Boris A. Novak
Mojster nespečnosti
BEDENJE
Bedim nad globoko belino papirja, bedim nad belino razgrnjenih rjuh, bedim nad pogrnjenim snom, kjer se kruh suši in se bliža poslednja večerja,
bedim nad otrokom in ženo, ki sanja, mornarji dotikanja se oberoč držimo drug drugega, tiktakajoč s koraki po spalniei, ki je brezdanja,
a jaz sem utrujen, tako sem utrujen, bedim nad begunci iz rane sveta, iz nezaceljivega brezna srca, in glava mi pada, in vse bo Se huje,
bedim nad odsotnostjo samega sebe, zgubljenega, mrtvega, zdaj sem nekdo popolnoma drug, ki še nosi telo nekdanjega sebe, telo, ki me grebe,
bedim in bedim, ker sem mojster nespečnosti, edinega mojega deleža večnosti,
na smrt sem utrujen, in vse bo še huje.
SLONOKOŠČENI STOLP
Na stolpu čakam znamenja glasnice. Zaman. Preteklost je v nič odtekla, prihodnost pa prihaja brez porekla, z zamahom smrtonosne perutnice.
Na nebu blisk: prikazen repatice množi odseve ognja, žvepla, jekla. Iz mraka kriki in razbita stekla. Tesnoba seje nalezljive klice.
Čeprav se ruši starodavna stolba, še zmeraj rišem stihe in bleščice na okno slonokoščenega stolpa.
Od tod se daleč vidi: z darom ptice bom prvi vedel, kdaj se bliža tolpa. Stvari imajo mirno, grozno lice.
IZGNANSTVO
Ne pomaga več nobena zvezda. Zrem v mrzlo severno nebo, južno mi je skrito. Bela mesta, v katerih sem odraščal, mro za zvezdnim zidom južnega obzorja. Med menoj in mano raste skorja, vse bolj gosta. Le še skoz meglice vidim senco mrtve polovice sebe samega: kako brez dna drhtim in tipam svoje temno lice. Le v lastnem grlu sem doma.
6	L I T E R A T U R A
ROBINZON
Že leta stojim na obali prostora, ki se, nezaslišan, izmika besedi. Nikjer ni pregrade, nikjer ni zastora. Pogled je zgubljen na tej čudežni sledi.
Stoletja stojim na otoku sred morja. Ves otok je prazen. In morje je prazno. Stoletja so prazna in mrtva obzorja. Strmim v nebo, ki je modro in blazno.
Moj otok je vrh izginule planine. Pod vodo so strehe, dvorišča, stopnice. Gladina narašča, vse manj je kopnine. Čez morje pošiljam leteče glasnice.
Občasno se zdi, da se bliskajo jadra. Kričim na ves glas, a nihče me ne vidi, kot da je ves svet zapečatila sadra. Sicer pa so jadra le beli prividi.
Na čelo mi pade izmučena ptica. Spočij se, o požrtvovalna glasnica! Po dolgem letenju si našla spet tla, ta otok, pozabljeno čelo neba.
Ne spomnim se več, v katerem smo letu. Vseeno. Mogoče sem zadnji na svetu.
OČE
Dokler so starši živi, se s telesom postavijo med smrt in nas, otroke: usodo zremo kakor skoz zaveso.
Bolele so me tvoje suhe roke, ko si umrl, o moj edini oče: še tvoje, a že tuje, pregloboke,
so padle, kamor meni ni mogoče, v zrak, a čisto blizu, sdm, k izviru solzä, kjer padam na obraz in jočem.
V tistem strašnem, vdlikem večeru, ko smo umivali usahlo truplo, da bi vrnili lep nemir vsemirju,
sem nase vzel, kristalno jasno in osuplo, svojo človeško smrt: odslej sem oče jaz, jaz sem gola rana, ki brezupno
ščiti otroka pred udarci toče z edino smrtjo lastnega telesa, ki raste iz spomina v bodoče
in poje, ritem plesa, sneg slovesa. Na ono stran letim z zakonom jate selivk, in jočem, ko se vračam nate,
moj oče.
(ob tri let nie i smrti, 30. decembra 1W4)
8	LITERATUR
A
OPOROKA
Otrok moj, stopi noter, v to zgodbo, ki naju čaka že ves čas, palača Spomina. Slišal boš kraljevsko godbo
pozabljenih glasbil, prerokbe vrača in tožbe mrtvih skoz nagrobno režo. Ugledal boš preteklost, ki se vrača.
Oprosti, čutil boš neznansko težo. Potežkaj jo, a vedi: to ni breme za tvojo dušo, čisto in prenežno.
Ti nisi kriv za smrtonosno seme, ki zmeraj znova vzkall do klasja. Tostran dejanj in razdejanj je lepo vreme
Naj te obsije krhka milost časa, ki väruje skrivnostno srž sveta! Naj sredi gozda groze zrase jasa,
da najdeš pot do lastnega srca!