenski zakonik, ki mu je sledil s patentom z dne 20. avgusta 1787. razglašen kriminalni ^dni red. Oba ta zakona sta bila že sestavljena kot enotni pravni vir za vse provincije Avstrije. P- Tok zakonodaje naše dobe za zasebno P r a v o je še manj pojasnjen nego oni za kazensko Pravo. Predpisi o »procediranju« prednjačijo pred tUaterialnop ra vn imi. Prvi pojav zakonodaje zasebnega prava na slo-yenakem ozemlju je bil »sodnike v red za Š t a -lersko« iz 1. 1503., ki je bil 30 let pozneje izdan na Dunaju brez datuma kot »reformirani deželni ed«. Tudi ta reformirani red je bil pozneje reformi-raib njega izdaja pa pade prav na isti dan kakor zgo-JJJ navedeni štajerski red za deželska sodišča z dne • decembra 1574. O nekih posebnih določbah iz g® zakona bo govora pozneje. Dne 30. marca 1622. ?a j«*- izšel deželni sodnijski red za Šta-J e r« k o, ki je mnogo določb iz prej navedenega reda prosto prevzel. — V kranjskem deželnem ročinu (Landhandjeste) se nahaja povelje kralja Ferdinanda z dne 8. marca 1526., ki se tiče zabranjevanja nepravilnih rubeži; trdi se pa (Evgen Planer), da je imela Kranjska že od prej star red za ograjno sodišče. Dne 18. februarja 1535. izdani kranjski red za deželska sodišča (gl. zgoraj!) ni še prinesel nobenih bistvenih določb za civilne stvari, pač p® »popravljen« deželni red za Kranjsko, Slovensko krajino, Metliko in Kras z dne 15 januarja 1571. (»Ver-besserte Landschrannenordnung einer ehrsamen LaiUr schaft in Krain«), ki se je bavil tudi s civilnopravnimi institucijami. Isto velja tudi za že omenjen koroški red za deželska sodišča z dne 1. junij® 1577. (Do 1. 1514. je bilo deželsko sodišče v Št. Vidu na Glini, Maksimilijan I. ga je na prošnjo deželnih stanov 1. 1518. premestil v Celovec.) Omeniti je treba še zelo važen mandat nadvojvode Karla z dne 10. aprila 1590., ki potrjuje dogovor z dne 21. junija 1584., sklenjen med Štajersko, Koroško in Kranjsko, kak® naj si te dežele druga drugi pomagajo pri sodnen® pravdanju in pri eksekucijah. Če se nahaja v drugi deželi, ne v tisti, v kateri je postala izvršljiva sodb®, toženčeva imovina, ni treba nove tožbe, ampak izroči se tožitelju »konpasno pismo« (Coi^passchreiben) n® ograjno sodišče druge dežele in eksekucija se sim® vršiti v drugi deželi vsaj za takšne obveznosti, ki 9® bile sklenjene po klavzuli splošne deželne obvez® (§ 11., st. 6.). (Kranjski red za deželska sodišča j® dobil 1. 1688. neke poboljšave.) Pod Marijo Terezij® in Jožefom II. so postala ograjna sodišča »deželna so-dišča« (Landrecht), v Celovcu 1. 1747., v Ljubljani 1. 1782., v Gradcu 1. 1782. Za državljansko (ali grajansko) pravo v slovenskih krajih je bilo vsekakor znano tudi to, kar st® določala policijska reda glede »posojil na letino ob zeleni veji« ali »trti«, ki sta izšla 1. 1548. v Wormsu in 1. 1577. v Frankfurtu, ker so se iste zakonodajn® •deje pojavile še 1. 1743. na več vinogorskih zborih v sredini Dolenjske. Glede dednega prava omenjamo, da se nahaja v 'a y I) a s s e r-jevi zbirki formularjev (iz 1.1641.) pre-nižjeavstrijakega dedovanjskega zakona, čegar izda-pade v leto 1557. (Vendar govori Nicolaus de Beck-171 11 n v svojem delu Idea iuris etc. iz 1.1688. samo o *niederoesterreichischen Landtsgebrauch« glede ded-nega prava. Ta dedovanjski zakon je torej moral veljati tudi na Kranjskem vsaj za plemenitnike. To potrjuje tudi dejstvo, da je L a y b a s s e r reproduciral v svoji *birki določbe vojvode Albrehta za Dunaj in določbe •'-esarske konstitucije za Nižje Avstrijsko z dne 23. apri-a *S30. V snov o dednem pravu spada tudi štajerska ‘Veite Gerhabschaflsordnung« izza časa cesarja Leopolda I. (1. 1658. do 1705.), dalje red za plemiška ''aruštva iz 1. 1687. Za Nižje Avstrijsko dne 28. maja ‘*0. od Karla VI. izdana »Neue Satzordnung vom Urbrecht ausser Testament utul andere Letzter Wil-co, auch was denn anlidngig« je bila uvedena leta ‘29. tudi na Štajerskem, 1. 1737. na Kranjskem in • 1746. na Koroškem. Dne 18. junija 1755. je izšla v ’radcu »Kindl-Betlis Unkosten und Kind-Unterhal-[Ungs-Resolution«, ki je urejala tudi že važno vpra-s*uije alimentacije nezakonske dece. Za sporno postopanje nam je znana uredba Fer-Uianda II. z dne 6. januarja 1623. o uvedbi revizije *oper sodbe in vpostavitve v prejšnji stan. Eksekucij-^ ..red Je izšel 1.1702., menični red 1.1722., zemljiško-KnJizna vprašanja so urejali patenti za deželno desko ln zemljiško knjigo iz 1. 1730., 1731., 1736. in 1768. Obči sodni red za vso državo je izdal Jo-*e[,U- 1. 1781. Patent z dne 3. novembra 1791. je do-I . 'la dobi Gradec za Štajersko, Celovec za Koroško, Ljubljana za Kranjsko lastno z deželnim glavarstvom * fuženo deželsko sodnijo (Landrecht). , Službene instrukcije za sodnike so 1 e izdane 1. 1530. za Liburnijo (ozemlje med Istro in Dalmacijo) in za Reko (Fanum Sancti Viti ad Flu-men), 1. 1550. za Trst; za Štajersko, Kranjsko, Koroško in Gorico »sarnt den Stddten Triest, Aglern fOglej 1 und St. Veith (Reka)« je izdal Leopold I. dne 10. marca 1676. predpise o »innerdsterreichisches Regiment« (vladanju). C. Za javnopravne zadeve, zlasti taksne, ki so bile važne za narodno gospodarstvo, naj navedemo predvsem desetinaki red Ferdinanda I. (Ze-hendtordnung in Steyr vnd Crain) z dne 5. junija 1551., ki pa ga je vojvoda Karel izdal v popravljeni obliki v Gradcu 27. marca 1573. Isti vojvoda je izdal 23. februarja 1575. na novo »Perkrechtsordnung iiber ali Eisen Perkgh vnd Hammenverck des Fiirsten• thumbs Crain vnd fiirstlichen Graffschaft Gorz«; stari rudarski red je bil izdan 1. 1553. Obrtni red za ozemlje s slovenskim prebivalstvom je izdal cesar Leopold I. 1. 1689. Pri njem je ostalo več ko sto let, le glede cehovstva se je, kakor smo že prej izvajali* stvar izpremenila. Iz že opetovano citirane L a y b a s se r-jeve zbirke formularjev poznamo dva »generalna patenta«, ki se tičeta gospodarske krize za časa tridesetletne vojne. Ferdinand II. je izdal 22. junija 1624. »Khay. Gene• ral sc. patent wegen Callierung der Miinzil« je večkrat osnutke zaradi predelave. (Vse gradivo o posvetovanjih in različnih predlogih je izdala nnnajska Akademija znanosti v monografiji Anto-n a M e 1 l-a.) Šele dne 9. februarja 1543. (torej po 12. ‘ctih) je Ferdinand I. potrdil končno dognano bese-und sonst “ ,!n anderen ambtlp.ut.en, unterthanen and getreuen« vinogradniki niso posebej omenjeni), — da naj se točno drže členov gorskih bukev. Izdajatelj cesar Fer-uiand I. je izrečno pridržal zase in za svoje dediče In Potomce kot štajerske vojvode, da smejo po priliki 'nach gelegenchait) te člene razširiti, utesniti ali celo ukiniti. Iz tega izhaja jasno, da bi se brez volje štajerskega vojvode na določbah gorskih bukev ne smelo prav nič premakniti. Res so bile gorske bukve po izvirnem besedilu še 1. 1543. brez izpremembe tiskane. Ta tisk je bil sploh najstarejši uradni tisk v Notranji Avstriji. Sledili so še tiski v 1. 1559., 1575., 1616., 1633., 1639., 1682., 1683., 1760.,pa vsi so po vsebini tako rekoč popolnoma enaki; edino valute za kazenske globe so navedene različno po sodobno ustrezajočih denarnih edinicah. Kakor rečeno, so bili štajerski stanovi tisti, ki s® gorske bukve za Štajersko izmoledovali, a Štajerska je bila po svoji južni polovici obljudena s slovenskimi vinogradniki, ki po ogromni večini niso bili nemščine vešči. Nastaneta dve vprašanji: Kako je prešla veljavnost gorskih bukev, izdanih za Štajersko, na Kranjsko, kjer je bilo mnogo vinogradov; ali je bil za Kranjsko uradno izdan poseben zakon o gorskih bukvah, eventualno, v katerem jeziku. Ivan Vrhovec je trdil, da je nadvojvoda Karel potrdil »gorski zakonik za Notranjo Avstrijo« leta 1584., ki da je bil spisan v slovenščini; to da je bila prva v slovenskem jeziku izdana vladna listina. J o-sip Gruden je leta 1913. v svoji »Zgodovini slovenskega naroda« (očividno po V r h o v c u) posnel omenjeno trditev. Po obeh avtorjih bi bil osnutek za slovenski gorski zakonik prevod izvirnika, ki ga je napravil Andrej Recelj, župnik na Raki (Dolenjsko), 1. 1582. Pozneje je Josip Gruden v svoji monografiji »Slovenski župani v preteklosti« (leta 1916.) svoje stališče izpremenil. Trdil je še vedno, da je Andrej Recelj predložil graški vladi svoj slovenski prevod v potrditev, da pa je bil novi zakon sprejet v nekoliko izpremenjeni obliki, češ, ker se vinogradniški običaji na Kranjskem niso strinjali * onimi na Štajerskem. V dokaz za to navaja naslov gorskih bukev, ki da so izšle 1. 1595. in se nahajajo v ljubljanskem kapiteljskem arhivu: '»Beradtschlagte ***rgrechtsordnung in Crain und der vuindischen 'ark, I aster reich und Kharst«. Prevajati hočemo ta naslov na kratko »Pripravljeni kranjski osnutek« • prip. kr. osnut.). K temu pripomnimo sledeče: Čeprav naciona- lizma v modernem pomenu besede za dobo XVI. stoletja ni bilo, vendar ni kar nič verjetno, da bi bilo Andreju Reci ju naročeno, pisati osnutek gorskih j1l*ev v slovenskem jeziku. Saj so vsi zakoni po te-najsnjib državnih in dvomih tradicijah izhajali v nemškem jeziku. Razen tega je protestantovstvo na Kranjskem bas v tej dobi (1. 1578.) doseglo svoj vrhu-nec> kranjski deželni stanovi so bili pospeševatelji pfotestantatva; da bi oni katoliškemu župniku nalo-5. b naj oskrbi osnutek, ni misliti. Slednjič pa Rec-Jev slovenski prevod iz leta 1582. sploh ni bil prvi Prevod; v uvodu stoji čisto določno, da so »gorskn bukve« od njega »is Nou uflauenfki Jefiikh istulma-. *nan«; nekatera mesta pa so vendarle drugače pre-yedena, kot bi bilo po nemškem besedilu prav, toda unena krajev, ki leže v štajerski deželi, kot Cmurek, 80 Pa ostala v prevodu neizpremenjena. Olede »Beradtschlagte Pergrechtsordnungtt etc. pa Je treba najprej ugotoviti, da se nahaja resnično v J a y b a s s e r-jevem Formularienbuch njen prepis v nemškem jeziku, da se pa po besedilu znatno razsuje od gorskih bukev iz 1. 1543. Znano nam je tudi, a se nahaja v graškem Joaneju v nekem izvodu panjskega ročina nepopolen rokopis, ki sega samo ° '• člena gorskih bukev, pa se prav ti členi ujemajo z besedilom »Beradtschlagte Pergrechtsordnung« 12 kapiteljskega arhiva v Ljubljani. Iz tega sledi, da 80 se deželni stanovi v Ljubljani zares posvetovali o Preosnovi izvirnih gorskih bukev iz 1. 1543. Ni izklju-j^n°’ d® so odborniki (V er or dne te) graški vladi pred-tS 1 novo izdajo po svojem, ljubljanskem osnutku, oda ni nobenega dokaza za to, da je bilo predlogu PB®en°. Mi smo pregledali t. zv. P e r i t z b o f f e n- ov register vseh sklepov in razprav ljubljanskega od-horniškega kolegija, ves vložni register v nameetni-škem arhivu v deželnem stanovskem arhivu v Gradcu, dalje arhiv deželne vlade na Dunaju, a nikjer ni bilo najti nobenega spomina glede uradnega dopisovanja v obravnavani zadevi. Laybasser sam ni navedel nobenega datuma o potrditvi, ampak postavil je pod naslov samo letnico »1595«. Ko v isti svoji zbirki (iz 1. 1641.) navaja slovenski prevod gorskih bukev, ki se precej razlikuje od izvirnika iz 1. 1543., ne omenja niti z besedico, da bi bil to prevod od »Beradtschlagte Pergrechtsordnung, kar tudi ni, niti ne navaja letnice, odklej naj bi veljal ta prevod kot zakon. Beradt-schagte Pergre< htsordnung tudi ni izšla nikjer v tisku. Kakor bomo še pozneje izvajali (§ 19., št. 2. b)t predvideva prip. kr. osnut. za prehod vinograda ali zemljišča, da mora novi liasnovalec vzeti od gorskega gospoda listino (Urkund). Pa tudi stari hasnovalei, mejaši in sogorniki, ki so imeli svoje vinograde od prej, naj bi si v enem letu preskrbeli listino za dokaz užitne posesti. Če bi bil prip. kr. osnut. postal res zakon, bi se moral upoštevati in morale bi o omenjenih pravnih poslih eksistirati listine ali bi se takšne listine vsaj omenjale. 0 vsem tem pa ni bilo nikjer ne duha ne sluha. Šele 200 let pozneje — 1781. 1. — je Anton Fran pl. Breckerfeld (Stari grad pri Novem mestu) sprožil željo, da naj se uvede listinska svedočba posesti. To kaže jasno, da prip. kr. osnut. ni dobil zakonite veljave. Ves ta pojav se da razložiti tako-le: Deželni stanovi za Kranjsko so pač 1. 1595. pripravili osnutek za novo izdajo gorskih bukev v nemškem jeziku, a ta ni dobil odobritve vlade za Notranjo Avstrijo ali dunajske vlade; bržčas sploh ni bil predložen. Do leta 1595. in tudi še pozneje pa so se štajerske gorske bukve iz 1. 1543. uporabljale kot pravni vir za Kranjsko in priklopljene pokrajine, ker je veljala se vedno stara, od cesarja Friderika III (1440. do 1493.) potr- jena določba o kranjskih deželnih svoboščinah in pravicah iz člena 8. kranjskega ročina, ki se je glasil, a se treba: »in allen anderen Sachpn, die hier nicht, vprschri(>ben sind, richten nach den Rechten als un-seren Herrn und Edellputen in unseren Landen zu teyr«. Ta določba je bila reproducirana se v Kranj-r°činu iz 1. 1687., ki je bil istega leta izdan v 'sku. S tem se ujema dejstvo, da prinaša na Kranj-lfi»m nas*a^ slovenski prevod gorskih bukev še leta “• določbe za Štajersko, a na kraju prevoda navaja nekoliko členov, ki se nanašajo posebej na kranjsko ezelo in njene denarne razmere. Vse to kaže, da niti ni bilo slovenske uradne izdaje gorskih bukev, niti jnso izšle — razen za Štajersko — posebne gorske • j Pravni vir so bile slej ko prej gorske bukve .ajprsko iz 1. 1543. tudi za Kranjsko in analogno ndi za Goriško ozemlje, kolikor ni itak spadalo pod ranjsko (Devin). . ■ “t. Za lažje razumevanje pravnega položaja glede »»»gradnikov moramo ugotoviti še sledeče: Nižja in '°rnja Avstrija nista imeli gorskih bukev kot zakona ar»pak le vinogradniške rede (lVeingarten-ordnunf>pn), ki so vsebovali le policijske predpise o e' u- Pač pa se je tudi v teli pokrajinah obranila ^avada, da so se vinogradniki zbirali na »Bonn- und er^tfea(dmg«-ih (iudicium ruralp pt ius vinearunt .8° Rann- und Pergrecht). Vinogradniški redi pa 180 ,n»eli moči zakona, ampak njih veljavnost je bila var sporazuma med gorskimi gospodi in vinograd-za iiImamo ^8^no 1 dne decembra 1567., ki pravi .a “re'tenbrunn pri Dunaju, da je »W pingartenord-Ung von Npupm gepessert und aufgericht«; listino z 21. oktobra 1610. za Herzogenburg, ki dokazuje, a .P‘ gorski gospod smatral dotični zapis o gorskem t ravu »//ir ein crafftlos zusamben geklaubte Inven-('^n’ dar j n ivpder Landosfiirsl noch u>iir als vollig consentiert«, itd. Pri tem je treba upošte-’’ < a so nemške vinogradniške pokrajine na Štajer- skem okoli krajev Stainz, Ligist, Gradec razpolagale bas z gorskimi bukvami iz 1. 1543. kot zakonitim, v nemškem jeziku tiskanim pravnim virom, dočim štajerski slovenski vinogradniki (enako tudi kranjski, kraški itd.) niso imeli tiskanega slovenskega besedila gorskih bukev. Posledice so bile: V štajerski deželi med Nemci ni moglo priti do izprememb razen s pri-Stankom deželnega kneza, v isti deželi med Slovenci in enako med kranjskimi slovenskimi vinogradniki pa se nemški tekst sploh ni mogel neposredno uporabljati. Treba je bilo prevodov gorskih bukev na slovenski jezik; saj so se morale gorske bukve na vinogorskih zborih kot pravno napotilo zbranim vinogradnikom prečitati! Tu pa je bila dana sama po sebi prilika, da se na izvirnem smislu besedila kaj izpremeni. Če se je pr* Nemcih izven Štajerske toleriralo, da naj velja pravo po Bann- imd Pergrecht za stvar sporazuma med gorskim gospodom in vinogradniki, se temu tudi v slovenskih krajih ni dalo mnogo prigovarjati. Prevodov je bilo treba tekom dveh stoletij gotovo na stotine, a na istost prevoda ni bilo mogoče misliti, ker prevajalci o raznih časih in v različnih pokrajinah drug za drugega niti vedeti niso mogli. Pa celo pri novih prepisih že obstoječih prevodov je prišlo mnogokrat do izprememb, deloma po zahtevi gorskih gospodov, delom« po želji vinogradnikov, navsezadnje pa vendarle sporazumno. Prevod je dal gorski gospod oskrbeti, tod« ozirati se je moral na stare šege in navade, sicer bi vinogradniki izprememb ne sprejeli, in nastali bi prepiri in nemiri. V tem smislu, da je prišlo zdaj tu, zdaj tam do izvestnih izprememb ob prevajanju ^gotskih bukev na slovenski jezik; da so se vedno in vedno prilivale nove določbe iz ljudske pravne zavesti k staremu besedilu, moremo zasledovati v prevodih gorskih bukev razvoj slovenskega običajnega prava. Prav tisto običajno pravo pa se je vrhu tega odražalo tudi v sodbah ljudskih sodišč, kakor so zaznamovale v zapisnikih o njihovih zborovanjih. V resnici ta pojav ni niti nasprotoval duhu gor-skm bukev. Le-te so same določevale da sme sodišče, *jer opazi vrzel, besedilo gorskih bukev samo n a -dopolniti. Kakor je Anton Mell dokazal, je teeba čl. 29. po rokopisu izvirnika čitati pravilno Uko: *die wdndl uriti fall, ... o/s hernach geschri-"en ■ • • auch die perkgenossen selbst gesaczt (ne pa *gesogt«, kakor je v tiskanem izvodu pomotoma na-vedeno) und zu recht gesprochen haben«; to pa je tako razumeti, da naj velja za trdno tudi, kar ljudski ®o od Krailove Suetlofti Offen innu Poterien gene ra 1 inu Privileg iu m«. Na-®el ga je Karl D e s c h m u n n v neki knjigi nek-Jtenjega Dolskega arhiva, strastnega nabiralca starin nhrberga. Prevajalec je podpisan kot župnik A n -arej Rezi (Recelj) na Raki. O njegovem življenju Vem° tnalo. Anton Koblar pravi, da je bil vikar Raki pri Kostanjevici še 5. maja 1598. »Andrej nežic. Fran Pokorn je dognal, da je bila Raka od 1. 1454. utelešena samostanu Stični; torej bi bil Jndi Recelj stiski, t. j. cistercijanski menih. V kapit-Ju v Novem mestu je bil umeščen kot kanonik An-rej Rezel, toda ta je bil po drugih virih prej fran- čiškan. Zdi se, da gre vendar le za eno in isto osebo kanonika, ki je bil prej redovnik. Recljev prevod je najpopolnejši izmed vseh. Obsega uvod, vseh 52 členov, pa še sklep (allegal) izvirnih gorskih bukev. Od teksta se je odstranil le malokrat, toda pravno izrazito; menda namenoma. Rokopis se hrani v ljubljanskem državnem muzeju. Grafika hodi svoja pota, naslanja se — po Vatroslavu Oblaku — na Trubarjevo postilo. Prvič je bil v tisku priobčen v Let. Slov. M. 1. 1889., pozneje še v Izvestju muz. dr. 1. IX. Imenovati hočemo ta prevod skrajšano »Recljev prevod«. b) Drugi prevod, čigar avtor nam je znan, ima naslov: »Gorsklie Bukve, pisane v tem leitu khadar se je pisalu 1646«. Prvi je opozoril na ta rokopis leta 1916. Josip Gruden (Slov. župani); nahaja se v večkrat že omenjeni zbirki obrazcev Ivana L a y -b a s s e r-ja. V to zbirko je sprejet prepis nemškega izvirnika gorskih bukev z dne 9. februarja 1543., po tiskani izdaji iz 1. 1575.; dalje še prepis že spredla) (pod št. 3.) omenjene »Beradtschlagte Pergrechtsord-nung«. itd. iz 1. 1595. Slovenski prevod pa se ne sklada niti z izvirnim besedilom iz 1. 1543., niti z onim prip. kr. osnutka iz leta 1595. Pravopis se drži precej Bohoričice. \Elementale Labacense trium linguarum: latina germanica et sclavonica, 1584.] Narečje je dolenjsko. Avtor Laybasser, tudi Labasser (morda pokvarjeno iz Klobasar) je bil pisar ali oskrbnik ljubljanskega stolnega kapitlja; ta je imel svoje vinograde v okolici Šentjerneja na Dolenjskem. Verjetno je, da je prevod Laybasser sam oskrbel, kakor tudi da je Beradtschlagte Pergrechtsordnung sam prepisal. Da je bil izobražen jurist, se ne more trditi; vsekakor je bil praktično verziran, ambiciozen uradnik s precejšnjo občo izobrazbo. Bil je posvetnega etanu-Med meščani, ki so navedeni v Ljubljanskih matrikah tiete dobe, se nahajata Ivan Laybasser in Sena mu Marija Marjeta. Dne 15. julija 1657. se jima je jodil sin Jakob. Pozneje se čita v isti matriki neki van Jaoob Labasser s predikatom pl. Laubenberg. esedilo tega prevoda je tiskano v Kroniki IV'.l (in • 1934>). Imenovali ga bomo na kratko »Laybasser-Jev prevod«. . c) Tretji prevod, pri katerem vemo za avtorja, 111111:1 nobenega uvodnega naslova, na kraju fpost-scriptum) pa je zapisano: »Die 77. odobriš 1683. de-^tipsit /. Kapsch-Reitenburgi«. Nahaja se ta rokopis ^ Junljanskem državnem muzeju. Grad Reittenburg ®ZI nlizu Šmarjete, slovensko se imenuje Čretež, a je anes razvalina. Da bi bil K a p s c h redovnik saino-8tana Stične, kamor je spadal poleg Šmarja, Višnje K°te, Šmarjete tudi Čretež, je malo verjetno, ker bi se v tem primeru podpisal s p.(ater) ali fr.(ater). Va-Jroslav Oblak je objavil ta rokopis le delno v et. Sl. M. iz 1. 1889. Prevod je prvotno besedilo do-aj skrajšal; obsega le 42 členov. Grafika kaže le nialo sledov Bohoričice. ,:) Od sledečih prevodov avtorji niso znani. Naj-atarejši utegne biti oni z naslovom: »Nasiga Suetliga -assaria Gorskih Praud V staierske V Koroške ,,lu y Kranski Deselle Resnizlio Poterienie«. Poleg Napisa na platnicah rokopisa, ki se nabaja v ljubljan* * 1 studijski knjižnici, stoji letnica 1644. Morda je s em °*načeno leto prevoda. Odkod je ta prevod prišel studijsko knjižnico, se ni dalo dognati. Omenjen je Pwič v Let. Mat. Slov. 1. 1879. Peter pl. Radiča tu dejal, da je to štajerski rudarski red iz 1. 1543., ’ da je izšel še prej, ko je Trubar izdal prvo sloven-p° knjigo. Na napake tega naziranja je opozoril , n Levstik v L j ubij. Zvonu, I. L, in objasnil, •a. 1 f?a on imenoval »vinogradski zakon«. Kritično izdal ta prevod Vat rosi av Obl ak v Let. Slov. . at-, 1. 1887. Prevod se nahaja privezan na nemški isk gorskih bukev iz 1. 1639., ki obsegajo 52 členov, očim jih ima slovenski prevod le 50. Oblak je pri-v tisku poleg prvih 16 členov slovenskega pre- voda tudi nemški tekst toda izpuščen je uvod k gorskim bukvam, kar kaže, da je bil predmet čitanja na vinogorskih zborili samo meritorni del določb gorskih bukev. Grafika je nedosledna, na Bohoričev pravopi* se ne ozira. Po najdišču imenujemo ta prevod poslej »prevod studijske biblioteke«. d) »Gorski artikel ni« neznanega avtorja iz XVIII. stoletja je peti neznani prevod. Omenil ga je mimogrede Vatroslav Oblak v Let. Sl. Ms 1. 1887. Besedila ni priobčil. Ta prevod brani ljubljanski državni muzej. Prevedenih je 51 členov. Ta prevod ima tudi mal uvod, ki pravi na kratko, da velja za vse gornike in mejaše kakor tudi za vse gorske gospode. Na vsak način je bil prevod sestavljen pred 1. 1781.; kakor že navedeno, je cesar Jožef fl-odpravil denarne kazni; ta prevod jih pa še vedrin navaja. Pravopis je nedosleden in se ne drži Bohoričice. Odkod izvira ta prevod, ni bilo moči dognati' Po najdišču ga imenujemo prevod »ljubljanskega muzeja«. e) in f): Šesti in sedmi prevod se nahajata v vezani knjigi male osmerke, ki je bila last Ivana Vaj-karta Valvasorja leta 1686. To stoji utisneno na platnicah. Na prvi strani znotraj se glasi naslov: ■»fPagen-spergischer Porg vnd Zehendregister«.. Prvi zaznamki na poslejšnjib listih se tičejo plačil gomine in desetine v letih od 1747. do 1749. Pozneje pride prepis od iste roke, ki je naslovljen z »Die Perkh Ordnung au*s der Teutschen in die Cranarische Sprach vertoll' matsch wie folgt«. Nato prične slovenski tekst, ki prinaša nekakšen ekscerpt iz uvoda nemškega izvirnika' Potem pride pred prvim členom nemška marginalna rubrika. (V nemškem prvotnem tekstu so bile rubrike zaznamovane, v nekaterih nemških ponatiskih pa izpuščene.) To se ponavlja pred 2., 4., 5., 6., 7. in 1^-členom, dočim so pred drugimi členi slovenske marginalne rubrike zapisane. Pri členu 16., ki niti ni do konca preveden, se ta — prvi — prevod neba. Pravo- PW ni dosleden, toda vplivi Bohoričice se vsekakor Poznajo. Očividno se je zdelo prevajalcu neprimerno, oa bi prevajal vse gorske bukve dobesedno. Precej za io. členom na drugi strani je nova roka zapisala nov tekst: »Gorfske Freyeste Ad Cefarje Ferdinando 2:3«. j. e členi, ki so pa samo izvlečki iz nemškega b<^£-**“*• Zvečine so sestavljeni samo iz enega kratkega 8tevka. Vseli členov je tu le 26, vsebujejo le kazenskopravne določbe, za zadnjim, 26. členom stoji »Ende«. j®1 da imamo tu pravšen, za čitanje na vinogor-8kth zborih prikrojen izvleček, ki se je dal z lahkoto v Nekoliko minutah prečitati. Grafika se drži v mno-ftečem nemškega pravopisa. Najdišče teh prevodov r~ Prvi je fragment, drugi ekscerpt — je grad Wagen-. epK pri Litiji. Letnica 1686. na platnicah in zapis ‘mena Ivana Vajkarta Valvasorja (— ro-ten je bil 28. maja 1641. v Ljubljani, umrl je v Kr-ke*n 19. septembra 1693., — pokopan je v Mediji v rodbinski rakvi —) bi kazala, da je tudi prevod v Zvezi z njegovo osebo. Toda verjetneje je, da sta bila Prevoda napravljena v isti dobi, za katero veljajo rbarialni zapisi; tisti čas pa je bil Valvasor se otrok. Knjigo je našel starinoslovec inž. Rosser na agensbergu, ki je bil last grofice Windischgraz. Od j?, jo je dobil v dar, a on jo je prodal tovarnarju *nku Franclu na Prulah v Ljubljani. Teksta sta že natisnjena v Glasniku Muzejskega društva za Slove-*Jo IX. (1926.). Imenovati hočemo prvi prevod »va-ftensperški fragment«, drugi »vagensperški ekscerpt«. . ft) »Gorske Regelze al’ Artikelni« se tetenuje naslednji pravni spomenik, ki se nahaja tudi tjubljanskem državnem muzeju. VatroslavOb-a k ga je omenil v Let. Sl. M., 1. 1887., pod črto, re-1*7.’ da obsega le pet listov in da se letnica ne da do-citi. Avtor ni znan. Na rokopisu slede za naslovom besede, da morajo ti členi: »per gorski Pravdi vsse-J naprei brani inu islosseni biti«. Bržčas je ta roko-Pte našel ali muzeju izročil dr. Etbin Costa. Njegovo ime je namreč na zunanji strani rokopisa zabeleženo. Ker je rokopis uvezan v knjigo z zapisniki o gorskih pravdah iz Boštanja ob Savi iz 1. 1798., smemo sklepati, da je slovenski prevod nastal na tem gradu, ki je bil nekoč samostan. Po uvodnih besedah prevoda je služil zgolj praktičnim svrham, da se prečita na vsakokratnem vinogorskem zboru. Prevedenih je vsega skupaj 50 členov. Čas prevoda stavimo iz i^stega vzrokai ki smo ga navedli za prevod ljubljanskega muzeja, —' v dobo pred 1. 1781. Imenovali ga bomo po najdišču »boštanjski prevod«. h) »C a s a r s k e Gorske P r a u i z e« je rokopis brez ovoja, popisan le na polovico listov. Našel g® je 1. 1893. Anton Kaspet (t 1921.) na gradu Soteska pri Novem mestu prav na smetišču stare regi" strature. Imenovani ga je podaril piscu teh vrstic. Avtor prevoda ni znan. Čas prevoda treba določiti, ker letnica nikjer ni označena, po stvarnih momentih, d® razločevanja med nevoljniki in svobodnjaki (mejaši) ni več, dalje da so za kazen določene globe v denarju. Po vsem tem je moral nastati prevod v letih od 1750. do 1781., vendar je prevajalcu služil za podlago neki starejši izvod izvirnika, ki je navajal globe še v markah in šilingih. Vseh členov je le 44, uvoda ni. Grafika je nedosledna do skrajnosti, zlasti meša pravopi® po italijanščini. Priobčen je ta prevod v ČZN (Maribor) 1. XXV. (1930.). Imenovali ga bomo »soteski prevod«. i) Zadnji prevod nam je znan samo v tiskane«! izvodu. Opozoril je nanj dr. Josip G r u d e n v Slovenskih županih (str. 63.). Namenjen je bil ogrski«1 Slovencem pri Sveti Nedelji, natiskun je bil v prekmurskem koledarju »Kalendar Najsvetesega Serca Je' zueovega na 1912. leto. Szonibatliely, cerkvena Stat«-pari ja«. Naslov prevoda se glasi :»Artikulusi vrha ne-deljskoga, ster szo nam na haszek szpravleni i poulek reda po etom našem szlovenszkoin jeziki na vekso razumnost vodani«. To delo pa ni več navaden prevod) ampak precej samostojna predelava gorskih bukev,skrčena na 20 členov. Gruden je stavil postanek teh gorskih bukev v XVIII. stol. To pa ni pravilno; globe so namreč v njih navedene v »fl.« in »kr.«, in sicer po ' b5 in 30 krajcarjev. Ker je šele cesarski dekret z ^ne 20. marca 1807. uvedel bakren novec po 30 in 0 kr., a so bili ti novci s ces. pat. z dne 20. februarja na petino reducirani, je treba pravi čas postanka prevoda postaviti v dobo med 1807. in 1811.; seveda I1'*! ogrsko oblastjo. V koledarju se je tisti, ki je pri-°ncd te gorske bukve pod naslovom »Nedeljski vrb«, Podpisal s šifro »K j.«. Kje se nahaja izvirnik te pre-'< ave gorskih bukev, nismo mogli dognati. Imenovali S® bomo »prekmurski prevod«. ^sa naša izvajanja o pravnem viru gorskih bukev ®d izdaje nemškega izvirnika (1. 1543.) pa do franco-„ okupacije velikega dela slovenskega ozemlja, ka-eJ°> da je navzlic centralistični zakonodaji Jožefa II. Ostalo kolikor toliko vendarle pri veljavnosti gorskih ukev tudi še preko pričetka francoske revolucije. endar poznejši prevodi gorskih bukev na slovenski izza XVII. in XVIII. stoletja niso več reproduk-prvotnih predpisov, ampak njih dokaj bomo na-mestiIo. Tudi dejstvo, da se je obranilo tako malo Povodov gorskih bukev na slovenski jezik, priča, da 8 širša javnost, še bolj pa domače znanstvo malo Za jemala za domače pravo, ki je sicer životarilo, pa ^,,ular ostalo med najnižjimi ljudskimi sloji: vulgm P°pulo. Lastne politične samostojnosti slovenskega *Jaroda ni bilo, to je bil pravi vzrok označenega zgo-0v'nskega pojava. j . ^e kot pravni vir, ampak kot vir za spoznavale običajnega prava med Slovenci pridejo v poštev n^'“dki o delovanju ljudskih sodišč, pa tudi patrimo-sk H"* sodnikov. Poznani so nam zapisniki iz Dolenjca in Gorenjskega. Brez dvoma se bo dalo najti še mnogo drugih zapisnikov. Njih vsebina je neprecenljive vrednosti, ker daje vemo sliko prava, kakor je v praksi veljalo. § 18. O IZVRŠEVANJU UPRAVE IN PRAVOSODJA (IZVEN LJUDSKIH SODIŠČ) 1. Za časa vladanja Maksimilijana 1. (gl. § 15., št. 1.) je obstojalo dvoje vlad, ena na Dunaju, drug« v Innsbrucku. Ko pa je prišla delitev dežel po smrti cesarja Ferdinanda I., je postavil nadvojvoda Karl II-kot vojvoda na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem itd-v 1. 1564. oblastvo, ki se je zvalo »Innerster Geheimef Rat«, pozneje »Hofkanzlei« ali »Hofrat«, naslednjega leta (1565.) pa »Inneroestcrreichische Regierung*, torej notran ja avstrijska vlada. Le-ta je bila najvišje politično in pravosodno oblastvo dežela, obsegajočih tudi slovensko ozemlje do malega v istem obsegu, ki ga ima danes. V pristojnost te vlade so spadale »informationes, reformaliones, appellaiiones, revisiones, restitutiones: in surama omnia ari consef vandum statum, tam polit icum quam economicutn* tam ecclesiasticum quam secularem«. Tej vladi so bila podrejena deželna glavarstva na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in v Gorici, dalje glavarstva v Trstu, na Reki, v Ogleju, Bovcu takisto seveda tudi vsi deželni upravitelji, vicedomi in ograjna sodišča teh dežela. Ta vlada je tudi imenovala ali potrjevala sodnike, ki so jih predlagali ali izbirali trgi in mesta! dalje je zaprisegala krvne sodnike privilegiranih deželskih sodišč. V nekaterih posebej izvzetih primerih spornih in nespornih zadev je imela obavljati neposredno pravne posle. (Le v dobi treh let, med 1611-in 1614. letom,- je prišlo do delitve političnih in p*-8' vosodnih agend: Cesarski namestnik grof Wagenberg je imel samo politično vrhovno sodstvo, ljubljanski škof Tomaž Hren [Chronl pa je bil vrhovni sodnik-) člani navedene vlade so bili vzeti največ iz baronskega in viteškega stanu, le deloma tudi iz vrst učenjakov. Od začetka XVII. stoletja je sestajala ta ylada iz cesarskega namestnika, vicenamestnika t. zv. fegunentske kanclije, osem plemenitnikov (trije za tajersko, po dva za Kranjsko in Koroško, eden za orisko) in štirih učenih pravnikov. Vsakega od njih Je imenoval sam deželni knez. Od učenih pravnikov, * »o bili člani te vlade, naj posebej omenimo Niko-aja de Beckmann (vrstnika Ivana V. Valvasor- Ja); spisal je med drugim že večkrat omenjeno delo «ea iuris etc., ki nam služi v mnogočem tudi za spo-zt»avanje pravnih razmer med Slovenci. Funkcije te vlade so ostale v bistvu tudi po re-°nni sodnega reda iz 1. 1622. (gl. § 17., št. 2.,jb) iste. e eno pravico je še dobila na novo, da je smela zbog apelacije ene stranke izpremeniti odločbo na korist lruge, ki se niti ni pritožila. Vendar je bilo treba za aPelacijo in revizijo vedno posebej prositi. Cesarica Marija Terezija je tej vladi 1. 1746. vzela politične Posle iz rok in jih dodelila tajnemu svetli (Geheime na Dunaju. Ko se je pa pri podrejenih deželah v k 1749. ločila justica od uprave, je postala notranje-av8trijska vlada čisto pravosodno oblastvo, a politična uprava je prešla na »Reprdsentation und Kammern. • 1763. ustanovi imenovana cesarica »notranjeavstrij-lil gubernij«, ki je imel poslej vlogo oblastev »judicii r,Jui.sori(«; ki sodi »ob apertam injustitiam vel nnlli-litem ant prolractam iustitiam«. Razen tega dobi no-_snjeavstrijski gubernij vse politične agende krono-n štajerske, Koroške in Kranjskem v poslovanje. S Putentom Jožefa II. z dne 18. aprila 1782. je bila no-uujeavstrijska vlada v Gradcu nadomeščena z novoustanovljenim apelacijskim in kriminalnim sodiščem * sedežem v Celovcu za okraje Štajersko, Koroško, j.ranjsko, Gorico, Gradiško, Trst in Tirolsko. Sestavino je bilo iz predsednika, podpredsednika, 14 sve- tovalcev, treh tajnikov in potrebnega pisarniškega osebja. V letu 1790. je pristojnost za Tirolsko odpadla. V posameznih deželah so vodili posamezne zadeve deželni glavarji (Landoshauptmann) kot namestniki deželnega kneza, ki jih je sam nastavljal in iz državnih dohodkov plačeval. Ta institucija je samo nadaljevanje iste institucije, ki smo jo že obravnavali v § 10., št. 2. Vendar je dobila v poslejšnjem razvoju nekoliko drugačen delokrog. Deželni glavar je imel v tej dobi dolžnost, da ohrani in varuje pravice deželnega kneza, da skrbi za izvrševanje njegovih zapovedi, slednjič, da se pobriga za red in varnost v deželi. Razen tega je imel še izvestne pravosodne pravice, o katerih bo še pozneje govora. Najnižje upravne instance so bile, prav kakor v srednjem veku zemljiške (patrimonialne) gosposke in deželnoknežja mesta. Pri prvih je izvrševal zemljiški ali vinogorski gospod sam ali po svojih uradnikih in uslužbencih policijsko oblast, deloma tudi pravosodje. Zlasti je moral tudi neposredne davke razdeljevati in pospravljati. V deželnoknežjih mestih in trgih je imel iste naloge magistrat. O izpremembah glede izvrševanja funkcij zemlji' ških in vinogorskih gosposk, ki so sledile zakonodajnim reformam cesarice Marije Terezije in cesarja Jožefa II., se sklicujemo na izvajanja v § 16., št. 4. 2. Tudi deželni stanovi so imeli kot avtonomna politična telesa upravne in pravosodne funkcije. Kakor je bilo v § 10., št. 1., navedeno, je bilo njihovo iudicium nobilium pristojno za izvestne upravni in sodne posle, vendar je ostalo v zvezi z deželnim glavarjem, ki je bil obenem predstavitelj deželnega kneza in pa zastopnik deželnih stanov. Iz tega pa 80 se pojavljala mnogokrat nesoglasja. Daši smo se že za pozni srednji vek bavili s postankom sodišč za pleme* nitnike, deželane, hočemo tudi na tem mestu dati v tem pogledu še nekoliko pojasnil. Saj spada dobršen del razvoja omenjenih sodišč tudi v prvo stoletje no-Vepa veka. Kakor znano, je ograjno sodišče (§ 10., št. 1.) nastalo po združitvi dveh upravnosodskih oblastev: deželne pravde (Landrecht, poprej tudi Landtaiding ah Larul- und Hoftaiding) in dvorne pravde (Hof-O vprašanju po času iz vzrokih združitve se v Književnosti ne najde pravega odgovora. Neposrednji vzrok tega stapljanja je bila po našem mnenju recepti® tujega prava, ki je dajala prednost so d st v u —£-9-u. r a d i h, katere so zasedali itak mnogokrat sVe-lovalci italijanske izobrazbe. Sicer pa smo že izvajali, na so imeli že v XIV. stoletju tu pa tam t. zv. ograjna ^°dišca. Sodilo se je pri teh drugače kot prej. Poprej Je zborovalo sodišče na prostem, na kraju, od pamti-v... erbetten arbitros ... nachfol-gender Ausspruch geschehen«). Bili so to duhovniki, ugledni posestniki, zlasti pa selski župani. Samo nekatera od deželskih sodišč, večja, ime-nitnejša, so imela lastnega krvnega sodnika: to so bila privilegirana deželska sodišča, druga, ki si ga niso mogla vzdrževati, ker so bili s tem zvezani preveliki stroški, so zdrknila na pravni položaj neprivilegiranih deželskih sodišč, ki so si morala klicati za primer potrebe krvnega sodnika od drugod. Pa tudi prva, privilegirana deželska sodišča so sčasoma počela rajši klicati krvnega sodnika, ki je bil nastavljen na sedežu deželnega kneza, da tudi njim predseduje in izvršuje »malefično pravo«. Tako klicanje je »red za malefične stvari na Štajerskem« z dne 24. decembra 1574. (t. zv. štajerska Carolina) izrečno dovoljeval. Taksen razvoj pa je bil deželnim knezom všeč! Privilegirana sodišča so bila vladi na Potu. Kjer jih je le mogla, jih je spravila pod svojo vrhovno oblast. Nazadnje je jela dajati njihovim krvnim sodnikom navodila prav tako kakor svojim. Navedena štajerska Carolina je pač dajala predpise za Pravdno postopanje, ali kompetenca sodišč še ni bila oovolj jasno določena, organizacija krvnih sodišč pa 8,5 je dolgo držala zgolj starih običajev. Še v Regie-rungsinstruction cesarja Leopolda I. z dne 10. marca j?;, (pisani izvirnik je v arhivu višjega deželnega so-msca v Gradcu) stoji samo to-le: »Uriser Statthalter audi in Unserern Namben Und an Unser Stalh in Vnseren Inneroesterreichischen Fiirstenthumben und ‘Undten Paan und Aacht also offt es die Notturft e*lordert und sich Zuthun gebiihrt doch alleriveg im •evsein der Regierung verleihen und solehe Ver-einungs Paan brief in Unseren Namben, wie Stylus -mu, wogatimu khokher vwosimu, glich prauo praudo voščilih jenu dopomagathi skhosi eneriga suitu, daru strachu olli skhusi eneri peryasni olli souwraschtua verhindrat, temetsch naprry dopomagathi jenu tho, kher se vpraudi ali i osuetu rezhe pr® naprey pernesti, rezthi nickhar tiga preoberniti jenu drugu skh*-sati, vse to kher meni en poschten rath jenu gmein* ni£>' sebo swerojeno meni porotzhe, tho isto svvestu glich der-I a*i> tho mallu jenu tho velirkho, wresch nich sweta nischter Vsti, tho rhudu straffati, malefizi olli vdrusih rezhech po mo-^cn' Pfomoseheineim, khokher jest otscho tiga na moy duschi Vs'h'ti proti gospodi Wogu, Amen.« K tema dvema prisegama pripomnimo, da sta starejši od onih, ki smo jih naveli za mesto Ljubljano v § 15., št. 4. Opozoriti je namreč treba, da velja pri-8eS*t kralju Ferdinandu, ki je bil le do leta 1556. fiamo kralj, od tega leta dalje pa tudi cesar; dalje pri-^žna vzorca ne govorita še ničesar o tem, da bo pri-^Savec ščitil katoliško vero (kar kaže na čas pred katoliško reformacijo; prim. prisego na ljubljanske meščane v § 15., št. 4.). Slednjič je važno za določitev '•obe postanka prisežnega vzorca, da je meščanska Prisega za Kranj vsebovala tudi to, da prisegavec ne oškodoval mesta na »aufscbagkhig. zolecli, most-oitiuch«, a da je Kranj imel do srede XVI. stoletja pravico pobirati davščine, carino in mostnino (Ž o n -tar). Po vsem tem se lahko trdi, da je nastala pri-8e8a v prvi polovici XVI. stoletja, najbrže po nekem w starejšem vzorcu in da so v tistib časili poslovali taki člani notranjega sveta in mestni sodniki, ki so znali samo slovensko; od meščanov se da to domne-Vati še v večji meri. Notranjeavstrijska vlada v Gradcu je imela pra-vic° potrjevati sodnike in jim podeljevati krvno pra-vico *a mesta. Isto je veljalo za Ljubljano. O pristojnosti mestnega sodnika, ki se je raztezala na civilno-sodne in kazenskopravne stvari, pa tudi na menične *adeve, bomo razpravljali še pozneje na priličnem mestu. . V kranjskih mestih je dobil sodnik v Ljubljani • 1364. krvno sodstvo nad rojenjaki nemškega vite-skega reda in župnika v Ljubljani; to je ostalo še dol-8o dobo. Nemški viteški red je bil še s pogodbo z dne •marca 1615. 1. zavezan, da mora zločinca, kakor je bilo to od pradavnih časov v navadi, tri dni po za-jetju izročiti pred vrati svojega poslopja ljubljanskemu mestnemu sodniku. Rudolfovo (Rudolfsiverth ^ Novo mesto) je dobilo krvno pravico takoj pri ustanovitvi mesta dne 7. aprila 1365. po Rudolfu IV. ^ instituciji za krvne sodnike na Kranjskem iz 1. 1767-se navaja le se ljubljanski krvni sodnik; novomeško mestno sodišče pozneje torej ni bilo več privilegirano. V Gradcu je bila služba mestnega sodnika 1. 1783. ukinjena, a magistrat je navzlic temu obdržal poleg upravne oblasti tudi še sodno, ki pa ni segala nikjer na slovensko ozemlje. V Celovcu je bil sodni mestni oddelek ukinjen 1. 1806. V Ljubljani je mestno sodstvo — po vsej priliki — nehalo 1. 1791., ko je bilo ustanovljeno samostojno c. kr. mestno in deželno sodišče (Stadt- und Landrechl.); saj je dobilo vso civilnopravno in kriminalnopravno jurisdikcijo nad vsemi prebivalci svojega okoliša brez izjeme, tudi nad plemiči in duhovniki. O upravi in sodstvu v trgih velja, da so se ravnali po posebnih predpisih privilegijev. Če pa takih ni bilo, je ostalo tudi glede vprašanja, doklej seže upravna in sodna oblast, ki jo je predstavljal zlasti župan-pri starih navadah. Virov je v tem pogledu prav malo obdelanih. V Slovenskem Pravniku iz 1. 1891. je popisal Simon Rutar pravno življenje v Štanjelu n® Krasu pred 300 leti; v srednjem veku je bil imenovani kraj še utrjeno mesto. Župan (po italijanske«1 vzoru: dekan) je smel tu n. pr. podeljevati pravico prodajanja na semnju, a vsakdo, ki je to pravico dobil, mu je plačal po 2 beliča. Župan je imel dolžnost-da pogosti graščinskega oskrbnika, ko pride sodit. Dalje mora postavljati straže in kaznuje stražnike, ce ne vršijo svojih dolžnosti pravilno, z denarnimi gl«-bami. Kadar ni bilo pri roki graščinskega oskrbnik® kot rednega patrimonialnega sodnika, je smel vsakega zločinca zapreti. Za dolgove izpod ene marke je snu-1 dolžnika zarubiti 14 dni za tem, ko mu je naznanil to zadevo. Županova nagrada je bil pridelek od dveh **jiv in pa ena marka v denarju, ki se je plačala iz ^etin. Takšna ali podobna slika uprave in sodstva je Ve'ljala tudi za druge trge na slovenskem ozemlju od Početka novega veka pa do reform Jožefa II. Po teh Pa je ostala tudi trgom samo še krajevna policijska oblast, kakor vsaki občini. S. Na tem mestu naj izpregovorimo nekoliko po-Jasnilnih besed, zakaj smo se v doslejsnjih izvajanjih knjige kolikor toliko izogibali izrazu »občin a«, Pac pa uporabljali izraze »srenja, soseska, selo, vas« Pod. Kakor smo že prej naznačili, smo storili to °g tega, da se ne daje povod za krivo tolmačenje, id bile v8e občine do srede XVIII. stoletja mitične z današnjo občino, torej s politično tvorbo ^aln'žjih samoupravnih teles, ki so »pravne osebe«. e® Je, da se je smelo že za dobo srednjega veka gostiti o »mestnih občinah«, ki so imele organizacijo smislu samoupravnih edinic; v tem pogledu se je Pravo razvijalo na temelju rimskopravne institucije »ciuttos«. , Tudi strnjene naselbine kosezov ali svobodnjakov unele že zgodaj značaj samoupravnih občin. Vasi 1 sela zemljiških podložnikov pa so pač skupno “Peljale svoje »gmajne«, »sosečke« itd.; imela so *m° tudi svojega izvoljenega ali imenovanega žu-starešino srenje in pod., ali političnih pravic famouprave preko uživanja morebitnega skupnega kakor n. pr. odredb glede cest in potov, voda, oiranja prispevkov za skupne zadeve, vzdrževanje (’a « kaznimi in pod. niso imele. Vse to je bilo v ,ah patrimonialne gospode. Za slovensko ozemlje e me še to v poštev, da so bili prebivalci v eni in isti si mnogokrat podložniki različnih patrimonialnih j^sposk, ki so vrb tega bile zelo oddaljene. Vse to je a ovira, da bi se vasi ali sela oblikovala v samo- upravne občine. V poznejšem času so se pokazale naravnost težnje vlade, da naj se ljudstvu ne dovoli niikakšnih samoupravnih pravic. Državne potrebe, ki so se pokazale za časa Marij? Terezije, so privedle do ustanovitve katastra (gl. § 14--st. 6.; § 16., št. 3. a). Da se more okrepiti vojna mo?-je bilo treba prebivalstvo prešteti, popisati. Leta 1753. se je poskusilo to s konsignacijami spovedancev, ki bi naj jih pošiljale župnije. Ko to ni šlo radi odpora cerkve in ko so tudi deželska sodišča odrekla, je vlada na Dunaju odredila novo štetje po častnikih (ko®' škripcijskih oficirjih), ki so imeli hkrati nalogo, da izvedejo tudi numeriranje hiš. Ker so bile župnij? (predjožefinske), ki so tvorile števne enote, prevelik? za zaporedno numeriranje hiš, jih je bilo treba razdeliti v pododdelke. Vasi so bile naravni pododdelki-kjer pa je prevladovalo naseljevanje po raztresenih samotnih kmetijah, so popisovalni častniki po svojo®9 preudarku združevali po več takih kmetij v posebeB pododdelek, vendar niso prekoračevali meja župnij-Ti pododdelki so ostali podlaga za novačenje in obdavčenje. Tako so nastale konskripcijske obči n e. Deloma so že imele- od prej, deloma so šele sedaj dobile svoje načelnike, župane, rihtarje, dekane. Ti pa niso imeli nobene sodne oblasti več. Dvorni de kr?* z dne 19. januarja 1789. ter z dne 16. marca 1802. ji®’ je najstrožje zahranjeval vsako sodno pravico na deloma so obdelani še mnogoštevilni zelo oh-®lrn' foljanti z zapisniki blejske graščine. Razen žu-eJ«perškili in soteških zapisnikov, ki so spravljeni v .vu knezov Auerspergov v Losensteinleiten (Zgor-Ja Avstrija), se vsi ostali zapisniki hranijo v arhiv-de'*n oddelku muzeja v Ljubljani. Utemeljeno je pri-akovanje, da bodo odkriti še novi slovenski prevodi Sorskih bukev pa tudi zapisniki o vinogorskih zborih. ah da so bile radi nerazumevanja velikega pomena fj pravnih virov za slovensko običajno pravo cele K»adovnice zapisnikov o vinogorskih zborih uničene "• pr. v gradu Luknja pri Novem mestu). O značaju zapisnikov o vinogorskih zborih je eba poudarili, da so sestavljeni največ v prid gor-K^Sa ali zemljiškega gospoda, da pa vendar ni, da bi jshli, da so se mogle vršiti potvorbe. Saj so nasta-‘ 1 a*' na samem ljudskem zboru (shodu) ali nepolno za tem, ko je bil opravljen, a stranke so imele °*nost pritožbe na prihodnjem ljudskem zboru, če bi ne bilo kaj prav zapisano. Vsaka odločba v stvari, vsaka rešitev pravdnega spora je dobila v zapisnikih poseben oddelek. Pravnib izvajanj v omenjenih z*' pisnikih ni, vsaj praviloma ne. Toda iz dejanskega primera se da vedno izluščiti uporabljena pravna norma. Pomniti je treba, da gre tu vseskozi in samo za avtonomne ljudske zbore (shode) ali sodišča, čijih sorodnost s frankovskim »das echte Dingo, se ne da prezreti. Med take avtonomne ljudske upravne ali sodne institucije moramo šteti vinogorske zbore (ah shode; Bergtaidinge), ki so imeli upravne in sodne funkcije; kvatrna sodišča (Quattemberrecht)< ki so bila samo sodna instanca; povšja sodišča fBillichrecht), ki so bila upravna in sodna oblasti slednjič nepristranska sodišča (JJnparte.isch• Recht), ki so poslovala le za poedine pravne zadeve ad hoc. Vinogorski zbori so v naši dobi opirali svojo pravno eksistenco na določbe gorskih bukev. Povšja sodišča so koreninila bržčas samo v analogni uporabi določb za vinogorske zbore. Kvatrna sodišča so i«' stitucija, ki se znači kot podaljšanje več (gl. § 10” št. 7.), torej so takisto ostanki izza frankovske dobe ohranjenih ljudskih sodišč. Nepristranska sodišča pa so se izcimila začetkom novega veka po nemškem vzorcu, vendar so stala tudi pod vplivom določb gor* skih bukev. Gorske bukve so predvidele tudi še višje i n' stance za rešitev pritožb zoper sodbe, ki so bde izrečene na vinogorskem zboru. Kot druga i «' stanca je posloval kletarski mojster deželnega vladarja (des Landtsjiirslen Kalif’1" meister). Prvi je bil imenovan za Štajersko v Maribor« v 1. 1353.; na Kranjskem je imel svoj sedež v Ljubljani. Ta kletarski mojster je imel nadzorstveno oblast glede poslovanja gorskih gosposk, zlasti pa je imel nalogo razsojati o pritožbah zoper določbe vint>' gorskih zborov kot ljudskih sodišč. Sodil pa je ob **jdelovanju izvestnega števila deželanov in meščanov, 80 pa morali biti sami posestniki vinogradov, tretjo instanco je predstavljal deželni glavar, deželni upravitelj in vicedom, toda le, kolikor je to sam dopustil (čl. 28. izvir, gorskih bukev). Višje instance pri povšjem sodišču in pri kvatr-eem sodišču niso poznane, pri nepristranskem sodišču J® šla pritožba včasih na vinogorski zbor. V vseh teh Primerih je šlo za »urbarrecht«, o katerem je izjavil freisinski škof Sikst, »dass noch in menschengedacht-'**» niemand in diesen landen hat gedingt (pritožbo vk>žil) von den Fiirsten urbarrecht,... aber jettt dingt man ohne unterschied davon vor unsern aller-totidiguen herrn den Romischen Kaiser«. Iz teh besed jasno vidi, kako se je ljudska miselnost po recepciji tujega prava izprevrgla; vendar mislimo, da je *'a na slovenskem ozemlju pot pritožbe pri navedenih liscih najprej do deželnega glavarja, dalje pa ne. 2. Zunanja organizacija vinogor-i h zborov po zakonitih predpisih ni bila identi-8 prakso. V nemškem tekstu gorskih bukev iz 1.1543. je stalo, da se morajo gorske pravde obavljati vsako Jeto med veliko nočjo in binkostmi na tistih mestih, kakor je od pamtiveka običajno in da se v tem po-Wedu ne sme brez posebnih razlogov ničesar izpremi-l,Jati. Tu so torej podani znaki germanskopravnih ®Pravih sodnih zborov« (y>das echte Ding«, »Taidingt ^Tage-ding«), ki so: polni zbor, pravi čas, pravo *'xlisče (Gericlitsstdtte) in pravi pristojni sodnik. Ker P® gre pri vinogorskili zborih zgolj za osebe, ki spa-'pjo pod gorsko palico (Bergstab), se imenuje ta zbor '8hod) — »Bergtaiding*. V slovenskih prevodih se ^ahaja za vinogorske zbore izraz »gorska pravda«, ki j®, sinonimen za »Bergrecht«. Radi jasnega razlikovanj® med obema pojmoma kaže, da se uporablja za ^ergtaiding€ izraz »vinogorski zbor« (najbrže so '"knjski vinogradniki govorili o »shodih na gorici«. Lar pa bi bil preokoren izraz), za »Bergrechi« pa »gorska pravda«. Glede števila vinogorskih zborov za vsako leto je Reci jev prevod (1582.) ostal pri izvirniku, da se vrše po enkrat na leto. V prip. kr. osnutku (1595.) pa je stala že nova določba, da naj se vrše vinogorski zbori po dvakrat na leto, kakor ima to gorski gospod v navadi, v jeseni prvič, na spomlad drugič. Ni da bi navajali za vse prevode gorskih bukev točno, kaj v tem pogledu odrejajo; naj zadostuje, da se drže Layba»-serjev, Kapšev in boštanjski prevod določil prip. kr-osnutka, od ostalih prevod ljublj. štud. biblioteke* muzejski, vagensperški fragment pa prvotnega izvirnika, dočim vagensperski ekscerpt opušča ustrezno določbo, a prekmurski zahteva trikratno zborovanje v vsakem letu. V praksi pa je odločevala — stara navada, ki pa je bila v različnih krajih in časih različna. Že 60 let za izdajo izvirnika gorskih bukev (1543.) so se vršili vinogorski zbori n. pr. pod istim gorskim gospodom, opatom cistercienskega samostana v Kostanjevici, tu po enkrat, drugod po dvakrat na leto. Iz nekaterih zapisnikov o vinogorskih zborih pa se zrcali tajna želja graščinske gosposke, da bi se število vinogorskih zborov utesnilo. Deloma se je to napravilo tako, da so'se sosedne vinorodne gorice, ki s° imele prej vsaka za-se svoj zbor, združile na en sam skupen zbor. Deloma pa so tudi kar opuščali vino-gorske zbore, zlasti tam, kjer je ta ali ona gorica opešala in ni dajala letine, ki bi pomenila pravilno od-tehtanje vloženega denarja in truda. Ali v neki k zapisnikih pa imamo dokaze za to, da so se vinogradniki utesnjevanju števila vinogorskih zborov protivili-V klevevškem okolišu so zahtevali in prodrli, da bili od vinogorskega gospoda ukinjeni vinogorski zbori vzpostavljeni. Nekoč so zahtevali od njih pomnoži-tev, namreč tako, da hi se vršili vsake kvatre, da b> torej postali »kvatrna sodišča«. Celo to je posvedo-čeno v zapisnikih, da so vinogradniki sklenili navzlm twnu, da je gosposka izjavila, da vinogorskih zborov »e bo več, da pridejo sami na dan sv. Mihaela vsi, ki plačujejo gomino, in obavijo svoj zbor s sojenjem, čeprav brez gosposke ali njenega zastopnika. Za način sestajanja so veljale po besedilu Sorskih bukev stare navade. Torej je bil način vobče 'lohro znan. V praksi pa se tisti zbori niso obavljali ^edno v razdobju, ki ga je izvirnik (1543.) določil. * klevevškem okolišu so bili takšni zbori že v prvih Mesecih leta, torej pred veliko nočjo, na Raki pa so 'meli zbor na dan sv. Lovrenca, t. j. 10. avgusta (od-*°d St. Laurenzenrecht), v žužemberškein okraju na *'• marca, t. j. na dan sv. Jere (odtod Gertraudis-rpcht). Če se je dan izpremenil, ga je bilo treba okli-Pati v cerkvi. Ponekod so pričetek zborovanja ozna-njali, drugod se je zbor pričel s sveto mašo na kraju z*>orovanja. V zapisnikih se čita tudi o borbah vinogradnikov, da naj se prične vinogorski shod najkas-neje ob 9. uri; očividno grajski ljudje, ki so se ga korali uv* na polhe, o katerih bo še govora.) Podobnost z vino-gorskimi zbori je v tem pogledu izrazita. Bila so p°' stavljena za neke splošne zadeve, o katerih so cele vasi imele korist, za lov na povhe, katerih je moralo biti po Valvasorjevih navedbah na stotisoče. Morda je obstojala dolžnost prihajanja vprav za prebivalo« omenjenih vasi; vsekakor pa so morali priti tisti, ki 80 bili posebej pozvani. Nepristranska sodišča so bila vedno le hoc sklicana. Iz dotičnih zapisnikov o takem »t/n-Porteiisch Recht« ali »Extraordinary Recht« se raz* yidi, da so bili klicani v taka sodišča včasih samo so-Rorniki in da so sodili pod vodstvom delegiranca. Pojavljal je nepristranskega sodnika ali sodišče patri-monialni gospod ali pa so se stranke nanj in na nje-Rove prisednike same zedinile. 