Zgodovinski
Z  | Ljubljana | 77 | 2023 | št. 3-4 (168) | str. 239–491
HISTORICAL REVIEW
Vid Žepi , Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu • Dušan Mlacovi , 
Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju • Ádám Novák, Seals of John and Ladislaus Hunyadi as the Counts 
of Bistri a (Beszterce) from the Archives of the Republic of Slovenia • Anja Dular, Frankfurtski knjižni sejmi 
in naši kraji • Robert Devetak, Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem javnem prostoru pred prvo svetovno 
vojno • Nade Proeva, On rulers’ titles and the names of Balkan peoples from the Middle Ages to modern times – 
Bulgari (Bulgarians), Bulgarini/Bulgar is (Bulgarinians/Bulgar i ns) • Biljana Vankovska, Historical Science 
in Chains: The Impact of the Bilateral Agreement Between Skopje and Sofia on Freedom of Academic Work 
asopis
ZČ | Ljubljana | 77 | 2023 | št. 3-4 (168) | str. 239–491
HISTORICAL REVIEW
Izdaja
ZVEZA ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE
Ljubljana
Zgodovinski
časopis
ISSN 0350-5774
 UDK
 949.712(05)
 UDC
Zgodovinski
HISTORICAL REVIEW
časopis
GLASILO ZVEZE ZGODOVINSKIH DRUŠTEV SLOVENIJE
Mednarodni uredniški odbor: dr. Kornelija Ajlec (SI), dr. Tina Bahovec (SI), 
dr. Bojan Balkovec (SI) (tehnični urednik), dr. Rajko Bratož (SI), 
dr. Ernst Bruckmüller (AT), dr. Liliana Ferrari (IT), dr. Ivo Goldstein (HR), 
dr. Žarko Lazarević (SI), dr. Dušan Mlacović (SI) (namestnik odgovornega 
urednika), dr. Božo Repe (SI), dr. Franc Rozman (SI), Janez Stergar (SI), 
dr. Imre Szilágyi (H), dr. Peter Štih (SI) (odgovorni urednik), dr. Marta 
Verginella (SI), dr. Peter Vodopivec (SI), dr. Marija Wakounig (AT) 
 Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji, prav tako morajo poskrbeti za 
avtorske pravice za objavljeno slikovno in drugo gradivo, v kolikor je to 
potrebno. Ponatis člankov in slik je mogoč samo z dovoljenjem uredništva in 
navedbo vira.
 
 Redakcija tega zvezka je bila zaključena 10. oktober 2023.
Oblikovanje in oprema: Vesna Vidmar
Sedež uredništva in uprave: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, 
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenija, tel.: (01) 241-1200, 
e-pošta: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si
Letna naročnina: za leto/letnik 2023: za nečlane in zavode 32 €, za društvene člane 24 €, 
za društvene člane – upokojence 18 €, za društvene člane – študente 12 €. 
Cena tega zvezka v prosti prodaji je 16 € (z vključenim DDV).
 Naročnina za tujino znaša za ustanove 45 €, za posameznike 35 €
 in za študente 25 €.
 Plačuje se na transakcijski račun: SI 56020 1 000 12083935
Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, 
Slovenija
Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2, 1520 Ljubljana LJBASI2X
Sofi nancirajo: Publikacija izhaja s fi nančno pomočjo Javne agencije za raziskovalno 
dejavnost RS 
Prelom: ABO grafi ka d.o.o. – zanjo Igor Kogelnik
Tisk: ABO grafi ka d.o.o., Ljubljana, december 2023
Naklada: 500 izvodov
 Zgodovinski časopis je evidentiran v naslednjih mednarodnih podatkovnih 
bazah: Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), 
Historical Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, 
ABC CLIO, America: History and Life, Bibliography of the History of Art, 
Ulrich’s Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies.
 http://www.zgodovinskicasopis.si
info@zgodovinskicasopis.si
BULLETIN OF THE HISTORICAL ASSOCIATION OF SLOVENIA (HAS)
International Editorial Board: Kornelija Ajlec, PhD, (SI), Tina Bahovec, PhD, (SI), 
Bojan Balkovec, PhD, (SI) (Tehnical Editor), Rajko Bratož, PhD, (SI), 
Ernst Bruckmüller, PhD, (AT), Liliana Ferrari, PhD, (IT), Ivo Goldstein, 
PhD, (HR), Žarko Lazarević, PhD, (SI), Dušan Mlacović, PhD, (SI) 
(Deputy Editor-in-Charge), Božo Repe, PhD, (SI), Franc Rozman, PhD, (SI), 
Janez Stergar (SI), Imre Szilágyi, PhD, (H), Peter Štih, PhD, (SI) 
(Editor-in-Chief), Marta Verginella, PhD, (SI), Peter Vodopivec, PhD, (SI), 
Marija Wakounig, PhD, (AT) 
 The authors are responsible for the contents of their articles, they must also 
secure copyrights for the published photographs and fi gures when necessary.
Reprints of articles, photographs, and graphic material are only allowed with 
explicit permission of the editorial offi ce and must be cited as sources. 
 
 
 The editing of this issue was completed on October 10, 2023.
Design: Vesna Vidmar
Headquarters and Mailing Address: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani,
Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana, Slovenia, phone: +386 1 241-1200, 
e-mail: info@zgodovinskicasopis.si; http://www.zgodovinskicasopis.si
Annual Subscription Fee (for 2023): non-members and institutions 32 €, HAS members 24 €, 
retired HAS members 18 €, student HAS members 12 €.
Price: 16 € (VAT included).
Subscription Fee: foreign institutions 45 €, individual subscription 35 €, student subscription 25 €
Transaction Account Number: SI 56020 1 000 12083935
Zveza Zgodovinskih društev Slovenije, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana,
Nova Ljubljanska banka, d.d., Trg Republike 2,
1520 Ljubljana LJBASI2X
Co-Financed by: Slovenian Research Agency
Printed by: ABO grafi ka d.o.o., Ljubljana, December 2023
Print Run: 500 copies
 Historical Review is included in the following international databases: 
Scopus, European Reference Index for the Humanities (ERIH), Historical 
Abstracts, International Bibliography of the Social Sciences, ABC CLIO, 
America: History and Life, Bibliography of the History of Art, Ulrich’s 
Periodicals Directory, Russian Academy of Sciences Bibliographies.
 http://www.zgodovinskicasopis.si
info@zgodovinskicasopis.si
ISSN 0350-5774
 UDK
 949.712(05)
 UDC
Zgodovinski
HISTORICAL REVIEW
časopis
KAZALO – CONTENTS
Razprave – Studies
Vid Žepič, Ius publicum in iure privato. 
Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu  ..........................246–296
Ius publicum in iure privato. Public Elements in Roman Private Law
Dušan Mlacović, Kartuzija Bistra in Koper v 14. stoletju .......................298–346
The Bistra Carthusian Monastery and Koper in the 14th Century
Ádám Novák, Seals of John and Ladislaus Hunyadi 
as the Counts of Bistrița (Beszterce) from the Archives 
of the Republic of Slovenia ............................................................348–358
Pečata Ivana in Ladislava Hunyadija, grofov Bistriških 
(romun. Bistrița) v Arhivu Republike Slovenije
Anja Dular, Frankfurtski knjižni sejmi in naši kraji ................................360–378
Frankfurt Book Fair and Slovene Territory
Robert Devetak, Razvoj slovenske prisotnosti v goriškem 
javnem prostoru pred prvo svetovno vojno ....................................380–404
The Development of the Slovenian Presence in Gorizia's 
Public Space before the First World War 
Nade Proeva, On rulers' titles and the names of Balkan peoples 
from the Middle Ages to modern times – Bulgari (Bulgarians), 
Bulgarini/Bulgarеis (Bulgarinians/Bulgarеiаns)  ..........................406–433
O vladarskih nazivih in imenih balkanskih ljudstev 
od srednjega veka do današnjega časa
Biljana Vankovska, Historical Science in Chains: The Impact 
of the Bilateral Agreement Between Skopje and Sofi a 
on Freedom of Academic Work   ...................................................434–456
Zgodovinska znanost v verigah: Vpliv dvostranskega sporazuma 
med Skopjem in Sofi jo na svobodo akademskega dela
V spomin – In memoriam
Janez Marolt (Milan Lovenjak) ................................................................458–459
Kongresi in simpoziji – Congresses, Symposia
40. zborovanje Zveze zgodovinskih društev Slovenije 
(Aljaž Sekne, Barbara Šatej, Oskar Opassi)  ..................................462–467
Ocene in poročila – Reviews and Reports
Klaas Van Gelder (ur.), More than Mere Spectacle: Coronations and 
Inaugurations in the Habsburg Monarchy during the Eighteenth 
and Nineteenth Centuries (Filip Draženović) ................................470–472
Mateja Čoh Kladnik, Koširjevi in Matjaževa vojska v Sevnici 
(Petra Gabrovec) ............................................................................473–475
Aleksander Lorenčič: Od sanj o ‘drugi Švici’ v kapitalizem brez 
človeškega obraza. Pot gospodarske osamosvojitve in 
tranzicija slovenskega gospodarstva (Žiga Smolič) .......................476–479
Dejan Pacek (ur.), Ljubljanski nadškof in metropolit dr. Jožef Pogačnik 
(Aleš Gabrič) ..................................................................................480–483
* * *
Navodila avtorjem prispevkov za Zgodovinski časopis ...........................484–487
 Instructions for Authors
Letno kazalo Zgodovinskega časopisa 77, 2023  ......................................488–491
 Annual Content of Zgodovinski časopis – Historical Review 77, 2023

Razprave
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu246  
Vid Žepič
Ius publicum in iure privato. 
Javnopravne prvine v 
rimskem zasebnem pravu
ŽEPIČ, Vid, mag., asistent, Univerza v Lju-
bljani, Pravna fakulteta, SI-1000 Ljubljana, 
Poljanski nasip 2, vid.zepic@pf.uni-lj.si.
ORCID: https://orcid.org/0000-0001-7526-1545
Ius publicum in iure privato. Javnopravne 
prvine v rimskem zasebnem pravu
Zgodovinski časopis, Ljubljana 77/2023 (168), 
št. 3–4, str. 246-296, cit. 267 
1.01 izvirni znanstveni članek: jezik Sn. (En., 
Sn., En.)
Razprava obravnava javnopravne prvine rim-
skega zasebnega prava, pri čemer predstavlja 
vključenost pravne osebe javnega prava v raz-
merja s subjekti zasebnega prava kriterij za izbor 
analiziranih institutov. Pravne osebe javnega 
prava so v izhodiščno zasebnopravnih razmerjih 
nastopale v oblastni vlogi, v vlogi nadzornika 
in pravnoposlovnega partnerja. Cilj razprave 
je ugotoviti, ali in na kakšen način je rimsko 
pravo zaradi udeležbe pravne osebe javnega 
prava odstopilo od svojih temeljnih postulatov 
in po tej poti izoblikovalo posebna »mešana« 
javno-zasebna pravna razmerja. 
Ključne besede: rimsko javno pravo, pravne 
osebe javnega prava, zgodovina upravnega 
prava, birokratizacija, delitev prava.
ŽEPIČ, Vid, Master of Law, Teaching and 
Research Assistant, University of Ljubljana, 
Faculty of Law, SI-1000 Ljubljana, Poljanski 
nasip 2, vid.zepic@pf.uni-lj.si .
ORCID: https://orcid.org/0000-0001-7526-1545
Ius publicum in iure privato. Public Elements 
in Roman Private Law
Zgodovinski časopis (Historical Review), 
Ljubljana 77/2023 (168), No. 3–4, pp. 246-
296, 267 notes 
Language: Sn. (En., Sn., En.)
The aim of this article is to provide an analysis 
of the public law elements embedded within 
the fabric of Roman private law. The article 
focuses on legal relationships regulating private 
law subjects which were characterised by a 
particularly large degree of involvement by 
legal entities governed by public law. Public 
legal entities performed a threefold role in 
these seemingly private law relationships: they 
exercised authority, acted as supervisors, and 
served as business partners. By virtue of its 
attempts to accommodate the participation of 
legal entities subject to public law, Roman law 
created a distinct category of public-private legal 
relationships. The central goal of this article is 
to describe the form and extent to which these 
relationships deviated from the foundational 
tenets of the Roman private law. 
Keywords: Roman public law, legal entities 
governed by public law, history of administrative 
law, bureaucratization, division of law.
1 Ius publicum: razpetost med pravom in politiko
1.1 Summa divisio iuris
Med idejnozgodovinsko najvplivnejšimi, a vse do danes tudi najspornejšimi 
delitvami prava, se že vsaj od časov, ko so ustvarjali rimski klasični juristi, poja-
vlja dvojica zasebnega prava (ius privatum) in javnega prava (ius publicum).1 Kot 
izhodiščno dihotomijo pravnega študija (studii duae positiones) jo je prvi izposta-
vil jurist Ulpijan v zgodnjem 3. stol. po Kr., kasneje pa jo je na začetek Digest in 
Institucij2 v 6. stoletju postavil tudi cesar Justinijan:
D. 1, 1, 1, 2 Ulp. libro 1 institutionum: Huius studii duae sunt positiones, publicum 
et privatum. publicum ius est quod ad statum rei Romanae spectat, privatum quod ad 
singulorum utilitatem: sunt enim quaedam publice utilia, quaedam privatim. publicum 
ius in sacris, in sacerdotibus, in magistratibus consistit. privatum ius tripertitum est: 
collectum etenim est ex naturalibus praeceptis aut gentium aut civilibus.
Ulp. D. 1, 1, 1, 2 (Ulpijan v 1. knjigi spisa Institutiones): »Študij [prava] obsega dve 
področji: javno in zasebno pravo. Javno pravo se nanaša na ureditev rimske države, 
zasebno pravo pa obravnava koristi posameznika: nekatere zadeve se namreč nanašajo 
na javne, nekatere pa na zasebne koristi. Javno pravo ureja sakralne stvari, svečeništva 
in magistrature. Zasebno pravo je trodelno: sestavljeno je iz načel naravnega prava 
(ius naturale), prava ljudstev (ius gentium) in prava državljanov (ius civile).«
Ulpijan za sestavne dele javnega prava izrecno šteje zgolj sakralno in pravo, 
ki ureja magistrature.3 Njegovo naštevanje, ki je bilo najverjetneje eksemplifi ka-
* Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Vključevanje pravnega izrazja 
evropskega prava v slovenski pravni sistem (P5-0217), ki ga fi nancirata Javna agencija za raz-
iskovalno dejavnost Republike Slovenije in Univerza v Ljubljani.
1 Sistemski prikazi rimskega javnega prava so Lange, Römische Altertümer (1.−3. del) 
(1867); Serrigny, Droit public et administratif romain (1.−2. del) (1887); Mommsen, Römisches 
Staatsrecht (1.−3. del) (1887−1888); Mommsen, Abriss des römischen Staatsrechts (1893); Wil-
lems, Le droit public romain (1883); Costa, Storia del diritto romano pubblico (1920); Burdese, 
Manuale di Diritto Pubblico Romano (1987). Literatura 19. stoletja je javnopravne teme uvrščala 
med starinoslovje (antiquitates iuris, Staatsaltertümer), torej zgodovinsko gradivo, ki ločeno od 
sistema »sodobnega« rimskega prava ni bilo deležno recepcije in je bilo osrednjega pomena za 
zgodovinarje, manj pa za pravnike. O tem Wenger, Von der Staatskunst der Römer, str. 15 ss.
2 Inst. 1, 1, 4.
3 Ehrlich (Beiträge, str. 159) govori o »Behördenrecht«, kar bi v sodobni delitvi pravnih 
panog pomenilo v prvi vrsti pravo javne uprave, širše pa bi lahko govorili tudi o upravnem 
(materialnem) pravu.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) | 246–296 247
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu248  
tivne narave, bi lahko razumeli širše. Pravila, ki so urejala magistrature, so bila 
ne nazadnje le eno od oglišč t. i. ustavnega trikotnika licinijsko-sekstijske ustave. 
Ulpijanova opredelitev javnega prava bi potemtakem tacite uokvirjala tudi pravila, 
ki so urejala pristojnosti in poslovanje senata na eni ter komicijev in plebejskega 
zbora na drugi strani.
Ulpijanova delitev pravnih področij ni povsem izvirna. Smiselno jo omenja že 
Livij, ko pravi, da je bil Zakonik XII. plošč vir vsega javnega in zasebnega prava.4 
Še slabi dve stoletji starejša je omemba delitve v Terencijevi komediji Phormio.5 
Zametke zavesti o obstoju dveh oblik posameznikove vpetosti v družbeno življenje 
je nakazal že Demosten, ki je v 4. stol. pr. Kr. pojasnjeval razliko med državljan-
skimi dolžnostmi do kolektivne politične skupnosti na eni in do posameznega 
sodržavljana na drugi strani:
Demostenes, In Timocratem 24, 192: ἔστιν, ὦ ἄνδρες Ἀθηναῖοι, δύ' εἴδη περὶ ὧν 
εἰσιν οἱ νόμοι κατὰ πάσας τὰς πόλεις· ὧν τὸ μέν ἐστιν, δι' ὧν χρώμεθ' ἀλλήλοις καὶ 
συναλλάττομεν καὶ περὶ τῶν ἰδίων ἃ χρὴ ποιεῖν διωρίσμεθα καὶ ζῶμεν ὅλως τὰ πρὸς 
ἡμᾶς αὐτούς, τὸ δέ, ὃν τρόπον δεῖ τῷ κοινῷ τῆς πόλεως ἕν' ἕκαστον ἡμῶν χρῆσθαι, 
ἂν πολιτεύεσθαι βούληται καὶ φῇ κήδεσθαι τῆς πόλεως. 
Demosten, Proti Timokratu 24, 192: »Atenski možje, obstajata dve obliki zadev, ki jih 
urejajo običaji vseh polis (οἱ νόμοι κατὰ πάσας τὰς πόλεις). Prvič, kaj so tisti običaji, 
po katerih se družimo drug z drugim, sklepamo pogodbe o zasebnih zadevah (περὶ 
τῶν ἰδίων)? Drugič, kaj so tiste obveznosti, ki jih vsakdo od nas dolguje polis, če želi 
nekdo sodelovati v javnem življenju in izkazuje skrb za polis?«
Kljub sorazmerno izoliranemu, a še vedno izpričanemu, razlikovanju v grških 
govorniški tradiciji, bi lahko rekli, da so bili šele rimski juristi tisti, ki so dualizmu 
javnega in zasebnega prava nadeli specifi čno pravni pomen. Po prevladujočem 
stališču naj bi bila dihotomija zasebnega in javnega prava rimski dosežek, ki naj 
bi bil grški fi lozofski misli načeloma tuj. Gierke in Jellinek sta celo trdila, da Grki 
niso razlikovali med javnim in zasebnim pravom.6 V helenistično okolje naj bi se 
to razlikovanje razširilo šele v zgodnjem 4. stoletju po Kr. pod odločilnimi vplivi 
rimske jurisprudence.7 
4 Liv. Ab urbe condita, 3, 34, 6: [F]ons omnis publici privatique iuris.
5 Ter. Phorm. 412: An ne hoc quidem ego adipiscar quod ius publicumst? (»Mar mi to 
ne pripada po javnem pravu?«)
6 Gierke, Das deutsche Genossenschaftsrecht III, str. 35, in Jellinek, Allgemeine Staatslehre, 
str. 58 in 383. Michelet, Des Vernunftrechts zweiter Theil, str. 270, trdi: »In Griechenland ist alles 
Recht ein öffentliches – jus publicum.« Prim. Taylor, Elements of the Civil Law, str. 58 ss.
7 Aphthonius, Progymnasmata, cap. 14, 4: τῶν δὲ νόμων οἱ μέν εἰσι κοινοὶ, οἱ δὲ ἴδιοι· κοινοὶ 
μὲν, οἱ περὶ τῶν τῆς πόλεως καθόλου· ἴδιοι δὲ, οἱ περὶ τῶν πρὸς ἀλλήλους συμβολαίων·(»Nekateri 
zakoni so javni (κοινοὶ), drugi zasebni (ἴδιοι); javni so tisti, ki urejajo zadeve celotne polis, 
zasebni pa tisti, ki urejajo medsebojne pogodbe.«). Walz, Rhetores Graeci II.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 249
1.2 Večpomenskost pojma ius publicum
Besedna zveza ius publicum v rimskih pravnih virih nastopa v dveh temeljnih 
pomenih. Pridevnik publicus, publica, publicum označuje nekaj, kar je skupno vsem 
državljanom.8 Rimski državljani so kolektivne interese zasledovali v državno in 
pravno organizirani tvorbi, imenovani res publica.9
Cicero, De re publica 1, 39: Est igitur, inquit Africanus, res publica res populi, populus 
autem non omnis hominum coetus quoquo modo congregatus, sed coetus multitudinis 
iuris consensu et utilitatis communione sociatus. 
Cicero, O državi 1, 39: »Država pa je, kot pravi Afrikan, stvar ljudstva; ljudstvo pa 
ni skupnost ljudi, ki je na poljuben način zbrana skupaj, temveč skupnost velikega 
števila ljudi, ki so soglasno združeni z ozirom na pravo in skupno korist.«
V najširšem pomenu sestavlja javno pravo po rimskem pojmovanju vsaka 
norma, ki izhaja od države (in ne od posameznika),10 njena emanacija pa je komi-
cialni zakon (lex publica), senatov sklep (senatus consultum), magistratov edikt 
(edictum) ali cesarska konstitucija (constitutio principis).11 Jurist Papinijan je javni 
zakon (lex publica) kot pars pro toto državne norme opredelil takole: 
D. 1, 3, 1 Pap. libro 1 defi nitionum: Lex est commune praeceptum, virorum prudentium 
consultum, delictorum quae sponte vel ignorantia contrahuntur coercitio, communis 
rei publicae sponsio. 
Pap. D. 1, 3, 1 (Papinijan v 1. knjigi spisa Defi nitiones): »Zakon je skupna zapoved, 
sklep učenih mož; omejitev deliktov, izvršenih bodisi namenoma bodisi v zmoti; 
skupna sponzija države.«
Iz Papinijanove opredelitve pojma lex12 je razvidna predstava o zakonu kot 
splošnem aktu, ki vzpostavlja javno pogodbeno razmerje med državljani, nekakšnimi 
vzajemnimi poroki njegove veljave in uresničevanja. Lex publica pomeni v rimskem 
izrazoslovju nasprotje dispozitivnemu določilu zasebnopravnega posla, imenovanega 
8 Jhering, Geist des römischen Rechts II, str. 196. Pridevnik publicus je preko poplicod 
oziroma poblicai izšel iz samostalnika populus, ta pa iz samostalnika pubes, ki označuje dorasle, 
torej politično aktive osebe. De Vaan, Etymological Dictionary, str. 495, s.v. pubes. Populus 
je v nasprotju z grškim pojmom ὁ δῆμος, ki označuje le navadno (nižje) ljudstvo (kot naspro-
tje aristokratov, οἱ ἄριστοι), pravna skupnost vseh rimskih državljanov. Gl. npr. Inst. 1, 2, 4: 
[A]ppellatione populi universi cives signifi cantur connumeratis etiam patriciis et senatoribus. 
(»V poimenovanju 'ljudstvo' so zajeti vsi državljani, vključno s patriciji in senatorji.«)
9 Besedno zvezo res publica v tej razpravi le poenostavljeno prevajam z izrazom »država«.
10 Ehrlich, Die Beiträge, str. 168: »Staatliches Recht«.
11 Leges – npr. Pap. D. 35, 2, 15, 1; senatus consultum – npr. Ulp. D. 27, 8, 1, 9; magistra-
tov edikt – npr. Pomp. D. 1, 2, 2, 12; cesarske konstitucije – npr. C. 10, 40, 4. O tem Wieacker, 
Römische Rechtsgeschichte I, str. 492 ss; Földi, Remarks on the Origin, str. 39 ss.
12 Beseda lex je večpomenka in lahko značuje zakon kot splošni akt, pogodbeno določilo 
in (zlasti v srednjeveških pravnih besedilih) oznako za odlomek (fragment) v Justinijanovi kodi-
fi kaciji, pri čemer predstavlja nasprotje cerkvenega kanona. O tem Žepič, Corpus iuris canonici, 
str. 275. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu250  
lex contractus ali lex privata.13 S takim določilom so stranke urejale zasebnopravna 
razmerja drugače, kot jih je predvidel (javni) zakon, a še vedno v njegovih mejah.14 
Leges publicae, ki sestavljajo ius publicum v širšem pomenu, so pravila, ki 
jih zasebniki ne smejo urejati drugače, kot predvideva pravni red. Pravimo, da gre 
vsaj praviloma za prisiljujoče pravo (ius cogens). Slednje načeloma dispozitivno 
ustrojenemu zasebnemu pravu krči polje svobodnega ravnanja.15 
D. 2, 14, 38 pr. Pap. 2 quaestionum: Ius publicum privatorum pactis mutari non potest. 
Pap. D. 2, 14, 38 pr. (Papinijan v 2. knjigi spisa Quaestiones): »Javnega prava ni 
mogoče spremeniti z dogovori zasebnikov.« 
Šolski primer kogentnega pravila predstavljajo pravila o aktivni oporočni spo-
sobnosti, tj. o tem, kdo sme napraviti oporoko po rimskem civilnem pravu. Napraviti 
jo je smela le svojepravna dorasla oseba, tj. moški, star štirinajst let, in ženska, stara 
dvanajst let, pod pogojem, da nad njima ni bilo osebe, ki bi izvrševala očetovsko oblast 
(patria potestas). Pater familias ne bi mogel svojemu otroku podeliti sposobnosti, 
da napravi oporoke pred štirinajstim oziroma dvanajstim letom, saj bi to trčilo ob 
kogentno (prisilno) pravilo, ki so ga Rimljani razumeli kot javno pravo (ius publicum): 
D. 28, 1, 3 Pap. 14 quaestionum: Testamenti factio non privati, sed publici iuris est. 
Pap. D. 28, 1, 3 (Papinijan v 14. knjigi spisa Quaestiones): »Oporočna sposobnost ni 
vprašanje zasebnega, temveč javnega prava.«
D. 28, 1, 6 pr. Gai. 17 ad edictum provinciale: Qui in potestate parentis est, testamenti 
faciendi ius non habet, adeo ut, quamvis pater ei permittat, nihilo magis tamen iure 
testari possit. 
