172                        Fran Valenčič: Jaz hočem gorkih žarkov . . .
tem, kar se pri nas propoveduje, predava, govori in piše, in med tem,
kako se ravna in dela, prav hitro  in dobro   spoznajo   oni  Kitajci,
ki pridejo k nam, ve pa to tudi mnogi izmed nas mladih, ki spoznava
z bolestjo,   da  je   dobra   polovica   našega   napredka   laž in   prevara.
Saj   menda   ne verjamete, da nas mnogoštevilne   tovarne, skladanice
foliantov in  brezkončne   vrste   verzov že upravičujejo, da se smemo
postavljati za sodnike sveta!J)
Prevedel Karel Schweiger.
*) Dandanes n. pr. se izobražuje ljudstvo z izpodbadanjem k roparstvu. Založništvo A. Baumerta v Lipskem je izdalo v poslednjem času nekoliko bro-šuric, ki naj bi poučile nemško ljudstvo o kitajskih razmerah. Knjižica »Die chinesischen Boxer und die europaische Diplomatie« se končuje s tem plemenitim in patriotičnim vzklikom: »Kitajsko skriva v sebi neizmerne zaklade vsake vrste, pa ta zakladnica je dosedaj zaprta; trgovina poj de od sedaj po drugih potih, kultura in morala bodeta kedaj tudi tam triumfovala. O da bi bil Nemčiji potem zagotovljen tak delež, na kakršnega ima po svoji veljavi pravico, in da bi Kiaučau, ki je sedaj le nemška naselbina, postal popolnoma naša last, ki naj bi se povečevala in utrdila za vselej!« Kultura in roparstvo — iz tega se da kombinirati samo: kulturno roparstvo ali roparska kultura. V resnici presenetljiv napredek! Sicer pa govore tako žalibog tudi drugi . . .
Jaz hočem gorkih žarkov ... m
JLu sem, tu, in zvezde niti ene, kamorkoli gledam, ne uzrem. Solnca ni in luči, da razmakne noč neznosno mojim kdaj očem.
Vedrih čel, neskončno lepih dajte, solnčnočistih misli in idej, da v vesoljnost duh se dvigne smelo, ne do tod, do tam — naprej, naprej!
Tu sem, tu, in duša išče tebe, solnce jasno, k tebi le hiti . . .
v
Cujte me: Jaz hočem gorkih žarkov, a bojim se mrzlih teorij.
Fran Valenčič.