3. Notranja organizacija vinogorskih zbo-rov je oprta po izvirniku gorskih bukev predvsem na Prpdpis, da naj gorski gospod zasede vinogorski zbor leh Recht«) s svojimi sogomiki (t.j.Perchholden), . imenujejo v isti zvezi tudi Perggenossen, t. j. »mejaši«. Oboji so smeli torej biti člani sodišča, koliko *jjib po številu, gorske bukve niso navedle, pač pa jmdale, da naj gorski gospod, ki nima sam toliko, *mikor treba, sogomikov, ki so za sodno poslovanje na vinogorskem zboru sposobni, pozove sodnike drugih goric. Ni rečeno, ali smejo biti »druge go-le tiste, ki spadajo pod istega gorskega gospoda, ® ' pa so lahko vinske gorice drugih gorskih gospodov. * Zapisnikov pa se da razbrati, da je veljala v praksi 'Ka varianta Poleg že omenjenih organizačnih činiteljev, t. j. Krnskega gospoda in pa sodnikov-prisednikov imenuje ,zyirr>ik gorskih bukev še naslednje: Pergmeister ■ d- 21., 29.), Hubmeister (čl. 27.); v čl. 58. pa je go-^za sinonimično o »Bergsuppan oder Rergmeister«. ck 51. se nahajata se izraza »Baumana« in pa »Ge-K*Worene Bauleute«, ki pa po smislu ne moreta poceniti ničesar drugega nei{o gorskega gospoda in sod-n,ke. Pač pa bi morali baš iz te določbe sklepati, da * je zahtevala od sodnikov izvestna sodniška prisega. a naše slovenske kraje pa nismo v zapisnikih nikjer zasledili takšne prisege, še manj njenega besedila. Brž-‘as se pri nas zapriseganje ni vršilo. V smislu čl. 4. nemškega izvirnika tvorijo vsi l> navedeni činitelji sodišča »in der ersten Instanz« ali »sein nrdentlieh.es Gericht« za vsakogar, kjer »von ol-ter herkommen, ali sachen so das Perckrecht heriirt, fiirgenommen und gehandelt werden^e43r**eg« (gorski zbor), zadene ga kazen 2 fl. Pri tfm Pa je tudi še to določeno, da sklicuje vinogorske afoorr- — ne gorski gospod — ampak gornik. Vobče se sklada s popisanim stanjem notranje organiZacije vinogorskib zborov tudi slika, ki nam jo nudijo zapisniki; vendar je treba podčrtati, da velja le prav posebno za čas od začetka napravljanja zapisnikov (1590.) pa nekako do kraja XVII. stoletja. ozaieje pa se je prvotna natančnost postopanja po Predpisih precei zrahljala. 4. V naslednjem naj razpravljamo o činiteljih uprare in sodstva glede vinogorskih zadev nekoliko Pobližje. a) G o r s k i g o s p o d je »zaukazal« in imel (»ge-nuhm«) zborovanje. On ga je otvarjal in zaključeval, Kajti bil je sodni gospod (Gerichtsherr), imetnik gor-■ Paliee (Bergstab), simboličnega znaka vidne oblasti v Pogledu pravice, do glob kot sodnih kazni, pa tudi do uavšč.in in dajatev, kot gomine, primščine, nirtvaščine, y°snje vinskega pridelka iz goric od zore do mraka »parat-em/e« v frankovskem pravu, »dizanje« po srb-"»■tvn). Vinogorski zbori so delovali ne samo kot sod-n* oblastvu, ampak tudi kot upravna. V praksi je bilo ujihovo upravno delovanje poudarjeno; najprej ^ je govorilo in razpravljalo o zadevah, ki se tičejo Ce*°kupnosti vinogradniških posestnikov. O njih je . °čal avtonomno polni zbor. Šele potem, ko se Je sklenila in zapisala primerna obča sodba (Gemein-Hrtvil. — o tem pridejo podrobnejša pojasnila zdolaj P°d št. 4.), je prišlo do tega, da so sodniki razprav-■luh o tožbah in pritožbah. Gorski gospod je vodil P°syetovanja, on je skrbel za to, da se je vsak sklep aapisal v zapisnik; tupatam je zapisnik sam nareko-Va ' Sklepe je strankam izdajal s svojim podpisom in Luing«). Njih število ni bilo tako določeno, da bi P omenjala manjša ali pa preko-velika zasedba za-za obavljanje sodnih poslov na polnovreden **®čin. Po največkrat navajajo zapisniki 12 ali 14 pri-tj °v, pa tudi po 24 imen se nahaja navedenih, ^•“as je to veljalo za take vinogorske zbore, ki so nastali po združitvi več goric. Po staležu so bili mejaši ali sogorniki. V zapisnikih stoji včasih poleg imena tudi stan, n. pr. župnik, dvorski sodnik, ki so bili gotovo svobodni ljudje, pa tudi »Perchhold«. Zdi »e, da je bila stvar vsaj prvotno — morda se pred izdajo gorskih bukev (1543.) — tako urejena, da je bilo za zadeve svobodnih stvari predpisano izvestno število mejašev — »svobodnjakov«, da se je pozneje ta razloček zabrisal. Opetovano čitamo v zapisnikih »die govuohnlichen 12 (24) Measchen und Perchholden* ali pa celo »Measchen oder Perchholden«.. Prisedniki so bili izvoljeni. O aktu volitve ni niti v gorskih bukvah niti v zapisnikih o vinogorskih zborih nobene omembe. Način volitve je bil pač po običajnem pravu od pamtiveka tako znan, da ni bilo treba nobene posebne določbe. Samo slutiti smemo, da so bili člani *renje identični z onimi, ki so skupno hasnovano »gmajno«, »sosečko« i. pod. v imenu vasi ali sela, tu vinske gorice upravljali. Upoštevati moramo, da »o bila ista imena prisednikov navedena leta in leta, celo desetletja, torej je veljala srenja, to je zbor prisednikov kot sodišče tako dolgo, da je eden ali drugi i*' med njili odpadel radi smrti, obolenja i. pod. Šele *a ta primer so ostali prisedniki izbrali izmed uglednil' vinogradnikov, ki te časti še niso uživali, novega tovariša. Tako izpopolnjevanje prisednikov je posve-dočeno v nekih istrskih statutih in prav nobenega razloga ni misliti, da bi se drugod med Slovenci stvar drugače vršila. Sicer bi bila v zapisnikih gotovo posebej omenjena. Glede izostanka prisednika je po nekem zapisniku iz Pleterja (1630.) veljalo: »Quicunque assesso-rum se a judicio sine legi tima cansa absentavertt< dobit domino fundi poena l aureum el asse.ssoribu> 1 urnam vini.« Radi nemarnega izpolnjevanja dolžnosti prised-uika glede prihajanja na sodbe vinogorskega zbora so ga smeli ostali sodniki tudi izločiti iz svoje srede- Nfclii zapisnik (Pleterje, 1. 1688.) postavlja pravilo, da opravičuje izostanek samo višja sila (Gottea-gericht) ali pa nujni posli (tvichtige Geschdfte). C« J® pomenilo že veliko sramoto, da je bil kdo odslov-iz zajednice vinogradnikov in zato tudi iz sodne *veae, kar je nekolikokrat v zapisnikih zabeleženo, ** yečja sramota je zadela tistega, ki je bil vržen iz *enje. To pa se je smelo zgoditi in se je tudi ne-olikokrat pripetilo, če je prisednik sam zagrešil kalivo dejanje ali pa se je izkazal kot nepoboljšljiv Prepirljivec ali zdražbar. Niti starešina, niti prisedniki niso dobivali denarne nagrade ali odškodnine za pot in trud. V praksi si znali — preko določb gorskih bukev — pri-. za svoje poslovanje vendarle nekakšno nagrado. *|*kali so sebi v prid kazni v izvestni količini vina }l ®o>ta. Ta način odškodbe se je razpasel tako zelo, a Je prišlo malone na vsakem vinogorskem zboru do Ve«djačenja pri pijači. V nekem zapisniku je narav-"°st rečeno, da je bil neki sodnik prisednik »fFein-K^tgeber«, a v Kapschevem prevodu gorskih bukev se |*ahaja zapoved, da morajo vsi udeleženci zbora biti re*ni in da ne smejo nobenega »likofa prinašati na so Witi c) Gornik (goršek) je bil stožer vinogradskega ^podarskega in pravnega življenja. Njegov delokrog Je v vseh prevodih gorskih bukev več ali manj orisan, Njegovo ime in delo pa zasledujemo v zapisnikih prav ^a vsih vinogorskih zborih. Toda njegova naloga je ,,a v podrobnosti različna po okoliših raznih gorskih gospodov, da celo pod isto gorsko palico ni, da bi korala biti za vse gorice enaka. Najprej je treba omeniti, da se je institucija ,wu6meister«, ki ga navaja čl. 27. izvirnih gorskih J*ev, na Dolenjskem izpremenil v službo gornika. ‘ubmeister«. je bil uradnik po alpskih germanskih P°jnuh, hi je izterjaval »deu Hubgeld« in je bil »Zin-^einnehmer*. »Hubgeld« pa je bil tisti znesek dav- ka, ki je bil predpisan za eno leto od ene »f/uobe« " kmetije. Takšen način obdavčevanja se pri nas nikjer ne omenja. Iz »Hubmeister«.-)a pa je postal, dasi v izvirniku gorskih bukev poznan — pač *Bergm<‘ister<• Recljev prevod je pač še prevzel nemški izraz Hub' meister (brez prevedbe), ostali prevodi pa ga puščaj® v nem ar. Pripr. kr. osnutek je postavil namesto nje-ga »Kellermeister«-ja. V zapisnikih vinogorskili zborov ni nikjer sledu o kakšnem »Hubmeistru«. Gornik je bil vobče organ in predstavnik uprave vinogradov v svojem okolišu. V najstarejši dobi našib zapisnikov je bil namestnik in zastopnik gorskega gospoda; pa tudi pozneje je napravljal tožbe za gorske; ga gospoda. Bil je pa mnogokrat sodnik-prisednik alj celo starešina sodnikov. To kaže, da je bil hkrati zaupnik gorske gosposke kakor tudi ljudstva. Drugačna slika pa se nam kaže iz dobe sto let pozneje i* novomeške okolice. Tu pa je bil samo še izvršilni organ nemškega viteškega reda kot gorske gosposke, ni nikdar sodil, pač pa je v imenu gorske gosposke obtoževal. Po vsej priliki je opravljal službo policijskega organa v vinski gorici, ki je tam vse ljudsko življenje nadzoroval. To nalogo je izvrševal včasih tako strogi da so ga vinogradniki naravnost sovražili! Nadzorovalna vloga gornika se je udejstvovala v gospodarskem, moralnem in pravnem pogledu. Pazil je v gospodarskem pogledu, da se pota popravljajo, pl°' lovi izboljšujejo, da se s trgatvijo čaka, da določi «a gornikov predlog gorska gosposka dan pričetka, da “e živina, zlasti koze, ne pasejo po vinogradih. V moralnem pogledu je nadziral obisk maš in procesij, dalj^ pomladanskega obhoda vinogradne gorice na predpisan dan (v Kostanjevici na dan sv. Žige ali sv. Florijana). Če je zvedel za prešuštvovanje, nečistovanj® z živino, bogokletstvo, je moral to pred vinogorskim' sodniki javiti, da se krivci kaznujejo. V pravnem p_°' gledu je bil gornik posredovatelj med gosposko i*1 podložniki. Pri njem so se napravljale ovadbe rad1 nemoralnih dejanj, tatvin, popašenj i. pod. Pri njem je oddajala živina, zajeta pri pašnji na tujem svetu, n® je služila v zastavo za odškodninsko zahtevo. Gornji je bil stalni cenitelj škode, izvrševalec sklepov vmogorskega zbora ali gosposke, nadzornik glede iz-v°*a mošta in žita iz gorice, glede streljanja zoper toeo itd. Njegova najvažnejša pravica je bila, da je v nnenu gorskega gospoda vinograd zakrižal ali klet (Gaden) zapečatil, kar je pomenilo zabranitev vhoda lastnika in njegove ljudi, ki zapadejo hudi kazni, Cp^greše zoper njo. Na vinogorskih zborih so imele to*be, ki jih je napravljal gornik, prednost pre^ Vi*f'nii drugimi zasebnimi. Za svojo službo je dobival gornik plačilo v obliki ’jele*a izrečenih glob. To je bilo brez navedbe višine deloža določeno v čl. 48. izvirnika gorskih bukev, •oda v nekaterih prevodih ta člen ni preveden. V Vpisnikih o gorskih pravdah, ki je v njih prišlo do taksnih glob, pa ni nikjer omembe glede višine deleža, ^anio v treh zapisnikih iz 1. 1806. je navedeno, da n*j dobi gornik za pot in trud pri cenitvi, ki jo opra-v*> Po en bokal vina. Pač pa izvemo iz nekaterih sta-t®jših zapisnikov, da je bil gornik ponekod oproščen ?d plačila gomine in desetine, zato pa je moral dajati Jodem gorskega gospoda, ki so prišli po službenih P°«lih v njegov kraj, hrano in pijačo, desetinarjem, t- j- odposlancem cerkvenega desetinskega upravičen-c® Pa le hrano in potrebno oskrbo (»Speis vnd Not- tUrH«.). Gorniki so bili glede svojega poslovanja odgovorni ne le gorskemu gospodu, ampak tudi vinogradnikom. V zapisnikih je večkrat govora o pritož-®oper gornike zastran malomarnega izvrševanja, Pa tudi prekoračenja delokroga svoje službe ali za-8tran pijančevanja. Gornik je bil obtožen in sodba 1,1,1 je naložila, da se mora poboljšati, ker bo sicer °dpuščen itd. Čast gornika je bila ponekod v izvestnih posebno imovitih in uglednih rodbinah podedljiva. Kjer p® takih rodbin ni bilo, je gorski gospod dal vinogorskc-mu zboru priliko, da ga je izvolil ali ga je sam predlagal, pa je bil ta predlog od vinogradnikov odobren-Vsekakor je bil — do poslednjih desetletij te dobe —• potreben trojni sporazum: od gorskega gospoda, od vinogorskega zbora in gornika samega. (Šele v XIX-stoletju so neke gorske gosposke, n. pr. v Soteski, gornike postavljale, a ti so morali ta posel sprejeti, sicer so bili kaznovani.) č) V ozki zvezi s funkcijo gornika je bila služba županov. Iz zapisnikov spoznamo dvoje vrst takih služb: »gorski župani« (Bergsuppan) in pa »župani« (Suppan). Prvi so bili selski župani na gorici, ki so tam združevali funkcije selskega župana in gornika-Drugi so bili samo selski župani. To sledi iz zapisnikov za vinogorske zbore nemškega viteškega reda! kajti v neki slovenski prisegi (z dne 24. oktobra 1730.) sta imenovana oba hkratu vsak za-se. Drugod, n. pr. v Pleterju se omenjajo selski podžupani (Supp" leulh), ki so imeli nalogo, da so pošiljali ljudi grajski gospodi na tlako. Županske funkcije, o katerih snJ° za selske župane vobče govorili v § 10., št. 6., so paf ostale iste od vekov. Če je tak župan stanoval n® vinski gorici, čeprav je imela ista več selišč s posebnimi župani, in je postal tudi gornik, se je zval gorski župan. V kostanjev iškem okraju ob jezikovni meji proti Hrvatski so se imenovali okoli 1. 1600. soseakini poglavarji »knezi«; to je posvedočeno tudi v zapisni-kih vinogorskih zborov. d) Iz praktičnih potreb se je razvila poeebn® vrsta organov vinogorskih zborov, o katerih niti vimik niti noben slovenski prevod gorskih bukev ne omenja ničesar. To so bili v zapisnikih tako naziven* »Referenten«, torej »poročevalci«. Po funkcijah, ki *° jih imeli na vinogorskih zborih, pa moramo razločevati dvoje vrst poročevalcev, namreč poročevalce* a) *a občo sodbo, b) za primere glede sodbe v posameznih pravdah. K a) Vinogorski zbori so imeli, kakor smo že ponovno poudarjali, v prvi vrsti tudi avtonomno upravno oblast. Takoj v začetku vsakega zborovanja se je Po prečitanju gorskih bukev razpravljalo o zadevah, ** so se tikale obče dobrobiti celokupnosti vseh vinogradnikov dotičnega okoliša. (To je spominjalo krepko na nekašne velike zadruge, ki so se sestajale vsaj enkrat na leto zbog pregledovanja poslovanja v preteklem letu in ukrepanja za prihodnost ~~ pri rojakih na jugu, kar za Gorjanci!) Tisti sklepi ? skupnih zadevah so bili čin samouprave, po katerih Je prihajalo do izraza, kaj smatra celokupni zbor vinogradnikov za koristno ali potrebno v prid vseh in kaJ bodi obvezno po načelu: vsak za se, vsi za vsakega. Ta samoupravni čin, storjen po posvetova-11J u, se je imenoval »Gemein Vrli«. — občna sodba, ^sak zapisnik o vinogorskih zborih pričenja s tako °nČo sodbo, prvi njen stavek pa je ponajveč zagoto-da »se hočejo vinogradniki po določbah gorskih bukev ravnati« ali da »se vsebina gorskih bukev podnje«. V prvih časih pa se je obča sodba glasila lndi tako, da je pomenjala nekakšno opozoritev gor-. gosposki, naj tudi ona izpolnjuje in spoštuje pred-Pise gorskih bukev; n. pr. »Die Pergartikel ivurden Punctatim vorgehalten, sollen allseits observiert iver-aen.« Omenjeno pa je že bilo, da so bili sklepi obče f?^be tupatam tudi uporni (gl. še št. 2.). Razprav-jalo se je in tudi sklepalo .o tem, da mora gorska Rosposka pri pobiranju gornine uporabljati prejšnjo ne pa nove, ki je večja. V nekem primeru je “Obeležen pristavek, da bodo mero, s katero pridejo R°sposkini odposlanci, razbili na drobne kosce, če ne 7° ustrezala njihovi zahtevi (Slinovce, 1660. 1.) Tak-Ue obče sodbe so morali grajski pisarji sami v za-Pisniku posvedočiti! Tudi o tem se je sklenila obča Uba upravnega značaja, da naj se prenese kraj zbo- li rovanj drugam. Odredbe gorske gosposke so bile predmet kritike ali pa jih je zbor molče na znanje sprejel. V poznejši dobi pa se je udomačila skoraj v vseh zapisnikih fraza, da se vinogradniki svoji gosposki zahvaljujejo, da je dala opraviti vinogorski zbor. Vendar moramo posebej omeniti, da so si vinogradniki treh vinogorskih okolišev, ki so spadali pod Kle-vevž, oziroma pod upravo državnega verskega zaklada, drug za drugim v času od 12. do 18. marca 1801., torej prav med francoskimi revolucionarnimi pokreti, sami izpremenili vsebino gorskih bukev in se zavezali, da jih bodo pod kaznijo držali. Pa razen ravnokar orisanih upravnih potez obče sodbe razberemo iz zapisnikov skoraj vseh vinogorskih zborov sklepe, ki se tičejo gospodarjenja. Semkaj so spadali silno pogosti ukrepi celokupnega zbora o potrebi popravila potov, vzdrževanja plotov ali ograj, zasipanja luž, dovoljevanja pasnje, dolžnosti sosedov, da pomagajo, če hodi živina v škodo, pričetku trgatve, kontrole pravilnega obdelovanja vinogradov, zabrane aleatorične prodaje letine na zeleni trti, prepovedi dela v petek in svetek ali med procesijo. Tu so vinogradniki določevali, da se zgradi ali popravi kapelica ali znamenje, ali, koliko mora vsak vinogradnik prispevati v gotovini za streljanje zoper »čarovnice v oblakih, ki delajo točo«. Tu so se pa tudi sprejemale v vednost in zapisovale poslednjevoljne odredbe ali volila vinogradnikov. Tu se je v prvih časih javno sporočevala vsaka izprememba posesti, pa tudi vnaprej zahtevala odškodnina, ako bi že grozeča škoda res nastala. O vseh teh na kratko opisanih vprašanjih upravnega ali gospodarskega značaja je moral nekdo na vinogorskem zboru sprožiti razpravo; saj o njih ni sklepal samo zbor sodnikov prisednikov, ampak vsi na zboru prisotni vinogradniki, ki so imeli tudi dolžnost, da se zbora udeleže. Nalogo, da spravijo taka vprašanja na posvet in da predlagajo pametno in pra- vilno rešitev kot »občo sodbo«, je naložila praktična Potreba posebnima organoma: dvema vinogradnikoma, bodisi mejašema, bodisi sogomikoma, ki sta uži-vala največ ji ugled. To sta bila referenta (poroče-valca) za občo sodbo. Ona sta se predvsem v imenu v»eh vinogradnikov poklonila gorskemu gospodu ali njegovemu namestniku (iudex delegatus) — ceremo-njjel ni znan, spominja pa stvar na viteški homa-gium — nato pa stavila primerne predloge, da se o j*jib razpravlja pred celokupnim zborom. Ko je pred-*°g obveljal, je postal s tem obča sodba, zapisala 66 Je v zapisnik in je bila za vse vinogradnike, tudi neprisotne, obvezna. Ta dva poročevalca nista bila ^•lika; njuni imeni stit redkokrat v zapisnikih najdeni, včasih niti ni omenjeno, da sta poročevalca Nastopila v taki funkciji. Iz tega pa ni, da bi zaklju-Pevali, da jih sploli ni bilo. Nekdo je moral vedno staviti primerne predloge. Iz nekega zapisnika pričet-Koni XIX. stoletja izhaja, da je na vinski gorici poslo-val izvesten »odbor« (= Ausschuss). Domneva je upra-vičena, da so tvorili gornik in pa poročevalci za občno ^dho ožji odbor za upravo vinogradništva na gorici. . K b) Druga vrsta poročevalcev pa so bili pred-agatelji, kako naj se resi v posamezni pravdi sporna *®deva, ali, z drugimi besedami, kakšna bodi sodba. tožbah ali pritožbah se je razpravljalo po obči ^°dbi. Zaslišale so se stranke, izpraševale priče, ko pa Je bilo vse to opravljeno, se je moral nekdo kot prvi *med sodnikov oglasiti, da pove, kaj smatra za prav J* Pravično. To so bili nasledniki germanskopravnih rtpilsfinder, iz katerega instituta se je razvil institut >>rahinburgjo« (Biirge — Bewahrer des Rechtsschus-Ses), oziroma skabinov (Schoppen, Schoffen). Naši Z,'P*8nlki niso navajali v tem pogledu pravil, kdo (1,'a prvi svoj glas in stavi s tem predlog. Pri konč-sklepanju se je želela vsekakor soglasnost, ki se ■* v ogromni večini primerov resnično dosegla. Prav e Vidi se, da je vladal ta čas še velik formalizem. V nekaterih zapisnikih sta navedena imenoma celo po dva poročevalca za sodbo, v drugih le po eden, večkrat pa je bila navedba imen poročevalcev za sodbo opuščena. Vse to je bilo po tradicijah urejeno. Bržčas se je tam, kjer niso imeli vnaprej določe'nib poročevalcev za sodbo, vršila procedura praktično tako, da je starešina sodišča pozval najstarejšega ali najimenitnejšega prisednika, da pove svoje mnenje, drugi pa so šli za njim ali pa svetovali drugače, da je slednjič prišlo do soglasja ali vsaj večinske sodbe. e) Zapisnikarji so bili potrebni, da »o i® poteka vinogorskega zborovanja ugotovili in zabeležili sklepe in sodbe. Saj jih je bilo treba na zahtevo strank izdajati, a ti izdatki so pomenjali nov vir dohodkov, namreč izvestnih pristojbin (■»Sporteln*). P*' sani so ti zapisniki v nemščini, le tupatam je zabeležen slovenski izraz, bodisi ker je odločilen (n. pr- ( psovke), bodisi ker se ni dal po nemški povedati (n. pr. nekoliko priseg, ki so bile zapisane tako, kakor so se prečkale stranki, ki je prisegala, torej v slovenščini). *^er se je razpravljalo brez dvoma le slovenski, je bilo treba zapisnikarja, ki je bil vešč slovenskega in nemškega jezika. Preskrbela ga je vedno gorska go-8P»ska sama. Iz nekih zapisnikov izvemo, da so bili sestavljeni po diktatu gorskega gospoda, ki je predsedoval zboru. Ni bilo treba, da so se zapisniki sestav-Ijali sproti. Po pravnih običajih tistih časov se zapisniki niso podpisovali. Le prav redko in iz posebnih razlogov pride do podpisa. Imamo pa dovolj opore ®a trditev, da je bil v tisti dobi, ko gorski gospodje niso več sami predsedovali, zapisnikar mnogokrat zelo naobražen mož, ki je bil vešč rimskega in kanonskega prava (n. pr. Matija Arzt, redovnik, Ivan Žiga plemeniti Breckerfeld). Taki zapisnikarji so vpletali latinske izraze za pravne pojme ali norme. Zapisniki so bdi vedno vezani v velike folijante, ki so se spravljali v graščinskem ali samostanskem arhivu. . 0 Gorske gosposke so se morale posluževati še ^vestnih pomožnih organov, če je bil vino-B°rski okoliš tako razsežen, da gornik ni mogel vseh Poslov sam opraviti. Zapisniki jih navajajo tupatam * različnimi izrazi. Največ so imeli posla s pobiranjem Sornine, desetine in drugih dajatev, to so bili Quart-nerrn ali Decimatoren. Druge vrste poslov so imeli °rgani, ki so izvrševali rubežni za gosposko s tem, da vhod v klet, hišo ali drugo poslopje, so morali seveda oblikovne predpise po-*nati. V klevevških vinogorskih okoliših so se zvali *Pečatarji«, zapisniki iz žužamperških in soteskih nkolišev pa navajajo kot nižje gosposkine organe, ki lzvršujejo povelja, »1VeinzedU-e. 5. Kaže, da takoj izpregovorimo še o bistvenih r‘,zlikah glede notranjega ustroja med vinogorskimi *bori in ostalimi ljudskimi sodišči. ,7. zapečatili ll8ti ljudje a) Razlike med povšjimi in vinogorskimi zbori (oziroma njihovimi sodišči) so bile manjšega pomena; saj sti*obe (pri vinogorskib zborih pridejo tu le sodne funkcije zbora v poštev!) kavzalni sodišči. I* malega števila zapisnikov o povšjih sodbah — okoli 30 — se razvidi, da je veljalo vobče običajno pravo, ki je bilo odločilno za vinogorske zbore, da so se tudi sodbe povšjih sodišč izvrševale analogno sodbam, poteklim na vinogorskem zboru. Toda prva bistvena razlika je bila, da so prihajali na povšje sode interesi-ranči na povšjem lovu in da so seveda tvorili srenjo zopet taki posestniki zemlje, zlasti gozdov, ki so imeli povšji lov. Druga razlika pa je bila ta, da obče sodbe niso bile uvedene. Iz povedanega sledi, da so bili udeleženci povšjih sodov lahko svobodnjaki in pa tudi tlačani, da pa ne vemo, ali in kako so patrimonialne gosposke ustanavljale revirje povšjih lovov. Lahko da so bili od pamtiveka razdeljeni po običajnem pravu ne glede na to, da je bil sicer lov na divjačino od srednjega veka dalje regalna pravica gosposke. To pa vemo iz zapisnikov o povšjih pravdah, da so lovski upravičenci dajali gosposki davščino v denarju ali pa v izvestnem številu nalovljenih povhov (v Žužemper-ku deseti del). b) Glede kvatrnih sodba je treba predvsem uva-ževati, da je veljal za Kranjsko še pred izdajo gorskih bukev (1. 1543.) posebni red za deželska sodišča iz 1. 1535. (omenili smo ga v § 17., št. 2., mimogrede)* v katerem je stala naslednja določba: -»Wenn sich uti-ter gemeinen Bauersleuten, auch andere der Land• leule Unterlhanen Unzuchten und Unbescheidenheiten zutragen, als offt geschieht, dass einer den anderen an seiner Ehre antastet oder einer Untat, als Dieberei beschuldigt, dazivischen sich Maulstreiche und Haar-raufen begeben. und das man mit Wehren zu trock(“ nenStreichen kommet,aber doch niemanden kein Leib-schaden zugefiigt, oder so einer beschddigt, blutriin-stig oder lahm geschlagen wird, wo er auch seine IPehr nur schlecht entblosst, zu verstehen, dass dadurch keine peinliche oder Halsstrafe verdient ivird« — v teh Primerih naj se sklicujejo nižja sodišča za male kazenske zadeve. Seveda ni s tem še rečeno, da so bili to kvatmi sodi. Saj bi šlo po tem besedilu le za causae tninores, dočim so se na kvatmih sodiščih obravna-vale tudi malenkostne civilnopravne zadeve. Pač pa 81neino trditi, da se je zakonodajalec zavedal, da že obstojajo takšna nižja sodišča med ljudstvom, ne da bi jim hotel vzkratiti nadaljnje poslovanje. Toda prav gotovo je, da so graščinske gosposke po izdaji gorskih bukev ves ustroj teh nižjih sodišč, ki so bila Prej znana tudi pod imenom 'več (§ 10., st. 7.), popolnoma prilagodile vinogorskim zborom. Patrimo-biahia gosposka je sklicevala kvatme sodne zbore v*poredno kot vinogorske, seveda po običajih, ki so Za te veljali. Predsedstvo, vodstvo, sodstvo, vse se je 'ršilo prav enako, kot pri vinogorskib zborih, samo *°bča sodba« je odpadla, saj tu ni šlo za upravne, ampak samo za sodne zadeve. Vobče so prihajali le bianjši okoliši v poštev, zato je sodilo vedno le po 12 ai! 13 sodnikov. Referenti za sodbe so dajali svoje basvete kakor pri vinogorskib pravdah, zapisniki so fi,‘ vodili enako, v njih se čitajo tupatam celo citati Za vir prava — iz gorskih bukev... Včasih pa se v Vpisnikih kvatrnih sodišč samo ugotavlja, da ni bilo bobenih pravd, ki bi se obravnavale. , c) Dodatno k doslejšnjim izvajanjem naj pri-*azeino obliko ljudskih sodišč, ki se je izcimila iz občega običajnega prava pod vplivom vzporednega [azv°ja v nemških pokrajinah. Ta oblika nima nočne opore v določbah gorskih bukev in vendar so jo oJianti zapisnikov o gorskih in kvatrnih pravdah 8prejemali tudi v zapisnike o pravdah pri nepristran-*Ui sodiščih, kakor da bi bilo njihovo poslovanje ®tovetno s poslovanjem tipov ljudskih sodišč. Res je sodobna književnost iz XVII. stoletja (n. pr. Ferjan d von R e c h b a c h, Observation.es ad Stylum curiae Graecensis etc., 1. 1680.) trdila, da ima sleherna zemljiška gosposka prvo instanco nad podložniki in da zato mora v civilnih zadevah ali sama ali pa po nepristranskem sodniku o stvari »verhbren und sen-tenzieren«, torej razpravljati in soditi. Ali razvoj do srede XVII. veka je drugačen. Nepristranski sodi (»Unparteiiscli Recht«, »Extraordinary Recht«) so bili, kakor sledi že iz drugega naziva, nekaj samo izredno dopustnega, v resnici so bila razsodišča ad hoc, izbrana za rešitev posameznega spora. Na Štajerskem in Nižjeavstrijskem so bila (po Nicolaus de B e c k m a n n, Idea iuris etc., 1688.) od recepcije tujega prava dalje dopustna, 1) če se je tožaril zemljiški gospod sam s svojimi podložniki radi zemlje ali pravic; tu se ugotavlja rimskopravno načelo nemo iudex in propria causa; 2) če se podložnik pritožuje zoper svojega zemljiškega gospoda. Izključeno pa je bilo tako razsodišče in casibus fevdalibus et ctmimu-nalibus. Pritožbe zoper odločbe nepristranskega sodišča so šle na deželnega glavarja samega, oziroma v vinogradniških zadevah na kletarskega mojstra. Vendar so veljale izjeme: če je tekla pravda radi zemlje, je šlu pritožba na ograjno sodišče, če pa je šla zoper gorskega gospoda, na deželnega glavarja. V V foliantib zapisnikov o vinogorskib pravdah imamo številne dokaze o sodstvu nepristranskih sodišč. Vendar se dejanski položaj ni ujemal niti s pravnim stanjem, kakor smo ga razložili ravnokar za Štajersko in Nižjo Avstrijo, niti s stanjem, o katerem je poročal Rechbach. Na Dolenjskem je teklo mnogo pravd gorskega (patrimonialnega) gospoda kot tožnika zoper njegove lastne podložnike, pa tudi narobe, —■ in vendar je v njih sodilo avtonomno ljudsko sodišče. Pritožbe zoper sodbe nepristranskih sodišč so šle res včasih na kletarskega mojstra, včasih pa — na vino-gorske zbor. Vobče so prišle pred nepristranske sodnike posebno imenitne ali važne zadeve ali pa zelo nujne pravde. Niti causae criminales niso bile izklju- čene iz njihove pristojnosti. L. 1639. je bilo postav-Jeno nepristransko sodišče pod vodstvom krvnega ®odnika v Pleterju za sojenje tatvine petih prašičev. ostavljal je nepristransko sodišče patrimonialni go-8pod, tupatam pa sta se stranki že prej zedinili na nepristranskega sodnika in ga je patrimonialni gospod samo potrdil. Skoraj vedno je bilo nepristranskemu sodišču pridodeljenih nekoliko prisednikov. se menja od 3 do 24, ali nagiblje se vobče k •Oanjšim številkam. V kostanjeviškem okraju je leta o"o. stranka zatrjevala, da po pravnih običajih pri-Sfidniki nepristranskega sodišča ne smejo biti podložit istega gorskega gospoda; celo samolastno so se razšli, ker temu pravilu gorski gospod, opat sam, ni ®tel ustreči. Drugod pa najdemo, da so bili prised-it od prvega do zadnjega podložniki, gornik pa na-e,nik tega nepristranskega sodišča. Krajevne navade 80 pač odločevale. Načelnik je bil vobče prominentna osebnost. Zapisnikar pri nepristranskem sodišču je l|a ista oseba, kakor pri vinogorskih in kvatmili Pravdah, ter je zapisovala izid v isti foliant kakor utocbe o drugače imenovanih pravdah. Skratka, vse J® bilo urejeno kakor pri gorskih in kvatrnih pravdah, mno le notranja organizacija je bila drugačna. Zdi da so tudi gorske gosposke tak način sodstva po-8PeŠevale, ker so na ta način spravljale sodstvo iz v1 avtonomnih sodišč naroda v svojo, tako zaželjeno nvisnost. Kako nevšečni so bili gorskim gospodom v,r>ogorski zbori, dokazuje dejstvo, da se I. V. V a 1 -v a so r v svojem tako obširnem delu o Kranjski kruto Norčuje iz istrskih ljudskih sodišč, ki so bila že uki-i ?na’ (^a Pa niti z besedico nikjer ni omenil vinogor-th zborov, dasi je bil sam gorski gospod in jih je °br° poznal po ustroju in pa pomenu; pač ni hotel Priznati zunanjemu svetu, da so na Kranjskem kon-XVII. stoletja še obstojala in poslovala ljud-a sodišča na vinogorskih zborih. Dorini se je institucija vinogorakih zborov ohranila preko francoske revolucije, se veče kot naslednice vaških sodišč (§ 10., št. 7.) izza druge polovice XVII. stoletja nikjer več ne omenjajo. Samo še na Goriškem, pri beneškili Slovencih se je ohranila navada, da so se shajali vaški zbori (po polo, parlamen• to) vsako leto po en- do trikrat k »pravdam«. Drugod pa so pritegnile zemljiške gosposke vse nižje sodstvo na-se in ga obavljale po svojih uradnikih, ne da bi ec ozirale na nekdajšnje sodstvo po ljudskih sodnikih. Ista usoda je v mnogih krajih, zlasti na Štajerskem, zadela sodstvo na vinogorakih zborih. § 20 OSEBNO- IN RODBINSKOPRAVNA VPRAŠANJA 1. a) Za časa recepcije tujega prava se je pomen širše rodbinske zveze vobče utesnil, pomen osebnosti kot pravnega individua pa zelo pojačil. Ali to je veljalo predvsem za plemstvo in meščanstvo slovenskega ozemlja. Za te so se osebna vprašanja reševala v duhu znanih rimskopravnih predpisov. O njih bomo le mimogrede govorili. Za najnižji sloj, za podeželsko slovensko ljudstvo, pa so ostale vendarle neke poteze, ki kažejo na naravni razvoj iz dobe pred recepcijo-Slovensko ljudstvo, ki prihaja tu v poštev, so samo samo najnižji, kmetski in vinogradniški sloji; od p°' slednjih so seveda izvzeti mejaši, kolikor so bili pripadniki višjih slojev deželnih stanov. b) Pravne institucije nevoljništva, rojenjaštva io tlačanstva niso računale z osebno nesvobodo, čeprav so cesarski patenti še iz druge polovice XVIII. stoletja slovenili »Leibeigenschaft« s »sužnost«. Tudi izraz »rojenjak« se je uporabljal v cesarskem patentu iz 1. 1782. za »Leibeigenschaft«. Kakor smo že navajal' v § 16., št. 4., nexus ad glebam ni imel značaja brezpravnosti, ampak je pomenjal delno utesnitev poslovne sposobnosti. (Pač smo zasledili v vinogorskih za- Pisnikih še v XVII. stoletju primer izvajanja t. zv. su-*enjstva zbog neplačila dolga (Schuldknechtschaft), ko ]e župnik Bogataj vrgel v keho dva zakonca, ki mu lista plačala dolga. Toda ta poedini primer se ne sme Posploševati.) Vendar rojenjaki v dobi od početka ^Vl. d0 zadnje četrtine XVIII. stoletja niso še smeli svobodno izbirati domovališča ali poklica, pač pa so ‘Kleli pri nas že v XVIII. stoletju ženitno svobodo. iDa je hilo to drugače na Češkem, gl. § 16., št. 4.) jvar 8e sogornikov pa glede utesnitve ženitne svo-oode od vsega početka veljavnosti gorskih bukev zapisniki o pravdali na vinogorskili zborih ne omenjajo Kičesar. Po vsej pravici smemo iz tega sklepati, da so jmeli sogomiki do XVIII. stoletja nekoliko boljši po-°*aj od rojenjakov. K-dor je bil sogomik, pa je gorskemu gospodu utekel, tega je smel gorski gospod, kakor patrimo-Kialni gospod svojega rojenjaka ali tlačana, po sodi-®Cu nazaj zahtevati. Za sogomike je veljala doba dveh v kateri se je mogla taka zahteva pri sodišču starti- Sposobnost, da je kdo hasnovalec vinograda, se Pri mejaših smatrala kot samo po sebi razumljiva 'te pa pri sogomikih. Zapisniki o pravdah na vino-8°rskih zborih govore o zapadu vinograda iz nekih Vžr°kov kot n. pr. »nepriljubljenosti osebe« pri soldih. Odreka sposobnosti živeti od vinograda ima za Posledico izgon iz vinske gorice, ki pa po svojem oi8tvu ni istoveten z germanskopravnim institutom nedlosigkeit. Iz zapisnikov poznejše dobe izhaja, da 86 Je pravna sposobnost, imeti in uživati zemljo, odtekala le za osebo izvestnega vinogradnika-sogomika, 1 je zagrešil hud zločin (zlasti v pogledu morale) ali Pa je bil prepirljivec, nepoboljšljiv zdražbar. On po-8tane nesposoben imeti in pa hasnovati vinograd, nje-§ovi dediči so se pa vendarle smeli ukupiti v posest, ^a tudi nasprotno je bilo mogoče, da se je proglasil 8rešnik za nesposobnega podedovati vinograd za tisti Ca8, ko mu umre oče. S tem stoji v zvezi, da se sme vsakdo, ki ne spada med prave vinogradnike, t. j. h«' snovalce vinogradov, ampak je vsobenjek, izgnati, če nima posebnega dovoljenja od gorskega gospoda ab če mu to zabranjuje obča sodba vinogorskega zbora. Izključeni od pravice, stanovati na vinski gorici so bili ljudje, ki so veljali za škodljivce (»schadhafte Leuth«.). Mišljeni so bili predvsem lastnini nevarni ljudje brez stalnega bivališča. Tretja vrsta utesnitve poslovne sposobnosti, >*" birati si svobodno in izvrševati izvesten poklic, je veljala za rojenjake do reform Jožefa II. Deželni stanovi kranjski so se upirali še 1. 1782., da bi se dovolil® rojenjakom »zapustiti plug« in si izbirati udobnejše rokodelstvo. Vendar o tem vprašanju zapisniki vino-; gorskih zborov nikjer niso govorili. To si smemo pa® tako razlagati, da je bil po gorskih bukvah itak vsakdo* ki ni pomagal očetu vinograd obdelovati, izključen o® dedne pravice, da pa se je taki nevarnosti izognil na ta način, da je prosil za dovoljenje preselitve v drugi kraj* kar je pomenilo največkrat pravico iskati si novega poklica. Tudi v tem pogledu so bili torej sogomiki v' boljšem pravnem položaju kot rojenjaki. Kako je bil® s patenti z dne 11. junija 1782. za Štajersko, 12. j®' lija 1782. za Koroško in 13. septembra 1782. za Kranj' sko to vprašanje rešeno, smo že izvajali (§ 16., št. 4.): Prostost izbire poklica, zlasti rokodelstva ali umetnosti, je bila priznana vsakomur. c) Še nadaljnje vrste delne nesposobnosti so se i*' cimile na podlagi običajnega prava med vinogradniki-V zapisnikih vinogorskih zborov je večkrat govora ®' domačinih, ki so odšli iz domače zemlje brez vednosti svoje zemljiške gosposke ali brez poštenih razlogov* pa niso pomagali svojemu očetu obdelovati zemljišk® posesti (»sein Guetl«.). Za te je veljala določba čl®' na 12. izvir, gorskih bukev, da izgube pravico do dediščine, razen, če bi se jim izkazala milost. (Glej zgoraj pod b.) Tu je šlo torej za možnost utesnitve pravne sposobnosti nekega vinograd niškeg® Potomca, da postane resnično dedič vinograda, ko nastopi smrt prejšnjega hasnovalca vinograda. Gor-8kim gospodom namreč vinograd brez obdelovalca aploh ni donašal koristi. Torej se je poskrbelo, da •zgubi izseljenec dedno sposobnost, a namesto njega naJ se naseli drug. Na isti gospodarski zamisli sloni tudi določba čl. 17. izvir. gor. buk., da zapade pravica Posesti in uživanja vinograda tistemu, ki ni plačal tri zapored gomine. Na drugi strani pa je bila ti-®tim, ki so »aus gneten gegrundten ursachen aus dem land geivesen« po čl. 11. priznana pravica, da jim dedi-8cina ne zapade, dasi se to ni javilo na gorskem zboru. 'aJ tu omenimo iz dobe pred postankom gorskih bu-£ev (1543 L), da je nižjeavstrijska vlada in komora, 110 je oddajala mnenje o sprejemljivosti osnutka za Sorske bukve štajerskih deželnih stanov, priporočala, naJ bi se osebe, ki so odšle v inozemstvo, stavile v isto vrsto z dediči, »die noch nicht mundig oder ivogt-l>ur sineU. To mnenje pa ni prodrlo, ampak je ostalo Pn navedenih določbah čl. 11. in 12. izvir. gor. buk., kar kaže, da se odseljevanje vinogradnikov že za časa Postanka gor. buk. nikakor ni hotelo trpeti, še manj (^pospeševati. S tem se dobro ujema borba kranjskih deželnih stanov zoper svobodo preseljevanja še za casa Jožefa II. 2. a). V izvestnem pogledu je pravna sposobnost Pričenjala že pred porodom otroka. Tako je bilo po rimakopravnem naziranju, ki je veljalo za plemstvo ln meščanstvo, tako pa tudi po slovenskem običajnem Pravu: nasciturus iam pro nato habetur. Tudi slo-v®n8ki ljudski sodniki so vpoštevali foetus zastran Ujegovih pravic do dediščine, samo da je morala biti Zatrjevana nosečnost vdove po videzu verjetna. Sod-niki so v nekem primeru (Raka, 1644.), ko je bila vdova »grossen leibs«, s sodbo naravnost izrekli, da *lyi dedič v materinem telesu in da mu gre torej po Pravici dediščina. Pa tudi če nosečnost še ni bila iz-kttana, so to sodniki upoštevali; vendar so poskrbeli za odlog pravde, da se pokaže, ali pride otrok pravi čas na svet ali ne. Po občem germanskem pravu je bilo treba *a domnevo zakonskega rojstva, da je dete rojeno naj' manj 182. dan po sklenitvi zakona, a najpozneje 300. dan po razrešitvi zakona. Ta domneva pa se je mogl* razdejati, če sta zakonca živela razdražena, ne pa, če se je postavila trditev, da je mati otroka spolno občevala s tretjo osebo. Izpodbijanje takega zakonskega rojstva se je izvršilo po jllegitimitetni tožbi. O vprašanju veljavnosti pravkar navedenih predpisov občega prava nimamo v zapisnikih vinogorskih zborov nobene opore za rešitev. Bržčas je veljalo v teni p°' gledu v tistih maloštevilnih primerili obče pravo. 0 tem, da bi slovensko običajno pravo zahtevalo doka* za življenjsko sposobnost »posthumus«-d (vitalitas)’ ni govora. Glede vpliva spola na pravno sposobnost je recepcija rimskega prava izenačila oba spola. Teinu nasproti pa moramo zabeležiti pravilo običajnega prava med slovenskimi vinogradniki iz XVII. stoletja! da pripade ženskim potomcem samo dediščina po materi, a da je to veljalo zlasti glede nepremičnin (glej spodaj § 21., št. 3.). Druga vrsta pravic žensk se omenja v nekem zapisniku o vinogorskih pravdali iz krajoi ki meji na Hrvaško. Tu se je tožitelj skliceval na Wi da ženske po hrvaškem pravu (W'alachisches Recht) ne sinejo napraviti poslednje volje; slovenski ljudski sodniki pa so ta pravni nazor pobijali kot nepravilen. Bržčas je izviral »hrvaški nazor« iz miselnosti zadružne organizacije na Hrvaškem, ki je dopuščala, da dobe ženske samo opravo ob možitvi, dediščine pa ne. Pr' Slovencih pa je pod vplivom rimskopravnega dotal-nega sistema takšna ureditev že izginila. In vendar so ljudski sodniki obdržali še misel, da ženske ne morejo biti testamentne priče. To je veljalo tudi za časa tridesetletne vojne o osebah, ki spadajo med višje sloje (gl. Laybasse r-jev Formularienbuch). V drugib pogledih pa je slovensko običajno pravo priznavalo ze,I^-aln pravico, imeti in hasnovati tudi vse nepremičnine. Imele so popolno svobodo, da so nastopale samostojno kot stranke pri pravdah, kar po pravilih ®a nekatere nemškopravne Banntaiding-e Nemške Av-8^Je ni bilo dovoljeno. Ali so smele sodelovati pri “depanju občih sodba za vinogorski okoliš dotične S°rske palice, iz vinogorskih zapisnikov ni razvidno. Rodnice ženske nikoli in nikjer niso bile. Domneva pa Je upravičena, da so bile vsaj posestnice, ki so plače-ale gomino, upravičene glasovati pri obči sodbi; saj 8e je glasovanje pri tem gotovo le sumarično izvajalo. . c) Dotlej, da postane 'oseba samoupravna, ni mela poslovne sposobnosti. V tem oziru se je recep-. 'Ja prava uveljavila za obče pravo tako, da je do Polnjenega sedmega leta veljala doba detinstva (in-l*ntia)t to je absolutna poslovna nesposobnost. Rim-° razlikovanje med impuberes in minores pa se ni Upoštevalo. Obe skupini sto. imeli praktično isti po-/>ZaJ> t. j. da niste^ bili sposobni za pravno obvezo .rez posredovanja zastopnikov. Doba te maloletnosti Je segala na Štajerskem po »novem varuškem redu« O/Veue Gerhabschaftsordnung«.) Leopolda I. (1658. 1. T° ' <05.) za moške do izpolnjenega 22., za ženske pa ^ leta. Zdi se pa, da je za najvišje plemstvo ostalo Pravilo srednjega veka, da se doseže polnoletnost z izpolnitvijo 18. leta. (Iz L a y b a s s e r-jeve zbirke li-•U posnamemo: Ob času tridesetletne vojne je ve- i. , ' balo *a pripadnike deželnih stanov v pogledu opo- ^°cnih prič, da moški izpod 14 let niso dorasli [un-'°chtbar = ohne Vogt, jerobl. Vendar je bilo pripom-da se za primer, da ni nobena oporočna priča • Leta dovršila, oporoka ne sme zavreči; češ — bese-[p° butičnega traktata — do 14 let je za doraslost ogtbarkeit] dovoljna — odločuje, und nit wie liehc vermeinen 18 Jar geraicht«.) Za slovensko obi- CaJn° pravo je zelo dvomljivo, ali so bili ti občepravni Predpiai veljavni. V čl. 45. izvir. gor. buk. v Recljevem l evodu, pa tudi v drugih prevodih, vendar pod dru- gimi zaporednimi številkami, imamo določbo, ki # tiče »malih otrok« (*unvogtbare Kinder«.), ki nimaj0 varuha ali jeroba (Vormunder oder Gerhaben). Gl*” de teh se določa, da ne izgube svoje pravice do vinm grada, čeprav ga neka druga oseba uživa, ampak oni imajo pravico zahtevati vinograd za-se še 16 let. Ta pa moramo uvaževati, da gre za izvestno mladostno dobo kot vzrok zaščite izvestne osebe brez poslovne sposobnosti, da pa vendar ni navedeno, doklej na) ‘ traja ta doba. Tudi zapisniki o vinogorskih pravdah ne omenjajo o tem ničesar. Jasno je, da niti godnosj za možitev niti kazenskopravna doraslost nista mogjj biti istovetni s poslovno sposobnostjo, ali v najožji zvezi pa prav gotovo stoje vsi trije momenti. Po cef kvenem pravu, ki se je naslanjalo na določila rimske-ga prava o doraslosti, je nastopila zrelost za sklep kona pri moških z dovršenim 14., pri ženskah z d0-vršenim 12. letom. V statutih severne Italije srednjcg* veka se navaja kot starostna meja za kaznivost storile* največkrat 14. leto. Vse to prihaja v poštev. Prizna11 se mora, da je tako cerkveno, kakor tudi sevemo-ita-lijansko pravo imelo vpliv/ na slovensko običaji*0 pravo in da je moral slovenskim ljudskim sodnikom lebdeti pred očmi neki fizični ali intelektualni pojaV; ko so sodili o polnoletnosti določene osebe kot mejj poslovne sposobnosti. Ali dejstvo, da ljudski sodnik1 niso nikjer navajali dobe polnoletnosti po številu 1°*’ kaže, da zanje ni bilo odločilno število izpolnjenih let, ampak gospodarska osamosvojitev pri sinovih* možitev pri hčerah. To ustreza pač germansko-pra''-nemu institutu »emancipatio oeconomica sive Germar niča«. Dokler ne nastopi osamosvojitev, odnosno moži-tev, so taki otroci pod očetovsko oblastjo. Kolik0 so bili s tem v svoji poslovni sposobnosti utesnje-ni, je odločevalo praktično življenje po svojih p®” trebah. Pravd, ki bi njih rešitev bila odvisna od ten vprašanj, v zapisnikih vinogorskih zborov ni. Na vsa* način je bilo vsem ljudskim sodnikom iz lastnega opajanja znano, kateri stranki, ki je tožila ali bila tože-nai je bilo prisoditi poslovno sposobnost v smislu naše i age. Da so bili otroci v ožjem smislu besede — po j °venskem običajnem pravu najbrže do 11. ali 12. et«<, poslovno popolnoma nesposobni, to smemo skle-Pati iz iste ureditve vprašanj pri drugih Slovanih, na Čehih in Srbih. Na drugi strani pa so se ljudski dniki vendarle tupatam bavili s tako nezrelo mla-p,n°: njihove pregrehe so jim dajali kazen šibe. rav tako je tudi skoro gotovo veljalo, da je treba *>^Pravljati mladeniče za bodoče gospodarje. Stari je bil, da so jih ob ustanavljanju meja zem-Jisča za ušesa vlekli. Ta običaj spričujejo še stihi Va-'ntina Vodnika iz 1.1814.: »Mladenzhe vubajo, kdar 8tavio mejo ...« v , Kar se tiče »visoke« starosti, ni v slovenskem obi-';l.|nem pravu nobenih določb v tem smislu, da bi po-?tenile zabrano poslovne sposobnosti. Edino o tem je . 0 na vinogorskib zborih večkrat govora, da zbog 18o*e starosti ni bil nihče primoran prevzeti posel gornika. Starostna meja pa se ni nikjer označila po 8tevilu let. č) Nerazvitost duha pri deci je bila sovzrok, da , ljudski sodniki držali dosledno v vsej dobi, za tero veljajo naša izvajanja, pravila, da so bili za j*"“grehe dece, kakor tudi za škodo odgovorni njihovi 8,11 gospodarji (seveda tudi očetje), če so živeli °troci ob njihovem kruhu pod njihovim krovom. Duševne bolezni se ne omenjajo nikjer kot vzrok Poslovne nesposobnosti. 0 »preklicanju« duševno bol-e osebe ni nikjer govora, čeprav je bila ta institucija ^ er> slovenskega prava pod vplivom recepcije rim-eRa prava že znana. Na telesne bolezni se ni oziralo, im*en Pri gluhonemih, ki so dobivali varuha. Pač pa to 8m° V zaP’sn'klh o vinogorskih zborih dokaze za i ti-v80 Undski sodniki smatrali blaznost za vzrok 'JUcitve kazenskopravne odgovornosti. To je vse- kakor iz tega vzroka znamenito, ker v tisti dobi še ni bilo pravilnega razlikovanja med civilno- in kazensko-pravno odgovornostjo. d) Slednjič je treba omeniti povsem edinstven pojav po slovenskem običajnem pravu, da je mlad* mož, ki je šel k rekrutom, izgubil za prihodnost iz-vestne pravice, ki so mu dotlej šle. Po ljudskem pr®-pričanju je veljalo, da je rekrut zapisan takorekoč gotovi smrti ali vsaj, da se ne vrne nikdar več nazaj' Odtod je tudi prihajalo, da so se mladi možje na vsf pretege branili, da gredo med rekrute, in le sili ukl°' nili. Tak rekrut glede dediščine ni več upošteven. Pre’ den odide, napravi, če je oženjen, poslednjo volj«; včasih pogojno, da velja, če se ne vrne čez 6, 12 a” celo 20 let. Pripetilo se je tudi, da so ljudski sodnik’ rekrutovo ženo in otroke preskrbeli v pogledu ded’-ščine, ki bi jo imela pričakovati po rekrutu. Preskrba pa se je smatrala za popolno. Kjer pa rekrut ni ime* svojcev iz zakona, se nanj navadno sploh ni več ozi' ralo, prav kot bi bil postal brezpravna ali pravu” nesposobna oseba. ijl, a). Glede prava, ki je veljalo za rodni do”’ (domači dom) in sorodstvo izven okvira slovenskega običajnega prava od časov recepcije tujega prava d*' lje, je najznačilnejša poteza, da so vse obveze, izhaj”-joče iz roda (Sipice) po starejšem pravu, izginil”-Ostalo je le pri tem, da so se, kjer količkaj mogoče* samo sorodniki postavljali za varuhe in da so ded”f pravice temeljile na sorodstvu. Samo pri visokem plen* stvu je vez sorodstva pomenila nekaj več, predvse”’ dolžnost, da se morejo člani sorodniki, ki pridejo v st* ske ali neprilike, podpirati. Pa ne samo sorodstvo, tud’ domačija (rodni dom) v novem času ni več nikakŠn” pravna ustanova. Gospodarjeva oblast, ki že v srednje*” veku ni bila povsem enaka napram vsem prebivalce”’ na rodnem domu, se je v novem veku cepila na pose”-ne osebne pravice, ki so izvirale iz ženitve, potomstva* varustva ali službe. Oblast na rodnem domu ali dom”- ®VP ®e je osredotočila v domačem redu, ki velja za °žji krog ene rodbine, ne pa roda. O slovenski rodbini in domačiji ni niti v izvirniku, niti v prevodih gorskih bukev posebej govora, i v moglo biti govora. Take pravde so spadale pred Cerkveno sodišče. Samovoljnega razdiranja bračne vezi pa ljudski sodniki niso trpeli. Če je žena zapu-fhla moža zbog njegove sirovosti, so mu zagrozili, da 'zreko rapad njegovega vinograda, če nje ne pripravi do tega, da se vrne k njemu. Če pa je žena iz objestnosti zapustila bolnega moža, so njej zagrozili 9 sodbo, da jo dajo šiloma privesti nazaj, pa naj si j o najdejo pod katerokoli gosposko. 4. a). Varuštvo in skrbništvo sta bil* instituciji, ki v občem pravu, veljajočem za naše duhovništvo, plemstvo in meščanstvo ni prevzelo toliko potez iz recipiranega rimskega prava, kakor pravo ri drugih gran. Razlikovanje med »cura« in »tutela«. n* prodrlo, ostalo je le enotno varuštvo. Pač pa se j® uveljavila institucija skrbništva (Pflegschaft) *a tiste primere, kjer ni nastopila ne očetovska oblast, ne varuštvo, pa je bilo vendar potrebno zastopstvo v poedinem primeru. V tej smeri se je razvila »cura anomala«., ustrezajoča rimskopravni »cura absentis pa tudi »cura ventris« za zanošeno, pa še ne rojeno dete. Prav posebno pa so se pojavljale težnje po po-državljenju varuštev. Država kaže od XVI. stoletja v raznih policijskih redili (1548., 1577.), da se zavzema za varuške zadeve. V tej smeri je bil izdan tudi zgoraj pod 2. c) že omenjeni varuški red Leopolda I., ki je veljal tudi za slovensko ozemlje: Vršenje varuških dolžnosti in pravic postane uradni posel, nadziranj® te službe je osredotočeno zlasti v mestih v višji varuški oblasti (Obervormundschajt). Nadaljnji razvoj 8® pokaže v tem, da določa varuha sodna oblast, največkrat iz kroga sorodnikov, da odreja ista oblast dolžnost naznanitve nastopivše potrebe postavitve varuha in da ustanovi potrebne vzroke, ki opravičujejo odklonitev prevzema varuških poslov. Razlikovalo se je med »geboren vormund«. in »ge kor en vormurui«. Varuh ostane zakoniti zastopnik varovanca, toda v i*" vestnih primerih mora sodišče, njegove ukrepe odobriti, sicer nimajo veljave. Za skrbnike je veljalo smiselno isto kot za varuhe. Duhovniki, tujci, žensk® — razen mater in starih mater — se niso postavlja'1 e a varuhe. Slovencem, ki so nekdaj živeli v hipnih zadru-. & je morala misel, da naj se postavljajo varuhi ali jerobi, zveneti nedomače. Opravičeno moramo domnevati, da so šele v dobi postanka gorskih bukev P° recepciji rimskega prava prišli v pravne stike s to mstitucijo: V čl. 45. izv. gor. bukev so se uporabljala nemška izraza hkratu: »vormunder oder ger-naberi« ki se postavljajo za »unvogtbare Kinder« °gt-advocatus). Slovenski prevajalci gorskih bukev ?° ob tem pleonazmu izrazov stali pred zagonetko, KaJ naj pomeni »V ormundVogt* jim je bil nerazumljiv. (V resnici je bil v srednjem veku »Vogt« isto kot »Vormund« ali »Pjle-Ser.) Prevajalci so se izvijali iz teh neprilik na razpne načine. Nekateri so rekli »kateri nikar varhou Jenu gierobov imajo«, ali »gerbu ali dobrih nameist-"ku« nimajo. Drugi so šli daleč preko pravega smi-8 a’ prevajajoč »gerobou inu sogornikou«. Tretji je J° mesto sploh izpustil, prevod neznanega avtorja iz • 1644. pa rabi za obe besedi samo en izraz »namestnik«. S tem je je najbolj pravo zadel: Po vsej priliki ,lanireč sta bila izraza v sredi XVII. stoletja sinonima. . Doba samoupravnosti je bila odvisna od polno-etnosti, le nepolnoletni otroci (»unvogtbare Kinder«) 80 morali imeti svojega varuha (jeroba, namestnika). Zraz '»unvogtbare Kinder« se prevaja zopet različno: *neodrastheni otrozi«, »majbeni«, »neizročeni«, »ne-zrMteni« (?) otroci. Doklej so bili otroci se potrebni J^ruštva, o tem smo že razpravljali zgoraj pod 2. c). u pa kaže,|da tam dobljene izsledke,ki stoje v očitnem nasprotstvu z recipiranim tujim pravom, pa tudi z .^opoldovim varuškim redom, preizkusimo v pogledu . °'°čbe čl. 45. izvir. gor. bukev, ki pravi: Kdor uživa >.. 1Jna v posesti (»nuz und gever«) vinograd ali zem-Jišče, ki leži na vinski gorici, leto dni (Jalir und ,aS) brez ugovora (unversprochen) od strani osebe, 1 stanuje v deželi, ta se lehko sklicuje na to kot svojo pravico, ter je gorsko pravico priposestvoval in ee mu odtlej več ne izpodbija: izvzeti so samo »un-vogtbare Kinder die nit vormunde oder gerhaben haben, den soli es bis zu sechszehn Jare zu ersuchen bevorstehen«. (»Jahr und Tag«, leto dni je pomenja-lo po germanskem pravu eno leto, šest tednov in tri dni.) Vpraša se, ali naj bo maloletniku brez varuha dovoljeno do njegovega 16. leta življenjske dobe zahtevati od druge osebe uživano zemljo, ki je bila njegova, nazaj, ali pa je veljalo 16 let kot rok, v katerem je smel tudi »bivši« maloletnik, čeprav je 16. leto že prekoračil, zahtevati, da se mu njegovo posestvo vrne. Iz zgodovine cit. čl. 45. vemo, da je bila prva redakcija krajša, ker ni govorila o priposestvovanju, ampak samo o tem, da je posestnik »gen meniglicb geruht« (napram vsakomur počival). Dalje je znano, da je mnenje nižjeavstrijske vladne komore dalo členu 45. svoj »placet.