Gai. D. 28, 1, 6 pr. (Gaj v 17. knjigi k provincialnemu ediktu): »Tisti, ki so pod oče-
tovsko oblastjo, nimajo pravice napraviti oporoke in, čeprav bi jim to dovolil oče, ne 
morejo zaradi tega nič bolj veljavno napraviti oporoke.«
Edini v evropsko pravno izrazje recipirani pomen izraza ius publicum označuje 
pravila, ki urejajo ustavni položaj in upravo (rimske) države ter mestnih občin kot tudi 
razmerje (rimske) države do drugih suverenih političnih skupnosti (meddržavno pravo).16 
13 Pap. D. 16, 3, 24 (lex contractus); Ulp. D. 8, 4, 13 pr. (lex privata).
14 V zvezi s tem se je sec. Pap. D. 16, 3, 24 uveljavil rek, da pogodba zavezuje pogodbene 
stranke kot zakon (Contractus contrahentibus lex esto). Gl. člen 1102 francoskega Civilnega za-
konika (Code civil): »Les contrats légalement formés tiennent lieu de loi à ceux qui les ont faits.«
15 Ulp. D. 27, 8, 1, 9; Pap. D. 38, 1, 42; Ulp. D. 50, 8, 2, 8; PS 1, 1, 6; Diocl. Max. C. 6, 
23, 13: Testandi causa de pecunia sua legibus certis facultas, non iurisdictionis mutare formam 
vel iuri publico derogare cuiquam permissum est. (»Z namenom naprave oporoke glede lastnega 
denarja obstaja možnost urejanja z jasnimi določili; nikomur pa ni dovoljeno, da bi spremenil sodno 
pristojnost ali javno pravo.«) V rimskem pravnem korpusu ne manjka primerov, kjer je govor o 
možnem odklonu od »javnega prava«. Vire navaja Ehrlich, Die Beiträge, str. 191, op. 2.
16 Prim. tudi Cic. Part. or. 130: Scriptorum autem privatum aliud est, publicum aliud: 
publicum lex, senatusconsultum, foedus, privatum tabulae, pactum conventum, stipulatio. (»Del 
zapisanega (prava) je zasebno, drugi del pa je javno (pravo): k javnemu pravu štejemo zakon, 
senatov sklep in mednarodno pogodbo, k zasebnemu pravu pa gospodarsko knjigo, brezoblični 
dogovor in stipulacijo.«) O Ciceronovem pogledu na razmerje javnega in zasebnega prava gl. 
Costa, Cicerone Giureconsulto I, str. 27 s.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 251
Ehrlich je v zvezi s tem govoril o pojmu »državnega prava« (»Staatsrecht«).17 V to 
skupino uvrščajo tudi pregon javnih kaznivih dejanj (crimina publica), torej javno 
kazensko pravo.18 Čeprav Ulpijan uvršča sakralno pravo (ius sacrum, ius pontifi ci-
um, fas) v okvir javnega prava,19 se to pravno področje v literarnih spisih izdvojuje 
iz posvetnega prava:
Quintilian, Institutio Oratoria 2, 4, 33: [G]enera sunt tria, sacri, publici, privati iuris. 
Kvintilijan, Govorniška izobrazba 2, 4, 33: »[P]ravo je treh vrst: sakralno, javno in 
zasebno.«
Pojem javnega prava se v obdobju pozne recepcije rimskega prava med 15. 
in 19. stoletjem uporablja pravnotehnično zgolj v pomenu »državnega prava«:
Ius publicum non uno ubique enunciari signifi catu, sed quandoque proprie, quan-
doque vero improprie accipi. Improprie tum, quando dicitur esse juris publici, quod 
singulorum quidem spectat utilitatem, se d tamen à jure publico ita regitur, & dirigi-
tur, ut in privatorum hominum potestate non sit. Et hoc modo testamenti factio juris 
publici […] tutelaque munus publicum dicitur. Proprie vero, quando defi nitur, esse 
illud, quod versatur in iis, quae sunt propria Civitatis & Imperii […] vel, quod ad 
statum rei Romanae spectat.20
»Ius publicum nima povsod istega pomena, marveč nastopa ponekod v pravem (pro-
prie), drugod v nepravem (improprie) pomenu. V nepravem pomenu nastopa, ko se 
reče, da vprašanje, ki zadeva posameznikovo korist, ureja javno pravo. Toda v tem 
primeru gre za to, da javno pravo določa neko zadevo, tako da ta ni več v človekovi 
oblasti. In tako je oporočna sposobnost predmet javnega prava […], varuštvo pa javno 
breme. V pravem pomenu pa je [javno pravo] opredeljeno kot nekaj, kar se tiče zadev 
države in imperija […] ali kar zadeva položaj rimske države.« 
Pravila javnega prava so imela sedes materiae v prvi in poslednjih treh knji-
gah Justinijanovega kodeksa. Šlo je za pravne panoge cerkvenega, postopkovnega, 
kazenskega in upravnega prava, ki pa so bile z izjemo prve knjige Kodeksa po 
splošnem stališču občepravnih juristov zaradi spremenjenih družbenopolitičnih 
okoliščin v srednjem in novem veku deležne šibkejše recepcije21 kot civilno pravo:22
17 Ehrlich, Die Beiträge, str. 188.
18 O pojmu javnega kazenskega prava gl. Kranjc, Delicta in crimina, str. 91 in 94. 
19 Sakralnopravni posli so se sklepali na javnih krajih (in loco publico), kar kaže na nji-
hovo javnopravno prvino. Kot primere lahko navedemo arhaično patricijsko obliko slavnostne 
sklenitve zakonske zveze (confarreatio); posinovitev svojepravnega pred kuriatnim komicijem 
(arrogatio); napravo javne oporoke pred zbranim ljudstvom (testamentum comitiis calatis) in 
javno zaobljubo (votum publicum). Marquardt, Römische Staatsverwaltung III, str. 304 ss.
20 Limnaeus, Iuris publici Imperii Romano Germanici, cap. 1: De defi nitione.
21 Gl. npr. Thomasius (Testament gegen Hertzog Augusto, str. 177, op. 92), ki je ugotavljal, 
da »die Römischen Gesetze in quaestionibus juris publici & Politicis in Teutschland gar nich 
und nicht einmal in subsidium recipiret sind.« Več o tem Stolleis, Geschichte des öffentlichen 
Rechts I, str. 58–79.
22 O razvoju pojmov ius publicum in ius civile v obdobju recepcije gl. Ehrlich, Die Beiträge, 
str. 200–236. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu252  
Hodie in scholis fere est receptum, ut ius privatum sive civile tantum explicetur, omisso 
publico […] Nos igitur commune hoc institutum scholarum sequentes, praetermissis 
legibus ad Ius publicum (de quo sunt IV. libri Cod. 1, 10, 11 & 12.) ad eas, quae in 
reliquis libris sunt & utiliores & diffi ciliores, de iure privato aut civili interpretandas 
aggrediemur.23
»Danes je v šolah sprejeto, da se poučuje zasebno ali civilno brez javnega prava […]. 
Skupaj torej sledimo temu šolskemu običaju, ki spregleduje zakone, ki se nanašajo 
na javno pravo (ki se nahaja v štirih knjigah h Kodeksu, torej v 1., 10., 11. in 12. 
knjigi), in se spoprijemamo s tem, kar je uporabnega in težkega v preostalih knjigah, 
ki govorijo o zasebnem oziroma civilnem pravu.«
1.3 Kriteriji razločevanja med javnim in zasebnim pravom
Ius privatum je po Ulpijanovi opredelitvi področje pravnega študija, ki ureja 
pravila neposrednega in primarnega zasledovanja zasebnih interesov oziroma koristi 
(utilitas singulorum). To ne pomeni, da se prek zasebnopravnih pravil posredno ni 
udejanjal tudi javni interes. Cicero ugotavlja, da si skoraj ni mogoče predstavljati, 
da bi državljanu koristilo nekaj, kar hkrati ne koristi tudi državi.24 
Da je bilo razločevanje javnega od zasebnega in svetega od posvetnega svoje-
vrstna modrost, ugotavlja že rimski poet Horacij.25 Njegova ugotovitev ostaja točna 
še danes,26 saj je vprašanje delitve pravnih pravil na javnopravna (publicistična) in 
zasebnopravna (civilistična) na nekaterih mejnih primerih težka in celo usodna.27 
23 Giphanius, Explanatio Diffi ciliorum & Celebriorum Legum Codicis Iustiniani, str. 6.
24 Cic. De Off. 3, 101: potest autem, quod inutile rei publicae sit, id cuiquam civi utile 
esse? Rimski juristi so se v responzah, ki so po svoji vsebini pomenile odklon od utrjene pravne 
tradicije, pogosto sklicevali na to, da je bila rešitev sprejeta utilitatis causa ali celo ex utilitate 
publica receptum (Pap. D. 16, 3, 8). Sklicevanje na javni interes v teh odlomkih še ne pomeni, 
da gre za javnopravno pravilo. Ankum, The Functions, str. 5–22.
25 Hor. Ars poetica, 396: Fuit haec sapientia quondam, publica privatis secernere, sacra 
profanis.
26 O sodobni delitvi prava na zasebno in javno, vključno z možnimi kriteriji razločevanja gl. 
Honsell, Mayer-Maly, Rechtswissenschaft, str. 224 ss; Wolff, Bachof, Stober, Verwaltungsrecht, 
str. 252 ss; Bydlinski, Kriterien und Sinn, str. 340 ss. Prim. tudi Pavčnik, Teorija prava, str. 473, 
ki javno pravo opredeljuje takole: »Za javno pravo so značilna pravna razmerja, v katerih so 
pravni subjekti drug drugemu nad- in podrejeni. Nosilec podrejanja (subordinacije) je država kot 
organ oblasti, ki pravna razmerja prisilno oklepa in preko njih udejanja splošne (javne) interese. 
Podrejeni subjekti so naslovljenci pravnih dolžnosti, ki jim ustreza pristojnost države, da se po 
uradni dolžnosti (ex offi cio) odziva na pravne kršitve ter nato, če so podane vse pravne pred-
postavke, izreka in po potrebi prisilno izvršuje pravne sankcije.« Sodobna opredelitev javnega 
prava, ki bolj kot na interesni teoriji izrašča iz teorije subordinacije, je nastala v 16. stoletju. 
Temeljno delo o novoveškem razvoju javnega prava je Stolleis, Geschichte des öffentlichen 
Rechts in Deutschland (štiri knjige); sodobno sintezo zgodovine upravnega prava gl. pri Wolff, 
Bachof, Stober, Verwaltungsrecht, str. 91–128.
27 Vprašanje uvrstitve instituta v javno ali zasebno pravo je ključno denimo za razmejitev 
upravne in sodne pristojnosti. Upravni organi so po 1. členu Zakona o splošnem upravnem po-
stopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 105/06 – ZUS-1, 126/07, 65/08, 
8/10, 82/13 in 175/20 – ZIUOPDVE) pristojni za obravnavo »upravnih zadev«. Če materialni 
zakon ne določa, kateri postopek (sodni ali upravni) je treba uporabiti pri odločanju o pravici, 
obveznosti ali pravni koristi, oziroma ni razvidno, kaj je mogoče šteti za upravno zadevo, je 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 253
Problematika razmejitve javnopravnih in zasebnopravnih institutov ostaja še danes 
eno izmed najbolj perečih vprašanj pravne teorije. Pravni fi lozof Radbruch je, denimo, 
menil, da pojma »zasebno« in »javno« pravo nista pozitivnopravna pojma in da si 
»v zvezi z vsakim posameznim pravnim pravilom […] lahko upravičeno zastavimo 
vprašanje in nanj terjamo odgovor, ali pripada zasebnemu ali javnemu pravu«.28 
Radbruchovo aprioristično stališče je v sodobni nemški pravni teoriji preseženo, 
saj naj bi bila razmejitev med javnim in zasebnim pravom pozitivističnega značaja. 
To pomeni, da je umestitev pravne norme v javno ali zasebno pravo odvisna od 
vsakokratne zakonodajalčeve odločitve in ne iz »narave stvari«.29
Pri razvrščanju pravnih institutov na javnopravne in zasebnopravne je bila 
in ostaja najtežja razmejitev med nekaterimi pravili civilnega na eni in upravnega 
prava na drugi strani. Problem nastopi, zlasti ko so se v pravna razmerja z zasebniki 
(tako fi zičnimi kot pravnimi osebami) vključevale pravne osebe javnega prava.30 
To vprašanje se je na svojevrsten način postavilo že v antiki, ki je kljub sorazmerno 
trhli teoretični obdelavi instituta pravne osebe že poznala delitev na pravne osebe 
zasebnega (korporacije in ustanove) ter javnega prava. Javnopravna subjekta sta 
bili sprva rimska država in mestna občina. Z ediktom Cunctos populos (380)31 pa je 
položaj pravne osebe javnega prava pridobila tudi Cerkev (corpus Christianorum),32 
medtem ko so njeni dostojanstveniki v cezaropapistični politiki (vzhodno)rimskih 
cesarjev postali jedrni del državne birokracije. 
Pravna dejanja oseb javnega prava se niso izčrpala z oblastnimi akti, temveč 
so vključevala tudi tako imenovane »akte upravnega poslovanja«.33 Gre za akte, s 
katerimi je upravni organ ali drug državni organ pri izvrševanju upravne funkcije 
upravljal ali razpolagal s svojim premoženjem ter s tem vstopal v civilna razmerja 
in jih tudi izvrševal. Akti upravnega poslovanja so bili v zgodnjem rimskem ra-
zvoju redno ustrojeni po zasebnopravnih pravilih, vendar so se od njih začeli vse 
bolj odmikati. Odklone, ki so ustvarjali nekakšno mešano javno-zasebno pravo, je 
mogoče opredeljevati tudi kot privilegije javnopravnih subjektov (ius singulare).34 
torej treba ugotoviti, ali pristojnost upravnega organa »zaradi varstva javnega interesa izhaja iz 
narave zadeve« (2. člen ZUP). Gl. Kerševan, Androjna, Upravno procesno pravo, str. 43–61. 
28 Radbruch, Filozofi ja prava, str. 161 s.
29 Stelkens, Verwaltungsprivatrecht, str. 332 s.
30 Nawiasky, Allgemeine Rechtslehre, str. 237: »Der Gegensatz zwischen öffentlichen und 
Privatrecht ist also in der Hauptsache ein solcher zwischen Verwaltungs- und Zivilrecht.« 
31 O tem Žepič, Corpus iuris canonici, str. 297, zlasti op. 117.
32 Grat. Valent. Th. C. Th. 16, 1, 2; id. C. 1, 1, 1 pr. Hohenlohe, Einfl uß des Christentums, 
str. 210 s; Calasso, Storia e sistema, str. 154.
33 V francoski upravnopravni teoriji se je konec 19. stoletja pod Laferriѐrjevim vplivom 
(Traité de la juridiction administrative et des recours contentieux (1887), str. 5) ustalilo razločevanje 
med upravnimi akti oblastne narave (les actes administratifs d`autorité, actes de commandement 
ali actes de puissance publique, polatinjeno acta iure imperii) in upravnimi akti pravnoposlovne 
narave (les actes administratifs de gestion, polatinjeno: acta iure gestionis). Preko prvih uprava 
enostransko oblastveno odloča o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov, preko 
drugih pa zasleduje premoženjske cilje. Dualizem obeh oblik ravnanja države je prešel tudi v 
mednarodno javno pravo. Gl. Shaw, International Law, str. 533.
34 Regelsberger, Streifzüge, str. 45 ss. Gl. Paul. D. 1, 3, 16: Ius singulare est, quod contra 
tenorem rationis propter aliquam utilitatem auctoritate constituentium introductum est. (»Po-
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu254  
V preteklosti so pri osmišljanju aktov upravnega poslovanja rimske države 
in mestnih občin obstajali poskusi projekcije sodobnega pojma »javnopravne po-
godbe«, pri kateri je javnopravna stran po svojih pravicah in obveznostih načeloma 
izenačena z zasebnikom. Že Pernice je menil, da pravil, po katerih so se ravnale 
rimske pravne osebe javnega prava, če so poslovale v razmerju do zasebnikov, ni 
mogoče umeščati v čisto zasebno pravo, pač pa gre za področje, ki ga prežemajo 
tako civilistične kot publicistične prvine.35 To stališče, ki je v sodobni romanistiki 
večinsko sprejeto,36 se utemeljuje z zahtevo po posebnem varstvu javne koristi 
oziroma interesa (publica utilitas).37 
1.4 Ius publicum kot predmet proučevanja v rimski pravni literaturi
Presenetljivo je, da so se rimski juristi z javnim pravom ukvarjali le obrob-
no.38 V pravniški literaturi se je ohranila le peščica naslovov o upravnopravnem 
položaju magistratov in državne blagajne (fi skusa).39 Najimenitnejši avtor, ki je 
opisal rimsko ustanovno ureditev, ni bil jurist, temveč zgodovinar – Polibij.40 Celo 
Cicero je ugotavljal, da so bili pravniki nagnjeni k zanemarjanju javnega prava:
Cicero, De legibus 1, 14: Quamquam est [populo] necessarium, nec vero eos, qui ei 
muneri praefuerunt, universi iuris fuisse expertis existimo, sed hoc civile quod vocant 
eatenus exercuerunt, quoad populo praestare voluerunt.
Cicero, O zakonih 1, 14: »Čeprav je poznavanje celotnega prava pomembno za 
ljudstvo, menim, da so tisti, ki se ukvarjajo s pravom, mnogo bolj pozorni na civilno 
pravo, ker želijo koristiti ljudstvu.«
Pri tem ni šlo za zapostavljanje zgolj »čistega« javnega prava, temveč tudi 
področja, ki bi po svoji strukturi spadala v zasebno pravo, a jih je zaradi političnih 
razlogov bremenil specifi čni »politični« moment. Najboljši primer je ureditev prav-
samično pravilo je nekaj, kar je v nasprotju s splošnim pravnim načelom uvedeno z namenom 
uresničevanja koristi neke avtoritete.«)
35 Pernice, Beziehungen, str. 1 ss: »[D]as staatliche Vermögens- und Verkehrsrecht über-
haupt nicht unter den Regeln des Privatrechts steht, sondern seinen eigenen Normen folgt. Diese 
Normen aber sind die des öffentlichen Rechtes.« Podobno Mitteis, Römisches Privatrecht, str. 
365: »[V]on einer vollständigen Unterwerfung des Fiskus unter die Normen des Privatrechts 
und Prozesses kann keine Rede sein.« 
36 Malmendier, Societas publicanorum, str. 66: »[J]egliche Rechtsbeziehung des römischen 
Staatesgrundsätzlich ius publicum darstellte und für sie auch nur ius publicum anwendbar war. 
Die Verträge des Staates mit Privaten sind davon eingeschlossen […]«
37 Gaudemet, Utilitas publica, str. 465−499; Honsell, Gemeinwohl und öffentliches Inte-
resse; Kaser, ,Ius publicum’ und ,ius privatum’, str. 7 ss.
38 Prvi znani pravnik, doctissimus habitus iuris publici et privati (Pomp. D. 1, 2, 2, 46), 
je bil Tubero iz zadnjega stoletja republike. O podobnem predikatu jurista Capita govori Gell. 
10, 20, 2: Ateius Capito, publici privatique iuris peritissimus (»Ateius Capito, najbolj izučen 
o javnem in zasebnem pravu«). Wieacker, Römische Rechtsgeschichte I, str. 569 s; Kaser, ,lus 
publicum’und ,ius privatum’, str. 15.
39 Schulz, Prinzipien, str. 19, op. 40; Wieacker, Römische Rechtsgeschichte I, str. 493 s.
40 Polibijeva zasluga je bila obravnava komicialno-magistratsko-senatnega trikotnika lici-
nijsko-sekstijske zakonodaje (Polib. Ἱστορίαι 6, 11–18). Rainer, Römisches Staatsrecht, str. 15.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 255
nih oseb (npr. korporacij).41 Ustanovitev korporacije, denimo društva (collegium, 
sodalitas), je bila zaradi oblastnega strahu pred nastajanjem sovražne opozicije od 
Avgusta dalje odvisna od predhodnega dovoljenja državnega organa (concessio).42 
Zgovorno anekdoto v zvezi s tem opisuje Plinij Mlajši. Po opustošenju, ki je sle-
dilo velikemu požaru v Nikomediji konec 1. stoletja po Kr., je Plinij Mlajši kot 
provincialni upravitelj prosil cesarja Trajana, naj dovoli ustanovitev gasilskega 
društva. Trajan je prošnjo zavrnil z utemeljitvijo, da se tovrstna združenja po navadi 
spremenijo v skrivna politična združenja.43 
Vdiranju javnopravnih elementov v zasebno pravo so bili rimski juristi ne-
naklonjeni.44 Zdi se, da je prevladalo spoznanje, da so razmerja z javnopravnim 
elementom plod politične naključnosti,45 ki ni zagotavljala stabilnosti pravnega 
instituta.46 To bi lahko juriste vodilo v zavestno »izolacijo« materije zasebnega 
prava na eni in javnega prava na drugi strani.47 Morda je k temu pripomogla tudi 
zadržana, skoraj samocenzurna, drža pri opisovanju upravičenj državne oblasti. Z 
dvomom prežeta razprava o mejah oblastnega upravičenja bi v razgretih političnih 
okoliščinah pomenila crimen laesae maiestatis.48
41 »In conformity with republican tradition the classical lawyers confi ned themselves on 
principle to the study of private law and the law of corporations was to a considerable extent a 
question of public law. […] Sports clubs and commercial or industrial corporations hardly exi-
sted. They could only be created by permission of the government, which as a rule was refused 
for political reasons.« Schulz, Classical Roman Law, str. 88. 
42 Sec. Gai. D. 4, 1, 3 pr. Gaj poroča, da je bilo ustanavljanje društev dovoljeno že po 
Zakoniku XII. plošč, če dejavnost društva ni nasprotovala zakonu (Gai. D. 47, 22, 4: […] dum 
ne quid ex publica lege corrumpant). Cezar in Avgust sta ustanavljanje novih društev sploh 
prepovedala – Div. Aug. 32, 1: Collegia praeter antiqua et legitima dissolvit (»[Avgust] je 
razen starodavnih in zakonito ustanovljenih društev ukinil vsa«). Gaj ugotavlja, da je senat 
dopustil ustanovitev le redkih društev: Gai. D. 3, 4, 1 pr.: Paucis admodum in causis concessa 
sunt huiusmodi corpora: ut ecce vectigalium publicorum sociis permissum est corpus habere 
[…] (»V zelo malo primerih so dovoljene take korporacije: kot je denimo dovoljeno davčnim 
zakupnikom ustanoviti korporacijo […].«) O rimskih društvih in vprašanju koncesijskega sistema 
ustanavljanja pravnih oseb gl. Eckhardt, Romanisierung und Verbrüderung. Koncesijski sistem 
ustanavljanja korporacij je ostal zaradi političnih razlogov v večjem delu Evrope zakoreninjen 
do 19. stoletja. Hattenhauer, Grundbegriffe, str. 29 ss.
43 Plin. Ad Traianum 34: Quodcumque nomen ex quacumque causa dederimus iis, qui in 
idem contracti fuerint, hetaeriae eaeque brevi fi ent. (»Kakorkoli že poimenujemo tiste, ki se 
zaradi kakršnegakoli namena združujejo v društvo (dobesedno: pogodbo), bodo ti prej ko slej 
prešli v [skrivno] družbo.«) 
44 Pernice, Beziehungen, str. 3.
45 Prim. Kirchmannovo misel, ki naključnostim (beri: hitro spreminjajočim se pravnim 
institutom, ki so plod dnevnopolitične kaprice) odreka kakovost predmeta pravne znanosti: »Indem 
die Wissenschaft das zufällige zu ihrem Gegenstände macht, wird sie selbst zur Zufälligkeit; 
drei berichtigende Worte des Gesetzgebers und ganze Bibliotheken werden zu Makulatur.« 
Kirchmann, Die Werthlosigkeit der Jurisprudenz, str. 23. 
46 Za Kelsna (Čista teorija prava, str. 92 s) je imel dualizem javnega in zasebnega prava 
ideološki pomen, saj naj bi ga razvili ustavnopravni teoretiki, da bi vladi in njej podrejeni upravi 
zagotovili nujno potrebno diskrecijo. 
