List 1.
Gospodarske stvari.
Prijateljem sadjerejstva za novo leto.
Spisal Lovro Mencinger Golski.
Se zadnjim udarcem Silvestrove polnoči odbila nam je ura zadnji trenutek sedme desetletne dobe našega sto-letja, ter izročila vso delavnost naroda našega in vseh sedanjcev večnej sodbi in zgodovini; rodila pa se je nam nova osma desetletna doba s prvič o. Začnimo tudi mi s prvico!   Bodimo složni!
Sedanji čas se po pravici sme imenovati čas naravnega življenja, kajti enakost hrepeni po enakosti. Po tej naravnej poti edinijo se narodi, po tej poti ze-dinujemo se na duhovno in materijalno korist; vsaj neovržljiva ostane stara prislovica: ,,Sloga jači". — V edinosti veselo ti tekne vsako delo.
Zaostajati pa mora vse, karkoli se neče ali se ne ve ukloniti tej postavi, zaostajati mora posebno dandanes, ko vse se razvija hitro — viharno.
Vse drugo drugim prepustivši hočem pomeriti le sadjerejsko umetnost in delavnost po tej postavi.
Koliko neki doseže sadjerejec, ako ostane samec? Akoravno sam zase morda veliko in tudi še za okolico nekoliko, vendar pa v drugem oziru premalo. Delavnost njegova, ako je še tako sloveča, ostane vendarle posamesna, in za obči blagor preslaba. Le ozrimo se nekoliko nazaj v pretekla leta, in videli bodemo, koliko vspeha imajo posamesna dela. Želim si tukaj imeti v rokah zapisnik vseh rodoljubov, ki so se pečali se sadjerejo. Razen nekterih sedaj res cvetočih sadjerej-skih del nahajajo se skoraj po vseh naselbah dežele naše priče nekdanjih pridnih rok, — a ko so se te odtegnile, zaspalo je vse, in sedanjci imenujejo svojo last staro neukretno drevje, ktero jim rodi ali pa ne, po svojej trmi, in mnogo gospodarjev je tacih, ki mislijo, da dedovana hiša ostati mora v svojej starinskej častit-ljivosti, tako tudi zemljišče, ktero jim je prišlo v roke po prvenstvu ali po poroki. Srednje in staro ljudstvo pripoveduje tu in tam o sadierejskih ograjah, ki zapuščene od prvih rok so postale vdove, in enake kakemu otročjemu delu poginile so enodnevnim muham podobne.
Prizadeva si in prizadevala si je častitljiva družba kmetijska že nad sto let; deželna gosposka po marljivih predstojnikih, ki so marsikaj obudili v življenje; prizadevalo si je duhovstvo, ktero je od nekdaj imelo v svojej vrsti najmarljivi sadjerejce; trudili so se Šolski učitelji in obudili v posamesnih kmetih veselje do sad-
t*ereje; al čem veče je bilo njihovo prizadevanje,  tembolj nas uči sedaj skušnja preteklih let,  da posamesna
dela, če tudi se tako vnetih mož, niso zmožna vneti ljudstva za splošno delavnost in narodni prid. Posa-mesna dela enaka so poskušinjam za kratek čas, ker nimajo občega priznavanja obče potrebe.
Kdo ne bi visoko cenil poljedelstva? — Zato spomladi o času oranja prime za drevo vsak kmet, zato se okopava, pleve in zopet gnoji, orje in seje na vsakej njivi. Obče priznavanje neobhodne potrebnosti poljedelstva, prve podlage ohranjenja našega, nam je prirojeno.
Sadjerejec najde za svojo delavnost pripravnega sveta veliko več, kakor poljedelec, da! kamorkoli se ozre, akoravno razmerjenega, skoraj brez mere. Ko bi
{>ač ravno te roke, ki so izurjene v poljedelstvu, vsako eto o primernem času se tudi gibale na zapuščeninah v sadjerejskej delavnosti, koliko rajskih vrtov štela bi dežela naša! — Obče priznavanje bi ne zaostajalo, in bistvena lastnost kmeta bila bi, da je v enej in istej osebej poljedelec, živinorejec in sadjerejec. Leto za letom tekli bi mu iz trojnih virov lepi dohodki za dom in deželo.
Kdo ne bi visoko cenil živinorejstva? — Ono ima obče priznavanje obče potrebe.
Zakaj pa ne tudi sadjereja? — Koliko opešanih posestnikov je, ki še ne vidijo, da imajo cele zaklade v praznem svetu, kterega bi dali v zadregi za Jakobovo lečo! — In ravno tam leži njih „Hevilat, — zemlja, ki jim rodi zlato". Doma imaš, a ne poznaš! — pravi „Blaže in Nežica".
Ako bi korist sadjerejstva spoznali vsi, po primernem navodu vsi kmetje postali bi sadjerejci, kjer koli je kraj za sadjerejo pripraven, in dežela naša je prerojena, in blagostanje povzdignjeno na visoko stopinjo.
Kmetijska naša družba, ki je že veliko storila za pospeh sadjerejstva, ki je izdala izvrstno knjižico Pir-čevo, očeta naše sadjereje, — ki je napravila že več sadnih razstav itd., naj nam je središče, mati, podružnice njene pa hčerke tej materi; al te hčerke morajo marljive biti in mnogo jih mora biti. Iz „Novicu smo izvedeli, da se bodo podružnice na novo osnovale in da se bodo ustanovile po novih občinah. Občine nove dobimo kmalu, kakor so nam lanske „Novice" povedale, in po njih naj se ustanovijo tudi podružnice kmetijske. Po tej poti imamo v kratkem času razpeto gosto mrežo kmetijskih podružnic z vsestransko delavnostjo po vsej deželi. Organ naš — „Novice" — bodi družbi duša!
Ne dvomim, da bi se ne obudilo mnogo zmožnih udov po vsej deželi, vsaj se več ne bode terjalo od njih, kot nesebično rodoljubje — gorečnost za blagor dežele. Koliko bi potem pridobile ljudske šole, je neprecenljivo.
Ljudskih šol pa brez sadjerejnih vrtov si skoraj misliti ne smemo; podučevanje umne sadjereje samo po bukvah, jalova je teorija, ki ne rodi sadjerejcev. Otrok zapustivši šolo, poprime se kmetije — po starem kopitu. Kar je slišal o sadjereji v meglenej teoriji, tega se tudi le megleno še spominja. Začnimo! zedinimo se! Žive te potrebe le ne vidi tak, kdor misli, da je naša zemlja že obdelana. Ako začnemo srčno, po pregovoru imamo že polovico storjenega. Začetek združenih moči bode nam čarobna palica v sadjerejskej Arabiji, in skale točile bodo cele reke blagostanja dela-ljubnemu narodu našemu.
2