« samo pogojno: — »doch mit die-ser Milterung, das den minderjdhrigen fiir XVI acht jahr gesetzt iverde«. Toda navsezadnje pa je ostalo pri 16. letili! — l*o našem mnenju je pravilno, če tolmačimo izraz »milterung« (olajšava!) v korist tistega* ki je zemljo priposestvoval, ko mu je »jar und tat unversprochen« ostala: O n j e m je govora, n j e g o -v e pravice se ustanavljajo, toda z utesnitvijo, če si je bil prilastil zemljišče od nekega maloletnika, pravzaprav še otroka, ki ni imel varuha. Nižjeavstrijski vladni komori se je zdela doba 16 let za vzpostavitev pravice maloletnika predolga; hotela jo je skrajšati na polovico. V tem pogledu moramo vedeti, da je nemško pravo v srednjem veku izvajalo enak predpi0-Kdor je imel zemljo »in giwald und ghverin iar uridi tac unvirsprochen«, ta jo je priposestvoval. Toda če je bival prejšnji posestnik izven dežele, pa pride nazaj, ta imej pravico, da »bin demi iari und bin dernt tagi«, odkar se je vrnil, vloži za zemljo tožbo. (Citati so iz Miihlhauser Reichsrechtbuch, l. 1220.) Tu se ne vpraša, ketlaj se je prejšnji posestnik vrnil! Vidimo l°tej: prvič, da je slo v obeh primerili za zamolčanje tožbene pravice, drugič, da je vsebina čl. 45. izv. gor-skih bukev posneta po nemškem državnem pravu, da •nora torej v obeli ozirih pomeniti to, kar smo zgoraj trdili, namreč, da je bila doba 16. let prekluzivni rok *a tožbo, odnosno za reklamiranje posesti. Čim pa ta nazor sprejmemo za pravilen, moramo misliti, da je 'i. 45. veljal samo za »otroke«, ki imajo varuha, ne Pa za maloletnike sploh. Starostna meja za otroke pa ]?v ntorala biti po slovenskem običajnem pravu pri-icno nizka, ne nad 12 let. Navedeno mnenje nižje-av8trijske vladne komore je potisnilo dobo za zamol-- P« v praksi vsaj v nam doslej znanih zapisnikih prišla nikdar do uporabe. Po vsem tem moramo trditi, da je imela določba i 45. izvir. gor. bukev v mislih le resnično detinsko eki gorski pravdi (Gazice, 1659. 1.) so ljudski sodniki izrekli, da je mati celo nujna varuhinja (Notger-a°in). Sicer se pa tudi moški sorodniki imenujejo tupatam »Notgerhab«; ne da se pa iz listine izvedeti 8,°pnja sorodstva. Mnogokrat je v pravdnih zapisnikih “ovora o varuhih, ki nastopajo kot moški sorodniki za varovance-sirote. Varuh lahko samo upravlja kme-tijo za siroto, pa le-to preživlja in odgaja, a preostali dohodek pripade njemu samemu. Po že večkrat orne" njenem varuškem redu Leopolda I. bi morali varuhi ob nastopu gospodarstva položiti prisego in dajati vsako leto račun o uspehih gospodarstva. V naših *a' pisnikih o pravdah pred ljudskimi sodišči ni za dobo ne pred Leopoldom I., ne za njim nobenega spomin* 0 kakšni takšni prisegi. Zato se nam zdi zelo dvom-ljivo, da bi bil omenjeni »novi« varuški red veljal ** slovensko ljudstvo »pod gorsko palico«. Ljudski sodniki so pač po starodavnih svojih običajih — bržčas * pristankom gorske gosposke — odrejali sami varuh* tistim osebam, ki zbog svoje mladostne dobe niso bil® sposobne, da bi varovale svoje koristi, toda le tedaj) če je nastala za to praktična potreba. Včasih odredili, da prevzame kmetijo sirote zakupnik, a dati je moral hipoteko za varnost zakupnine; včasih pa j® imel dolžnost, da je oskrboval maloletnega dediča, k*-kor da bi bil njegov otrok. č) V izvestnih primerih pa je bilo treba postaviti mladostni osebi takšnega zastopnika njenib koristi, hi bi ga imenovali po današnjem pravu skrbnika-Toda ti primeri so iz mlajše dobe. V nekem zapisnik*! (Koglo, 1. 1765.) je navedeno, da je treba postavit| varuha za otroke nekega posestnika, ki so mu ljudski sodniki ravnokar odrekli vinograd, t. j., ki so ga **' podili iz svojega okoliša. Pristavljeno pa je v sodbi) da gre za nekoga, »velcher dessen Kinder zu Bechuet sich annehme«. Tega pa naj postavi predvsem ze*H' 1 j iška gosposka, če pa ta ne bi hotela, gorska gosp0* ska (Bergobrigkeit). d) Kdaj je prišlo do tega, da so vse varuške s*vaf* prešle izven oblasti in pristojnosti ljudskih sodnikom se iz zapisnikov o ljudskih sodiščih ne da točno ra*' brati. Skrb za maloletne osebe je omenjena, koliko® smo mogli iz listinskih virov spoznati, v instrukciji ®* upravitelja graščine Soteska iz 1. 1752. Toda zapisni*1 lz fioteakega okoliša nam pričajo, da sto se take zadeve navzlic temu, še desetletja obravnavale na vinogorakih *horih. Graščinski upravitelj se imenuje 1. 1754. pač * envalter und resp. Vogtobrigkeit« (pač v smislu Novega varuške.ga reda Leopolda I.), toda tudi še po tem letu imamo primere, da se je rešilo vprašanje o °NTanitvi dediščine pupila tako, da je šel skupiček Pridelka v hrambo nekega duhovnika, prav kakor se l.P to že večkrat prej ukrenilo. Šele v letu 1761. zasle-'Nio dispozicijo, da se pupilov denar naloži na gradu ^oteska ad jructificandum. Leta 1804. pa je prvič go-!°ra o »Seisenberger W aisenkasse«. Kako je bilo v fNRin okoliših ljudskih sodišč, ne vemo, ker nam zna-Zapisniki iz drugih okolišev ne segajo preko dobe °*efa II. Vprav ta vladar pa je izdal jurisdikcijsko Normo z dne 21. aprila 1781., po kateri so ostale pra-. Pe obavljati zapuščinske razprave, preskrba sirot in teh zadev izvirajoči posli zemljiški gosposki po sta-r,N običajih, ako je dobilo krajno sodišče (Orts-l^h,) pravosodstvo tudi nad podložniki, ki imajo "so ali stanujejo v hiši, ki spada pod drugo zemljiško , P°®ko. Z ustanovitvijo »gospodarskih uradov« (ob-j"1ffKeitliche Wirtschaftsdmter, gl. § 16., št. 4.) z de-7‘tom od 21. avgusta 1788. pa so dobili le-ti v stvareh «es odeligen Richteramtes« nalogo, da nastavljajo v®ruhe in nadzirajo sirotinsko imovino. Kako eksten-vNo se je tolmačila pristojnost teh gospodarskih Ntadov, ge razvidi iz dejstva, da se je pred krajnim j^N^čejn (gospodarskim uradom) v Zužemperku 27. *? marca 1794. vršilo postopanje zastran ugoto-lVe nezakonskega rojstva v obliki »Injurienklage«. , d) Imovinske razmere med zakonci so se v v°'bl’ o kateri tu razpravljamo, še bolj razgibale Pfavcu različnosti, ki smo jo že ugotovili za nnja stoletja srednjega veka. Če so ugotovili znan-dveni razi*kovalci za nemškopravno območje okoli p različnih tipov imovinskega razmerja med a*°nci za novi vek v času do unifikacijskih zakonov okoli prehoda iz XVIII. v XIX. stoletje, potem ni čud-no, da tudi na slovenskem ozemlju ni bilo enotnosti, ne pri višjih stanovih, ne pri nižjih slojih. Edino v eni smeri so se vplivi vseskozi jačje pojavljali: to je bil rimski dola In i sistem. V Laybasse r-jevi zbirki obrazcev iz 1. 1641-imamo nekoliko obrazcev za ženitna pisma kakor tudi za poslednje volje. Tudi tu se vidi, da je prevladoval navedeni dotalni sistem, vendar vseskozi individualna zaokrožen v specialne ženitne pogodbe. Včasih se na-vajaj° ženitne pogodbe zgolj s »Heirathsbrief«, včasih z »Randloser Heiratsbrief«. V njih se določajo dote za ženina, jutrne, pa še posebej znatna darila zaročen-cev zaročenki ob podpisu pismenega sklepa ženitne | pogodbe, ki pa se ne vrši pred notarjem ali javnim oblastvom, ampak med osebami nupturientov v n®-vzočnosti prič. Randloser Heyratsbrieff pomeni v re»-niči zagotovilo, da dobi po smrti enega zakonca vs° njegovo zapuščino drugi zakonec kot dediščino, sam0 določena volila mora izplačati. To pa že ni več ženitna, ampak dedna pogodba. Zdi se, da so načelno prevladovale sledeče smernice: Vezi sorodstva po krvi niso več edin0 odločilne, moški člani družine so na boljšem v primeri z ženskami, a vendar je bil gmotni pol°' žaj žene-soproge dobro podprt. Ženin, ki nima la®1' nih sredstev, ne išče bodoče soproge. Za obljubo, d® mu postane soproga, jo ženin iz svojega dobro na-gradi, pa tudi za bodočnost, ako bi postala vdova, lcp° preskrbi. Kaj značilna poteza za pravni red sred* XVII. stoletja je tudi vedna, pa globoka bojazen 8°' progov, da bi bile njihove odredbe glede preskrb® soproge v ženitni pogodbi ali poslednji volji iz kakr-šnegakoli pravnega vzroka ovržene. Obče pravo se je kresalo tudi glede pripadnikov višjih stanov z rimskim pravom, ko zakonitih norm še ni bilo. Izvestna "C-gotovoet je bila na dnevnem redu. Po ljudskem običajnem pravu slovenskih vino-Hladnikov upravna skupnost med zakonci ni peljala, vsaj ne v tisti obliki, o kateri je bilo govora v S 1-L, št. 3. Le v nekaterih okoliših spominja postopek Pri dedovanju po načelu »was nacli dem Huet khombt, s°, auf dnn Huet i. e. Sohn und nit Tochter fallen«, r? *tvaa nacli der Petzen (peča, žensko pokrivalo) nombt, das fallt und gebiihrt den Tochter n* — na da so se vendar nekako strogo razlikovale premične ,p0 izvoru prvotne lastninske pravice enega ali ^gega zakonca. To pravo pa ni bilo identično z usta-n°vo germanskega porekla, ki se imenuje »ius recaden-,ae«. Ono se je ravnalo po načelu »paterna paternis, rn°terna maternis« (Fallrecht) in je prišlo v poštev Primer, da v rodbini ni bilo otrok; v slovenskem °*>ičajnem pravu pa je veljalo omenjeno pravo vprav fa primer dedovanja otrok obojega spola iz istega zagona. Imovinska skupnost med zakonoma ni d nikdar predmet pravd na naših ljudskih sodiščih. e nanj nadaljevalna imovinska skupnost (communio Porogata, »fortgesetzte Giitergemeinschajl«), ki je 0voljevala, da ostane imovina obeh zakoncev po "nrti prvoumrlega skupna last vdovelega soproga in 0'nk. Le izjemoma so slovenski ljudski sodniki do-njevali vdovi, da je uživala vinograd do polnoletno-8tl sina. Največkrat so dobivali ljudski sodniki na vino-šorskih zborih posla s tožbami za doto, ki ni bila pla-Cani», dasi obljubljena. Zelo značilno pa je za ves čas Pravdanja po določbah gorskih bukev, da sta se zamenjavali instituciji dote in jutrne. Dočim je veljalo na štajerskem strogo po rimskopravnem načelu, da *nači jutma »prtfetiiun Commissae virginitatis post Pfiinam nuptiae diem«, da je torej dar soproga, imajo Popravu, veljajočem na vsem Dolenjskem, možnost, da 0 i^ijo jutmo (Morgengab) tudi tast, tašča, in sicer VllaPrej, pred poročno nočjo ali samo poroko. Oblju- buje pa jo soprog in sprejme soproga tudi še pozneje po poroki, celo s poslednjo voljo. Zasledili smo celo primer »jutme«, ki obstoji v vinogradu, a jo je dal« vdova svojemu drugemu soprogu ad dies vitae. Tu je bil torej izključen pravi rimskopravni pomen jutrne in je jasno, da se je pod tem izrazom pojmovala vobče vsaka dos adve.ntitia. Tast je smel n. pr. zahtevati j"' tmo od moža nazaj, ko mu je soproga umrla, a moŽ" so jo mogli ljudski sodniki pustiti nadalje do njegove smrti. Če je šel mož kot rekrut od svoje žene v vojake* je smela zapuščena žena terjati od svojega tasta ob-ljubljeno »jutmo«. Zaženilo (conlrados) daje mož nevesti ali soprog' navadno v višini dote, ki jo je prinesla soproga v **’ kon. Omenja se v zapisnikih nekolikokrat; tudi sl0" venska narodna pesem pozna to institucijo. Iz doslej navedenega gradiva se vidi na eni stran'* da čisti rimskopravni dotalni sistem med slovensko" knietiškim ljudstvom ni obveljal. Na drugi strani Pa so slovenski ljudski sodniki včasih priznavali moŽ" zelo dalekosežne pravice v pogledu na upravo imovinf žene, dasi pravnega razloga za to ni bilo. Ko je žena v nekem primeru zahtevala vinograd, ki je bil njen" last, pa ga ji je bil soprog prodal tujemu človeku bre2 njenega privoljenja, so ljudski sodniki preiskavo" samo to, ali je bila kupna pogodba z extra.ne.us-oin gorske gosposke potrjena, kakor to zahtevajo gorske bukve, ali ne. Ker je bilo temu tako, so njeno tožb" gladko zavrnili. Zelo pogostokrat srečamo v pravdah pred ljudskimi sodišči, da je zastopal soprog-gospoda' svojo ženo pred sodiščem brez vsakega pooblastila e" njene strani, ne da bi se bil kdorkoli na tem sp°' tikal. Pooblastilo je bilo veljavno takorekoč ex leff' dasi gorske bukve tega niti z besedico ne oznanjaj0, Le.x je bila torej tu običajno pravo. Ne sme se pa na drugi strani prezreti, da je bil mož odgovoren za ka2; niva ali škodljiva dejanja svoje žene prav kakor tud svojih otrok in služinčadi, če so živeli pod njeg°v° •treho in ob njegovem kruhu, torej po smislu kolek-tlvne odgovornosti. I* vsega tega zaključujemo, da so se v pravni Zav«rti slovenskih ljudskih sodnikov borile za prven-**Vo: >z pradavnine preostale poteze kolektivne odgovornosti, njej blizu stoječa germanska pravna ideja UPravne skupnosti in pa rimskopravni dotalni sistem, ne da bi bilo prišlo do izrazitega slovenskega tipa za )'8e kraje in vse čase. In vendar bi bilo zmotno, ako bi oteli iz tega sklepati na nekakšne kaotične razmere. u,'i pravno življenje v pogledu na imovinske razme-rp med zakoncima je ustrezalo patriarhalno-avtonom-nemu značaju slovenske rodbine v tem smislu, da ,^e j mož-gospodar prvo besedo v rod-1n k a žena kot njegova zvesta družica P a n a j razpolaga ste m, karsije vnaprej '*Sovorila s pogodbo. e) V najožji zvezi z rodbinskim življenjem stoji Preužitkarstvo. O preživitku smo govorili že v § 11., P°d št. 3.? jn označili ga kot »kbt«. Ta institucija je bila Sertnanskopravnega porekla, pa se je uveljavljala samo Pr' kmetiškili posestih. Contractus vitalitius (Leib-%edingsv<>rtrag) je bil pač še tupatam uporabljen med Pripadniki višjih stanov. Kot »Ausgedingsvertrag«, J’ P Preužitek ali »kot«, pa je imel pomen samo pri ltIfietijah. Ostareli starši (oče in mati) sklenejo z enim °tr°iom pogodbo, da prevzame poslednji kmetijo v Posest in liasnovanje (pri svobodnjakih: v last), a se *aveze, da bo vzdrževal stariše do njihove smrti, druge. rate in sestre pa izplačal na pogojen način (z »od-Pravščino«). Mi smo stavili prve take pogodbe o kotu 'Preživitku) v § 11., št. 3., v dobo zadnje četrtine sred-njeg« veka. Moramo pa tu izjaviti, da se vinogorski Zapisniki do konca XVII. stoletja niso bavili s pogod-l®nu preužitkarskega značaja. Iz tega dejstva smemo 8*JePati, da je precej dolgo trajalo, preden je prišlo vinogradniškim ljudstvom do uporabe te tuje in-itucije, pa tudi, da je v tistih redkejših primerih uporabe institucije kota stvar rlobro šla, da pritožb ni bilo in zato tudi ne tožba pred ljudskimi sodniki. Zadružna ideja je še dolgo dobo v novem veku pritajeno gospodovala: Stariši in otroci so bili po slovensko- pravni zavesti nerazdružljiva celota do smrti očeta-gospodarja. Kdo je bil prejemnik kmetije po stariših, bodisi da gredo v kot, bodisi da pride do dedovanja po gospodarjevi smrti, o tem v gorskih bukvah ni bilo ni-kakšnih predpisov. Pravd zastran takšnega prevzetna je bilo prav malo. Če količkaj mogoče, je prevzel gospodarstvo za očetom najstarejši sin. In vendar je prišlo precejkrat do delitve kmetije med več sinov, zlasti če je bila tako obsežna, da je mogla rediti ve£ rodbin. O pravici »očevinskega dediča« (Anerbe) P° tisti germanskopravni fikciji »Der Bauer bat nur ein Kind« (§ 11., št. 5.) in o dednih očevinah (Anerben-gut) kot pravnih institucijah med Slovenci ni bilo govora. Pač pa lahko govorimo o nekakšni navadi, <1“ so ostajali bratje in sestre prevzemnika do osamosvojitve ali omožitve vendarle na očetovi kmetiji in bil' tam za pomoč pri delu. Zato pa so dobivali polno pte’ skrbo. Seveda so se smeli tudi baviti z rokodelstvo"*' prekupčevanjem in pod., da so kaj postrani zaslužili- Glede vinogradnikov v zapisnikih o vinogorakil' pravdah ni nikjer govora o celo-, pol-, četrtzemljakih' pač pa, če je šlo za prejem posestva izven vinskih g°’ ric. To kaže jasno, da se vinogradniška posestva vobče niso delila med več dedičev. Največ pravd se je izcimilo zbog nezadostnega vzdrževanja starišev ali "e' izplačila prevzetih dolžnosti. O pravici prejema knie-tije ni bilo pravd. Zdi se, da je imela v tem pogled" blagodejnega vpliva določba, da bi izgubil po gorskih bukvah vso dediščino tisti, ki bi zanemarjal dolžnost podpirati svojega očeta pri obdelovanju zemlje. Z"3' čilno je glede preužitkarskih pravd, da so se vršile vseskozi, kjer je šlo za mačehe. Ljudski sodniki 90 take primere po 6voje; iskali in našli so največkrat mirne poravnave. v 0 Ustanova rodbinske (hišne) zadruge se je vzdržala med priseljenci Srbi (zlasti iz Hercegovine), ki so °t »Uskoki« dobili na južnem pobočju Gorjancev l^q|f Naseljevanje se je pričelo v dobi od leta 30. naprej kompaktno zlasti v Žumberku. Tu so si ° hišno zadrugo do današnjih dni, toda tudi ta f.adruž'ia ideja gineva: Peč podero, kar znači simbo-• no, da nočejo več vzdrževati zadružne skupnosti ,n »e razidejo. (Prim. § 11., št. 2.) Drugod na slovenskem ozemlju se hišne zadruge novem veku ne nahajajo; v vinogorskih zapisnikih 3aj«tarejše dobe (koncem XVI. stoletja), ki so se ti-.ab sempatam tudi takih vinogradov, ki so ležali na Južnem pobočju Gorjancev, se niti ne omenjajo. In vendar moremo tudi še za novi vek pokazati na pravne P°teze, ki so se obranile ali izobličile pod vplivom spominov na nekdanjo zadružno organizacijo prostega vJudstva. Tu pridejo v poštev dejstva, o katerih smo e govorili: Mož sme celo nepremičnino svoje žene uprodati; on je odgovoren za škodo, ki je nastala *. °8 kaznivih dejanj svojih ljudi, če žive pod njego-Vun krovom in ob njegovem kruhu. Dalje pa se mo-ra"»o sklicevati na institucijo pravice prvenstva pri Uakupu vinogradov (Einstandsrecht; gl. § 8., št. 4., 8 H., št. 5.), ki je sicer stvarna retraktna pravica, ^3 se v mnogočem razlikuje od germanskopravnega Vohorrecht«, ker poudarja zlasti obveznost ponuditi ^UP zemljišča najbližjim sorodnikom, za tem šele ^^dom. Po tej okolnosti sodimo, da je pravica prven-,Va Pri nakupu preostanek ideje hišnozadružne orga-zacije. Tudi Črna gora je imela čisto podobno insti-^i® še v zakonu vladike Petra iz konca XVIII. ietja. Ker ta dežela ni poznala germanskega pravd-,e8a fevdalnega ustroja, pač pa hišno zadružništvo, J jasno, da se je tam navedeni institut izcimil iz uozadružne ideje. Znano je, da so se tudi slovenski vinogradniki otresali tujcev kot sosedov in da so stremeli za tem, da ostane zemlja domačinom, ki so se vsi poznali od mladosti. Saj so si prisvajali in krepko *Z' vajali celo pravico izobčenja nevšečnega vinogradnik* iz vinske gorice (gl. § 20., St. 1., b). Tudi način kažnja-vanja na vinogorskib zborih kaže na krepko zavest o skupnosti domačinov na vinski gorici. Vsakdo, ki stanuje v vinogorskem okolišu, naj izve na skupnem zboru, s kom ima opraviti. Celo boljši pravni položaj nezakonskih otrok je nemara nastal pod vplivom ideje hišne zadruge. Po slovenskem običajnem pravu nezakonski oče sprejme nezakonske otroke mnogokrat za svoje na dom. Vsi ti momenti, zlasti pa še patriar-halično urejeno pravosodstvo nam kažejo, da je pravna zavest slovenskih vinogradnikov, da tvori vsak p°‘ zainezni vinogorski okoliš eno samo veliko kolektivne skupnost in celoto, še do druge polovice XVIII. stoletja ni docela izginila. § 21. DEDNO NASLEDSTVO I, Glede sistematike razdelitve, po kateri uvrščamo dedno pravo pred zasebnim stvarnim imovinskinj pravom, moramo pripomniti, da je v dobi, o kate*-1 razpravljamo, dedno pravo zlasti za fevdne zadeve pte' težno javnopravnega pomena. Res, da ni dedovanja-če ni imovine, ali kdor javnopravne strani dednega prava ne pozna, ta tudi vloge zasebne imovine v dednih vprašanjih ne more pravilno presojati. Zato bon*0 o zasebnem stvarnem pravu govorili šele v naslednje*11 §-u 22. K izvajanjem v § 11., št. 7., moramo glede bistva dediščine dostaviti sledeče: Nemara je že v pozne*11 srednjem veku rimskopravno naziranje privedlo d<* tega, da zapustnikovi dolgovi in njegove obveznost* ostanejo in preidejo na dediča. V dobi po nemški re' °rmaciji je v tem pogledu rimskopravno nabiranje *C Prot^r^°' Prehod dolgov in obveznosti na ®dica velja splošno, ali za obveznosti iz nedovolje-'n dejanj in za dolgove na denarnih kaznih obstojijo ^jenie. Vendar obvelja tudi načelo rimskega prava, ,f. odgovornost dediča ne sega preko vrednosti zapu-cine, če zahteva, da se napravi inventar zapuščine. Zakonito dedno nasledstvo je bilo v Prvem stoletju nove dobe urejeno v duhu rimskega Prava. Na prvem mestu so prišli v poštev descendenti z roprezentacijskim pravom); na dru em ascendenti, Pravi bratje in sestre (z reprezentacij kini pravom); J18 tretjem polbratje in polsestre z c.roki; na četr-Pn> ostali sorodniki. Preživeli zakonski soprog ni imel Pravice dednega nasledstva do zapuščine umrlega soproga, razen če ni bilo nobenih upoštevnih sorodni-°v. pa je jm(.]a uboga vdova poleg sorodnikov "lo pravico do višinp ene četrtine zapuščine, vendar 'rP«de poleg več otrok nanjo samo tolikšen del, ko-K8on pride na eno osebo, vštevši njo in otroke. . Poslednjevoljne odredbe so se v naši “m imenovale pod vplivom rimskega prava že testa-"'outi. Bili so ustni in pisani. Oblika rimskega za-,,le£?a testamenta s 7 pričami je bila recipirana od *:ega prava, pa se v praksi ni mnogo uporabljala. '' javnopravnih oblik poslednjevoljnih odredb se je aJbo!j razširil pri sodišču napravljen ali tam založen Pstament. Poleg teh je bil uveden tudi notarialni te-s,;'ment. Med zakonci je prišlo do skupno napravlje- 1,1 1 testamentov. Za privilegirane stanove slovenskega ozemlja je 1 Ijalo v času tridesetletne vojne isto dedno pravo ka-°|' za nižje avstrijske kraje. To moramo sklepati iz ^e]stva, da je Laybasser sprejel v svojo zbirko opinularjev »Tractat von (lanen Testamenten, Legiti-l^1 vnd dergleichen ivelche zu te.stieren nit mdchtig, tvelicher gestalt die Erbschafften auf die gesip-en Gallen«, ki je v resnici izšel in veljal za Nižjo Avstrijo. Ta traktat je bil brez dvoma predpisan kot pravo za stanovsko sodišče, v Ljubljani pa se v glav-nem ujema z zgoraj navedenimi osnovnimi potezami občega prava. Pismena poslednja volja je morala biti samo lastnoročno spisana, od zapustnika podpisana m s pečatno škatljico ali s pečatom opremljena. Prič z» veljavnost takšne oporoke ni bilo treba. Če pa je dal zapustnik oporoko po drugi osebi spisati, je bilo treba, da obvelja, da jo sam opremi s pečatno škatljico ali > svojim pečatom in da pridoda ena priča svojo pečatno škatljico ali da pritisneti dve priči vsaka svoj pečat. Če zapustnik ni dal svoje pečatne škatljice ali pa pe| čata, obvelja testament, če dve priči pridodati svoji pečatni škatljici ali pa pritisneti vsaka svoj pečat. Oporoko, ki je zapustnik niti sam ni spisal, niti je ni opremil s pečatom, morati dve priči podpisati in opre-miti s pečatno škatljico ali s pečatom. Potrebno pa jc v tem primem, da zapustnik izjavi osebno pred tem« pričama, da je to njegova poslednja volja. Za ustno oporoko je treba zaprositi dve ali več prič, ki pa morajo vsebino sporočiti deželnemu maršalu (za Nižje' avstrijsko!), torej glavarju (za Kranjsko). Vsebina se zapiše in priče potrde s prisego, da je pravilna-Ženske ne morejo biti oporočne priče; glede oseb izpod 14 let smo že razpravljali (gl. § 20., št. 2. c)-Dolžni ali nujni delež (legitima [sc. portio\) morajo roditelji otrokom zapustiti. Znaša pa delež različno: Če so štirje ali je manj otrok, tretjino zapuščine, če je pet ali več otrok, pa polovico. Pravica, zahtevati dolžni delež, zastara v 30 letih. Poslednja volja, ki & ne spomni otrok vsaj z dolžnim deležem, je izpodbojna. Bratje in sestre nimajo pravice do dolžnega deleža, vendar smejo poslednjo voljo izpodbijati, če je zapustnik (zapustnica) namesto brata ali sestre postavil tujo, nespodobno, ali tako osebo, ki je na slabem glasu. Oporoka naj se odpre ali proglasi na trideseti dan po zapustnikovi smrti, nakar se vsebin® zapiše v deželnostanovsko spominsko knjigo. Temu zapisu sledi zaznamek, kako se po običajnem pravu dediščine razdeljujejo med sorodnike. Sinovi ali hčere dobe po očetu ali materi enake deleže. Na vnuke pride delež predumrlega sina ali hčere (re-prezantacijsko načelo). Isto načelo se izvaja glede pravnukov. Bastardi dedujejo samo pravico do prebrane, !?l«de nepremičnin nimajo nikake dedne zahteve (h a y b a s s e r). Glede hčera, ki so se omožile in Prišle izven rodbinskega kroga, je veljalo za meščane 'n za kmete, da dedujejo enako kot sinovi, za pleme-oftnike pa je bila stvar drugačna: Če se je hči ob po-^ki odrekla nadaljne dediščine, ni prišla več v poštev P1^ razdelitvi zapuščine roditeljev. Pa tudi glede neporočenih hčera, ki se niso drugam preselile, niti niso '*ale izjave o odreki, je veljalo, da iz očetove zapuščine dobe ničesar, pač pa jih morajo bratje iz očetove dediščine vzdrževati. Za primer, da dedičev ni, zapa-dejo lastna nepodložna zemljišča deželnemu knezu, Podložna pa pritegne zemljiški gospod nase. Glede fevdov se je razlikovalo dvoje vrst, viteške in ženske ‘evde. Pri prvih so imele ženske le subsidiarno dedno Pravico, namreč, če sinov ni bilo; pri drugih pa sploš-n°' primarno. Zdi se, da vsa ta pravila na slovenskem ozemlju niso veljala. , I* poslednjevoljnih odredb, ki so sprejete vLay-a s s e r-jevo zbirko, odseva ona že na drugem mestu '§.20., št. 4. d) omenjena bojazen, da bi oblastvo ne Priznalo poslednje volje za testament in s tem oškodo-Va,o koristi vdove; kot spasilo se odreja clausula co-dicillaris, ki pomenja, da naj obvelja poslednjevoljna odredba vsaj kot volilo. Da so bile dedne pogodbe na Slovenskem Štajer-*sem že v XVII. stoletju precej tako kot v današnjem Pravnem življenju v navadi, sklepamo iz besed Nikola de Beckmann-a (Idea iuris etc.): »Im Her-*°gthum Steyer ... pflegt es insgeheim zu geschehen, d®** die Chonleute (conjuges) ... in communione °°norum lebe.n ... und dass die iiberlebende Chon- Person in tali času in omnia defuncli bona succe• dieren, intellige, si nullos ex matrimonio habeant super st ites liberos.« Od časa tridesetletne vojne pa do 1. 1720., ko je izdal Karel VI. Neue Satzordnung, vom Erbrecht etc., čije veljavnost je. bila pozneje razširjena na vse notranjeavstrijske dežele (gl. § 17., št. 2. b), se je dedno pravo približevalo načelom rimskega prava. Nikolaj de B e c k m a n n je izvajal (Idea iuris etc.) 1. 1688. tako: V cesarskih dednih deželah je navada, da *a' prosi zapustnik, ki hoče napraviti ustno oporoko, (testamentum nuncupativum), tri ali štiri poštene može, ne pa ž< ne, priče poslednjevoljne naredbe. 1* naj 14 dni po zapustnikovi smrti oporoko naznanijo njegovi gosposki in pa dedičem. Za dedovanje med soprogi pravi B ec km a n n, da žena ne deduje p° možu, razen če je to v testament sprejeto ali pa »postiš dotalibus (den rarullosen Weg) a marito specialit(>r ordinatum«. Na vprašanje dedovanja po načelu />«' terna paternis etc. se povrnemo se nižje spodaj. 2. Za dedno pravo nižjih slojev slovenskega ozemlja so veljali predvsem predpisi gof skih bukev. Kar je bilo tu odrejeno, je moralo veljati vsaj na Kranjskem i n na Spodnje«* Štajerskem na splošno. Po eni strani resnično «*' smo nikjer zasledili razhajanja med vinogorskimi i« patrimonialnim pravom, kar se tiče pravili kmetiškil* zajmov. Po drugi strani pa niti misliti ne moremo, d* bi mogle takorekoč na istem teritoriju takšne divergence obstojati. Celo za tiste mejaše, ki so bili pr*' padniki privilegiranih stanov, smemo smatrati, da je v zadevah dednega nasledstva tudi za nje veljalo pravo gorskih bukev, seveda edino le glede na vinski goric* ležečih nepremičnin. Za premičnine pa gorske bukve itak niso dajale nobenih določb. Vendar moramo opozoriti, da je bil ta položaj nekakšen kompromis, nastal v XVII. in XVIII. letju, ki ni bil brez izjem. Na Koroškem se je obr»' •jila oblika dodelitve podložniških zemljišč — preko dednih pravic — po poljubni nastanitvi (Freistift). * atrimonialni gospod je smel dotično zemljišče po 8yoji volji kakorkoli in kadarkoli hasnovalcem vzeti Pj» sebi pridržati ali pa tretji osebi podeliti. Tu ni odo substrata za dedovanje, iker ni bilo kmetiškega *ajma. Take razmere so veljale, tam še pozno v drugi polovici XVIII. stoletja. Dokaz za to so vladni patenti n- pr. z dne 21. oktobra 1766., 8. avgusta 1767., 26. januarja 1772., 13. novembra 1772., ki so zabranjevali ali vsaj skušali omejiti ta način dedovanja zemljišč in 1'azstanjevanja pod sankcijami budili kazni (primerjaj § 8., št. 6.). — Na Štajerskem pa so razlikovali, če 'h šlo za vinograde, primere, pri katerih pridobi pod-•oznik zemljišče po kupni pravici ali pa ipo dedni Pravici. V prvem primeru je smel basnovalec, če ni otiel otrok, zemljišče prodati, samo da je moral upoštevati pravice prvenstva pri nakupu. V drugem pridni pa ni smelo priti do prodaje toliko časa, dokler )e sploh še kakšen sorodnik basnovalec ostal živ in ni Zemljiški gospod zapuščine proglasil za kadukno. Za Kranjsko so nam znani predpisi zapuščine iz / 1388. graščine Kostanjevica, ki se glasi: »1Vann die im Gericht vnd Herschaft gesessenen Unterthanen umb Erbschaft oder andere sortdere Contrakt uider-vinander zu clagen haben, miissen sy solliche in be-tebtvantng der Herrschaft oder einem Pfleger fiir-brmgen, der alsdann das recht dariiber zu sprechen Vnd zu nemmen hat.« ^si ti predpisi kažejo na izrazito smer,da si zemljiška gosposka pridržuje pravico dedno nasledstvo po svoje urejevati, ne da bi se izvedelo, po kakšnih konkretnih Načelih. Vendar smatramo, da tu ne gre za prave kme-zaj>ne, ampak za preostanke preživelih se prej-hN.uh formacij,katerih pa v kostanjeviški graščini sploh n> bilo. Smemo upravičeno trditi, da se kostanjeviški Urbarialno posvedočen predpis sploh ni uporabljal. 1 udi če ni šlo za vinogradniške zadeve, ampak za kme- tiške zajme, so se zapuščinske zadeve, zlasti pa pravde za dediščino, obravnavale na kvatmili sodiščih. Ni namreč verjetno, da bi ljudstvo dopuščalo glede ne-vinogorskih imenj drugačno pravosodstvo nego glede vinogorskili. Pač dopuščamo, da je pri tistih primerili dednega nasledstva, pri katerih ni bilo nobenega spora, opravila vsa opravila pravnega značaja zemlji' ška gosposka po svojem skrbniku (Pfleger). V naslednjih izvajanjih se na patrimonialno sodstvo kot takšno ne bomo ozirali, ker se je brez dvoma moralo držati onega po ljudskih sodiščih, ki se je opiralo v glavnem na gorske bukve, odnosno na običajno pravo, ki se je ob gorskih bukvah v ljudski pravni zavesti krepko uveljavljalo. 3.Določbe gorskih bukev delimo: A. na take, ki so zgolj javnopravnega značaja, in B. na lake, ki so pretežno zase b n op ravnega značaja. K A.) V členu 2. je govora o tern, da mora gorski gospod dajati vsako leto priliko za pravdanje tistim, ki imajo tožiti za dedišči' n o ; razume se: na vinogorskem zboru pred zbranimi vinogradniki. Ta določba stoji tudi v prip. kr. osnutku in v večini slovenskih prevodov. Pomenja pa dolžnost gorskega gospoda, da odredi vsako leto sodno zborovanje, o katerem ve ljudstvo že vnaprej, kdaj se vrši, da more tista oseba, ki se čuti oškodovana v pogledu svojih dednih pravic, apelirati na ljudsko sodišče. Izrazilo javnopravnega značaja »o tudi določbe členov 19., 22. in 23. Tu ni govora o primeru dedovanja, ampak o ukinitvi dedovanja glede gospodarske enote, ki tvori zapuščino v smislu gorskih bukev. To ni bila svobodna lastnina, ampak podložniška dedna očevina, ki ustreza nekako »podčinjeni baštini« v smislu Dušanovega zakonika. Kdor se (po čl. 19.) ne pokorava določbam o vinogradskih davščinah, niti ne uboga, ko mu je bil vinograd radi nepokorščine zakrižan, tega zadene glo-ba 72 roparjev, kolikorkrat zgreši kršitev zabranitve vstopa v vinograd, klet ali hišo. Križ iz lesa na drogu *°1 z navzkriž pritrjenima snopoma slame, postav-•jcn pred vhod, je poočitil zabranitev. Ko pa prekorači višina kazni vrednost po vinogorskem pravu pod-*ozne dedne očevine, vzame gorski gospod »das Erbv., torej haš omenjeno očevino po vsem obsegu za toliko casa nazaj, dokler se kazen ne plača. .Mišljena je torej zabranitev dednega nasledstva, dokler ni porav-oan javnopravni dolg, ki je nastal iz neupoštevanja Koristi gorskega gospoda. Dedovanja ni! Seveda ustre-*a to pravni naravi vinogorskega zajma (fevda). Saj označuje celo fevdska prisega iz XVII. stoletja še ved-n°> da je »blago« fevdniku samo »posojeno«, a vsak ”0vi pridobitelj naj si ga »zasluži« (gl. § 15., št. 3.). a*wmodajna ideja te določbe je jasna, ohranil jo je tudi prip. kr. osnutek, drugi slovenski prevodi pa je r,is° prevzeli. Layba«ser je prevedel »das Erbetati sam gospodar, naj se drži doma, sicer ga izgubi. Za-pad dednega deleža tu ne povzroča povratnega pri" pada gorskemu gospodu, ampak delež nevrednega naslednika, ki bi bil sicer poklican, se izbriše; ne on, ampak nek drug dedič dobi domačijo. V slovenskih prevodih se vzdržuje ta važna pravna institucija skopaj vseskozi. Ona je zasidrana v narodnem pravne® prepričanju, da živi gospodar zemlje na njej kot predstojnik rodbine, a zemlja naj se ohrani od roda do roda. V tem smislu nekako posebej poudarja vagen" sperški fragment, da zadene vsakega gospodarja, ki je pobegnil iz dežele, posledica, da so njegovi dediči i*" ključeni od dediščine. Pristnost slovenskega pravnega naziranja se kaže v tem, da se pobeg iz dežele v drugih alpskih deželah upošteva šele tedaj, če se p0” begli dedič v določeni dobi ni vrnil in ni zahteval dednega deleža; celo »oklici« so bili ponekod v te® smislu predvideni. V vsem tem ni v naših vinogorskih zapisnikih nikjer nobenega sledu. Sledeča določba čl. 21. izvir. gor. bukev pravi — ne da bi bilo kje drugod navedeno, na podlagi katerih »naslovov« (v smislu modeme pravne termi" nologije, seveda!) naj pride do dednega nasledstva - 1 da se morajo »ali Vermacht, Stifft, Keuff oder soz«. ki se pripete v gorici, storiti »mit des Berkherrn oder udnes Bergmaisters hand«, inače ne veljajo. Kdor bi ta predpis kršil, tega kaznuje gorski gospod sam z gl0" bo, a pravni posel ne velja nič. Očividno se tiče določba v prvi vrsti pravnih poslov med živimi in gr* tu pač za preostanke srednjeveške izročitve fevdnega (— posojenega —) blaga na simbolični način; saj ^ nahajajo slični predpisi tudi v pravnih napotilih za unige avstrijske pokrajine, ki nimajo vinogradov. Da ^ podložniki s temi predpisi leto za letom seznanjajo, ^ je bil vprav sonamen podložniških, zlasti pa se vinogorskih zborov ali shodov. Glede osebe naslednika dediščine pa pravi 61. 49.: »/tem velchem ain ^uiechsel, geschaft oder vermdcht zuestuende und ^ to"1 monat von der perkherrn handen oder ainem ki je pričel z besedami: »/tem ivelcher ain u>e-nighst oder ander grunt im perkrecht gelegen durch erbschafft, keuf oder ausuechsel Geschaft oder ver-*n°cht...« itd. Ratio legis je jasna: fiskalični predpis fadi resnične in skorajšnje poravnave pristojbin, zlasti •nrtvaščine (mortuarium), odnosno pri pravnih poslih n>ed živimi primsčine (laudeminum) mora na vsak način obveljati. V prvem členu (21.) je govora le o *^ermacht« ali »Sti//t«, oboje se stavlja v isto vrsto 8 kupom ali zastavo, kar so vse institucije singularne tokcesije, v drugem (49.) pa tudi o »Erbschaft« (de-niscina) poleg »Geschdfft oder vermdcht« (volila), od katerih pomenja prva institucija univerzalno sukce-*JO. Vidimo torej, da oba člena vsebujeta določbe, ki koristijo v prvi vrsti gorski gosposki. Niti nočeta ure-Jati dedno nasledstvo na izvesten način, ampak predpostavljata v tem pogledu, da ostane vse v pravnem °nnosu, kakor je že v vinski gorici to doslej bilo. Prvotno besedilo čl. 19. so poskusili deželni stanovi kranjski v svojem pripravljenem osnutku iz leta temeljito izpremeniti, t. j. poboljšati, prilagoditi novim razmeram. Simbolična prepodaja posesti po furmanskem pravu (mit Torf und Zweig) ali s »/estu-r“* ki j0 je nadomestila bilka, v slovenskih krajih *»pon und erd« ali »span und tčasen«, očividno navc- (lenim deželnim stanovom ni bila več všeč. Oni so ho-teli ustanoviti določbo, da mora biti prehod vinogor-skega imenja zbog volila, ustanove, kupa ali zastave potrjen od gorskega gospoda, a razen tega naj bi novi basnovalec »von dem Perkherrn ein Urkundt nehmen«., sicer nima pravno opravilo veljave. »Bilk* in ruša« kot simbol preprodaje naj se umakne listini-Motive za to izpremembo navaja ta člen sam, ko pravi »tvegen mehrerer rechtigkeit«. Poleg tega pa se od' reja, »so auch ein jeder Perchgenoss, tvelcher khein Urkundt, aber seinen Weingarten liat, da selb noch-mallen, von dem Pergherrn Jnner aines Jahrs, tuich Publizierung dieses Pergbuchleins ersuchen und b<” gehren«. Tu gre v bistvu že za poskus uvedbe — zemljiškoknjižne naprave,ki je bila drugod že uvedena. (N* pr. na Solnograškem se že omenja v 1.1405. »Brie/ und Urkunde« kot dokaz za dedni prehod zemljišča.) D* se je poskus izjalovil, ker osnutek ni postal zakoni smo navedi že v § 17., št. 3. Vsekakor pa je čudno, d* določba kr. pripr. osnutka, ki ustreza čl. 49. izv. g°r' skib bukev, ne zahteva nobene listine, a da se po svoji vsebini ne naslanja na zakonito razglašeno bese* dilo izvirnika gorskih bukev (1543.), ampak reprO' ducira gori omenjeno besedilo prvotnega osnutka gorskih bukev. Zdi se, da so kranjski deželni stanovi dobili od štajerskih na razpolago prvi koncept in d* so hoteli po tem svoj osnutek urediti. Od prevodov na slovenski jezik ni, da bi na siro-ko razpravljali. Čisto točno se ni držal nobeden prvo1' nega besedila. Laybasse r-jev prevod in muzejski prevod sta se očitno naslonila na kr. pripr. osnutek-Prvo navedeni zahteva, da mora novi hasnovalec vinograd »v štirih nedelah nase prepisati«, če ne, se plač* globa, vendar tu ni več predpisana listina. Muzejski prevod pa odreja »lisa saschaffila, Štifte ... le te se imajo skuta roke Gors. Gosp. ali pa negoviga Gornek* strite, prejet jenu jes pisme okraftat«. Vagensperški ekcerpt je že opustil zahtevo listinskega dokaza, paC Pa določa, da se mora prehod zgoditi »Sveitam jenu Bopuschainam«, dočim stoji v izvirniku na tem mestu ** roko«, v kr. prip. osnutku pa »z listino«. Studijski prevod govori o dolžnosti prehoda »suestio (z vedno«tjo) gorskiga gospuda ali negouiga gornika na-redit inu gori udarit«. Soteski rokopis pa vsebuje do-ečh°, da se imajo »safti, kupi... pred gorskim gospu-'lam ali pred niegovim gorschikam barati sicer tako “aratanie nima obene Muzhi«. (»Barattare« pomenja v italijanščini izmenjanje ene stvari za drugo, pozneje si'lošno pogajanje.) Pri določbi glede časa, v katerem ®e mora zemljišče prejeti »inu nase prepisat«, pa stoji "“mesto dobe enega meseca, samo doba treh tednov. Bodatno k obojnim pod A) in B) obravnavanim "oločbam pa pride še sledeče, enako važno: C) Dočim smo doslej pod B) razpravljali o dolž-now,ib dedičev in volilojemniikov, pridemo v nasled-nJe*n do skupine določb nasprotnega značaja, t. j. o Pravicah dedičev in volilojemnikov in do ustreznih ""lžnostih gorske gosposke. Tu pa ne sme več biti govora o spornosti dedovalne pravice. Kakor smo že *fi°raj pod 2, A) izvajali, spadajo spori in tožbe glede "kovanja kot nujna zadeva pred sodišče ljudskih s"^f’ikov. Dedovanje, bodisi kot univerzalna ali kot .gtilarna sukcesija mora biti že likvidna zadeva, to-takšna, ki je nihče ne izpodbija ali prereka. Tu gre e ** način, kako naj pride splošno kot dedič pristana oseba do svoje materialne pravice v razmerju “voje gosposke. Kako se je likvidnost dedovalne Pravice ustanovila, v gorskih bukvah ni bilo pred-^IUl0‘ ^ju^8^t sodniki so se držali kolikor mogoče °*>ičajnega prava, ki je zahtevalo, da preide — če le |*togoče — domačija v krvnem potomstvu od starej-^R® gospodarja na gospodarja-sina, a da se pri več "bocih ne cepi. Kolikor toliko pa so se upoštevala ^mla tudi načela, ki so veljala za privilegirane sta-frtve po občem pravu, o katerih je bilo že govora. Da so se predpostavljale samo likvidne zapuščin* ske zadeve v določbah o načinu pridobitve dediščini kaže začetek ustreznega člena 44. izvir. gor. bukev: »Item ein Perckherr soli einem jeden Erben aujf se‘n Gerechtigkeit so in angestorben ist, leihen, was er in* von Recht daran zu verleihen hal.« Tu gre torej za pr8' vico, ki je po pravu pripadala onemu, kateri jo od g or skega gospoda zahteva. Nato šele sledi predpis o po*1’ ki naj jo dedič ubere. Najprej govori isti člen 44. o normalnem primeru, da gorski gospod sam ne prereka omenjene pravice, ki je med prizadetimi sorodnik* itak že nesporna. Dedič mora v tem primeru sam 1 dvema drugoma kot pričama priti k gorskemu gosp8, du in zahtevati, da se mu podeli gorska pravica. ’ tem stanju zahtevanje' mora vztrajati cele tri ure. \ tem času naj gorski gospod izjavi, ali ugodi zahtevi ali ne. Če ne ugodi, potem naj dedič (de.r ErbJ obišče deželnega kletarskega mojstra in ga zaprosi, da otl ugodi njegovi zahtevi. Deželni kletarski mojster naj na takšno prošnjo s pismom gorskemu gospodu ukaift da naj podeli sogorniku (Perchhold) v 14. dneh njega-ve pravice (Gerechtigkeit). Morda smemo sklepati ** dejstva, da je tu govora le o sogorniku, da to za me-jaše ni veljalo, da se torej svobodnjakom, meščanofl*^ duhovnikom, plemenitnikom ni bilo treba podvreč opisani, precej poniževalni proceduri. Skoro gott*v® so oni dobivali svoje vinograde brez asistence pr*®1 brez prošnje i. pod. Čl. 44. nadaljuje značilno: Ak° gorski gospod še vedno vztraja na odklonilnem stal*-šču, da ni dolžan izvršiti podelitev, potem mora v 14. dneh ljudske sodnike, ki tvorijo srenjo na vino* gorskih zborih, sklicati. Oni naj odločijo, ali mora ^ diču podeliti zemljo ali ne. Misliti smemo, da temelj* odklonitev na dejstvu, da je dedič postal nevreden de* dovanja ali da ga sogomiki ne bi hoteli trpeti na v*n* ski gorici. Ako bi pa gorski gospod ne hotel sklicat* srenje v 14. dneh, potem sme deželni kletarski moj' 8lt‘r 8im> dediščino po svojem pravu podeliti (ver-eihen) zahtevajočemu dediču. Tudi ga je dolžan po pravici zaščititi (vund ihme dazuzuRecht sche.rmen), vendar ne sme ničesar na zemljarini ali gomini izpre-®ieniti, Ta pot je bila torej po izvir. gor. bukev) predpisana, da si izvojuje dedič pravico do dediščine. Poznejši razvoj v tem pogledu pokaže, da je bilo vsaj kranjskim deželnim stanovom neprijetno, da bi posegal kletarski mojster s kategoričnim ukazom v za-evo, da naj gorski gospod v 14. dneh podeli gorsko Pravico. Mislili so bržčas na primer, da je prišlo do “dreke podelitve pravice zbog tega, ker je prejšnji asnovalec ostal na dolgu davščine ali pod. in da se rani njegov dedič ta dolg priznati in poravnati. Zato glasi kr. prip. osnutek tam, kjer pravi izvirnik: *«ass er deri Perchholden auff sein Gerichtighe.it in 4 Tageft vergleiche«, tako: »dass er den Perkschaden, “Uc/i sein Gerechtighe.it in 14 Tagen vergleiche«, kar aaje drugačen smisel. V ostalem pa je tudi kr. prip. “snutek sprejel določbe iz izvirnih gorskih bukev. , R e c 1 j e v prevod se je oprijel tesno besedila izmika; zajemljivo je, da je slovenil »leihen« z »vo-»verleihen« pa z »dovoshiti«. Tudi muzejski Prevod je ostal pri določbah izvirnika; »leihen« je Prevedeno s »posoditi«, izraz »verleihen« je izpuščen. Ut*i prevod studijske biblioteke se drži vsaj smiselno Prvotnih določb izvirnika, »leihen« prevaja s »pra--1®0 izpustiti«; namesto dveh prič zahteva tri in do-°ea, da morajo biti to sogorniki. Na kraju, ko govori '■virnik o nalogi kletarskega mojstra, če gorski gospod bi hotel sklicati srenje, pa pravi po svoje: »aku ne-8turi on tiga, taku more kellermeister po teim prauizo ruutiati inu andlati, vnder temu Gorsk. Gosp. nenego-, fraihaitih preš škode«. Boštanjski prevod priče-nja ustrezni člen 41. značilno takole: »Vsakaterinm P r a v i m u Erbu, kedar on gorskiga gospoda objishe U. urah teku izsrozliiti, kolku niemu po pravici 8 lisi.« Torej dedič mora biti pravi, pač zakonit. n potem inora dobiti vse, kar mu gre po pravici; o pri' čah za prošnjo glede podelitve dedne pravice pa ni več govora. Nadaljnji tekst v istem členu ureja pri' tožbeno pot na deželnega kletarskega mojstra p° svoje. Le-ta ima samo še to nalogo, da na pritožbo (sic!) »temu gorsk. gospodu skus pifsma nalsov« (na-loži) »te niemu njegovo Erbsliino izrozhi alli pak v 14. dnevih skusi Omejashe enu spoznaine stiriti pU' stiti, oku niemu pravica shlislie, ali nikar«. Značilno je, da naj se vprašajo omejaši (morda sosedje), a n« ljudski sodniki, in da ni več sankcije za primer, da bi gorski gospod ne hotel ustreči nalogu deželnega klc' tarskega mojstra. Laybasse r-jev, K a p s c h-ev, vagensperški, soteški in prekmurski prevod sploh ni' majo več ustreznih določb. Vidi se torej, ako se upo-števa dobo nastanka omenjenih prevodov (prim. § 17* št. 4., a) do č), da določbe glede obveznosti gorskega gospoda radi podelitve podložne dedne očevine, bre* odloga in neokrnjene, čim pozneje tim bolj izgubljajo na svoji odločnosti, v mlajših prevodih pa sploh i*' ginejo. Č) Gorske bukve so ustanovile zastran zaščit* pravega dediča glede dedne pravice za dvoje prim*' rov še posebne določbe, namreč a) če se zbog izrednih neprilik pravi dedič ne bi mogel poslužiti svoje p*h padle mu dedne pravice; b) če bi šlo za dediče, ki bi bili po pravu nasledniki, pa dejansko ne bi bili *a' željeni sosedje. V prvem primeru moramo misliti <>a težke socialne neprilike o času turških napadov ah splošne kuge, ko so bila cela sela uničena. O takih prilikah (primer a)) je prišel grabežljivec in se p°' lastil zemljišča brez vsakega dednega naslova, a s tem odvzel potomcu iz rodbine to, kar bi mu po dednem pravu šlo. Ni so tu mišljeni primeri povratnega p*-*' pada (Heimfall), niti zapalosti (Kaducilat) vinogor-skega imenja, ampak vprav tisti primeri, v katerih ni šlo za nedostajanje dedičev. Inače (drugi primer b)) pa se vidi, da je še vedno tlel podzavesten čut, da je najbolje, če ostane — kakor nekdaj pri zadrugah — zemlja pri krvnem sorodstvu ali vsaj pri poznanih soldih, dočim se je treba tujcev-priseljencev (Usko-kov?) d0 skrajnosti braniti. Vsekakor si zavaruje gor-8ki gospod svojo pravico, da dobi prvi priliko, pridobiti si dotično zemljišče kot izključno last, prav Kakor da bi šlo za povratni pripad. Ti prehodi potom Pravice prvenstva pri pridobitvi zemlje pa niso vezani samo na dedne primere; veljajo na splošno. Ali naj-večkrat so prišli do uporabe in veljavnosti prav pri ^rti hasnovalca podložnega vinogorskega imenja. K primeru a): O njem smo morali razpravljati *e v § 20., št. 2., c) v zvezi z vprašanjem o zaščiti dece Jft maloletnikov. Tu je treba tamkajšnje izvajanje le 8<' dopolniti z ozirom na slovenske prevode. Prip. Kranj, osnutek je prevzel določbo izvirnika smiselno pravilno, R e c 1 j e v prevod takisto, Laybasser-Je;v pa je smisel izvirnika na kraju nekoliko izpreme-nil: »le-tu pak se von Vsame, kadar so she mailiini raihsteni ottrozi, temu istimu stoy do 16. leta ta Erb obiskati«. Tu je torej jasno povedano, da ureja ta do-°°ba primere dediščine in dednega nasledstva. Izraz ^reihsteni« otroci (v izvirniku »unvogtbare Kinder«) ^ bržčas otroci, ki so rejenci, v reji se nahajajoča dftca. Ali vidi se, da je Laybasser v svojem pre-rodu mislil — drugače, nego smo mi razlagali to do-'°ebo — na to, da imajo dediči (samo) do 16. leta 8v°je starosti pravico zahtevati dediščino, ki si jo je arugi brez pravice prilastil, s tožbo nazaj. Muzejski Prevod in ž njim H o f f o v nemški zapis pa se na-8protno izražata tako, kakor smo mi razlagali, da »ima gladim otrokom 16 leith Obiskanie naprej State«. °ba za reklamacijo dedne pravice je torej ne glede 1,8 to, koliko so otroci stari, razširjena na 16 let, pač I zapustnikove smrti. Prevod studijske biblioteke 'oloča enako kot muzejski, in se razlikuje samo v Jezikovnem pogledu. Boštanjski prevod govori pa iz-k,Jučno samo o dednem prehodu in se izraža tako, kot bi Slo za primer kaducitete; pravi namreč, »bd sin manj kot hči, to celo v primerih ne, ko je "da takšna želja izražena od zapustnika s poslednje-v°ljno naredho. D tem, ali dedujejo potomci zamrlih otrok per stirpes ali per capita, v vinogorskih zapisnikih nismo "ašli določnega pojasnila. Na Štajerskem je veljalo pravo dedovanja per stirpes, ne pa aeipialiter, če so konkurirali sinovi ali hčerke z vnuki ali vnukinjami Pred zapustnikom umrlih neposrednih potomcev (N. deBeckmann). Cesar Karel VI. pa je v svojem de-"ovalnem redu (gl. zg. pod 1.) ustanovil odločbo: Če so konkurirali samo otroci zapustnikovih otrok med se-"°J> so si delili dediščino per capita. inače pa per stirpes. Ljudski sodniki pa se tega — vsaj v 1. 1781. — "iso držali! , _ Primeri, kjer so se dedni interesi sorodnikov kri-ah, go bili predmet svojevrstne patriarhalične ure-"•tve po vidiku, da pristoja intestatna dedna pravica JJ° zemlje predvsem moškemu potomcu, ki je sposo-"pn za gospodarja. To načelo se uvažuje včasih tudi preko poslednje volje zapustnikove. Le za dušni blagor naj se na vsak način poskrbi z volili cerkvi, ako ■*e *° zapustnik v oporoki izrazil. Sicer pa naj tisti, ki podeduje imenje, dobi le-to ak°, da mu ho mogoče gospodarski izhajati. V tem smislu so bili dediči-sinovi nekakšni očevinski dedič* ( Anerben). Poznejši razvoj, zlasti v prvi polovici XVIII. stoletja pa je šel v tej smeri, da se je pri več potomcih posestvo delilo na več naslednikov; to se je imenovalo, da gre posestvo v »razdel« (narodna pesem) ah v »sjKjlgjdiie«. Cesarska vlada pa je v bojazni, da »e oslabi s tem kmetski stan glede obdavčevalne sposobnosti z zakonom z dne 6. novembra 1753. in raznim* poznejšimi naredbami odredila, da se kmetijska posestva ne smejo deliti. V zapisnikih o ljudskih sodnih zborih pa nismo nikjer zasledili nikakšnih odnosov na te določbe; bržčas je veljalo to za samoposebi razumljivo. Pri tem je ostalo do francoske okupacije. Pojem nujnih dedičev je bil v vinogorskem običajnem pravu poznan. Omenja se, čim je šlo za konkurenco mačehe, ki naj bi dobila po testamentu vinograd, s hčerkami iz prvega zapustnikovega zakona in z zapustnikovimi hčerkami. Tu so ljudski sodniki rekli, da dobi hčerka vinograd in natura, toda oi*a mora del vrednosti vinograda izplačati mačehi v de-nar ju; sestre zapustnikove pa da niso nujne dedinja njim ni treba prav ničesar zapustiti (unnotige Erbin)' A conlrario se da sklepati: Hčerki, ki je krvni potomec, pa se mora nekaj zapustiti. Soproga, ki ni bila testamentarična dedinja, p° intestatnem pravu ni bila upravičena zahtevati delež iz dediščine. Ona se je morala v takšnem primeru umakniti celo bratom zapustnika. Le če so ostali ne* doletui otroci kot dediči, je smela vdova ostati **a zemljišču do polnoletnosti otrok, po njihovi polnoletnosti pa dobi vdova to, kar ji gre po ženitnem pismu. To je veljajo po nižjeavstrijskem pravu vobče, vendar se taki primeri rešitve nahajajo tudi v sodbah naših ljudskih sodnikov. Če ni bilo krvnih potomcev kot dedičev, n. pr. ker je zapustnik in lastnik vinogorskega zajma umrl v deški dobi, je bilo dopustno, da pripade zapuščina enemu izmed preostalih roditeljev nazaj. To omenjajo, ker je veljalo po občem pravu posebno na Štajer-8 em, da roditelji niso dedovali ab intestato po svojih otrocih, ampak dediščina je pripala deželnemu knezu Vse to se je uveljavljalo poleg glavnega pravila gorskih bukev, da pripade vinograd gorskemu gospo-j če zapustnik nima krvnih potomcev. Posledica je da, da so mogli ljudski sodniki le tedaj priznati zem-Jo sorodnikom v stranski črti ali soprogi ali soprogu, 1 J<“ svojega druga preživel, ab intestato, če je bila Sorska gosposka s tem zadovoljna. Razen tega pa de-ovanje eztraneus-a (tudi cerkve) ne ustvarja abso-utno neizpremenljive pravice, tako da bi jo ljudski 0'lniki morali upoštevati še pozneje vselej. So zabele- primeri, ko so ljudski sodniki cerkvi že prisojeni lnograd vzeli in ga obljubili bližnjim sorodnikom zapustnika, ako cerkev ne bo vinograda pravilno obsevala. Dedovanje v stransko črto sorodnikov pa so *^iatrali ljudski sodniki za nekakšno naključje oboga-. v® in so v takšnih primerih radi nalagali iz svoje ini-'ative dediču, naj izplača volilo v dotični vsoti cerkvi i ustanovi posvetilo za sv. maše. Izključeno pa je , d°’ da bi si smel upnik zapustnika sam lastiti zapu-CU1° v poravnavo dolgov, ki jih je pri njem napravil Zapustnik. Toda tupatam so priznali sami ljudski sod- 8 posebno odredbo zapustnikovemu upniku prezadolženi vinograd. K B) Iz zapisnikov o pravdah pred ljudskimi 'lisci se ne da določiti točna meja, v katerih prime-1 je slovensko običajno pravo dopuščalo da sme zapustnik razpolagati s svojim imetjem s poslednje-.