47 Schulz, Prinzipien, str. 21.
48 Gl. občepravni rek De principis potestate disputare instar est sacrilegii (»Razpravljati 
o princepsovi oblasti je podobno svetoskrunstvu.«). Sec. Grat. Val. Th. C. 9, 29, 2. Prim. Schulz, 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu256  
Šele v pozni klasiki beležimo redke monografske obdelave »novega« javnega 
prava (ius publicum novum),49 ki ga je narekovovalo mnoštvo cesarskih konstitu-
cij – zlasti mandatov, ediktov, cesarskih pisem (epistolae) in reskriptov.50 V tem 
obdobju opazimo tudi težnjo po prehajanju izvirno javnopravnih razmerij v okvir 
zasebnega prava, na kar, denimo, kažeta instituta dednega zakupa (emphyteusis) 
in stavbne pravice (superfi cies).51 
Kljub zapostavljanju obravnave javnega prava so že rimski juristi javnemu 
interesu pripisovali prednost pred zasebnim. Oglejmo si nekaj primerov. Zaseb-
nopravni položaj tujepravne osebe, torej osebe pod oblastjo družinskega očeta, 
se umika položaju, ki ga ta oseba uživa po javnem pravu. Imperium ima, kot je 
ugotavljal Pomponij, prednost pred očetovsko oblastjo (patria potestas):
D. 1, 6, 9 Pomp. libro 16 ad Quintum Mucium: Filius familias in publicis causis loco 
patris familias habetur, veluti ut magistratum gerat, ut tutor detur. 
Pomp. D. 1, 6, 9 (Pomponij v 16. knjigi h Kvintu Muciju): »V javnih zadevah se 
obravnava sin pod oblastjo kot družinski oče, ko recimo opravlja funkcijo magistrata 
ali ko je postavljen za varuha.«
V zvezi s kolizijo očetovske oblasti in (sinove) javnopravne funkcije je poučna 
anekdota o Kvintu Fabiju Maksimu Cunctatorju in sinu Kvintu Fabiju Maksimu. Prvi 
je bil leta 213 pr. Kr. imenovan za prokonzula, drugi isto leto za konzula. Gelij piše:
Gellius, Noctes Atticae 2, 13: […] Ei consuli pater proconsul obviam in equo vehens 
venit neque descendere voluit, quod pater erat, et, quod inter eos sciebant maxima 
concordia convenire, lictores non ausi sunt descendere iubere. Ubi iuxta venit, tum 
consul ait: »quid postea?«; lictor ille, qui apparebat, cito intellexit, Maximum pro-
consulem descendere iussit. Fabius imperio paret et fi lium collaudavit, cum imperium, 
quod populi esset, retineret. 
Geschichte der römischen Rechtswissenschaft, str. 164: »Das Verfassungsrecht des Prinzipats 
gehörte zu den arcana imperii, die der wissenschaftlichen Betrachtung und Analyse nicht au-
sgesetzt werden sollten.«
49 Papirius Iustus: De constitutionibus; Callistratus: De iure fi sci in De cognitionibus; 
Ulpian: De offi cio proconsulis; Charisius: De muneribus civilibus. Sirks, Public Law, str. 349.
50 Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II (2006), str. 125 in 127: »Die bedeutendste 
rechtskulturelle Leistung der Spätklassiker liegt aber vielleicht in der rechtlichen Disziplinierung 
der öffentlichen Gewalt ihrer Zeit.« 
51 Dedni zakup se je razvil zaradi potrebe po dolgoročnem oddajanju nenaseljenih ali 
opustošenih občinskih oziroma državnih zemljišč (fundi patrimoniales). Občina si je s tem zago-
tovila melioracijo zemljišč, emfi tevta pa si je izgovoril ugodnost posestnega varstva, simbolično 
zakupnino in upravičenja, ki so bila po obsegu upravičenj še najbližje lastninski pravici. Šele v 
pozni klasični dobi se institut, ki ima od cesarja Zenona stvarnopravno razsežnost, opisuje kot 
ius emphyteuticarium (prej ius perpetuum). V tem obdobju se presoja po zasebnem, in ne več 
po javnem pravu. — Tudi stavbna pravica (superfi cies) se je sprva presojala po javnem pravu, 
ker je bil predmet stavbne pravice izključno javno zemljišče (locus publicus). Na javnopravni 
izvor obeh institutov morda kaže pravilo, da lastnik niti emfi tevte niti superfi ciarja ni smel pre-
gnati, če sta bila v krajši zamudi s plačilom zakupnine oz. najemnine. Lastnik je smel emfi tevto 
(superifi ciarja) pregnati, če tri (dve leti) zapored ni plačal zakupnine (Iust. C. 4, 66, 2, 1). Več o 
emfi tevzi gl. His, Die Domänen, str. 97 ss.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 257
Gelij, Atiške noči 2, 13: »[…] Oče, ki je bil v tistem času prokonzul, se je povzpel na 
konja in srečal sina, konzula. In ker je bil njegov oče, prokonzul ni razjahal konja, 
konzulovi liktorji pa si, ker so vedeli, da vlada med možema velika sloga, niso drznili 
ukazati prokonzulu, da razjaše konja. Ko pa je (oče) prišel bližje (sinu), je konzul 
rekel: ›Kaj pa zdaj?‹ Liktor je sprevidel, da mora prokonzulu ukazati, da razjaše konja. 
Fabij Starejši je ubogal liktorjev ukaz in pohvalil sina, ki je ohranil (avtoriteto) po 
ljudstvu sprejetega imperija.«
Tudi sicer se je odsotnost po »državnih poslih« (absentia rei publicae causa) 
v zasebnopravnih razmerjih štela kot civilnopravni razlog upravičljivosti številnih 
pravnih likov.52 Poseg državne oblasti v civilnopravna razmerja, denimo z zasegom 
ali razlastitvijo, se vsaj v določenih virih presoja kot višja sila (vis maior), za katero 
ni odgovarjala nobena od pogodbenih strank. 
1.5 Osebe javnega prava v rimskem pravu
Pravni položaj rimske države se je, vključno z njeno pravnoposlovno dejav-
nostjo, presojal po javnem pravu.53 Kot pravna oseba javnega prava je bila država 
kot korporacija rimskih državljanov titularka državnega premoženja.54 Slednje 
so sprva imenovali erar (aerarium populi Romani, aerarium Saturni, tj. državna 
blagajna, državna zakladnica)55 in ga dosledno razločevali od pojma fi scus (dobese-
dno: košara), ki pa je označeval zasebno premoženje rimskega princepsa. Fiskalno 
premoženje je princepsu pripadalo na podlagi njegove magistrature, z njim pa je 
smel razpolagati tudi brez soglasja ljudstva in senata.56 Fiskalno premoženje, ki 
so ga sestavljali princepsovi dohodki iz cesarskih provinc,57 je dedoval princepsov 
52 Npr. postavitev v prejšnje stanje ob zamudi prekluzivnega roka za tožbo (Ulp. D. 4, 6, 
1, 1); opravičenost dolžnikove zamude (Ulp. D. 22, 1, 23 pr.: si rei publicae causa abesse […] 
moram facere non videbitur. – »Če je bil odsoten po državnih poslih […] se ne zdi, da je v zamu-
di.«); upravičenost od prevzema varuške in skrbniške funkcije (Inst. 1, 25, 2: […] qui rei publicae 
causa absunt, a tutela et cura excusantur. »Tisti, ki so odsotni po državnih poslih, so opravičeni 
od opravljanja varuštva in skrbništva.«), dopustitev dedne transmisije (Pap. D. 29, 2, 86 pr.).
53 Korošec, Rimsko pravo, str. 112 ss.
54 Gai. D. 41, 3, 9 pr.; Ner. D. 41, 1, 14 pr.; Pomp. D. 18, 1, 6 pr.
55 V erar sta se stekala zemljiški davek (stipendium) in glavarina (tributum capitis) iz senatskih 
provinc. Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 304; Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 11.
56 Ulp. D. 43, 8, 2, 4: [R]es enim fi scales quasi propriae et privatae principis sunt. (Fiskalne 
stvari so lastne in zasebne princepsove stvari.) Mitteis (Römisches Privatrecht, str. 350) je fi skus 
obravnaval kot samostojno pravno osebo, ki ni bila identična cesarju. Tako gledanje so zagovarjali 
že nekateri glosatorji: Baldus ad C. 10, 1, 10: Quaero mortuo imperatore ubi iste est fi scus, cum sit 
mortuus, qui erat fi scus; respondeo fi ngitur non mortuus donec alius creatur imperatore sed vice 
persona fungitur. (»Sprašujem se, kje je fi skus po cesarjevi smrti, če je umrl tisti, ki je bil fi skus? 
Odgovarjam, da se fi ngira, da fi skus ne umre, dokler ni izvoljen nov cesar, temveč deluje namesto 
cesarjeve osebe.«) O fi skusovem položaju v obdobju recepcije gl. Hatschek, Die rechtliche Stellung, 
str. 24 ss. O težavnem vprašanju razmejitve med cesarjem, fi skusom in državo v spisih glosatorjev 
gl. Kantorowicz, The King´s Two Bodies, str. 177–180, zlasti op. 275. O prehodu iz personalne v 
transpersonalno koncepcijo državne oblasti gl. Žepič, Iudex sceptro aequitatis armandus est, str. 24 s.
57 Glavarina, zemljiški davek, dohodki cesarskih domen, mitnin in pristojbin. Wieacker, 
Römische Rechtsgeschichte II, str. 11.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu258  
naslednik in ne oporočni dedič, čeprav sta se funkciji zaradi adrogacij pogosto 
zlili v isti osebi.58 Cesar je smel oporočno razpolagati le s »cesarskim« osebnim 
(patrimonium privatum ali patrimonium Caesaris), ne pa s fi skalnim premože-
njem.59 V 3. stoletju je ostal aerarium le še blagajna rimskega mesta, medtem 
ko cesarjevega osebnega premoženja niso več ločevali od fi skusa. V fi skus se je 
stekalo tudi kaducitetno premoženje, torej premoženje, ki je zaradi dedne nevre-
dnosti ali nesposobnosti dedičev, da pridobijo dediščino, zapadlo fi skusu. Enako 
je obveljalo tudi v primeru zapuščene dediščine (bona vacantia).60 Prezadolženo 
kaducitetno zapuščino (bona, quae solvendo non sint) je fi skus odklonil, nad njo pa 
je bil izveden stečaj.61 Erar oziroma fi skus sta to premoženje zahtevala v postopku, 
ki se je imenoval vindicatio caducorum.62 Kadar je država sklepala prodajne ali 
zakupne pogodbe ali sprejemala zapuščine,63 naštetih razmerij niso presojali po 
zasebnem pravu. Pravni režim fi skalnega premoženja je po svojem ustroju kolebal 
med zasebnim in javnim premoženjskim pravom.64 Zaznati je težnjo po postopnem 
izvzemanju sporov v zvezi s fi skalnimi vprašanji iz rednega pravdnega postopka in 
njihovo vključevanje v ekstraordinarni (kognicijski) postopek.65 Ta je zaradi obsega 
magistratovih upravičenj odstopal od rednega civilnega postopka pred pretorjem.66 
58 Prim. HA Vita Pii 7 in 12; Gai. D. 31, 56: Quod principi relictum est, qui ante, quam 
dies legati cedat, ab hominibus ereptus est, ex constitutione divi Antonini successori eius de-
betur. (»Kar je zapuščeno princepsu, ki umre pred pridobitvijo volila, pripada po konstituciji 
božanskega Antonina njegovemu nasledniku.«)
59 Gre za premoženje, ki ga je cesar pridobil pred nastopom funkcije, in premoženje, ki 
ga je pridobil med vladavino kot zasebnik. Gre predvsem za volila v princepsovo korist. Mitteis, 
Römisches Privatrecht, str. 354; Karlowa, Römische Rechtsgeschichte I, str. 505.
60 Po desuetudu dedovanja gentilov je dediščina brez dediča, ki je bila običajno preza-
dolžena, prešla na erar oziroma fi skus (UE 28, 7; Gai. 2, 150; UE 17, 2). V Avgustovem času je 
tudi prost dedni delež, ki je dotlej prirasel deležem ostalih oporočnih dedičev, pripadel fi skusu. 
Država ni štela za dediča, temveč za njemu podobnega vesoljnega naslednika (Kaser, Römisches 
Privatrecht I, str. 702). Erar oziroma fi skus sta zahtevek na izročitev dediščine brez dediča 
uveljavljala v kognicijskem postopku s stvarnopravno tožbo vindicatio bonorum vacantium.
61 Call. D. 49, 14, 1, 1. 
62 Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 453. Pristojnost v tem postopku so 
imeli procuratores caesaris, pod Nervo so postavljali celo posebnega pretorja, qui inter fi scum 
et privatos ius diceret (Pomp. D. 1, 2, 2, 32).
63 Pergamonski kralj Atal III. je za dediča svojega kraljestva določil rimsko ljudstvo. Liv. 
Periochae, 58, 1: Heredem autem populum Romanum reliquerat Attalus, rex Pergami, Eumenis 
fi lius.
64 Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 305, op. 22. Značilni so še posebej fi skusovi privi-
legiji v izvršilnem postopku (Ulp. D. 49, 14, 6 pr.; Ant. C. 8, 14, 1 pr. in 2). Fiskalne privilegije 
so razširjali s cesarja na cesarico: Ulp. D. 49, 14, 6, 1: Quodcumque privilegii fi sco competit, 
hoc idem et Caesaris ratio et Augustae habere solet. (»Karkoli pripada fi skusu, to pripada po 
istem smislu tako cesarju kot cesarici.«) Posebne privilegije je uživala tudi Cerkev kot subjekt 
javnega prava. Če je, denimo, še po klasičnem pravu veljalo, da je oporoka v korist pravne osebe, 
ki je veljala za persona non certa, nedopustna, je cesar Konstantin izjemoma dopustil, da je za 
dedinjo postavljena Cerkev (Const. C. 1, 2, 1 = C. Th. 16, 2, 4 pr.).
65 Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 306.
66 Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 304, op. 12.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 259
Poleg rimske države so bile pravne osebe javnega prava tudi občine. Občine 
na italskem ozeml ju zunaj Rima (municipia)67 in provincialna mesta (coloniae) 
so prištevali med javnopravne korporacije.68 Imele so sposobnost biti stranka v 
pravdnem postopku69 ter poslovno in pasivno oporočno sposobnost.70 Po zgledu 
zasebnopravnega cognitorja jih je v postopku zastopal actor municipum.71 Zdi 
se, da so mestne občine prvotno obravnavali po načelih zasebnega in šele kasneje 
javnega prava. Na to kažejo številne prilagoditve splošnih zasebnopravnih pravil.72
D. 50, 16, 15 Ulp. libro 10 ad edictum: Bona civitatis abusive »publica« dicta sunt: 
sola enim ea publica sunt, quae populi Romani sunt. 
Ulp. D. 50, 16, 15 (Ulpijan v 10. knjigi k ediktu): »Mestno premoženje je le po sili 
imenovano ›javno‹. Javno je namreč le tisto, kar pripada rimskemu ljudstvu.« 
Poleg starejših korporacij srečamo v rimskem pravu tudi ustanove. Te so se kot 
samostojne pravne osebe, ki so obstajale v obliki premoženja, vezanega na ustanovni 
namen, izoblikovale šele pod Justinijanom. Prej so obstajale zgolj tako imenovane 
nesamostojne ustanove, ki niso imele pravne sposobnosti. Pri nesamostojni ustanovi 
je ustanovitelj, običajno država, posameznikom, občinam ali društvom s posebnim 
nalogom fi duciarno prepustil na ustanovni namen vezano premoženje, ki ga je taka 
fi zična ali pravna oseba morala skrbno porazdeliti vnaprej predvidenim koristnikom.73 
Pod Nervo in Trajanom so tako nastale nesamostojne alimentarne ustanove, ki niso 
bile nič drugega kot poseben državni režijski fond, v katerega so se stekale obresti 
od hipotekarnih posojil, ki jih je država dajala zasebnikom.74 Država je z nabranimi 
obrestmi zagotavljala socialno pomoč revnemu kmečkemu prebivalstvu, zlasti v 
obliki spodbud za izobraževanje moških potomcev. Institucija je povezana z željo 
po zaustavitvi propadanja malih kmetij v Italiji ter spodbujanju rodnosti.75 Šele v 
67 Po zavezniški vojni so zavezniške občine zunaj Rima pridobile status rimskega muni-
cipija, s čimer se je Italija ozemeljsko zaokrožila. Kaser, Römische Rechtsgeschichte, str. 92.
68 Kaser, Römisches Privatrecht I, str. 306. O različnih oblikah mestnih skupnosti in 
njihovem pravnem položaju Bratož, Rimska zgodovina, str. 69. Za spremembe v obdobju pozne 
antike gl. Demandt, Die Spätantike, str. 422 ss.
69 Ulp. D. 3, 4, 7 pr.: Sicut municipum nomine actionem praetor dedit, ita et adversus eos 
iustissime edicendum putavit. (Kakor je pretor dovolil tožbo občini, tako je mogoče zoper njo 
tudi vložiti tožbo.); Ulp. D. 4, 3, 15, 1.
70 UE 22, 5 in 24, 28; Leo. C. 6, 24, 12. Zasebnim korporacijam zaradi pravila, da mora 
biti dedič persona certa, niso priznali pasivne oporočne sposobnosti, če niso imele posebnega 
privilegija. Diocl. Max. C. 6, 24, 8 pr.: Collegium, si nullo speciali privilegio subnixum sit, 
hereditatem capere non posse dubium non est. (»Ni dvoma, da korporacija, ki se ne opira na 
poseben privilegij, ne more pridobiti dediščine.«)
71 Paul. D. 3, 4, 6, 3; Vat. 335.
72 Omejitev užitka v korist mestne občine na sto let (Gai. D. 7, 1, 56) z utemeljitvijo, da naj 
lastnina z užitkom ne bo omejena trajno, temveč najdlje toliko časa, kolikor traja človekovo življenje.
73 Gl. npr. Aur. Vict. ep. 12: puellas puerosque natos parentibus egestosis sumptu publico 
per Italiae oppida ali iussit ([…] ukazal je, da se deklicam in dečkom, ki so se rodili revnim 
staršem po mestih današnje Italije, zagotovi preživljanje).
74 Kaser, Das römische Privatrecht, str. 310.
75 Bratož, Rimska zgodovina, str. 264.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu260  
krščanski dobi je na mesto karitativnih društev, države in občin stopila Cerkev, pri 
čemer pa se je le stežka ustalilo prepričanje, da je premoženje, ki je samo vezano na 
karitativne namene (piae causae), samostojna pravna oseba (pia corpora) z lastnimi 
pravnimi sredstvi.76
1.6 Oblike delovanja pravnih oseb javnega prava kot izhodišče 
nastajanja javno-zasebnopravnih razmerij
Razpravo sem po uvodnem delu razdelil na obravnavo treh oblik delovanja 
pravnih oseb javnega prava, ki so po svojih organih77 v razmerju do pravnih subjektov 
zasebnega prava delovale v funkcijah suverena, nadzornika in pogodbenika.78 Prav 
iz javnih pristojnosti izhaja izhodišče za identifi kacijo tako imenovanih mešanih 
javno-zasebnih pravnih razmerij.79
– Država je kot suveren enostransko udejanjala upravičenja, ki so izhajala 
iz načelnega družbenega soglasja o obstoju omejitve lastninske pravice v 
javnem interesu. Tipičen primer je razlastitev. K tej skupini prištevam tudi 
civilnopravne akte milosti, kot sta splošen odpust dolgov in cesarska po-
delitev odloga plačila (moratorij). V svoji suvereni funkciji država svojim 
državljanom nalaga tudi številna javna bremena, zlasti davke. 
– V svojstvu nadzornika država preko uradništva dovoljuje nekatera ravna-
nja zasebnikov, ki po splošnih pravilih niso bila dovoljena (npr. impetratio 
dominii). S svojim dovoljenjem daje zavezujoč učinek pravno nepopolnim 
zasebnopravnim poslom.80 Država tudi jamči za zagotovitev ustrezne 
publicitete zasebnopravnih poslov (javna položitev, naprava javnih listin, 
registracija in sodelovanje pri statusnopravnih poslih). 
– Država zaradi svojih premoženjskih ciljev sklepa pravne posle z zasebniki. 
Zaradi poudarjenega varstva javnega interesa so se pri teh poslih izobliko-
vala tudi rigorozna javnopravna zavarovanja s poudarjeno obličnostjo (npr. 
cautio praediis praedibusque). 
Primere, ko je pravna oseba javnega prava pri vstopanju v razmerja z zasebniki 
delovala v svojstvu oblasti, nadzornika ali pravnoposlovnega partnerja, predstav-
ljam v naslednjih delih razprave, v sklepu pa skušam izluščiti skupna izhodišča 
rimskega pravnega urejanja na trku zasebnega in javnega prava. 
76 Zametki te logike so razvidni iz C. 1, 2, 23. O občepravnem razvoju ustanov gl. Coing, 
Europäisches Privatrecht, 267 s.
77 Pravnoposlovni zastopniki rimske države so bili vsi magistrati, v mestnih občinah 
predvsem duoviri. Demandt, Die Späntike, str. 457.
78 Kot prototip pravne osebe javnega prava jemljem rimsko državo. Mutatis mutandis 
sledeča izvajanja veljajo tudi za mestne občine.
79 Za Bydlinskega (Kriterien und Sinn der Unterscheidung von Privatrecht und öffentlichem 
Recht, str. 321) je javno pravo: »[…] jenes Recht, das Sachverhalte betrifft, an denen notwen-
digerweise 'Organe' beteiligt sind, die durch ihre Funktion in der Staatsorganisation besondere 
Aufgaben, Befugnisse und Verpfl ichtungen zugeordnet erhalten haben; also eine rechtliche 
Stellung, die nicht jede beliebige Person schon als solche besitzt.«
80 Sodobna upravnopravna teorija govori o »akcesorni vlogi uprave« (Verwaltungsakze-
sorietät). Gl. tudi Wolff, Bachof, Stober, Verwaltungsrecht, str. 280. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 261
2 Oblastna ravnanja javnopravnih oseb 
2.1 Razlastitev
Med najbolj značilne oblike oblastnih posegov v zasebno sfero štejemo in-
stitut razlastitve. Razlastitev v smislu pravnotehnično izdelanega enostranskega 
oblastnega odvzema zasebne lastnine v javnem interesu rimsko pravo sicer še ni 
izoblikovalo, mogoče pa je iz rimskopravnih virov izcediti načela, ki jih na področju 
razlaščanja srečamo tudi v modernih pravnih ureditvah.81 
Ko infrastrukturnih objektov (cest, akveduktov, obzidja, kloake, term) ni 
bilo mogoče več umestiti na javno ozemlje (ager publicus), je bilo treba poseči 
v lastnino zasebnikov.82 K temu sta pripomogla stoična ideja o načelni prednosti 
javne nad zasebno koristjo83 in v postklasičnem pravu vse bolj zasidran nauk, da 
vsa zemlja pripada državi oziroma njenemu vladarju:
Seneca, De benefi ciis 7, 4, 2: Iure civili omnia regis sunt, et tamen illa, quorum ad 
regem pertinet universa possessio, in singulos dominos discripta sunt, et unaquaque 
res habet possessorem suum. 
Seneka, O dobrotljivosti 7, 4, 2: »Po civilnem pravu je vse kraljevo in vse tisto, kar 
pripada kralju, je razdeljeno med posamezne lastnike in vsaka posamezno stvar ima 
svojega posestnika.« 
Iust. C. 7, 37, 3, 1a: [C]um omnia principis esse intellegantur. 
Iust. C. 7, 37, 3, 1a: »[K]er se zdi, da je vse princepsovo.«
Rimska država je ostala v vseh obdobjih svojega razvoja pri razlaščanju dokaj 
zadržana, kar lahko v virih razberemo predvsem iz utemeljevanja tovrstnih posegov.84 
Pomembna kavtela pri razlaščanju je bila odškodnina razlaščencem.85 O razlastitvi 
brez odškodnine, razen v primeru zaplembe v kazenskem postopku, ni poročil.86 
81 Kaser, Knütel, Lohsse, Römisches Privatrecht, str. 183. Temeljno sodobno delo (ki se 
omejuje na prikaz razlastitve v principatu) je Pennitz, Der Enteignungsfall im römischen Recht.
82 »[I]t is impossible to believe that the construction of the Roman roads extending in the 
straight line from one end of the Empire to another, or of the Roman aqueducts was at the mercy 
of the owners of the land through which they were to pass.« Jones, Expropriation in Roman law, 
str. 521.
83 Marcus Aurelius 12, 20: Ne ad ullum alium fi nem, quam qui societati conducat, refe-
ratur (»K ničemur drugemu ne teži kot k cilju, ki koristi skupnosti«) (Edicija: Marci Antonini 
Imperatoris, str. 229). Na stoike je nesporno vplivala Platonova in Aristotelova misel o državni 
skupnosti, katere telos je skupno dobro oziroma javna blaginja (τὸ κοινῇ συμφέρον). O tem 
Verdross-Drossberg, Grundlinien, str. 137.
84 C. Th. 15, 1, 50: […] cum pulchritudine civitatis etiam fortunas suas auctas esse laetetur. 
(»[…] z lepoto mesta bo povečano tudi veselje [razlaščencev]«); C. Th. 15, 1, 51: Ita enim et 
splendor operis et civitatis munitio cum privatorum usu et utilitate servabitur. (»Tako bosta sijaj 
in obramba mesta služila zasebni uporabi in koristi.«) 
85 Jhering, Geist II, str. 73 ss, govori o varstvu pridobljenih pravic (iura quaesita). Prim. 
Schmidt, Der principielle Unterschied, str. 153: »[E]ine willkürliche Verletzung der Einzelrechte 
ebenso sehr dem Zwecke des Staates zuwiderlaufend als sittlich verwerfl ich ist, wird natürlich 
auch von den Römern nicht bezweifelt.« 
86 Demandt, Die Spätantike, str. 286.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu262  
Višino odškodnine je v cesarski dobi določal mestni prefekt (praefectus urbi). Če 
je presegla 50 zlatnikov, je o njeni višini odločal cesar.87 Kot oblika odmene se ne 
pojavlja zgolj denarna odškodnina, ampak tudi razlaščenčeva raba javne stavbe.88 
Naletimo tudi na primere menjalnih pogodb.89 Poleg razlastitve nepremičnin v virih 
zasledimo tudi primere razlastitve premičnin, zlasti gradbenega materiala in živeža.90 
Oglejmo si nekaj poročil o razlastitvah. Svetonij poroča, da Avgust ob prenovi 
rimskega foruma kljub velikopoteznim arhitekturnim zahtevam ni želel razlastiti 
tamkajšnjih lastnikov.91 To se sklada s Frontinovim poročilom v spisu De aqua-
eductu, kjer poudarja, da Rimljanom ni bilo v navadi jemati zasebne lastnine za 
uveljavljanje javne koristi. Če se je zaradi gradnje akvaduktov pojavila potreba po 
zasebnem zemljišču, ga je država oziroma mestna skupnost kupila pro toto, neupo-
rabljene dele zemljišča pa prodala naprej.92 Poučen primer, tokrat iz Justinijanovega 
časa, opisuje kronist Glycus. Neki Antioh Ostiarius je nasprotoval prodaji svoje 
hiše, ki je stala na zemljišču, kjer so nameravali zgraditi baziliko Svete modrosti. 
