V petem nadstropju Prežihov Voranc V palači pariške prefekture se na oddelku E v petem nadstropju začnejo uradne ure ob devetih. Toda že ob sedmih sem se postavil pred velika vrata na Cvetličnem trgu, kjer je vhod za tujce, ki si v tem velemestu urejajo pravico prebivanja. Toda ko sem mislil, da bom prvi, sem se grdo zmotil, kajti pred zaprtimi vrati sem našel že pet čakalcev. Bil sem izkušen, da se je treba kar najbolj zgodaj postaviti pred vhod, ako hočeš ta dan sploh priti na vrsto. Urad deluje počasi in če nisi med prvim stotakom, boš najbrž zaman čakal in boš ostal za prihodnji dan. Ob tej zgodnji uri je mesto še neprijazno in mokrotno; iz obeh rokavov reke Seine, ki oblivata otok Citč, se kadi rahla in redka meglica. Noč je umila stara poslopja in zidovje bolnišnice Hotel Dieu, ki oklepa trg z ene strani, ter Palais de Justice, ki ga oklepa z druge, je nenavadno črno, dasi je pri navadni dnevni svetlobi sivo. Stolpa katedrale Notre Dame, ki gledata izza bolnišnice, se zdita nekam oddaljena, čeprav sta v resnici komaj sto korakov. Mestni ropot se je že pričel in se naglo stopnjuje ter se bo ikmalu zlil v glušeč trušč. Ob sedmih nas je bilo šest, deset minut nato nas je bilo petindvajset, ob pol osmih nas je bilo sto, ob osmih dve sto. A do devete smo imeli še uro časa. Množica je tako narasla, da je postal sicer široki trotoar pretesen in so zadnji že stali po cestišču. Moral je priti policaj, ki je s pomočjo pendreka očistil cestišče in spravil množico v red. Vsi, ki smo tukaj čakali, smo bili kandidati petega nadstropja, ki je prav za prav že v podstrešju prefekture. V njem je nameščen oddelek za odstranitev nadležnih tujcev. Tu smo bili zbrani ljudje vseh vrst, vseh poklicev in vseh narodnosti zemeljske krogle. Postopači, tatovi, žepni rokomavhi, delavci, brezposelni, politični in drugi emigranti, potem priganjači in razne pocestnice. Vendar so bili to le tisti priganjači druge ali tretje vrste, ki niso imeli časti, postati člani zloglasne organizacije makrojev (priganjačev), ki je v časih konjunkture štela do 50.000 članov, ki je po pariških cestah, javnih in zasebnih hišah pasla do 200.000 legalnih in nelegalnih prostitutk in katere častni predsednik je po dobri, stari meščanski navadi vsakokratni generalni ravnatelj pariške državne opere... Temveč so bili to tisti nespretni pastirji belega in črnega blaga, ki si niti za časa največjega demokratskega procvita niso znali priboriti stalnega bivanja v Franciji, ko se je od ljudstva strmoglavljeni pariški prefekt Chiappe od priganjaške organizacije dal izvoliti za narodnega poslanca... Navzlic dolgemu čakanju je množica vendar nenavadno potrpežljiva in tiha. Večina ni prvič tukaj in je navajena čakanja. Zadaj za menoj se začno prerivati. Nekdo spregovori z osornim glasom: „Kam pa rinete?" 1 Odgovora ni nobenega, zato pa se prvemu pridruži drugi ,filozofski' glas: „Kdor hoče biti prvi, mora prej vstati. Jaz sem vstal ob petih, hodil dve uri do sem in kakor vidite, tudi nisem prvi. Tako je, dragi moj..." Neka mlada žena ima s seboj nekajmesečnega otroka, ki začne zaradi stiske kmalu cviliti. Nekdo se huduje: „To je škandal, vsaj matere bi morali izločiti." Sočutne besede ostanejo brez posledic, nihče se ne gane, da bi mladi materi napravil boljše mesto in otrok neha cviliti šele, ko mu mati da prsi. Čas se pomika proti deveti uri in skupina čakalcev postaja nenavadno velika. Novinci pristopajo začudenih, osuplih obrazov, nekateri nejeverno majejo z glavami in spet odhajajo okrog ogla proti trgu Notre Dame. Tako so storili drugi že prej, kajti tam je glavni Vhod v policijsko poslopje, skozi katerega se skušajo vtihotapiti. Toda kontrola pri vhodu je zelo stroga in spet se vračajo ter se dolgih obrazov pridružujejo naši skupini. Pasanti, ki morajo mimo, nas gledajo izpod Čela in se nam izogibajo kar čez cesto. Gotovo si mislijo, da gredo mimo zbranega podzemskega Pariza ... Pet minut pred deveto uro se visoka vrata od znotraj odpro in mi se vsu-jemo skozi vhod; vderemo jo čez ogromno dvorišče proti stopnicam E, ki vodijo v peto nadstropje. Nimam ravno počasnih nog, toda napeti moram vse sile, da me nekateri, ki so prišli za menoj, ne prehite. Od nekod se sliši smeh gledav-cev, ki jih je polno dvorišče, toda nihče se ne zmeni za to. Na dolgih stopnicah ostanejo nekateri zadaj, jaz pa vseeno držim tempo in sem med prvimi v petem nadstropju. Toda kakšno razočaranje — na hodniku pred pisarnami stoji že dolga vrsta Čakalcev, mirnih, boguvdanih obrazov. Ko nas zagledajo, se sklonijo kakor grešniki. Kolikor morem presoditi, jih je že čez petdeset v vrsti. Nič ne hasne, moramo se nastaviti za njimi. Kdo ve, kako