°'jnimi odredbami. V obče so vplivi rimskega prava J? Precej prekvasili nekdajšnje zadružno-kolektivne °je zemljiške posesti. • Kdo je smel napraviti poslednjo voljo? Gle-e starostne dobe zapustnika, ki ga šele usposablja, da napravi oporoko ali volilo, nimamo nobenih podat- kov. V praksi pač ni bilo primerov, da bi nedorasla oseba smela pred smrtjo ali ob smrti razpolagati 1 lastnim imenjem ali premičninami. Imamo pa nekoli' ko primerov razpolaganja z dednim deležem, ki **• pade šele pozneje, od strani oseb, ki so z doma za rekrute; ti pa so bili pač vseskozi že polnopravni. Ženske po »vlaškem pravu« (wallachisches Recht) niso smele napraviti poslednjevoljne odredbe; to stoj} zapisano v zapisniku o vinogorskem zboru na Gadovi peči blizu uskoškili naselbin z dne 30. avgusta 1670., vendar s pripombo, da tako pravo na Kranjskem **e velja. Tudi v drugih zapisnikih o vinogorskih zborih na različnih vinskih goricah imamo spomina o oporo-kah žensk, ki niso bile priznane za veljavne. Vendar je težko odločiti, kaj je bilo temu vzrok. Vprašanje, ali je moral biti testamentarično p°' stavljen dedič gorski ali patrimonialni gosposki »heres idoneus«, je imelo v alpskih deželah svojo vlogo. Za Nižjo Avstrijo je n. pr. veljalo v drugi polovic* XVI. stoletja, da sicer sme kmet svoje posestvo testa' mentarično zapustiti, ne da bi mogel zemljiški gospod izpodbijati testament, toda le-ta sme siliti dediče, da izroče zemljišče nekemu rojen jaku (Holden), kigaoi* določi. Takih primerov pa v naših zapisnikih o praV' dah pred ljudskimi sodniki ni. Če je šlo za krvnega dediča po intestatnem nasledstvu, gorski gospod g0, tovo ni imel take pravice. Če je pa šlo za oporočnega dediča, je zapustnik pač postopal previdno in se ozi* ral na mišljenje svojega sorodstva ali pa iznesel svojo zadevo pred vinogorski zbor. V oporoki izražena p°' slednja volja je bila skoraj vedno le takrat potrebna* kadar naj dobi zapustnikovo imenje celo, delno al* po določeni vrednosti tak dedič, ki mu po inteetat' nem pravu ne bi pripadalo. Največkrat je šlo za dedo' vanje cerkve. Volil cerkvam je bilo na stotine. Enako je bilo pri dedovanju po zapustnikih, ki niso imel* lastnih potomcev. Tu bi moralo priti po čl. 22. i*v' gor. bukev do povratnega pripada. Toda s posebnin* Privoljenjem gorskega gospoda, ki ga je izprosil ves asesorij sodnikov na vinogorskem zboru, dobil je vinograd tisti, ki mu ga je namenil zapustnik z oporoko ,n- pr. njegov bratranec). Stalne oblike poslednje volje ni. Včasih so zavili »poroko v obliko daritve za primer smrti, da bi bolj držala, ako bi jo sorodniki izpodbijali, osobito če je 8*° 2a soprogo kot dedinjo, ki ni rodila v zakonu v *akonu s zapustnikom otrok. Niti stroge ločitve med oporoko in volilom ni. Gorske bukve so poznale le *'crnidcfit(nuss)« in »S/i/t«. Zgoraj pod 2.) je bilo že o ton mimogrede govora. Tu dopolnjujemo, da so m »Vermdchtfnuss)* ne samo volila (legata), am-Pak tudi poslednjevoljne zapustnikove odredbe, ki so Postavile dediča za celotno imovino ali alikvotni del kovine. Oporoka (testamentum) je veljala predvsem Za unenja, volilo (codicillum) pa za denarne ali natu-r®lne naklonitve cerkvi (Stijt, pia legata), za sv. maše, *a. zgradbo kapelic i. pod. Oblika naprave oporoke ali volila je bila lahko Javno-slovesna ali pa tajno-zasebna. Slovesne oblike ?? 8e posluževali največ koncem XVII. in začetkom .Ul. stoletja. Obstojala je v tem, da se je na proš-flJ° neke stranke vsebina oporoke na vinogorskem objavila in nato zabeležila v zapisniku o tem *«oru, n. pr. s pristavkom »Urkundt dessen das ge-*amte assessnrium in ... (sledi kraj). Večkrat se čita, prosi bodoči zapustnik (testator) za vknjižbo opo-***■£(Testamenteinverleiehen bittlichangesucht.) Mno-g°krat je tudi zapisano, da naj se da dediču »einere ordentlichen Brief« o zemljišču. Poslednjevoljna od-Zedba pa se je napravila lahko tudi tiho, zasebno, re* intervencije vinogorskega zbora. O bolografnih lastnoročno pisanih) oporokah zapisniki o vinogor-.zborih ne vedo ničesar. Zasebnih poslednjevolj-odredb, narejenih od drugili oseb, ne od zapustita, pa je v praksi bilo; vendar več ustnih kot pisa-n,b. Pravila glede ustnih testamentamih prič, ki smo o njih poročali po B e c k m a n n-« zgoraj pod št. 1-)* se niso ločno upoštevala. Res, da je največkrat govor** o treh oporočnih pričah, ki nikdar niso bile ženske. Imamo zabeležen celo primer, ko štet dve priči že umrli, pa je po sodbi ljudskih sodnikov obveljala i*-poved tretje priče, samo da jo je dedinja morala • svojo osebno prisego dopolniti. So zabeleženi tudi pr*‘ meri, da je interveniralo več kot štiri prič (do s*' dem), a tudi manj kot tri. Mnogokrat so interveniral* pri oporokah duhovniki sami. Še takšne primere sn*° zasledili, kjer je duhovnik sprejel poslednjevoljno od-redbo v prid cerkve — med spovedjo na štiri oči. I*' java poslednje volje »inter poru la« pa navzlic zadost-nemu številu prič ni bila priznana za veljavno. ’ nekem, vsekako edinem primeru (iz 1. 1699.) je obveljala poslednja volja, ko je prišel dedič na vino-gorski zbor in tam sam povedal, da je odposlan odposlan od zapustnice, ki umira, pa je v zadnjih vzdihljajih tako odredila (disponiert), da ji on po smrt* oskrbi pogreb in plača njene dolgove, nato pa si poračuna poleg teh stroškov tudi svoj dolg pri njej ** imenja, ki ga prevzame. Pravno naziranje ljudskih sodnikov glede postaj vitve soproge za dedinjo po poslednji volji v praks* ni bilo enotno. Imamo zabeležen primer, ko je zapustnik pred župnikom in šestimi pričami zapustil svojo imovino soprogi »jur eine vollmachtige Erbin«, torej tako, da bi drugi sorodniki ne smeli ničesar podedovati. Toda vinogorski zbor ji je priznal samo dosmrtni užitek, to celo nepotrošno (unverthunlich), po njeni smrti pa naj pripade vsa dediščina najhližnji**) sorodnikom. V drugih primerih pa so pustili ljudsk* sodniki, da velja oporoka, ki prepušča dediščino soprogi kot polnopravno imovino, a po smrti soproge zapade »undisputierlich« krvnim sorodnikom zapustnika. Vse to se ujema s tem,vkar smo izvajali glede intestatnega dednega nasledstva med zakonci (gl. zgoraj pod št. 3. A). Tudi razdedinjen je se je lahko izvršilo s posled-nj('voljno odredbo. Pravi pravnopriznan razlog na-Pram sinu je bila njegova nehvaležnost (»ob ingrali-edinem exhe.reditie.rt«). Razdedinjen je pa je moralo . 1 v oporoki odrejeno. Samo zapustnikovo govorjenje Uven časa smrtne nevarnosti, da sinu noče ničesar zapustiti, ni zadostovalo. Toda odredba razdedinjenja je smela pobijati s tožbo pred vinogorskim zborom, .reka glede dediščinskega deleža od strani dediča vinogradnika je bila v enem primeru (1. 1714.) »zur niehreren Reglaubigung« na vinogorskem zboru izjav-Jena in potrjena. Querela inofficiosi testamenti (pritožba zbog nepravilno napravljene oporoke) je bila v praksi dopu-Cena. Imamo zabeležene primere, pri katerih je šlo *a razdiranje oporočnih določb, ne po grajski gospo* . b ampak s pravdo pred ljudskimi sodniki in so bile ram določbe resnično ovržene. Dokazovanje poslednjevoljnih odredb ni bilo ure-Jfitio na izrazit in enoten način. Včasih se je vršilo zasliševanje prič take odredbe na samem vinogorskem moru pred ljudskimi sodniki, včasih pred gorskim gospodom. Ta zadnje navedeni način se uveljavlja °*°bito v XVIII. stoletju, ko je ugled vinogorskili mirov že obledeval. Naravnost ves zapis poslednje-°‘jne odredbe se nahaja v knjigi zapisnikov o vino-Surskib zborih klevevške graščine iz 1. 1802. , K- C) O dedpik pogodbah niso gorske bu-ve nikjer govorile. Tudi v zapisnikih o vinogorskih ‘Uorih ne najdemo razen enega primera iz leta 1645. Kostanjevica) nobene omembe. V omenjenem pri-tlleru se je sklenila glede bodoče dediščine kupna po-° uba pred kostanjeviškim opatom. Vendar moramo Uvaževati, da je življenje samo sililo do ureditve na-ustva že za živa s primerno pogodbo, da se prepreči Jevšečno tekmovanje različnih dedičev. Gospodar je sporazumu s soprogo, otroki ali drugimi sorodniki Var uredil in vse tiste, ki ne ostanejo doma, odpravil z deleži svoje imovine, zlasti premičnine. Da se je moral odpravljeni otrok ali vnuk odreči pravice de' dovanja glede na preostale dediščine, je bil pogoj za plačilo odpravščine. Takšna ureditev se je proglašalo in potrjevala slovesno ter zapisala v zapisnik o vino' gorskem zboru. 4. Doslej smo razpravljali pod 2.) o vlogi gorske gosposke napram dedičem in o vrstah dednih našle®' štev. Preostane še, da se bavimo s primeri dodelitve ali razdelitve dediščine, če pride do sporov med de-diči ali volilojemniki. Po določbah gorskih bukev se smatrajo pravde o dednem nasledstvu za nujne zadeve. Gorski gosp®-dje morajo skrbeti, da pridejo taki spori čim prej d® rešitve po ljudskih sodnikih. Za te primere velja pred' pis, da morajo gorske gosposke izdajati individualne pismena ali ustna vabila strankam. V nekaterih sl®-venskih prevodih stoje celo določbe, da naj se tak* pravde rešujejo na posebnih narokih ne glede na spl®-šen dan za vinogovski zbor. Vprašanje, katera od strank, ki se pravdajo, dob* vlogo tožitelja, katera naj bo tožerika, se po zapisni' kih ne da rešiti. Pač pa se zdi, da je imel tožitelj dediščino vobče boljši pravdni položaj kot tožene®; Vobče so bile take pravde srdite in ljudski sodnik' so imeli posebno težavno stališče, če se je potegov®1 za neko stranko plemeniti protektor, kar ni bilo p°' sebno redko. Značilno pa je bilo, da se v takšne sporf domača gorska gospoda ni smela umešavati; cel® sama se je morala sodbi ljudskih sodnikov p od vre?'’ (Prim. § 19., št. 3., a.) Reševali so pravde o dednem nasledstvu po svojem, od pamtiveka preizročevanem pravnem prepričanju brez pisanih zakonitih doloen in se pošteno potrudili, da izravnajo križajoče se k®' risti in zahteve. Prisoditev dediščine, kakor že omenjeno, ni bil' vedno dokončna in neizprenienljiva. Če niso bili n® vuiogoraki pravdi vsi dediči navzoči, pu so se pozneje oglasili s svojimi zahtevami, je utegnilo priti do tega, .a je ljudsko sodišče svojo lastno sodbo ovrglo in **dalo novo v izpremenjeni obliki. Pravde so bile zato yčasih zelo dolgotrajne. Vlekle so se preko več vino-gorskih zborov, pa so čez dalje časa zopet oživele, ^onec je bil navsezadnje — mnogokrat — od ljud-rj™ sodnikov zapovedana poravnava. Tista stranka, ** je v pravdi zmagala, je dobila prepis odloka ljud-* _Sa sodišča, ki je bil včasih naslovljen kot »Behaab-0rie/«. Na podlagi te listine pride stvar koncem kon-Cev do dodelitve dednega nasledstva tisti stranki, ki je lagala in plačala pristojbine. Pa tudi potem, ko je bila pravica dednega nasle- izbrali ljudski sodniki. Včasih je bila dopuščena, n**o bile stranke z delitvijo zadovoljne, nova tožba na yinogorskem zboru. Vendar ni šlo, da bi se dedič 8prva ne brigal za svoje dediščinske pravice, pozneje Pa vendar zahteval popravo razdelitve. Doba, po čije Preteku se ni več dopuščalo uveljavljanje eventualne Pravice do dednega nasledstva, je bila različna, v enem Pruneru 30 let, v drugem 20 let, v nekem nadaljnjem a^Ino leto in dan, po novem štajerskem sodnem redu '•s l. 1622.) je bilo za dokončno priposestvovanje po-rebno, da je preteklo 32 let. 5. V zapisnikih o vinogorskib pravdali proti kon-XVIII. stoletja se zrcali izrazito, kako se krepi •ast gorske gosposke in kako so se jačali vplivi rim- skega prava. V zadnjem desetletju pred francosko revolucijo in v dobi revolucije same, srečavamo že v# polno inventur in prisojilniii listin, pa tudi posve-dočb razdelitve dediščin, pri katerih niso več intef' venirali ljudski sodniki, ampak le še grajski uradniki včasih tudi gornik kot odposlanec gorske gosposke sam. Novi dedni nasledniki so dobivali od gorske g0" sposke listino kot slovesno potrdilo o upravičenosti do podeljene zemlje, ki 6e je imenovala »Gorni list«, P3 tudi »Schermbrief«. Prvi nam znani gorni list, ki je bil tiskan na slovenskem jeziku, je iz leta 1800. V tej dobi od leta 1720. naprej pa je bil pravni položaj glede zakonitega dednega nasledstva, ne P3 poslednjevoljnili odredb že izpremenjen. Tudi obla"1 gorskih in patrimonialnih gosposk je bila vladarje'1 oblasti na poti. Državna politika je uvidela, da je treba položaj kmečkega ljudstva zboljšati, inače se *■' roki krogi kmetiškega stanu ne morejo tesneje p rite?" niti k plačevanju davkov v korist države. »Neue SW ordnung vam Erbrecht ausser Testament and andere Letzter Willen etc.€ za Nižje Avstrijsko leta 1729., ,3 Štajersko z dne 28. maja 1720. in njeni posnetki *3 druge dežele s slovenskim prebivalstvom (gl. z gor®) št. 1.) so se borili zoper to, da po deželnih običaj1*1 glede zakonitega dednega nasledstva ni bilo dedov**' nja od otrok na preživele roditelje in pa da je veljal® načelo paterna paternis, materna maternis, to pa 1,e samo za kmetiške sloje, ampak tudi za privilegira1**1 stanove. V obeli pogledih pa slovensko običajno Pr3 vo ni bilo tako strogo dosledno kakor na Nižje-Avstrij' skem. Razen teh načel karolinškega dednega prav3 naj omenimo še sledeče: Legitimirani otroci dedujej® prav tako kot v zakonu rojeni otroci; enako tu«1 adoptiranci. Tudi izvenzakonski otroci dedujejo P® materi, vendar ne velja to za »Herrn- oder Rdlfr stariil«, niti za tiste, ki so rojeni iz prešuštva ali v krvosramnosti. Ascendenti imajo dedno pravico, ®e descendentov ni, od kolateralnih sorodnikov pa saifl® |>ratje in sestre in njihovi potomci. Zakonski soprogi dedujejo v smislu ženitnih pisem, če pa teh ni, samo, re ni krvnih potomcev. Imajo pa (omejeno) pravico uživanja zapustnikove imovine, če konkurirajo z otro-Dedič mora nastopiti dediščino v 30. dneh. Glede Primerov, ko zapustnik zemljišča umre brez intestat-nih dedičev, predpisuje ta red, da taka zemljišča zapadejo deželnemu vladarju, razen če obstoji v deželi pravni običaj, da pripade zemljišče brez dedičev zemljiški gosposki. Mi smo že večkrat izvajali, da so ljudska sodišča vršila praktično pravosodstvo v smislu patriarhalne pravičnosti. Če so si ljudski sodniki celo prisvajali Pravico, da smejo iz višjih interesov celokupne sose-L-.n' Pr’ ra,l' nemoralnosti nekega vinogradnika iz-obciti iz vinske gorice, tim bolj smemo za ureditev dednih zadev pričakovati, da so se ravnali po višjih ^klikih, da dobi zemljo v hasnovanje domač človek, le mogoče, krvni potomec, ne da bi upoštevali kak-sna toga pravila za nasledstvo, čeprav po cesarskih tiaredbab izdana; edinole pravna zavest je odločala, Hi je pravično in pravilno fius aequi et boni). Da takšne pravne razmere baš na Kranjskem Patrimonialnim gosposkam niso ugajale, za to imamo dokaz v nekem poročilu Franca Ant. pl. Breckerfeldta, graščaka v Starem gradu pri Novem mestu, ki je bil r<)jen 1. 1740. kot sin znamenitega državnika Ivana Žige P1- Breckerfelda (1689.—1760.), umrl pa 1. 1806. Dne • marca 1781., pol leta pred izdajo patenta Jožefa II., .1 Je odpravil nevoljništvo, ga je napravil. Poročilo !e bilo naslovljeno na Kmetijsko družbo v Ljubljani n je nasvetovalo izpremembo gorskih bukev. Uvede °aJ 8e vinogorski in priročni register, v katerem naj vpisujejo pravi lastniki (sic!) vinogradov po hiš-Mb rektifikacijskih številkah. Čim pa pride do raz-elitve po dednem nasledstvu, naj se navedejo vsi Posestniki (sic!) pod isto rektifikacijsko številko, raz- drobljeni deli pa pod ustreznimi ulomki. Vsak vinogradniški sogornik (Berghold) naj si v izvestnem roku pridobi listino o posesti od svoje gorske gosposke. Pri dednem nasledstvu sme gorska gosposka zahtevati po 7 krajcarjev od prepisa (pri kupnih nasledstvih pa po 51 krajcarjev, če vrednost ne presega 50 goldinarjev). Patrimonialne gosposke naj vodij0 knjige s zaznamki glede izprememb zemljišč (V or-merhbiicher), zlasti pri posledjevoljnih dednih nasledstvih in pri dednih delitvah imenj. Glede sodstva ljudskih sodnikov pravi, da bi bilo mnogokrat i" mnogo bolje, ako bi obstajal, če se že noče vzeti karolinški za podlago — na splošno določen dedovalo' red v primerih smrti kmetov, ki niso napravili oporoke, ne pa da bi ostalo pri tem, kot se tistih dob dogaja, da se ureditev prepušča mili volji (Gutdutf ken) vinogorskega zbora. V nadaljnjih izvajanjih se bere: V nekaterih vinskih goricah dobi soproga-vdova svoj delež z drugimi krvnimi potomci prvega zakona iz dediščine, poleg tega pa še iz ženitnega pisma-V drugih goricah pa se mora zadovoljiti samo z zahtevki po ženitnem pismu. Da bi se pa prav gotovo napravljala ženitna pisma, naj bi veljalo pravilo-da za primer, ko vdova po smrti moža svojih terjatev ne hi mogla dokazati niti z ženitnim pismom niti z zadolžnicami, njene zahteve ne bi bile veljavne, kakor bi tudi sicer ah intestalo na zapuščini svojega mož-* ne hi smela biti udeležena. Glede primera, da zapade zemljišče, čigar zapustnik umre brez intestatnih dedičev, deželnemu vladarju ali zemljiški gosposki, Bre-ckerfeldt ni prav ničesar izvajal. Torej je pol leta pred odpravo nevoljništva še docela vztrajal pri do-tičnili določbah gorskih bukev. Opis teh dednih razmer po izobraženem vinogradniku in njegovi nasvet' nam nudijo dragoceno potrdilo naših izsledkov iz za-pisnikov o pravdah pred ljudskimi sodniki, zlasti, da praktična veljavnost karolinškega dednega nasledstva na Kranjskem ni bila velika. § 22. ZASEBNO STVARNO PRAVO l. Slika o zasebnih stvarnih pravicah, ki smo jo dobili za konec srednjega veka (gl. § 11., st. 5.) glede ?ennanskop ravno orientiranih ljudi na slovenskem ozemlju, ni tako pestra kakor za Nemčijo, vendar j ze, da je nastalo poleg lastninske pravice še več drugih stvarnih pravic, ki so prejšnje zadružno živ-jfnje Slovencev do malih spominov razkrojile. V ko-meri in v kateri smeri je recepcija rimskega Prava zavirala germanskopravno diferenciranje izven-'astninakih stvarnih pravic, je vprašanje, ki se ne da kratko rešiti. Gotovo pa je, da je prišlo koncem "'■vUl. stoletja do neke stalnosti glede institucij za-8(>hnih stvarnih pravic, ki se opira ponajveč na rimsko pravo pandekt, vendar z izvestnimi izjemami, ali bo-Je rečeno novotami. G neznatnih izpremembah fevskega prava v no-vem veku ni, da bi obširno govorili; one so veljale zlasti langobardskemu fevdskemu pravu, a so dobile preko Nemčije tudi za slovensko ozemlje svojo upo-8t,‘vnost. Z razrušitvijo Nemške države z mirom v -uneville (1. 1801.) so itak vse določbe glede fevdov Zgubile svojo moč. Kot eno glavnih in najvažnejših novot stvarnega Prava glede nepremičnin moramo označiti postanek z c m 1 j i 5 k e knjige. O njej je bilo govora v § 11., v tem smislu, da sega pripravljalni stadij, ki je vedel naposled do zemljiške knjige, v drugih deželah nazaj v dobo zadnjih stoletij srednjega veka. Na slo-v.en8kem ozemlju je bilo prvič govora o uvedbi evi-( encnih zapisnikov vinogradskih zemljišč v prip. kr. °8>intku gorskih bukev iz 1. 1595., pa tudi pl. B r e -^kerfeldt jih je krajem XVIII. stoletja zahteval. Jvesniea je, da je recepcija rimskega prava pomen zem-1'skoknjižnih razvidnic oslabila. Toda za naše kraje s° bile reforme Jožefa II. glede davčnih predpisov °*>ra pobuda, da se napravi zemljiščni kataster in izda zemljiškoknjižni zakon, čeprav poslednji še "' bil zasnovan po modemih načelih javnosti, prisilnost' vknjižb in konstitutivnega pomena zemljiškoknjižnih pravic z vknjižbo ali vpisom. Spodaj bomo o ten' problemu še posebej razpravljali. Kot novoto je treba še omeniti, da so se v razvoj" germanskega stvarnega prava pojavile posebne oblik« kot ius cul rem, pravica do stvari. Po fevdskem pravu je imel tako pravico vazal v pogledu fevda p" investituri pa še pred dejanskim nastopom posesti. P° občem pravu je imel tako pravico vsakdo, ki mu je bila zahteva priznana, da dobi stvar, napram svojem" obvezancu, v nekoliko manjšem obsegu tudi na pral" vsaki tretji osebi. Neučinkovitost vsake odredbe gle' de stvari, ki bi šla na škodo upravičenca, je bila pravna posledica takšne »pravice do stvari«. Razvoj institucije zavarovanje pogodb pod y>KlaU• se/ (les allgemeinen Larulsehadenbundes in« (Črnin etc.), o kateri smo razpravljali v § 11., št. 6., za srednji vek, je bil v novem veku sledeč: Ko je bila ta institucija v reformiranem redu za Štajersko iz leta 1533-uzakonjena, je prešla v deželni red za Kranjsko i* 1. 1571., dobila novo odobritev v novo reformirane"1 redu za Štajersko iz 1. 1574., na Koroškem pa se je uzakonila v deželnem redu iz 1. 1577. Od teh zakon«'’ dalje je institucija zakonito priznana. S tem pa stoj' v nasprotju koledarski zapisnik škqfa Tomaža Hren" iz 1. 1627., ki pravi: »Landtschadcnbundl in Steyc.r und Krain einge.fiihrt 1624.« (sporočeno nam po zapiskih dr. Scliiffre r-ja od J a n k a Polca). Razlagan'" si to dejstvo tako, da je škof Hren o priliki zasedanj" deželnih stanov izvedel, da je ta institucija uzakonjena, da se pa v praksi še ni baš mnogo uporabl jal"’ Morda je na njo opozorila notranjeavstrijska vlad"-da bi dobile točne izpolnitve pogodb v težkih časih tridesetletne vojne večjega razmaha. To mu je dal" pač povoda, da je zapisal svojo opazko, misleč n" praktično uvedbo. Vsebina klavzule je bila dvojna, daljše in krajše oblike. Prva je bila na široko razpredel jena; ona je bila časovno brez dvoma starejša od druge. Druga ob-lika je čisto kratka in skoraj stalna, namreč obeta se izpolnitev pogodbene obveze »alles getreulich und ohnv Gefahrde bei der Verbindung dcs allgemeinen ^ondschadenbundes des Herzogthums Krain ali Ste-y<‘i'marli« itd. Gospodarski pomen, ki ga je imela klavzula v tej ali oni obliki, je bil ta, da prizna zavezanec sopogodniku: 1) pravico takojšnje eksekucije i-jrez tnžho- 2) pravirod^^kucije a) na vso imovino zavezanca in njegovih dedičev (generalna hipoteka); za vsakršno škodo, c) brez možnosti pritožbe na kakšno višjo instanco. Na Kranjskem niti ni bilo treba Pred zahtevo eksekucije zaslišati zavezanca, na Koroškem pa se je izdala dovolitev eksekucije šele po Predhodni zaslišbi zavezanega dolžnika. Izvor te klavzule se je razlagal nekritično tako, da velikaši že 1. 1338. v kraju Freudenberg na Koroškem sklenili nekakšno deželno zvezo zoper škodo, ki naJ učinkuje, če se pogodba sklene s pozivom na to 2vezo; odtlej da se je Freudenberg imenoval Land-8cbadenberg. S to klavzulo se je bavila v tem smislu 1 Pravna književnost precej obširno že koncem XVII. 8t°letja (n. pr. F e r d. pl. R e c h b a c h, Niko- 1 a u s d e B e c k m a n n) in začetkom XVIII. stoletja /n- pr. Iv. B a p t. S u 11 i n g e r, Fran pl. F r e y -'offen). Pravilno razlago smo dali v § 11., št. 6. ^'u pa moramo dostaviti, da je postala ta klavzula splošno uporabljevana institucija. Ni je skoraj pogod-e med plemenitniki v XVII. in XVIII. stoletju, ki bi vsebovala te klavzule, pa tudi nižji sloji so se )e kaj radi posluževali. Vendar se je njen pomen po-Zr>eje krivo tolmačil: pristavljali so to klavzulo celo lan’, kjer ni imela, niti mogla imeti nobene moči, n' Pr. pri poslednjevoljnih odredbah. Po svoji pravni ^etnni je pomenjala predhodnico moderne institu-vnaprejšnje dovolitve izvršljivosti pogodbe, ki se mora v tem primeru, da velja, skleniti v obliki notarskega akta. — Institucija fidejkomisov, rodbinskih velikih p o* sestev, ki so vezana na rodne dediče, neodsvojljiva i« samo po posebnem redu podedljiva, je prišla na slo-vensko ozemlje po fevdskem pravu pod italijanski«' vplivom. Načelo je bilo, da se obrani »splendor fanti• liae« s tem, da pride »successio ex pacto et providen-tia maiorum«. Pravna zgodovina naših slovenskih fidejkomisov še ni niti načeta, kamo li preiskana, a posebne važnosti ta institucija med Slovenci ni imela- Zelo važno poglavje iz germanskega prava f>° realne zasebne pravice, h katerim spadajo pravica do lova divjačine, ribolova, rudarjenja, služnosti in sosedske pravice. Razvija se razlastitveno pravo (Eni' pignungsrecht). Predpostavlja pa izjavo volje državnih predstavnikov, ki ustanavlja razlastitvenemu upravičencu lastninsko pravico do razlaščenega zemljišča, razlastitvenemu zavezancu pa pravico do odškodnino za izgubljeno zemljišče. O teh in še drugih pojavih germanskopravnega razvoja bomo na kratko povedali, kolikor treba, vzporedno k izvajanjem o zasebnopravnih institucijah p® gorskih bukvah in slovenskem običajnem pravu. Predočili bomo najprej določbe o zasebnem stvarnem pravu, kakor so bile sprejete v gorske bukve, z® tem se bomo bavili z določbami iste pravne snovi, ka* kor so se izobličile preko gorskih bukev v praksi slovenskih ljudskih sodišč. 2. Površen pregled prvotnega besedila gorskih bukev iz 1. 1543. pokaže, da zakonodajec ni hotel ustanoviti nobenih posebnih predpisov glede zasebnega stvarnega prava. Smatral je pač, »la so vaj predpisi, kakor so v tistih časih veljali, bodisi po sil* drugih zakonov, bodisi po običajnem pravu, že o priori v veljavnosti in znani. Omenil jih je samo tedaj, ko je bilo to radi drugih specifično vinogorskib *adev potrebno. Da je bilo tisto kot veljajoče pred-postavljano pravo nekakšna zmes germanskopravnih, z rimskim pravom ferekvašenih predpisov, se ne da Prezreti. ' Za sistematično urejeno rekonstrukcijo vseh stvar-nopravnih norm bi morali pričeti pri vprašanju, kaj je v smislu gorskih bukev veljalo za »stvar«, osobito, kaj Za premično, kaj za nepremično stvar. Vsebina gorskih bukev pa nam kaže, da se tičejo njihovi predpisi premičnin, nepremičnin in tudi pravic, da pa ne posegajo nikjer v razlago, niti ne delajo pojmovnih raz-razlikovanj med njimi. Za premičnine veljajo in se omenjajo kot takšne 0r°žje, ki naj se odloži pred začetkom vinogorskega *bora, dalje koli, ki se rabijo v vinogradih, pa tudi j^euar, ki se plača za globo; živina, posoda (assach), trte, sadna drevesa, vino, mošt, pa tudi gruda (Erdrvich). Nikjer ni govora o tem, da bi spadalo "• pr. izvestno število živine kot futy}us instruclus k Nepremičninam, t. j. kmetiji kot pritiklina. Nikjer se ,1e ustanavlja čas, v katerem postane z zemljo zvezana stvar, n. pr. trta, drevo, sad, premičnina. Kot kriterij Za stvar, ki je premičnina, se pač predpostavlja, da 1,1'a njen lastnik izključno oblast nad njo, a sadež postane last lastnika zemlje, na katerem zraste, brez 0zira na to, ali ga je sam »pridelal« ali »ne pridelal« (substancialni princip). Premično blago pa se da zaobiti lastniku, gorske bukve določajo celo kazen za urambo zoper rubežen. Slednjič gorske bukve predpostavljajo javnopravno pravico gorskega gospoda na Pridelkih kmetije, po kateri tvorijo te premičnine zastavo za davščine in dajatve. D pravicali na nepremičninah je govora na 'flnogih mestih gorskih bukev. Čl. 16. navaja kot nepremičnine, ki spadajo v obseg teh pravic, vinograde, gozde in njive. Omenjajo se pa posebej tudi še »zakupne njive« (Mietzinsfiiiter). Ali o pravicah, ki pridejo gorskemu gospodu kakor tudi njegovim pod- tožnikom, gorske bukve ne govore na splošno, ampak omenjajo jih samo prilično. O značaju teh pravic mortis causa ne bomo več razpravljali; pozivamo sc na izvajanja v § 21., št. 5. Značaj pravic glede nepremičnin inter vivos pa pojasnjujejo načelne določbe gorskih bukev, ki se tičejo zapada vinograda, če se ne obdeluje pravilno, na korist gorskega gospoda, odnosno, ki pravijo, da se morajo izterjavati globe i" kazni, kakor so v poedinih členih določene, pa tud' tiste, ki jih izreko sami ljudski sodniki, iz razloga »darumb, dass sie ihr Erb und Gut den Leib destef sichrr haben«. Ves sestav gorskih bukev se torej P° svoji osnovni zamisli opravičuje, da hočejo gorske bukve utrditi dedno imenje in življenje, torej vpraV pravice, ki pristojajo vinogradnikom glede nepreniič' nin, pa tudi premičnin. Gorske bukve pomenjajo torej v tem pogledu zakon za zaščito pravnega reda. To, kar smo pravkar izvajali, stoji v čl. 29. izvirnika gorskih bukev, prevzel pa je ta člen tudi prip. kr. osnutek iz 1. 1595., od prevodov pa samo nekateri, RecljeV, muze jski in studijski. Poslednje navedeni pravi še določneje: da ima globe »gospud noter istiriati pustit'' de bodo V gorshinach ordnunge obdershane inu Sagor-niki suviga lebna shichershi«. Osnovna zamisel gor' skib bukev kot zaščite pravnega reda bi se dala razplesti v sistematični razpredelitvi snovi. Pa se ni! Samo toliko moremo ugotoviti, da gorske bukve omen jajo nekoliko predpisov o sosedstvenom pravu, d* govore o služnosti pota in o priposestovanju, v glav' nem pa se oklepajo misli, da se da pravni red glede stvarnih pravic na nepremičninah zaščititi s kazenskopravnimi predpisi. Za zasebne stvarne pravice na premic n •' n a h je veljalo posebno pravo, različno od onega glede nepremičnin. Lastnik ima premičnine "c' zavisno od volje gorskega gospoda, niti gospodar doma se ne sme vmešavati v razmerje med lastnikom premičnine in stvarjo samo. Natančnejšega rt* 'srazitega razlikovanja premičnin kot preteki in (per-jinenc) zlasti po germanskopravnem pojmu »živega ln mrtvega inventarja kmetije« ni moči zaslediti niti v gorskih bukvah. Vendar nikakor s tem ni rečeno, da v tem pogledu ne bi veljalo med Slovenci izvestno Ptavo, ker je bila taka ureditev vprašanj okrog inven-,arja za gospodarstvo neizogibno potrebna. O značaju zasebne stvarne pravice na nepremič-ninah smo že razpravljali, ko smo se v § 16. bavili z ^privilegiranimi sloji podeželskega prebivalstva, favno se da označiti omenjena pravica za podedljivo stvarno pravo, ki pa je bilo deljeno na dominium di-fectum, pripadajoče gorskemu gospodu, in dominium ,ndirectum, pripadajoče mejašu ali sogomiku, to pa tako, da so smeli mejaši ali sogomiki z vinogradniško '^premičnino.v.okviru določb gorskih bukev prosto Pas.mi.'*.ti, zlasti jo po mili volji nekemu drugemu '»snovalcu izročiti. Samo zastaviti so ga smeli le s Ptivo] itvijo gorskega gospoda. Kulture izpreminjati !)a je bilo po gorskih bukvah sploh — gorskemu go-sP°du kakor tudi hasnovalcu zabranjeno. V gorskih bukvah omenjena zakupna zemljišča ^iptzinsgii(pr) so bila zemljišča, ki jih je patrimo-n'alni ali gorski gospod oddelil od podložnih kmetij pjih oddajal ljudem, ki so živeli že na kakšni pod-a*niški kmetiji, ali pa vsobenjkom proti zakupnini. la zakupnina se imenuje v slovenskih prevodih »štiv-ra«, »pravda« ali »naložek«. Doba zakupa je lahko °*nejena po gospodarskih letih ali pa neomejena do ®,,rti zakupca. S. Q vsebini p r a v i c hasnovalca, takorekoč gor-(Popravnega lastnika vinograda, izhaja iz gorskih bukev: ») yL-««mlji|ggjie sme šiloma posegati niti domač. ■^iU_tuj_človek. Ako L i se to vendar zgodilo, se mora tak poseg na vinogorskemu zboru ovaditi. Kdor bi to Oyadbo opustil, torej zamolčal to, kar se je zgodilo, — navaja se primeroma Angrijf, einleuff, Frevel Gewalt, torej sleherno nasilje: napad, udor, tnalo-pridnost in sila —, ta zapade denarni globi kot kazni-h) Nepremičnina zaščitena nasproti, pravica"1, ki bi jih mogle pridobiti druge, osebe potom pripose*" i tovanja, zlasti glede služnosti potov. V tem poglej veleva izvirnik gorskih bukev, da so vsi nenavadni potje k vinogradu ali od vinograda prepovedani p° svetem Matiji. Ta svetnik se praznuje 24. februarj* vsakega leta in je nekakšen mejnik za čas, ko se sne# stopi. Kdor bi nenavaden pot uporabljal po intendant* tega svetnika, plača globo 72 penezev. Razen tega ve* levajo gorske bukve se posebej, da se morajo skup**3 pota popravljati skupno, na kraju ob vinogradu haupt) pa se morajo napraviti ograje. Kdor po svetem Matiji ne napravi ograje, plača globo od vsake#8 zamujenega dne po 40 penezev v prvem primerit, i’0 72 penezev pa v drugem primeru; vrh tega pa mor* še škodo, ki bi bila nastala, vrniti. Te določbe so torej kombinacija obrambe novih potov z javnopravno dolžnostjo vzdrževanja vinogradov v primernem st«' nju, da se vzdrži donos v pravi višini. Prevodi gorskij* bukev so obdržali vse te določbe, kar znači velik njihov pomen. Novi poti se navajajo v prevodih ko* »krivi« ali »nepravi« poti. c) Razen prisvajanja trajnih pravic, ki jih zagre-šijo sosedje in drugi ljudje, pride lahko tudi do tej?9-da seže sosed se po sami zemlji, če prestavi n. Pr-žive ali nežive mejnike ali pa če odnese grudo ra* sosedov na svoj vinograd. Enako je bilo treba zaščiti** vsak vinograd pred škodo, ki utegne nastati od sen«# sosednih dreves. Tem vprašanjem so posvetile izvirne gorske bukve dvoje skupin določb. Oboje tvorijo vsebino takozvanega s o s e d st v ene g_a gr a v a. N* prvem mestu, v čl. "$£7 stoji zatirana, "ki velja sosedu* da naj ne odnaša grude od sosedove zemlje in naj **e uporablja za naravno pognojitev (fFildgail) svojeg® vinograda gradiva iz tujega sveta, sicer zapade glnn* penezev in plača posebej še vrednost zemlje. Druga določba, čJ. 39., pravi, da, kdor mejnike izpodkopava _ navadni pol preblizu podkoplje ali uničuje, plača 0 mark penezev, torej zelo občutno globo, a to, kar je Pokvaril na potu, mora zopet popraviti. Tretja določba se tiče pra^jpe prevese in tudi pravice liaauovati ?enxlja^ tako, da mu sosedova zemljiška posest ne škodi. čl. 46. namreč veli, če stoji neko drevo pre-mizu vinograda in dela škodo (n. pr. ker dela vsled Kosatosti senco), naj se to drevo ogleda po mejaših '°erggenos$(>n) in če se izkaže, da stoji preblizu in škodo, potem naj se ta nevšečnost po »spozna-nJu« (t. j. s sodbo) mejašev odpravi. Vse te določbe ?° našle v slovenskih prevodih več ali manj točnega 'Zraza. Recelj je prevedel »Rergenossere« v sogor-nike, torej ni mislil samo na sosede. Večina prevodov S°vori o gnoju ali blatu, ki se ne sme s tujega sveta Ponašati. Vendar se vidi, da je ugotovitev škode, ki 1° delajo drevesa s senco, prešla v mlajših prevodih °d sodbe mejašev na mnenje gornika, ki naj pritegne aekoliko izkušenih mož kot svetovalcev. Najmlajši Prevod, prekmurski, določa celo nagrade za tako poslovanje. , č) Kakor je bilo že pod c) navedeno, so gorske tkve dajale zaščito kar najuspešnejšega hasnovanja Zemljiške posesti pod pretnjo glob, kar bi spadalo po Modernem pojmovanju pod kazensko pravo. Ali poleg j e pretnje se ustanavlja tudi dolžnost povračila ško-e; V isti miselnosti je zasnovana se nadaljnja zaščita ltl*rne posesti vobče. Izvirnik ščiti grudo, osobito vino-^rad, napram škodi, storjeni s popašnjo živine (čl. 31.), 11 aPrain samovoljnemu odvzetju cepiča, drevesa, pokanju ali osušenju drevesa (čl. 33.), posekanju »von *yholz« (čl. 34.), tatvini kolov (čl. 35.), nasilnemu “doru v stiskalnico ali klet (čl. 36.), tatvini grozdja ',n fiadja (čl. 40.), izpodžiganju vinogradniških trebe-(T>Hayholz«) (čl. 42.), porezanju, posekanju ali P°hojenju trsov (čl. 43.). Recljev prevod ima vse te določbe, pa je »Hayholz« (čl. 34. in 42.) poslovenil* »koren les«, drugi prevodi pravijo »les v gorščini<< »kolosak«, »les iz košenice«, »graja«, »sainu ali reje" leisfs«. V resnici pomenja »Hayholz« les iz trebež* ki se potrebuje za kole. (»Hay-« je po A d e 1 u n g*® isto kot »//ag«, »Hag-holz«, tgehagtes Holz«, torej les, ki se prideluje za trebljenje sproti, kakor se p®' trebuje za kole v vinogradu.) Pri vseh teli določba® se je nalagala tudi dolžnost povračila storjene škofih d) Nadaljnje pravice vinogradnikov so bile, da*® smeli svoje vinogradniško imenje zastaviti za dolg w* ga tudi prodati, to® »mit der Berchhern oder se in en Berclimeisters Hal** sonst hat das kain Krnft«.. Celo kazen zadene tisteg®’ ki zagreši kaj tacega. V čl. 41. je bila ista misel *p enkrat poudarjena, namreč, da tisti, ki bi za dolg 113 vinogradu jemal sam sebi pravico s tem, da bi si vin®' grad prilastil, izgubi vse in plača se posebej gomil4® 5 mark, torej eno izmed najvišjih glob. Tu gre torej za vzdrževanje pravnega reda v tem smislu, da zer®‘ ljisča (nepremičnine) nihče ne sme pridobiti na dm? način nego s posredovanjem gorskega gospoda ali nje* govega gornika. Če pa je šlo za čisto felonistično od' tegnitev zemljišča gorskemu gospodu s krivično m®®*1 pulacijo, je sledil za kazen povratni pripad zemlji*®* gorskemu gospodu. K vsemu temu pa pride še, da *® gorske bukve ustanovile seveda tudi za prebod zplTV ljišča inter vivos na kupca pravico prvenstva pri n®' kupu (gl. § 21., št. 2., Č, b). Te osnovne misli so dobile primernega izraza v vseli prevodih, v nekaterih pa se najde še nova mi*®*’ Ij3^ mora prehod hasnovalne pravice posvedočiti z Prvič najdemo to novo misel v prip. kr. osnut-11 iz leta 1595.; prevzel jo je muzejski prevod do-®8edno. Soteski prevod pa pravi, da mora dati pro-ajalec gorskemu gospodu »en ventin«, kupec pa dva r®parja »za prepisovanje«, kar kaže na izdajo listine. entm« pomenja količino vina ali mosta, ki se daje .ot primščina (laudemium). Dopolnilo k temu na-Vanju pravic vinogorskega lastnika ali hasnovalca Pa je bilo dano v čl. 45., o katerem smo že razpravljali l ^binekem in v dednem pravu, namreč, kdor do-aze' °^ škodo. Važnost tega predpisa se zopet vidi iz dejstvi da imajo vsi prevodi razen vagensberškega ta predpis Slednjič gre za že večkrat obravnavano dolžnost p°' nuditi vinograd ob nameravani prodaji gorskemu ?°' spodu, sorodnikom odnosno sosedom v nakup. Tudi ta predpis imajo vsi prevodi, celo vagensperaki ekscerpt1 to pot ga je samo prekmurski prevod odklonil. K b): Zadnje navedeni predpis se dotika že sosed-stvenega prava. Do zelo izrazitega upoštevanja intere-sov sosedstva pa je prišlo v naslednjih predpisih: ^°-ben vinogradnik ne sme ob meji zasaditi takih dre ves, ki bi s svojo senco delala škodo sosedu. V primer11 spora odločajo ljudski sodniki, ali naj se drevo P0-seka. Žive meje in brežine se morajo od obeli sosedo' skupno trebiti ali požigati. Če se soseda ne bi inogb zediniti, odločajo sogorniki. Tudi ta dva člena se n5-hajata v vseli prevodih razen v dveh najmlajših. K c): Sogorniki, pa tudi mejaši, morajo p red vse*® dajati gorskemu gospodu samo čist mošt od svoje?5 pridelka. Izvirnik je določil, da se mošt ne sme lZ' tiskati iz tropin, da se ne sme dajati v smrdljivo p°' sodo (stinckets Assarh). Če ni bilo dobre ietine v vinogradu, mora vinogradnik mošt drugod kupiti, kjel je trta dobro obrodila, da ga da gorskemu gospod11, Gornina torej naj bi ne bila alikvoten del resnične?5 pridelka. Gomitia se mora plačati tudi od gozdov 111 njiv, in sicer v moštu ali pa v denarju. Vedno pa do svetega Jurija (24. aprila). Če ta dan ne bi bil5 še plačana v moštu ali vinu, ampak bi se odrajtanj6 <>a,l imenja. Slednjič je vsak vinogradnik dolžan, da Preyaža gornino svojemu gorskemu gospodu tako dol-?° 1» tako daleč, da se vozi en dan od zore do soln-r',*RK» zatona. Jasno je, da je ta dolžnost iz davnine °hranjen petrefakt izza germanskopravne dolžnosti *P<*raveredi«, pa tudi iz Dušanovih določb o »diza-lu<< 8poznamo podobno dolžnost, samo da se tiče le črnine in da je utesnjena na en dan vožnje. Vse te dolžnosti so sprejete v pravilnem smislu V *vecl jev prevod. Prip. kr. osnutek (1595.) pa se e "avi z vsemi zgoraj navedenimi dolžnostmi, pač pa P°sebej z dvema točkama: če se gojenje in vzdrže-Vanje vinograda zanemarja, mora to gorski gospod •^gorskemu zboru naznaniti in dali spoznati, ali rP* °n, gorski gospod, od tega škodo. Če je temu 710! sme gorski gospod nemarnemu vinogradniku Kazati, da naj vinograd prav obdela ali pa v času pol tta proda in plača štiri marke globe. Če bi se pa so-8°rnik iz trme ali objestnosti temu ne pokoril, potem 8.e °brne gorski gospod znova do vinogorskega zbora, .a spozna, da je tako, nakar se vinograd ceni, koliko še vreden, in po isti ceni proda (čl. 26. izv. gorskih bukev). Druga točka pa je ta, da naj velja dolžno** voziti gorščino za gorskega gospoda, samo v tistih kra jih, kjer je bilo to v navadi od davnih dni; vendar naj se s tem nikogar ne obtežuje s silo. Tudi v tet*1 se razlikuje ta izdaja od izvirnika gorskih bukev, o se ne zahteva gomina od gozdov ali njiv. V slovenski prevodih so nekatere določbe posnete po izvirnik1« nekatere po prip. kr. osnutku, vendar skoraj nikjer ne točno. Vagensberški ekscept ne prinaša n. Pr' nobene določbe glede zanemarjanja kulture, pse Pa odreja glede samolastnega izvažanja pridelkov nara' nost okrutno: »Kateri preš gorsokiga gospuda Sveta Wodi most ali Schitu vankaje Sgore usame, taisti J tise zapadu.« Prevod stud. biibl. in boštanjski pravita-da je vsak mejaš dolžan, »koker je stara navada, *° gorschino en dan taku delež h dokler Sonze Sija pe lati ali nesti inu Suvimu gospodu plazhati«. Tu .1 prišla torej tudi dolžnost »parangariae« do izraza, za nadomestilo, če se noče »nesti«, treba pač pot p,a čati. Drugi prevodi so krajšali te določbe, prekmurs pa jih je sploh opustil; saj je nastal po času, ko J bila patrimonialna vez odpravljena. Vse dolžnosti so morali vinogradniki natančno polnjevati, sicer jim je bil vinograd »zakrižan«, ^ >' stavljen je z nekim zunanjim znamenjem, namrcc križem, pod prepoved, zbog katere lastnik, odnosu0 posestnik vinograda ni smel vanj stopiti, ker bi (^rU. gače zapadel denarni kazni. Kdor bi ponovno kr* tako prepoved, tega bi zadela dvakratna, trikratni itd. kazen, a kadar bi se nabralo tolikanj glob, da njihov znesek dosegel vrednost vinograda, zapatl vinograd po sodbi na vinogorskem zboru gorskeiu11 gospodu v svobodno razpolago. 5. V tem oddelku pristopimo k prikazu živega ljudskega prava, ki se nam kaže za zasebno stvarn® pravo iz pestre prakse vinogorskih, kvatrnih in nepr stranskih sodišč. O vprašanju, kaj je premičnina v pravnem oziru, 80 ljudski sodniki le redkokrat sodili. Hram (Goden) }e Rmatral za samostojno premičnino, saj je bil po ecjem delu iz lesa. Izšle so sodbe, da naj se hram P^akne na sosedov svet. Gnoj so smatrali za ne-aksno pritiklino nepremičnine, vendar so ž njim Postopali kakor s premičninami. Lastninska pravica oatl premičninami je stala pod nadzorstvom gornika. Giilfe', buch«-a, nove zemljiškoknjižne ustanove, v sredin1 XVIII. stoletja odločilnega pomena tudi za vprašanj® dolžnosti listinskega prepisa na zemljišče (gl. § 1”"’ št. 3., b). Kresije so dobile po patentu o zemljiški*1 knjigah z dne 19. novembra 1768. nalog nadzirati, da 8e v mestih in trgih in pri zemljiških gosposkah vrše Ptepisi v javne knjige in da se le-te vodijo čisto natanko in pravilno. Gorske gosposke pa so o priliki izstavitve prepisne listine tnpatam uveljavljale še posebne pravice v svoj prid; n. pr. v Žužempenku, da ntora novi posestnik prihajati na graščinski lov kot ,(>vec s kmetsko puško. Tudi so zahtevale >ž!ljsujUQ«. j zadnjih desetletjih XVII. stoletja so bile že uve-nene golice za listine. »Gewa.hr- und Schirmbrief in dor Rpchtsspracho, Kaufbrief in der gemeinen Spra-c/ie«. _ Pravice, ki izvirajo iz hasnovanja kmetiškega ali v'n°gorskega zajma, so bile le redko predmet gorskih Pravd. Iz patriarhaličnega medsebojnega življenja se !e pojavljala dolžnost ljudskih sodnikov, da so ščitili Prodajalca zemlje, če se je pri proda ji prenaglil, samo , ;i je to ustrezalo pravičnosti. Glede služnosti vožnje, se je ostro razlikovalo, k®aj gre za dovoljenje iz prijaznosti, kdaj za pri dob-tjeno pravico. Služnosti so se mogle pridobiti tudi na samem vinogorskem zboru pri plačilu odškodnine nalik instituciji modernega prava pridobitve zasilne P°ti. Prevese so dajale mnogokrat povoda za pravde. ri spolovnih drevesih na meji dveh posestnikov tttora pustiti sosed drugemu sosedu, da pobira sad, ki Pade na drugo stran. Sicer sme drugi sosed veje dre-Ve®a nad svojim svetom odsekati, ne da bi vprašal Prvega soseda za dovoljenje. Mnogokrat je prišlo do pravd, če se ni upoštevala ooiznost ponudbe pri pravici prvenstva pri nakupu '&*• § 11., št. 5.). Vsakdo je imel sprva pravico javiti na vinogorskem zboru, da namerava v bodočnosti ku-PUi vinograd, ako ne bo dedičev po vinogradniškem Posestniku. V toku novega veka pa se je omenjena institucija razvila tako, da je bilo dolžnosti ponudbe že 8 tem zadoščeno, da se je nameravana prijava izvršila Pri pristojnem gorniku. Sploh se ni več smatrala po- nudbena dolžnost za ius cogens; zadeva se je dala tud' drugače ostvariti. Z naredbo Jožefa II. z dne 30. oktobra 1786. pa je bila ta institucija dokončno odpravljena. Zastavljanje zemljišč je bilo po izvirniku gorskil' bukev dopustno. V pravnem življenju je imelo precejšnjo gospodarsko vlogo. Oblika je bila vseskozi »novo ustanovilo« (gl. § 11., št. 5.). Do XVIII. stoletja se omenjajo v vinogorskib zapisnikih hipoteke sploh* od začetka navedenega stoletja pa se imenujejo & »specialne hipoteke«, ki nastajajo s posebnimi listinami •»Schuldsatzbriej« ali »Versatzbrief«. Pravna p°" sledica pri le-teh je bila, da so vsi dolgovi, ki so bilj tako hipotecirani, prišli pred drugimi liipoteciranim' do plačila iz zemljišča, dasi so poslednji nastali pred prvonavedenimi. Zdi se, da se je v praksi priznaval*' nekakšna prioriteta hipotekam za cerkvene dolgove. Če je bil hasnovalec zastavljenega vinograda iz vinske gorice izobčen, so prišli njegovi upniki ob možnost* da poiščejo plačila iz zastavljenega vinograda. »Povšje jame« so bile tudi predmet zastave, celo »dedne«. Če pa je dedič dolg vrnil, je moral upnik brez ugovora jamo takoj izročiti pravemu dediču to v istem stanju, v kakršnem jo je prejel. Tudi zastava pod »Clatisel des allgemeinen Lani' ! schadenbundes« (gl. zgoraj pod 1.) je bila sporadično predmet pravde na vinogorskib zborih, kar kaže, da je ta institucija prišla tudi med vinogradniki-podlož-niki do uporabe. Žal, da ne poznamo slovenskega besedila te klavzule. O zasebni pridobitvi zastavne pravice na živini* ki se zaloti v škodi, bo govora pozneje (gl. § 24., št. 4.) v zvezi s pravicami do odškodnine. Hasnovalna pravica na podložnem zemljišču, al’ »užitna lastnina« se je po vinogorskem pravu lahko priposestovala. Priposestovalna doba je znašala 30 lel ali pa 30 let in en dan. Isto je veljalo za priposesto-vanje služnosti. § 23. OBVEZNO PRAVO 1. Germansko obvezno pravo (pa tudi odškodnin-'ki «e je uveljavljalo koncem XV. in začetkom XVI. stoletja, se je v naslednjih stoletjih v mnogočem ”°lj približalo rimskemu pravu, kakor pa istodobno rodbinsko ali stvarno. Promet se je od početka novega yeka v Centralni Evropi polagoma dvigal, gospod ar-8*e koristi so zahtevale izvestno gibkost, ki je prejšnje germansko pravo ni poznalo. Državna oblast se je ®®redotočila in okrepila, ona poseza, kakor bomo vi-tph, čim dlje tim bolj tudi v gospodarsko življenje z zakonodajo. V XVI. stoletju se je država posluževala policijah redov, da je kot vrhovna državna oblast urejala hmi gospodarski promet pod vidikom, da mora skrbeti za dobrobit državljanov. Že policijski redi iz let 30., 1548. in 1577. so se bavili s prepovedjo prodaje ehne alj sadeža na zeleni veji ali bilki — radi alea-'oričnega značaja takšnih pogodb. Poslednje navedeni mzavni policijski red je šel še dlje v socialni zaščiti gospodarsko slabejših oseb: Posojilo na sadež na ze-pOem ali na grozdje na trti je bilo dovoljeno samo *eoaj, če je bila dogovorjena kupna cena, ki ustreza tržni ceni o času sklepanja pogodbe, ali pa če se je '•ogovorila cena, ki bi veljala 14 dni po pospravitvi ‘etine. V obligacijskem pravu novega veka je nastalo Pomembno pojmovno razlikovanje med dolgom in Jamstvom. Recepcija tujega prava je trčila v tej dobi na Remi an skop ravni formalizem, ali ona ga je prelagala. Rimski konsenzualni kontrakt pri institucijah 9rriptio ve.nditio, locatio conductio, mandatum, socie-tas' ki je dopuščal postanek dolgovanja in jamčevanja P° sami strnitvi volje strank, je prišel do veljave. 'p ° priznanje ene stranke dobi obvezujočo moč brez-oh(me pogodbe. Načelna brezobličnost pogodb se je, seveda tudi pod vplivom naravnega prava (Natur’ recht), uveljavila zlasti v trgovinskem pravu (z ma-limi izjemami). Jamstvo za stvarne hibe pri kupoprodajnih p°’ godbah glede živine se kreče še v okviru germanskega prava, pri ostalih takšnih pogodbah pa sledi rimske’ mu pravu. V prvonavedenih primerih jamči prodajalec za hibe, ki se pokažejo v kratki dobi po sklepu pogodbe. Njegov nasprotnik dobi pravico, da pogodbo razdre ob vrnitvi kupne cene. V drugonavedend* primerih dobi kupec »actio redhibitoria« ali »actio rjunnli. minoris«. Pri zakupnih pogodbah dobi veljavnost rimsko-pravno načelo »kup odpravi zakup«, toda v poznejšem razvoju pride do remedure, da se da pravno razmerje po zakupni pogodbi v zemljiški knjigi kot stvarna pravica vknjižiti. Zakup živine (contraetu* socidae) ostane v gospodarskem prometu slej ko prej v rabi. Pravo glede službenih pogodb se opredeljuje p° posameznih vrstah; čim pozneje, tim jasneje. Za mezdne pogodbe poslov, rudarjev se pojavljajo že tipične oblike. Pri njih ima pomembno vlogo »zadavek« (ara). Težnje gred« za tem, da se pogoba sklene iu tudi izpolnjuje izvestno najmanjšo, naprej določeno dobo. Od ostalih, doslej še ne omenjenih pogodb se razvijajo prav posebno delovne, prevozne, zavarovalne in pogodbe za življenjsko preskrbo (Leibrentetr vertrag, Tontinenvertrag). Glede jamstva se je pod vplivom rimskega prava marsikaj od germanskopravnega značaja okrhalo. Obljuba zvestobe (Treugelobnis), potrdilo obljube s pri" šego ali s častno besedo odpade, obstagium (ugostitev radi plačila dolga) je bila 1. 1N48. tudi za naše kraje z nemškim državnim zakonom za vselej odpravljena. Obstala pa je institucija konvencionalne globe. Vsebina jamstva je v naši dobi po germanskem pravo skoraj izključno imovinska, jamstvo z osebo se je °branilo le pri prisilnem priporu zamudnega dolž-nika in samo v redkih priipprib- P.q recepciji rimskega Prava prodre v občem pravu^mobilarne hipoteke. S tem je bila zaenkrat odpravljena ročna zastava kot e(Jina oblika jamčevanja s premično stvarjo. Pozneje, v XVIII. stoletju, pa se pravo vrne nazaj k načelu r»čne zastave (Faust p f and). Rimsko pravo je pospeševalo uvedbo zakonitih Ustavnih pravic pa tudi generalnih hipotek. Semkaj 8Pada tudi zastava po klavzuli »des allgemeinen Land-sehadenbiindes« (gl. § 22., št. 1.). Glede jamčevanja z nepremičnino je rimsko pravo, ki je poznalo le enaka pravila za mobilarne in imobilame hipoteke, vedlo j0 mnogih neprilik, zlasti ker je nasprotovalo german-skopravnemu načelu publicitete kot rekvizita za usta-n°vitev hipotečnega razmerja. Brezobličnost in nejas-n°si ustanovitve hipoteke je dovoljevala zaporedno ^stavljenje tudi, če se je prekoračila vrednost zastav-jeiie nepremičnine. Kajpada so se s tem razmere Slede realnega kredita zelo poslabšale. Le tu pa tam ^ J e zahteval vpis hipoteke v javne knjige. Z XVIII. stoletjem se pričenja nova doba, ki vede k oživljenju aeinškopravnih idej. Pojavlja se zahteva po posebni ' "potočni knjigi« ali po posebni »zemljiški knjigi«, oboje obvelja načelo publicitete, specialitete, lega-htete. Realna bremena (zemljiške davščine, desetina, •aka) so ostale tekom dobe, o kateri razpravljamo, P° vlogi in pravni relevantnosti v istem obsegu, kakor v Prejšnji dobi. . Rente so dobile posebnega izraza in pomena pri 0"arnih poslih že od XII. stoletja dalje, ko je kanon-k° pravo zabranjevalo obrestovanja posojil. Kup fente je bilo pravno opravilo, po katerem je rentni Jtpec zemljiškemu lastniku dal v last izvestno glav-|c° proti dovolitvi rente iz zemljišča. Zemljiški last-'k je prišel tako do denarja, ki ga potrebuje, kupec r*“nte pa si je pridobil obresti v obliki rente, ki se določa navadno v denarju, le izjemoma v naturalijal'-Od XVI. stoletja dalje se sklepajo take pogodbe kot zemljiščne pogodbe javno pred mestnim svetom al* sodiščem, a višina rente znaša redno 5% od predan« glavnice. Trajanje rente je bilo praviloma neomejeno. Vendar so se sklepale rentne pogodbe tupatam tudi Že za dobo življenja. Če pa je bila rentna doba določena za vedno (Etviggeld), je bilo vendarle dovoljeno, da se more dolžnik poslej odkupiti. To se je v XVI. stoletju celo uzakonilo. Rentni kup je ustanovil čisto stvarno jamstvo zemljišča. Ni, da bi mislili na dolg ali jamstvo rentnega prodajalca ali poznejših lastnikov. Rentni upnik sme svoje rentne pravice prodati ali zastaviti. Po recepciji rimskega prava se je rentni kup sprva ohranil, pozneje pa je prešel v posojilo? ki se obrestuje in daje s stvarnim jamstvom. Vsa ta snov, ki smo jo samo radi pravilnejšega razumevanja sledečih izvajanj prikazali zbog obče karakteristike v najglavnejših potezah in še to zelo bežno? prihaja v poštev tudi za slovensko ozemlje, seveda le za privilegirane sloje, zlasti za deželane in meščane. Samo ti so se v svojih medsebojnih pogodbah okoriščali tu omenjenih pravnih institucij. O tem nam pr*' čajo listine, pa tudi književnost, ki je nastala zlasti od konca XVIII. stoletja naprej in je veljala brez-dvomno tudi za slovensko ozeml je (d e B e c k m a n n? R e c h b a c h in še drugi). 2. Obvezno pravo med slovenskim prebivalstvom po deželi gotovo ni bilo po obsegu svojih predpis^ tako pestro, kot ono, ki smo ga mogli prikazati v okviru izvajanj pod št. 1. Če smo v uvodu tega poglavja z*1 srednjo Evropo mogli izjaviti, da se je začetkom novega veka trgovski promet dvigal, tega ne moremo v isti meri trditi za slovensko ozemlje. Saj je bilo le-t° izpostavljeno silnim turškim napadom in je v XVI-stoletju dobivalo tudi pritoke Uskokov, ki so živelj po svojih od drugod prinešenih razmerah kot vojn* begunci. Trgovine je bilo malo radi teh pravkar oasna- c^nih dejstev. Razen tega pa je bil trgovski promet *?lno oviran zbog cestnin in carin. Vsak večji kraj je , bil začetkom novega veka od deželnega kneza pra-tco, da je cesto zagradil in pobiral od trgovskih to-vor°v pristojbine. Od Ljubljane do Gorice n. pr. je '*o le 14 milj, a trgovci so morali plačevati llkrat Carino in cestnino. Trgovski stan se je večkrat pritožil na vladarja, da se takšne ovire odpravijo; 1. 