Magistrat je Antioha pridržal, prostost pa pogojeval s privolitvijo k prodaji sporne 
nepremičnine. Da bi odvrnili vse dvome o zakonitosti njene prodaje, zlasti lastni-
kovega soglasja, je moral Antioh svoje soglasje k prodaji nepremičnine ponoviti 
pred senatom.93 Še v absolutistični državi poznega cesarstva so torej skušali doseči 
teoretično soglasje lastnika ob de facto prisilnem kupu.94 Razlastitev so bolj kot 
enostranski oblastni akt razumeli za pogodbo z javnopravnimi prvinami. Da raz-
lastitev ni bila neke vrste višja sila, temveč vsaj de iure lastnikovo voljno dejanje, 
je razvidno iz odlomka jurista Afrikana: 
87 C. Th. 15, 1, 30 (= Theod. Arc. Hon. C. 8, 11, 9, pr.−1).
88 C. Th. 15, 1, 51 omenja, da je smel razlaščenec, na čigar zemljišču so postavili stolp 
mestnega obzidja, v stolpu neodplačno bivati, če je prevzel breme njegovega vzdrževanja. 
89 C. Th. 15, 1, 50: Nam in locum privati aedifi cii, quod in usum publicum translatum est, 
occupationem basilicae iubemus vetustae succedere, ut contractus quidam et permutatio facta 
videatur […] (»Namesto uporabe zasebne stavbe, ki je bila prenesena v javno rabo, ukazujemo, 
da sme naseliti staro baziliko, da bi se zdelo, kot da je bila posredi nekakšna pogodba ali menja-
va.«)
90 Frontinus, De Aquis, 125: […] ex agris privatorum terra, limus, lapides, testa, hare-
na, ligna ceteraque quibus ad eam rem opus esset, unde quaeque eorum proxime sine iniuria 
privatorum tolli, sumi, portari possint, viri boni arbitratu aestimata darentur, […] (»[…] iz 
zasebnih zemljišč se sme vzeti, odstraniti in nesti zemljo, kamenje, pesek, les in drugi material, 
ki je potreben za gradnjo, kolikor je mogoče brez krivic zasebnikom, vrednost tega materiala pa 
se določi po presoji častnih mož.) Gl. tudi prisilno prodajo živeža v času hudega pomanjkanja 
(Anast. C. 10, 27, 1).
91 Suet. Div. Aug. 56, 2: [F]orum angustius fecit non ausus extorquere possessoribus 
proximas domos. (»Zgradil je ožji forum, bližnjim posestnikom pa si ni drznil odvzeti prebiva-
lišč.«)
92 Frontinus, De Aquis, 128.
93 Glykas, Siculi Annales, IV (Edicija: Glyca, Του κύρου Μιχαήλ, str. 207).
94 Kaser, Das römische Privatrecht, str. 405, govori o »kupu pod političnim pritiskom« 
(»Kauf unter politischem Druck«). Prim. tudi Ankum, Afrikan, str. 174: »Formell juristisch war 
jeder von einem Grundeigentümer an Behörden der römischen Obrigkeit vorgenommene Verkauf 
ein freier Verkauf, den er selber gewollt hatte. Die faktische Realität war jedoch meistens eine 
andere.« 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 263
D. 19, 2, 33 Afr. libro 8 quaestionum: Si fundus quem mihi locaveris publicatus sit, 
teneri te actione ex conducto, ut mihi frui liceat, quamvis per te non stet, quominus id 
praestes: […] nam et si vendideris mihi fundum isque priusquam vacuus traderetur 
publicatus fuerit, tenearis ex empto.
Afr. D. 19, 2, 33 (Afrikan v 8. knjigi spisa Quaestiones): »Če je bilo zemljišče, ki si 
mi ga dal v zakup, razglašeno za javno stvar, mi odgovarjaš z actio conducti glede 
plodov, čeprav nisi ti odgovoren za to, da mi nisi omogočil uživanja plodov. […] 
Kajti tudi če mi prodaš zemljišče, in je to, preden mi ga izročiš, razglašeno za javno 
stvar, si mi zavezan iz prodajne pogodbe.«
Jurist z glagolom publicare označuje prehod lastninske pravice z zasebnika na 
državo. Če bi publicatio razumeli kot dejanje državne oblasti, ki se mu prodajalec 
ne bi bil zmožen upreti, prodajalec ne bi odgovarjal kupcu za neuspelo izročitev 
prodane stvari. V pravu rimske prodajne pogodbe je namreč veljalo, da s trenutkom 
perfektnosti pogodbe nevarnost naključnega uničenja nosi kupec. Publicatio torej 
ni bila priznana oblika višje sile ali temu podobna enostranska državna intervenci-
ja, ki bi šla na kupčev rovaš. Nasprotno, priča smo vsaj de iure voljnemu dejanju 
lastnika (prodajalca), ki je zemljišče po sklenitvi in perfektnosti prodajne pogodbe 
prodal in izročil državi.95 Zato prodajalcu jamči iz prodajne pogodbe. Po isti logiki 
je imel tudi zakupnik v prvem Afrikanovem primeru teoretično svobodno voljo 
pri sklepanju prodajne pogodbe z državo in je zato zakupniku odgovarjal zaradi 
neizpolnitve zakupne pogodbe. 
V zvezi s tem bi lahko govorili o de iure svobodnem, a de facto izsiljenem 
(prisilnem) kupu. Na presečišču upravnega in civilnega prava je obstajala »pri-
silna« pogodba (»Zwangsvertrag«),96 ki pa je zaradi nedopustnega nagiba (vis ac 
metus) ni bilo mogoče izpodbijati po splošnih merilih civilnega prava.97 Neformalni 
magistratov pritisk na sklenitev pogodbe namreč ni veljal za protipravnega, saj je 
izhajal iz njegovega koercicijskega upravičenja.98 Iz tega izhaja, da je umestitev 
rimske razlastitve v okviru »oblastnih ravnanj javnopravnih oseb« zavajajoča, saj 
je bila pravnoformalno pogodbene narave, čeprav bi jo de facto ustrezneje umeščali 
med oblastne (suverene) enostranske akte. 
Kljub prepričanju pravnih zgodovinarjev, da je bilo poseganje vladarjev 
v zasebna razmerja zlasti v dominatu vse pogostejše in manj obzirnejše kot v 
prejšnjih obdobjih, iz virov razberemo, da so se tudi cesarji zavedali zahteve po 
samoomejevanju pri tovrstnih posegih. Čeprav človeški zakoni za cesarja niso bili 
95 Ankum, Afrikan, str. 175.
96 »Verträge können daher, wenn ein öffentliches Interesse in Frage kam, über das der 
Beamte des römischen Staats kraft seines Amts zu wachen hatte, durch sein Imperium unter 
Androhung von Nachteilen, die in Koerzitionsstrafen bestanden, erzwungen werden.« Düll, 
Recenzija k de Robertis, str. 350 ss. 
97 C. Th. 3, 1, 9: Venditiones, donationes, transactiones, quae per potentiam extortae 
sunt, praecipimus infi rmari (»Ukazujemo, da so neveljavne prodaje, darila in poravnave, ki so 
izsiljene s strani močnejšega.«); C. 4, 38, 13 pr. in C. Th. 3, 1, 6.
98 O pojmu coercitio gl. Kunkel, Staatsordnung und Staatspraxis, str. 149 ss. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu264  
zavezujoči,99 se je ta zavedal, da cesarska vladavina počiva na doslednem spošto-
vanju lastnih zakonov.100
2.2 Tabulae novae in moratoriji
O nekakšni obliki razlastitve kot posegu v premoženjsko sfero zasebnih 
pravnih subjektov bi lahko govorili tudi pri odpisih dolgov (tabulae novae) in 
oblastnih odlogih plačil (moratoria).101 V obeh primerih gre za javnopravna posega 
v obligacijskopravna razmerja, ki sta z zmanjševanjem zadolženosti prebivalstva 
skušala omiliti socialne napetosti, še zlasti v obdobjih družbenih kriz, ki so sledile 
naravnim nesrečam, vojnam in socialnim nemirom. Rimska kreditna zakonodaja 
je namesto odpisov dolgov orientalskega in grškega tipa102 sicer redno posegala 
po omejevanju obrestnih mer. 
Toda tudi splošni odpusti dolgov rimski družbi niso bili povsem tuji. Kot 
značilen akt vladarjeve milosti (indulgentia principis) so prav tako smeli podaljšati 
rok za prostovoljno izpolnitev že zapadle obveznosti.103 Na razvoj moratorijev 
naj bi prispevala provincialna praksa. Neki papirus iz leta 331 omenja na provin-
cialnega prefekta naslovljeno prošnjo za dodelitev petletnega odloga izpolnitve 
obveznosti z utemeljitvijo, da bi v primeru siljenja k takojšnji izpolnitvi dolžnik 
utrpel nepopravljivo škodo.104 Prefekt je ugodno rešitev prošnje pogojeval z usta-
novitvijo poroštva. Morda je prefektovo pogojevanje moratorija z nadomestnim 
zavarovanjem odsev dejstva, da ti v nasprotju s cesarjem niso smeli podeljevati 
moratorijev brez ustreznih garancij za upnike, saj bi tovrstna praksa utegnila 
imeti uničujoče ekonomske posledice za kreditiranje.105 Že leta 382 so bili vsi 
moratorijski reskripti razveljavljeni, dolžnikom pa je cesar ukazal, da nemudoma 
99 Ulp. D. 1, 3, 31 pr.: Princeps legibus solutus est […] (»Cesarja zakoni ne vežejo […].«) 
Ulp. D. 1, 4, 1: Quod principi placuit, legis habet vigorem. (»Kar odloči cesar, ima značaj zako-
na.«) Ulp. D. 1, 4, 1, 1: Quodcumque igitur imperator per epistulam et subscriptionem statuit 
vel cognoscens decrevit vel de plano interlocutus est vel edicto praecepit, legem esse constat. 
haec sunt quas volgo constitutiones appellamus. (»Kar s pismom in podpisom sporoči cesar in ne 
glede na to, ali to stori po sodni preiskavi ali brez ali pa to ukaže z ediktom, ima značaj zakona. 
In te zakone splošno imenujemo konstitucije.«)
100 Inst. 2, 17, 8 (sec. Alex. et Ant.): Licet legibus soluti sumus, attamen legibus vivimus. 
(»Čeprav smo odvezani (spoštovanja) zakonov, kljub temu živimo po njih.«) Th. Val. C. 1, 14, 
4: [D]e auctoritate iuris nostra pendet auctoritas. et re vera maius imperio est submittere legibus 
principatum. (»Naša avtoriteta počiva na avtoriteti prava. Podreditev zakonom je pomembnejša 
od cesarjeve vladarske moči.«) O tem Demandt, Die Spätantike, 252 ss.
101 Wagner, Grundlegung, str. 556; Jhering, Geist II, str. 77.
102 Aristot. Const. Ath. 12, 4 (Solonova σεισάχθεια).
103 Pravica do podeljevanja moratorijev je spadala med prerogative evropskih vladarjev do 
19. stoletja. V tem obdobju velik del teorije in javnosti ni bil več naklonjen poseganju vladarja v 
zasebnopravna razmerja. V zvezi s tem se je ustalil rek »Quinquenellen gehören in die Höllen«. 
(Op.: literae quinquenales – odločba o petletnem moratoriju). Mittermaier, Bemerkungen über 
Moratorien, str. 451; Gaudemet, Indulgentia principis, str. 3 ss.
104 PSI 7 767 (Oxyrhynchus). O tem Taubenschlag, Zum gerichtlichen Moratorium, str. 
401 ss.
105 Solazzi, L`Estinzione dell`obbligazione, str. 105, op. 1.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 265
izpolnijo vse zapadle obveznosti.106 V Justinijanovem pravu je glede moratorijev 
veljalo naslednje načelo:
C. 1, 19, 4 Grat. Valentin. Theodos. AAA. Flor. pp.: Universa rescripta, quae in 
debitorum causis super praestandis dilationibus promulgantur, non aliter valeant, 
nisi fi deiussio idonea super solutione debiti praebeatur. <a. 382 D. VIII k. Mart. 
Constantinopoli Antonio et Syagrio conss.>
Grat. Valentin. Theodos. C. 1, 19, 4 Cesarji Gracijan, Valentinijan in Teodozij Flor(ian)
u, pretorijanskemu prefektu: »Vsi reskripti za odloge plačila, ki so bili izprošeni v 
zvezi z dolgovanimi izpolnitvami obveznosti nimajo veljave, razen če se zagotovi 
ustrezno poroštvo glede izpolnitve dolga.« <Dano 8. dan pred marčnimi kalendami 
v Konstantinoplu v letu, ko sta bila konzula Antonij in Sigarij (22. februar 382)>
Dolžniki, ki jim je bil podeljen moratorij, so morali upnikom zagotoviti 
ustreznega poroka (fi deiussor idoneus), sicer se moratorij ni štel za učinkovitega. 
Podobnosti cesarske konstitucije s provincialno prakso so očitne. Vprašljivo je, ali 
je šlo pri tem za splošno zahtevo ali pa se je konstitucija, kot je zatrjeval Gotho-
fredus, omejevala zgolj na fi skalne dolžnike (debitores tributorum).107 Zahteva po 
zagotovitvi poroštva je bila za upnika edina uteha, ki jo je pogojeval cesar s svojim 
enostranskim milostnim aktom. 
Do edinega znanega vsesplošnega odpusta dolgov v pozni antiki je prišlo ob 
frankovski invaziji Italije in Sicilije leta 555. Ker so v roparskih napadih upniki 
izgubili zavarovanje, so želeli nemudoma priti do poplačila terjatev, kar je pome-
nilo velik pritisk na dolžnike. Zaradi nenehnih prošenj po oblastni intervenciji je 
Justinijan leta 555 sprejel poseben zakon, ki mu zaradi izredne stiske, v kateri se 
je znašel zahodni del cesarstva, kot pravi sam, v zgodovini ni bilo para.108 
106 Grat. Valentin. Theodos. C. Th. 1, 2, 8: Universa rescripta, quae in debitorum causis 
super praestandis dilationibus impetrata sunt, rescindantur, cum sit acerbius perurgendus, qui, 
mansuetudinis nostrae pudore fatigato, non quid utilitatibus publicis, sed quid suis fraudibus 
conveniret, adspexit. C. Th. 1, 2, 8. Interpr. Si cuiuslibet rei debitor convictus, propter differen-
dam solutionem a principe inducias impetraverit, benefi cium, quod obtinuerit, non valebit, sed 
cautionem suam implere cogatur. (»Vsi reskripti za odloge plačila, ki so bili izprošeni v zvezi 
z dolgovanimi izpolnitvami obveznosti, naj bodo razveljavljeni, saj je treba močneje pritisniti 
na tiste, ki so izčrpali obzirnost naše milosti in bolj kot javno korist upoštevali to, kar je bilo 
pripravno za njihovo zvijačnost.  Interpretacija: Če je kdo obsojen kot dolžnik in je od cesarja 
izprosil odlog plačila, mu usluga, ki jo je pridobil, ne bo koristila, temveč bo prisiljen izpolniti 
zadolžnico.«)
107 Gothofredus, Codex Theodosianus, str. 20. Pharr, The Theodosian Code, str. 13, op. 21, 
meni, da beseda debita označuje »tax payments that are due«.
108 Iustiniani constitutio 8 (Lex quae data est pro debitoribus in Italia et Sicilia): Cum 
semper decursio barbarici temporis in novarum rerum <remedium novis> et veteribus legibus 
<ignotis> occasionem praebeat promulgandis, generalibus hominum diffi cultatibus communi 
remedio subvenire necesse est. (»Ker naval v barbarskih časih neprestano ponuja priložnost za 
sprejemanje novih zakonov, <ki so bili starim neznani>, kot <nove rešitve> v novih razmerah, 
je treba ljudem, ki so v vsesplošni stiski, pristopiti na pomoč s skupno rešitvijo.«) Emendacije v 
šilastih oklepajih, ki dopolnjujejo besedilo, navajam po Miller, Sarris, The Novels II, str. 1131.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu266  
2.3 Javna bremena
Rimska država je državljanom in provincialnemu prebivalstvu nalagala raz-
lična javna bremena, zlasti davke. Temelj davčne obveznosti rimskega državljana 
je bila konzulova letna objava davčne obveznosti državljanov. S tem aktom je 
postal rimski državljan fi skalni dolžnik.109 Vprašanje je, ali je država oziroma 
erar davčno obveznost iztoževala v rednem pravdnem postopku po mehanizmu 
zasebnega prava. Zasebnopravno prvino davčne obveznosti bi denimo nakazovala 
možnost odstopa (cesije) davčne terjatve. Papinijan v D. 50, 15, 5 opisuje primer 
solidarnega dolžnika zemljiškega davka, ki je poplačal celotno terjatev. Ali je po 
zgledu pravne dobrote odstopljenih tožb fi skusova terjatev prešla na dolžnika, ki 
je izpolnil obveznost?
D. 50, 15, 5 Pap. libro 19 responsorum: Cum possessor unus expediendi negotii causa 
tributorum iure conveniretur, adversus ceteros, quorum aeque praedia tenentur, ei qui 
conventus est actiones a fi sco praestantur, scilicet ut omnes pro modo praediorum 
pecuniam tributi conferant. 
D. 50, 15, 5 (Papinijan v 19. knjigi spisa Responsae): »Če je od enega izmed zemljiških 
posestnikov izterjana celotna davčna obveznost, ima ta zoper preostale posestnike, ki 
se jih drži ista davčna obveznost, pravico, da zahteva fi skusovo tožbo, da bi se davčna 
obveznost porazdelila med ostale dolžnike.«
Papinijan torej ni imel nobenih pomislekov pri pretvorbi fi skusove obveznosti 
v zasebno terjatev.110 Po Pernicejevem mnenju pa iz Papinijanovega odlomka ni 
mogoče sklepati, da je imel erar zoper davčnega dolžnika tožbo, ki bi bila ustrojena 
po merilih zasebnega prava.111 
Druga posebnost rimskega zemljiškega davka je bila njegova stvarnopravna 
narava. Zavezanec za plačilo zemljiškega davka je bil vsakokratni stvarnopravni 
upravičenec zemljišča. Kot sta odpisala cesarja Antonin in Ver, so v zadevah (ze-
mljiških) davkov zavezana zemljišča sama in ne osebe. Posledično je bil vsako-
kratni posestnik zemljišča112 zavezan plačati zaostalo davčno obveznost zemljiških 
prednikov. Če kupec za obstoj davčnega dolga ni vedel, je smel prodajalca tožiti 
iz prodajne pogodbe zaradi pravne napake:
D. 39, 4, 7 pr. Papir. libro 2 de constitutionibus: Imperatores Antoninus et Verus 
rescripserunt in vectigalibus ipsa praedia, non personas conveniri et ideo possesso-
res etiam praeteriti temporis vectigal solvere debere eoque exemplo113 actionem, si 
ignoraverint, habituros. 
Papir. D. 39, 4, 7 pr. (Papirij v 2. knjigi spisa De constitutionibus): »Cesarja Antonin 
in Ver sta odpisala, da odgovarjajo v davčnih zadevah zemljišča sama, in ne osebe. 
109 Pernice, Beziehungen, str. 15 ss.
110 Pernice, Beziehungen, str. 18.
111 Pernice, Beziehungen, str. 18.
112 Tudi užitkar kot kvaziposestnik. Gl. Ulp. D. 7, 1, 27, 3; Paul. D. 33, 2, 28.
113 Po ustaljenem prepričanju je treba besedo exemplo nadomestiti z ex empto. Gl. Pernice, 
Beziehungen, str. 69.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 267
Zato je treba, da vsakokratni posestniki zemljišča poravnajo tudi davčno obveznost 
prednikov, imeli pa bodo tožbo iz kupne pogodbe, če za to obveznost kupci niso vedeli.«
V okvir javnih bremen juristi prištevajo obveznosti vsakokratnega zemljiškega 
posestnika, ki so vključevala plačilo potnih, vodnih in kanalizacijskih pristojbin114 
ter popravila javne infrastrukture. Tako je denimo že Zakonik XII. plošč določal, 
da lastniki ohranjajo prehodnost in varnost javnih poti.115 Klasiki omenjajo, da so 
vozne pristojbine bremena zemljišča in ne posameznikov.116 Plačati jih je moral 
tisti, ki je zemljišče dejansko uporabljal, tudi npr. užitkar.117 
V naštetih primerih smo soočeni z obstojem tako imenovanih stvarnih (realnih) 
bremen, ki so rimskemu zasebnemu pravu vsaj načeloma bila tuja. Po splošnem 
načelu služnostnega prava, ki ne priznava služnosti v storitvi (servitus in faciendo 
consistere nequit), rimski juristi bi obstoj stvarnih bremen v zasebnem pravu niso 
priznavali. Po njihovem prepričanju bi njihov obstoj pretirano okrnil načeloma 
svobodno lastninsko pravico.118 Drugače pa je veljalo v javnem pravu oziroma 
na preseku zasebnega z javnim pravom.119 Do priznanja obstoja stvarnih bremen 
je zaradi razlogov, ki jih je narekovala fevdalna družbena ureditev, prišlo šele v 
času recepcije rimskega prava, natančneje v obdobju usus modernus Pandectarum 
(16.–18. stol.).120
3. Nadzorna ravnanja javnopravnih oseb 
3.1 Javne listine in registracija 
Preko svojih organov je rimska država v številnih zasebnopravnih razmerjih 
vršila nadzorno funkcijo, s čimer v javnem interesu ni varovala zgolj strank po-
godbenega razmerja, ampak tudi tretje osebe. Paternalizem je v sicer liberalistično 
prežetem klasičnem pravu sorazmerna redkost.121 Simptomatična je zlasti odsotnost 
zemljiške knjige, katere edini približek bi lahko, po prevladujočem mnenju, iskali 
v rimskem Egiptu 1. stoletja po Kr. Egipčanski zametek zemljiške knjige naj bi 
bil »arhiv posesti« (βιβλιοθήκη ἐγκτήσεων), ki ga je za rimsko provinco Egipt 
predpisal Edikt Metija Rufa. Ta se je v odločilnem delu glasil: 
114 Pernice, Beziehungen, str. 80.
115 Tab. 7, 7.
116 Call. D. 50, 4, 14, 2: Viarum munitiones, praediorum collationes non personae, sed 
locorum munera sunt. (»Dela na cesti in zbiranje davkov niso bremena oseb, temveč zemljišč.«)
117 Ulp. D. 7, 1, 27, 3.
118 Kaser, Das römische Privatrecht, str. 405 in 443.
119 Žepič, Zemljiška služnost kot dogmatični model, 174, op. 108.
120 O tem Žepič, Zemljiška služnost kot dogmatični model, str. 174 ss.
121 »Classical law was not primitive but liberal.« Tako je Schulz (Classical Roman Law, 
str. 353) pospremil očitek rimskemu pravu, ki da ni izoblikovalo zadostne publicitete pri prenosu 
in obremenitvi nepremičnin. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu268  
Κελεύω οὖν πάντας τοὺς κτήτορας ἐντὸς μηνῶν ἓξ ἀπογρά ψασθαι τὴν ἰδίαν κτῆσιν 
εἰς τὴν τῶν ἐνκτήσεων βιβλιοθήκην καὶ τοὺς δανειστὰς ἃς ἐὰν ἔχωσι ὑποθήκας καὶ 
τοὺς ἄλλους ὅσα ἐὰν ἔχωσι δίκαια, τὴν δὲ ἀπογραφὴν ποιείσθωσαν δηλοῦντες πόθεν 
ἕκαστος τῶν ὑπαρχόντων καταβ̣έ̣β̣ηκεν εἰς αὑτοὺς ἡ κτῆσεις.122
»Zato ukazujem, da morajo vsi lastniki v šestih mesecih svojo zasebno posest napo-
vedati pri ›arhivu posesti‹, kakor morajo tudi vsi upniki napovedati vse hipoteke in 
druge pravne naslove, ki jih imajo. Na tej podlagi morajo ob napovedi predložiti tudi 
podatke o tem, od koga je (na njih) prešla lastnina na stvareh, ki jih imajo v posesti.« 
Podobno težnjo kot βιβλιοθήκη ἐγκτήσεων napoveduje overovljanje pravnih 
poslov, napravljanje javnih listin in njihovo vpisovanje v javne registre. Oblastni 
organi začno v cesarski dobi podeljevati tudi najrazličnejša dovoljenja in odobritve, 
ki predpostavljajo veljavnost pravnih poslov. Vse naštete oblike vsebujejo prvino 
»ljudske garancije« (Volksgarantie), da je bil pravni posel sklenjen skladno z zah-
tevami, ki jih upoštevaje javni interes narekuje pravni red.123
3.1.1 Javne listine (instrumenta publica)
Naprava javnih listin in overovljanje zasebnih listin sta pravna lika, ki sta 
v rimsko pravo prodrla pozno, in sicer v helenistično navdahnjeni Konstantinovi 
dobi.124 Hkrati pomenijo eno najznačilnejših intervencij birokratskega absolutizma 
v zasebno pravo.125 
Pravica naprave javne listine (ius actorum confi ciendorum ali ius gestorum)126 
je bila pristojnost upravnih organov, da določene izjave strank, ki so bile dane na 
zapisnik, ali vsebino zasebno napravljenih listin vnesejo v javne knjige (tabulae 
publicae, acta, gesta, commentarii, libelli) in da na predlog strank o tem izdajo pisni 
odpravek.127 Vnos listine v javno knjigo se običajno imenuje insinuatio ali allega-
tio.128 Pristojnost sestavljanja javnih listin so imeli magister census,129 duoviri,130 
defensor civitatis,131 najbrž tudi nekateri cerkveni organi. Pri napravi javnih listin 
so morali biti v municipijih poleg magistrata in pisarja (exceptor) prisotni še trije 
dekurioni.132 Originalno listino so shranili v arhivu, stranka pa je dobila odpravek 
122 Riccobono, FIRA I, str. 324 ss, št. 60. O tem Jördens, Nochmals zur Bibliotheke enkte-
seon, str. 278.