so se ti ljudje prikradli sem? Nekaterim se je mogoče le posrečilo priti skozi glavni vhod. Pred menoj je stal posta-ren mož v oguljenem plašču in si nažigal smrdljiv čik. Zdi se mi, da sem ga že pred osmo uro videl oprezati okrog nas na ulici. Menda je uganil mojo radovednost, ker se mi je zvito nasmehnil in dejal: „Veste kaj, jaz sem drugače napravil. Šel sem okrog ogla in sem vstopil pri vratih, ki so pri reki Seini in skozi katera so ravnokar odnašali smet je. Včeraj sem čakal ves dan zastonj. Ali mislite, da bom danes tudi. Ne, ne..." Zdaj se je znova pričelo čakanje; bilo je ob devetih in uradništvo je ravnokar prihajalo. Nekaj časa bo trajalo pobiranje dokumentov in pred deseto uro ne bodo priredili kartotek. Prijetna sebičnost se me je polotila, ko sem naposled preštel čakalce pred seboj: bilo jih je 65. Torej še lahko pridem dopoldne na vrsto, ker jih vsak dopoldan odpravijo okrog 70 do 80. Vsi ostali, ki napolnjujejo dolgi hodnik tja dol do stopnic, bodo seveda morali ipriti popoldne ali pa šele drugi dan. In res so jih za menoj vzeli še kakih deset, vse drugo je moralo zapustiti hodnik. 2 Nekateri protestirajo, drugi jokajo, tretji resignirano sklanjajo glave ali pa se hudomušno nasmehujejo. Nekateri se znova vračajo in silijo pred očmi straže v katera si bodi pisarniška vrata. Pravica bivanja v tej deželi, kjer mrgoli tujcev, ni več navadna Šala. Včasih se ni nihče brigal za papirje, temveč so bile delovne roke najboljša legitimacija, toda danes vlada brezposelnost, vojna se bliža z naglimi koraki in oblasti se skušajo iznebiti čim več tujcev. »Pridite popoldne!" dopoveduje policaj že tretjič nekemu Poljaku, ki še vedno sili nazaj. „Že predvčerajšnim mi je izteklo in če me policija dobi na ulici, bom sedel in me bodo izgnali. Ze dva dni čakam zastonj..." Poljakov glas je odkritosrčen, proseč. „Izgnali?" se začudi policaj. „Izgnali vas bodo itak ..." In Poljak se mora spraviti po stopnicah. Tisti, katerim so vzeli dokumente, čakamo v dveh sobah. Pred vrati stojita stražnika, da nihče ne more na hodnik. Čakanje je mnogo prijetnejše, kakor pa zdolaj na ulici, ker je skoraj za vse dovolj klopi na razpolago. Toda kdo se meni za to; vsak premišljuje, kakšna usoda ga čaka, ali mu bodo bivanje podaljšali, ali pa bo moral zapustiti Francijo v 24 urah, v dveh, osmih dneh. Tu je zadnja instanca. Tudi če ti podaljšajo, ostaneš v stalnem izgonskem stanju. Zunaj na hodniku je neprestan dirindaj. Mi še vedno nismo prišli na vrsto, toda neke druge tujce gonijo iz spodnjih nadstropij, kjer so kartoteke tujcev s stalnim, oziroma urejenim bivališčem. Tudi tam zdolaj jih rešetajo in kar pade skozi sito, je obsojeno na izgon in mora v peto nadstropje. Skozi okno sili v sobe cestni hrup. Takoj pod okni se vidijo na drugi strani neke pisarne, onstran strehe se vidi na levi vitki zvonik kapele svetega Ludvika, na desni malo v ozadju pa strehi starih stražnih stolpov nekdanjega kraljevskega gradu, pod katerimi je od revolucije obsojena kraljica Maria Antonieta čakala na svojo smrt. Na levi znamenje začetka francoske fevdalistične monarhije, na desni znamenje njenega konca ... Medtem ko je med čakanjem na ulici večina govorila francoski, kakor je pač znala, so v petem nadstropju čakalci spet našli sami sebe; tu ni več nobenih ozirov, kar te čaka, te čaka, zato je francoska beseda izginila in soba žlobudra v vseh evropskih jezikih. Dobra tretjina govori vzhodnoevropski židovski žargon, veliko je Poljakov, nekaj je Nemcev, Italijanov, Spancev, Ukrajincev, Madžarov, le slovenske besede nisem mogel ujeti, dasi sem oprezoval za rojaki. Poleg mene je sedel človek srednje starosti s predebelo glavo in slabotnih rani. Nenadoma se je obrnil vame: »Politični, kaj...?" To je pomenilo: politični emigrant. „Da, iz Jugoslavije!" sem mu odvrnil skoraj ponosen, da spadam med armado tistih, ki jih zaradi naprednih idej gonijo po svetu. „In vi gotovo tudi...?" 3 „Ah, bognedaj, saj nisem neumen!" je poudaril sosed s prezirljivim naglasom. „Biti politični emigrant, je največja neumnost na svetu. Da bi se zaradi idej dal preganjati po svetu, ha, ha..." , „Kaj pa ste potem?" sem ga vprašal. „Jaz...? Delal sem, to se pravi, živel sem, kakor je pač nanesla priložnost. Danes tukaj, jutri tam. Bil sem že v vseh evropskih državah. Nazadnje sem bil v Alžiru. — Tukaj na Francoskem poprej ni bilo slabo za nas, toda zadnje čase so začeli s temi papirji... To pa največ zaradi vas, političnih emigrantov." Pripovedoval mi je še, na kak način in kaj je „delal". Moj obraz pa ni mogel zatajiti neprijetnega izraza, da sedim poleg mednarodnega žeparja, zato se je znanec skoraj razburil: »Garantiram vam, da