1568. je Ce ° zagrozil, da bodo trgovci svoje hiše poprodali za ^ajnižjo ceno ter se na deželo izselili in pokmetili. . r,t°žba pravi, da kmetje, župnišča in graščaki trgu-3®jo po svoje na škodo poklicnim trgovcem. Plemenit-pa so protestirali; sklicevali so se na to, da bi Stasčine ne mogle oddajati davkov, če se jim ne puste nhodki iz kmetiškega trgovanja; trgovci naj ne žive p ,° potratno glede jedi, pijače in obleke kot doslej. fitožba res ni imela nikakšnega uspeha. Trgovanje Ktnetov v resnici tudi ni bilo tako obsežno, da bi resno ®firožalo pravo trgovstvo. Kmetje so trgovali le tako, ,,a 80 prodajali graščinam, župniščem, meščanom, če 3lni je kaj od pridelkov ostajalo. Pridelovanje, pa fPečavanje pridelkov v krajih, kjer so veljale gorske u*ve kot zakonita podlaga praktičnega življenja, itak 1 bilo obilno. Razvijati se je moglo le v najprimitiv-J^jših oblikah. Kmet in vinogradnik sta živela v pa-larhaličnih razmerah, medsebojne potrebe so se krile ^naturalnem izmenjavanju blaga za blago. Če je pri-8 n do nesoglasij ali celo sporov, so se vršile ureditve ?,*b zadev na ljudskih sodiščih, t. j. večali, vinogor-zborih, kvatrnili sodiščih, ali pri nepristranskih j^nisčih. Pravo, ki se je uporabljalo, pitje bilo ono, 1 ^ ga iz gorskih bukev ali po starih običajih po-z,,ali in čuvali stari, dobri možje od roda do roda. Tu je pač razumljivo, da za tak vsakdanji, primi-Vftl promet v pogledu obligacijskega prava izvirne 80rske bukve niso dajale predpisov, ampak da so le j>nvorile o kupu, menji, poroštvu in dolgovih, ne da 1 v®e te pravne like na kakršenkoli način razlagale. Isto velja pa tudi za vse znane nam prevode gorskih bukev. V naslednjih vrsticah bomo pregledali pravno obeležje pravkar omenjenih pravnih poslov, kakor se odraža iz gorskih bukev in prevodov. Nato pa boino skušali predočiti vsebino ter pomen pravnih instituciji ki so morale eksistirati v gospodarskem sožitju, pa v gorskih bukvah niso posebej omenjene, ampak le predpostavljane. Slednjič bomo skušali podati sliko obligacijskega prava, ki se nam razodeva iz zapisni-kov ljudskih sodišč glede teh pogodb. a) Knpunne nj a. Gorske bukve upoštevajo ta različna pogodbena Tika'kot nekakšno enoto. Neni' ški izvirnik omenja kup na treh mestih. V čl. 21. je rečeno, da so vsa volila, ustanove, k u p j ^lj,-gMstaVci ki se sklepajo glecle gorskih pravic, samo tedaj ve-1 javni, če jih potrdi gorski gospod ali na^gornjk. V čl. 49. pa stoji, kdor vinograd ali drugo zemljišče, h> leži na gorici, pridobi po dedovanju, kupu, menji ali volilu, pa si ga v enem mesecu ne da od gorskega g°' spoda podeliti, zapade kazni. Tretjič je omenjen kup še v čl. 50., to pa v zvezi z odredbami, ki se tičejo prf; vice prvenstva pri nakupu, o kateri smo že govoril' (gl. § 11., št. 5., § 12., št. 5.). Prevodi gorskih bukev ne prinašajo nobenih novih določil; Recelj sloveni '»Kanjj« s »kupilo«-m; »menja« pa se v muzejskem prevodu glasi »premneine«. Nekateri prevodi dodaja-jo, da brez dovoljenja gorske gosposke sklenjena kup' na pogodba nima veljave. Noben teh predpisov ne vsebuje zahteve po listinski dokumentaciji izvršitve kup* ne ali menjalne pogodbe, še manj pa, da bi bil sklep take pogodbe od zapisa ali vpisa kjerkoli odvisen. Ni-kjer ni opore za mnenje, da bi veljalo za so gornike ali za mejaše nekaj različnega. Oba sloja sta v tem pogledu podvržena istim pravilom. Nastane vprašanje, važno za gospodarsko življe-nje: Ali je bilo res treba za vsako kupo-prodajo m menjo potrdila gorske gosposke? Mislimo, da so bil' izvzeti vsi kupi pri prometu glede premičnin, ki so ■ovirale iz domačega obrata v gospodarstvu ali gospodinjstvu. Če je nesel gospodar kos sadja ali gospodinja kokoš ali jajca na prodaj, je bilo to po vsej priliki prosto kontrole gorske gosposke. Drugače pa glede inskega pridelka in žita, od katerega je sla gorski gosposki gomina, pri prometu inter vivos primščina (kudemium), mortis causa pa jmtAaščiija (morlua-r'umj. To pravno tolmačenje je podprto v besedilu °štan jakega in muzejskega prevoda, ki pravita: »Vhse Ustave inu kupzhie alli possojilla ali dougouvanie na Nograde, kar gorshine anticlie«, odnosno: »kupe n*1 Saftave, ketiere se u gorsbeni ali na gorsheni sture«. n-np in menja sta bila, ikakor po rimskem pravu, pro-8U brezoblična konsenzualna kontrakta, ampak le, ako ge n;sja tikala zemljišča ali zemljiščne letine v Ve®jem obsegu. Kriterij tiči v tem, da se kup ali men ja Potrdita od gorskega ali patrimonialnega gospoda, r"n je prodajni ali predmet men je “ » M itiL 1 vrhnje lastninske pravice (dominium directum). Če P® je šlo za take predmete brez zahtevanega dovolje-*'Ja’ »e kontrakt ni smel skleniti; če se je sklenil, je 2a,lela kontrahenta kazen. Ali je takšen, brez potrebnega dovoljenja sklenjen kotrakt prišel ex tune ob ve-•avnost, ali pa šele z izjavo patrimonialnega, odnosno Sorskega gospoda ex nune, to vprašanje v gorskih bu-vah ni bilo rešeno. Vendar smemo sklepati iz zgoraj Clt'rane določbe čl. 49., da je pogodba veljala, če je ni gorgkj fpqfrjuinn;-,ln;i gospod razdrl. Vsaj stavi ta en kup in menjo v isto vrsto kakor volilo, a za volilo ?a jo jasno, da je obveljalo na vsak način, dasi mu kilo treba potrditve iz fiskaličnili ozirov. Tudi ure-,’tev pravice prvenstva pri nakupu kaže na to, da se 'a veljavnost pogodbe tudi še ex posl uničiti. , Dlede letine iz vinogradov in njiv poznajo gorske ukve še neke nadaljnje utesnitve, ki so utegnile imeti Pliva na veljavnost kupoprodajne ali menjalne po-: Niti mošt niti ži*™ pj se1*^** vino- gradsj^^a posestva brez. dovoljenja gorskega župana (Bergsupan, kar je prevedel R e c e 1 j naravnost * »gornikom«). Ta določba je bila sprejeta v gorak® bukve očividno zato, ker niso hoteli dovoljevati, d® bi se izvažal letni pridelek, preden ni bila gornia® ali desetina oddana, to pa še celo, ko je moral vin0-gradnik po čl. 15. dajati »najpervifsno župo inu uin® i« tropin guerati« (veljati). Vse to pa se ne bi bil® dalo izkoristiti, če bi bil trgovski promet glede mošt® in žita prosto dopusten. Po vsem tem je veljalo: 8®' mo, kar ni spadalo k letini, je bilo predmet trgovanj® brez ozira na dovoljenje. O zabranitvi prodaje živini češ da je fundus instructus, ni nikjer govora. Prav tak® tudi ni nobenega spomina v gorskih bukvah o poste' dicah prikratbe za nad polovico vrednosti ali o jamč®' vanju za liibe i. pod. Ostane še vprašanje, kako je bilo pri zemljišči svobodnjakov (Freisasstm), za katere ni veljala n ob*’ na utesnitev osebne prostosti. Zdi se, da je bila nji' bova zemljiška posest prosta vsakih spon glede pr'-trdila ob prodaji ali menji. Bržčas so veljale zanje’ če je prišlo do razreševanja nastalih sporov pred sfr diščem, vse norme, kakor smo jih izvajali pod 1.) P®, pa so evidenčne svrbe zahtevale, da se je pri njihov* zemljiški instanci, t. j. pri deželnem knezu ali njeg°' vem namestniku morala vsaka prodaja ali menja zen1' ljišč z listino izpričati. b) Por oš t v o. 0 njem govore gorske bukv® v lie^fireum zvezi s prodajo vinogradov. Seved® samo se iz tega ne more še sklepati, da se za drugačne p0" godbe ne bi smelo dati ali jemati poroke. Nemški lZ' virnik, čl. 41., ni bil popolnoma jasen. Doslovn* prevod bi se glasil: »Item, kedar kdo proda vinograd in vzame za dolg poroke, on« (tu je mišljen kupec, k1 kupnine ni štel) »pa mu ne drži roka in gre in se zlo* hotno (»mit Fravol«) brez njegove (prodajalčeve jj1 gornikove) »volje polasti vinograda, potem naj gornik tistemu, ki je vinograd prodal, tega nazaj izroči, a & je kaj k temu napravil* (amelioracije), »to naj °n **gubi in potem (plača) gorniku 5 mark penezov, ker ^ Je lotil pravico si napraviti sam brez sodišča.«| Da je v izvirniku prvič mišljen »kupec«, drugič P® »prodajalec«, to izhaja iz zgodovine postanka te °ločbe, daje ji pa šele pravega smisla. Tako so tolmačili smisel že Recljev prevod, prip. kr. osnutek 71 aapschev prevod. Laybasse r-jev prevod pa i® Ponesel nekakšno neubranost. V ustreznem členu a. stoji: »Kadar eden enimu sui Vinograd proda, Inu ta jrir ga kupi nima taisti Vuinograd plazati, de more m^a poroka postaviti, inu tiga Vn izgovurienega na erzlii, Jenu se preš gornikove Vesti ta Vinograd de-ati potstopi, taku more ta gornik fupet ta vuinogradt zli iger ie popreij bil isrozfiti Inu Mu ie lih kai n|m delal taku mu fa taistu nizb nima biti inu je yerhu tega gorskemu gospudu 5 Mark fapadel.« Tu je 'Puščeno privoljenje prejšnjega hasnovalca vinogra-°8talo je samo privoljenje gornika po zamisli, kdor da bi plačal kupnino, pa niti njegov porok samo eden! prej več) ne plača, ta tudi gorskemu go-8P°du ne jjQ dober plačnik, torej naj se odpravi iz lnske gorice, čeprav ne gre — kakor v izvirniku — *a riovoljno polastitev vinograda. Muzejski prevod se le držal bolje izvirnika, samo da je prevedel »mit frti-»s Sillo«, kar daje zopet drugačen smisel. Od ili prevodov se nagiblje oni studijske biblioteke - a y b a s s e r-jevemu besedilu, soteski je do nejaa-okrnjen, ostali prevodi tega člena pa sploh niso 8Prejeli. D vseh teh določil ne izvemo ničesar glede bistve-i j vprašanj, kako se sklepa poroštvena pogodba, ter I J in zakaj je porok dolžan s plačilom uskočiti za s uvnega dolžnika. Če je plačal dolžnik v dogovorje-r°ku’ seveda ni bilo treba nobene posebne odri j Pa n'8° piučuli niti kupec niti poroki, prime 'dajalec poroka ali poroke za plačilo, ali do vzpo-vitve posestnega stanja pred sklepom pogodbe pa de -— Je amelioracije zapadejo — pod razdiralnim pogojeni, in Berchhold mit Tod abgeht vnd kein Erben assl' so ist dasselb Erb dom Herrn mit recht ledig pordeti, doch was rechtlicher schulden darauff se in, tp sollen nuss allem seinem Gut bezahlt tverden, so-l®rr sic/i erreichon mag.« Pridevek »rechtliche« pri ^chulden« je bil ob nastanku gorskih bukev gotovo Posebnega pomena, a tekom časa so si prevodi gorskih nkev dovoljevali precejšnje izpremembe prvotnega Pomena. R e c e 1 j je prevedel »rechtliche Schulden« *ar je prauizhnich dolguu«, drugi prevodi pa govore 11 samo o dolgovih (brez pristavka) ali pa vso to !*0rnio zmaličijo. Vidi se, da so imele gorske bukve v l*virtiiku namen, utesniti jamčevanje dediščine samo J1®, take dolgove, ki so nastali pravno, t. j. po odobri-. 1 gorske gospode, da pa se je v nadaljnjem razvoju •Izničevanje raztegnilo na vse dolgove vobče, samo a so bili iztožljivi. Hasnovalec vinograda, ki je dolg Napravil, je v primeru, da ni bilo dediča, povzročil Ve*o gorskega gospoda, da mora on iz zapale dedi- ob »čine ^ - poravnati dolgove zapustnika. Ni tu govora o 'Poteciranih dolgovih, ampak splošno o vseh dolgo-“• Prav gotovo so spadali med take dolgove n. pr. P°gfebni stroški za zapustnika. » Drugače pa je s čl. 21. (Citirali smo ga v § 22., ‘ •N č.) V izvirniku ni govora o »dolgovanjih«, pač Pa v treh mlajših prevodih gorskih bukev; namreč v . a y b a s s e r-jevem, boštanjskem in šote-Ketn. (Pač pa je stal v predhodnikih k izvirnim ^°|r^',n bukvam poleg izraza »stift« tudi se »ge-llaft«, kar bi pomenjalo vsako pravno opravilo. Takšno tolmačenje pa ne bi imelo pravega smisla-) V navedenih mlajših prevodih je povedano, da mora biti tudi »dolgovanje« potrjeno od gorskega gospod* ali gornika. Da to dolgovanje ne more biti nič "3f°’ gega nego obveznost ex contractu, sledi iz vzporeditv® teh dolgovanj z onimi iz kupoprodajne, menjalne a" zastavne pogodbe. Omeniti je treba, da so prip. ki’ osnutek (1595.), muzejski prevod in s poslednji® ujemajoči se H o f f-ov prepis zahtevali, da se morajo take pogodbe potrditi z listino, a prav v Layba*' s e r-jevem, boštanjskem in soteškem prevodu teg* dostavka ni bilo. č) Samo še eno obligacijsko pogodbo omenjaj0 gorske bukve in prevodi izrečno: to je d o r a v n a v* S 1 e (1 e s t o rje n e škode. Ker pa je v najoajj zvezi z odSkodninskim pravom, jo bomo obravnava'1 pozneje (gl. § 24.). Pač pa moramo ugotoviti, da so morale obstoja1' še druge možnosti sklepa pogodb, čeprav niso bile v gorskih bukvah izrečno omenjene. Vsaj mimogrede °° bile vzete v misel posojilne pogodbe, ker so tem"'J za zastave za dolgove, o čemur smo že prej govoril'’ Tudi izraz »leihen« v čl. 21. izvirnika gorskih buk®v kaže na takšne pogodbe. Boštanjaki prevod je upora-bil na ustreznem mestu namesto izraza »dolgovanja* kar naravnost izraz »posojilo«. Isto velja nemara *e za rabokupne pogodbe, ker govori čl. 21. tudi o tel"' da morajo biti »bestanden«. Razen tega so se pr"v gotovo dan na dan sklepale še mezdne pogodbe, pose*’ ske pogodbe. Nastajale so v praktičnem življenju ob’ veznosti iz jamstva za hibe pri živini, prepiri z astra" prikratbe za nadpolovično vrednost. Izvirnik gorek'" bukev ni smatral za potrebno, da bi uredil te instit"' cije s podrobnejšimi predpisi. Predvsem se niso tiika'e — vsaj po ogromni večini ne — razmerja med gorek" gosposko in vinogradniki, razen če je bil predmet p°' godbe vinogradniško zemljišče. Za tak primer p" )e itak veljalo, da mora biti pogodba po gorski gospod1 °dobrena, sicer nima moči (čl. 21.). Slednjič pa je **konodajec pri sestavljanju predpisov gorskih bokov 0 teh obvezah opustil posebne predpise, ker je srnami’ 'la so že itak splošno znani in priznani od pra-avn'li časov, torej kot običajno pravo. 3. Izvirne gorske bukve so torej, kakor vidimo iz ^ejsnjih izvajanj, posvečale kaj malo pažnje obligacijskemu pravu. Vse drugače pa je bilo v praksi, ®kor se nam le-ta kaže iz zapisnikov ljudskih sodišč. Naj pričnemo pri vprašanju, kako nastane Pravnoobvezno razmerje. Gorska gosposka naj bi vse wte Pogodbe, ki so temeljile v liasnovanju zemlje, Potrdila. Ponekod se je v praksi to zelo strogo izva-Ja*°? pogodba brez potrditve je bila ob veljavo. Dru-g(Hl. je sledila le kazen za oba pogodbenika, pogodba Pa je obveljala. V zapisnikih imamo pa tudi beležke o pravdah, ki so nastale iz pogodb, ki bi bile morale lb v označenem smislu potrjene, pa ni nihče ugo-Varjal, če niso bile potrjene. Dotično določbo smo *8°raj (pod 2. a) osvetlili kot tako, da spričo ostalih Predpisov gorskih bukev ni mogla vsebovati vedno P°goja suspenzivne narave. V praksi je ta določba oživljala metamorfoze zelo različnih interpretacij, najmilejše, ki te določbe sploh ne upošteva, do ^ajstrožje, pri kateri so se izvajale težke posledice. nekem zapisniku (iz leta 1693., Rožanc) stoji za ®®n»Čbo, da pogodba ni bila potrjena, značilna rebrca, da se je pogodba sklenila »ohne einzige Be-Piessung de* Bergherrn oder Pergmeisters«, kar da je *wider die Per karti ki«. Pogodba je bila razveseljena. Prodajalec je kup zemljišča preklical in , )>Pnino vrnil. Ko je bil tožen, je ugovarjal, da se je prenaglil, ker brez vinograda kmetije ne more nrževati. Sodniki so izrekli sodbo, da naj vsaka ranka ostane pri svojem. Ali: Prodajalec je skupnim tlfin»om izročil svojemu upniku vinograd za dolg; po-eje 8i je 8tvar premislil, zanikal dolg in se vino-ana samolastno polastil. Tožnik je zahteval od njega vinograd nazaj, a sodniki so tožbo zavrnili, češ toženec se ne sme spraviti ob vse (»nicht ihn ganz eri'*■ erben«). Tu ni bilo formalne odobritve kupne pogod' be. To se je upoštevalo. Ali v glavnem so ljudski sod-niki sodili vprav na polju obveznega prava po svojo1® pravnem čutu, kaj je dobro in pravo, pa so s patriaf halično samozavestjo pustili striktne predpise gorski® bukev na strani. Če niso govorili izraziti r a z 1 0' gi pravičnosti in primernosti za veljav’ nost pogodbe, so predpise gorskih bukev vendarle sp®' štovali in pogodbe razveljavljali, toda čim dlje časovnOi tim manj strogo. Koncem XVIII. stoletja je n. pr- v klevevškem okraju že veljalo, da ni treba, da bi g<*r' ska gosposka pogodbo sprejela in potrdila, ampak zadostovala je le obvestitev gorske gosposke. V nek* drugi pravdi se je tožitelj pritoževal, da je bil menji vinograda z nasprotnikom, ki je bila izvršena pred štirimi leti, za polovico vrednosti oškodovan, pa * je zbog tega zahteval, da se tista pogodba razdre. -Sod' niki pa se s vprašanjem prikrajšanja pri vrednost* niso bavili, ampak so pogodbo razveljavili, češ o njeJ nista bila niti gorski gospod niti gornik obveščen**-Pristavili pa so še, da smeti« obe stranki radi more bitne melioracije ali deterioracije vnovič tožiti. N*>' veisti bi se dali še mnogi primeri, iz katerih bi se jasno videlo, da so ljudski sodniki postopali vedno « prvi vrsti po patriarhalni pravičnosti, v drugi vrst* šele po predpisanih določbah gorskih bukev. Pri tem pa se je izcimila še druga oblika potrdil*1 strojenja volje stranke, ki je postala večkrat pogoj obstoj pogodbe, namreč zahteva, da mora biti pogod' ba potrjena z liikofom in to celo v navzočnosti gorn*' ka, če je šlo za pogodbeni predmet, ki je bil z gorn*' škim poslovanjem v zvezi. 0 postanku likofa smo ž_e govorili v ij 11., št. 6. Tu moremo le ponovno ugotovi**' da gorske bukve niti z besedico ne omenjajo likof**» da pa se je navada likofa razpasla v stoletjih po uzakonitvi gorskih bukev tako, da se je smatral likof bistven element pogodbe in da so celo ljudski sodniki 'la vinogorskih zborih zahtevali za izrek svoje sodbe «voj likof v vinu (gl. § 22., št. 2.). . Seveda ni bilo to povsod in vedno enako, vendar ‘mamo listinske dokaze iz XVIII. stoletja, da je bil joženec, ki je prodal vinograd, pa se je skesal in ni hotel iti pit likof, ki bi pogodbo potrdil, obsojen, da mora vinograd prodati in piti likof v potrditev pogodbe. Nešteto je primerov v zapisnikih o vinogorskih aoorih, na katerih so sodniki veleli, da se jim mora P° izreku sodbe dati vina, včasih tudi kruha v iz-vestni količini za likof. Vsekakor tiči tudi tu ista mi-8pb da se naj dovršenost neizpodbijane sodne sprave Potrdi z likofom, pri katerem so bili udeleženi sodčki in stranke. rretja oblika postanka obligacije — pismena !i-8tiiia o pogodbi je omenjena kot pogoj obstoja obligacije v priipr. kr. osnutku za gorske bukve iz • 1595. (o katerem vemo, da ni postal nikoli zakon, o® pa je imel brez dvoma vpliva za nadaljnji razvoj Prava), dalje v muzejskem prevodu in v le-temu ustre-Jlem 11 o f f-ovem zapisu in v soteškem prevodu. se zahteva, da se mora o pogodbi, ki je bila polena od gorske gosposke, napraviti tudi še listina. 0 soteškem prevodu gorskih bukev je bila naprava istine celo terminirana. V treh tednih se je moral Ptcpis izposlovati; prodajalec vinograda je moral pla-,atl.en ventin (20 krajcarjev), kupec pa dva reparja °t pianino (pristojbino za prepis). Isto je veljalo pri Prehodu zemljišča po dednem pravu; to smo že orne* 1,1 v § 22., št. 5.) Da so se tupatam napisale listine o P°Kodbi, o tem nam pričajo zapisniki že izza konca stoletja. Da bi pa bila naprava listine pogoj ob-8t“iva pogodbe, to je moralo veljati le po lokalnih ?, 1<>ajih. Kajti iz nasvetov, ki jih je predložil 1. 1781. • A- pl. Breckerfeldt (gl. § 21., st. 5.) Kmetij* \ * družbi v Ljubljani, sledi, da je šele o n zahteval _Poljšanje vinogorskega prava na ta način, da mora biti vsak kup posvedočen s kupnim pismom, a da s« mora ta po svoji vsebini ujemati s priročnim »etniji' .škim registrom pri gorski gosposki. Če je F. A. P 1-Breckerfeldt tako zahtevo stavil šele končen* XVIII. stoletja, gotovo dotlej še ni bila splošno V veljavi. Zapisniki nam apričujejo, da so bile listine le dokaz za narejeno pogodbo, ne pa pogoj za sklep p°' godbe. Le izjemoma je nekoliko spomina o tem, da f izstavljena listina veljala za realni instrument, t. j. P°' čelo pogodbe med pismenimi strankami. To je bil* t. zv. »earla bianca«., na kateri je zapisal obvezane« zgolj svoje ime in pritisnil svoj pečat, dočim je drug0 besedilo, torej vsebino listine zadolžnice izpolnil tis*-1’ ki mu je bil ta list izročen. Pogodba, zapisana na tak način, dobi torej svojo pravno vsebino šele po volj’ nasprotnega kontrahenta, morda celo brez znanja pr' vega kontralienta; listina je nositeljica obveznosti in pomeni izpolnitev listine postanek pogodbe. Omenjc na je taka listina 1. 1761. (Koglo), sklenjena je pa bil” med gorskim gospodom in stranko, ki jo naziva za-pisnik »Herr Michael Shushnick«. Ta pa je bil pi-aV gotovo mejaš, najbrže meščan. Druga vrsta z a d o 1 ž n i c. ki so ustanavljal® posebno obvezno moč šele s podpisom listine, pa 9° bile obveze pod klavzulo »des allgemeinon Laruhcho' denbundefs« ). Kot smo izvajali že na drugem mestu (gl. § 22.) št. 5.), se omenjajo v zapisnikih o vinogorskih zboril1 tudi pogodbe, ki so sklenjene pod takšno klavzulo-Torej praksa v vinogorskih zadevah ni izkjučevala te oblike postanka listinske obveze. Zadnja, najpogostejša vrsta postanka obligacij' skih pravnih poslov je bil prosti s p o r az u n* strank pogodbenikov. Tu pa je že mnogokrat poudar jana patriarhalna pravna zavest ljudskih sodnik o'-upoštevala okolnosti, ob katerih je prišlo do sporazuma, pa je postanek pogodbe zanikala ali pa ugotovila drugačno vsebino pogodbe. Ljudski sodniki niso vselej tankovestno preiskali, kaj je bila prava volja pogodbenikov in glede katerih dejstev se smatra pogodba *a nesklenjeno. Za časa lakote je n. pr. oče obljubil da mu izroči proti plačilu 11 kron gotovine in po Vročitvi žita za 1 libro vinograd na uživanje do smrti * l*rečno utemeljitvijo, da se mu zdi pravilneje, da °°ni sin vinograd, kakor da bi ga radi lakote vzela na"*“ tuja roka. Ko so pa nastopili boljši časi, je tožil *'n očeta, naj mu že izroči vinograd. Oče pa se je za-*°varjal: -»Not sonderlich durch Hunger ke.nnt kein ['<‘satz und soy umil orlaubr, uias zu versprechcn, wenn nse je B. premislil in ugovarjal, da je prišel vol v A.-jev vinograd, ker svet. soseda C.-a ni bil tako zagr**' jen, kakor je predpisano v gorskih bukvah. Ta so se1* naj plača! Sodniki se tukaj niso brigali za postanek in obstoj pogodbe, ampak so izrekli, če toženec d0' kaže, kateri sosed ni zagradil svojega vinograda, da je mogel vol škodo napraviti, naj ta sosed plača polovico odškodnine (iz XVIII. stoletja, Novo mesto)-Tu se je osebna poravnava zavestno prezrla, a obsojena je bila pod izvestnim pogojem tretja oseba, k* niti ni bila pravdna stranka. Še en primer! L. 1693-se je v Armbergu (žužemperški okraj) pritožil toži' telj pred vsem gorskim zborom, da mu toženec navad*1-’ pismeni zadolžnici dolga še ni plačal; zahteval je, d* naj se nasprotne stranke vinograd ceni in njemu *ž' roči. Toženec je prosil za potrpljenje, češ on bo p°| sojilo gotovo vrnil. Ljudski sodniki niso upošteval* dospelosti terjatve, ampak so naložili tožencu, da nal pridelek tekočega leta prepusti upniku, preostanek p* naj odplača polagoma. Toda če ne bo vinograda vilno obdeloval, se vendarle odredi cenitev. Takšnih primerov bi se dalo navesti še mnogo-Lahko se reče, da so bili tipični za pravno naziranje med slovenskim ljudstvom. Zdi se, da je podzavestno vplivajoča kolektivna pravna ideja dajala zastopništvi* vinogorskega okoliša nekdaj pravico urejati pravn® razmere med pripadniki gorske palice po načelih p*-*' memosti in pravičnosti v še večji meri, nego dane«, ko se zahteva, da vladaj v pravnem prometu vera i*1 poštenje (Treu und Glauben). Volji reprezentanc0 ljudstva, ljudskih sodnikov, naj se ukloni volja posa' meznih pogodbenikov: Ideja kolektivne volje zahteva prednost pred idejo individualne volje. V naslednjih vrsticah naj obravnavamo tipične Vr»te pogodb, kakor so se v gospodarskem življenju med Slovenci na deželi sklepale; tudi hočemo navesti P° vsebini zapisnikov ljudskih sodišč značilne okol-»osti. _____ _____ aK u p p e p o ž;_q d b e. Tožbe za plačilo prodajne cene so bile neštetokrat predmet sodba ljudskih ^°dnikov. Prodaje so se tikale zemljišč, letine, živine ju še drugega blaga. O kupu in prodaji zemljišč je nilo že govora v poglavju o zasebnem stvarnem pravu 22.). O prodaji letine je treba omeniti, da ljudski ^dniki v izvestnih okolnostib nigo dopuščali, da bi prodaja letine iz vinograda prodala ze na zeleni Veji počez. L. 1743. so sklenili vinogorski zbori v mo-^torioskem okraju s t. zv. občo sodbo (torej načelno 4čJ?°leti na zelenem počez prodati grozdja (auf di<> Zu'l’ausch). Prekrsai te prepovedi se kaznuje z --gftini vedrnpi vin.-i, jm! Jis«tejy_ga pripade; >na četrtina mejašem, tri četrtine gorski gosposki. Prepoved je bila absolutna ter se ni dala obiti na način, kakor ga je Predvideval polic, red iz 1. 1577. Neposredni povrni te Prepovedi za naše kraje ni naveden v zapisnikih. Prav Sotovo pa je bil ta, da so ljudski sodniki hoteli preprečiti oderuštvo, ki so ga izvajali bogati prekupče-Valci, zlasti gostilničarji iz mest, nad revnimi vinogradniki, ki so potrebovali že poleti denarja, pa so korali letino pod ceno prodati vnaprej. Gorska gosposka se taki prepovedi ni protivila, ker je uvidevala, ! a propast vinogradnikov škoduje tudi njej glede pri-'odkov. Da se je ideja zabranitve prodaje na zeleni Veji pojavila že v državnih policijskih redih, smo že penili zgoraj pod št. L). Pojem »^^eiiiaj t v a«, I vsebuje zločinsko oderuštvo z izkoriščanjem kupa ebne na zeleni veji, je bil tudi Hrvatom znan; izraz *v zelen prodavati« se nahaja — poMažuraniču ' npki listini iz Broda na Savi. Znano je, da se je Zpb‘njaštvo razpaslo zlasti po Srbiji in da se bori zo- per tako oderufitvo kmetov naša država še danes. (!*' dan je bil zakon o prodajanju nezrelih kmetijskih pr°' izvodov z dne 7. junija 1931., ki ščiti proizvajalce «9 poseben način.) Drug način izvrševanja prodaje, ki ga moremo v praksi zasledovati, je bil »kup na rovaš«. Take pogod' be so se tikale zlasti sukcesivne nabave nadomestlji' vega, potrošnega blaga, n. pr. vina in žita. Rovaš je bil v časih obče nepismenosti dokaz 0 količini prodanega blaga. Opisa rovaša v zapisnikih ni; saj v tem pogledu ni bilo treba nobene razjasnitve (gl. § 11., št. 6.). (V srbskem občem državljanskem zakonu je dokazovanje z rovašem še dandanes ko* pravna institucija ohranjeno.) Pri vinogorskih sodni' kih je zadostovalo, da ste stranki pripoznali pristno«* prinesenega rovaša, pa je bil dokaz o dobavi blag9 izvršen. Vinogorski zapisniki pričajo, da je bil razdor kupne pogodbe zbog prikratbe na vrednosti kuiplje' nega predmeta preko polovice pravno dopusten, h*’ tinski fzraz »laesio ultra dimidium justi pretii«, ki & mestoma v zapisnikih uporablja, kaže jasno na vphv rimskega prava. Sodniki dovoljujejo v takem primer« praviloma razdor. (V nemščini so imenovali takšno razdiranje »retraktierung«. 1. 1696.; Sv. Pavel pri Z«' žemperitu.) Včasih so se ozirali na vprašanje, ali \e gorska gosposka kup potrdila, včasih pa ne. Pravni pisatelj N. de B e c k m a n n (1.1688.) navaja za dob«i v kateri je po štajerskem pravu »retrakcija« (po njem restitutio in integrum) dopustna, rok šestili me««' cev. V naših zapisnikih pa imamo primere, kjer je šj° "za uveljavljanje takšne laesio enormis celo po štirih ali šestih letih. Pri prodaji živine je prišlo do razdora ali izprc membe pogodbe, če so se pokazale hibe na živini. O tem bomoj-azpravljali v naslednjem poglavju. b) IM e ni al Največkrat se omenjajo te vrste p«* godb pri nepremičninah. Veljalo je v tem pogled« isto pravo kot za kupne pogodbe; posebno je poudariti, da se je smela menja izpodbijati tudi radi pri-Wtbe nad polovico vrednosti. Nek zapisnik (1. 1694., Vinji vrh) omenja rok za uveljavljanje te pravice z bedami »im gebrauchigen Termin«, vendar ga bližje ®e pojasnjuje. Morda je bil mišljen rok šestili tednov * treh dni, ki se kot tak izrečno omenja v zapisniku « 1. 168L (Haka). c)|Po so j ilol V praksi so se te pogodbe pojavljal’ neštetokrat. Predmet posojila ni bil samo de-nar, ampak tudi vino, žito, seno in še drugo nadomestljivo blago. Oblika sklepa te pogodbe. (mutuum) se " Zapisnikih ne omenja (razen v primerih uporabe s »cartae bianchae« ali klavzule »des allgemeinen ndschadenbundes«, o čemur smo že opetovano go-v°rili). O likofu pri teh pogodbah ni govora. Dogovor j* je moral izvršiti tudi glede roka za vračilo. Mnogo-krat je bil pogoj vračila prejšnja odpoved; navadno * je izvrševala %q uar talit er a.. O obrestovanju posojil je le redko govora; pač pa se je tupatam dogovorilo P°vračilo nekega zneska, ki pa je večji od posojenega, ^di se, da je še vedno nekako motilo stališče kanon-“kega prava, ki je zabranjevalo jemanje obresti. Boj *°Per oderuhe-zelenaše pa smo itak že omenili. Listine kot zadolžnice se omenjajo mnogokrat v ^Pisnikih; če je bilo treba zavarovati posojilo (ali d°lg) na zemljišču, se je napravil »Behabbrief«. Izraz ^‘Poteka je zapisnikom glede zemljišč znan; pa tudi zastava premičnin za dolg se omenja. Povšje jame so “de tudi predmet, na katerem se je posojilo dalo zavarovati. Listine, ki so se uporabljale za zastavo, so garale biti potrjene od gorske gosposke. Napisal jih J® ali grajski pisar, ki je dobil zato pisnino, ali kak-s^n duhovnik ali meščan; saj drugi ljudje po navadi 'd®0 bili pismeni. V tej zvezi naj omenimo, da o posodbi in založbi ^c°mmodatum in depositium) v gorskih zapisnikih ni 8°vora. Glede depozitne pogodbe seveda to ni nič čud- nega, pač pa glede posodbene pogodbe. Saj se je prav gotovo v gospodarskem življenju mnogokrat pripetili da je gospodar posodil iz prijaznosti živinče ali voz *11 določeno dobo v brezplačno uporabo. Mislimo si, d® so bile takšne pogodbe opetovano na dnevnem redu. Toda v tistih patriarhaličnili razmerah je bilo p0; vprežno več n ostenja, kakor v poznejši dobi. Zato ni bilo iz takih posodb iz prijaznosti nobenih pravd. Slo* venska prislovica pravi »dobrota je sirota«, t. j, kdor zastonj posodi, ve, da bo moral, če treba, potrpeti. č) T ud ij-p. oroatvo je bila pogodba, ki je slu; žila zavarovanju neke druge pogodbene obveze, zlasti posojila. Iz zapisnikov se ne da spoznati, kakšna ob* lika je bila v praksi za veljaven prevzem poroštva p°; trebna. Imenuje se pa porok v zapisnikih skoraj vedno »/litrge and Zahler«, to pa pomeni solidarfl® obvezo. Ugovor, naj se dolg iztoži najprej pri glavne®* dolžniku, in šele, če se pri njem ne dobi plačilo, pr* poroku, ni držal. Takih primerov je mnogo. V nekei® posebnem primeru je bilo omenjeno, da poroštvena pogodba ni iztožljiva pred domačim vinogorskim zborom, ker ni bila sklenjena pod domačo gorsko palico-Tu je šlo torej le za vprašanje kavzalne pristojnosti ** take pravde. V dopolnilo naj navedemo, da je po sosednje®* hrvaškem pravu, kakor ga dokazujejo listine iz okolice Zagreba v XVII. stoletju, veljalo, da se je postavil porok za točno plačilo in da ga je za primer netočnosti za kazen zadela dolžnost povračila d voj n® vsote. M a ž u r a n i č, ki navaja te listine v svojih Pri-nosih za Rječnik itd., dostavlja: »Užasna lihva!« ^ naših zapisnikih takih oderuških poroštev nismo zasledili, vendar ni izključeno, da so se na drugih vino-gorskih zborih, kamor je segal vpliv iz sosedstva, tu-patam vendar dogajali. Oderustvo je tudi med Slo* venci cvetelo. d) Delovnih in zakupnih pogodb je bilo nešteto: saj se obratovanje v gospodarstvu ali gospodinjstvu Mnogokrat ne bi moglo vršiti. Toda »ledov o ta* . , Pravdah je jako malo. (Le mezdne pogodbe delajo Jemo.) Locatio conductio rei je pravna institucija, 1 ri kateri prepušča ena stranka uporabo stvari drugi fa nedoločen čas proti odplačilu. Ta institucija je več-.ra* omenjena zlasti glede živine in vozil. Prepustitev ^estnih prostorov v zidanici ali vinskem hramu je e*o vedla do posebne institucije vsobenjkov, njih Pmtidajatev je bilo delo v vinogradu. Tu gre pa že za ocatio conductio operarum. Da spadajo semkaj sploh y*e mezdne pogodbe, ki so jih sklepali posli, pastirji je jasno. Take mezdne pogodbe (mezda je staro-sovanska beseda, v hrvaščini mazda) so dajale ljudmi sodnikom obilo posla., Vendar se opaža, da so ^u,lski sodniki rajši ščitili gospodarje kot pa posle. ? Je pač umevno, ko so sodili sami gospodarji pa-'arhalično brez pisanih zakonov. Poselske pogodbe J? se sklepale največkrat za leto dni, od Božiča do . 0z,,'a ali pa na kvatre. Mezda je bila skoraj vedno ‘govorjena v obliki prehrane, obleke in obutve. Tako ■Je dobila dekla za šest let službe troje kril, troje peč ,n troje srajc (v XVII. stoletju, Kostanjevica). Ne-Zvestoba posla je opravičevala gospodarja, da je od-Pustil posla sredi leta brez vsake mezde. Zakup posestva se je mnogokrat izvrševal od stra-* saine gorske gosposke. O zajemljivem pojavu, da so Posestva nedoletnib otrok v zakup za dobo več let, ^er otroci sami niso mogli posestva obdelovati in oskr-°|v.atk smo že govorili. Radi amelioracije so nastale v 'akih primerih zelo nerodne pravde. Locatio conduc- . oper« je naročilo izvestnega dela za določeno od-P a('ilo. Takih pravd je bilo zelo malo. Semkaj bi štele °ROflbe na obdelanje vinograda proti prepustitvi po-teV,Ce ^et*ne‘ Tako pogodbe ima jo aleatorične elemen-^ «ebi in so dajale povod za srdite pravde tudi med ajbližjimi sorodniki. t v prakse vinogorskih zborov je znano, da se je Zenec ubranil iztirjanju tožnikovega zahtevka, če je preteklo že več ko 30 let, odkar je obveznost nastal*' Premalo je teh primerov,da bi se moglo postaviti p0-sebna pravila glede zastaralne dobe za posebne vrste pogodb ali primerov obveze iz jamčevanja. § 24. ODŠKODNINSKO PKAVO 1. Potreba po obravnavanju odškodninskega pr*‘ va v posebnem poglavju se pokaže šele za dobo, v kateri se da razlikovati odškodninsko od kazenske#8 prava. Ta doba je tista, o kateri razpravljamo v te*1 oddelku. Gre za problem posledic nedovoljenih ie' j a n j. Če smo v prejšnjem paragrafu govorili o jaO1' čevanju za škodo, je bilo jamčevanje pravna posledic8 že sklenjene pogodbe. Tu pa govorimo o posledicah; obstoječih iz dolžnosti do povračila škode, ki pa n' izvirala iz pogodbe. Tem dolžnostim do povračil11 škode ustreza na drugi strani pravni zahtevek do p0-vračila škode. Po prvotnem germanskem pravu je p°’ menjalo nedovoljeno dejanje, ki je povzročilo občutno škodo, motitev pokoja (Friedensbruch), ki je imela posledico brezpokojnost (Friedlosigkeit). Ta seje—' daljnem razvoju — dala odpraviti s spravo (Siihnel med oškodovancem in povzročiteljem škode: '»Neci’11' placabiles dur ant!«. Pozneje, v srednjem veku, pa 90 se počela nedovoljena dejanja diferencirati: JicezP®1 kojnust (ekvivalent ie obstojal v strogi kazni).aa’ stopila samo, če ja zločin (Ungericht) zadel telo (Hab-Hand, Haut, Haar), zlobnost ali samopašnosi (FreveV _JJa, če.je nedovoljeno dejanja »škodovalo last (Habe)■ Sprva je bila stvar oškodovanca, da je sam zločine* preganjal, spor med njima se je dal spraviti iz svet*’ če sta se poravnala. Pozneje je za težje primere, Pr’ katerih oškodovanec ni mogel ali ni hotel tožiti, j * v* ? 0 ® b 1 a s t v o subsidiarno vlagalo tožbe. S tem pa J® ®Ua že pot otvorjena, da je šlo pravo zasledovanje Pota: pri težjih zločinih se je izkazala potreba P® izključno javnopravnem zasledovanju, pri lažjih ^dovoljenih dejanjih pa se je uveljavljalo zasebno Tinsko pravo, ki pa se je koncem srednjega veka Preobličilo v zgolj odškodninsko pravo, ki se tiče *a*n° imovinske sprave med obema strankama. Silno J vplivala na ta razvoj recepcija rimskega prava. Za germansko pravo je bilo značilno, da naj bo ®®*<*o odgovoren za povzročeni uspevek (Erfolg), "^■ede na morebitno zakrivljenje. Torej so bili odgovorni za škodo tudi umobolni in otroci. Rimsko P avo gg je postavilo na drugo, pravičnejše stališče. jv1® je odrejalo, da je za škodo odgovoren samo tisti, 1 Jo je zakrivil; če ni krivde, je dano naključje, ki njem zadene škoda oškodovanca, ne pa nekrivega Kodovalca: »Častim sentit dominus«. O načelu, da ^J bo odgovoren za škodo, ki nastane v tehnično ne-Varnih obratih, ki povzročajo že sami po sebi težave, .. so človek ubrani nesreče, v dobi, o kateri razprav-Ja«io, |e ni bilo govora. Hasi se je odškodninsko pravo med Nemci raz-Jalo po rimskopravnih načelih, je ostalo nekoliko F^ntanskopravnih pravnih predpisov: Gospodar je Jr odgovoren za škodo, ki so jo povzročali njegovi ^ _Je- Imejitelj obrata odgovarja za oškodovanja, ki ,J‘b zakrivili njegovi nastavljenci, vendar se do-P »ca izjema, če ga ne zadene nobena krivda, niti ne 'n eligendo vel custodiendo. Poškodbe po živa' «o se v srednjem veku na poseben način obrav ^ayale: Žival, hi je človeka usmrtila ali težko poško gLVa*a, «e je morala usmrtiti. Pač pod vplivom kanon in rimskega prava se je ta pravna zabloda od pravila in nastopila je rešitev vprašanja, kdo je od ovoren za škodo tako, da povrne škodo, storjeno po , a‘>, oni, ki jo ima za svojo, čim ga zadene kahršna-krivda. Obseg dolžnosti povračila škode ob »spravi« je bil najprej odvisen od veličine storjenega zla. Poznej' ši ravzoj pa je določil stalno globo za spravo, kar j® bilo nadomestilo za kužen, a poleg tega je moral s*0-rilec povrniti tudi dejansko škodo. Če se je povzročil'1 na blagu škoda z nedovoljenim dejanjem, se je m0-ralo tisto blago vrniti, zboljšati, odplačati. Za škod0; storjeno na časti, ni bilo dovolj, da se škoda dejanski vrne, ampak potreben je bil še dejanski preklic *a' litve. Kdor je dekle zapeljal, za tega naj bi veljalo P° kanonskem pravu, tudi če ni prišlo do zaploditvi duc et dota, po poznejšem razvoju pa duc aut doto■ Institucija samopomoči je bila po prvotnem gern>an‘ skopravnem naziranju zelo na široko dovoljena. vplivom rimskega prava pa je prišlo do značilni*1 utesnitev. Ostalo pa je, da daje posest kot takšna pra' vico, da se odbije vsak samolastni poseg v pose**' Glede živine dovoljuje pravo, da sme vsakdo živin® zarubiti, čim jo najde na svojem, ko dela škodo a* jo je že napravila. 2. Gorske bukve iz leta 1543. kažejo vprav slik® odškodninskega prava, ki je obtičalo na pol pota me kazenskimi sankcijami in dolžnostmi odškodnin®' Obe grani prava se mešati, pa tudi med seboj dop0*’ nju jeti. Posamezne določbe, ki govore o odškodov* nju ali o spravi, predvidevajo tudi kazenske glob®' Zakonodajec je vestno poskrbel, da zajame vsaj *'®tJ tipična dejanja, ki prinašajo gmotno škodo na im0-vini. Mislil pa ni samo na povračilo škode radi spra‘ ve, ampak hotel je, da vpliva tudi na druge, da n® store kaj enakega. V nekaterih, pa redkih primeri1 se pozna še germanskopravni sistem »kompozici jske?9 kaznovanja«: škoda se povrne vedno v istem, nata” ko določenem mnogokratniku predmeta (n. pr. k(da' ki je bil vzet). ,, Primeri predpisov o odškodninah so v gorski bukvah vzeti seveda iz vsakdanjega gospodarske?'1 obrata na vinski gorici. Niso navedeni primeri usmr htve ljudi in živali, požigov ali dobrin glede spol-neRa življenja. Ob takšnih oškodovalnih dejanjih je koralo življenje iskati pravnih načel izven okvira farskih bukev, vendar ne proti njegovemu duhu. Se druga vrzel se je pri gorskih bukvah pokazala. Kako škoda iztožuje, to se da razbrati iz ustreznih občih določb o pravdanju na vinogorskih zborih. Toda, kako "aj se kdo ubrani preteče škode, o tem ne izvemo iz ?°rakih bukev skoraj ničesar. Semkaj se da kvečjemu šteti določba čl. 7., da se mora vsako poseganje v pravice, nasilje in vsaka zlobnost, ki se je zgodila v oaeu med dvema vinogorskima zhorima, na posled-nJe*n resnično ovaditi. Kdor tega ne bi storil, zapade Sam kazni v prid gorske gosposke. Ta člen se nahaja v vseh slovenskih prevodih gorskih bukev, edino le v Prekmurskem ne. K a p s c h-ev prevod — kot edini — •ustavlja še, da se mora tudi vsaka storjena škoda na v*Uogorskem zboru javiti. Med določbo glede odpori zoper pretečo škodo smemo šteti tudi predpis K*ede dreves ob meji, ki delajo sosedu škodo.J Ce utegne priti do škode, od mejnega ali spolov-?e Ra drevesa, določa čl. 46. izvir. gor. bukev, naj se po-°*aj v vinogradu premotri po sosedih-vinogradnikili m ce ti spoznajo, da drevo stoji preblizu ali da dela v vinogradu škodo, naj se to odpravi. Tu ni načelno K°vora o storjeni, ampak o preteči škodi, ki naj se Prepreči, če drugače ne gre, tako, da se drevo poseku. 91 prevodi — razen prekmurskega — so sprejeli to uoločbo, vendar se razlikujejo v tem, kdo naj ogleda 8tvarni položaj. Nekateri poznejši slovenski prevodi od-r®Jaj°, da naj izvrši ogled gornik z nekaterimi sosedi 11 ntožmi; torej si izbere on sam svoje zaupnike. Ni povedano, ali je ta sklep (spoznanje) po ogledu obvezen , Ue. Zdi se, da pot pravde na vinogorskem zboru 111 bila izključena, vsaj v nekaterih vinskih goricah ?*; drugod pa je bila apelacija na vinogorski zbor izmučena. Vsaj muzejski prevod zabičuje, »ako se 9n»ide (skuz Sagomike), da je te škode toku ima ta leifs zdaiz doli dian jenu pofsekan biti«. H o f f-°v nemški prevod tega muzejskega slovenskega prevoda se glasi: »so muss dieses Geholz alsogleich abgethan urul abgehauen iverden«. Gorske bukve so slednjič glede preteče Škot le še določale, to pa v prid goTskega gospoda, že večkrat omenjeno dolžnost, da mora hasnovalec vzdržati vino grad v takem stanju, da bo dajal dohodek, seveda tud' gorskemu gospodu. Kdor — pravi čl. 26. izvir. g°r' škili bukev — ne bi pravilno vinograda obdeloval in vzdrževal potrebne zgradbe, ta naj se naznani na vino-gorskemu zboru. Tu naj sodniki razsodijo, ali se obet® škoda. Če je temu tako, naj izda gorski gosipod ukaz-da se vinograd po potrebi obdeluje ali pa naj se v dobi pol leta proda, — vse to pod globo 4 mark. Ce pa sogornik tega neče storiti iz trme ali samopašnosti* naj da gorski gospod vinograd oceniti, pa se vinograd po cenitvi vrednosti proda (gl. § 22., št. 4.). Tu gr® torej za primer javnopravne ureditve samopomoč napram preteči škodi. Toda ustrezni člen ni bil sprejet v vse prevode, zlasti ne v prip. kranj. osnutek. 'f° kaže, da ni ustrezal pravnemu naziranju kranjski!1 deželnih stanov ali pa da se takšen način zavarovanj® zoper pretečo škodo na Kranjskem ne bi dal izvajati* ker bi ga vinogorski zbori odklonili. 8. Posebne določbe glede povračila škode za nedovoljena dejanja, ki se nahajajo v izvirniku ali v prevodih gorskih bukev, so sledeče: a) Prvo, za kar so gorske bukve skrbele, je, da se morajo plodna zemljišča, zlasti pa še vinogradi, s pl°" tam, živo mejo ali podobno (po sv. Matiji) zavarovati zoper živino, da ne bi uhajala od sosedov v škode (čl. 10.). Če pride do škode, jo mora sosed poravnati. Tu ni razlikovanja, ali se je zavarovanje opustilo nalašč ali iz malomarnosti. Da bi pa bilo tudi naključje ali tuja zloba, ki je sosed niti slutiti ni mogel, n. pr-poškodovanje ograje od viharja ali od zlikovcev V°' noči, pravna osnova za zahtevo po odškodnini, ni mi' ^iti, ker pravi čl. 10., da gre za dolžnost ograditve, ki je kršena (»ivdr das vorprdch«). Golo naključje seveda ni bila kršitev. Glede, višine škode v izvirnikih ni določbe. Vagensberški prevod (torso) pravi, da mo-raJ0 biti vinogradi na vseh štirih straneh zagrajeni, [nuzejski prevod pa določa, da mora biti škoda d o -®r o plačana, nekateri drugi prevodi odrejajo, da se naj stranke glede škode poravnajo (»zglihajo«). Ta določba čl. 10. stoji v uvodnem delu gorskih bukev, ^ar znači njeno posebno in splošno važnost. b) Glede škode, storjene po živini, imamo v gor- bukvah še posebno določbo čl. 31., ki odreja čisto postavno, kdor po živini stori škodo, ta je dolžan čisto škodo povrniti, vrh tega pa plača se od glave ži-v*ne globo bilo pozimi, bilo poleti. Dočim je bilo v čl- 10. govora o osebi, ki je povzročila kot neposredni krivec škodo, gre v čl. 31. za abstraktno osebnost lastnika živine, čeprav bi bil pravi krivec nekdo drugi, n- pr. pastir, hlapec. L a y b a s s e r-jev prevod je to naravnost poudaril, ker pravi, da je odgovoren lastnik, katerega je živina. c) Posebna skupina predpisov o dolžnosti po-yračila škode velja izvestnim nedovoljenim dejanjem gospodarskega življenja. Čl. 33. pravi, da mora tisti, ki vzame, poseka ali posuši cepič ali mladiko, globo plačati in cepič (mladiko) vrniti; nekateri prevodi dodajajo, da mora storilec škodo poravnati. Čl. 34. se tiče posekan ja »haiholz im Perchrecht« (les za kole, ki se vsako leto sproti prideluje); razen kazni za posekanja od neupravičene osebe, mora storilec »po spoznanju mejašev« ali povrnili isto množino prisvojenega lesa ali pa plačati škodo v denarju. Čl. 35. govori o vzetju kolov; tu je določeno poleg globe kot kazni še povračilo dvojnega števila kolov. Prevodi se drže do malega izvirnika; L a y b a s -8 e r-jev določa, da se mora vrniti »tri gube« škode, vagensperški prevod (ekscerpt) se ne drži kompozi-oijskega sistema, ampak določa za vsak kol kar pet mark globe. Čl. 38. se tiče tatvine »Erdtrich«, ki ga prenese storilec »zu Wildga.il in seinem W eingarten*■ Kakor smo že prej razložili na drugem mestu (gleJ § 22., št. 2., č), gre za naravno poboljšanje vinograda s tujim blatom ali prstjo, listjem ali gnojem, čl. 40. govori o tatvini grozdja ali vsakovrstnega sadja; ®a' groženo je alternativno, ali plača storilec globo 4 šilingov ali pa se mu odreže eno uho, v vsakem primeru pa mora poravnati škodo (»und den andern se in schaden abzulegen«), (O kazni odrezanja uha bomo govorili pozneje, gl. § 25., št. 5., a;) Pripomniti je treba, da so prevodi to določbo glede poravnanja škode variirali, pa tudi docela opuščali ali pa odrejali samo globo kot kazen. č) Razen kraje in tatvine določajo gorske bukve še druge imovinske delikte: V čl. 43. je govora o zlobnem posekan ju trt (»mit Friivel«). Izraz »mit Friivel« dela prevodom težave. Glase se: »skufi fraull« (Reče 1 j), »s syllo« (K a p s c h), »is frej voli« (stud.bibl-t kjer je še dodano »ali če jo svinja obje«). Določba glede odškodninske dolžnosti se glasi v izvirniku enostavno: »und dem andern sein Weinstock ividerzus* kehren«, v prevodih pa se glasi različno, n. pr. da naj se vrne trta, da naj se vrne dvakratno število trt ali da se naj škoda vrne; nekateri prevodi pa so določbo sploh izpustili. — Čl. 42. izvir. gor. bukev daje predpise za »Absenger« = »požigalca«. Tu je treba pripomniti, da je »Land- und peinliche Gerichtsordnung« z dne 24. decembra 1574. za Štajersko stavila požig v isto vrsto deliktov kakor veleizdajo, rop, pobuno ali nasilni upor, torej za dejanja, ki pomenjajo težko molitev pokoja v deželi (Landfriedensbruch). V gorskih bukvah pa je šlo očividno za manj težke primere običajnega pomladanskega spodžigavanja vinogradov, grmovja (gehdger) ali trebežev (liaiholz), ki utegne povzročiti uničenje vinogradov itd. V mnenju o tem členu, ki ga je nižjeavstrijska vlada oddala, preden so gorske bukve postale zakon, je bilo izrečno nave- (la je v govoru stoječi predpis dober, ako se zgodi požiganje »durch unfleissig venvarlosung oder jursezlich«. Torej je šlo za škodo, storjeno nalašč ali P“ malomarno, vendar ni smela zadeti zgradbe, am-Pak le zemljiščne nasade. Zato je v izvirniku določena Poleg globe le dolžnost, da storilec povrne škodo. Preidi se vobče drže izvirnika, samo vagensberški eks-eerpt se je postavil na stališče, kakor da bi šlo za pravcati požig; on pravi: »kateri drubega pozlige, ta Je lise zapad«. Če drugi prevodi govore o dolžnosti 'Hlškodnine, ta pa ne, moramo domnevati, da je po-z,galcu v vagensperškem okolišu gorska gosposka prodala vse imenje in iz izkupička izplačala odškodnino. d) V ozki zvezi s temi oškodovalnimi dejanji so Poškodbe ali uničenja hiše ali lirama, če udere storilec v nje in bije zlobno po prebivalcu v hiši (»auf ^ mit Friivel schlecht«) (čl. 36.), dalje izvršitev na-8>lstva na osebah in predmetih v vinogradu (čl. 37.). ' o čl. 36. naj se izreče za prvo omenjeno dejanje ka- na telesu in blagu (ati leib und guet), v čl. 37. pa Je določeno, da zadene storilca za tako dejanje kazen ') mark in da mora škodo povrniti. V prvem primeru Je naravnost zahtevana dolžna storitev, v drugem se ^ora le-ta predpostavljati (schlecht oder iiberlauft abier dem andern). Prevodi so ti dve določili zelo različno tolmačili. Na eni strani (boštanjski prevod) Je stavil sankcije že na poskus takega dejanja, torej, *jer škode še ni bilo, na drugi strani (soteski prevod) Pa se je zahtevala pravcata izvršitev takega dejanja: Namreč, kriv je, kdor »hram resbie ai eniga vgori do *,rvi udari«. Prekmurski prevod pa je čisto kratek: *In esi sze sto szvadi ali na bitje ide u Vrhi, steri je *riv placsa kastige f. 4.«. O odškodnini ni izrečno govora. e) Odškodnina v naravi v obliki rcstitutio in in-toHrum je predpisana v čl. 39. izv. gorak, bukev, če 11 ek do mejnik izkoplje ali če navadno pot napravi Preblizu tujega zemljišča ali če jo pokvari ali uniči; razen tega je določena še globa 5 mark. Določbi*10 besedilo ni jasno, zato prevodi kolebajo. Laybas-s e r je rekel: »Kateri bi en Melnik Iskopal ali enim0 gmain potu preblizu kopal..., ta pot ako mu je kaj ksbkodi popraviti.« Prevod stud. bibl. je prevedel: »Kateri en minik Vukej iskopa, alli en nou nenotia-din pot della . ..« Zdi se, da je najbolje zadel smisel tega člena boštanjski prevod: »kateri bi en Meinik iskopov ali pre blizu eniga gmein Potlia pokopou..•*> on pa določa, da -se mora škoda v dvakratnem znesku vrniti. Uvaževati je treba, da so javni poti bil' mnogokrat meja in da se ni smela taka pot sam ol a st-no pomakniti naprej ali nazaj. 4. Vse te določbe gorskih bukev niso mogle zadostovati potrebam praktičnega življenja. Zlasti 1,1 bilo v izvirniku gorskih bukev nobene določbe glede določitve višine škode. Odškodnina se je morala n. pr-pri popašnji takoj oceniti, sicer je izgubil oškodovanec pravico, da jo terja. Šele neki slovenski prevodi so postavili zahtevo, da se mora škoda »dobro« oceniti in prisoditi. Še bolj pa se je izpopolnilo odškodninsko pravo v praksi l judskih sodišč. Neštevilno odškodninskih tožba in sodba, ohranjenih v vinogorskih zapisnikih, nam kaže lepo zaokroženo sliko običajnega prava glede pravice do odškodnine in njene izmere. Glavne poteze, ki segajo preko okvira gorskih bukev, bi bile sledeče: a) Vprašanje samopomoči. V duhu zg°' raj pod 2.) navedenih določb izvir, gorsk. bukev 0 obrambi preteče škode je potekla obča sodba, da j° vsak sogomik, ki vidi ali naleti na človeka v škodi? dolžan, da to osebo in njegovo škodljivo dejanje naznani, sicer kaznujejo njega samega (1695. 1., Stara vina). Še dalje je šlo običajno pravo pod žužemper-ško gosposko: Vsak sogomik, ki vidi v vinski gorici kjerkoli škodljivo osebo, jo mora takoj odpraviti (1. 1712., Šmaver). Največ škode pa je prihajalo od živine. Tu pa določbe o samopomoči zoper pretečo škodo, ki so jih dajale gorske bukve, nikakor niso zadostovale. Če je vinogradnik zalotil n. pr. kozo, ki je obirala trtne poganjke in uničevala s tem njeno rodovitnost morda Za več let, ni mogel dopuščati, da se Škoda nadaljuje n'ti najmanjši čas. Tu je posegla praksa navsezadnje Preko določb gorskih bukev, pa tudi preko german-skopravnega naziranja, ki je dovoljevalo samo zajetje *'vine, ki dela škodo. Slovensko običajno pravo sprva, j- v prvih desetletjih, ko so izšle gorske bukve, ni dovoljevalo niti zasebne rubežni živine radi storjene *kode. Iz nekega zapisnika (1. 1606., Gazice) izvemo, da so ljudski sodniki označili zasebno rubežen* za kaznivo dejanje, kar je bilo protivno germanskemu pravu. Vinogradnik, ki je vola, ki mu je delal škodo v vinogradu, sain ujel in brez intervencije gornika Zaprl, pa niti ni o tem gornika obvestil, je bil obsojen, da mora gornika za odpuščanje prositi, češ da se je Postavil v lastni zadevi sam za sodnika. Poleg tega pa tnoral plačati opatu kot gorskemu gospodu globo, "oznejši razvoj pa se je usmeril drugače: Začelo se Jv razlikovati med več ali manj nevarno živino. Za •Nanj nevarno živino, zlasti za govedo, je obveljalo, da sme zajeti, če se najde v škodi. Če se ne more za-Jvti, se mora opazitev škode naznaniti gorski gosposki (leta 1712., Šmaver). Kdor bi to dolžnost opustil, se kaznuje s tem, da mora dati zborovalcem pri ljudskem sodišču eno vedro vina na razpolago. (O tem bo Se govora spodaj pod b.) Tekom dveh stoletij so bile sklenjene različne °l>č.e sodbe vinogorskih zborov, ki so določbe o obram- . _ * Ra* pravno stališče bi ne smeli govoriti o zasebni ru-le*ni, ampak o zasebni zagotovitvam pravici sui generis, ker Pravila, ki veljajo za ročno zastavo, kakor bomo nižje videli, !le Pridejo v poštev. Radi kratkoče se poslužujemo vendarle "Nenovanega izraza. bi pri škodi, storjeni po živini, zlasti glede nevarneje živine, čim dlje, tim ostreje izražale. Glavni vidiki so bili: koze in prašiči so vinogradom najbolj nevarna živina. Še začetkom XVIII. st®’ letja (1. 