123 Jhering, Geist I, str. 208.
124 Steinwenter, Die antiken Grundlagen, str. 77: »der auch sonst gräzisierende Konstantin«.
125 Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 232 ss.
126 Const. C. Th. 2, 4, 2: […] eos, quibus actorum confi ciendorum ius est. Steinwenter, 
Beiträge, str. 30 ss.
127 Sestavne dele javnih listin navaja Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 233.
128 Sellert, Insinuation, stolp. 1256−1259.
129 Lydus, De Magistratibus 2, 30.
130 Vat. 112.
131 C. Th. 8, 12, 8, 1.
132 Arcad. Honor. C. Th. 12, 1, 151: Municipalia gesta non aliter fi eri volumus quam trium 
curialium praesentia, excepto magistratu et exceptore publico, semperque hic numerus in eadem 
actorum testifi catione servetur. Sic enim et fraudi non patebit occasio et veritati maior crescit 
auctoritas. (»Želimo, da so pri napravi javnih listin poleg magistrata in javnega zapisnikarja 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 269
s podpisi treh dekurionov in zapisnikarja.133 Pristojnosti naprave javnih listin niso 
imeli pisarji (tabelliones), predhodniki srednjeveških notarjev, čeprav se tudi za 
njihove listine uporablja izraz instrumenta publice confecta.134 Javni organi so 
imeli z napravo javnih listin določene stroške, ki jih v obliki taks niso smeli pre-
valiti na stranke. Vse do Konstantina, ko so predpisali javne takse kot pavšalni 
strošek za vodenje upravnih zadev, so pobiranje taks šteli za podkupovanje, ki je 
bilo kaznovano z obglavljanjem.135 Pravilno napravljena javna listina je za stranke 
predstavljala posebno postopkovno ugodnost v dokaznem postopku,136 saj je štela 
za neizpodbojen dokaz, ki je užival javno zaupanje (publica fi des).137 
3.1.2 Registracija pravnih poslov (allegatio gestis)
Konec tretjega stoletja so se množili primeri zahtev po obligatornem sodelovanju 
javne oblasti pri sklepanju pravnih poslov med zasebniki. Značilen primer tovrstnega 
sodelovanja in hkrati nadzorstva je bila zahteva po vpisu vsebine zasebne listine v 
javno knjigo (register). Sprva je bila vsebina rimskih javnih zapisnikov omejena na 
beleženje uradnih procesnih dejanj.138 Že sorazmerno zgodaj so poznali tudi uprav-
nopravno registracijo.139 V cesarski dobi se je potreba po publiciteti zasebnopravnih 
poslov vse bolj krepila, kar je v končni fazi privedlo do že omenjene pristojnosti 
naprave javnih listin, predvsem pa njihovega vpisa v register (acta).140 Registracijo 
so predpisovali predvsem zaradi davčnih namenov.141 Po Konstantinovem pravu 
prodajna in darilna pogodba nepremičnin nista bili veljavni, če obhodu zemljišča in 
pritegnitvi sosedov ni sledil vpis listine v sodnikov register (gesta iudicis).142 Regi-
prisotni še najmanj trije dekurioni. To število naj bo pri napravi javnih listin vselej upoštevano. 
Kajti le tako se ne bo ponudila priložnost za goljufanje in resnica bo pridobila avtoriteto.«)
133 Steinwenter, Die antiken Grundlagen, str. 78.
134 Steinwenter, Die antiken Grundlagen, str. 77; Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, 
str. 234.
135 O taksah gl. C. 3, 2: De sportulis et sumptibus in diversis iudiciis faciendis et de exse-
cutoribus litium (»O taksah in stroških v sodnih zadevah ter o sodnih izvršiteljih«).
136 C. 4, 20, 1 pr.: Κατὰ ἐγγράφου μαρτυρίας ἄγραφος μαρτυρία οὐ προσφέρεται. (»Nepisan 
dokaz ne more predhajati pisanemu dokazu.«) 
137 Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 557, op. 28; Steinwenter, Die antiken 
Grundlagen, str. 77.
138 Steinwenter, Beiträge, str. 43; Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 557.
139 Tipičen primer antičnega upravnega registra je bil register rojstev. Na podlagi papiroloških 
študij rimskega Egipta je Steinwenter, Beiträge, str. 6 (gl. tudi str. 41), dokazoval razširjenost 
vpisovanja rojstev v javne knjige še pred Markom Avrelijem. Gl. Scaev. D. 22, 3, 29, 1, ki v zvezi 
z nezakonskimi otroki omenja njihov vpis v posebni register (professio apud acta), ter Apuleius, 
Apologia 89, ki omenja (album) professionum liberorum natorum, torej seznam novorojencev, 
shranjen v javnem arhivu (tabularium publicum). 
140 Steinwenter, Beiträge, str. 31.
141 Zaradi istih razlogov je bila že v Avgustovem času uvedena zahteva po javnem odpiranju 
oporok (PS 4, 6, 1).
142 Const. C. Th. 3, 5, 1: Pater noster nullam voluit liberalitatem valere, si actis inserta non 
esset. (»Naš oče ni dovolil, da bi bilo darilo veljavno, če ni bilo vpisano v register.«); Constantius 
C. Th. 8, 12, 6.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu270  
stracija je sledila pripoznanju davčne obveznosti pred organom, ki je izvedel davčno 
preverbo (inspectio publica vel fi scalis):
Const. C. Th. 3, 1, 2: Qui comparat, censum rei comparatae cognoscat: neque liceat 
alicui, rem sine censu vel comparare vel vendere. inspectio autem publica vel fi scalis 
esse debebit hac lege, ut, si aliquid sine censu venierit, et id ab alio deferetur, venditor 
quidem possessionem, comparator vero id, quod dedit pretium, fi sco vindicante, perdat. 
Const. C. Th. 3, 1, 2: »Kupec naj pripozna davek na kupljeno stvar: nikomur ni 
dovoljeno kupiti ali prodati stvari brez pripoznanja davčne obveznosti (sine censu). 
Skladno s tem zakonom je potrebna javna ali fi skusova preverba [pripoznave davčne 
obveznosti]. Če bi se kaj prodalo ali kupilo brez plačila davka, naj prodajalec izgubi 
posest na blagu, kupec pa kupnino, ker sme fi skus oboje vindicirati.«
Valentinijan III. je leta 444 odredil, da je zaradi nevarnosti davčnega obida 
treba vsako pogodbo, katere predmet so bile nepremičnine, skleniti pred javnim 
organom:
Nov. Val. 15, 3: Omnis autem contractus, qui clanculario vel emente vel vendente 
in fraudem legis initus fuerit, careat fi rmitate. Quod ne fi at, ea ratione prospicimus, 
ut gestis municipalibus immobilium rerum contractus constet initus, mobilium vero 
emissis pittaciis transigatur […] 
Nov. Val. 15, 3: »Vsaka pogodba, ki je, bodisi s strani kupca bodisi prodajalca, skle-
njena na skrivaj, z namenom zaobiti zakon, je neveljavna. Da se to ne bi dogajalo, 
določamo, da se mora pogodba, ki se nanaša na nepremičnine, vnesti v javni mestni 
register, pogodba, ki pa se nanaša na premičnine, pa mora biti napravljena v obliki 
pisnih listin […].«
Kot ugotavlja Wieacker, je iz vulgariziranih pravnih tekstov iz zahodnega 
dela cesarstva razvidno, da se je registracija pravnih poslov v praksi uveljavila le 
na vzhodu.143 Vzhodnorimski cesar Zeno je obveznost insinuacije iz zavezovalnega 
posla razširil celo na izročilno pismo (epistula traditionis). Pristojnost insinuacije 
tako zavezovalnega posla kot tudi izročilnega pisma so imeli dekurioni.144 
Justinijan je zahtevo po insinuaciji darilnih obljub razširil na premičnine, ki 
so presegale vrednost 200, kasneje 300 in končno 500 solidov.145 Izvzeta so bila le 
zaročna darila in darila pred sklenitvijo zakonske zveze,146 darila za primer smrti147 
ter darila cesarju.148 Postopno višanje vrednosti zneska, ki je zahteval insinuacijo, 
143 Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 233.
144 Steinwenter, Die antiken Grundlagen, str. 103.
145 Vat. 249, 7; Const. C. Th. 3, 5, 1; Const. C. Th. 8, 12, 1, 2; Const. C. Th. 8, 12, 3: 
Promulgatum dudum est donationes nullo alio modo fi rmas posse detineri, nisi apud actorum 
contestationem confectae fuerint. (»Pred kratkim je bilo razglašeno, da darila ne morejo biti 
veljavna, če niso bila vpisana v javni register.«) C. Th. 8, 12, 5: Data iam pridem lege statuimus, 
ut donationes interveniente actorum testifi catione confi ciantur. (»S prejšnjim zakonom [mišljen 
je najbrž C. Th. 8, 12, 1] smo določili, da se darila izvršijo s pritegnitvijo prič ob vpisu v javni 
register.«)
146 Const. C. Th. 3, 5, 8; Iust. C. 8, 53, 34 in 36, 3.
147 Iust. C. 8, 56, 4.
148 Iust. Nov. 52, 2.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 271
kaže, da se je vladarjeva odredba v praksi upoštevala in je celo pretirano obreme-
njevala delokrog upravnih organov. Justinijan je poudarjal, da je naprava javne 
listine najzanesljivejša oblika izognitve dokaznim težavam.149 Zanimivo pri tem 
je, da niso insinuirali pogodb o ustanovitvi zastavne pravice na nepremičninah, 
so pa v postklasičnem cesarskem pravu predvideli možnost ustanovitve zastavne 
pravice z javno listino (pignus publicum): 
Leo C. 8, 17, 11, 1: Sin autem ius pignoris vel hypothecae ex huiusmodi instrumentis 
vindicare quis sibi contenderit, eum qui instrumentis publice confectis nititur praeponi, 
etiamsi posterior dies his contineatur, nisi forte probatae atque integrae opinionis 
trium vel amplius virorum subscriptiones isdem idiochiris contineantur: tunc enim 
quasi publice confecta accipiuntur.
Leo C. 8, 17, 11, 1: »Če želi kdo na podlagi teh listin uveljavljati ročno ali hipotečno 
zastavno pravico, ukazujemo, da naj ima prednost tisti, ki opira svoj zahtevek na 
javne listine (instrumentis publice confectis), čeprav je bila zastavna pravica (te 
vrste) ustanovljena pozneje. To naj velja v vseh primerih, razen če je zasebna listina 
prejšnjega zastavnega upnika opremljena s podpisi treh preizkušenih in častnih mož, 
saj se taka listina šteje, kot da bi bila javno napravljena (quasi publice confecta).«
Tako ustanovljena hipoteka je zastavnemu upniku nudila precejšnjo ugodnost, 
ker je uživala prednost v izvršbi pred predhodno ustanovljenimi brezobličnimi hipo-
tekami. Možnost antedatiranja je bila pri hipotekah, ki so se opirale na brezoblični 
dogovor o nastanku hipoteke, ki je bil običajno oprt na zasebno listino, neprimerno 
večja kot pri hipotekah, ustanovljenih z javno listino.150
Postklasično rimsko pravo je poznalo tudi fakultativno registracijo zaseb-
nopravnih poslov. Vsakdo je smel izraziti poslednjo voljo pred oblastvom, ki je 
imelo pristojnost naprave javne listine (ius actorum) ter njeno vsebino vnesti v 
javni register.151 Podobno je bilo mogoče oblastveno emancipirati svojepravne in 
osvobajati sužnje152 ter postavljati pravdne zastopnike (procuratores).153 Uprav-
nopravnega značaja je bila tudi postavitev varuha ali skrbnika, ki sta morala ob 
prevzemu funkcije oblastvu izročiti varovančev154 oziroma skrbljenčev inventar.155
149 Iust. Nov. 73, 7, 3.
150 MacChombaich, A Summary, str. 401 s.
151 Honor. Const. C. 6, 23, 19.
152 Anas. C. 8, 48, 5 pr.; Iust. C. 8, 47, 11 pr.
153 PS 1, 3, 1; Cons. 3, 1 in 4.
154 Arcad. Honor. C. Th. 3, 30, 6; Leo C. 1, 3, 31.
155 Iust. C. 1, 4, 27, 1.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu272  
3.2 Dovoljenje javnega organa
3.2.1 Izposlovanje lastninske pravice (impetratio dominii)
Značilen primer intervencije državnih organov v okviru njihove nadzorne 
funkcije nad pravnim prometom je izdaja najrazličnejših odobritev oziroma do-
voljenj ter temu podobnih ravnanj, ki skušajo preprečiti zlorabe, v katere bi vodila 
preširoka pogodbena avtonomija.
Na značilen primer podelitve oblastnega dovoljenja naletimo v okviru prav-
ne ureditve unovčenja zastavne pravice. Kot je znano, je Konstanin leta 321 ali 
326 prepovedal dogovor zastavnega upnika in zastavitelja, na podlagi katerega je 
smel zastavni upnik v primeru neizpolnitve zavarovane zapadle terjatve obdržati 
zastavljeno stvar (tako imenovani komisorni dogovor, lex commissoria).156 Zastavni 
upnik je moral zastavljeno stvar po zapadlosti zavarovane terjatve vselej prodati, 
se iz izkupička poplačati, morebiten presežek izkupička od prodaje pa izročiti 
zastavitelju. Po Konstantinovi prepovedi komisornega dogovora se je postavilo 
vprašanje, kaj naj stori zastavni upnik, ki tudi po dveh letih ni našel primernega 
kupca zastavljene stvari. Vprašanje je leta 530 na temelju klasičnih podlag izčrp-
no uredil cesar Justinijan.157 Zastavni upnik je moral po novi ureditvi opomniti 
dolžnika, naj izpolni obveznost, in hkrati napovedati, da bo v nasprotnem primeru 
pozval cesarsko pisarno, da mu zastavljeno stvar oblastno domakne v lastnino. 
Če je bil dolžnik odsoten, se je moral upnik obrniti na provincialnega sodnika, 
ki je dolžniku sporočil končen rok za izpolnitev obveznosti.158 Če dolžnik tudi v 
nadaljnjih dveh letih obveznosti ni izpolnil, se je smel upnik obrniti na cesarsko 
pisarno, kjer je izprosil domik zastavljene stvari v lastnino (impetratio dominii).159 
Ob izdaji reskripta, ki ga je cesar izdal po zgledu milostnih aktov, je postal zastavni 
upnik lastnik prisojene stvari, vendar tudi tokrat pod razveznim pogojem dolžniko-
vega poplačila.160 Z odkritim sklicevanjem na pieteto in humanost do dolžnika, ki 
156 O tem Žepič, Interesno ravnotežje, str. 278 ss.
157 C. 8, 33 (De iure dominii impetrando). Dernburg, Das Pfandrecht II, str. 240 ss.
158 Iust. C. 8, 33, 3, 2−3.
159 Iust. C. 8, 33, 3, 3a: Sin autem in tempore statuto vel minime fuerit inventus vel creditam 
pecuniam totam offerre noluerit, tunc creditor adeat culmen principale et precibus porrectis iure 
dominii habere eandem rem expetat habeatque ex divino oraculo eam in suo dominio. (»Če pa 
se v določenem roku dolžnika ne bil najde ali pa zavrne plačilo dolgovanega denarnega zneska v 
celoti, naj se upnik obrne na najvišjega ter ga izprosi podelitev lastninske pravice na zastavljeni 
stvari in po cesarski odredbi bo to postalo njegova last.«) Gl. tudi Alex. C. 8, 33, 3, 1.
160 Iust. C. 8, 33, 3, 3b: Et postquam hoc fuerit subsecutum, pietatis intuitu habeat debi-
tor intra biennii tempus in suam rem humanum reversum ex die sacri oraculi numerandum, et 
liceat ei, creditori qui iam dominus factus est offerre debitum cum usuris et damnis vitio eius 
creditori illatis, quorum quantitatem creditor debet suo iuramento manifestare, et suum pignus 
recuperare. (»In potem ko je bilo to storjeno, ima dolžnik za povrnitev svoje lastninske pravice 
na zastavljeni stvari zavoljo usmiljenja na voljo (naslednji) dve leti, ki se štejeta od trenutka 
izdaje cesarskega dekreta, in dovoljeno mu je upniku, ki je postal lastnik, ponuditi dolgovani 
znesek skupaj z obrestmi in pod upnikovo prisego ocenjenim nadomestilom za škodo, ki je bila 
upniku povzročena po dolžnikovi krivdi.«) 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 273
veje iz besedila konstitucije, ta kaže težnjo po olajševanju dolžnikovega pravnega 
položaja (favor debitoris), ki naj bi zaznamovala pravni razvoj v dobi krščanskih 
cesarjev.161 Ne le večkratno podaljševanje rokov, ampak tudi sodelovanje oblastnega 
organa, v tem primeru cesarske pisarne, kaže na kvalitativno novost birokratske 
absolutistične države, ki s svojimi izrednimi posegi, spominjajočimi na milostne 
akte, vse dejavneje sooblikuje zasebnopravna razmerja.162
3.2.2 Javna položitev
Skrb za dolžnike je mogoče zaznati tudi pri razvoju enega izmed nadomestkov 
izpolnitve, namreč javni položitvi (depositio). Da bi si prihranil posledice dolžni-
kove zamude, je smel dolžnik dolgovani denarni znesek položiti na javnem kraju 
(in loco publico).163 To je smel storiti, če zaradi neupravičenega razloga upnik ni 
želel sprejeti izpolnitve. Učinki javne položitve, med katerimi je bilo vsaj v dolo-
čenih primerih zajeto tudi prenehanje dolžnikove obveznosti,164 so nastopili le, če 
je upnik pred deponiranjem opomnil dolžnika.165 Za našo razpravo je pomemben 
predvsem kraj položitve. Denarni znesek je smel dolžnik zapečatiti in ga shraniti 
pri sebi, pri bankirju ali javnem skladišču (horrea publica).166 Zaradi zaupanja, ki 
so ga bili deležni tempeljski nadzorniki (aeditui), so se pologi dogajali predvsem 
pri njih. Tatvino položenega predmeta in aede sacra so obravnavali kot javno 
kaznivo dejanje – sacrilegium.167 Ob tem so dolžnikom izdali posebno potrdilo o 
položitvi (testatio), ki je veljalo za javno listino.168 Če je bila položitev na javnem 
kraju v klasičnem obdobju rimskega prava potrebna le v primeru posebej varova-
nih upnikov (nedorasli upnik; upnik, odsoten po državnih poslih), je v obdobjih 
gospodarskega nazadovanja, ko se je krhalo zaupanje med gospodarskimi subjekti, 
zasebno povsem nadomestila javna položitev.169 Tudi to smemo šteti za prvino, ki 
je znak vse očitnejše birokratizacije in etatizacije zasebnega prava.170
161 Felgenträger, Antikes Lösungsrecht, str. 95: »So ist das fremde Verfahren in den Dienst 
der pietas und humanitas gegenüber dem bemitleidenswerten Schuldner gestellt.« O nekaterih 
drugih vidikih načela favor debitoris v luči razvoja rimske zastavne pravice gl. tudi Žepič, 
Non-pledgeable Property, str. 23 ss, in Žepič, Pfandschuldnerschutz in der nachklassischen 
Rechtsentwicklung, pass.
162 Prim. Dernburg, Das Pfandrecht II, str. 250.
163 Diocl. Max. C. 4, 24, 10, 2 uporablja izraz sollemni(s) depositio(ne).
164 Ulp. D. 16, 3, 1, 36; Diocl. Max. C. 8, 42, 9: Obsignatione totius debitae pecuniae 
sollemniter facta liberationem contingere manifestum est. »Da s slovesnim zapečatenjem vsega 
dolgovanega zneska nastopi osvoboditev obveznosti, je splošno znano.« 
165 Sev. Ant. C. 4, 32, 2.
166 Hist. Aug. Vita Alex. 39, 3.
167 Prim. Cic. De leg. 2, 9, 22; 2, 16, 40; PS 5, 19.
168 Nitschke, Die Hinterlegung, str. 122.
169 Diocl. Max. 4, 32, 19 pr. 
170 Nitschke, Die Hinterlegung, str. 124 s.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu274  
3.2.3 Sodelovanje oblastnih organov pri statusnopravnih poslih
3.2.3.1 Manumissio censu in manumissio in sacrosanta ecclesia
Zaradi velikega pomena statusnopravnih poslov, tako za posameznika kot 
za skupnost, so ti imeli poudarjeno obličnostno naravo, ki je narekovala sodelo-
vanje javnih organov.171 To lahko opazimo zlasti pri osvobajanju, saj se je z vsako 
osvoboditvijo povečala skupnost rimskih državljanov, hkrati pa se je zmanjšalo 
družbeno premoženje. Rimsko pravo je poleg manumissio vindicta, ki se je odvijala 
povsem mimo udeležbe javne oblasti, poznalo tudi dve obliki javnopravnih osvo-
boditev. Manumissio censu so vršili s cenzorjevim vpisom sužnja na državljansko 
listo vsakih pet let.172 Ta oblika osvoboditve je izginila v cesarski dobi, njena 
neposredna naslednica173 pa je osvoboditev v cerkvi (manumissio in sacrosancta 
ecclesia) pred zbranim občestvom (in conspectu ecclesiae) in škofom (sub adspectu 
antistitum).174 V obeh primerih lahko javnopravno prvino manumisije razberemo 
iz sodelovanja javnih organov, tj. cenzorja in v krščanski dobi njegovega idejnega 
naslednika – škofa. Slednji je v krščanski dobi postal državni organ in deloma 
prevzel pristojnosti rimskega cenzorja, zlasti v smislu varuha javne morale (cura 
morum, regimen morum).175
3.2.3.2 Tutela decretalis
Če družinski oče ni postavil oporočnega varuha (tutor testamentarius), va-
rovanec pa ni imel najbližjega agnata, ki ga je že Zakonik XII. plošč predvidel za 
zakonitega varuha (tutor legitimus), je po določilih zakona Lex Atilia moral po-
sredovati mestni pretor skupaj z ljudskimi tribuni. Ker je pretor varuha postavil z 
dekretom, se je tak varuh imenoval tutor decretalis, tutor Atilianus ali tutor dativus.176 
Pristojnost postavljati dekretalnega varuha in odločati o morebitnih odklonitvenih 
171 Publicitetni premik nakazuje tudi posinovitev svojepravne osebe, gl. Anast. C. 5, 27, 6; 
Diocl. Max. C. 8, 47, 2, 1: Adrogatio etenim ex indulgentia principali facta proinde valet apud 
praetorem vel praesidem intimata, ac si per populum iure antiquo facta esset. (»Adrogacija, 
četudi je bila izvršena po princepsovi milosti pred pretorjem ali provincialnim upraviteljem, 
uživa enako veljavo, kot če bi bila izvršena pred ljudstvom.«) Gl. tudi Diocl. Max. C. 8, 47, 6; 
Inst. 1, 11, 1.
172 UE 1, 8.
173 Epit. Gai. 1, 1, 1: Cives Romani sint, qui his tribus modis, id est testamento aut in 
ecclesia aut ante consulem fuerint manumissi. (»Rimski državljani so tisti, ki se jih osvobodi 
na tri načine: v oporoki, v cerkvi in pred konzulom.«) Prim. Gai. 1, 17, ki kot vrste manumisije 
omenja vindicta aut censu aut testamento.