1720.) je veljalo, da je treba te živali, če s® zalotijo v škodi, enkrat ali dvakrat zapoditi, tretjič pa se smejo kakorkoli ubiti, tudi ustreliti. Poneko'1 je veljalo, da se smejo prašiči ustreliti, če se najdejo v škodi, pa so last posestnika, ki je podložnik tuje gorske palice, kajti v tem primeru se lastnik prašičev ne da kaznovati (sc. po ljudskem sodišču, ki zboruje in sodi [1. 1759.], Gorence). Sredi XVIIT. stoletja Pa je veljalo (1. 1758.): »Hornvieh im Schaden soli eiu' getrieben vcerden, die s. t>.,* Schweine dur fen sognr totgeschossen iverden.« Še. pozneje, 1. 1772., pa je občo sodba odredila: »Die s. v. Schvveinc, ivann solehe "n Berg angetroffen voerden, sollen zammschlagen iv<>r' den.« Glede posebno nevarne živine, svinj in koz, *e odreja drugod na več mestih še to, da je treba najprej na pomoč poklicati sosede, da bodo »Schreimannen*> priče za dokaz, potem se šele sme živina v škodi ubiti' V besedilu gorskih bukev, ki so si ga klevevški vin®’ gradniki sami avtonomno sestavili (1801.), pa je stalo-da se mora škoda, nastala zbog popašnje, povrniti v polnem znesku, cena naj se določi prav dobro, oško-dovatelj mora plačati gorniku za cenitev in za pota eno četrt vina, koze in svinje, ki se zalotijo v vinogradu, pa sme vsak ustreliti. Tu se torej ne vpraša več, ali je kakšna Škoda nastala, tudi ni treba klicati nobenih sosedov za dokaz škode, dejstvo samo opravičuje vsakogar, da ubije označeno živino v vinogradu-Ravno to pa je bilo že sklenjeno več kot sto let pre.1 na Vilijem vrhu (1. 1698.), kar kaže, da je bilo pravu® * >S. v.« pomeni opravičilo zapisnikarja, da zapiše »|?rrl» besedo«: Salva venia (verbo); v našem primeru »Schwein». prepričanje, (la se sme ubiti živina izvestne vrste v ®k°di, precej splošno, dasi je Leopold I. koncem ^»H. stoletja odredil, da ni dovoljeno ubiti živinče, razen v primeru zalotitve pri poškodovalnem deja-nJu (pauperies). Mimogrede bodi navedeno, da je °’ d. z. za Avstrijo (1. 1811.), ki velja še danes na slovenskem ozemlju, ustanovil pravilo (§ 1321.), kdor divino na svoji zemlji dobi, zbog tega ni upravičen, t*a jo ubije; on jo mora s primemo silo odpoditi ali »zarubiti«. Nekaj podobnega se je izobličilo glede p r e v e s -1 h d r e v e s. Nekdo je n. pr. posekal tožniku dva oreha, pa je bil tožen za odškodnino. Zagovarjal ** je, da je dvakrat opomnil tožitelja, naj že vendar poseka oreha, ker mu delata škodo s senco. Ko pa jih ni hotel tožnik posekati, jih je on sam, torej, ne da bi se obrnil na sodišče za odpomoč (gl. zgoraj pod 2.). Ljudski sodniki so izdali sodbo: »Dem Be-klagten wird durch Redu (sodišče) solches factum Ilir recht (pravo) approbierl.« Samopomoč napram ^de preteči škodi je bila odobrena preko predpisov R°rskih bukev. b) Samopomoči zoper pretečo škodo sorodna Pravna institucija je vnaprejšnja zagotovitev odškodninske zahteve, če se je škoda že pri-P^ila, ki je vedla do rubežni, in pa takojšnji .z a -8 o to v i t dokaza storilstva glede oško-d ovalnega dejanja. V obojem oziru gorske 'Hikve še nimajo nobenih določb. One poznajo samo Primere rubeži, ki jo izvaja gorska gosposka. Kjer ni šlo za zelo nevarno živino (kot govedo, konje), ki se niso smeli ubijati v vinogradu, je do-voljevalo običajno pravo, da se sme ujeti, zajeti in °dvesti na dom oškodovanega vinogradnika ali gornika. Vobče je veljalo, da se zajeto živinče ne sme ®dvesti v hleve gorske gosposke; saj ga je bilo treba krmiti. Samo -pod žužemperško gorsko gosposko je mio uvedeno, da odvede gorski birič (IVeinzedl) ži- f\jKA/iJX.A 407 v inče v graščino. Seveda vse to ni bilo izvedljivo, če je živinče zbežalo. V tem pogledu je ponekod zadostovalo, da si je oškodovanec živinče zapomnil (»g®-mirku) in ga pozneje spravil na varen kraj, najraje v gornikov blev. V tem primeru je obstojala navada, da je dobil gornik tretjino od kazni, ki je bila pr*-sojena gosposki. Vedno in v vsakem primeru je morala biti zasebna rubežen živine, bilo katerekoli vrste, takoj naznanjena lastniku živine, pa tudi gorniku. Le tupatam se je dopustilo, menda, če je gornik prebival zelo daleč, da se je rubežen naznanila sosedom. Brez obvestitve gornika (»ohne Begriessung des Pergmeč-sters« pravi zapisnik iz 1. 1697.) se zajeta živina splob ne sme odvesti. Obveščeni lastnik živine ima pravico, da ponudi takoj denarni ali drug ustrezen znesek v višini storjene škode, a to se mora zgoditi »prijazno*! potem mora oškodovanec to poravnavo sprejeti. Vse* kakor je treba zarubljeno živino kmalu rešiti (»rek*' jiionda ne nastane preveč stroškov s prehrano. P°' nekod je veljalo za pravo, da se mora rešitev zgodit* v treh dneh, sicer sme oškodovanec živino zaklati-Drugod pa takšnega roka ni bilo, pa tudi ni bilo dovoljeno, da bi se živina brez predhodne ocenitve zaklala ali ubila. Sploh je veljalo po običajnem pravu, da se odškodninski zahtevki ne smejo pretiravati. Pa tudi pri rubežni za škodo se ni smelo pretrdo pošto-pati. Če bi nekdo zarubil več kot je znašal njegov odškodninski zahtevek, mu prisodijo ljudski sodnik* samo tolikšen znesek odškodnine, da dobi lastnik živine vsaj eno tretjino cene nazaj. Na drugi strani pa odpor zoper samopomoč radi vnaprejšnje zagotovitve škode ni bil dovolj®1*-Ko je vzel toženec samolastno zarubljenega vola >* gornikovega hleva, ne da bi bil škodo poravnal, so ljudski sodniki občutno kaznovali na korist gorak® gosposke, razen tega pa so ga s sodbo prisilili, da s® mora glede škode s tožnikom poravnati (1. 1710., Ko-stanjevica). Še manj je bil dovoljen odpor zop®r uradno poslovanje pomika v zadevi rubežni živine; občutna kazen je bila samoposebi umevna posledica *a tako dejanje. Ljudski sodniki pa so celo zapretili, '*a *apade vinograd lastniku živine, če se ne bi hotel poravnati z oškodovancem (1. 1601., Straža). V dokaz, da je izvestna oseba škodo storila, ji je s,*iel tisti, ki jo je pri tem zalotil, vzeti del obleke ali Pokrivalo, n. pr. pastirju suknjič, drugim odraslim o^bam klobuk ali orodje, posodo, ženskam pečo in Pod. Tak predmet se je moral nesti k pomiku, če pa Je Slo za corpus delicti, k gorskemu gospodu. V glav-noni je bil pomen in namen tega postopka zasiguranje osebe storilca, ki mora priti k gorskemu gospodu po dotičaii vzeti predmet in si izprositi odpuščanje za Urjeni greli. c) Odmera odškodn in e. V pogledu tega vPrašanja velja, kar smo že uvodoma (pod št. 4.) poudarjali, da gre za patriarhalično pojmovanje pravičnosti in primernosti ljudskih sodnikov, ki se ne da še Pospraviti pod čisto točno opredeljene vidike. Vobče odgovarja storilec nedovoljenega dejanja po označenem pojmovanju ne samo za subjektivno (psihološko) krivdo (rimskopravno načelo), ampak tudi za objektivno (sociološko) krivico, storjeno napram okolici, družbi. torej bolje rečeno: za povzročitev škode kot take v pogledu na dobrobit okolice (germanskoprav-110 načelo). Na teh temeljili so prišli ljudski sodniki Ueredkokrat do sklepa, da je treba škodo deliti, odnosno priznati samo deloma, dočim naj ostali del trpi oškodovanec. Enotnih načel torej ni, razen če uma-ttanio zahtevo po upoštevanju pravičnosti in primar-Uosti za abstraktno načelo. Iz nekaterih primerov iz Prakse se bo dalo vse to najbolj posneti. Nesreča se je Pripetila, ker je nekdo vtaknil cev izposojene puške v °genj, da bi se razbasala, pa se je razletela in ne-Previdneža ubila. Tožen je bil lastnik puške, ki jo je Prepustil ubitemu. Zagovarjal se je, da on ni dejal ubitemu, naj dene cev puške v ogenj. Sodniki pa so vendarle sklenili, naj toženec vdovi in sinčku ubite?8 ponudi spravo, da preneha sovražnost, ki je med nji' mi nastala. Ko se sprava sklene, naj da lastnik puške otroku ubitega pšenice, ajde, rži, prosa, nekoliko takoji drugo v jeseni. Za primer pa, da bi prišlo po takšni spravi do novega sovraštva, plača tisti, ki ga prične' dva zlatnika (Pleterje, 1. 1624.). Zdi se, da se je tu oživela ideja »umira« (odkupnina za krv) iz zadruž' nega ustroja gospodarstva. Drugi primer: Nekdo je obstrelil iz nepazljivosti dekle, da ostane za vedno bolehna. Toženec je ugovarjal casus fortuitus, za ka-teri ni odgovoren. Bil je vendar obsojen, da naj plač8 stroške za lečenje takoj; razen tega pa se mora s to*' nico poravnati (1. 1742.). Dalje: Toženka je bila ob' dolžena, da je zažgala mlin na čarovniški način, lip’’ rala se je, 'da ni nič kriva, niti se ni posluževala ca* rovnij; še za to se je pritoževala, da ji je mati žup8' nja v gostilni ponujala glavico češnja in jo hotela 9 tem ujeti, da je čarovnica. Priče niso mogle niče«81 navesti, kar bi govorilo v prid tožbe. Krivda ni bil8 z ničemer dokazana. In vendar so sodniki razsodil*' da naj trpita toženka in tožnik vsak polovico škod8, Toženka se ni pritožila, pač zato, ker je bila še vesel8' da je niso preganjali radi čarovnije. — Nekdo je *a' lotil petletno svinjo v svojem vinogradu in jo tak8 stolkel, da je zadnji konec života za seboj vlačila i** kmalu poginila. Lastnik živali ga je tožil za plačil® odškodnine za ubito žival. Sodniki pa niso obsodil* tega, ki je žival ubil, ampak tretjo osebo, soseda, k* je plot pustil v tako slabem stanju, da je mogla svinj8 uiti na tuj svet čez sosedovo zemljišče. Temu sosedu so naložili plačilo ene tretjine škode, dasi niti lože** ni bil, dve tretjini pa naj trpi lastnik svinje sam, ker ni dovolj pazil, da bi svinja ne ušla (1. 1606.). Takih primerov, pri katerih so ljudski sodniki naložili dem® povračilo nastale škode nenavzočni stranki, ki se nit* zagovarjati ni mogla, bi lahko še več navedli. Oni k8' žejo izvestno razširjeno kolektivno odgovornost vs*' kogar, ki je v zvezi s škodo, samo da biva v domači vinaki gorici. Še izraziteje se vidi vprav omenjena pasivna kolektivna odgovornost iz primerov, v katerih mora hišni gospodar odgovarjati za dejanja, ki so povzročila škodo, ker so jih storili njegovi ljudje, sorodniki ‘n posli, živeči pod njegovo streho in ob njegovem kruhu. Na to institucijo smo že opozarjali v § 12., pod K- h., v prepričanju, da se je se bolj izvajala v drugi Polovici srednjega veka neposredno oh ginevanju zadružnega gospodarstva v naših krajih. Tu naj še podarimo, da se je taka odgovornost gospodarja za 8v°je ljudi, kFso naravnost v njegovi oblasti, ker žive v njegovi rodbini oh njegovem kruhu, dala uteanelje-vati z dejstvom, da je gospodar reprezentant rodbine, Njegova odgovornost pa reprezentančna pasivna odgovornost rodbinskega poglavarja za svoje ljudi. To deelo se je vrlo strogo izvajalo. Oče je moral dati od-Hkodnino, ker je njegov že odrasli sin ukral z drugimi 'da, pa ga je zaklal pod očetovo streho, ne da hi 'e"ta o tem zvedel ali imel od tega kaj dobička. Tožba bila v omenjenem smislu napravljena, ali ljudski 8°dniki so jo odbili, iker sin ni več živel ob očetovem yuhu. Vidi se, da se je.vršila tudi v slovenskem obilnem pravu nekakšna borba med rimskopravno-•ndividualističnim in slovenskim kolektivističnim pojmovanjem o odškodnini. Zelo zanimiv je v pogledu te j>orbe sledeči primer, ki se je pripetil v Vinjem vrhu _• 1698. Toženčev sin je vdrl v tožnikovo klet. Tožnik Je trdil, da je toženec za to vedel. Najprej je potekla 8odbu, ki je obsodila toženega očeta, češ da ni imel 8h,a *in brssorer Disziplin«. Toženec je oglasil apela-ci.io, na kar se je sodba izpremenila (»in plena asses-*°n« amplectiert*), da naj oče kazen dečku («buv-odtegne danes ali jutri od njegovega dediščnega ueleža (»Erbsportion«.). Oče sam pa, ki ni vedel za si-Uovo pregreho, pravi sodba, da je nedolžen. Če bi kdo tožencu ali sinu zbog tega kaj očital, bo kaznovanj globo treh zlatnikov. Še pozneje pa je v zapisniku tuja roka, morda tistega patra, ki je vinogorskemu zboru predsedoval, vse .skupaj črtala, a ob robu zapisnik® pripomnila, da naj išče tožnik (okradeni vinogradnik) »regresa bei seinem vaterlichen Anteil«. Na vse-zadnje je torej prodrlo docela rimskopravno pojmovanje, da je pogoj odškodnine zakrivljen je škode. A*1 to, kar je v tem primeru obveljalo, se drugod še dol p0 ni uveljavilo. Imamo tudi še v XVIII. stoletju dovolj primerov, da je moral oče plačati odškodnino kot hišni gospodar in reprezentant rodbine za dejanja oseb’ ki so nekakšno pod njegovo patria potestas. Celo p°” dedljivost odškodninskega zahtevka take vrste, ki <•* obrača zoper hišnega gospodarja, dasi ni ničesar osebno zakrivil, je v zapisnikih posvedočena. č) Izterjanje odškodnine se je vršil® po običajnem pravu lahko na različne načine. Predvsem se je smela skleniti poravnava nad prizadetim® brez intervencije sodnikov, gorske gosposke ali g°r' nika. Oškodovanec pa se je mogel obrniti tudi n® gornika, da naj posreduje, zlasti če je bila zajeta živina pri njem spravljena. Ta pot je bila najnavad-nejša. Če ni vedla do cilja, je ostala kot tretja pot !e še tožba pri vinogorskem zboru (ali kvatmem sodišču). Najčešče je prišlo do tožbe, če je bilo dejstvo poškodovanja sporno in je bilo treba o tem zaslišat* kaj prič. Pogostokrat je ljudsko sodišče poverilo go*" niku samemu ali pa njemu in izvestneinu številu s°' sedov, da naj kot pošteni možje (»dobri ljudje«! preiščejo položaj in izrečejo svojo sodbo, ki bod> obvezna. Mnogokrat so dobili možje navodilo, da smejo obsoditi samo, če se izkaže, da je dan tak pogoj-Vse to je bilo pač posledica, da se stvar ni dala brt“z lokalnega ogleda presoditi, a za lokalni ogled po ce' lotnem ljudskem sodišču ni bilo ne časa, ne prilike-0 višini škode se je le redkokrat razpravljal0 pred ljudskimi sodišči. Navadno je dobil gornik n3' >?& da preceni škodo pritegnivši nekoliko poštenih ■ladi. S tem je dobila pravda svojo rešitev. Če tako ločene škode stranka ne bi poravnala, ji je smel K°mik zakrižati vinograd ali pa zapečatiti klet in tako Posredno plačilo izsiliti. Praksa ni podpirala tožar-|Pnja in je zato po navadi poleg odškodnine izrekla a*en po predpisu gorskih bukev, kakor za delikt, v Prid gorskega gospoda. Da se oškodovatelj izogne ta-kaznim, se je raje podvrgel nasvetom gornika. 0rgke gosposke so tako postopanje, ki ni bilo docela !. skladu z gorskimi bukvami, molče tolerirale. Od-? ,®dnina sama je imela mnogokrat vlogo kazni. Ko je l‘a plačana, je potreba po kaznovanju sploh predala. , d) Zastaranje odškodninskih za-*ev ni bilo niti po običajnem pravu urejeno. Go-8P°darsko življenje je zahtevalo, da se odškodninske *abteve hitro likvidirajo, zlasti če je bilo treba iz-ve' logično uporabljanje kazenskopravnih predpisov. \ CCC pa imamo na mnogih mestih določbe, da naj sodnik kaznuje, kakor presoja osebo in stvar. Tun' naj se v primerih, kjer v zakonu ni posebne potreb' ne določbe, kaznuje: »ivie es unseren Kaiserlichi>rt Rechten und dieser unserer Ordnung arn gomassest?n ist« (čl. 105.). Mučna kazen se sme torej izreči na v poostritvah smrtne kazni. Samo po sebi umev-posledica vseli kazni, ki jih je izvršil rabelj (krv-je bila brezčastnost. , CCC je dala navzlic vsemu temu podlago za na-a*jnji razvoj kazenskega prava tudi v znanosti, ki je jv^lanjala krute kazni. V praksi so se počele uve-jiavljati zahteve po kaznih drugačnega značaja, t. j. a*nih na prostosti. Pričele so ustanavljati kaznilnice, j filne delavnice. Naravnopravna šola XVIII. sto-etia je naposled omajala zaupanje in ugled CCC in V '.'T i posnetih deželskih zakonov. Nastale so nove »Hlifikacije kazenskega prava pod cesarico Marijo erezijo, cesarjem Jožefom TI. (gl. § 17., št. 2.). Za vso dobo od nemške reformacije pa do fr811' coske, revolucije smemo trditi, da se je tudi na sl0-venskem ozemlju uporabljalo za causae maiores k8-zensko pravo, ki je bilo prežeto duha CCC. Zlasti # je šopirila pravna zabloda tajnega inkvizicijskega procesa, ki se je posluževal dokaznega sredstva na' tezalnic (Tortur) in na ta način tiral vse polno žrteV na grmado. Crimen magiae, ki se je podtikal nesreč-niči iz zlobnosti ali nevednosti, je imel vedno najl>uJ' še posledice, smrtno kazen. Na Slovenskem je bil® zadnja »čarovnica« sežgana 1.1701. (Helena Šešark lZ Ribnice). Bližje bomo o teh stvareh razpravljali v poglavju, ki se tiče kazenskega postopka. Kakšno pravo je veljalo izven vinskih goric, ak® ni šlo za kriminalno pravo (peinlich Strafe), ni n®0/ točno povedati. Znani so nam zapisniki od mnog11' patrimonialnih gosposk, v katerih pa ni najti za °0!l' san minores nobenih posebnih zakonitih določb. ^ se je pač kretalo po običajnem pravu v okviru priv8*-nopravnega zasledovanja in »kaznovanja«,toda pri k8®' ni v denarju odpade prevesen delež v prid patru®10" nialne gosposke. Zdi se, da se je v teli manjših zadf" vah kazensko pravosodstvo izenačilo z onim, ki J imelo za podlago gorske bukve vse dotlej, da ni bn° patrimonilno sodstvo sploh odpravljeno. O posameznih deliktih, ki so posebnega p orne8® za germanskopravno pojmovanje, bomo sproti n je svojo mačeho psoval s*»kurbo«, s kaznijo, da plača lArv V gl ob o 1 krono, posebej pa naj bo en dan zaprt. Če bi ga pa kdorkoli od njegove rodbine poslej žalil (sestra T mu je rekla, da je »ketzerischer hupb«), zapade šaljivec vnaprej denarni kazni 5 cekinov. (Gotovo je šlo tukaj za vplivanje od strani gorskih gospodov Jezuitov, ki so gospodarili v Pleterju.) Neka žena in pastirji so pretepli šest. vojakov, ki so prišli pobirat kostanj, pa so pri tem vaško živino s paše prepodili-Toženci so ugovarjali, da so vojake »icegen solich be-vorhabenden Diepstalls abgeschmiert«, morali pa so vendarle za osem dni v keho (1. 1664., Kostanjevica). V neki pravdi radi nasprotnih žalitev zelo težke narave so ljudski sodniki obe stranki zaprli do večera v »turnu«, toženec pa fl-v prid cerkvi v Šentjerneju, J/2 A- pa v prid cerkvi v Pleterju. Neka ženska je. blebetala v pijanosti kakor neumnica; kaznovali so jo, da je stala tri ure na sramotnem odru s trlico (in die Gaigen gesetzt; 1. 1680., Pleterje). Prav težak primer je naslednji: Sestra je prišla k bratu pozimi težko bolna. Brat ji ne privošči tople sobe, ona je zmrznila na prostem. Niti zagrebsti je ni dal. Šele ko so jo lisice in psi obgrizli, jo je dal pokopati, a to v vinogradu. Gornik ga je radi teh dejanj obtožil. Ljudski sodniki so ga kaznovali z globo 5 mark ter izrekli, da tisti del vinograda, v katerem je sestrino truplo pokopal, zapade cerkvi v last (leta 1665., Kostanjevica). c) Zjj, kriminalnop ravne zločine štejemo tista delanja, ki " pomenjffjo- udejstvovanje antisocialnega (hudobnega) naklepa, po katerem pride do kršitve '*vestnih pravnih dobrin, in so zbog tega po zakonitih predpisih stavljena pod kazen težjega značaja. Po zasnovi gorskih bukev so bile zaščitene predvsem pravice gorskega gospoda. 0 teh smo deloma govorili že v izvajanjih glede administrativnih zločinov. Deželni stanovi štajerski še niso skrbeli pri sestavljanju gorskih bukev za to, da zaščitijo vsako omalovaževanje ali Upornost zoper svojo avtoriteto. Toda praksa kar Uirgoli kaznovanj zbog razžaljenj, naperjenih 2 o p e r gorskega gospoda ali gornika. Vlasti se to opaža v tistih okoliših, ko so imeli svoje vinogorske zbore pod predsedstvom samih gorskih gospodov, kakor n. pr. redovnikov v Kostanjevici, Pleterju, Klevevžu, manj pa tam, kjer gorski gospodje, kakor n. pr. Turjačani, niso prišli v neposredne stike z ljudstvom. Nekatere žalitve gorskega gospoda so bile pač •krajno surove in so se kaznovale — po smislu čl. 7. kot zlobnost po dopuščenju čl. 29. izvirnih gorskih bukev zelo ostro. Posebno strogo se kaznujejo dejanske ali besedne žalitve predsedujočega opata in sod-uikov. Koncem XVII. stoletja sodijo ljudski sodniki v Kostanjevici, da mora takšen zločinec plačati gorskemu gospodu, opatu, 5 mark, vsakemu prisedniku po 60 penezev globe, a vse mora prositi za odpuščanje. Pa je še sodba izrekla, da je vreden tudi kazni na telesu. V nekem drugem primeru (1. 1738., Starci) je bil toženec obsojen, da se mora radi žalitve prisedni-kov in gorskega gospoda v osmih dneh v cerkvi opravičiti, sicer izgubi vinograd. Če se opraviči, prepreči 8 tem pač izgon, ali dati mora dve vedrci vina gorskemu gospodu in prisednikom za kazen, žaleče besede (da se »podela« na gorskega gospoda) pa mora sam ua se obrniti (und die Reden auf sich nehmen). Leta 1604. (Jablanci) je župan in obenem gornik razžalil kostan jeviškega opata Andreja Arzta, o katerem je šel glas, da je bil mrk in vražast človek, ki se za moralo ni mnogo brigal. Iz dotičnega zapisnika ne izvemo z« besedilo žalitve, ker je zapisnikar ni hotel zabeležiti, ali vsekakor so stali ljudski sodniki pod vplivom gor-skega gospoda, ko so obsodili župana-gomika na kazen, ki naj jo opat sam določi, torej morebiti celo s šibanjein. Pristavili pa so, če ima župan-gomik vzroke, ki olajšujejo njegovo krivdo, naj jih dokaže. Za tak primer mu bodi samo kazen, da prosi opata kleče odpuščanja. Kako je stvar končala, iz zapisnikov ne izvemo. Značilno pa je, da okrutni in nepravični opat po tedajšnjem pravu ni imel pravice, da bi si poiskal zadoščenja brez sodbe ljudskega sodišča: Preživahen je bil še spomin na kmetiško »staro pravdo«, pa tudi protestantovski duh se še ni bil preživel. — Dne 13. aprila 1744. je predsedoval na Koglu administrator klevevškega samostana p. Danijel iz znane plemiške rodbine pl. Mordax. Obtožen je bil vinogradnik, da se je pri prevzemanju gorščine napram gorskemu gospodu predrzno (vermessentlich) vedel in ga psoval. Zbog tega, da mu je dal, pravi zapisnik, gorski gospod (pater Mordax) »einen kleinen Streich«, vinogradnik pa je udarec z roko vrnil in patra celo s cepcem v roki »na korajžo« poklical, grozeč mu, da ga ubije. Pred ljudskimi sodniki je obtoženec prosil za odpuščanje, vendar prerekal, da bi bil patra udaril ali mu grozil. Bil je navzlic temu obsojen: Za kazen je bil patru prisojen tisti toženčev vinograd z zidanico vred, na katerem se je dejanje pripetilo, toda obtoženčevi dediči ga bodo smeli odkupiti. Odkupnina naj znaša »eine leidentlichp Schalzsummr«, kar kaže jasno na represivni značaj te kazni kot globe. Navajali bi še lahko dolgo vrsto žalitev gorskega gospoda, a zadovoljimo se z navedenimi, samo da smo pokazali, kako so slovenski ljudski sodniki skozi stoletja sodili tudi o tožbah, ki so jih gorski gospodje sami v obrambo svoje avtoritete naperjali zoper svoje podložnike. lato značilno dejstvo ae nam pokaže tudi Pri tožbah gornikov, če ao bili oni sami žaljeni, vsaj do XVIII. stoletja. Gorniki so bili v nekaterih okoliših bolj zaupniki vinogradnikov in posredovalci med le-temi in gorskimi gospodi, drugod pa bolj policijski organi gorskih gospodov. Na dlani leži, da je prišlo večkrat do razprtij in žalitev pri drugi vrsti poslovanja. Tudi glede gornikov ni najti v gorskih bukvah nobenih predpisov, če jih kdo žali. Šele praksa jih je izoblikovala, ali ista praksa je pa tudi dovoljevala izvestno kritiko njihovega poslovanja. Celo obče sodbe so dajale »lekcije«, kako naj se gornik vede, a mnogokrat je bila za privesek izrečena grožnja, da bo, če ge ne poboljša, odslovljen. Vobče pa je bila vsaka dokazana žalitev gornika, storjena od poedinca, vedno občutno kaznovana. Značilna poteza je bila vedno vzpostavitev avtoritete in osebne časti. Nekatere v zapisnikih zabeležene primere naj prikažemo radi relacije med krivdnim dejanjem in izrečeno kaznijo. Gornik je bil opsovan, da je »stari osel«; tudi mu je storilec zagrozil, da ga ubije. Kazen 10 mark globe, torej silno občutljiva (1. 1606., Ja-hlance). Drugič (1. 16S7., Kostanjevica) je nekdo obdolžil gornika, da je v gorici prešuštvoval. Obsojen je hil, da se mora v 14. dneh pred njim osebno opravičiti, sicer bo izgnan iz gorice. — Nekdo je govoričil, da gorniku ne gre nikakšna pristojbina pri prodaji vina. Sodba se je glasila: Toženec mora takoj po sodbi gornika vpričo enega prisednika na kolenih za odpuščanje prositi. Če bi tega ne storil, zadene ga kazen, da da gorski gosposki štiri vedrca vina, prisednikom pa naj razdeli takoj pol vedrca vina (1. 1730., Klevevž). Gorniki v novomeški okolici niso bili tako priljubljeni kot drugod. Neki vinogradnik, Stefan Dorič, nemirne krvi, se je rad tožaril, dasi je bil sam prised-nik, in je govoričil o gorniku, da mu ni nič za pravico 'n da zastran njega prisedniki neradi sedijo kot sodniki pri pravdah. Dorič je priznal dejanje in bil ob- sojen: da plača gorskemu gospodu 3 marke radi svojega zlobnega jezika (»ivogen aeines schlechteii Mauellt); dalje, da mora gornika pred »asesorji« prositi za odpuščanje; slednjič, da se mora pri prisedni-kih znova »vkupiti« (einkaufen) z dvema vedrcima vina, ako lioče še nadalje ostati prisednik (1. 1734., Vinji vrh). Gornik je, v nekem nadaljnjem primeru (1. 17116., Soteska), tožil vinogradnika, ki ga je obdolžil tatvine in zahteval od njega z grožnjami in sramotenjem, da naj odstopi. Nasprotnik je trdil, da bo dokazal, da ni govoril o tatvini, ampak da mu je gornik pri jemanju gorščine »zu viel visiert«; res da je izustil tudi izvestne besede, ampak le v jezi, ker ga je dregnil gornik s figo med zobe. Sodba se je glasila tako: Gornik naj svoje besede umakne in predloži vizirno orodje, s katerim je napravil tolikanj zdrahe med sogor-niki, to pa tako gotovo, ker bi ga sicer »mittels eines Bor^arlicl« odpravili. Dotlej naj se z nasprotnikom poravna, da bo poslej mir. Ta zadnji primer kaže, da je ugled gornikov padal. V več drugih primerih iz poznejše dobe so vinogradniki z občo sodbo dali gorniku ukor, celi) odstavili so ga. Tretji primer uradnih žalitev se je tikal pri-sednikov. Le-ti so morali biti glede časti prav posebno zaščiteni. Saj bi drugače izginilo vsako spoštovanje pred ljudskimi sodniki. Zlasti velja to za tisto dobo neposredno po kmetiških uporih, ko so kmetje zahtevali svojo »staro pravdo«. Nekdo je žalil vse prisednike skupaj samo s psovko »Schelme«. Ta psovka ima v stoletjih od XVI. do XVIII. veliko vlogo. V polovici vseh zabeleženih primerov se je upo-trebila, če ne sama zase, pa vsaj v zvezi z drugimi. Kako se je ta psovka glasila v slovenščini, žal, iz zapisnikov ne izhaja. Morda je bila to znana psovka »šema«, ki še dandanes na Dolenjskem izraža nekaj zaničljivega. Pač pa se uporablja v milejšem šegavem smislu beseda »šelm« v slovenski narodni pesmi iz Slovenskih goric (Slov. Narodne pesmi, IV., str. 716.): »Žnidari so šelmi«. V nemškem srednjem veku je pomenil »Schelm« kadaver, kugo, pozneje kužnega človeka. V zgoraj omenjenem primeru pa so obsodili žaljeni prisedniki žalitelja radi navedene psovke, da mora plačati globo 5 mark v zlatu gorskemu gospodu, dve vedrci vina in peko kruha pa sogomikom; slednjič, da mora prisednike kleče prositi za odpuščanje, . besedo »Schelm« preklicati in se sam po gobcu počiti (1. 1590., Jablanci). Pripetilo se je, da je prisednik tožil prisednika, ker mu je očital, da ni vreden pri-sedn iškega mesta, ker je »Schelm* in tat. Obsojen je bil, da mora plačati gorskemu gospodu 5 cekinov v zlatu, razžaljenega prisednika pa kleče prositi za odpuščanje (1. 1670., Kostanjevica). Za zmerjanje pri-sedniikov s psovko »Halter« (kravarji) se je odredila kazen, da mora toženec vse prisednike javno prositi za odpuščanje in jim dati pol vedrca vina (1. 1727., Vinji vrh). Prisedniki pa so se smatrali za užaljene tudi tedaj, če se je eden izmed njih izkazal za nezanesljivega informatorja. Dne 13. oktobra 1751. je bil v Starcih prisednik Jožef Šimec. Tri leta prej je trdil kot prisednik, da n jegov bratranec ne sme dedovati vinograda po svojem rajnkem očetu, češ, da ni bil njegov pravi, zakonski sin. Omenjenega dne pa je prinesel ta bratranec kot tožnik svoj krstni list v dokaz svojega zakonskega rojstva. Jožef Šimec je postal na mah iz sodnika — toženec. Zagovarjal se je, da je na gorski pravdi pred tremi leti pripovedoval samo to, kar je od drugih slišal, in da je pri razdelitvi vinograda postopal popolnoma v dobri veri. Ali zadela ga je kruta obsodba: Ker je Jožef Šimec z napačnim pripovedovanjem nedolžnemu tožniku preveč »insinuiral« (sic!) in ga pripravil ob očetovsko dediščino, se obsodi, da se mora v tekoči gorski pravdi sam po blebetavem gobcu (loses Maul) počiti in da mora tožnika »pošteno« za odpuščanje prositi. Razdelitev vinograda naj se znova izvrši, dediči pa morajo dati tožniku triletno bonifikacijo od prihodkov vinograda. Jožef Šimec pa je »wegen seines vermessenen Verbrechens als bishe.ro bei der Bergthaidung gebrauchter Richter ganzlich excludiert und kiinftig von der Bergthaidung veruiie-sen uiorden«. Zaščita pravilnega sodniškega poslovanja je bila dana preko gorskih bukev v ustanovitvi posebnega delikta, ki ga zagreši član srenje s tem, da izblebeta nekaj iz posvetovanja sodnikov, ki se je vršilo tajno. Občutna kazen je bila na vinogorskem zboru dne 29. septembra 1596. (Straža) določena na 5 mark globe. Drugi, podoben način žalitve se je tikal oseb, ki so imele posla s pobiranjem desetine, gomine ali vina za kazen (Bannivein), in pa tistih, ki so opravljali cenitve po nalogu gorskega gospoda ali srenje, t. j. d e -setinarjev (decimatorjev), p e č a t a r j e v, dača r j e v, biričev (»Schirge, IVeinzedl«.) in cenilnih mož. L. 1687. (Pleterje) je nekdo psoval ljudi, ki jih je poslal župnik, da poberejo zanj desetino. Moral jih je v polnem zboru (»in der versam-melten Perchthaiding«) prositi za odpuščanje. Drugo pot je nekdo delal zdraho med dacarji (Dazer) in so-gomiki; obsojen je bil na kazen 5 mark (1. 1693., Kle-vevž). L. 1704. (Stara vina) je bil predmet tožbe psovanje mejašev, ki so cenili kmetijo, češ da so »svinjski pastirji«. Za kazen jih je moral prositi za odpuščanje in jim dati pod vedrca vina, gorski gosposki pa naj plača, kar ji gre po gorskih bukvah (čl. 33. je določal 3 marke globe). Gornik je tožil nekega vinogradnika (1. 1730., Verdun) zbog tega, ker je pri razdelitvi dediščine može cenilce žalil s »Schelme« in vrgel štirinajst postavljenih mejnikov iz zemlje. Sodba se je glasila: Če smatra toženec, da razdelitev ni bila pravična, ima pravico, da se pritoži. Za kazen so mu ljudski sodniki naložili globo, ki jo plača po gorskih bukvah gorskemu gospodu, dalje da mora razžaljene mejaše na dostojen način (gebiihrend) prositi za odpuščanje, nato še razdeliti med nje pol vedrca mošta; razen tega pa se mora zastran izruvanih mejnikov poravnati z gornikom z dvojno pristojbino. Ostale medsebojne žalitve vinogradnikov so bile *elo mnogokrat predmet sodba. Ni, da bi jih posebej navajali. Samo toliko pripomnimo, da so se pripetili tudi primeri tožba glede kolektivne žalitve vseli prebivalcev na eni vinski gorici, ki so imele za posledico zelo občutne kazni (globa, preklic, prošnja za odpuščanje »za božjo voljo«), dalje, da se je tudi predbacivanje čarovništva zelo strogo kaznovalo. Očitki glede spolne morale in tatvin, ki so bili zelo pogosti, so se kaznovali primemo tistim kaznim,o katerih smo razpravljali zgoraj pod st. 5., a) in b). Omembe vredno je se, da je bil neki župnik, ki je razglasil po krivem uglednega posestnika za kolovodjo pri napadu Uskokov na župnišče, obsojen, da plača duhovni gosposki 20 cekinov globe in da mora krivo obdolžitev preklicati. Posebno vrsto žalitev je pomenilo, če je nekdo o p u 1 i 1 drugemu brado. Da je bila med Jugoslovani brada kras moža in izrazit znak moške časti, dokazujejo hude kazni v Dušanovem zakoniku. Pa tudi v hrvaškem in slovenskem običajnem pravu so bile za opuljenje brade hude kazni. Šle so po cekinih, razen tega se je žalitelju naložilo, da mora žaljenca prositi za »božjo voljo«, da mu odpusti. Pa tudi tožitelja so včasih obsodili, da naj plača globo, če je dal sam povod za prepir in žalitev (1. 1674., Kostanjevica). Slednjič naj še omenimo, da so ljudski sodniki večkrat določili posebno globo, ki jo plača tista od strank, ki bi po sodbi vnovič pričela z žalitvami (glej št. 2., zgoraj). Pridemo do )d e 1 i k t o v glede morale. /Ger-maneko pravo Spodnje Avstrije in Štajerske je razlikovalo med »adulterium duplex in simplez«. po tem, ali ste bili pri prešuštvu udeleženi osebi obe poročeni ali samo ena. Po CCC je spadalo »adulterium duplez« med causac maiores, torej pred deželsko sodišče, takisto »st upr um violentum«. V zapisnikih je ibil precej pogost predmet tožbe izvemakonsko spolno občevanje, toda vselej je šlo le za adulterium simplex, nikdar za »duplex«. ali »slu-prum violentum«. Takšni primeri poslednjih dveh vrst so očividno šli pred deželsko sodišče. V prvo-mišljenih primerili pa so se izrekale težke kazni, največkrat je prišlo do zapada vinograda ali do izgona za moške, ali do izpostavitve na sramotnem odru za ženske osehe. Tudi zaporna kazen ali šihanje ali oboje se je včasih izrekalo »za pokoro«, zapor pa le do osem dni. Že samo nagovarjanje omožene ženske k nečistovanju se je kaznovalo z globo 3 mark (1. 1662., Jablanice). Večkrat nastopa kot tožitelj oče hčerke, ki jo je hotel nekdo zavesti k spolnemu aktu. Na drugi strani odseva kolektivna odgovornost iz dejstva, da sta bila obsojena soprog in tast, ker nista bolje pazila na ženo, odn. hčerko, da je v dobi zadnjih pet let zavajala hlapca k spolnemu občevanju. Če poslej ne hi bolje pazila, pojdeta v zapor za osem dni (1. 1743., Kostanjevica). Od zločinov, ki kršijo pravno dobrino i nji g v i -ne, je bila na »pogostejša j tatvina.) Gorske bukve so omenjale samo k ulov in sadežev (gl. S 24., št. 3., c). Praksa pa je razširila pravico kaznovanja na vse mogoče vrste tatvin. Vendar nimamo podatkov, da bi mogli točno rešiti vprašanje, ali niso prišle pred ljudske sodnike tudi takšne tatvine, ki bi morale postati kot furtum mannum simplez (vrednost ukradenega predmeta 5 zlatnikov) ali pa kot »furtum violentum« (vlom, storitev z orožjem v roki) predmet obtožbe pred deželskim sodiščem. V prvem primeru je bila po določilih deželnih redov kazen arbitrarna, v drugem primeru pa smrt. Tudi večkratna ali ponavljana tatvina je bila v CCC kapitalni zločin. Manjše tatvine, kjer vrednost ukradene premičnine ni dosegla pet zlatnikov — furtum simplez —, pa so se kaznovale z izgonom. Po tedajšnjih načelih je veljala že tatinska poraba nekega predmeta za tatvino. Pri vsem tem so 8« ljudski sodniki kaj malo ozirali na cesarske predpise. Zlasti v prvi polovici XVIII. stoletja je izšlo (dede kaznovanja tatvine mnogo dvornih resolucij, ki pa zanje na Dolenjskem menda niso vedeli. Če so pa tupatam sodili tudi takšne tatvine, ki zanje niso imeli pristojnosti, so to storili seveda v dobri veri, da jim pritiče pravica kaznovanja. O podrobnostih glede pojmovnih sestavin zločina tatvine zapisniki o gorskih pravdah ne kažejo ustaljenih načel. Včasih je veljalo za t a t v i n o, če je sosed obnesel iz vinograda nekoliko zemlje, dasi smatrajo gorske bukve to za poseben delikt v čl. 38. (gl. § 24., št. 3., c). Celo izpodkopavanje zemlje 60 sodili ljudski sodniki za tatvino (1. 1726., Vinji vrh). Nikjer nismo zasledili primera, da bi šlo za cerkveno tatvino. Takšne ovadbe so pač presojala deželska sodišča. (Lovske tatvine, niso v zapisnikih o pravdah na ljudskih zborih nikjer omenjene. To pa je v zvezi z vpraša-niem o pravici do lova na divjačino, ki se brez posebnih raziskovanj ne bi dala razložiti.) Kazni so bile različne, le kazen narezanja ušes, ki je bila predvidena v gorskih bukvah, se ni nikoli .izrekla. Pač se je mnogokrat izrekla kazen zapada vinograda ali izgona, pa tudi zapad pridelka tekočega leta. Seveda je vsaka sodba naložila obsojencu, da naj povrne škodo ali pa naj se z nasprotnikom glede odškodnine ,pobota. Deležnost pri tatvini je bila večkrat predmet pravd. Bila je včasih se hujše kaznovana ko tatvina sama, razen če je storilec krivo dejanje skesano priznal. Skrivna premaknitev ali odstranitev mejnikov se je kaznovala ,po CCC na telesu. (Po Fr. J os. B r a-t s c h-u [Peinliclie Landgerichtsordnung in Oest. u.der Enns iz 1. 1751.1 se je smela izreči za ta delikt smrtna kazen, ako bi se ž njim oškodovale meje province.) V zapisnikih o pravdah pred ljudskimi sodišči pa je bila stvar drugačna. Kazni so bile vseskozi le denarne globe, razen tega se je izrekal nalog povrnitve škotle in dolžnost plačila stroškov za postavitev mejnikov. Zelo redki so bili delikti ponareje listin in krive prisege. Kazni so bile denarne. Posebno milo stališče sodnikov glede krive prisege kaže sledeči primer. Pri neki pravdi pred dvorskim sodnikom v Pleterju so bile zaslišane tri priče, med njimi dekla (Dim) županje. Ta pa je po krivem prisegla. Ko je bila radi tega obtožena, ni mogla ugovarjati: njena krivda je bila dokazana po pismeni izpovedbi in po treh poštenih pričali. Sodniki so jo obsodili, da mora plačati V6e stroške, ki so nastali v prvi pravdi, dalje, da mora dvorskega sodnika prositi javno za odpuščanje, slednjič, da se mora ž njim poravnati za trud, ki ga je imel v tej zadevi (1. 1621., Pleterje). Po deželnih redih bi morala kazen, če je šlo za kazensko pravdo, obstojati v tem, da bi se izrekla tista kazen, do katere je hotel spraviti zločinec svojega nasprotnika. Prvotno se je prakticirala v Avstriji do začetka XVIII. stoletja kazen odsekanja prvega člena prstov, ki so bili pri krivi prisegi dvignjeni. Hudobno poškodovanje trt, mladik, cepičev jc bilo že omenjeno (S 24., št. 3., č), takisto podžiganje. Pravih požigov pa niso sodili ljudski sodniki. Tepeži in hudobne telesne poškodbe so bile mnogokrat predmet tožba. Ugovor silobramhe se je pač mnogokrat uporabljal, toda bil je zelo malo upoštevan. Nekdo je tožil, da mu je nasprotnik v prepiru zlomil roko. Toženec je ugovarjal, da se je le branil. Obsojen pa je bil ne tia kazen, ampak samo, da naj plača zdravnika, odhod zaslužka in pa nekaj za bolečine (1. 1598., Kostanjevica). V drugem primeru pa so sodniki ugotovili sami prekoračitev silobrambene pravice, kar je zapisnikar izrazil z besedo -»moderamen*. Storilec je moral plačati odškodnino za lečenje in pa 5 mark globe (1. 1738., Straža). Kazen za tepež bi bila po čl. 36. gorskih bukev (gl. § 25., št. 3., a, b) izrečena »na telesu in blagu«; namesto tega je prišlo do denar- niti gl oh ali pa do naloga, da da toženec tožniku iz-vestno količino vina zastran zadoščenja (zur Genug-tuung). Pri telesnih poškodbah se ni oziralo na svojstvo ranjenca kot uradne osebe. Nekdo je pretepel sodnega slugo, da je morat tri tedne ležati v postelji. Kaznovan je bil s tem, da naj plača 3 mernike žita za udarce, gorski gosposki pa da eno vedrce vina. Zapisnikar omenja izrečno, da je bila kazen zvišana (poena aucta) — ne morda, ker je šlo za uradnega organa, ampak zato, ker je »revež« moral tri tetine ležati r postelji (1. 1741., Kostanjevica). Silno redki so bili primeri nevarnih groženj; sodbe so bile zelo mile. Radi toženčeve grožnje, da tožnik po 14. dneh ne bo več živel, so ga ljudski sodniki obsodili na globo 2 mark, sogomikom mora dati nekoliko vina, s tožnikom pa naj se zopet sprijazni (1. 1712., Klevevž). § 26. PRAVDNO POSTOPANJE I. Prav v začetku dobe, o kateri razpravljamo, se je pravdno postopanje v jtazenskib stvareh na eni, »ivj|pili iin druuri strani- še zelo malo razlikovalo. V tem pogledu- so sotfisča slovenskega ozemlja, ki so sodila privilegiranim slojem, sledila skoraj popolnoma germanskemu pravu. (Le glede zahtevka enega zemljiškega gospoda do drugega, da vrne podložnika, ki mu je utekel, pa ga pridržuje drugi, so obstojale i«-vestne posebnosti, v glavnem, da o tem sporu ni razsojalo deželno glavarstvo, ampak ad hoc sestavljeno »nepristransko« sodišče.) Vendar so bila načela za kazensko postopanje veliko natančneje ustanovljena in nporabljevana. Starogermanski obtoževalni proces in pa »ka ralno postopanje« (Riigeverfahren, gl. § 13., št. 2., a) sta prednjačila. Toda že od konca srednjega veka pride zhog recepcije rimskega prava do silnega razmaha italijanskega inkvizicijskega procesa. Ves pokret v tem pogledu se jasno odraža v CCC (iz 1. 1532.). Ta zakonik je dal za vrsto stoletij pečat kazenskopravni proceduri Srednje Evrope. Saj je CCC vsebovala, kakor smo že omenili v § 17., št. 2., a), v prvi vrsti procesno pravo. Obtožba je bila zvečine že oficialna. Protokoli-rale so se obtožbe prav tako, kakor vsi nadaljnji sodni koraki po sodnem pisarju; stvar prehaja že v pismeni postopek. Ako je obtožita obtoženca dovolj obremenjevala, to se pravi, z navedbo dokazov verjetno izkazala, da mora priti do obsodbe zbog »kapitalnega zločinstva«, je sodišče obtoženca dejalo v zapor. Če se pa obtožba ni vložila po službeni dolžnosti od obla-stva, ampak po zasebnem tožitelju, je moral ta založiti ali zagotoviti sodne stroške in morebitno odškodnino, ki naj se povrne obtožencu za primer oprostitve: Sicer bi moral iti tožitelj sam za tok pravde v zapor. Če je toženec tajil krivdo, pa ni mogel razpršiti sile dokazov, ki so govorili zoper njega, je prišlo za primer, da je bilo obtežilnib znakov (Indicien) pri roki, ki so se sodišču zdeli zadosti tehtni, do t. zv. »/teinliche Frage«, to je od »izpraševanja pod mukami natezalnice« (Folter). Toda priznanje med mučenjem še. ni zadostovalo. Za dokaz je bilo potrebno vnovično priznanje tudi še po prestanih mukali. Če ni bilo moči doseči priznanja, ki je veljalo za »regina probatinnum«, je mogel tožnik nasprotniku še vedno krivdo dokazati, namreč po najmanj dveh klasičnih, to je nesumljivih pričah-očividcih (torej »svedokih«). Vsa dokazna sredstva, tudi zasačenje na samem dejanju (»in flagranti«) in ogled na Licu mesta (Lokal-augenachein), so dobila značaj in vrednost indicijev. Inkvizicijski proces, ki se je izvajal brez tožitelja, je potekal prav tako, samo da je sodišče moralo po službeni dolžnosti skrbeti, da se sumljivemu ovajencu dokaže krivda. Pod sodiščem moramo razumevati krvnega sodnika (Bannrichter), ki je nastavljen pri pri- vilegiranem deželskem sodišču, ali pa krvnega sodnika deželnega kneza, ki je hodil sodit k neprivilegiranim deželskim sodiščem (gl. § 18., st. 3.). Zločinca so uradoma zajeli (»vom Ampta halbcn ungenommen«), če je storil kaznivo dejanje cortun puhlico, ali če je bilo le-to notorično ali če je bilo j.dotrjeno po verodostojni ovadbi. Zasliševanje se je vršilo zelo natanko po vprašanjih in odgovorih. Sklep postopka je hil »zadnji pravni dan« (•»endlicher Reehtstag«). Na njem se je prednašala, t. j. prečitala tožba ali ovadba, zaslišal obtoženec o zagovoru in objavila sodba. Ker je sodišče že. prej o sodbi sklepalo hi jo napravilo, se je dalo le v najredkejših primerih po razpravi na zadnjem dnevu v svojem prepričanju omajati. Označeni dan je imel pač nekoliko pomena glede ustnosti in javnosti, v vseh drugih pogledih pa je bil po kanonsko - pravnem vzoru tajen in pismen. Sodniki so sodili, pritegnivsi na posvet skabine ali »aprošene lajične osebe kot soeodnike. Alko se sodišče ni moglo odločiti, kaj bi ukrenilo, ali pa, če je stranka stavila sama ustrezen predlog, je moralo predložiti spise višji sodni instanci « prošnjo za pravni pouk. Tudi univerzi ali drugim pravnim veščakom so smeli predložiti tako prošnjo. Sodba sodišča se ni dala izpodbijati s pravnim sredstvom, ampak se je takoj izvršila. To so bile po priliki osnovne smernice krvnosodnega postopanja pred sodiščem. V poznejši dobi, počenši nekako s XVII. stoletjem, pa so opuščali način obtožbenega postopanja, ki je bil predpisan v CCC. Prišlo je do čistega inkvizicijskega procesa. Na mesto zadnjega pravnega dneva je stopila končna zaslišba obdolženca po sklenjeni preiskavi in nato še objava sodbe s prečkanjem odločbe. Ohranjenih je precej in različnih predpisov že iz XVII. stoletja, ki odrejajo pristojnost deželskih so- dišč v pogledu krvnih sodnikov, v pogledu načina, kako se »malefična oseba« dene v zapor, kako zaslišuje, sodi in za kazen usmrti. Simbolika se je bohotno uveljavljala. N. pr. listino, na kateri je že sklenjena obsodba na smrt napisana, ovije domači sodnik deželskega sodišča okoli sodne palice in jo nese ob asistenci predpisanih sodnih oseb za sodno ograjo. Od njega sprejme krvni sodnik sodbino listino, zavzame za sodno mizo svoje mesto, objavi sodbo, pa prelomi nad obsojenčevo glavo palico. Poslej pahne krvnik (FreV-maiin) obsojenca izven kraja sojenja čez potoček ali jarek, kar je pomen jalo, da se poslej nihče drugi več ne srne približati obsojencu, nego samo njegov spovednik, dotlej da se ne izvede usmrtitev. V slovenskih narodnih pesmih je večkrat govora o zadnjih pravnih dnevih, zlasti pa tudi o simboličnem prelomu sodne palice nad zločincem, ki je zapisan smrtni kazni. Značilno je, da uporabljajo zapisnikarji pri razpravah na gorskih zborih o manjših kazenskih stvareh in v civilnih pravdah, čim pride do oprostitve obdolženca ali do zavrnitve tožbe, prav do kraja XVIII. stoletja, simbolično izraz, da je stvar »erethroc/ien«, t. j. rešena v nasprotnem smislu, nego s prelomom palice nad obsojenčevo glavo. 2. Za dežele s slovenskim prebivalstvom je treba posebej obravnavati razvoj, ki je nastal v velikih ka-aenskih zadevah pod vplivom instrukcij za krvne sodnike (Štajerska od 22. maja 1726., Kranjska od 16. julija 1767., Koroška od 8. januarja 1774.; gl. § 17., št. 2., a). One že kažejo stremljenje avstrijske vlade, da se spravi postopek v kazenskem pravosodju kar največ pod njeno vrhovno oblast. Štajerska instruk-cija je bila matica Kranjske in Koroške. Predvsem imenovane instrukcije zabičujejo glede postopka krvnim sodnikom, da ne smejo iskati nobenih stranskih zaslužkov. V prvi vrsti pa oni ne smej«* sprejemati »Recompensen and Geschanknisson, uie.lche ihnen we.ge.ti Cnndemnir- und Absolvirung schiirfer Krvni sodniki so bili upravičeni, da odpotujejo k deželskemu sodišču le na izrečno odredbo vlade, odnosno deželnega glavarstva. Za primer, da bi zboleli, •dso smeli sami postavljati namestnikov. Med splošnimi določbami za krvne sodnike je povedano, kateri zakoni so odočilne važnosti za njihovo poslovanje. Štajerska navaja za pravne vire *unsere Landgerichtnordnung, die peynliche Carolina l>nd Ferdinandea, di disfalls ergangenen fiirstlichen Kesolutiones, und von uns verfasste Pragmatic und Mas in Suplementum die gemeinen Rechte an die Hand geben.« Kranjska ima isto besedilo, le »Pragmatika« je izpuščena; Koroška pa navaja samo »im-»ere« (sc. cesarice Marije Terezije) »Landsgerichts-ordnung, der peinliche Codex Theresianus, dann dies-falls engangene landesfiirstl. Resolutiones«; o subsidiarni veljavnosti občega prava že ni več govora. Štajerska instrukoija opisuje delokrog krvnih sodnikov tako-le: Gledati morajo na ječe, paziti,, da se v ječi ne nahajajo inkviziti, nadzorovati, ali so ločeni moški od žensk, ali so dovoljno prehranjevanj, ali je dovolj prostora, zadosti razumnih uradnikov in slug. Dalje naj preiskujejo, ali niso zločinci pobegnili, ali se vodi pravilno sodna knjiga, ali se niso sodbe izrekle zgolj na podlagi osumljajev (indicijev). Če izve krvni sodnik, da izvestni primeri niso bili posvedočeni v sodni knjigi, naj pod prisego izpraša sluge deželskega Rodišče in pokliče upravnika tega sodišča na odgovor. Ne sme se pripetiti, da bi deželska sodišča radi prihranitve stroškov za krvnega sodnika ohsojevala de-likventa samo na denarno globo kar sama. Take primere mora krvni sodnik deželni vladi naznaniti. Kranjska instrukcija kaže še manj zaupanja v pravilno poslovanje svojih deželskih sodišč. 1 e-tem Prepoveduje ukreniti kaj drugega nego zgolj splošno zaslišanje fexamen summarium); vsa examina orli- culata so jim strogo zabranjena. Poskrbe naj v gvojent delokrogu, da se dobe in ohranijo corpora delicti, napravijo naj z dvema dostojnima pričama in, če je treba, z enim zapriseženim kirurgom »visum repertum«! Predvsem naj izslede s splošno inkvizicijo storilca. Ako so osumljaji zadosti krepki, smejo storilca tudi zapreti. Vse to se mora točno zabeležiti v sodnem protokolu* nato pa naj sodišče, če je primer takšen, da utegne imeti za posledico krvnosodno kazen, povabi krvnega sodnika. Konfrontacije in zaprisege so prepovedane. Ko pride krvni sodnik, naj se mu predloži sodni za-[j isnik. Koroška instrukcija se drži predpisov Kranjske, dopolnjuje jih pa v tem, da zahteva, da morata biti dva ali vsaj en kirurg navzočen, ako gre za visum repertum pri zločinstvih: homicuiium, infanticidium ali veneficium. Le pri samomorih se sme visum reper-tuni po dveh kirurgih, torej raztelesenje opustiti. Tu sine pač deželsko sodišče samo poizvedovati o prejšnjem življenju samomorilca, sme tudi priče pod prisego zasliševati, da odloči samo, ali se pokoplje mrlič v posvečeni ali neposvečeni zemlji. Proces sam se vrši po štajerski instrukciji tako: Krvni sodnik naj pazi, ali je obdolženec toliko trdnega zdravja, da se more izvesti postopek. Gledati mora, ali je bil proces dotlej, da je on sam nastopil, pravilno izveden, ali ni morda krivda že zastarana (praescri-bivrt) in pa, ali ni storilčevo dejanje delikt take vrste, ki spada naravnost pred forum vlade same: Za take delikte se štejejo: »Crimen laesae Majvstatis humanao et Divinae, Magiav, Landesverrdtherey, das falsche Miintzen, der guten Miintzen Beschneidung oder Si-gel-Nachdruck, und Vergiftung der Wayd und Brun-nen, Assassinium et Plagium, Rottirung vieler LeutA V teh primerih krvni sodnik niti torture ne sme odrediti, preden ne dobi od svoje vlade navodil. V drugih primerih mora, ako hoče zastaviti zločincu vprašanje po zločinstvu ob mučenju (peinliche Frage), pri- tegniti teinu opravilu zadostno število prisednikov, bakor jih je treba za tisti delikt in kakor krajevne okolnosti nanesejo. Le-ti sklenejo nepristranski »Bey-nekakšno vmesno sodbo kot podlago za na-nadaljnje kazensko preganjanje. Krvni sodnik je še posebej dolžan paziti, da se tortura izvaja »grculatim«, gledati mora na obraz trpinčene osebe, da po tem torturo poostruje ali zlajšuje. Imetnik deželskega sodnika naj krvnemu sodniku kar sprva dodeli dva ali tri razumne prisednike; ko pa gre za sklepan je razsodbe •n izvršitev kazni, naj mu jih pridoda še toliko, da jih bo vseh_12, Krvni sodnik, njegov pisar, pa tistih 12 prisednikov tvorijo skupaj »das geheime Gericht. *<«('(> es bisher in Land St.eyer iiblich goivest«. Ko se sestanejo, privede se obdolženec pred nje, pisar mu prečita zločinstvo »punctatim«. Ko je izpovedbo v pripravljalnem postopku potrdil (ratificiral), ga odvedejo. Soba se zapre in krvni sodnik vpraša prisednike, kakšna kazen naj se mu prisodi. Pri tem jim mora pokazati vse tiste določbe zakona, ki pride jo v poštev. Stavi jim naj svoje predloge in navede vse okolnosti, ki utegnejo vplivati na izrek o kazni, bodisi obtežujoče, bodisi olajšujoče. O vsem, kar prisedniki tu slišijo, ne smejo ničesar izdati. Sklenjena sodba se ponovi javno pod milim nebom, nad krivcem se zlomi palica. Ako bi bili prisedniki pri posvetovanju drugačnega mnenja, naj jih skuša krvni sodnik »auf den billigen Weg dirigieren«. Če bi mu vzlic temu ne pritrdili, mora spise predložiti vladi. Ako so mnenja med prisedniki razdvojena, naj se odloči krvni sodnik za eno obeh sam po svojih mislili, vendar le, če je prisostvovalo vseli 12 prisednikov. Tudi pri izvršitvi kazni, zlasti smrtne, mora biti krvni sodnik z nekaterimi svojimi prisedniki navzočen; kajti ako bi obsojenec kaj preklical ali hotel še pred izvršitvijo smrte kazni kaj novega izdati, naj se takoj vpričo prisednikov zasliši. Ako revokacija ni dovolj utemeljena ali pa ako bi na novo izdano zločinstvo zahtevalo novih poizvedb, ki bi up moglo povzročiti znatno povišanje kazni» naj se sodba po odločbi krvnega sodnika in prisedni-kov kar izvrši. Kranjska in koroška instrnkcija imata glede pri-stojnosti krvnega sodnika pri poslovanju v primeri s štajersko dalekosežne utesnitve. Na Kranjskem in Koroškem Lina on roki tako vezani, da niti v neizvzetih primerili ne sme več sam torture ukreniti, ampak dobiti mora tudi v navadnih primerili dovoljenje deželnega gluvarstva. Pri izjemnih primerili — to so isti, ki jih navaja štajerska instrnkcija — pa mora celo deželno glavarstvo samo spise predložiti notranjeavstrijski vladi in ta šele imenuje krvnega sodnika za svojega komisarja, da izvede vso pravdo. Vlada sama odločuje v takih primerih, ali naj se obdolženec lorkvira in pa ali se naj sklenjena kazen izvrši. Glede oseb, ki naj prisostvujejo torturi, pravi kranjska instrnkcija samo, da gre za »dLe benoligten Personpn«, Koroška pa že zaukazuje, da se mora krvni sodnik ozirati na telesno stanje mučene osebe, in predpisuje, da mora poročati vladi, ko predloži spise, kakšne postave je in ali je zdrava. Za izvršitev smrtne obsodbe štajerska instrnkcija nima natančnejših naredb. Kranjska pravi, da naj se smrtna obsodba naznani tri, koroška pa štiri dni pred eksekucijo, obsojenec mora dobiti vnetega duhovnika, da ga pripravi na smrt. Obiske sme sprejemati, če hoče, toda samo prvi dan po naznanitvi. Smrtna obsodba se mora izvršiti na delavnik, prisostvovati ji mora »nekoliko« prisednikov, kolikor je to pač mogoče. Vidi se, da je moral biti na Kranjskem križ s temi prisedniki. Koroška jih je predpisovala točno sedem. Izvršitev je javna, sodba se mora ljudstvu pre-čitati. Jus nggratiandi pristoja edinole vladarici, krvni sodnik nima v tem oziru prav nikakšnih pravic. Kolikor se posli ne tičejo osebe obdolženca samega, veljajo sledeče določbe: Krvni sodnik ima pravico, da pokliče izvestno osebo pred sebe. Instrukcije to- *i.jo, da postopajo krvni sodniki včasih kar vin facti >n da kršijo graščinsko-gosposkino jurisdikcijo in pa pravico oproščene strešne kapi. (Iz Bistrice imamo protokol z dne 18. dec. 1582., ki je določal »Unter dem 1'achtropfen hal jede Grundobrigkeit darinnen selbst *u richten.«) Neposredna citacija (poziv, da pride nekdo) je le tedaj dopuščena, ako se to izkaže baš med pravdo za potrebno, ali pa ako obstoji bojazen, na bi se storilec skril, da bi ukradene predmete odnesel, ali pa, da bi nastopila nevarnost zavlačevanja. Ako teh pogojev ni, naj krvni sodnik kliče osebe po graščinski gosposki. Pove naj le splošno vrsto zločina brez posebnih osumljajev. Ako pozvani ne pride, mora mu krvnik poslati drugi poziv in temu pr id od ati svoj »krvnosodni patent«. Ako se pozvanec niti temu poklicu ne pokori, se zajame šiloma s pomočjo organov deželskega sodišča. Vlada kaznuje gosposko, ki bi bila nepokorna. Kranjska in Koroška sta to postopanje nekoliko skrajšali. Drugi poziv, opremljen s patentom, sploh odpade. Ako se prvemu pozivu ne odzove v treh dneh, pride takoj sila. V kranjski in koroški instrukciji je predvideno že zasliševanje prič potom pravne pomoči (rekvizicija) po zaprosbi cerkvenih, svetnih in graščinskih oblaste v, celo pod prisego, vendar le na podlagi priposlanih določenih vprašanj. Štajerska instrukcija zaslišanje po rekviziciji še ni poznala. Ako se pri delinkventu ni našla imovina, je morala po srednjeveških nazorih trpeti stroške za njegovo prehrano tista oseba, ki ga je ovadila ali obdolžila. Toda instrukcije so to odpravile tako, da naj velja to le za osebo, ki je »falsus vel iniquus denun-eians« na splošno. Kjer pa je bilo dovolj vzroka od inr/uirendum vel c.arcernndum, se to zgoditi ne sme. Glede jezikovnega vprašanja stoji v vseh treh in-strukcijah, da mora pisar »die Aussagen cum terminis jormalibus genau und geuiissenhajt auch sovi el immer inoglich mit denen nemliche durch Deponenten nn- geberulen Wort?«, zapisati. Spričo narave nekaterih verbalnih deliktov se je morala tupatam navzlic nemškemu protokoliranju po slovenski zapisati. Glede celjskega krvnega sodnika pa je dognano, da se je zahtevalo za njegovo službeno poslovanje znanje slovenščine (poročilo deželnih stanov štajerskih vlad z dne 12. septembra 1637., gl. M e 11, Das steierische Bannrichteramt, str. 29.). Postopek pri krvnosodnih stvareh se je v mnogo-čem ublažil po odpravi natezalnice 1.1740. v Nemčiji, 1. 1776. pa v Avsmjp^lasti pa še, ko je Jožef II. z resolucijama Tdne 9. marca 1781. in 22. avgusta 1783. ustavil vse izvršitve smrtne kazni. Dočim je. Tereziana poznala še 58 deliktov za katere je bila odrejena smrtna kazen, je kazenski zakonik Jožefa II. poznal edinole smrtno kazen na vislicah v naglem postopku (Stand-recht). Res pa je, da je smrtne kazni zamenjal z oddajo v obmejne trdnjave in s prisilnim vlačenjem brodov, kar ni bilo manj strašno od smrtne kazni. 3. Oetm.mskopravni proces v državljanskih zade-vah SC' je prilagodil i t a 1 ij a n skop ra vnemu postopanju. Skraja dopuščeni ustni postopek se”je ocFTeta 1507. dalje umaknil pismenemu. Tofflip je bilo treba vložiti pri sodišču, sodišče je odrejalo poseben narok, da priobči tožbo toženi stranki. Ko se je toženec udal, da hoče odgovoriti na tožbo, sta obe stranki storili prisego »Knlumnien- oder Gefahrdeeid«. To je: toženec obljublja, da bo na prihodnjem naroku navedel svoje dokaze, tožnik pa, da jih bo sprejel, obe stranki pa imati založiti neko imovinsko vrednoto kot zastavo za resničnost izjave (W?.tte). (Po starogermanskem pravu se je s prisego zastavilo življenje ali telesni ud, češ, naj propade, če bi prisega ne držala.) Šele nato je formuliral tožnik činjenice in dokaze, toženec pa ugovore in dokaze za nje v posebnih »člankih« (Artikel), ki so se izročili sodišču. Stvar strank je bila nato, da nastopijo za tiste »pozicije«, ki jih je nasprotnik prerekal in izpodbijal, dokazovanje. Vrednost do- kazil se je presojala po striktni dokazni teoriji. Prisega je bila pravica stranke, ki jo je ponudila, ampak prisega se je dala nasprotni stranki »odriniti«, ta pa jo je položila ali pa nazaj porinila (zuriickschieben). Pod izvestnimi pogoji je smel tudi sodnik stranki naložiti, da priseže, bodisi, da naj velja ta prisega za dopolnilo, ker je doprinesla z drugimi dokazili samo polovičen dokaz, bodisi, da pomeni razčistilno prisego, ki naj razbije vrednost izvestnih zatrjevanih činjenic. Na sklepni razpravi sta morali obe stranki izjaviti, da ne navajati več nobenih činjenic ali dokazov. S tem je postala stvar zrela za razsojo. Toženec, ki se ni hotel spustiti v pravdo ali pa ki je zamudil narok brez navedbe tehtnih razlogov, se je smel kontumacirati, So se pravi, tožnik je imel odtlej prosto izbero, ali predlaga, da se zaseže nasprotnikova imovina (missio in bona), nasprotnik sam pa stavi pod preklic (in Acht und Bann), ali pa da nadaljuje pravdo v cilju, da svoje trditve enostransko, pa točno dokaže. Poznejša doba, izza srede XVII. stoletja, je prepočasno postopanje pobrzila. Dokazni članki strank so izginili. Sodišče je samo dokaze dopustilo in izvrševalo. Zasega in preklic se umakneta pravilnemu kon-tuimacialtiemu postopku z garancijami zoper zlorabe. Obstojala so v tem, da se pri »Klagen zu Tagen«, t. j. pri rednih civilnih pravdah, ni dalo kontumacirati, če nasprotnik ni bil trikrat pozvan k sodnemu naroku; šele, če četrtič ni prišel, je zapadel kontumacialni sodbi. Doslej opisani razvoj postopka za civilne pravdne zadeve je vobče veljal tudi za poslovanje deželne pravde ali ograjnih sodišč ozemlja s slovenskim prebivalstvom, vendar se dajo ugotoviti za le-to sledeče posebnosti: Prvotno so poslovala omenjena sodišča za višje sloje (gl. § 18., št. 2.) vsakih šest tednov, kasneje so se shajala letno šest- ali sedemkrat, vselej za nekoliko dni. Posli pa so se množili in nastala je ob velikih formalnostih pravnega postopanja potreba, »la se je vršilo zasedanje samo dva- ali trikrat na leto, zato pa je trajalo štiri t prvotno, dan, »der Tag«. Ves postopek pred deželno pravdo« je bil uravnan na štirih takih »dneh«. Kdor je vložil tožbo, temu so določili za postopek drugi »dan«, t. j. prihodnje zasedanje; v enem zasedanju se ni smel vršiti več nego en sam procesni čin. Toda pravi dan zasedanja se je moral strankam za prihodnje zasedanje določiti, tako da so morale priti v nedeljo pred začetkom vsakokratnega zasedanja v Ljubljano in se zglasiti v ponedeljek, ko se je zasedanje redno začelo, pri sodišču ob 6. uri poleti, ali ob 7. uri pozimi. Najprvo se je določil kraj in čas prihodnjega zasedanja. Redno je bil ta kraj deželna zbornica v Ljubljani, izjemoma (n. pr. ob kugi) drugod (1. 1555. v Loki, 1579. v Kranju). Ko je bil kraj s časom vred za prihodnje zasedanje določen, je bil o tem sodni glasnik (We.isbote) obveščen ter je sklep javno naznanil. Nato šele so zasedli prisedniki svoja mesta in razprave so se pričele. Razlikovale pa so se redne civilne pravde in sumami postopek. Po knjigi »Observationes ad stylum curiae Gra-censis er subordinatorum iribunalium Styriae, Carin-ihiae, Carniolae, Goritiae, Fluminis et Amplexii od Ferdinanda plem. R e c h b a c h-a iz 1. 1680., torej 100 let po preosnovi deželnih redov za notranje avstrijske pokrajine, je obstojala pristojnost deželskega, dvorskega sodišča, razen tega pa še sumarnega sodišča. Poslednje je razpravljalo o tožbah na podlagi listin o pravnih poslih, ki so vsebovali Landsehaden-bundklausel (§ 22., št. L). To je bil postopek, ki je veljal edino le vprašanju o dopustnosti takojšnje eksekucije na podlagi omenjene listine. Iz poznejših zgodovinskih virov izvemo, da je obstojal sumarni postopek v tem, da je zadolženec na podlagi listine z omenjeno klavzulo zahteval takojšnjo eksekucijo za vse svoje zahtevke pri sumarnem sodišču, le-to pa da je dalo zadolžencu nalog, da naj plača v 14. dneh ali pa naj pride na prihodnje sodno zasedanje. Če ne pride, izide takoj zamudna sodba zoper njega, glede katere ni nobenega pravnega sredstva. Eksekucija na podlagi take sodbe gre tako, kakor pri generalni zastavni rubežni (Genoralpfandverschreibung); to je, sme se zahtevati povračilo za vsakojako škodo zastran neizpolnitve pogodbe iz vsakršne imovine dolžnika ali njegovih dedičev. Tak je bil razvoj sumamega procesa izven Kranjske. Na Kranjskem pa niti ni bilo potrebno, da se dolžnik zasliši. Ves sumami proces v omenjenih zadevah pa je bil po mnenju sodobnih pisateljev odpravljen po S 298. občega sodnega reda in § 13. patenta z dne 12. aprila 1794. Toda v pogodbah se je vzdržala klavzula obče deželne obveze za škodo še nekoliko desetletij dalje po francoski revoluciji. Iz pristojnosti posvetnih sodišč so bile izločene causae matrimoniales, bračni spori. Spadali so vseskozi v cerkveno sodstvo škofa. 4. Za ljudska sodišča na slovenskem ozemlju smo ugotovili njihove vrste in obseg pristojnosti že v § 19. Iz tistih izvajanj naj tu povzamemo samo glavno misel, da so ljudska sodišča (vinogorski zbori, kvatrna sodišča, povšja sodišča in nepristranska sodišča) sodila le manjše podložniške zadeve, pri katerih pa ni bilo jasnega razlikovanja 'metTTufženskimi in civilnimi pravdami. Postopek pa je bil povsod isti ali vsaj enak. Poudariti pa moramo, da se je tudi v pogledu postopka o pravdah pravo, ki je veljalo po zakonitih predpisih, v praksi sčasoma izobličilo, čeprav ne con-Ira, vendar pa praeter legem. Zatorej kaže, da v naših izvajanjih razpravljamo najprej o zakonitih predpisih (A), pozneje pa o praktični izvedbi zakonitih predpisov (B). K A) Glede pristopa k pravdi izvirne gorske bukve niso imele nobenega izrazitega predpisa o tem, da sme gorski gospod sam, brez spoznanja (Erkannt- nus) vinogorskega zbora neko sporno pravno zadevo rešiti. Samo toliko je izvirnik gorskih bukev naznanil, da naj gorski gospod tistim, ki tožijo radi dediščine »alluieg im Jalir Recht ergehen lassen schriftlich oder mundtlich jiirbot thun vund ihn das zu einer jeder Zeit nicht verziehen, sondern fiirderlich Recki ergehen lassen«. Reci jev prevod (1. 1582.) je zadnji stavek skrajšal tako: »Vsaku leytu praudo dati, s pismam alli bessedo naznaei dati inu nekar zader-schati.« To mesto je postavljeno na čelo (čl. 2.) gorskim bukvam, stoji pa vsekakor v najožji miselni zvezi s tistim mestom, ki se nahaja šele proti koncu gorskih bukev in odreja, kakor čl. 44. izvirnika, da naj gorski gospod vsakemu dediču »auff sein Gerechtigkeit, so ihn anerstorben ist, leihen«. Nadaljuje se pa, če dedič v navzočnosti dveh mejašev (Perckgenossen) prosi zu prisojilo dediščine, pa je v treh urah ne dobi, naj gre s pritožbo do kletarskega mojstra, da ta zapove gorskemu gospodu izvršitev podelitve v roku od 14 dni. Če pa gorski gospod misli, da tega ni dolžan storiti, naj v isti dobi 14. dni, »die Perchgenossen nider-setzen vnd erkennen lassen, that er dass nicht, so soli alls dann der Landjiirsten Kellermaister jhme soleh Erb auff sein Gerechtigkeit ver leihen«. Tu je šlo torej za neko sklicanje vinogorskega zbora v okrnjeni obliki, to se pravi, sodniki naj pridejo sami, ne pa kot vinogoreka »srenja«, in odločijo sami v sporni zadevi med gorskim gospodom in dedičem. Misel, da ima gorski gospod pravico pozvati viuogorsko sodišče na posebno razpravo na sedežu graščine ali samostana, je prišla še jasneje, do izraza v prip. kr. osnutku (Berat. B. O., 1595.). Tu je stalo v čl. 2.: »Item es soli Jeder Perkherr denen so umb Erb zu klagen haben. die zu'i-sc.hen den angestellten Perktheiding angefallen udh-ren, allerwegen im Jahr reclil ergehen lassen, ein Schrifft oder mundlich fiirpott thun vnd in dass zu einer Jederzeit nit verziehen, sondern fiirderlieh recht ergehen lassen.« Iz vsega tega je treba sklepati, da je bil gorski gospod v XVI. stoletju ne le upravičen, ampak celo dolžan, da sam skliče vinogradniške sodnike, ki spadajo k srenji, da sodijo izven običajnega vino-gorskega zbora, če je že takšna potreba nastala. (Prim. k temu zgorajšnja izvajanja v S 21., št. 3., zlasti pod B). Nekaj podobnega izraža še čl. 13. izvirnika gorskih bukev, ki pravi, da se kaznuje voznik, ki vozi vino ali žito brez dovoljenja gornika, z globo 21 pene-zov, lastnik vina ali žita pa izgubi vse svoje pravice. Aiko gorski gospod ne more zajeti tovora še na svetu svoje vinske gorice, naj si poišče globo in vrednost vina ali žita iz vinograda ali zemljišča, »doc/i das dasselb verbot in vierzehn tagen darnach gerechtfertigt wer-de«. Recl jev prevod je ta stavek tako povedal: »Vsaj de ta ista prepuid v stirinaistih dneh potle bode oprau-dana«. Kako naj se »opravda«, t. j. opraviči, ni navedeno. Isto stališče je zavzel prip. kr. osn. L a y b a s -s e r-jev prevod pa sploh ne govori več o nikakšni opravičbi, še manj o roku za njo. Vagensperški fragment pravi, da ima »vse gorskemu gospodu v 14 dneh dano biti«, muzejski prevod govori o »©pravdanju v 14 dneh«. Kap seli e v prevod prinaša več jasnosti: »vndar da se taisla prepued Vstimaistih dnevih potle Spraudo spozna«. Torej smemo trditi, da je bil gorski gospod primoran sklicati v 14. dneh sodnike, člane srenje, da mu prisodijo dotične zneske iz zemljišča ali vinograda. Še, tretji primer je bil, da so se smeli sklicati sodniki, člani srenje, na sodbo izven običajnega vinogor-skega zbora. Po čl. 19. izvirnika gorskih bukev ima gorski gospod pravico, da da zakrižati vinograd pod sankcijo globe 72 penezov. Če se nekdo pregreši zoper to prepoved vhoda v vinograd, ga zadene plačilo globe in sicer tolikokrat, kolikorkrat je bila prepoved dejansko prekršena. Če pa takšna nepokornost gorskemu gospodu ni všeč in ga ujezi fverdrcusst), potem »soli er ihrn ein Richter vnd sein Perckgenossen dariiber darnieder setzen, vnd ime (lunin j j jiirfordern, vnd solche Ruhs von deri Raitten vnd Summieren las-sen, vnd sich daraus des Erbs vbenvinden hintz als-lunji dass er dariiber bezahlt iverde«. Ves ta odstavek o sklicanju sodnikov je Andrej R e c e 1 j točno prevedel, prip. kr. osnutek ga ima še, L a y b a s s e r-jev prevod kaže okrnitev teksta glede časa sklicanja; njegov tekst se da namreč tolmačiti v tem smislu, da naj stvar počaka do prihodnjega vinogorskega zbora. Prav nič se ne ozira na v govoru stoječe vprašanje prevodov studijske biblioteke. Na prvotno določbo izvirnika se tesno naslanjata K a p s c li-ev in pa boštanj-ski prevod. Muzejski prevrni pravi, da gorski gospod lahko postavi sodnika ali pa svoje sogomike. Soteski prevod pa se izraža zopet bolj na splošno, da vinograd zapade »skuzi Spoznaine teh mejašev«. fil. 4. izv. gor. bukev pravi, da imej sleherni podložnik gorske palice svoje redno sodišče (»poredno Ryhto«) za vse reči, ki se vinogradov tičejo, kakor je bilo od pamtiveka običajno. — Tu je mišljena srenja ljudskih sodnikov na zborovanjih, ki st- vrše na vnaprej določene dneve v letu, a tudi zbor sodnikov, članov srenje, ki jih skliče gorski gospod k sojenju na poseben dan. V poslednjem primeru ni treba, da gre za vinogorski zbor. V nekaterih primerih je imel gorski gospod pravico, da izreče manjše kazni kar sam brez vinogorskega zbora. Na splošno je to veljalo za vsa kazniva dejanja, ki se pripete v območju njegove »pravice strešne kapi«. Posebej pa je določal čl. 21. izvir. gor. bukev, da bodi kaznovan z 1 marko globe, kdor ne naznani volila, zastave ali odprodaje pri vinogradu. Tudi zagroziti sme gorski gospod kazni, toda vsekakor ima prizadeti pravico pritožbe na srenjo vinogorskega zbora. Po Čl. 25. izvir. gor. bukev ima gorski gospod, pa tudi njegov gornik, pravico, da pokliče vinogradnika pred se; če ne pride niti na tretji poziv, zapade globi 3 mark. To se ponavlja v vseh drugih prevodih, a v L a y b a 8 s e r-jevem in soteškem prevodu je zabeležena celo poostritev, da zapade globa že pri prvi neposlušnosti. Iz vseh teh ugotovitev vidimo, da so neke zadeve, dediščinske in kazenske, kjer gre za globe v korist gorske gosposke, izvzete iz splošne določbe, da naj pride takšna zadeva na rednem vinogorskem zboru do razpravljanja in rešitve. Toda navzlic temu gorski gospod stvari ne more rešiti dokončno po svoji misli in oblasti. On ima le moč, da pripravi stvar za sojenje po ljudskih sodiščih na ta način, da zasliši ali da zaslišati vinogradnika svoje gorske palice in mu da celo izvesten ukaz, toda prizadeti se sme prizvati na sodnike na vinogorskem zboru. Gorske bukve niso imele določbe, da bi se morale sporne zadeve ali pravde še pred dnem vinogorskega zbora prijaviti gorski gosposki z zahtevo ali željo, da jih le-ta postavi na dnevni red zborovanja. Iz čl. 5. izvir. gor. bukev sledi celo nasprotno, da je bilo vsako samovoljno zadrževanje pravd od strani gorskega gospoda zabranjeno; v primeri odklanjanja pravde se je «mel podložnik zoper gorskega gospoda pritožiti pri deželnem glavarju. Dalje je v čl. 7. ukazano, da je treba »nn dom Berchtaiding« (izvir. gor. bukev in pripr. kr. osnutek), »ob sagornih pravdah« (Re-eelj), »na ti gorski pravdi« (K a p sc h), »na vsaki gorski praudi« (Laybasser) naznaniti vse kršitve gorskih pravic, napade, nasilja itd. Navzlic temu ni. da bi bilo prizadeti stranki zabranjeno, poslužiti se v primerih nujne potrebe dejanske pomoči gorskega gospoda ali- vsaj gornika. Saj je imela koncem XVII. stoletja sleherna patrimonialna gosposka kot prva instanca nad svojimi podložniki pravico, v civilnih zadevah stranke zasliševati in jim spore reševati (tverhoren und sontontzioron«) bodisi samostojno. bodisi po postavljenem nepristranskem sodniku. Saj se glasi tudi določba čl. 7. izvir. gor. bukev, da sme gorski gospod na zahtevo izdati »ei/t Filrbot* ali »napre vablene« (R e ce l j), »pečat ali naprei klicanje«. (K a p s c h) in za to zahtevati posebno pristojbino. Glede svrhe teh pozivov na teh mestih lii [Ktjasnila, ali po vsej priliki je šlo za priprave k tožbi pred vinogorskimi sodniki ali morda za prošnjo ple-de posredovanja, da se poskusi še prej mirna poravnava. Tu gre torej vsekakor za neke vrste pristopa k pravdi, ki se že pričenja ali preti, da se prične, s posredovanjem gorske gosposke. Vendar je bila navadna, samoobsebi umevna in najpogostejša upotitev pravde ta, da je stranka prišla na vinogorski zbor ali kvatmo sodišče ali povšje sodišče, pa je predložila ustno svoje zahteve ali želje neposredno pred'sodniki. Kako pa so morale stranke postopati, da so si prihod nasprotne stranke na ta sodišča zagotovile, o temi gorske bukve niso ničesar povedale. Bilo je pač to po običajih od paimtiveka tako splošno znano, da ni bilo treba staviti nikakšne posebne določbe v gorske bukve. O načinu postopanja pri pravdali pred ljudskimi sodišči gorske bukve niso ničesar predpisavale. Le tu-patam lahko povzamemo po nekih pravdnih ustanovah, kakšen red se je izvajal. Predvsem vidimo iz določbe čl. 11. izvir, gorskih bukev, da je zelo poudarjeno fiskalično stališče v korist gorskega gospoda. Stranka, ki hoče tožiti glede dediščine, mora plačati pristojbino enega pe-neza. Ta določba pa se je pozneje razširila na vsako-jake pravde; treba je bilo založiti ložnino vselej, ko se je tožba vložila. Podobno stališče je veljalo po izvirnih gor. bukvah glede nekih procesnih dejanj, ki jo se izvrševala od strani gorske gosposke. Za vsako vabilo je bilo treba plačati en denar, pa naj ga izda gorski gospod ali gornik. V poznejših prevodih se zahteva ista vsota tudi za pošiljatev samega »pečata« ivabilo brez imena vabljenca); v nekaterih krajih se je imenoval »tpečat« — »kompas«. Dalje se plača za vsak sodni spis (»rychtne list v« pravi R e c e 1 j), če ne vse- •»uje glavne sodbe, po 12 denarjev; za pritožbo, ki zahteva razveljavljenje sodbe (»Behobnus« — »po-uzd iglast« po R e c 1-ju, »udignaine« po muzejske*« prevodu) pa 4 šilinge denarjev. Pripomniti je treba, da ge v tem pogledu prevodi med seboj zelo razlikujejo. Izvir, gor, bukev pravi, da za malenkostne zadeve sploh ni nikakšne pristojbine; ali tudi ta določba je v nekaterih prevodih izostala, bržčas iz fiaka-lienih namenov. Glede toka pravde na ljudskih sodiščih ni bilo nobenih meritornih predpisov. Pač se v gorskih bukvah odreja, da stranke ne smejo priti k gorski pravdi oborožene; če pa imajo vendarle orožje pri sebi, naj ne dajejo povoda za tepež. Vsi se morajo spodobno vesti. Nobena pravdna stranka se ne sme p naložiti besednika (Redner), ki bi prihajal zoper voljo srenje vinogorskega zbora; če ga potrebuje, naj zahteva, da niu ga sodniki sami postavijo. llutylu_či (Beistands-herrn) so bili nr^vi. od stranke naleti zu^oiniiki. vendar niso imeli pravice nastopati pri vimerorskih pravdah, pač pa pri kvatmih in nepristranskih sediščih. Drugih, po modernem pravu urejenih predpisov o teni. kdo ima sposobnost nastopati kot stranka; kako se vrste stranke pri razpravljanju; kako se izvaja dokazovanje; kako se posvetujejo sodniki; kako sklenejo rešitev pravdnega zahtevka; o vsem tem ni bilo zakonitih predpisov. Toda bili so slehernemu vinogradniku znani po ustnem izročilu, za katero so mu jamčili sodniki kot starejši, izkušeni možje, »dobri ljudje«. Samo glede pristojbin in glob v čl. 19. izvirnika in skoraj v vseli prevodih gorskih bukev je predpisano, da si jih gorski gospod ali gornik poiščel« * rubežuijo, ki se izvrši z zakrižanjem vinograda. Du so gorske bukve predvidevale drugo in tretjo instanco nad vinogorskimi zbori, o teni je bilo govora *e v tj 19., št. 1. O postopanju pred njimi ni mnogo predpisov. Edino o zasedbi sodišča pri kletarskem mojstru nam pove izvir. gor. bukev, da naj bodo pri-Bedniki deželani in meščani, ki imajo sami gorak? pravice (»mit Landleuten vnd Bur gor n, so Perchrecht habon«, čl. 6. izv.). Kdo jih skliče, kedaj, kako, kakšno je bilo postopanje, vse to je bilo utrjeno po starih navadah, zato tega zakonodajec ni objasnil v gorskih bukvah. Vsekako je bilo urejeno vse podobno. kakor je veljalo to za germanskopravno ustrojena sodišča na sedežu deželnega kneza. Malo več povedo gorske bukve o primerih, kedaj in kako se sme zahtevati poslovanje druge instance. Prvi primer je bil dan, če se je rešitev, ki jo je vinogradnik od gorske gosposke pričakoval, zavlačevala. Prizadeti si sme poiskati pomoči — po izvir, gorskih bukev pri deželnem kletarskem mojstru (čl. 5.), po nekaterih prevodih pa pri deželnem glavarju. Drugi primer se tiče pritožbe zoper ukrepe ali sodbe: Prizadeti mora pred vsakim sodnikom od starešine do zadnjega člana srenje (sodnika-prisednika) stvar »glih dobru udinati« (izvirnik »dingen«), to pa s »pravdnim besednikom« (R e cel j). Da bi imeli ti prised-niki pravico, pritožbo n limino odbiti, o tem po gorskih bukvah ni bilo govora. O postopanju pred deželnim glavarjem ali upraviteljem (Veruieser) ali vicedomom pa je govora le v izvirniku gorskih bukev, prip. kr. osnutku in v štirih prevodih. Poleg tega pa govori muzejski prevod o pritožbi zoper sodbe prve instance, toda v njem je izpuščen kletarski mojster kot druga instanca in gre tu pritožba takoj na deželnega glavarja. O postopanju pred tretjo instanco ima edino le prip. kr. osnutek poseben pristavek, da tisti, ki se pritožuje zoper sodbo kletarskega mojstra, »mag alssdan daz fiir delt Horrn landtshauptmann landtsvonvossorn vnd Vizo-domb dingen, die als dan solehe appellation vnd in boi sein der herrn Verordneten oder anderer herrn landtsleuth zu erledigen habon«. »Landtsleuth« p omenjaj o deželane, t. j. člane deželnih stanov. Na kranjskem se institut kletarskega mojstra ni dolgo vzdržal, bržčas, ker je imel premalo posla in bi bil Predrag. Okoli leta 1700. so se vlagale pritožbe zoper sodbe ljudskih sodnikov na Kranjskem na deželnega glavarja (Polec). Pač pa je na Štajerskem ostalo pri starem, kakor so gorske bukve stvar urejale. K B) Skrajno nepopolna slika določb o načelih poslovanja na ljudskih sodiščih, zlasti pa izpuščanje še teh bore malih določb v mlajših prevodih, kaže jasno, da je bil način postopanja torišče običajnega prava, nekakšnega »usas fari«, ki ni, da bi moralo biti povsod, pri vsakem sodišču enako. Saj za čisto germanskopravno orientirano procesualno pravo stvar tudi ni bila boljše urejena. Več jasnosti nam pa pokažejo retrospektivno o poteku pravd zapisani viri, zapisniki o vinogorskih zborih in drugih ljudskih sodišč, toda le za prvo instanco. O drugoinstančnem poslovanju ne poznamo nobenih zapisanih virov. V tistem redu, kakor pod 4. ad A) naj navedemo nekoliko glavnih potez postopka v praksi. Prav rediki so bili primeri, da je gorski gospod sklical posebej vinogorske sodnike na poslovanje o Pravdi in še tukaj tli nikdar naveden pravi vzrok. Pač pa se večkrat imenuje tako sodišče — »Unpartpiisch Recht« ali »Extraordinary Recht«, prav kakor da bi šlo za nepristranska sodišča po nemškopravnib načelih. To kaže, da ta način sklicanja ni posebno ugajal ne gorski gosposki ne ljudstvu. Prisedniki pač niso radi bodili v graščino, ampak so rajši razpravljali o svojih stvareh preti zbranim ljudstvom, ker so se ogibali nadzorstva gosposkinili organov. Tudi o vabilih in drugih pripravah za vinogorske zbore ali kvatrna sodišča v zapisnikih ni mnogo spomina. Pritožbe zoper odredbe gorskega gospoda o kaznih in pristojbinah »ploh niso zaznamovane, pač pa je nekoliko omenjenih zoper izrek, da zapade vinograd. Iz zapisnikov posnamemo, da je bilo treba pred uvedbo pravde v zasebnih zadevali nekega priprav- Ijalnega dejanja, namreč »obiskanja« (»Be-suchung*). (Prim. § 6., št. 9.) Pomenilo je izvensodni opomin na plačilo dajatve ali storitev, ki se naj o tej priliki med strankami natančneje opredeli. Ni ra/-videti iz zapisnikov, da bi se moralo to »obiskanje* (opomin) izvršiti po gorski gosposki. Čl. 3. izvir, gorskih bukev govori o posledicah, ki zadenejo prepirljivca radi nespodobnega vedenja na vinogorskein zboru, z besedami: »seine schdden vnd forderung vorbehalten sein«, kar bi se poslovenilo, da ostane njegova škoda in terjatev pridržana. R e e e 1 j pa je prevedel (o mesto: »timu rashallenemu pak negouo škodo inu obijskaine napre ohranenu«, K a p s c h pa lako: »timu rashaleniro negouo škodo inu obiskaine naprei stoy«. To bi na videz kazalo na gori omenjeno institucijo strankinega opomina pred pravdo. Ali 'r resnici je to le slab prevod izvirnika na obeh mestih. Vsa drugi prevodi namreč izpuščajo to »obiskaine«-kaT kaže, da je bil izraz »forderung« mišljen v inate-rialno-pravnem gospodarskem, ne pa v formalno-pro-eesualncm pomenu besede. Vendar ni izključeno, da sla R e c e 1 j in K a p s c h posnela prevod po običajnem pravu svojih okolišev, ki sta bila prav blizu drug drugega na Dolenjskem, a dolenjska praksa je utegnila dobiti pobude in opore iz sosedne Spodnje Štajerske, čije sodni red za Štajersko iz 1. 1618. je že v čl. 23. naravnost predpisoval »obiskanje« kot pripravljalni čin za upotitev pravd pred sodiščem. Za okolico Kostanjevice je moralo veljati obiskanje že koncem XVI. stoletja kot obvezen pripravljalni čin. V nekem zapisniku (6. septembra 1590., Straža pri škocijanu) stoji izrečno: Ker je tožitelj »tvider deri Londtsgebrauch geklagt vnd der Kldger nit zu var ersucht, ist der Beklagte derze.it der Klag vnd von der Antvoort miissig erknndt vcorden, ferner sol sy es ir suchen, u'ie es recht ist.« O uporabi fiakaličnih predpisov pri vložbi tožba iMpisniki o vinogorakih zborih ne govore nikjer. Ta pojav si smemo tako razlagati, da so gorske bukve v nekaterih prevodih, ki so se izgubili, morda res predpisovali,.zneske tožnine, da pa so se ti zneski po eni strani zdeli gorski gosposki premalenkostni, po drugi strani pa vendar precejšnja ovira za tožarjenje. Ker pa so tožbe po celotnem uspehu pomenjale lepe koristi za gorskega gospoda, ki mu pripadejo globe, zato ne bo smelo, če trdimo, da so v izvir. gor. bukev predpisane tožnine, vsaj na Dolenjskem, sploh odpale. Niti glede apelacij zoper sodbe ljudskih sodišč ni v zapisnikih o pravdah pred ljudskimi sodišči prav nobenega spomina o plačilu pristojbin. Vendar so se te zelo redke apelacije zapisovale bržčas v graščinskih pisarnah in je le mogoče, da so pri listi priliki zahtevali in pobirali pristojbine. Vsaj za konec XVIII. stoletja vemo iz zapisnikov žužemperške in soteske graščine, da je grajski pisar dobival neko pristojbino za pisanje (Schreibgebiihr). Na sami pravdi je prednašal najprej tožnik svojo tožbo, nasprotnik pa mu je odgovarjal. Tožniki so bili ne samo poedini zasebniki, ampak tudi gorski gospod sam, njegov dvorski sodnik, gornik, prised-niki sami, vsi sodniki korporativno, vsa soseska. Enako pa so bili tu navedeni lahko toženci, ne izvzemši gorskega gospoda. Inhabilitetnega vprašanja zapisniki nikjer ne omenjajo. Vrstni red pravd je bil sledeči: Najprej so se ob-ravnavale splošne zadeve, nato posebne, med njimi na prvem mestu tožbe gorske gosposke, zastopane včasih [^o posebnem pooblaščencu ali delegatu, največkrat pa po gorniku. ŠeTe za temi pravdami so prišle na red tožbe In pritožbe zasebnih strank. Ženske osebe so smele samostojno nastopati kot stranke, omo-žene pa je smel zastopati mož brez posebnega pooblastila. Zaključek pravdanja je bila »sodba« furtl, deci-sio), ali pa »rešitev« (Abschied), včasih razsodilo (Erkanntnuss). Vendar točne opredelbe, kdaj je bila na mestu ena, kdaj druga oblika, ni. Žal, da tudi ne vemo, kako so tem oblikam po slovensko rekli. Sodbe, ki so potekle ob navzočnosti tožene stran* ke, niso bile redke. Upoštevalo se. je, da neposlušnost nasprotnika, ki je bil obveščen o nameravani tožbi po »obiskanju«, ne sme biti povod za zavlačevanje. Izjemoma pa se je rešitev sodnikov glasila, da morat^L obe stranki k lokalnemu ogledu, ki ga izvrši gornik, osebno priti: ako bi k temu poslovanju ne prišli, zadene ju globa po 2 marki (1. 1705., Telč.ji vrhi. Sredstva za dokazovanje so bila v glavnem priče in lokalni ogledi. Prav mnogokrat je bilo govora tudi o »rovašu« (gl. § 11., št. 6.). Ženske priče so se dopuščale. Včasih so ljudski sodniki celo priznali, da se je dokaz posrečil, čeprav je podprla dokazno trdi* tev ena sama, ženska priča. Vidi se, da germansko* pravna dokazna teorija o potrebnosti dveh prič za dokaz ne drži vedno (1. 1723., Koglo). Toda omeniti moramo, da se je sempatam ta teorija upoštevala, češ da je treba »2 authentischo Zeugen«. O zaprisegi prič je bilo tupatam govora; vendar ni razvidno iz zapisnikov o pravdah pred ljudskimi sodniki, da hi se načeloma zahtevala prisega. Tudi brez te se je verjelo pričam. O »odrinjenju« prisege stranke nasprotniku v tem smislu, da naj se ona s prisego očisti očitka ali suma, imamo v omenjenih zapisnikih le tupatam rahlega spomina. Sodbe so se sklepale in izrekale po izvršenem ustnem postopku, če je bilo kaj dokazovanja, na kraju razprave, takoj in dokončno. Če pa do izvedbe dokazov na razpravi ni prišlo, se je glasila rešitev po sodnikih, da naj se izvedejo dokazi izven sodišča, na primer po gorniku in izvedenih možeh. Šele po izvensodni izvedbi dokazov pride do rešitve pravde. Največkrat pa stvar ni prišla ponovno pred ljudske sodnike, ampak so se stranke zadovoljile s pojasnili izvedenih mož in se mimo poravnale. Sodili so prisedniki v srenji (»Ring«.); največkrat »oglasno. Zabeleženi pa so tudi primeri večinskih sodba (por vola nuiiora). Nasvetovali so sodbo sodni poročevalci (Urtlreferenten), ki so se skraja morda imenovali »sodje«. Nikjer ni omenjeno, da so se vršila posvetovanja na gorskih pravdah tajno, torej v zaprtem prostoru; pač pa je to posvedočeno za kvatma sodišča. Zdi se, da so se sprva, še pred gorskimi bukvami, sklepale sodbe javno, coram puhlico, pod vplivom starogermanskega procesnega prava, kakor na »T7img«-ili. Poztieje — pod vplivi kanonskega tajnega Procesa — na ie prišlo do- taniosti sklepanja sodba. Vsekako izvemo iz vinogorskega zapisnika iz 1. 1596. (Straža), da so ljudski sodniki sami že ustanovili poseben de]ikt za sodnika, ki izblebeta nekaj o tem, kar se je v tajnem posvetovanju razpravijaTo; \azan je bila silno stroga: globa 5 mark. Postopek v drugi instanci je bodil čudna pota daleč preko predpisov gorskih bukev. Rok za priglasitev apelacije ni bil zakonito določen. Redno se je napravila apelacija ali pritožba ustno »praesenle iudi-cio«. Apelacije pa so bile dopustne tudi na »nepristransko sodišče«, bržčas sporazumno z obema strankama. Tudi takšni primeri so posvedočeni v zapisnikih, da je šla pritožba od vinogorskega zbora na kva-trno sodišče, ki je veljalo v tem primeru pač za nepristransko sodišče. Vedno in dosledno je bilo za pot v drugo instanco potrebno, da je iudo.v a quo izrečno dovolil, da sme stvar iti pred iudex-a ad quem. V splošnem je bilo vlaganje pritožb zelo redka stvar, redkejša pripustitev, da se pritožba resnično predloži višji instanci. Še redkeje pa so prvi sodniki zbog pritožbe razpravljanje sami povzeli in sodbo izpremenili. O dokončanih pravdah se je izdajal na posebno zahtevo stranke odpravek (dokonček; Abschiod)-x bil je samo prepis besedila, sprejetega v zapisnik. SkrajJ je dajal ta odpravek predsedujoči sodnik sam (leta 1596., Jablanice). Pozneje pa ga je podpisoval samo zapisnikar gorske ali patrimonialne gosposke. O pritožbi na tretjo instanco zoper rešitev, ki jo je izdala druga instanca, navzlic zgoraj navedenim določbam gorskih bukev, ki so takšno možnost priznavale, v zapisnikih ni prav nikjer govora. Zdi se, da je praksa to možnost popolnoma odpravila. Izvršba izrečene sodbe se je. izvedla po predpisih gorskih bukev, torej z ^križanjem vinograda ali z zapečatenjem hrama talLkleti, ki »e.je_iikrenilo obenem Tzapretitvijo nadaljnje globe, če terjatev ne bi bila pravočasno poravnana. Zdi se, da je moral biti rok za potamavo plačila precej _dolg» bržčas odvisen oTT prostega preudarka sodnikov ali pa gornika, ki je izvršbo vodil. Morda je bila skrajna doba paricijskega roka šest tednov in pet dni. Sklepati se da to iz dejstva, da je v zapisniku gorskega zbora na Raki z dne 11. avgusta 1681. ta rok izrečno proglašen za »land-gebrauchiger Termin«. Sicer je slo v tem primeru za to, da nasprotnik v tem roku dokaže svojo trditev. "Vendar je tudi drugod popolnoma splošno govora z istim izrazom o »terminu, ki je v deželi v navadi«. Domneva je torej opravičena, da je šlo za posnemanje nemškopravnega roka »Jahr und Tag«. v tem smislu, da se rok šteje po dobi, ki preteče od enega do drugega sodnega dneva. To je bilo po starogermanskem pravu celo leto. V našem primeru pa so se vršili sodni dnevi pri ograjnem sodišču četrtletno. Vmesni rok torej ustreza dobi 45. dni. B. OD FRANCOSKE REVOLUCIJE DO UJEDINJENJA SLOVENCEV S SRBI IN HRVATI § 27. PREGLED POLITICNOPRAVNEGA POKRETA IN TERITORIALNIH IZPREMEMB C- * 1. »Cesar« Franc se je dal 1. 1804. paaklicati za »cesarja avstrijskih dednih ikronovin«, dne 6. avgusta 1806. pa je odložil »nemško« cesarsko krono. Slovenci niso več bili v sklopu stare nemške države. Odslej je bila njihova usoda političnopravno trdo povezana z usodo novega »avstrijskega« cesarstva. Ali ideje pro-svetljenosti in francoske revolucije, ki so mogočno vplivale na politično in socialno miselnost, so ostale še žive. Že med francoskimi vojnami se je uveljavila trojica ljubljanskih izobražencev, ki so novi dobi utirali pot. To so bili Žiga baron Zois (1. 1747. do 1. 1819.), Anton Linhart (1. 1756. do 1795.) in V a 1 e n t i n V o d n i k (1. 1758. do 1819.). Zlasti poslednji je navdušeno pozdravljal nov Napoleonov duh in proslavljal oživljeno Ilirijo, ko so Francozi dejansko zavladali nad vsemi slovenskimi deželami razen Štajerske in vzhodne Koroške. Mejno črto je imenoval Napoleon dne 21. septembra 1809. 1. svojemu pooblaščencu Champagny-ju »la ligne da la Save*, ofi-cialni prevod listine z dne 14. oktobra 1809. 1. na slovenski jezik pa je izjavljal (po V o š n j a k-u) : »Dalje da (namreč svetli Cesar estrajski) svetlimu Cesarju francoskimu, kralu Italie, knežio Gorico, zemlo Monfalkone, poglavarstvo inu mesto Terst, Kranjsko deželo s svojim primorjam, Krassio Blaško na Korotanu inu vse druge zemle na desni strani Save, od tistega kraja, kjer ta voda iz Kranjskiga vun teče, inu *a njo do turške meje v Bosni, to je en kos deželske Hrovatie, sest eoldaskih okraju na Hrovaškim, Reko inu Vogrisko primorje, estrajsko Istrio al okrajno mesto Kastue, otoke tim deželam podložne, inu vse druge zemle kakoršniga kol imena na desnim kraju Save, tako da bode velki curik te vode mejil med obema kralestvinia.« To so bile »Provinces illyriennes<. Sprva so imele značaj zavojevanih pokrajin, iz katerih naj bi se napravila vojaška granica proti izhodu. Pozneje se je Napoleon odločil, dati jim ustavo po francoskem vzorcu; bil je prvi, ki je spoznal veliki meddržavni pomen Balkana. L. 1812. so našteli v vsej francoski provinciji 1,483.000 prebivalcev. Francoska vlada je trajala od 1. 1800. do 1. 1813., ustanovila je v Ljubljani vseučilišče ali akademijo s štirimi fakultetami. Ona je upoštevala narodnostne momente. Francoski zakoni so veljali — z redkimi izjemami — tudi za djrske d^želg. Iz njih sta nastali dve upravni celgtV4>rva je_ bila prej podložna tržaškemu gubornij111 <1 riign kranjski deželni vladi. Obema stoji od prihoda Francozov dalje »intendantstvo« na čelu. Prva navdušenost za Ilirijo se je precej ohladila, ko je itak obubožano ljudstvo dobivalo ukaze, da mora skrbeti za vojaške potrebščine. Eno pa je bilo le ostalo tudi potem, ko so Francozi izgubili Ilirijo. Združitev skoraj vseh slpVftpških dežel in še tlela lirvaškosrbskega ozemlja v er»o p.(|lijjčup iu-j&konom-sko slTupino je razmahnila prepričanje o potrebnosti skupne politične uprave. Cesar Franc sam je spoznal za pravo, da spravi Kranjsko in t. zv. avstrijsko Istro, dalje Zapadno Koroško (beljaško okrožje), Primorsko s Čedadom in Gradiško ter Reko z ogrskim Primorjem pod enotno upravo. Razen imenovanih pokrajin so spadale pod to upravo Hrvatska vojaška krajina, Dalmacija z Dubrovnikom in kvarnerskimi otoki. Dne 3. avgusta 1816. je izšel cesarski patent, da so se Kranjska, beljaško okrožje, Goriška, Piimorska, bivše ogersko Primorje, krajinski Hrvatski pripadajoči deli, Čedad in celovško okrožje povzdignili v kra- ljestvo Ilirija. Upravljala naj bi se od dveh gubernije v; eno naj posluje za Koroško in Kranjsko, drugo pa za ostale dežele. Ustanovitev (avstrijske) Ilirije je bila naperjena proti Ogerski. Njen teritorialni obseg se je pozneje menjal. Najdalekosežnejša izpre-memba je bila, ko se je 1. 1823. odcepilo karlovško okrožje in reško ozemlje. U. 1823. se ji je priklopilo celovško okrožje. Državnopravno pa je Ilirija živela skoraj edinole v vladarjevem naslovu in v državnem grbu. Marčna ustava iz 1. 1849. je izbrisala še tiste rahle zveze med Kranjsko in Koroško, ko je poslednja [»ostala samostojna dežela. 2. Socialni, kulturni in politični položaj slovenskega naroda je bil v kraljestvu Ilirija (pod Avstrijo) obupen. Velike zmede so nastale v pravnem pogledu že takoj za tem, ko so Francozi zapustili slovenske dežele. Francoski zakoni, kolikor in kakor so bili uvedeni, so ostali naprej v veljavnosti. Različne, od avstrijskega cesarja postavljene komisije pa so se poslej trudile, da bi dale ilirskim deželam analogno upravo, kakor so jo dobile in imele druge nemške dedne dežele. Razboritih, slovenskemu narodu naklonjenih mož ni bilo. Domače plemstvo se je docela nacionalno odtujilo: Saj je vprav francoska revolucija rodila nacionalno idejo in jo postavila na temelj pripadnosti k nekemu narodu po čuvstvovanju ž njim. Plemenitaši, čeprav so izhajali iz slovenskega ozemlja, so delali samo v koristi tujih narodov. Oni so videli v slovenskem življu, predstavljanem zvečine po kmetih, le »narod brez zgodovine« (saj je niso poznali!), brez narodnogospodarskega blagostanja, brez voditeljev v politiki. Meščanstvo je bilo neslovensko po duhu in po precejšnjem delu tudi po krvi. Mali trgovci in obrtniki, odvisni od tuje gospode, zlasti od ponemčenih uradnikov, so se skušali tem prilagoditi ali vsaj prikupiti. Kmeta so trli tlaka in desetina, preostanki starih fevdalnih razmer, pa tudi še veliki davki kot posledica novejših raftov. Ob takšnih razmerah ni bilo čudno, da se je kmetiako ljudstvo topo vdajalo hlapčevski ponižnosti, da mu ni bilo prave nacionalne zavesti. Edini stan, ki je čutil s slovenskim kmet iškim ljudstvom, so bili duhovniki. Le-ti pa so bili izpostavljeni šikanam vladnih krogov, če so se zganili v domorodnem pravcu, ki so ga nazivali vladni privrženci »panslavizem«. Slovenci v tej dobi še skupnega imena niso poznali. Jezik se je označeval po pokrajinah; za Kranjce kot »kranjska Špraha«, za Štajerce in Korošce kot »vindiš-jezik«. Politično rohstvo je zagrnilo Slovence. Tiskana beseda — dne 4. januarjaJJSZ. je izdal Valentin Vodnik »Luiblanske Novice«, prvi slovenski časnik, ki pa je izhajal le do 1. 1800. — se je lovila po pravopisu med bohoričico, metelčico in daničico. L. 1843. se je posrečilo Kranjski Iunotijski družbi, da je dobila dovoljenje, ustanoviti drugi slovenski časnik »Kmetijske in roko^plske. novice«. Že naslov tega lista k&že jasno, kateri krogi slovenskega ljudstva so prihajali v poštev kot naročniki in bralci. V pravnem oziru se je v naši dobi zakonodaja avstrijskih dednih dežel toliko modernizirala in centralizirala, da poleg nje ni prišlo nobeno domače pravo več v poštev. Le kot nekakšno pre.zretje od strani vladnih organov se nam mora zdeti, da so pravne razmere, ki so se izoblikovale pod vplivom gorskih bukev, ohranile še med francosko revolucijo in trajale vsaj deloma še preko nje. Kakor smo že v § 19., št. 4., a) omenili, so se vinogradniki na treh krajih klevevške graščine še v 1. 1801. trdo oklepali svojih gorskih bukev, jih kar na svojo pest preosnovali in med drugim določili, da bodo tudi za bodoče sklicevali v svojih okoliših vsako leto v postnem kvatrnem tednu vinogorske zbore. Kdor bi se na tem zboru ne javil ob določenem času, pa bi se zglasil z vinogorsko sporno zadevo v graščini, tega zadene kazen, da mora dati eno četrt vedra vina. Tudi je bilo sklenjeno: »Hieriiber iibergeben dis Bergholden dem Bergmaister und Ausschussmannern die volle Ezekutionsmacht und berechligen sir mit. diesem zum Besten des Bergs zu disponieren.* Ti dogodki so zabeleženi v oficialni knjigi zapisnikov zastopnika verskega zaklada kot gorske gosposke v Kle-vevžu. Ne moremo si misliti, da bi se bilo taksno oklepanje gorskih bukev pojavljalo samo pod klevevško graščino. Saj so se vinogorski zbori nadaljevali tudi drugod, n. pr. v soteski graščini še desetletja po francoski revoluciji. V 1.1801. torej državni uradni ustroj še ni zatrl ljudskega sodstva. Francoska vladavina pa je odrekla eksistenco vsakemu patrimonialnemu ali ljudskemu sodišču. V vsakem »kantonu« bi se moralo uvesti »mirovno sodišče«. Pri tem tipu sodišč pa sodniki niso biTi pravniki. Starost najmanj 30 |et in uživanje državljanskih pravic sta bila predpogoja za sodniško službo. Če bi kdo iz namere, uvesti »mirovna sodišča« po navedenem tipu, sklepal, da so Francozi s tem hoteli pomagati, da naj pride ljudsko pravno prepričanje do izraza, bi bil na krivem potu. Institucija mirovnih sodišč je bila tvorba francoske sodne uprave in kot taka v francoske ilirske provincije prenesena brez namere forciranja ljudskih sodišč. Mirovni sodniki so spajali kazensko in civilno pravosodstvo. Pridržujoč si prikaz ustrojstva francoskih sodišč in upravnih oblaatev na drugem mestu fgl. § 29., št. 2.), ugotovimo, da Francozi niso povsem strli fevdalizma kot takšnega: dalje, da je pod novo vlado Avstrije prišlo v mnogih pogledih do popolne restitucije in integrum, le glede uprave je prišlo do povsem drugačne rešitve: Ko je bilo namreč francosko medvladje pri kraju, naj bi v avstrijskih ilirskih deželah »([gjmimj.« izvrševali upravo in pravosodstvo. Toda imetnik! dominiiev. prejšnjih patrimonialnih goaposk, so postali sicer zopet vrhovni lastniki pod-ložniških zemljišč, a podložniki niso bili več oseh - n i, ampak samo stvarni podložniki, tako da so imetniki dominijev ponekod sodstvo izvrševali, vendar ne kot zemljiška gosposka, ampak v imenu in po nalogi države. Stari fevdalni sistem ni imel več življenjske moči, kamoli privlačnosti. Dominiji so st- po vrsti prostovoljno odrekali pravici na izvajanje pravosodstva, državni okrajni uradi (kresije) so prevzemali njihove posle! Poglavitni vzrok~je bil ta, da graščine niso 'Hotele nastavljati plačanih sodnikov z turistično j izobrazbo. ro statistiki uradov prve stopnje v dobi pred X 1848. ni bilo v ilirskih deželah, kjer so bili vladali Francozi, po dunajskem miru (1. 1814. do 1815.) nobenih dominijev, ne patrimonialnih sodišč več, ampak posloval^ so samo državna oblastva. Le za graščino Sotesko smo mogli ugotoviti po uradnih zapisnikih, da so se vinogorski zbori vršili še v letih 1825., 1836. in 1843. (Koliko vinogorskih zborov, pa ni bilo zapisanih, to se seveda določiti ne da.) Vendar se je značaj teh vinogorskih zborov iz-premeni]. Oni so poslovali le še kot samoupravna edinica, po dobri volji gorske gosposke; sodijo pa nič več ne. Tudi gofpiki niso hili več izvoljeni od ljudstva. ampak gorska gopposka j))1 je imenovala sama. (Bližje pozneje.) 3. Dne 22. iyarca 1848. so izšle gori označene »Novice« prvič brez cenzure. Nastopila je »pomlad narodov«. Program te, z rdečim robom opremljene številke »Novic« se je glasil: »Močna samostojna Avstrija pod vladarstvom našega dobrega ustavnega cesarja, nedotakljivost naše katoliške vere in varstvo naše narodnosti nam bodo tri zvezde, ki nas bodo vodile v vsem našem dejanju.« Samostojna narodna zavest dobi polnega razmaha. Ustanavljala so se nacionalna društva, propagiralo se je politično zedinjenje Slovencev v eno samo pokrajino in uvedba slovenskega jezika v šole in urade. Izhajati je začel prvi politični list »Slovenija«; živel je od 1. 1848. do 1850. Ena poteza v političnem življenju pa je zagrenila vseobče navdušenje teli let. Drugi narodi so se oglašali s svojimi zahtevami na podlagi zgodovinskega prava, Slovenci pa so se morali postaviti na stališče p r i lo-iLii ega prava. »Zedinjena Slovenija naj bi dala narodno avtonomijo, da bi se mogli lažje razvijati kulturno, a po združenju s Hrvati in Srbi bi bili postali narod v političnem smislu, ker bi bili bistven del zvezne avstrijske države, ki bi imela na Dunaju skupno ministrstvo za vojno, finance in trgovino, odgovorno centralnemu parlamentu, kamor bi pošiljale posamezne države svoje zastopnike.« To je bil slovenski minimalni in maksimalni program iz 1. 1848. Važno epizodo iz te dobe zazremo v sklicanju nemške narodne skupščine (Deutsche TSationalvvr-sammlung) v Frankfurtu, ki je zasedala leta 1848. in 1849. Imela je nalogo, da bi določila nemško državno ustavo v sporazumu z vladami posameznih držav, med njimi tudi Avstrije. Izvolila je za državnega upravitelja (Reichsvenveser) avstrijskega nadvojvodo J a -ji e z a, ki je nastopil to mesto 11. julija 1848. v 6(7. letu svoje starosti. Mesec dni prej pa je bil v Pragi »slovanski kongres«. P a 1 a c k y ga je sklical v imenu Čehov z namenom, da združi vse Slovane v falango proti Germanom. P a 1 a c k y je pa tudi zahteval Avstrijo kot močno trdnjavo zoper pretečo rusko univerzalno monarhijo, katere se je bal v interesu hu-manitete. Pa tudi nemški politiki so vabili Slovenc" iz iste čudne bojazni pred Rusijo k zedinjeni Nemčiji. Volitve v frankfurtsko narodno skupščino so se vršile ob popolni ali vsaj pretežni abstinenci slovenskih volilcev; v Novem mestu je bil n. pr. izvoljen en poslanec, ki mu je dalo sedem volilcev glas, a vseli volilcev je prišlo devet. Nesoglasja med Prusko in Avstrijo privedejo Avstrijo do tega, da je 5. aprila 1849. svoje poslance iz Frankfurta odpoklicala. S tem je bila epizoda, ki je med Slovenci močno razburjala duhove, končana. Pripomogla pa je mnogo do ustalitve orientacije Slovencev, da se popolnoma ločijo od Nemčije, pod izvestnimi pogoji pa pristajajo na sodelovanje z Avstrijo. Različni poskusi avstrijske vlade, da bi se ustanovila konstitucija na podlagi zbora ljudskih zastopnikov, so se izjalovili. Cesar Franc Jožef I. je stopil na prestol 2. decembra 1848. Na dan 4. marca je sklical sam splošni avstrijski državni zbor. j V prvem državnem zboru na Dunaju so imeli Slovenci 16 poslancev, ki so bili izvoljeni na glavno politično geslo agrarizma. Nastopali niso niti kot nacionalna celota, niti po točnem programu. Med njimi sta bila jurista dr. J osip K r a ftA^jn d^, Jjr_a n c Miklošič, poznejša vseuciliška profesorja, prvi z:» obče državljansko pravo, drugi za slovansko jezikoslovje. Za glavne točke slovenskega programa so veljale zahteve po kmetski odvezi, razpadu kronovin, združitvi posameznih delov po narodnosti. Tudi tp še je zahtevalo, da morajo vsi slovenščine nevešči uradniki zapustiti slovensko ozemlje. L. 1849. so se pričela slovenska akademska predavanja o občem državljanskem in o kazenskem pravu v Ljubljani, nadaljevala pa so se nato obenem s predavanji o kazenskopravnem redu v Gradcu na pravni fakulteti, dalje s predavanji na bogoslovni fakulteti do leta 1855. Pne.4- m ;l r c a Ji549._p.lj nato d o v a ju a jii sta-v a (Mdrzverfassunp) pa ni dobila pravega realnega življenja. S cesarskim patentom z dne 20. avgusta 1851. je bila »marčna ustava« formalno odpravljena. Sledil je Rac li-ov absolutizem in centralizem. Slovenski narod je bil obsojen ne samo na politično mrtvilo, ampak tudi na trpljenje. Ko je n. pr. Peter K o z 1 e r 1. 1852. izdal svoj zemljevid Slovenske dežele in pokrajin, so ga postavili pred vojno sodišče, češ, med avstrij- akimi kronovinami ni Slovenske Dežele; ime, ki ga je TT ng-ovo ero. N a v ed e n Q/1 i p 1 o m C p r a v i sam o sebi, da je stalen in nepreklicen državni osnovni zakon, ki naj služi izenačenju prej med kraljestvi in deželami obstoječih razlik in pa smotreni udeležbi podložnikov pri zakonodaji in upravi. Pristal je na to, da bo zakonodajo izvrševal cesar s sodelovanjem deželnih zborov, odnosno državnega zbora. Poslednji bo obravnaval skupne državne zadeve. Cesarski patent z dne 26 februarja )861.. t.. zv., februar siki patent, Je dal državnemu zboru nov ustroj. Nastali naj hi gosposka zbornica (flerrn-haus) in zbornica narodnih poslancev (Hans der A b-geordni>tpn) s 343 člani, od katerih naj bi bilo 223 iz avstrijskih, 120 iz ogerskih dežel. Člani gosposke zbornice. so po rojstvu princi cesarske hiše, dedni zastopniki veleplemenitašev, nadškofi, knezoškofi in jln- . smrtni imenovani člani. Narodni poslanci naj bi bili -Voljeni od dčS3Tph_^ zborov po izvestnem ključu. Hkratu s februarskim patentom so bili razglašeni deželni redi za izvenogerske pokrajine. Volilni redi za deželne pokrajine so bili napravljeni po načelu interesnega zastopstva (virilisti, veleposestniki, mesta in trgi, trgovske zbornice, druge občine). Dne ■)uniji 1861 naj bi se državni zbor sestal, ali prišli so samo zastopniki nemških in slovenskih dežel. IVtfidžftri so izostali. Središče slovenskega političnega delovanja postane od 1. 1861. naprej Ljubljana. Društveno življenje se je okrepilo. Slovenski narodni program kaže v primeri z onim iz 1. 1848. kolebanje med dvema na- zoroma. Kot Slovenci bi bili morali strem iti edino le za narodno avtonomijo, kot Slovani pa so se z drugimi federalisti potegovali aa deželno avtonomijo proti nemškim centralistom. Posledica je bila, da se je zahteva po zedinjenju Slovenije umikala želji po deželni avtonomiji, kar pa je bilo zlasti za Štajersko in Koroško škodljivo. V tej dobi je pričel 1-1863. izhajati prvi slovenski politični časnik* »Naprej-*-Moral pa je kmalu prestati, ker se je naperila zoper njega tiskovna pravda vprav zbog članka o narodni enakopravnosti. L1 18.65. so se sešli slovenski politiki v_Mariboru, da se izjavijo, kako naj se doseže zedinjenje vseh Slovencev. V debatah je prevladovalo zgodovinsko načelo; govorilo se je o ustanovitvi stare ilirske pokrajine. Ker bi pa v njej ne. bilo štajerskih Slovencev, ki šo stali izven bivših francoskih ilirskih provinc, je predlagal E in sp ieler. nairanjeavstri iško dežel-no skupi n o (Kranjsko, Koroško, Štajersko, Pri-morsko)". V deželnih zborih z mešanim prebivalstvom haj bi se ustanovile narodne kurije. Skupne zadeve ilirske kraljevine in štajerske vojvodine naj bi zastopal skupni zbor, kamor pošiljajo svoje poslance deželni zbori te skupine. Narodne potreba Slnvcnrev naj bi zastopal narodni phor. sestavljen iz poslancev deželnozKorskih kurij. Skupne državne stvari naj bi se obravnavale v državnem zboru, kamor pošiljajo deželni zbori svoje poslance, a tu naj se glasuje po skupinah. To je bil »m ari.hnrski program«, zasnovan na zgodovinski podlagi. Vodilno vlogo na zborovanju je imel dr. .1 a n e z p I e. i w e i s. l-cta 1866. se je govorilo tem, da misli vlada združiti Kranjsko s Primorsko z enim deželnim zborom v 'Prstu; a semkaj naj bi spadali tudi beneški Slovenci, ki so tedaj bili še pod Avstrijo. Vojna 1. 