174 Const. C. Th. 4, 7, 1; Const. C. 1, 13.
175 Paschke, The cura morum.
176 Veljavo določil Atilijskega zakona, sprejetega okoli 210 pr. Kr. (Kaser, Knütel, Lohsse, 
Römisches Privatrecht, str. 430), so z zakonom Lex Iulia et Titia (31 pr. Kr.) razširili tudi na 
province. Tam je dekretalne tutorje postavljal provincialni upravitelj (Gai. 1, 185 = Inst. 1, 20 
pr.), v municipijih pa duovir (Lex Municipalis Salpensana, 29). Več o varuštvu za nedorasle gl. 
pri Kambič, Tutela impuberum, str. 123 ss.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 275
razlogih njegove postavitve so imeli od Klavdija dalje konzuli,177 od Marka Avrelija 
praetor tutelarius,178 v postklasični dobi pa mestni prefekt (praefectus urbi), ki je 
moral vrh tega pri postavitvi varuha pritegniti še deset senatorjev. Varuški spori so 
se reševali pred princepsovimi sodišči v kognicijskem postopku.179
Varuštvo je bilo »križanec« javnega in zasebnega prava. Javnopravno prvi-
no dekretalnega varuštva razodeva npr. pravilo, da tovrstni varuh (v nasprotju z 
oporočnim varuhom) funkcije ni smel niti zavrniti (ius se abdicandi) niti je odsto-
piti (in iure cessio).180 Sčasoma so se vpeljali strogi odklonitveni razlogi (causae 
excusationis), spričo katerih je smel magistrat dekretalno imenovanega varuha 
opravičiti od zaupane funkcije.181 Varuštvo so redno dojemali za javno breme 
(munus publicum),182 na kar nakazuje tudi dejstvo, da je nad njegovim doslednim 
izvrševanjem bdela država.183 V bizantinskem pravu se je varuška funkcija skoraj 
povsem utopila v javnem pravu; varuhe je poslej postavljala Cerkev.184
3.2.3.3 Legitimatio per rescriptum principis in oblatione curiae
Javnopravne prvine zaznamo tudi pri pozakonitvi nezakonskih otrok. Tudi 
pri tem statusnopravnem aktu so morali sodelovati javni organi. 
Otroci, rojeni v konkubinatu, torej življenjski skupnosti moškega in ženske, 
ki zaradi socialnih razlik nista smela skleniti zakonske zveze (matrimonium iu-
stum), so trpeli dednopravne neugodnosti.185 Konstantin je skušal njihov položaj 
177 Suet. Claud. 23: Sanxit ut pupillis extra ordinem tutores a consulibus darentur. (»Določil 
je, da konzuli postavljajo nedoraslim varuhe v ekstraordinarnem postopku.«) Gl. tudi Inst. 1, 20, 
3 (inquisitio); Vat. 203.
178 HA Vita Marci 10, 11: Praetorem tutelarem primus fecit, cum ante tutores a consulibus 
poscerentur. (»Vzpostavil je varuškega pretorja, ker so postavitev varuhov prej zahtevali od 
konzulov.«) O tem Jörs, Untersuchungen zur Gerichtsverfassung, str. 31 ss.
179 Pernice, Beziehungen, str. 27.
180 Vat. 223; UE 11, 17. Več o tem Schulz, Classical Roman Law, str. 166 ss.
181 Denimo starost nad 70 let; oddaljeno bivališče; veliko število lastnih otrok; revščina; 
izvrševanje javnih služb. Vat. 123–246; Inst. 1, 25, pr.–16.
182 Inst. 1, 25, pr.: [N]am et tutelam et curam placuit publicum munus esse. Hermog. D. 50, 4, 
1, 4: Aeque personale munus est tutela […] (»Enako je tudi varuštvo osebno breme […].«) Prim. 
Von Lingenthal, Geschichte des griechisch-römischen Rechts, str. 121: »Sie [Vormundschaft] wird 
in allen ihren Arten als ein öffentliches das Beste der Mündel bezweckendes Amt betrachtet.«
183 Na to kažeta tudi dve kazenskopravni, še iz decemviralne zakonodaje (Tab. 8, 20 a–b) 
izhajajoči, tožbi: actio rationibus distrahendis (tožba na predložitev računov) in accusatio suspecti 
tutoris (obtožba sumljivega varuha). V literaturi se je državnega nadzorstva nad varuhovim delom 
oprijel izraz »nadvaruštvo« (Obervormundschaft). Gl. npr. Voigt, Römische Rechtsgeschichte, 
str. 587.
184 Če starši nedoraslemu niso postavili oporočnega varuha, je varuštvo po določilih Ekloge 
(Ecl. 7,1) prevzela Cerkev, in sicer preko »svojih sirotišnic in drugih božjih hiš in znanih cerkva, v 
eparhijah po škofi jskih uradih, samostanih in cerkvah.« (Ecl. 7, 1: […] τὸ ὁρφανοτροφεῗον καί οἱ 
λοιποὶ οἶκοι καὶ αἰ γεγνωρισμὲναι ἐκκλησίαι, ἐν δὲ ταῖς ἑπαρχῖαις τὰ ἑπισκοπεῖα, τᾶ μοναστήρια 
καί αἱ ἐκκλησίαι.) 
185 Kaser, Das römische Privatrecht II, str. 220. Otroci, rojeni v konkubinatu, sprva niso 
imeli dedne pravice po očetu; po Justinijanovi ureditvi pa jim je bil priznan zakoniti delež v 
višini 1/6, če po pokojniku ni bilo niti žene niti zakonskih otrok. Nov. 18, 5; 89, 12, 4 in 13.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu276  
izboljšati z možnostjo pozakonitve nezakonskega otroka ob naknadni sklenitvi 
zakonske zveze med nezakonsko materjo in nezakonskim očetom. Če to ni bilo 
mogoče, ker sta eden ali oba starša že umrla, je Justinijan iste učinke dovolil s 
posebnim milostnim aktom, tj. s pozakonitvijo s cesarskim reskriptom (legitimatio 
per rescriptum principis).186 Prošnjo za izdajo reskripta o pozakonitvi je na cesar-
sko pisarno naslovil nezakonski oče v izjavi inter vivos ali v oporočni odredbi, po 
njegovi smrti pa nezakonski otrok. Ta možnost je bila na voljo le, če nezakonski 
oče ni imel zakonskih otrok, če je bila mati svobodna, sklenitev zakonske zveze 
pa ne prepovedana oziroma obremenjena s splošnimi matrimonialnimi zadržki 
(impedimenta matrimonii). 
Cesarja Teodozij II. in Valentinijan III. sta leta 443 uvedla novo javnoprav-
no obliko »pozakonitve kot mestnih svetnikov«187 (legitimatio per oblationem 
curiae).188 Oblast je želela popularizirati tedaj nepriljubljeno službo mestnih 
svetnikov. Občinski uradniki z dosmrtnim mandatom, imenovani dekurioni (cu-
riales ali decurioni),189 so bili pristojni za izvrševanje palete upravnih funkcij, 
kar je vključevalo organizacijo žitne preskrbe, nadzor mestne infrastrukture 
(pošte, kopališč, akvaduktov, cirkusov) ter zbiranje in izterjavo po centralnih 
uradih naložene davčne kvote.190 Zaradi solidarne odgovornosti,191 ki so jo nosili 
pri izterjavi davkov, in hudih kazni, ki so jim grozile ob nevestnem izvrševa-
nju funkcije, so se skušali njenemu prevzemu izogniti na domiselne načine.192 
Dekurionata se posameznik ni mogel razbremeniti.193 Dosmrtna funkcija, ki je 
186 Nov. 74, 1–3, in 89, 7. Po reskriptu papeža Inocenca III. (1201) je nezakonske otroke smel 
pozakoniti tudi papež (legitimatio per rescriptum papae). Kogler, Die legitimatio, str. 14 ss.
187 Sledim Wiesthalerjevemu prevodu (Latinsko-slovenski slovar, str. 354, s. v. decurio 2). 
Korošec (Rimsko pravo, str. 387) govori o »občinskih svetovalcih«.
188 Iust. Nov. 89, 2: Primus itaque modus eis legitimi iuris existens civitatibus mox utilis, 
quem Theodosius piae et novae introduxit memoriae. (»Prva oblika pozakonitve, ki je bila v 
neposredno korist mestom, je bila pietetno in na novo uvedena po Teodoziju«.) Nov. Th. 22, 1 
in 2; Th. Val. C. 5, 27, 3. Wiel, La légitimation, str. 448; Biondi, Diritto romano cristiano III, 
str. 199: »Carattere quasi di legitimazione […]«. Justinijan uvršča institut v eno izmed rednih 
oblik pozakonitve (Iust. Nov. 89, 2).
189 C. Th. 12, 1. Občinski svet (v virih nastopa pod izrazi senatus, ordo decurionum, curia, 
βουλή; njegovi člani pa se imenujejo decuriones ali curiales) bi na državni ravni lahko po funkciji 
primerjali z rimskim senatom. Gl. Marquardt, Römische Staatsverwaltung, str. 183; Sirks, Public 
Law, str. 342.
190 O pomenu dekurionov za rimsko državo gl. Nov. Maior. 7: Curiales nervos esse rei 
publicae ac viscera civitatum nullus ignorat […] (»Vsak ve, da so dekurioni živčevje in drobovje 
mest.«)
Kübler, RE IV, s. v. decurio, stolp. 2319−2352; Marquardt, Römische 
Staatsverwaltung, str. 194 s; Demandt, Die Spätantike, str. 457 s.
191 Huschke, Über den Census, str. 143.
192 Const. C. Th. 12, 1, 3; 5; 11; 12; 16; 22. Več o »kurialnem problemu« gl. pri Demandt, 
Die Spätantike, str. 460 ss.
193 Const. C. Th. 12, 1, 1: Nemo iudex civilium munerum vacationem cuiquam praestare 
curiali conetur, vel aliquem suo arbitrio de curia liberet. (»Noben sodnik naj nikogar ne posku-
ša osvoboditi izvrševanja državljanskih bremen v kuriji niti naj ga na temelju svoje sodbe ne 
razbremeni članstva v kuriji.«)
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 277
bila načeloma neodpovedljiva,194 je odločilno zaznamovala življenje nosilca: 
brez dovoljenja provincialnega upravitelja ni smel odsvajati zasebne lastnine, 
zapustiti province,195 kurija je imela tudi pravico do dekurionovega nujnega de-
leža. Iz častne in privilegirane funkcije (honos) se je spreobračal v javno breme 
(munus, λειτουργία).196
Dekurionat stigmatiziranim nezakonskim otrokom sprva ni bil dosegljiv. 
Po že omenjeni konstituciji cesarjev Teodozija II. in Valentinijana III. (443) je 
smel oče nezakonskega sina, starejšega od osemnajst let, predstaviti (dobesedno: 
»ponuditi«) članom mestnega sveta (oblatio curiae). Če so ga svetniki sprejeli 
medse, je s tem postal fi lius legitimus.197 Poleg tega je bilo mogoče isto doseči že 
z vpisom sinovega imena v register (offeratio sub gestis monumentorum)198 ali z 
dekurionovo oporočno naklonitvijo dekurionata.199 Po sprejemu dekurionata se sin 
ni mogel vzdržati dedovanja (privilegium abstinendi). Oče je moral sinu ob oblaciji 
nakloniti zemljišče v izmeri najmanj petindvajsetih hektarov, s katerim je dekurij 
za prevzete obveznosti jamčil mestni občini. 
Legitimatio per oblationem curiae je bila svojevrsten pravni konglomerat: 
favor in onus, mešanica zasebnega in javnega prava, institut dednopravnega in 
statusnopravnega značaja. Rimska država je v vsesplošni gospodarski kot tudi 
politični krizi postklasične dobe skušala z instrumenti zasebnega prava spodbujati 
otopele posameznike k prevzemu vse bolj osovraženih javnih funkcij. Izidorjeva 
antična etimologija besede privatus, ki jo izvaja iz dejstva, da je zasebnik »odve-
zan« javnih bremen (zlasti kurialnih obveznosti), je dober pokazatelj duha obdobja 
preloma med antiko in srednjim vekom:
Isidor, Etymologiae (sive origines) 9, 4, 30: Privati sunt extranei ab offi ciis publicis. 
Est enim nomen magistratum habenti contrarium, et dicti privati quod sint ab offi ciis 
curiae absoluti. 
Izidor, Etimologije ali začetki 9, 4, 30: »Zasebniki so tisti, ki so odtujeni od javnih 
služb. Beseda ›magistrat‹ je namreč temu nasprotna, ›zasebniki‹ (privati) pa so ime-
novani zato, ker so odvezani od dolžnosti kurialne službe.«
194 Val. Th. Arc. C. Th. 12, 1, 13 in 118: Decurio fortunam, quam nascendo meruit, suffragiis 
atque ambitione non mutet. (»Dekurij naj z izvolitvijo na javne funkcije ali z zvijačno pridobi-
tvijo uradnega položaja ne spreminja svojega uradnega položaja, ki ga je pridobil ob rojstvu.«) 
Dekurion svojih otrok ni smel prikrajšati za dekurionat: [c]um voluntates patrum praeiudicare 
non debeant utilitatibus civitatum. ([K]er očetova volja ne more prejudicirati mestnega interesa.) 
(Const. C. Th. 12, 1, 7) Prim. Marquardt, Römische Staatsverwaltung, str. 197.
195 Const. C. Th. 12, 9.
196 Kunkel, Römische Rechtsgeschichte, str. 122.
197 Iust. Nov. 89, 2.
198 Iust. Nov. 89, 2.
199 Iust. Nov. 89, 2. 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu278  
4 Pravnoposlovna ravnanja javnopravnih oseb 
Sodobno gledanje na pravnoposlovno udejstvovanje pravnih oseb javnega prava, 
ki naj bi se odvijalo po načelih zasebnega prava, za analizo pravnih razmerij med 
rimsko državo na eni in zasebniki na drugi strani ni povsem ustrezno. Konceptuali-
zacija tovrstnih razmerij kot javnopravnih pogodb je zaradi enostranskih posegov in 
posebnih privilegijev javnopravne strani vprašljiva.200 O načelni pogodbeni enakosti 
obeh pogodbenih partnerjev ne moremo govoriti. V nadaljevanju analiziram nekaj 
tipičnih javno-zasebnopravnih poslov, in sicer enostranska pravna posla votum in 
pollicitatio ter pogodbo o davčnem zakupu. K temu dodajam še posebno obliko 
javnopravnega zavarovanja v obliki varščine cautio praediis praedibusque. 
4.1 Votum in pollicitatio
Enostranskih pravnih poslov inter vivos v rimskem zasebnem pravu skoraj ne 
najdemo.201 Rimljani so bili nezaupljivi do priznavanja pravnih poslov, kjer bi že 
volja ene stranke ustvarjala zavezujoče pravne učinke. Drugače je bilo v javnem 
pravu oziroma na stičišču javnega z zasebnim pravom. Sakralnopravno razsežnost 
je imela javna zaobljuba (votum publicum), ki jo lahko razumemo kot enostransko 
obljubo o izvršitvi neke storitve ali dajatve, ki pa je dana pod odložnim pogojem. 
Pogoj učinkovanja je uresničitev dogodka, ki je bil po tedanjem verskem pojmovanju 
del transcendentnega.202 Rimljani, za katere je Salust trdil, da so bili najreligioznejši 
ljudje na svetu,203 so se javno zaobljubljali z namenom, da bi transcendentne sile 
zaustavile kužne bolezni,204 vojne, lakoto ali ohranile cesarjevo zdravje. Votum se 
je običajno odvijal pred svečeniki, konzulom, pretorjem, morda tudi pred zbranim 
ljudstvom. Votent je ustno in pisno obljubil upravičencu, praviloma kolektivni 
skupnosti, naklonitev denarnega zneska ali daritveno žival.205 Votum – otrok pon-
200 O razpetosti sodobne pravne teorije in prakse glede pravnega varstva t. i. koncesijskih 
pogodb, gl. Štemberger, Legal Protection of Concession Contracts, str. 336 ss. Ipsen, Allgemeines 
Verwaltungsrecht, str. 193.
201 Svojevrstna izjema je bila javna obljuba nagrade. Gospodarji so sužnjem na njihovo 
ovratnico, denimo, zapisali: Fugi. Tene me: cum revocaveris me d(o)m(ino) m(eo) Zonino, acci-
pis solidum (»Pobegnil sem. Primi me: ko me boš privedel nazaj h gospodarju Zoninu, prejmeš 
zlatnik.«) Museo Nazionale Romano – Museo Epigrafi co, inv. št. 65043.
202 Cic. De leg. 2, 16, 41: [U]oti est sponsio qua obligamur deo (»[V]otum je sponzija, s katero 
smo zavezani bogu.«) Wieacker, Römische Rechtsgeschichte, str. 321, op. 61. V konstruktu rimskega 
votuma se vidi rimski skoraj pravnoposlovni odnos do religije (prim. Cic. De nat. deor. 1, 41, 115: 
[…] est enim pietas iustitia adversus deos). O tem Spektorskij, Zgodovina socialne fi lozofi je, str. 66.
203 Sall. De coniur. Cat. 12: nostri maiores, religiosissimi mortales […] (»naši predniki, 
najreligioznejši smrtniki […].«)
204 Gl. Liv. 4, 25, 3: pestilentia eo anno aliarum rerum otium praebuit. aedis Apollini pro 
valetudine populi vota est. (»[…] tistega leta je kužna bolezen zagotavljala, da so vse stvari mi-
rovale. Za zdravje ljudstva so v Apolonovemu templju dajali zaobljube.«) Marquardt, Römische 
Staatsverwaltung III, 264 ss.
205 Liv. 41, 21, 10; 4, 27, 1. Vsak prvi januar so novoimenovani konzuli v čast domovini, 
kasneje pa za cesarjevo zdravje, žrtvovali govedo (votum pro reipublicae salute). Marquardt, 
Römische Staatsverwaltung III, str. 266.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 279
tifi kalne jurisprudence – ni bil le eden najstarejših izpričanih enostranskih pravnih 
poslov, ampak tudi najstarejši znan odložno pogojeni pravni posel.206
Tudi pollicitatio,207 brezoblična promisorjeva obljuba svojepravnega posa-
meznika o storitvi ali dajatvi v korist mestne občine, je imela že zaradi posebnega 
statusa naslovljenca javnopravno razsežnost. Rimski državljani so obljubljali izgra-
dnjo gledališča, term, stebrišč, organizacijo iger, popravila javne infrastrukture po 
naravnih nesrečah, zlasti ob kandidaturah za pomembne politične funkcije.208 Ker 
je policitacija v prvi vrsti zasledovala javni interes, so juristi odstopali od načela, 
da je vsaka darilna pogodba zahtevala soglasje darovalca in obdarjenca.209 Tako 
je bila policitacija veljavna in učinkovita, čeprav njen upravičenec ni dal soglasja.
D. 50, 12, 3 pr. Ulp. libro 4 disputationum: Pactum est duorum consensus atque con-
ventio, pollicitatio vero offerentis solius promissum. et ideo illud est constitutum, ut, 
si ob honorem pollicitatio fuerit facta, quasi debitum exigatur. sed et coeptum opus, 
licet non ob honorem promissum, perfi cere promissor eo cogetur, et est constitutum. 
Ulp. D. 50, 12, 3 pr. (Ulpijan v 4. knjigi spisa Disputationes): »Pakt je soglasje in 
sporazum dveh oseb, pollicitatio pa zgolj ponudnikova obljuba. In zato je bilo dolo-
čeno, da se pollicitatio, če je bila napravljena zaradi časti (ob honorem), sme izterjati 
takoj, kot nekaj, kar je dolgovano. Toda tudi, če je bilo delo že začeto, čeprav ni bilo 
obljubljeno zaradi časti, je promisor zavezan, da izpolni to, kar je obljubil, in tako 
je bilo določeno.«
Spore iz policitacij so reševali v kognicijskem postopku. Javni organi so mo-
rali dosledno skrbeti, da so promisorji izvršili v korist mestne občine obljubljene 
policitacije. 
D. 50, 12, 8 Ulp. 3 de offi ciis consulis: De pollicitationibus in civitatem factis iudicum 
cognitionem esse. Probe faciet Statius Rufi nus, si opus proscaeni, quod se Gabinis 
exstructurum promisit, quod tandem adgressus fuerat, perfi ciat. nam etsi adversa 
fortuna usus in triennio a praefecto urbis relegatus esset, tamen gratiam muneris, 
quod sponte optulit, minuere non debet, cum et absens per amicum perfi cere opus 
istud possit. quod si detrectat, actores constituti, qui legitime pro civitate agere 
possint, nomine publico adire adversus eum iudices poterunt: qui cum primum potu-
erint, priusquam in exilium profi ciscatur, cognoscent et, si opus perfi ci ab eo debere 
constituerint, oboedire eum rei publicae ob hanc causam iubebunt, aut prohibebunt 
distrahi fundum, quem in territorio Gabiniorum habet.
206 Mitteis, Römisches Privatrecht, str. 167.
207 Temeljna literatura o rimski pollicitatio je Bartolotti, Les pollicitations à l’époque ro-
maine : étude sur les promesses au bénéfi ce d’une collectivité (2020). Delo je prejelo prestižno 
Boulvertovo nagrado za najboljše romanistično delo v letu 2022. Gl. tudi Lepore, Rei publicae 
polliceri.
208 Ulp. D. 50, 12, 1, 5 (columna); Marc. D. 50, 12, 4 pr. (propter incendium, vel terrae 
motum vel aliquam ruinam – zaradi požara, potresa ali podrtja stavbe); Plin. Ep. Traian. 39, 
3: Huic theatro ex privatorum pollicitationibus multa debentur. (»Temu gledališču je mnogo 
dolgovanega na podlagi zasebnih policitacij.«)
209 Prim. Vat. 264a: Pollicitatio donationis inter privatos vim obligationis non inducit. 
(»Enostranska obljuba darila med zasebniki ne ustvarja obveznosti.«)
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu280  
Ulp. D. 50, 12, 8 (Ulpijan v 3. knjigi o dolžnostih konzula): »O v mestu napravljenih 
policitacijah odločajo sodniki210 v kognicijskem postopku. Stacij Rufi n bi naredil 
pošteno, če bi dokončal že začeto delo na gledališču v mestu Gabinija, katerega iz-
gradnjo je bil obljubil. In čeprav (je Rufi na) doletela nesreča, da ga je mestni prefekt 
za tri leta izgnal iz mesta, bi moral poskrbeti za delo, ki ga je bil sam obljubil po 
svoji volji. Delo bi namreč lahko v njegovi odsotnosti opravil tudi kak prijatelj. Če 
tega ni zagotovil, smejo tisti, ki imajo pristojnost tožiti v imenu mesta, zoper njega 
vložiti tožbo. Sodniki morajo nemudoma rešiti zadevo, zlasti morajo, še preden bi 
odšel Stacij Rufi n v izgnanstvo, določiti, ali naj delo dokonča on sam ali pa naj mu 
prepovedo prodati zemljišče, ki ga ima na ozemlju Gabinije.«
4.2 Leges censoriae in societas publicanorum
Rimska država je v republikanskem obdobju prešla iz razvojnega stadija me-
stne državice v ozemeljsko razprostranjeni imperij. Vse do prvega stoletja po Kr. 
ni imela razvitega upravnega aparata, ki bi ji omogočil izvrševanje vseh upravnih 
nalog v lastni režiji. Oviro je predstavljala zlasti izterjava davkov v oddaljenih 
provincah.211 Logistično posebej zahtevno nalogo so zato prepuščali davčnim 
zakupnikom (publicani).212 
D. 50, 16, 16 Gai. 3 ad edictum provinciale: Eum qui vectigal populi Romani conductum 
habet, »publicanum« appellamus. nam »publica« appellatio in compluribus causis 
ad populum Romanum respicit: civitates enim privatorum loco habentur. 
Gai. D. 50, 16, 16 (Gaj v 3. knjigi k provincialnemu ediktu): »Tistega, ki ima zaku-
pljeno pobiranje davkov, imenujemo publicanus. Kajti poimenovanje ›publicus‹ se 
v mnogoštevilnih zadevah nanaša na rimsko ljudstvo: mesta pa nasploh nastopajo 
namesto zasebnikov.«
S pavšalno zakupnino si je rimska država, ki ji ni bilo treba fi nancirati davčne 
izvršbe, zagotovila reden in sorazmerno zanesljiv dohodek, zakupniki pa so si ob pre-
vzemu tveganja izpada davčnih dohodkov (denimo zaradi elementarnih ali družbenih 
nesreč) prilaščali davčne presežke. Ekonomsko izkoriščanje provincialnega prebi-
valstva po koruptivnih davčnih zakupnikih, ki so prihajali predvsem iz vrst ekvitskih 
povzpetnikov,213 naj bi onemogočalo celovito vključitev provinc v rimsko državo in 
bilo hkrati tudi eden izmed glavnih dejavnikov propada republike.214 Ciceronovo 
stališče o ljudski blaginji, ki da je najvišji zakon (salus populi suprema lex esto),215 je 
veljal le za rimsko ljudstvo (populus Romanus), ne pa za provincialno prebivalstvo:
210 Jörs (Untersuchungen zur Gerichtsverfassung, str. 26) meni, da so kompilatorji na tem 
mestu konzule nadomestili s sodniki (iudices).
211 Bleicken, Die Verfassung der römischen Republik, str. 66.
212 Pri tem je vredno omeniti, da z izrazom publicani v širšem smislu označujemo vse 
zasebnike, ki so z državo sklepali kakršnekoli pogodbe, v ožjem smislu pa so običajno mišljeni 
davčni zakupniki. Rivier, Untersuchungen, str. 103.
213 Alfödy, Römische Sozialgeschichte, str. 44; Kaser, Römische Rechtsgeschichte, str. 85; 
Bratož, Rimska zgodovina, str. 100.
214 Malmendier, Societas publicanorum, str. 277; Rainer, Römisches Staatsrecht, str. 17.
215 Cic. De leg. 3, 3, 8.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 281
Livius, Ab urbe condita 45, 18, 4: Ubi publicanus esset, ibi aut ius publicum vanum 
aut libertatem sociis nullam esse.