1866. med Italijo in Avstrijo pa je prinesla teritorialno izpre-memfoo, da je bilo 35.- do 40.000 Slovencev odtrganih od ostalih rojakov. To je dalo povoda, da se je zahte- vala vnovič pridružitev Štajerske in Koroške li Kranjski im Primorski. 4. Da se pride do poravnave z ogerskimi deželami, je bilo sklicano izredno zasedanje državnega zbora na 25. februarja 1867., ki pa ni uspelo. Prišlo je ministrstvo B e u s t-a, ki je sklical na 20. maja 1867. redno sejo državnega zbora. Po dolgotrajnih posvetovanjih avstrijske in ogerske deputacije so bile določene in ustanovljene »skupne zadeve«; priznala se je samostojnost ogerskih kronovin. Avstrijski državni zbor je sprejel dne 21. decembra 1867. celo vrsto državnih ustavnih zakonov, med njimi tudi zakon o sodniški oblasti. Dualizem, ki se je s tem ustvaril, je izročil do 100.000 Šfovencev na Ogerskem in Hrvatskem madžarskemu gospodstvu. Dr. Toman in S v e t e c, slovenska poslanca v državnem zboru, sta se izrazila v debati zoper dualizem. Glasovala pa sta z ozirom na solidarnost s Poljaki in z ozirom na to, da je B e u s t obljubljal razširjenje deželnih avtonomij, vendar le za •iualistiono adreso. Cehi so bili že prej, 1. 1864., zapustili državni zbor. Pri glasovanju o novih ustavnih zakonih pa so se slovenski glasovi cepili; trije so bili za to ustavo, štirje pa proti. Pod vplivom posledic dualizma je prišlo obče spoznanje, da je treba iskati novih potov, če se__naj doseže narodna samostojnost. Pričela se je doba taborov ) pod milim nebom«. Na njih se je ob ogromni udeleži)! slovenskega ljudstva, zlasti še nižjih slojev, razpravljalo o načrtih. Juridično so ti zbori temeljili na zakonu z dne 15. nov. 1867. o sliodnem (zbornem) pravu. Zahtevala se je na njih zedinjena Slovenija, narodna enakopravnost v šoli in v uradih, slovensko vseučilišče. Vlada vobče ni delala zaprek, dasi bi jih mogla na podlagi navedenega zakona dovolj najti. Brez dvoma so tabori zasidrali med ljudstvom pro-gramatlčn6~žaTitevo~poze(irnjeniu vseh Slovencev Jtako globoko, da je mogla najti pot tudi v deželne zbore. J, r Zgodilo se je to 1. 1869. v štajerskem, 1. 1870. pa v kranjskem in goriškem deželnem zboru. Pomagalo p11 tudi to ni nič. V ozračju, ki ga je prinesla francosko-nemška vojna (od 2. avgusta 1870. do 28. januarja 1871.; 2. septembra 1870.: »bitka pri Sedanu«) in pod vtiskom hrvateko-ogerske nagodbe so slovenski politiki dne 1. decembra 1870. sklenili v društvu s brvatskimi in srbskimi tovariši t. zv. 1 j j hi ianski j n ž n,p s 1 o -v antiki progr a m. Njegove glavne točke* so po'-udarjale edmstvo južnih Slovanov, potrebnost zedinjenja vseTT moralnih jn mn.turialrTjtT^^moel. da se zjlgolovi narodni oTTstoj. Le-ta naj se uresniči vTiabs-burski monarTiiji na vsak zakonito dopusten način, zlasti z ustanavljanjem društev, skupščin, zborov, časnikov itd.; ali ozirati se mora tudi na potrebe bratov onstran meje. Po novem zakonu za volitve v državni zbor z dne 2. aprila J873._niso več deželni zbori pošiljali poslancev v državni zbor, kakor prej, ampak dovoljene so bile direktne volitve za skupine veleposestnikov, mest, trgovskih zbornic, indirektne, t. j. po volilnih možeh, pa za skupino podeželskih občin, še preden je prišlo do novih volitev po tem zakonu, je izbruhnil med Slovenci razpor med »mladimi« (»Na-rodovci«) in »starimi« (»Bleiweisovci«). Narodovci so se imenovali po časniku »Slovenskem Narodu«, ki je postal 1. 1873. prvi slovenski dnevnik. Mladi so bili slovenski in slovanski narodnjaki; njim je bilo politično načelo narodnost in vsestranski slovenski napredek. Bili so pa protivniki cerkvene politike. Stari so bili zoper direktne volitve za državni zbor, držali so »e državnopravnega programa, ki je podpiral fevdalne in cerkvene namere. V 1. 1875. do 1878. je dalo južnoslovansko gibanje, ki se je oziralo tudi na vprašanja okrog okupacije Bosne in Hercegovine, nove pobude za nacionalni razmah Slovencev. L. 1877. so se vršile deželnoaboreke volitve na Kranjskem. Posvetna in duliovska gosposka sta nastopili zoper Slovence. Na kmetili so zmagali slovenski kandidatje, v mestih in trgih pa so propali. Slovenci so prišli napram Nemcem v manjšino. To se je popra-vilo pri državnozborskih volitvah 1. 1879., ko so vsi slovenski kandidat je na kmetih in v mestih (z Ljubljano) prodrli, le veleposestniki so dali dva nemška mandata. Nesrečne volitve 1. 1877. so pa otvorile pogajanje za zbližanje »mladih« in »starih«. Oba dnevnika, »Slovenski Narod« in »Slovenec«, naj hi se strnila v enega. Do premirja pa ni prišlo. Politične stranke, ki so se pojavljale v nadaljnjih desetletjih, so nosile pečat osebnosti iz,vestnih voditeljev ene ali druge struje, ločile so se pa od nastopa dr. Antona Mahniča dalje v glavnem po svojem stališču napram cerkvi. Dr. Mahnič je bil izrazit nasprotnik t. zv. katoliškega liberalizma, vehementno je napadal dvoje načel: vsemoči države in absolutne narodnosti; potegoval se je za ustanovitev katoliškega centra v državnem zboru. Plod njegovih idej je. bil prvi slovenski katoliški shod 1. 1892. Ta je trajno ločil politične duhove na Slovenskem. V tej dobi pa se je tudi že širila in poglabljala socialna misel, ki je utirala pot socialno-demokratični politiki. V državnem zboru na Dunaju so morali »katoliški« in »narodni« poslanci že iz taktičnih razlogov skupaj nastopati. To je pospeševalo približevanje strank tudi doma. Sad tega približevanja je bil vseslovenski sli od 1. 1897., ki se je izrekel za narodno ^tvTonomiio, v ppjpodarskem oziru pa za Rjfjjjp zadruž-jUatia. Vendar je prišlo gTede vprašanja konsumnih društev kmalu do nasprotij. Ta so se 1. 1898. odpravila s tem, da se je sklenila »sprava«. Po njej naj bi se delovalo za združenje vsega slovenskega ozemlja v eno upravno skupino s središčem v Ljubljani, za socialne reforme, za politično svobodo in razširjenje pravic na najširše kroge prebivalstva. Tudi ta »prava pa se je kmalu razbila in nastopila je doba odurnega boja med glasili te ali one stranke, ki je povzročila padec ugleda slovenskega naroda doma in v tujini. Leto 1900. je prineslo drugi slovenski katoliški shod. Tudi narodna stranka je leto dni zatem svoj program nagnila po socialni plati, 1. 1906. pa je spre-jela nov program organiziranja naroda na temelju nacionalizma, demokratizmi in svobodomiselnosti. Od leta 190!». se imenujeti nasprotni stranki »slovenska ljudska« in »narodnonapredna« stranka. Dne 14. in 21. maja 1907. so se vršile prve volitve po splošni in enaki volilni pravici za avstrijski državni zbor. Slovenskih poslancev je bilo izvoljenih 23, en mandat je stel za hrvaško-slovenskega. V parlamentu se niso združili v enotni klub. Pri volitvah 13. in 20. junija 1911. je dobila slovenska ljudska stranka poleg 17 prejšnjih še dva na škodo narodne napredne stranke. V 1. 1908. je Avstroogrska izvršila aneksijo Bosne in Hercegovine. To je spravilo jugoslovansko vprašanje zopet na površje. V kranjskem deželnem zboru je dr. T v. E v. K r e k utemeljeval resolucijo, ki je aneksijo pozdravljala. V svojem govoru je proslavljal združenje z drugimi južnimi Slovani; pokazal pa je tudi na nasprotstva med srbskim in hrvaškim narodom. Tudi narodnonapredna stranka je pozdravljala aneksijo, toda s pridržkom, da je bil način, kako se je izvršila, nepravilen. Jugoslovanska socialnodemokra-tična stranka pa je s »Tivolisko resolucijo« z j ne 21. in 22. novembra 1909. proglasila, da smatra za končni smoter svojega narodnopolitičnega stremljenja popolno združitev vseh južnih Slovanov; sodobni četveri južnoslovanski narodi da so samo elementi, ki na j ustvarijo enoten narod. Južnoslovanski nacionalizem se je poslej obračal zoper federalizem kakor tudi zoper trializem. Prišlo je do septemberskih dogodkov v Ptuju 1. 1908. Iz- zvani 6o bil najprej od ptujskih Nemcev in nemškutarjev (t. j. slovenskih odpadnikov), ki so napali skupščinarje Družbe sv. Cirila in Metoda, v Ptuju; nadaljevani pa »o bili od avstrijske vojaščine v Ljubljani s posledico smrtnih žrtev. Po teh dogodkih so nastopale nekoliko časa vse stranke, tudi socialno-demokratična, skupno. Ko pa je dobila ljudska stranka 1. 1911. v kranjskem deželnem zboru veliko premoč, vneli so se zopet strastni medstrankarski boji. L. 1913. se je vršil v Ljubljani četrti katoliški shod, ki so se ga udeležili tudi Hrvati. 5. Sarajevski atentat z dne 28, junija 1914. je dal Avstriji povoda za boj zoper Srbijo, iz kiUerega se je vnela in razvila svetovna vojna. V slovenskih pokrajinah je zavladal v zaledju, ker ni bilo ne državnega, ne deželnih zborov, vojaški absolutizem. Zlasti se je posluževal ovaduhov, rekvizicij in vojnih posojil pa ni bilo nikoli zadosti. Srbska vlada je dne 7. decembra 1914. v narodni skupščini v Nišu izjavila, da je po- ngmgOji roti od vlade »postulirajo« (postavijo), deželni sta- novi jih morajo pravilno na vso deželo repartirati. AJko bi ise zdela postulirana davčna vsota preveč težka, sme se predložiti prošnja za znižanje, vendar se mora navesti, odkod in kako naj se vzame nadomestilo. Stanovski posli naj se obravnavajo ali v deželnem zborti ali pri stanovskih odborih. Le-ta se voli na šest let; ima po enega člana od vsake klopi. Predsednik deželnega zbora kakor tudi omenjenega odbora je deželni šef. L. 1835. je bil ta stanovski statut nekoliko izpre-inenjen. Osnovan je bil »pomnoženi stanovski odbor«; zval se je tudi »mali deželni odbor«. Štel je poleg odbornikov še osem odbomiškib svetovalcev, ki so bili izbrani iz celokupnega deželnega zbora. Tu so mogli priti na vrsto kot člani tudi meščanski odposlanci. Ta korporacija se je shajala k sejam po štirikrat na leto; na njih so se reševale nujne, pa manj važne zadeve. Druge pokrajine s slovenskim prebivalstvom so imele podobne ustave. Po njih so imeli stanovi še precejšen zunanji ugled, na znotraj pa so bili brez moči. Štajerski deželni stanovi so si smeli predsednika sami « izbirati, ne bi bilo zanj treba potrditve od vlade. Ko- rošci pa so imeli nekoliko več vpliva pri regulaciji davčnih zadev. Po padcu francoskega kraljestva (francoska februarska revolucija 12. do 24. februarja 1848.) se je avstrijska vlada odločila, da se prilagodi modernemu duhu časa in njegovim zahtevam. Sklicala je odposlance deželnih stanov vseh .kronovin na dan 3. julija 1848. na Dunaj, da bi določile smernice za »konstitucijo«, ki bi se naslanjala na provincialne ustave, pa vendar bolje ozirala na državljanske sloje. Zahteve modernega duha pa so šle preko tega plahega početnega popuščanja vlade. Sistem absolutističnega vladanja se z obetanjem koncesij na nove čase ni dal vzdržati. O tem smo že govorili v § 27., št. 3. Medli odsevi predpravic deželnih stanov so ostali v deželnih volilnih redih, ki so dajali veleposestnikom pravico, da so volili v svoji kuriji več poslancev, ka- kor bi jim šlo ipo številu svojih članov. Po ustavnih kokonih z dne 21. decembra 1867. o splošnih pravicah državljanov je bila zajamčena enakost vseh državljanov pred zakonom. Toda omenjeni privilegij je bil ukinjen šele veliko pozneje z uvedbo direktne splošne >n enake volilne pravice. 2. M e š č a n s t v o se je v dobi od francoske re-v°lucije dalje vzdržalo še dolgo časa v pravnih, od-Prej prinesenih, razmerah, le v svoji notranji upravi se je še bolj birokratiziralo. Postalo je v pogledu narodnosti naravnost eden izmed glavnih torišč raznarodovanja slovenskega ljudstva. Prav redke so bile izjeme, da je meščan ostal napram vladajočemu duhu Poveličevanja nemštva trd in nedostopen. Razlika med deželnoknežjimi mesti in prostimi mesti je olsstojala naprej. Žlipani deipJnokiiežjih mest soj}ili oil 1. 1793. Uaprej voljeni do smrti. L. 1803. je prenehala pravica proste volitve tistih magistratnili članov, ki so bili v civilno- in kriminalnopravnih senatih sodniki. Mestom je ostala samo pravica, predlagati jih, imenovani pa so bili od apelacijskih sodišč, odnosno, če so imeli opraviti tudi s političnimi posli, od deželnega šefa. V 1- 1808. je bilo odpravljeno poslovanje političnih in ekonomskih magistratnili svetnikov. Mestno sodstvo 'n uprava se vodi samo še po plačanih uradnikih. Finančno gospodarstvo se je čedalje bolj podrejevalo državnem nadzorstvu. Slednjič se je omejila tudi pravica, da se izda izvestna vsota preko določene meje. Francozi so v »ilirskih provincah« proglasili popolno obrtno svobodo. »Cehov« in »mojstrskih pravilnikov« ni bilo več treba upoštevati. Nadaljnji razvoj mestnih pravic je bil v najožji odvisnosti od političnih izprememb. V 1. 1848. so-deželni stanovi na svojo pest klicali tudi meščane in kmete na svoja zborovanja. Na Kranjskem se je udeleževalo pripravljalnih posvetovanj za prihodnji deželni zbor šest meščanov in šest kmetov. Tako se je-Prikazala nova orientacija plemstva, ki je bila širo- kinu plastem slovenskega naroda prijaznejša. Ali do preobrata v organizaciji meščanstva kot strnjene gmote, prebivajoče v mestih, je prišlo šele po izdanju splošnega občinskega reda za vse avstrijske kronovine 5. marca 1862. Navedeni zakon je prinesel temeljne določbe o ustroju občin in je prepustil, da deželni zbori na tej podlagi izdajo občinske rede kot deželne zakone. Iz tega sledi samo po sebi, da so različni deželni zbori različno postopali, da se torej občinski redi za mesta v pokrajinah s slovenskim prebivalstvom lahko med seboj razlikujejo; toda bistvenih razlik ni bilo. Pri tem pravnem položaju je prišla i sprememba po osnovnem (ustavnem) zakonu z dne 21. decembra 1867., ki je opustila določbo, da se morajo občinski redi gibati v okvirnem zakonu z dne 5. marca 1862., in prepustila vso zakonodajo glede ustroja občin deželnim zborom. Ostalo pa je pri načelni delitvi občin, ki jo je že zakon z dne 5. marca 1862. prinesel, namreč, da se smejo nekatere občine izvzeti iz vseobčega deželnega občinskega zakona in da tudi smejo dobiti svoj poseben statut. Na ta način so dobila glavna mesta samo po sebi, druga važna in večja mesta, pa še zdravilišča brez mestnega značaja, na svojo prošnjo posebne statute. Pri tem je treba poudariti, da je postala historična pravica do naziva »mesto« brezpomembna. Edino le pri volitvah v državni in deželni zbor je ostalo pri izvest-nem privilegiju, da so imela mesta svojo kurijo z določenim številom poslancev. Pravno so imela t.zv.statutarna mesta izjemno stanje v primeri z navadnimi občinami v tem pogledu, da so si svoje zadeve sama urejevala, da so bila podrejena neposredno deželnemu odboru in zboru (t. j. brez vmesne instanci je okrajnega glavarstva), da so opravljala v imenu države izvestne agende (preneseni krog uradnih poslov) in bila v tem pogledu neposredno podrejena deželni vladi; slednjič je veljala za nje posebnost, da je moral biti župan potrjen od cesarja. Teritorialni obseg statutarnih mest je povsod na-,&tal t Mt^ižitvijp historičnega mestnega teritorija in hftjbližiih selišč kot predmestij. Organizacija mest sloni vobče na načelu, ki je že 'z srednjega veka znano, namreč, da odločuje v najvažnejših zadevah svet (v Trstu je imel lastnost deželnega zbora), v manj važnih, zlasti pa pri pripravljalnih zadevah, pa ožji odbor. Mestni svet je organ, Ivi sklepa in odloča, izvršuje pa sklepe in odločbe župan s svojim pomožnim aparatom. Nazivi reprezentance mesta so pa različni, posebej ustanovljeni (»magistrat«, »delegacija« i. pod.). Slovenska statutarna mesta so bila Ljubljana (stat. z dne 5. avgusta 1887.), Celovec (stat. z dne 20. aprila 1895.), Gorica (18. novembra 1850.), Rovinj (50. decembra 1869.), Trst (12. aprila 1850.), Celje (21. junija 1867.), Maribor (13. decembra 1871.) in j (4. oktobra 1887.). V poznejšem razvoju so dobivali po deželnozbor-skih izpremembah občinskih zakonov razen trgov tudi nekateri industrijski kraji značaj mesta. ^ 3. Ko govorimo v naslednjem o kifietiskem sloju, se ne oziramo na svohgfhiiake. niti ne na druge prebivalce mest, trgov in vasi, ki niso bili nikomur pod-Jožni. Razpravljati hočemo samo o kmetih in vinogradnikih kot podložnikih patrimonialnih in vinogor-8kih gosposk. Omiljeno podložništvo (nexus mbditelar, glej § 16., št. 4.) je trajalo tekom francoske revolucije de francoske okupacije. Avstrijska vlada ni več pospešena izpremenitve tlake v denarne ali druge dajatve. S Patentom iz 1. 1798. je prepustila to povsem svobod-netnu dogovoru prizadetih. Deželni stanovi, pa tudi vlada sama, so priporočali, da se naj takšne pogodbe ne oklenejo za vedno, ampak le za izvestno število let. Zdi da se med Slovenci ‘e smernice niso upoštevale. 1 rancozi so torej našli v novo pridobljenih ilirskih deželah tisto značilno kmetiško podaništvo, ki je po* menjalo zakonito podlago krutega izžemanja kmeti-iškega ljudstva, naslanjajočega se na razne stare institucije kot na privilegij patrknonialnega sodstva, pa tudi na novejše vladne odredbe o davščinah. Da je ostalo na Štajerskem vse pri starem, je jasno, ker ni bilo od Francozov zasedeno. Predpravic fevdalnega značaja glede kmetiškega ljudstva pa Francozi niso mogli, niti hoteli namah odpraviti, čeprav so razveljavili takoj ob svojem pr*' hodu starodavno ustavo deželnih stanov. Dali so novim svojim deželam nove upravitelje. Od njih sta prišla v stik s prepgpstim slovenskim ljudstvom predvsem župan (mer) in davkar (»fronkar«); cesarski osnovni dekret z dne 15. aprila 1811. je bil pravna podlaga. Tudi kmetiškega podaništva niso mogli takoj odpraviti, niti niso mogli uvesti svobodnih selskili občin. Pač pa so Francozi odpravili pravico graščakov, da sodijo nad svojimi podložnimi kmeti. S tem so pale tudi možnosti sojenja po ljudskih sodnikih; de iure ni bilo več vinogorskih zborov. Če so se de facto obranili še prav do 1. 1843. (Soteska, Žužemperk), so bili le še sredstvo, ki so se ga graščaki posluževali, da so oznanjali svoje ukrepe svojim podložnikom. Vendar je Napoleon napovedal v ustavnem dekretu, ki je veljal njegovi Iliriji, da bodo v francoskem cesarstvu uvedeni zakoni z novim letom 1812. dobili tudi tu zakonito moč. Do tistega časa, ko bi postal kmet ali vinogradnik popolnoma prost gospod-stva graščakov itd., so se obetale omejitve zemljiške obveze. Nedeljivost kmečkih posestev so Francozi odpravili (gl. § 21., št. 3.). Vsak izmed sodedičev je smel zahtevati svoj delež. Če se ne doseže sporazum, je Ireba nepremičnino na sodni dražbi prodati. dede urbarskih in desetinskih obveznosti je šla stvar drugo pot kot je bilo v ustavi obetano. Dne 4. junija 1812. je izšla odredba generalnega guvernerja Bertrand-a, da morajo kmetje-podložniki vse svoje urbarske in desetinske obveznosti tudi še naprej iz- polnjevati z edino izpremembo, da se njih peti del odpusti. Tlaka je bila odpravljena le za gostače, ki so opravljali po 12 dni tlake za hišo, v kateri so bivali. Citirani odlok pravi, da tlaka in dajatve ne bodo bre« odškodnine odpravljene, da pa ima le cesar pravico odrediti ceno, po kateri se bodo posebne služnosti odkupovale. Tu je slo očividno za poskus pomiriti in pridobiti patrimonialno gospodo, predvsem bivše plemstvo na svojo stran. Pomniti pa je treba, da te odredbe niti graščakov niti kmetiskih podložnikov niso zadovoljevale. Duh francoske revolucije je prodrl tudi med kmete in naravnost upirali so se zoper da morajo plačevati davke, ki so jim naloženi kot državni davki, poleg tega pa naj še nosijo graščinska kremena. Dne 10. avgusta 1813. so Francozi še enkrat zabičevali kmetom, da morajo nasproti graščinam vse dolžnosti po prej citirani odredbi izpolnjevati. Za ilirske province je bilo predpisanega zemljiškega davka 4 in pol milijona frankov (»frank« postane simbol davek). V jeseni 1. 1813. pa so Francozi odšli. Avstrijska reokupacija v novembru 1. 1813. se je uvela z značilnim oznanilom »sa volo kmetichkih davkov fvojim Goaposkam dolshnih«. Glavne misli tega oznanila so bile: Če je francoska oblast kmetom iu drugim gosposkim rojakom (Erbholdim) peti del "osposkinega davka odpustila proti temu, »de kmet fvoji gospofki dolshne davke fam odrajtova,« s teni ui bila »feudalfka in prijmiska praviza overshena, anipah fhe li vfelej per vfaki perloshnofti terjena«. Nov avstrijski gubernij je opazil, da se širijo glasovi, kmet ni več ničesar dolžan gosposki. Te misli so praz-ne; zapoveduje se, da se vsa francoska naredba še nadalje izpolnjuje, vsak kmet naj dolžne »urbarske kakor-sline koli davke naj bodo v’ dnarju ali v’ naturi, po od-tegnenju pitiga dela, bres befedvanja opravi«; vsaka Sosposka pa se mora s tem zadovoljiti. Iz tega prvega zakonitega predpisa se jasno vidi, da je avstrijska Ilirija hotela graditi na pravnem položaju, ki se je iz- oblikoval v dobi francoske okupacije. V poznejših odredbah gubernija je bilo rečeno, da ostane pri odpravi gostaške tlake, dalje da se mrtvaščina (mor tvarin m ) ne sme več pobirati, toda zaostanki dolgov se morajo zemljiškim go&poskam po primernih odlogih v obrokih izplačali. Glede za časa francoske okupacije razdeljenih kiinetiških posestev ilirskih provinc je cesarska odločba z dne 17. januarja 1815. izrekla, da kmetiške zemlje, kar jih je bilo pod francosko oblastjo razdeljenih med spolovnjake, ostanejo tudi še nadalje takšne. Avstrijska vlada svojih prejšnjih zakonitih predpisov o zabrani delitve posestev sploh ni več. obnovila. Toda poslej je moral dobiti zakoniti naslednik kmetiškega posestva vso zemljiško posest nerazdeljeno, razen če je bil sam z razdelitvijo zadovoljen. Pri delitvah pa so 6e morala deliti tudi bremena, kar je potrjevala kresija. Da pa se ne bi graščine še večale v svoji posesti, je bilo zakonito predpisano, da si graščine ne smejo pridobiti ali prisvojiti nobenega podložnega zemljišča, niti nikakšnega njegovega dela ne. Ko pa je bil obči državljanski zakonik z dne 1. junija 1811. na slovenskem ozemlju uveden, in sicer dne 1. maja 1815. v postojnskem, ljubljanskem, novomeškem in beljaškem okrožju, dne 1. oktobra 1815. pa v Gorici in Istri, so bile vse omejitve odpravljene. Tudi ta zakonik pa je še vzdrževal institucijo vrhovne in hasnovalne lastnine (Ober- [ und Nutzungsoigentum), toda podložniki so bili ob- j vezani dajati graščakom samo tiste davščine, do katerih je imel pravico kot prvotni lastnik zemlje. Kmetiške podložnike sto tlačili razen davkov zlasti še tlaka in desetina. Ne povsod enako, zato pa marsikje zelo hudo. V starih urbarjih je bilo zapisano, od katerih pridelkov se daje deseti del; to so bila žita, ne pa zelenjava. Krompir, detelja, koruza se niso šteli med pridelke, ki so podvrženi desetini. Kmetje so začeli baš te rastline v vedno večji meri saditi. Sedaj so pa grajske gosposke zahtevale tudi desetino od teh. Nekateri so se začeli s kmeti pogajati in so dosegli, da fe0 jim dajali dvajseti del. Mnogokje pa se sporazum dal doseči. Deželni zbor v Ljubljani je leta 1821. priporočal spravljivost. Pa pomagalo ni nič. Cesarski patent z dne 11. februarja 1833. je ukazal, da naj se daje na Kranjskem na desetinskih njivah dvajsetina krompirjevega pridelka, razen če se izkaže, da je bilo členjeno kako drugače. Samo če kmet dokaže, da je b*l oproščen, naj to obvelja. Vendar je bilo priznano, kakor je bilo za časa Francozov določeno, da je ena petina dolžne količine odpuščena. Protest deželnega *boru kranjskega zoper te in pa nadaljnje določbe Kmde pobiranja krompirja je bil s cesarsko odredbo z dne 10. junija 1853. odbit. Zadeva glede krompirjeve desetine je bila seveda le del vseh stremljenj kmetov po odpravi tlake in desetine. Šlo je v glavnem za način odprave zemljiške obveze. Mali upori radi trdote pri pobiranju desetine so bili skoraj vsako leto na dnevnem redu. Spomladi leta 1844. so se kmetje na Kranjskem že splošno branili dajati graščakom stare podložniške davščine. Cesarski odlok z dne 14. decembra 1846. je bil zadnji .poskus, da bi se razmerje med zemljiško gosposko in podložniki sporazumno razčistilo; pa je ostal brez uspeha. Ozadje Problema je bilo vprašanje osamosvojitve kmeta od podložništva. Zakon z dne 7r septembra I848.ie ukinil podložništvo in gosposkino zaščitno razmerje. Odkazal je vso civilno in kazensko pravosodje državnim sodiščem, upravo pa občinam in državnim upravnim oblastvom. Razveljavil je vse iz podložništva izvirajoče, podložnega zemljišča držečih bremen, služnosti in dajatev, dalje vse iz zemljiško-Cosposkinega vrhovnega lastništva, iz desetinakega, zaščitnega, vinogorskega gospostva ali iz selskega poglavarstva izhajajoče naravne, delovne ali denarne pristojbine, neizključivši primščine in mrtvaščine. * endar je bilo določeno, da samo za razveljavitev iz podložniške obveze in gosposkine pravice izvirajočih osebnih prejemkov ni treba plačati odškodnine, dočim se mora za na zemljišču bremeneče dajatve in pristojbine povrniti odškodnina. S patentom z dne 4. marca 1849. so bili izdani načelni predpisi glede odškodnine za odpravo zemljiške obveze. Izvedba je pripadala deželnim in okrajnim komisijam. Podlaga je bila faktično posestno stanje v 1. 1848., glede vrednosti so odločevale katastralne cene. Pri tlaki (robot) je bila upoštevna vrednost enega dne, kakor je v občini znašala po katastralnili cenilnih načrtih. Ena tretjina se je povsod odbila kot pavšalni znesek za davke, ki jih je moral plačati upravičenec. Ves izračunani znesek odškodnine se je razdelil: polovico ga plača podložnik, polovico pa provincija. Letna čista odškodninska renta, ki jo je plačeval bivši zavezani podložnik, se je po ključu 5%, torej v dvajsetnem znesku, povzdignila v glavnico. To je bil znesek, ki ga je smel terjati upravičenec. Ta znesek je postal hipotekarno breme, vknjiženo na obremenjeno posestvo. To breme je imelo pravice davčnih žalitev. Država je pospeševala izvedbo zemljiške odveze s tem, da je odredila komisije za ugotovitev vrednosti dajatev in dovolila obvezancem plačilo odškodnine z ustanovitvijo fondov za zemljiško odvezo za vsako pokrajino. Upravičenci so dobili s tem obligacije iz tega fonda, ki so se obrestovale, pa so se dale tudi prodati. V fond so se stekale dajatve obvezancev, ki so pa jih smeli, če so znašale nad 10 fl., razdeliti v plačilo po 20 letnih obrestovanih anuitetah. Pol fonda je bilo ustvarjenega po pribitkih na davke, kar pa se je razdelilo na 40 let, ali po tem času naj bi bila zemljiška odveza dovršena. Obligacijski papirji z teh fondov so se obrestovali in vsako leto žrebali. Izžrebani so se na zahtevo izplačevali v nominalnem znesku. Leta 1895. je bila akcija glede zemljiške odveze zaključena. Obligacij iz omenjenega fonda ali ni bilo več, ali pa so 8P prenesle v nekaterih deželah (Kranjska, Štajerska) na deželni dolg. Osvobojenje kmečkega stanu od podložništva je dobilo šele slovesnega izraza v ustavnem zakonu z dne 21. decembra 1867., ki je odpravil podložniško razmerje z ustavno določbo čl. 7.: »Vsaka vez med gospoščino in podložniki je odpravljena za vsegdar. Vsaka dolžnost ali dajatev, katera se iz imena razdeljene lasti drži nepremičnega posestva, je odkupna ter se v prihodnjič ne sme nobena nepremičnina obtežiti s takšno neodkupno dajatvijo.« In vendar se je v volilnih redih za državni zbor zrcalila še precej časa dalje nekakšna neenakost kmečkega stanu v primeri z drugimi, ker niso dobili kot drugi stanovi, pravice voliti neposredno, ampak le po izbranih volilnih možeh. Seveda to ni veljalo samo za slovensko ozemlje, ampak za vso državo. 4. Vinogradniki so »padali vsaj deloma, kolikor 80 bili sogomiki, k sloju podložnikov in so delili z nji-tni svojo usodo zlasti v dobi po francoski revoluciji. Toda spričo okolnosti, da so pomenjali v prejšnjih dobah naravnost stožer avtonomnega sodstva po svojih lastnih »dobrih ljudeh«, se moremo vendarle vprašati, kako se je ta posebna organizacija v toku XIX. sto-1 Rt j a izživela. Tu pa moramo razlikovati slovenske pokrajine, ki so prišle pod francosko Ilirijo, od tistih, ki so ostale v sklopu avstrijske države. a) Da so od francoske vladavine dalje in še pozneje v avstrijski Iliriji de iure gorske pravde nehale, to smo že poudarili, pa tudi omenili, da So de focto nekatere gosposke vendarle dopuščale, da so se vinogradniki zbirali na vinogorskih zborih (Soteska, Zužemperk). Razmere pa so tudi drugače silile, da »stane pri upravljanju vinogorskih okolišev po avtonomno izbranih organih. Ker se je izkazalo to za nujno potrebno, je kranjska vlada izdala naredbo z 'Ine 28. januarja 1832., št. 27.049., za novomeško okrož-je. Ta je vsebovala red za vinsko trgatev (Weinlese- ordnung). V uvodu te naredbe je bilo rečeno, da se »die bereits se.it urvordenklichen Zeiten bis zum Jahre 181)9. beobachtete, seit dem aber ausser A nuvndung gelcommene Weinleseordnung« zopet razglaša, vendar nekoliko izpremenjena. Tu se takoj vidi, da je te-dajšnja deželna vlada namenoma govorila o »1V einleseordnung« namesto »Bergtaidingsbiichlein«, kajti res je, da so se nahajale v gorskih bukvah tudi določbe o trgatvi, ni pa misliti, da deželna vlada ne bi poznala gorskih bukev, ki so nekoliko desetletij prej še splošno veljale. V tisti naredbi je stalo, da se preti tloločenim časom ne sme pričenjati s trgatvijo, dalje, ‘ da določa dan trgatve gorska gosposka z »odbori« vinogradniških posestnikov vsake vinske gorice v vsakem letu, a to se mora določiti zadnjo nedeljo avgusta vsakega leta. Kazen za kršitev zapovedi je zapad posode na korist gornika (Bergmeister) in pa denarna , globa 1 fl. konv. novca, ki pripade takisto gorniku, a izterjuje jo dotična okrajna gosposka (Bezirksobrig-keit). Značilno pa je, da so odslej tudi gorska gosposka in dominiji, ki imajo v vinski gorici vinograde, vezani na enaki red prav tako kot drugi sogorniki in pod isto kaznijo. Gornik ima po tej naredbi dolžnost, da prehodi večkrat vinsko gorico, se prepriča o napredovanju zoritve grozdja in o tem poroča gorski gosposki. Ta pa naj z odborniki (»Austchussmiinner«), med katerimi je gornik, določi, kdaj se sme — in tudi mora — pričeti s trgatvijo. Kakor se vidi, je ostala od prejšnjega ustroja vinogorakega okoliša na poedinib vinskih goricah institucija »gornika« in pa »odbornikov«. Ti poslednji so pač nekdajšnji »Urteilsreferenten«, ki so dajali pobude za občo sodbo kot samopravno odločbo v občih zadevah vse gorice. V ostalem pa v tej »1Veinle.se-ordnung« niso več reproducirani predpisi o vinogor-skih zborih kot samopravnih teles, ki so tudi sodila. Ostalo je torej le pri strogo gospodarskih predpisih nekdanjih gorskih bukev. Ta naredba z dne 28. januarja 1832., št. 27.549., je izgubila svojo veljavnost s cesarskim patentom od L septembra 1848., ki je odpravil podložništvo. To je tudi poudaril ukaz kranjske deželne vlade, z dne 11.septembra 1860., št. 14.643.; — imel je moč zakona —. Navzlic temu pa se je še vedno vzdrževala starodavna institucija gornika. Izbirali so si ga vinogradniki sami. Le ena izpirememba je nastopila, ker se je zemljiško podložništvo ukinilo; namreč, da naj potrjujejo izvoljene gornike namesto graščinskih gosposk — občinski župani. Ta zakon iz 1. 1860. pač ni mogel prodreti. Z okrožnico kranjskega deželnega odbora v Ljubljani z dne 16. maja 1874. o zakonu za vinograde na Kranjskem so bila vsa županstva vinogradakih občin na Dolenjskem in Notranjskem opozorjena, da je »vinogradarska postava kakor je podoba dosibmal na Škodo vinorejcem in vsej deželi, le mrtva črka in sko-m popolnoma neznana postala«. Resno nalaga deželni odbor županstvom skrb, da se naj postava natanko izpolnjuje. Obenem s tem opozorilom pa je bilo še objavljeno, da je občni zbor Kmetijske družbe z dne č>. maja 1874. želel, naj stopijo namesto prejšnjih gor-uikov župani v funkcijo. Pa niti ta opomin ni več zalegel. Novi duh časa se ni več skladal z nekdanjo patriarhalno institucijo samouprave vinogradakih okolišev. Namesto gornikov je postavil zakon z dne 29. maja 1887. zaprisežene, čuvalne organe, pa ne več samo za vinograde, ampak splošno za vse kulturne fasade. Enaka zakona sta izšla tudi za Goriško in Koroško. b) V tistih delih slovenskega ozemlja, ki niso prišli pod francosko Ilirijo, torej zlasti spodnještajersko slovensko ozemlje, je ostalo glede ustroja uprave vinskih goric po vsej priliki pri institucijah po gorskih bukvah. Ni pa bilo v naši dobi več vinogorskih zborov, ker je bil vpliv centralističnih državnih zakonikov jačji. Brez dvoma pa je šel razvoj vinogradništva v drugo smer, namreč v to, da so se, čim dlje tim bolj, radi obubožanja vinogradnikov, kakor kmetiškegu sloja sploh, polastili vinogradov, najbolj seveda v boljših legali, meščani. Ti pa so ostali v svojih domo-vališčih in oskrbovali svoje vinograde po najetih ljudeh. Ta pojav se je tako posplošil, da je nastala potreba urediti razmerje med lastniki vinograda in neposrednimi obdelovalci s posebnimi predpisi. Poslednji teh predpisov so bili vsebovani v »postavi z dne 2. maja 1886.«, po kateri je bil ustanovljen viničarski red za Štajersko, izdan pa na predlog deželnega zbora vojvodine Štajerske od državnega vladarja. Ti predpisi so še danes v veljavnosti. Viničarji so po tem zakonu uslužbenci posestnikov vinograda, ki so od le-teh plačani v denarju ali v naturalijali ali v obeh za obdelovanje vinograda, pa imajo svoje hišno gospodarstvo. Službena doba je eno leto. Vsak viničar mora imeti viničarsko knjigo, ki mu jo izda praviloma domovinska občina. Viničarsko knjigo brani lastnik vinograda. Službena pogodba se mora skleniti na ta način, da da posestnik vinograda aro, viničar njemu pa viničarsko knjigo. Viničar se mora zavezati, da si ob nastopu službe preskrbi pomočnike in izvestno število domače živine. Gostače (Inleute oder G (iste) sme sprejeti samo z dovoljenjem lastnika vinograda. Viničar mora biti ukazom svojega gospodarja pokoren, ta pa mora z njim spodobno ravnati. Urejeni so primeri odpustitve ali opustitve službe pred iztekom službene dobe. Kdor vedoma kakšnega viničarja, ki je svojevoljno službo zapustil, vzame v svojo službo, se kaznuje z denarno globo in mora povrniti škodo, ki je nastala prejšnjemu gospodarju. Spore in pritožbe, ki izvirajo iz službenega razmerja, rešuje- za časa trajanja pogodbe in še 14 dni poslej predstojnik občine, v kateri leži vino-gradsko posestvo. Odškodninske terjatve naj presoja predstojnik do zneska 10 gl. sam. Preko tega zneska naj občinski predstojnik upoti poravnavo. Če se ta ne doseže, gre stvar svojo redno tožbeno pot. Kazni po tem zakonu se izrekajo po občinskem redu z dne 2. ma ja 1864. Generalni predpis glede kaznovanja po občinakem redu se glasi, da se vsaka naklepna pregreha ali grobo zanemarjanje dolžnosti, ki je v tem zakonu ustanovljena, na strani viničarja kakor tudi posestnika vinograda, kaznuje, če sicer ni hujša kazen določena, na zahtevo z globo 2 do 5 gl. Denarne kazni »e morejo v primeru neizterljivosti izpremeniti v kazen zapora do petih dni. Denarne globe gredo v blagajno one občine, v kateri leži vinogradako posestvo. Dejstvo je, da je ostal navzlic določbam tega zakona gospodarski položaj viničarjev vobče zelo težak. Iz nekdanjih sogornikov se je razvil stan viničarjev in zdrknil se izpod pravnega položaja nekdanjih vso-benjkov. § 29. KRATEK ORIS PRAVOSODJA IN UPRAVE 1. Videli smo, da je absolutistična vlada že izza konca XVIII. stoletja pritiskala stanovsko organizacijo čedalje bolj ob steno, vzporedno s tem pa ustanavljala in uveljavljala državne urade. Ni bilo več združljivo z duhom novejše dobe, da bi se gosposkina oblast s pravico kriminalnega sodstva smela smatrati za privatno pravico in pritiklino zemljiške posesti. Tudi patrimonialna organizacija se je uvrstila med tiste zadeve, ki jih ureja deželni gospodar, vladar. Cesarica Marija Terezija je ustanavljala okrožne urade, »kresije«, ki so postale činiteljice za zaščito podložnikov. Lesar Jožef JI. je izdal splošni sodni red jz 1- 1181—(gl- § 17., št. 2., a) Vzel ji, da se poenoti -in poenostavi-vse sodno postopanje. On bi bil že uvedel na splošno samo državna sodišča, ako bi bilo to financijski izvedljivo. I*ač pa je.zelo utesnil patri- nionialno sodstvo glede kaznovanja, kakor smo že razložili v § 16., št. 4, in uvedel pravico pritožbe tudi v civilnopravnih zadevali. Z reformami iz 1. 1783. je Jožef II. odpravil sodstvo več dominijev v enem kraju z mešanim prebivalstvom. Določil je, deželni gospodje 87 deželni mir 113 deželni stanovi 206, 210, 225, 258 deželni upravitelj 125, 273 deželni zbor 123, 206, 505 deželska pravda 209 deželska sodišča 262 deželski sodnik 123 dimina 144, 224 Ding, echtes 272, 273 disparagium 145 dizanje 367 dobri ljudje 53, 54, 119, 135, 136, 475 dokazovanje 57, 184 Dolenjsko 455, 475 dolgovanje 382 Dolinar 533 dolžni (nujni) delež 324 dominium terrae 236 domačija 306 dominij 361, 487, 516, 519, 522 dominikalno zemljišče 225, 228 Dopsch 20 doraslost 310, 311 dota 145, 148, 317 dotalni sistem 145, 148, 316, 318 družina 29, 141 državni zbor 113 državotvornost 3, 8 duhovnik 163. 174 duhovni posli 453 Dušanov zakonik 48, 422, 423, 427, 432, 435 dvanajstija 133 dvoboj (sodni) 56, 178, 184 dvor 99 dvorec, strelski 84 dvorna pravda 126, 259 Edlinger 193, 219 Eideshelfer 55 Einstandsrecht 163 Eisernvieh 166 eksekucija 240 emancipatio 304 Entbrechsbrief 283 exactiones 80 exfestucatio 156 Faida (Fehde) 113, 173 fare 78 februarski patent 491 felonija 180 fevd 61, 79, 151, 325 fevdalizem 487 fevdska prisega 206, 211, 212, 213 fevdstvo 79, 261, 355, 358 foetus 301 fidejkomis 358 filii adoptivi 309 formalizem 175, 183, 187 Folij 14 francoska okupacija 520 Freie Herren (liber baro) 84 Freisassen 133, 218, 219 freisinški 11, 74 Freistift 105 fundus 359 Gastaldi 187 Gemachte 152 Gemain Urtl 289 georgenberški privilegij 86 Gepidi 4 germanizacija 99 Gevvere 156, 160, 162, 311 glebae adscriptus 221 globa 191, 254, 255 gmajna 127, 144, 158 goljuf 49 Gorazd 6, 17 gorman 226 gornina (gorščina) 277, 301, 443 gomi list 352, 370 gornik 128, 135, 280, 285, 449, 488, 516 gorska pravda 136, 274, 515 gorske liukv£_.82, 121,182,210, 2Tt;Y42 gorske številke 228 gorski gospod 279, 281 goršek 280 gospodar 280 gospodarski uradi 234, 315 gosposka, deželna 236 Gosposvetsko polje 27, 88, 193 gost 34, 43 gostač 231, 511, 518 grajsko pravo 222 grad 39 grb 208 grof 207 grof, krajišni 81 grožnje 457 gruntar 161 gubernij 485 Gubec i97 Giiltebuch 370 Handveste 87 harimani 98 hasnovalna pravica 512 Heimsuche 429 Hercegovina 496 hipoteka 374, 393 hiša 32 hišna skupnost 33 hišna številka 353 hlapčič 85 homagium 291 homines damnosi 185, — proprii 101 Hrvatska 204 Hube 42, 106, 286 Hubmeister 285 Ilirija 483, 485, 515, 520 imenje 42, 140, 152 imovina 435, 454 imovinska skupnost 317 imuniteta 80 indigenat 206 inkolat 206, 504, 505 inokoština 35, 148 inquisitio 124, 416, 458 instrumentum guarentigiatum 171 intertiatio 157, 162, 369 introitus 80 inventar 361 inventura 351 investitura 78 Istarski razvod 76 iudicium nobilium 258 ius ad rem 356 ius aequi et boni 353 ius protimiseos 158 ius recadentiae 151, 317 ius vitae ac necis 37, 101 izgon 299, 433 izločitev 285 izobčenje 322, 369 izselitev 234, 307 izvažanje 367 izvršba sodbe 191, 482 Jahr und Tag 482 janičarji 199 jamstvo 166, 373 janzenizem 202 jezikovna meja 76 jezikovno vprašanje 466, 527 Jezuiti 201 jozefinizem 202, 205 justieiar 520 Justinian 35 jutrna 146, 317 Kadlec 20, 21, 23, 36, 54 Kapscli 251 karalno postopanje 186, 457 Karantanija 3, 4 Karolina (CCC) 238 kataster 202, 225, 270, 514 kazen (izvor besede) 49, 50 kazensko pravo 44, 173, 231, 238 kazni na prostosti 431 kletarski mojster 272, 280, 286, 296, 336 klopi 504 kmetija 106 kmetijska družba 517 ikmetiški zajem 99 kmečki upori 195 knez 21, 23, 288 Koeelj 11, 16 kočarji 110, 224, 228 kolektivistična zajednica 34 koloni 103 kolonizacija 69, 104 kompasno pismo 240, 474 kompozicijski sistem 398, 401, 436 konskripcijske občine 270 konstitucija 506 konti 207 kontumacialni postopek 467 Kopač 534 Korošec 498 Koroška 5, 60, 238, 465 Koruzni zakon 445 Kos Fr. 21, 28, 78 Kos M. 1, 76 kot 148, 319 kovnica 95 kosezi 27, 30, 82, 97, 98, 133, '1547155, 218, 269 koze 406 Krajina, slovenska 204 kralj Matjaž 73 Kranjska 62, 205, 237, 465 krajišnik 11, 61 krajno sodišče 315 Kranjc 528 kraljevska kmetija 98 kresije 231, 261, 519 krik 185 kriva vera 175, 179 krompirjeva »desetina« 513 krvnik 415, 460 krvni sodnik 131, 186, 238, 2357 262, 263, 433, 458 .tono pisiBftJ}64 krvno sodstvo 95, 183 kup 378, 391 kupno zemljišče 219 kvatrna sodišča 138, 272, 277, 294, 328 La(y)basser 199, 208, 237, 241, 245, 250, 302, 316, 323 Landcsherrschaft 236 I.andfrage 185 Landfriede 113 Landhandfcste 87 Landrecht 232 Landsass 222 Landscbadenbund 171, 356, 372, 374, 388, 468 Landschranne 126 Landstiindc, gl. deželni stanovi Langobardi 4, 153 lastninska cerkev 77 laudemium 365 legitimirani otroci 352 letina (davek) 96. 221 — »na zeleni veji« 112, 240, 379, 391 Levec 537, 538 likof 164, 169, 285, 307, 386, 425, 437 liti 102 Ljubljana 491, 494, 499 Ljudevit Posavski 9 ločitev braka 309 lov 179, 279, 294, 358 Luther 195 Magistrat 95, 258 majer 102 majniška deklaracija 498 malefični red 237 maloletnost 310, 311 malomarnost 418, 420 Madžari 17 Majaron 537 mandat nadvojvode Karla 240 mannitio 54, 183 marka 60 marčna ustava 490 mariborski program 412 Marktfriede 92 Markgenossenschaft 140 materna materni« 151, 152, 154 Mažgon 534 Megiser 201 mejaši 108, 219, 276 mejnik 403 menja 378, 392 meri 251 mestni gospod 96 mestni statuti 94 mesta 91, 183, 209, 265 meščanska prisega 215 Metod 11 mezdno pravo 168, 172, 395 ministerialci 64, 83, 207, 208 mirovno sodišče 487, 521 misticizem 177 mitnina 93 morala, spolna 444, 453 Moravska 233 morganatski zakon 145 iprtvaščina 106, 379, 513 mučenje 188 Miihlhausenski statut 159, 168, 312 Nacionalnost 485 nadavek 168, 169 nadrihtar 523 Nahcrrecht 158 naklep 418, 420 najdba 158, 162 napetnajstiti 188 napotilo, pravno 117, 159, 236, 248 napoved 46 narodno viječe v Zagrebu 499, 500 nasciturus 301 naselniki 214, 216 nasilje 418 nasnovatelj 179, 423 nastanitev, poljubna 327 nastopnik 38 natezalnica 186, 237, 416 nečistost, spolna 423, 435 — z živino 286 nepokorščina 418 nepremičnina 359 nepristransko sodišče 272, 278, 296, 417, 457, 477 nevračunljivost 419, 305 nevoljnik 103, 221, 353 nevoljniški patent 233 nevrednost za dedovanje 331, 342 nezakonski 309, 342 nexus ad glebam 221, 231, 298 ninski statut 35 nobilitaeija 208 nosečnost 301 notar(ski red) 153, 154, 521 notranja avstrijska vlada 256 notranji svet 94, 265 Obča sodba 281, 289, 291, 295 444 občenevaren 185 občevalni jezik 503 občina 144, 269, 508 obči sodni red (§ 13) 530 obdavčenje 106 obhojenje 162 obiskanje 55, 277, 278, 478, 480 objezdenje 162 obrestovanje 169, 393 Obri 2, 4 obhod, pomladanski 286 običajno pravo 31, 118, 236, 248 obligacijsko pravo 43, 164 obrtni red 217, 242 obsequium 79 ohstagium 167, 374 obvezno pravo 373 obzidje 92 očetovska oblast 304, 309 očevinski dedič 152, 155, 320, 344 odbor(niki) vinogradniški 291, 516 oderuštvo 181, 391 odgovornost 172 odkup (nina) 235 — za krv 410 odpravek 481 odpustni list 233 odreka dedovanja 349, 350 odrezanje ušesa 427, 455 odslužitev 235 odškodninsko pravo 396 odvetek 161 odvetsčina 106, 223 ognjišče 144, 172 ogorščina 144 ograda 39 ograjno sodišče 126, 240, 259, 260, 296 oklici 147, 308 okolina 33 oktoherski diplom 491 okupacija 157, 162 omet 128 omiljeno podložništvo 509 oporoka 347 oppigneratio, gl. zastavitev opolc 33 oporoka 303 oproda 85, 208 opuljenje brade 453 ordalije 57, 184 omica 161 orožje 475 osada 33 osamosvojitev 513 osebno pravo 298 osebujek 143 osramotiti(enje) 430 osveta (krvna) 168, 173, 178, 418 oškodovanec 417, 436 otmica 35, 147 otroci 101, 305, 419 ovadba 399, 459 ožigosanje 428 Palacky 489 palica, gorska 136, 156, 273, 281 panati 54 pankrt 147 Panonija 8 paraveredi 367 paricijski rok 482 pašnja 158 paterna paternis 151, 154, 317, 342, 352 peča 317, 343 pečat 324, 474 pečatar 293 peinliche Fragc 458, 462 Pcisker 20, 21 pest 66 pijanec(čevanje) 425, 430 pisar, grajski 393, 479 pisnina 371, 387, 479 plemenitnik 28, 207 plemičar 98, 218 plemstvo 207, 208 pobeg 332 ^pobratimija 145 podlastnina 155 podložnik(štvo) 103, 107, 215, 509, 513, 523 podložniški patent 232 podobčina 270 podpodložnik 223 podružnik 143 podsed 223 podžupan 288 pogača 308 pojezda 106 pokazen 49 poklonitev 291 pokora 46, 47, 454 pokoj, večni 413 pokrile 48, 185 pokristjanjenje 6 polagaj 137 policijski red 240, 373 poligamija 35 polnoletnost 311 pomilostitev 176, 426 pomirbina gl. umir popašnja 287, 421, 442 popravek 184 popularna obtožba 183 poravnava 351, 384, 417, 477 poročevalci 288, 291 porok 166, 167 poroštvo 380, 394 porotna sodišča 526 poselske pogodbe 395 posest 398 posiljenje(stvo) 430 posinovljenje 149 poskus 179, 422 poslednja volja 290, 303, 323, 345 poslovna sposobnost 303 posojilo 166, 393 posthumus 302, 342 postopanje, sodno 50, 188, 457 poškodbe, telesne 179 pot 362 potapljanje 184 povračilo 189 povratni pripad 329 povšja sodišča 272, 278, 294 povšje jame 372, 393 praecones 131 pragmatična sankcija 193 pravdač 475 pravdništvo 526 pravica do stvari 356 pravica preklica 158 pravne knjige 236 pravno napotilo 236 pravosodje 256, 519 pravoznanstvo 532 prazniki 102, 217 Pražak 530 predkupna pravica 158 preklicanje 305 preklinjanje 443 preloinitev sodne palice 283 premičnine 359, 360, 369 prepisna zemljišča 370 presedmovanje 56, 185 preselitev 234 prešestnajstiti 188 prešuštvo 286, 445 preteča škoda 399, 400, 404 preužitkarstvo 319 preveša 363, 371, 407 Pribina 11 priča 42, 56, 186, 303, 324, 480 prijatelji 24 prikratba na vrednosti kupljenega predmeta preko polovice 392 primščina 106, 234, 365, 379, 513 pripomoč 423 priposestovanje 362, 372 pripravljeni kranjski osnutek 245, 246 prisednik 279, 450 prisega 57, 167, 170, 176, 179, 348, 466 priselbine 359, 361 priseljevanje 1 prisežni _pomagač 55, 188 prisilna služba 168 priteklina 361 pristaldus 54 pristava 102 pristav 41, 54 pritožbe 475, 481 privatno pravo 155 privilegijske knjige mest 116, 236 priznanje 186 prodaja 378 progon 181 prolocutor 184, 187 proniariji 83 . prvenstvo pri nakupu 158, 163, 321, 340, 364, 371 pustota 149 Q uartherr 293 Rabelj 188, 415 rabota 104 rabotnina 107 Rachinburge 291 Raffelstiittenska carinska pravila 28, 43, 91 raptus puellac 33, 147 razdedinjenje 349 razdcl 344 razglasitev zakonov 236 Razlag 545 razlastitev 358 razsodišče 296 razstanitev 232 razprava 417 razvod 161 reeadentia 151 Recelj 249 recepcija rimskega prava 126, 142, 153, 237, 311, 355 Rechbach 200, 532 red za deželska sodišča 237, 294 redno sodišče 472 red za vinsko trgatev 516 regal 80, 157, 294 rejenci 309, 339 rekrut 306, 318, 346 religijski fond 282, 283 renta 375 reprezentančna odgovornost 47, 172, 305, 411, 421 rešitev 479, 523 retractus 94, 158, 209, 217, 218 rihtar 270 rimsko pravo 153 Ring 283 rob, gl. sužnik robotni patent 209, 232, 235 ročin 87, 115, 116, 236 rod 306 rodbinsko pravo 35, 144, 298 rojenjak 103, 220, 221, 298, 299 rokovnjaštvo 525 rop, gl. raptus rovaš 166, 170, 392, 480 rubežen 269 Riicksasse 222 rudar (stvo) 260, 358 Riigeverfahren 186, 457 rustikalno zemljišče 225, 228 Seja 163 Salman 154 salvatorična klavzula 415 Samo 3, 35 samopomoč 48, 50, 400, 404 samouprava 488 sarajevski atentat 497 saško zrcalo 66, 139, 158, 422, 424 Savinjska krajina 60 Schoff(pp)en 291 Slavinia 25 seber 101 sedma roka 186 selo 33 semnji 92 scrvituta, gl. služnost silohran 178, 421, 456 simbolizem 175, 177 sindman 131, 185 sirota 233 skubin 160 skakači 195 skrbnik 310, 314 skupnost (upravna, imovinska itd.) 146 skupnik 149 sloj 76, 217 Slovenija 481 slovenska kmetija 98 služitev (brez plače) 233 služnost 158, 358, 362, 371 smrtna kazen 174, 175, 239, 283, 464, 466 sodba 479 sodišče 51, 52 sodni dvoboj 56 sodja 133, 292, 481 sodnik, mestni 93, 130, 283 — dvorni 125, 284 — na vinogorskih zborih 283 sodnijski red 239 sodstvo 129 sogomik 103, 220, 226, 276,299 soproga 35, 145 sosečka (sosednja, soseska) 33, 127, 143, 161, 223, 270 sosedstveno pravo 360, 362, 366 sovražnik 44 spol 302 spolijska pravica 157 spolovina 344, 512 spolovna določba 371, 399 sprava 176 ,396, 397, 417 sramotilni oder 430 srenja 144, 283, 292, 336, 431, 481 Stadluft macht frei 94 stan(ovi) 76, 206, 503 stanovski odbor 206, 506 stara pravda 110, 196, 448, 450 starec 305 starešina (sodnik) 283 starost 305 statutarna mesta 508 statuti 117, 236 strahovanje 168 streljanje v oblake 290 strešna kap 465, 472 subditela 234, 523 sumamo sodišče 468 sužnik 28, 100, 166, 299 sužnost 298 svatba 37 svedok 56 sveto pismo 182 Svetopolk 18 svinja 406 svobodnjak 97, 133, 154, 155, 218, 269, 380, 524 svod 39, 157, 162, 190, 369 svojast 35, 40, 158, 308 svojenica 161 syndicus 265 Šiba 305, 429 škoda 164, 399, 400 škodljivec 185, 300 Schonleben 201 sranga 36, 147 štajerska 62, 204, 238, 463 svabsko zrcalo 66, 88, 145,174, 176, 178, 182, 422 Tabor 72, 493 Taiding 123, 273, 303 talionsko načelo 45, 49, 182 Taranovski 20 tat(vina) 180, 423, 427, 454 temnica 431 tepež 179 teritorialne izpremembe 501 testamnet 153, 323 tlačan 103 tlaka 107, 209, 221, 288, 513 tolerančni patent 202, 235 tortura 186, 188, 239, 264, 416, 463 tot 25 tožba 474 tožnina 474 tractatus de tormentis 186 Trsatski statut 343 treuga Dei 173 trg 209, 217, 265, 268 trgatev 443, 516 trgovinsko sodišče 521 tribunali 521 tridesetletna vojna 199 trlica 431 Trubar 195 tud 25 tujec 98, 441 turen 431 Turki 71, 75, 93, 195, 198 Ubijalec 178, 180 udeleženost 423 udor 403 Uebersiebmung 56 ugostitev 167, 374 ujezdi 42 Ulrik z Lichtensteina 75 umeščenje, gl. ustoličenje umir 46, 410 unio prolium 147 Untersasse 222 Urbarrccbt 273 uprava 256, 487, 519, 525 upravna skupnost 317 uradna oseba 457 urbar 107, 140, 370, 510 urbarialne številke 225 Urfehde 417, 434 Uskoki 198, 229, 321 ustanovilo (Satzung) 160, 372 ustava 490, 529 ustoličenje 27, 52, 74, 88, 178, 193 utek 299 Vabilo 54, 183 vadium 159 Valuk 4 Valvasor 36, 72, 200, 252, 253, 297 varstvo 310 varuh 306, 307, 310, 313 vas 33, 298 vazal 79 vboga gmajna 220 vdova 344 veča 135, 137, 272, 295, 298 večni mir 114 vedečnost 419 Veronika Deseniška 71, 176, 181 verski zaklad 203 vicedom 125, 273 Videm 143 Vierer 95, 266 viničarski red 518 vino za kazen 436, 452 vinodolski statut 165, 421, 422 vinogradniški redi 247 vinogradništvo 119 vinogorski zbor (shod) 272 vitez 82, 208 vittum 146 vladar 175 vladika 183 vlaško pravo 346 Vogt 80 vojna granica 204 vojvoda kranjski 67 volilo 290, 347 volilni knezi 113 voza 321, 432 vožnja 371 vražda 47, 174, 179 vseučilišče 484 vsobenjki 109, 173, 220, 228, 276, 280, 300, 395 Wadiatio 166 Weinžedl 293 Weistum, gl. pravno napotilo Wergeld, gl. vražda Willehrief 113 tvindisch 75 Zadavek 371 zaded 154 zadnji pravni dan 459 zadolžnice 388 zadruga 34, 140 zakletev 55 zakon 307 zakrižanje 287, 329, 331, 368, 369, 437, 471, 475 zakup 104, 164, 395 — po grajskem pravu 93, 105 zakupna njiva 359, 361 zamolčanje 313, 418 zapad posode 516 zgpalost 329, 367 zapečatenje 287, 369, 437 zapisnikar 292, 297 zapad imenja 403 zaplenitev 367 zapor 431 zaroka 147, 307 zasačenje 458 zasebno pravo 38, 239 zasilna pot 371 zaprisega 184, 480 zaprisežni pomagač 55, 184, 186 zastaranje 413 zastava 159, 361, 364, 372 zaščita 363 zaščitno pismo 352 zavetništvo 100 zaženilo 147 zelenaštvo 391 zelena veja 373, 391 zemljak 161, 224, 320 zemljiška knjiga 117, 156, 225, 334, 355, 523 zemljiška obveza 513 zrcaleče se kazni 427 zrelost (spolna) 37 zunanji svet 94, 265 zvestno 144 zvestoba 445 Žalitev 448 železo 184 žen(sk)a 168, 302, 479 ženitev (ba) 36 ženitnp pismo 307, 316, 3^, Žid95 živina 160, 164, 166, 287, 374, 401, 405 župa 23, 127 župan 23, 95, 130, 266, 268, 324, 346, 283, 288 županica 128 župnija 308 ...* v.'iy - v * ^ Vv'.‘ r;;; y;f'. * •ut: < NRROONR IN UNIUERZITETNfi KNJI2NICR 00000247008 v