Livij, Ab urbe condita 45, 18, 4: »Kjer je davčni zakupnik, tam je javno pravo le 
prazen pojem, saj družbeniki sicer ne bi imeli nobene svobode.«
Pogodbo o prepustitvi izterjave davkov je z davčnim zakupnikom kot zastopnik 
rimske države (populus Romanus) sklenil cenzor.216 To se je navadno zgodilo po javni 
dražbi (auctio, licitatio), na kateri je izbral publikana, ki je obljubil plačilo najvišje 
davčne zakupnine.217 Ta je bil navadno že pogodbenik davčnozakupne družbe (so-
cietas publicanorum ali vectigalium), ki so ga kot tako imenovanega mancepsa, tj. 
najuglednejšega predstavnika, za sklenitev davčnega zakupa, izbrali ostali člani davč-
nozakupne družbe. Stranki davčnozakupne pogodbe sta bili torej rimska država na eni 
in manceps kot predstavnik (ne pa zastopnik) davčnozakupne družbe na drugi strani. 
Posebnost dražbe pri podeljevanju davčnih zakupov je bila fi skusova pra-
vica, da upoštevaje javni interes davčnozakupne pogodbe ne sklene z najboljšim 
ponudnikom. To se je običajno zgodilo v primerih, ko manceps državi, glede na 
prevzete obveznosti, ni ponudil ustreznega zavarovanja izpolnitve svojih obveznosti:
D. 39, 4, 9 pr. Paul. libro 5 sententiarum: Locatio vectigalium, quae calor Licitantis 
ultra modum solitae conductionis infl avit, ita demum admittenda est, si fi deiussores 
idoneos et cautionem is qui licitatione vicerit offerre paratus sit. 
Paul. D. 39, 4, 9 pr. (Pavel v 5. knjigi spisa Sententiae): »Davčni zakup, sklenjen 
zaradi (dražbene) vročice ponudnika, ki je zakupnino napihnila onkraj njene običajne 
vrednosti, je dopusten le tedaj, če ponudnik zagotovi ustrezne poroke in varščino.«
Na dražbi izbrani manceps oziroma kandidat za municipalno funkcijo je moral 
ob sklenitvi zakupne pogodbe kumulativno zagotoviti poroka (praes) in hipotekarno 
zavarovanje, s katerima je jamčil za vestno izpolnitev pogodbe.218
Davčnozakupna pogodba, ponekod s kupnim, drugod zakupnim značajem,219 
je bila adhezijske narave. V praksi rimskega cenzorja se je izoblikovalo jedro 
njenih standardnih pogodbenih določil (leges locationum ali leges censoriae), ki 
so jih po zgledu pretorskega edikta prevzemali vsi cenzorji oziroma tisti, ki so bili 
v kasnejših obdobjih pristojni za sklepanje tovrstnih pogodb. Ti dodatki so bili v 
cesarski dobi pogojeni s princepsovim soglasjem:
D. 39, 4, 10 Hermog. libro 5 epitomarum: Vectigalia sine imperatorum praecepto 
neque praesidi neque curatori neque curiae constituere nec praecedentia reformare 
et his vel addere vel deminuere licet. 
216 Liv. 4, 8, 2: [I]dem hic annus censurae initium fuit […] uectigalia populi Romani sub 
nutu atque arbitrio <eius> essent. (»Tega leta je bila vzpostavljena cenzura […] pod njihovo 
jurisdikcijo so bili tudi davki rimskega ljudstva.«) Več o tem Malmendier, Societas publicanorum, 
str. 78 s; Kunkel, Die Magistratur, str. 446 ss.
217 Kaser, Römische Rechtsgeschichte, str. 83.
218 Kunkel, Die Magistratur, str. 449.
219 Malmendier, Societas publicanorum, str. 73.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu282  
Hermog. D. 39, 4, 10 (Hermogenijan v 5. knjigi spisa Epitome): »Davkov brez cesar-
jevega dovoljenja ne sme postavljati ali obstoječo ureditev spreminjati ali temu kaj 
dodajati ali zmanjševati niti provincialni upravitelj niti kurator niti kurija.«
Običajne sestavine davčnozakupne pogodbe so bile določitev medsebojnih 
pravic in obveznosti zakupnika in zakupodajalca, nastanek in prenehanje razmerja 
ter dogovor o zavarovanju cautio praedes praediaque. Mancepsovi poroki (praes) 
so bili običajno preostali člani davčnozakupne družbe.220 Tem določilom so do-
dajali maloštevilne klavzule, ki so jih glede na dejansko pogajalsko moč davčnih 
zakupnikov stranke izpogajale ob prevzemu davčnega zakupa:
Livius, Ab urbe condita 23, 49, 1–2: [A]d conducendum tres societates aderant ho-
minum undeuiginti, quorum duo postulata fuere, unum ut militia uacarent dum in eo 
publico essent, alterum ut quae in naues imposuissent ab hostium tempestatisque ui 
publico periculo essent. 
Livij, Od ustanovitve mesta 23, 49, 1–2: »[Z]a zakup so se zanimale tri družbe, ki 
so imele devetnajst družbenikov, in postavile so dve zahtevi: prvič, da se jih oprosti 
vojaške službe, dokler bodo nosilci zakupa; drugič, da gre uničenje ladij zaradi napada 
sovražnika ali neurja na nevarnost države.«
Pri davčnem zakupu je zgolj postransko vlogo igrala notranja organizacija 
davčnozakupne družbe, ki so jo urejala pravila zasebnega prava.221 Kljub temu je 
tudi njena funkcija narekovala določene prilagoditve v zvezi s stabilnostjo družbe.222 
Smrt posameznega davčnega zakupnika namreč ni samodejno ukinjala družbe:
D. 17, 2, 59 pr. Pomp. libro 12 ad Sabinum: Adeo morte socii solvitur societas, ut 
nec ab initio pacisci possimus, ut heres etiam succedat societati. haec ita in privatis 
societatibus ait: in societate vectigalium nihilo minus manet societas et post mortem 
alicuius, […] 
Pomp. D. 17, 2, 59 pr. (Pomponij v 12. knjigi k Sabinu): »Zato s smrtjo družbenika 
družba preneha in se ni mogoče vnaprej dogovoriti, da dedič nasledi družbenikov 
položaj v družbi. Tako velja v zasebnih družbah: pri družbah davčnih zakupnikov 
pa se družba nič manj ne ohrani tudi po smrti katerega izmed družbenikov […].«
Tudi tožbo actio pro socio je bilo mogoče naperiti manente societate, litiskonte-
stacija pa je ni ukinjala.223 Sporno ostaja, ali je mogoče imetnike prosto odsvojljivih 
220 Malmendier, Societas publicanorum, str. 82–91.
221 Sedes materiae je D. 39, 4 (De publicanis et vectigalibus et commissis). Nekateri 
romanisti so societas publicanorum dojemali kot družbo z javnopravnim značajem (Honsell, 
Mayer-Mally, Selb, Römisches Recht, str. 78; Zimmermann, The Law of Obligations, str. 468), 
včasih celo kot societas publica (kar naj bi izhajalo iz Pomp. D. 17, 2, 59 pr. – gl. opombo 
spodaj). Kot ugotavlja Malmendier (Societas publicanorum, str. 237), izhaja iz virov, da je bila 
notranja struktura in dejavnost družbe urejena s pravili zasebnega prava. Gl. Ulp. D. 17, 2, 5 in 
Iav. D. 4, 6, 34, 1: Qui operas in publico, quod vectigalium causa locatum est, dat, rei publicae 
causa non abest. (»Ne šteje se, da je odsoten po državnih poslih tisti, ki se ukvarja z javnimi 
zadevami, ki temeljijo na davčnem zakupu.«)
222 Malmendier, Societas publicanorum, str. 223–259.
223 Paul. D. 17, 2, 65, 15.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 283
premoženjskih deležev v družbi (participes), o katerih govorijo nekateri viri, res 
razumeti kot nekakšne delničarje v smislu sodobne delniške družbe.224 V zvezi 
s tem so se pojavile trditve, da je bila societas publicanorum pravzaprav pravna 
oseba in ne le družba civilnega prava, na kar naj bi nakazovala zlasti premoženjska 
sposobnost, o kateri govorijo viri:
D. 3, 4, 1 pr. Gai. libro 3 ad edictum provinciale: … vectigalium publicorum sociis 
permissum est corpus habere.
Gai. D. 3, 4, 1 pr. (Gai. v 3. knjigi k provincialnemu ediktu): »… družbenikom davč-
nozakupne družbe je dovoljeno imeti premoženje (corpus).«225 
Razvoj cesarske birokracije ali prevaljevanje upravnih nalog na dekurione, 
zahteva cesarjev po neposrednem nadzoru pobiranja davkov in potreba po omejitvi 
korupcijskih tveganj v provincah so v 1. stoletju po Kr. dokončno zavrli sklepanje 
davčnih zakupov.226 
4.3 Cautio praediis praedibusque
Kot sem že omenil, se je v fi skusovo korist pri posojilnih,227 prodajnih ter 
podjemnih in zakupnih pogodbah med državo in zasebniki izoblikovala zahteva 
po zagotoviti kakovostnega zavarovanja izpolnitve obveznosti. Kasneje je zahte-
va po obljubi varščine prešla tudi na provincialne magistrate (denimo na duoviri 
iure dicundo) in na že omenjene davčne zakupnike (publicani).228 Ti so morali 
zagotoviti ob izvolitvi oziroma sklenitvi zakupa tako imenovano cautio praediis 
praedibusque.229 Gre za posebno kombinacijo poroštva in hipoteke, ki so jo zaradi 
odmikov od načel zasebnopravne zastavne pravice imenovali »javnopravna hipoteka« 
(hypotheca iuris publici).230 Poroštveni del je nastal z verbalnim kontraktom, in sicer 
s porokovim (praes) pritrdilnim odgovorom na vprašanje pristojnega magistrata, 
ali prevzema poroštvo.231 Osebnopravnemu jamčevanju se je kumulativno pridru-
224 Ps. Asc. In Verr. sec. 1, 55, 143: Aliud enim socius, aliud particeps. Nam particeps, 
qui certam habet partem, et non divise agit, ut socius. (»Eden je družbenik, drugi pa deležnik. 
Deležnik ima namreč določen ekonomski interes in ne sodeluje v družbi tako kot družbenik.«) 
Deležniki (participes) naj bi bili po večini premožni senatorji, ki jim je zakonodaja prepovedala 
neposredno ukvarjanje s trgovinskimi dejavnostmi. Malmendier, Societas publicanorum, str. 
247–251; Kunkel, Die Magistratur, str. 455, op. 218.
225 O tem Malmendier, Societas publicanorum, str. 258 s.
226 Malmendier, Societas publicanorum, str. 61; Bratož, Rimska zgodovina, 190.
227 Liv. Ab urbe condita 22, 60: si […] dandam ex aerario pecuniam mutuam, praedibusque 
ac praediis cavendum populo censerent. (»Menijo, da je treba ljudstvu jamčiti z zavarovanjem 
praedibusque ac praediis, če se daje posojilo iz erarja.«)
228 Rivier, Untersuchungen, str. 38 ss.
229 Marquardt, Römische Staatsverwaltung, str. 152–162. Gl. 63. poglavje malaškega zakona 
(Lex Municitana).
230 Schulz, Classical Roman Law, str. 412.
231 Festus, De sign. verb, 14: Praes est is qui populo se obligat, interrogatusque a magistratu, 
si praes sit, ille respondet: praes […] (»Praes je tisti, ki se zaveže ljudstvu, in sicer potem ko 
ga magistrat vpraša, ali želi biti porok, odgovori »porok« (praes).«)
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu284  
žila tudi na obličen način ustanovljena hipoteka.232 Hipotečna zastavna pravica je 
nastala na podlagi pisne pečatene pogodbe (subsignatio), ki so jo vrh tega vpisali 
v register mestnega oziroma državnega arhiva (tabulae publicae, tabulae commu-
nes) in objavili na javnem kraju (ita ut de plano recte legi possint).233 Prav oblična 
ustanovitev hipoteke razkriva očitno javnopravno naravo instituta, na kar je lepo 
opozoril eden vodilnih romanistov 20. stoletja, Fritz Schulz:
As always, whenever we cross the boundary of private law we enter a new world: we 
fi nd document, registration, and publicity, phenomena which were entirely foreign 
to classical private law.234
Pri sklepanju oblične pogodbe o nastanku zastavne pravice je sodeloval 
izvedenec (cognitor), ki je jamčil, za to da predmet hipoteke zagotavlja primerno 
zavarovanje.235 Zastavnima upnikoma (fi skusu in municipiju) je pretor zagotovil 
unovčenje zavarovanja v primeru, če je prišlo do utaj ali nepravilnosti pri upra-
vljanju javnega premoženja. 
Kupca na dražbi unovčenega zemljišča so imenovali praediator. Javnopravna 
posebnost njegovega položaja je bila, da ni dobil polne, temveč le (praviloma) 
neposestno fi duciarno lastnino. Zastavitelj že unovčene nepremičnine je namreč 
smel svojo nekdanjo nepremičnino, ki jo je imel v posesti, v določnem časovnem 
obdobju odkupiti od fi duciarnega lastnika. Ker pogosto ni prišlo do remancipa-
cije zemljišča, so zastavitelju olajšali priposestvovanje v obdobju dveh letih, pri 
čemer so mu spregledali izkazovanje vsaj začetne dobrovernosti (t. i. usureceptio 
ex praediatura).236
O tožbi, ki je omogočala realizacijo zastavne pravice, viri molčijo, najverje-
tneje pa pri tem ni šlo za splošno hipotečno tožbo (actio hypothecaria in rem), ki 
so jo imeli zasebni subjekti.237 
Justinijanovo pravo zavarovanja praediis praedibusque ne pozna več, saj ga 
je že za časa severske dinastije nadomestila vesoljna fi skusova zastavna pravica v 
zvezi z vsemi davčnimi in pogodbenimi obveznostmi:
Ant. C. 8, 14, 2: Certum est eius qui cum fi sco contrahit bona veluti pignoris titulo 
obligari, quamvis specialiter id non exprimitur. 
Ant. C. 8, 14, 2: »Jasno je, da je premoženje tistega, ki je sklepal pogodbe s fi skusom, 
zavezano, kot da bi bilo zastavljeno, čeprav to ni bilo izrecno dogovorjeno.«
232 Rivier, Untersuchungen, str. 24, govori o »publizistische Verbürgerung«.
233 Lex Malacitana, cap. 65.
234 Schulz, Classical Roman Law, str. 412 s.
235 Rivier, Untersuchungen, str. 67.
236 Gai. 2, 61.
237 Schulz, Classical Roman Law, str. 412.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 285
5 Sklep: Jus privatum sub tutela juris publici latet.
5.1 Birokratizacija, etatizacija in kristjanizacija družbe
Analiza izbranih zasebnopravnih razmerij s poudarjeno javnopravno prvino 
kaže, da so mestoma že juristi, najizdatneje pa cesarska zakonodaja, odstopali od 
temeljnih postulatov zasebnega prava, kar lahko utemeljimo z načelno zahtevo po 
varovanju javnega interesa oziroma javne koristi (utilitas publica):
PS 2, 19, 2: [C]ontemplatio enim publicae utilitatis privatorum commodis praefertur. 
PS 2, 19, 2: »[U]poštevanje javne koristi ima prednost pred koristmi zasebnikov.«
Diocl. Max. C. 12, 62, 3: Utilitas publica praeferenda est privatorum contractibus.
Diocl. Max. C. 12, 62, 3: »Javna korist mora imeti prednost pred pogodbami med zasebniki.«
Zasledovanje državnega interesa (Staatsraison) na zasebnikovih plečih 
in izrazit državni paternalizem238 so usmeritve, ki so republikanskemu obdobju 
in obdobju zgodnjega principata načeloma tuje.239 Načelo prednosti javne pred 
zasebno koristjo ni novost, marveč poudarjena težnja cesarskega prava,240 ki jo 
smemo pripisovati tudi razvojnemu stadiju rimske birokratske države.241 Biro-
kratizacija narekuje celovito etatizacijo družbe, ki se na področju prava vrši z 
vdiranjem javnopravnih prvin v dotlej povsem zasebni avtonomiji prepuščeno 
zasebno pravo.242 Tako se zasebno pravo vse bolj ovija pod plašč javnega prava.243 
238 Značilen primer cesarskega paternalizma izkazuje že prolog k Dioklecijanovemu ediktu 
o cenah: (Edictum de pretiis rerum venalium, 301): [C]onvenit prospicientibus nobis, qui parentes 
sumus generis humani, arbitram rebus intolerandis dare legem, ut, quod speratum diu humanitas 
ipsa praestare non potuit, ad commune omnium temperamentum remediis provisionis nostrae 
comferatur. (»Kot skrbni starši človeškega rodu, smo se odločili, naj kot razsodnik v te zadeve 
poseže pravičnost, da bo naša zdravilna skrb v skupno dobro vseh prinesla tisto, česar človeštvo 
kljub dolgotrajnemu upanju ni moglo doseči.«) CIL III 2, str. 825. Dioklecijanov edikt je bil oprt 
na programski cilj doseganja javne blaginje – [R]es constituta ex commodo publico (»[S]tvar, ki 
je bila uvedena v javno korist«). CIL III 2, str. 826. Gl. tudi Demandt, Die Spätantike, str. 388.
239 Wieacker, Römische Rechtsgeschichte I, 493: »[…] die Gemeinwohlideologie der im 
Dominat immer weiter vordringenden utilitas publica.« Prvi cesar, ki naj bi propagiral univerzal-
no idejo rešitve človeškega rodu (salus generis humani), naj bi bil Galba. Tako Bratož, Rimska 
zgodovina, str. 244.
240 Gaudemet, Utilitas publica, str. 480 s.
241 O vzpostavitvi cesarskega uradništva v principatu gl. Wieacker, Römische Rechtsgeschichte 
II, str. 10 s, ki meni, da je »rimska dediščina evropske civilizacije v bistvu počivala na razvoju 
cesarskega uradništva«. O razvoju uprave v poznem cesarstvu gl. Demandt, Die Spätantike, str. 
292–303.
242 Gaudemet, Utilitas publica, str. 485: »Ainsi les progrѐs de l`étatisme se marquent dans 
le développement des notions d`utilitas publica et de ius publicum.«
243 Ius privatum sub tutela iuris publici latet. Bacon, The Works of Francis Bacon, str. 
407, aphor. III. Liberalistično navdahnjeni teoretiki zasebnega prava 19. stoletja niso priznali 
specifi čnega socialnega momenta v zasebnem pravu, ker naj bi šlo pri tem za materijo javnega 
prava. Gl. npr. Savigny, System I (1840), 370 s: »Dagegen wird in den Vermögensverhältnissen 
die Herrschaft des Rechtsgesetzes vollständig durchgeführt, und zwar ohne Rücksicht auf die 
sittliche oder unsittliche Ausübung eines Rechts. Daher kann der Reiche den Armen untergehen 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu286  
Odveč je dodati, da so podobne težnje v zasebnem pravu prisotne tudi danes.244
K opisanem razvoju je prispevala gospodarska kriza 3. in začetka 4. stole-
tja.245 Pomoč revnim, organizacija javnih del, tudi v luči doslednejšega oblastnega 
pravosodnega in upravnega sistema, je postala dolžnost rimske države.246 Duhu 
časa ustreza leta 364 ustanovljeni institut mestnega zaščitnika (defensor civitatis, 
σύνδικος τοῦ δήμου), ki je imel v provincah sodno funkcijo, ščitil pa je široke 
ljudske množice (tenuiores) pred izkoriščanjem in izgredi gospodarsko in družbeno 
vplivnejših oseb (potentiores). Še posebej naj bi zaščitniki bdeli nad koruptivnim 
pobiranjem davkov.247
Nekateri zgodovinarji so poznoantično državo, da bi poudarili razliko z 
izrazito liberalistično ustrojenima obdobjema republike in zgodnjega principata, 
opredeljevali kot državo blaginje (Fürsorgestaat, Wohlfahrtstaat).248 Kljub vpeljavi 
nekaterih institutov, ki so resnično namenjeni varstvu širših ljudskih množic, je ta 
težnja večinoma ostajala na ideološki ravni. Amijan Marcelin je zapisal, da »[…] 
cesarska vladavina, kot so jo opredeljevali modreci, ni nič drugega kot skrb za 
tuje blagostanje.«249 Krščanska etika je – deloma tudi preko cesarjeve ideološke 
podobe – utegnila soprispevati k idealu države blaginje.250 Cesar je bil po tedanjem 
prepričanju zavezan neposredno Bogu, da kot posrednik med onostranstvom in 
tostranstvom podanikom zagotavlja človeka znosno življenje.251 
lassen durch versagte Unterstützung oder harte Ausübung des Schuldrechts, und die Hülfe,  die 
dagegen Statt  f indet,  entspringt nicht auf dem Boden des Privatrechts,  sondern 
auf  dem des öffent l ichen Rechts ; sie liegt in den Armenanstalten, wozu allerdings der 
Reiche beyzutragen gezwungen werden kann […]«
244 Gl. npr. Wolff, Bachof, Stober, Verwaltungsrecht, str. 251: »Publifi zierung des Privat- 
und Strafrechts«.
245 Posledice gospodarske krize 3. stoletja za pravni razvoj prikazuje Visky, Spuren der 
Wirtschaftskrise, str. 23 ss.
246 Biondi, Diritto romano cristiano III, str. 370; Krumpholz, Über sozialstaatliche Aspekte, 
str. 22.
247 C. Th. 1, 29, 1. Frakres, Contra potentium iniurias, zlasti str. 87 ss; Seeck, Defensor 
civitatis v: RE IV, 2, stolp. 2365–2371; Demandt, Die Spätantike, str. 402.
248 Krumpholz, Über sozialstaatliche Aspekte, str. 8 in 176; Demandt, Die Späntike, str. 
387 ss, ki govori o »dirigistische Wirtschaftspolitik der Spätantike«, ki je pri nekaterih avtorjih 
dobila celo oznako »državnega socializma«. Pri tem gre bolj za polemično analogijo kot histo-
rično spoznanje. 
249 Amm. Hist. 29, 2, 18: Nihil aliud esse imperium, ut sapientes defi niunt, nisi curam 
salutis aliena […].
250 Krumpholz, Über sozialstaatliche Aspekte, str. 22: »[D]ie christlichen Kaiser […] be-
trachteten die Fürsorge für ihre Untertanen als eine von Gott gewollte Pfl icht, zu deren Erfüllung 
sie nach dem Gebot der christlichen Lehre, wenn auch im Rahmen der utilitas publica, gehalten 
werden.« Wieacker, Römische Rechtsgeschichte II, str. 207.
251 Demandt, Die Spätantike, str. 266.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 287
5.2 Kognicijski postopek kot dejavnik utapljanja zasebnega v javnem pravu
Številne odmike od zasebnega prava v razmerjih, kjer je država vršila oblastno 
vlogo, vlogo nadzornika ali pogodbenega partnerja, lahko pripišemo obliki pravnega 
varstva, ki pri navedenih pravnih razmerjih navadno ni bilo zagotovljeno v rednem 
postopku pred pretorjem (ordo iudiciorum), temveč v izrednem kognicijskem po-
stopku pred cenzorji, kvestorji, konzuli in provincialnimi duoviri.252 Obseg zadev, 
ki so se reševale v kognicijskem postopku, je v obdobju klasičnega prava naglo 
naraščal. Od Klavdija dalje fi skalne zadeve ne zadevajo več pretorja, temveč je za 
tovrstna vprašanja v kognicijskem postopku odgovoren cesarski prokurator, kasneje 
fi skalni pretor (praetor fi scalis).253 Kasneje v kognicijskem postopku rešujejo tudi 
varuške, statusne in policitacijske zadeve.254 
Pernice je kognicijski postopek štel za upravni in ne pravdni postopek.255 
V kognicijskem postopku, kjer sta bila udeležena javnopravna in zasebnopravna 
stran, je bil namreč magistrat obenem zastopnik javnopravne strani in hkrati tudi 
sodnik. Kljub temu da je bil po večinskem stališču sodobnih romanistov kognicij-
ski postopek pravdne narave, obstaja široko soglasje o tem, da so ga sooblikovale 
močne upravnopravne prvine.256 Magistratov prosti preudarek, utrjen na imperiju,257 
in hkratna nevezanost na zapovedi pretorskega edikta258 sta pospeševala odklone 
od zasebnega prava, ki so bili utemeljeni na javnem interesu.259 
5.3 Avantgardni značaj publicističnih prvin
Čeprav rimsko javno pravo ni bilo recipirano v enaki meri kot zasebno pravo, 
je številne javnopravne prvine v zasebnem pravu (ius publicum in iure privato) 
mogoče prepoznati tudi v sodobnih pravnih sistemih. Romanistika jih je štela za 
posebej napredne,260 celo avantgardne prvine v rimskopravni misli, ki so se zaradi 
252 Call. D. 50, 13, 5 pr.: Cognitionum numerus cum ex variis causis descendat, in genera 
dividi facile non potest. (»Kognicijski postopek izvira iz najrazličnejših temeljev, ki jih ni mogoče 
enostavno razdeliti po vrstah.«) Pernice, Beziehungen, str. 2.
253 Pernice, L`ordo judiciorum, str. 8.
254 Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 451.
255 Pernice, L`ordo judiciorum, str. 1: »La cossideta extraordinaria cognitio, la quale dopo 
Diocleziano forma la procedura ordinaria nella cause civili, altro non ѐ che i l  procedimento 
amminis t ra t ivo davant i  a l  magis t ra to ,  t ranspor ta to  nel le  cause  c ivi l i ,  col le 
necessare  modif icazioni .« 
256 Kaser, Hackl, Das römische Zivilprozessrecht, str. 436.
257 Heyrovský, Über die rechtliche Grundlage, str. 83.
258 Konzul in cenzor na zapovedi pretorskega edikta nista bila vezana in sta imela zoper 
njegove zapovedi in prepovedi kot višja magistrata tudi pravico intercesije. O tem Kunkel, 
Staatsordnung und Staatspraxis, str. 186 ss in 208.
259 Schulz, Prinzipien, str. 121; Mitteis, Römisches Privatrecht, str. 365: »[D]ie biegsame 
Natur des Kognitionsverfahrens es ermöglichte, die Interessen des Fiskus noch durch andere 
Massregeln zu wahren als es dem reinen Privatprozess entsprochen haben würde […]«
260 Heyrovský, Über die rechtliche Grundlage, str. 104 ss; Pernice, Beziehungen, str. 2: 
»fortschrittlicher Charakter des öffentlichen Rechtes«. Gl. npr. predhodnike vrednostnih papirjev 
v rimskih žitnih kartah (tessera frumentariae); neposredno zastopanje mestnih prefektov v času, 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu288  
značilnega rimskega konservativizma le stežka uveljavile v zasebnopravnih razmer-
jih. Javnopravne prvine lahko spoznamo v obstoju ekonomske, pravne in fi zične 
neenakopravnosti strank pravnega razmerja, enostranskih posegov javne strani 
v pravice in obveznosti subordinirane stranke, neprenosljivosti ali vsaj omejeni 
prenosljivosti pravic in obveznosti, prisilnosti (kogentnosti) pravnega urejanja, 
okrepljeni obličnosti pravnih dejanj, ki se kaže v dovoljenjih in odobritvah javne 
oblasti ter vnosih v javne registre.
V rimski ureditvi razlastitve in moratorijev zasledimo temeljno izhodišče 
sodobnega upravnega prava, ki poudarja skrajno naravo tega ukrepa in zahteva 
dosledno tehtanje javne in zasebne koristi pred razlastitvijo kot tudi zahtevo po 
zagotovitvi odškodnine.261 Institut stvarnega bremena262 svojega nastanka ne dolguje 
zgolj argumentacijski iznajdljivosti juristov obdobja usus modernus pandectarum, 
ampak tudi rimski ureditvi javnih bremen, zlasti davčnih obveznosti. Davčna politika 
je v poznem rimskem cesarstvu narekovala upravno registracijo darilnih in prodaj-
nih pogodb glede nepremičnin. Še danes pogojuje davčno pravo vknjižbo stvarne 
pravice na nepremičninah s predhodno urejenimi davčnopravnimi obveznostmi,263 
okoljsko pravo k temu doda še pridobivanje najrazličnejših upravnih dovoljenj. 
Publiciteta pri prometu z nepremičninami je bila zaradi neobstoja zemljiške 
knjige ali njej podobnih registrov ena večjih pomanjkljivosti rimskega stvarnega 
prava. Le pri uradniških varščinah in pogodbenih razmerjih med javno oblastjo in 
zasebniki je že Rimljanom uspelo uvesti »registrsko« hipoteko (cautio praediis 
praedibusque). To javnopravno zavarovanje bi lahko primerjali s sodobnimi oblikami 
fi nančnih zavarovanj, zlasti z zavarovanjem poklicne odgovornosti in garancijami 
za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti (t. i. »performance bond«), ki jih morajo 
izvajalci javnih naročil običajno zagotoviti ob pripravi ponudbe oziroma prevzema 
javnega naročila.264
Da je bilo zlasti v cesarski dobi upoštevanje socialnega momenta v civilnoprav-
nih razmerjih posebnega pomena, kažejo ustroj izprositve lastninske pravice (impe-
tratio dominii), institut javne položitve (danes sodne položitve)265 in nadzorstvena 
vloga državnih organov pri statusnopravnih poslih. Ta je danes razvidna zlasti pri 
postavljanju in nadzoru skrbnikov, nad čimer v slovenskem pravnem sistemu bdita 
nepravdno sodišče in center za socialno delo, ki sicer deluje po pravilih upravnega 
postopka, sodni nadzor njihovih dejanj pa se vrši v nepravdnem postopku.266
ko so se najvišji magistrati mudili zunaj pomerija (Mommsen, Römisches Staatsrecht I, str. 166); 
realna bremena javnopravne narave; registracija uradniških stvarnopravnih zavarovanj itd. 
261 Čl. 192–194, 206 ZUreP-2 (Uradni list RS, št. 61/17).
262 Čl. 249–255 SPZ (Uradni list RS, št. 87/02, 91/13 in 23/20).
263 Čl. 38 ZZK-1 (Uradni list RS, št. 58/03, 37/08 – ZST-1, 45/08, 28/09, 25/11, 14/15 – 
ZUUJFO, 69/17, 11/18 – ZIZ-L, 16/19 – ZNP-1 in 121/21).
264 Čl. 93 ZJN-3 (Uradni list RS, št. 91/15 in 14/18).
265 Čl. 302 OZ (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo, 64/16 – odl. US in 
20/18 – OROZ631).
266 Čl. 239 ss DZ (Uradni list RS, št. 15/17, 21/18 – ZNOrg, 22/19, 67/19 – ZMatR-C in 
200/20 – ZOOMTVI) in čl. 57–70 ZNP (Uradni list RS, št. 16/19).
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 289
Razvoj razmerja med javnim in zasebnim pravom v rimskopravni zgodovini 
usmerjajo tri težnje: birokratizacija, etatizacija in kristjanizacija rimske družbe. 
Te so s seboj prinesle postopen vdor javnopravnih prvin v dotlej povsem zasebno-
pravno sfero. S tem dominantni položaj zasebnega prava še ni bil ogrožen, bil pa 
je relativiziran. Z golimi zasebnopravnimi akti poslej ni bilo mogoče več doseči 
vseh zaželenih pravnih učinkov. Javno in zasebno pravo sta bila, kot ugotavlja 
Gierke, »otroka iste matere, izmed katerih vsakdo zasleduje svoj poklic, medse-
bojno ne tekmujeta, temveč se z namenom doseganja skupnega cilja medsebojno 
dopolnjujeta.«267 Cilj njune simbioze je dosledno udejanjanje javne koristi (utilitas 
publica), ki jo je Ulpijan že v 3. stoletju po Kr. opredelil kot osnovni kriterij raz-
ločevanja med ius publicum in ius privatum.
Viri in literatura
Viri
Antoninus Marcus Aurelius: Eorum, quae ad seipsum libri XII. Recogniti & notis illustrati, 
Oxford: Ant. Peisley & Geor. West, 1704.
Cicero, M. Tullius: Librorum de Re Publica Sex. Leipzig, 1889. 
Demosthenes: Demosthenis Orationes (ur. Butcher in Rennie), Oxford: Clarendon, 1907 in 1921. 
Ecloga. Das Gesetzbuch Leons III. und Konstantinos V., Hg. Von Ludwig Burgmann. Frankfurt 
am Main: Löwenklau-Gesellschaft, 1983.
Gai Institvtiones. Edd. Emil Seckel, Bernhard Kübler, Editio Stereotypa, Teubner, Stvtgardiae 1969.
Gaius Plinius Caecilius Secundus, Ausgewählte Briefe des jüngeren Plinius, ur. Kreuser, Anton, 
Leipzig: Teubner, 1894.
Gellius, Aulus: Noctes Atticae, ed. Peter K. Marshall. Oxonii 1968.
Giphanius, Hubertus: Explanatio Diffi ciliorum & Celebriorum Legum Codicis lustiniani, Co-
loniae Plancianae, 1614.
Glyca, Michael: Του κύρου Μιχαήλ Γλύκα Σικελιώτου Βίβλος Χρονική. Benetke, 1729.
Gothofredus, Jacobus: Codex Theodosianus cum perpetuis commentariis Jacobi Gothofredi. 
Mantova, 1740.
Horacij: The Works of Horace, ur. C. Smart. Philadelphia: Joseph Whetham, 1836.
Institutiones, recognovit Paulus Krueger, Digesta recognovit Theodorus Mommsen, Vol. primum, 
Editio Stereotypa Quinta, Tom. I.-III., Apud Weidmannos, Berolini 1889.
Limnaeus, Iohannes: Iuris publici Imperii Romano Germanici, quo tractatur de Principiis iuris 
publici, de germanicorum origine, virtutibus, vitiis, lingua, Tomus primus. 3. izdaja, 
Strassburg: Fridericus Spoor, 1657.
Livy: Books I and II With An English Translation. Cambridge: Harvard University Press; London: 
William Heinemann, 1919.
M. Tullius Cicero, De Offi ciis. With An English Translation. Cambridge: Harvard University 
Press, 1913.
Mommsen, Theodor in drugi (ur.): Corpus inscriptionum latinarum (= CIL): Inscriptiones Asiae, 
provinciarum Europae Graecarum, Illyrici Latinae; Pars 2, Inscriptionum Illyrici partes 
VI, VII, Res gestas divi Augusti, Edictum Diocletiani de pretiis rerum, Privilegia militum 
veteranorumque, Instrumenta Dacica comprehendens. Berlin: Reimer, 1873.
267 Gierke, Die soziale Aufgabe des Privatrechts, str. 44.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu290  
Pharr, Clyde (ur.): The Theodosian Code and Novels and the Sirmondian Constitutions. New 
Jersey: Princeton University Press, 1952.
Riccobono, Salvatore: Fontes iuris Romani antejustiniani I. Firence, 1941.
Seneca, L. Annaeus: Moral Essays: volume 3. Ed. John W. Basore. London and New York, 1935.
Terence: The Phormio of Terence, Ed. Laing, Gordon Jennings. Chicago: Scott, Foresman and 
Company, 1908.
Thomasius, Christian: Testament gegen Hertzog Augusto, Churfürsten zu Sachsen, Sr. Churfürstl. 
Gnaden Räthen und Landschafften. Halle, 1717.
Walz, Christianus: Rhetores graeci, ex codicibus Florentinis, Mediolanensibus, Monacensibus, 
Neapolitanis, Parisiensibus, Romanis, Venetis, Taurinensibus et Vindobonensibus. Vol. 
II, Stuttgart in Tübingen, 1835.
Literatura
Albanese, Bernardo: Un confronto testuale in tema di rescritti moratori. Bullettino dell'Istituto 
di Diritto Romano 64, 3, 1961, str. 15−32.
Alföldy, Geza: Römische Sozialgeschichte. Wiesbaden: Steiner, 1975.
Ankum, Hans: Afrikan Dig. 19, 2, 33: Haftung und Gefahr bei der publicatio eines verpachte-
ten oder verkauften Grundstücks. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: 
Romanistische Abteilung, 97, 1980, str. 157−180.
Ankum, Hans: The functions of expressions with utilitatis causa in the works of the Classical 
Roman lawyers. Fundamina: A Journal of Legal History, 16, 1, 2010, str. 5–22.
Bacon, Francis: The Works of Francis Bacon, Baron of Verulam, Viscount St. Alban and Lord 
High Chancellor of England: Opera Philosophica. Vol. VII, London, 1826.
Bartolotti, Guilhem, Les pollicitations à l’époque romaine : étude sur les promesses au bénéfi ce 
d’une collectivité, Thèse de doctorat en Histoire du droit soutenue le 26 septembre 2020, 
Université Paris II Panthéon-Assas, 2020.
Biondi, Biondo: Il diritto romano cristiano, III. La famiglia – rapporti patrimoniali, diritto 
pubblico. Milano: Giuffrè, 1954.
Bleicken, Jochen: Die Verfassung der römischen Republik, Grundlagen und Entwicklung. 4. 
izdaja, Paderborn, München, Wien, Zürich: Ferdinand Schöningh, 1975.
Bydlinski, Franz: Kriterien und Sinn der Unterscheidung von Privatrecht und öffentlichem Recht. 
Archiv für die civilistische Praxis, 194, 4, 1994, str. 319–351.
Calasso, Francesco: Storia e sistema delle fonti del diritto comune, I. Le origini. Milano: Giuffrè, 
1938.
Coing, Helmut: Europäisches Privatrecht. Älteres Gemeines Recht (1500 bis 1800). München: 
C. H. Beck, 1985.
Costa, Emilio: Cicerone Giurisconsulto. Vol. 1, Bologna: Nicola Zanicheli, 1927.
De Vaan, Michiel: Etymological Dictionary of Latin and the other Italic Languages. Leiden in 
Boston: Brill, 2008.
Demandt, Alexander: Römische Geschichte von Diocletian bis Justinian 284 – 565 n. Chr. 
München: C. H. Beck, 2007.
Dernburg, Heinrich: Das Pfandrecht nach den Grundsätzen des heutigen römischen Rechts. 2. 
del, Leipzig; Hirzel, 1864.
Düll, Rudolf: Recenzija k: Francesco Maria de Robertis, La espropriazione per publica utilità 
nel diritto. Kritische Vierteljahresschrift für Gesetzgebung und Rechtswissenschaft, 30, 
66, št. 2/3, 1939, str. 341–352.
Eckhardt, Benedikt: Romanisierung und Verbrüderung. Das Vereinswesen im römischen Reich. 
Berlin in Boston: De Gruyter, 2021.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 291
Ehrlich, Eugen: Beiträge zur Theorie der Rechtsquellen, Erster Theil. Berlin: Carl Heymann, 1902. 
Felgenträger, Wilhelm: Antikes Lösungsrecht. Berlin und Leipzig: Walter de Gruyter, 1933.
Földi, András: Remarks on the Origin and Early History of the Distinction between ius publi-
cum and ius privatum. Vladar, Vojtech (ur.): Perpauca terrena Blande Honori dedicata. 
Trnava, 2019, str. 39–48.
Frakes, Robert: Contra potentium iniurias: The Defensor civitatis and Late Roman Justice. 
München: C. H. Beck, 2001.
Gaudemet, Jean: Indulgentia principis. Instituto di storia del diritto. N. 3, Trst, 1962.
Gaudemet, Jean: Institutions de l´antiquité. Paris: Sirey, 1967.
Gierke, Otto: Das deutsche Genossenschaftsrecht, Die Staats und Korporationslehre des Altert-
hums und des Mittelalters und ihre Aufnahme in Deutschland. 3. del. Berlin: Weidmannsche 
Buchhandlung, 1881.
Gierke, Otto: Die soziale Aufgabe des Privatrechts. Vortrag gehalten am 5. April 1889 in der 
juristischen Gesellschat zu Wien. Berlin: Julius Springer, 1889.
Hatschek, Julius: Die rechtliche Stellung des Fiskus im Bürgerlichen Gesetzbuche, Eine Studie 
im Grenzgebiete des Privat- und öffentlichen Rechts. Berlin: Carl Heymann, 1899. 
Hattenhauer, Hans: Grundbegriffe des Bürgerlichen Rechts, Historisch-dogmatisch Einführung. 
München: C. H. Beck, 2000.
Heyrovský, Leopold: Über die rechtliche Grundlage der leges contractus bei Rechtsgeschäften 
zwischen dem römischen Staat und Privaten. Leipzig: Breitkopf und Härtel, 1881.
Hirschfeld, Otto: Die kaiserlichen Verwaltungsbeamten bis auf Diocletian. 2. izdaja. Berlin: 
Weidmannsche Buchhandlung, 1905.
His, Rudolf: Die Domänen der römischen Kaiserzeit. Leipzig: Veit und Comp., 1896.
Hohenlohe, Constantin: Einfl uß des Christentums auf das Corpus juris civilis. Dunaj: Hölder-
-Pichler-Tempsky, 1937.
Honsell, Thomas: Gemeinwohl und öffentliches Interesse im klassischen römischen Recht. 
Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte: Romanistische Abteilung, 95, 1, 
1978, str. 93–137.
Huschke, Philipp Eduard: Über den Census und die Steuerverfassung der frühern römischen 
Kaiserzeit: ein Betrag zur römischen Staatswissenschaft. Berlin: Gebauer, 1847.
Ibsen, Jörn: Allgemeines Verwaltungsrecht. 8. izdaja, München: Vahlen, 2012.
Jellinek, Georg: Allgemeine Staatslehre. 3. izdaja, Berlin: Julius Springer, 1929.
Jhering, Rudolf von: Geist des römischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwic-
klung. 1. zvezek, 2. del. Leipzig, 1854.
Jhering, Rudolf von: Geist des römischen Rechts auf den verschiedenen Stufen seiner Entwic-
klung. Teil 1. Leipzig: Breitkopf und Härtel, 1852.
Johnston, David: The Cambridge Companion to Roman Law. Cambridge: Cambridge University 
Press, 2015.
Jones, Walter: Expropriation in Roman Law. Law Quarterly Review, 45, 4, 1929, str. 512–527.
Jördens, Andrea: Nochmals zur Bibliotheke Enkteseon, v: Gesellschaft für Griechische und 
Hellenistische Rechtsgeschichte: Symposion, 2010, str. 277–290.
Jörs, Paul, Kunkel, Wolfgang: Römisches Privatrecht. 3. izdaja, Berlin, Heidelberg: Springer, 1949.
Jörs, Paul: Untersuchungen zur Gerichtsverfassung der römischen Kaiserzeit. Leipzig: Hirsch-
feld, 1892.
Kambič, Marko: Tutela impuberum v historični perspektivi s poudarkom na statutih srednjeveških 
primorskih mest na Slovenskem. Zbornik znanstvenih razprav, 72, 2012, str. 117–147, 
310–311
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu292  
Kantorowicz, Ernst H.: The King`s Two Bodies, A Study in Medieval Political Theology. New 
Jersey: Princeton University Press, 1997.
Kaser, Max, Hackl, Karl: Das römische Zivilprozessrecht, 2. izdaja, München: C. H. Beck, 1996.
Kaser, Max, Knütel, Rolf, Lohsse, Sebastian: Römisches Privatrecht, 22. izdaja, München: C. 
H. Beck, 2021.
Kaser, Max: »lus publicum« und »ius privatum«. Zeitschrift der Savigny-Stiftung für Rechtsge-
schichte: Romanistische Abteilung, 103, 1, 1986, str. 1–101.
Kaser, Max: Das römische Privatrecht, Das altrömische, das vorklassische und klassische Recht, 
2. izdaja, München: C. H. Beck, 1971.
Kaser, Max: Römische Rechtsgeschichte, 2. Aufl ., Göttingen: Vandenhoeck & Ruprecht, 1967.
Kelsen, Hans: Čista teorija prava, Uvod v problematiko pravne znanosti, prev. Amalija Maček 
Mergole, Ljubljana: Cankarjeva založba, 2005.
Kerševan, Erik, Androjna, Vilko, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, 
2. spremenjena in dopolnjena izdaja, Ljubljana: GV Založba, 2017.
Kirchmann, Julius von: Die Werthlosigkeit der Jurisprudenz als Wissenschaft. Berlin: Springer, 
1848.
Kogler, Ferdinand: Die legitimatio per rescriptum von Justinian bis zum tode Karls IV. Weimar: 
Böhlau, 1904.
Korošec, Viktor: Nastanek Avgustovega principata, v: Zbornik znanstvenih razprav, 19, 1943, 
str. 74–102.
Korošec, Viktor: Rimsko pravo. Ljubljana: Pravna fakulteta, DDU Univerzum, 1980.
Kranjc, Janez: Delicta in crimina v rimskem kazenskem pravu. Zbornik znanstvenih razprav, 
XLII (1982), str. 87−124.
Krumpholz, Helmut: Über sozialstaatliche Aspekte in der Novellengesetzgebung Justinians. 
Bonn: Rudolf Habelt, 1992.
Kunkel, Wolfgang, Wittman, Roland: Staatsordnung und Staatspraxis der römischen Republik, 
Die Magistratur. München: C. H. Beck, 1995.
Kunkel, Wolfgang: Römische Rechtsgeschichte, 4. izdaja, Böhlau, Weimar, 1964.
Lepore, Paolo Giovanni: »Rei publicae polliceri«. Un`indagine giuridico-epigrafi ca. 2. izdaja, 
Giuffre, 2012.
MacChombaich de Colquhoun, Patrick: A Summary of the Roman Civil Law: Illustrated by 
Commentaries on the Parallels from the Mosaic, Canon, Mohammedan, English and 
Foreign Law, 2. zvezek, London, 1851.
Malmendier, Ulrike: Societas publicanorum: staatliche Wirtschaftsaktivitäten in den Händen 
privater Unternehmer. Köln, Weimar: Böhlau, 2002.
Marquardt, Joachim, Römische Staatsverwaltung. Handbuch der römischen Alterthümer, 3. 
zvezek, Leipzig: Hirzel, 1885.
Marquardt, Joachim: Römische Staatsverwaltung. Handbuch der römischen Alterthümer, 2. 
zvezek, 2. izdaja, Leipzig: Hirzel, 1881.
Mayer-Maly, Theo, Honsell, Heinrich: Rechtswissenschaft, Eine Einführung in das Recht und 
seine Grundlagen. Heidelberg: Springer, 2015.
Mayr, Römische Rechtsgeschichte IV, Die Zeit der Orientalisierung des römischen Rechtes, 
Berlin und Leipzig 1913.
Michelet, C. L., Des Vernunftrechts zweiter Theil, enthaltend das öffentliche Recht und die 
allgemeine Rechtsgeschichte, Nicolaische Verlagsbuchhandlung, Berlin 1866.
Mittermaier, Carl Joseph Anton: Bemerkungen über Moratorien. Archiv für die civilistische 
Praxis, 16, 3, 1833, str. 450–62.
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 293
Nawiasky, Hans: Allgemeine Rechtslehre als System der rechtlichen Grundbegriffe, Köln: Ben-
zinger und Co. Einsiedeln, 1941.
Nitschke, Manfred: Die Hinterlegung der geschuldeten Leistung. Studia et documenta historiae 
et iuris, 24, 1958, str. 112–223.
Paschke, Boris: The cura morum of the Roman Censors as Historical Background for the Bishop 
and Deacon Lists of the Pastoral Epistles. Zeitschrift für die Neutestamentliche Wissenschaft 
und Kunde der Älteren Kirche, 98, 1–2, str. 105–119.
Pavčnik, Marjan: Teorija prava, Prispevek k razumevanju prava, 6., pregledana in dopolnjena 
izdaja, Ljubljana: GV Založba, 2020.
Pennitz, Martin: Der Enteignungsfall im römischen Recht der Republik und des Prinzipats. Köln, 
Weimar, Wien: Böhlau, 1991.
Pernice, Alfred: Beziehungen des öffentlichen römischen Rechtes zum Privatrechte. Zeitschrift 
der Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung, 5, 1, 1885, str. 1–135.
Pernice, Alfred: L'ordo judiciorum e l'extraordinaria cognitio durante l'impero romano. Società 
tipografi ca-editrice, 1886.
Pernice, Herbert: Zur Lehre von der Insinuation der Schenkung, Inaugural-Dissertation, Gre-
ifswaldm, 1882.
Radbruch, Gustav: Filozofi ja prava. Študijska izdaja, prev. Amalija Maček Mergole, Ljubljana: 
Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, 2001.
Rainer, J. Michael: Römisches Staatsrecht, Republik und Prinzipat. Darmstadt Wissenschaftliche 
Buchgesellschaft, 2016.
Regelsberger, Ferdinand: Streifzüge im Gebiet des Zivilrechts. Festgabe der Göttinger Juristen-
-Fakultät für Rudolph von Jhering zum Fünfzigjährigen Doktor-Jubiläum, Leipzig, 1892, 
str. 44–78.
Rivier, Alphons: Untersuchungen über die cautio praedibus praediisque, Berlin: Springer, 1863. 
Roby, Henry John: Roman Private Law in the Times of Cicero and of the Antonines, 1. zvezek, 
Cambridge: University Press, 1902.
Savigny, Friedrich Carl von: System des heutigen römischen Rechts I. Berlin: Veit und. Comp., 1840.
Schmidt, Carl Adolf: Der principielle Unterschied zwischen dem römischen und germanischen Rechte, 
Die Verschiedenheit der Grundbegriffe und des Privatrechts. Rostock in Schwerin, 1853. 
Schulz, Fritz: Geschichte der römischen Rechtswissenschaft. Weimar: Böhlau, 1961.
Schulz, Fritz: Prinzipien des römischen Rechts. München in Leipzig: Duncker & Humblot, 1934.
Seeck, Otto: Defensor civitatis. RE IV, 2, 1901, stolp. 2365–2371.
Sellert, Wolfgang: Insinuation. HRG II, 2011, stolp. 1256−1259.
Serrigny, Denis: Droit public et administratif romain, ou Institutions politiques, administrati-
ves, économiques et sociales de l'Empire romain du IVe au VIe siѐcle (De Constantin a 
Justinien), Paris: Aug. Durand, 1857. 
Shaw, Malcolm: International Law. 8. izdaja, Cambridge: University Press, 2017.
Solazzi, Siro, L'estinzione dell' obbligazione nel diritto romano, 1. zvezek. Neapelj, 1935.
Spektorskij, Evgen: Zgodovina socijalne fi lozofi je, zvezek 1. Slovenska matica v Ljubljani, 1932.
Steinwenter, Artur: Beiträge zum öffentlichen Urkundenwesen der Römer. Graz, 1915.
Stelkens, Ulrich: Verwaltungsprivatrecht, Zur Privatrechtsverbindung der Verwaltung, deren 
Reichweite und Konsequenzen. Berlin: Duncker & Humblot, 2005.
Stolleis, Michael: Geschichte des öffentlichen Rechts in Deutschland, Erster Band, Reichspub-
lizistik und Policeywissenschaft 1600-1800, München: C. H. Beck, 1988.
Štemberger, Katja: Legal Protection of Concession Contracts - at the Interface between Public 
and Private Law and European and National Law. Studia Iuridica Lublinensia, 32, 2, 
2023, str. 335–355.
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu294  
Taubenschlag, Rafael: Zum gerichtlichen Moratorium im röm. Provinzialrecht. Zeitschrift der 
Savigny-Stiftung für Rechtsgeschichte. Romanistische Abteilung, 51, 1, str. 403–404.
Taylor, John: Elements of the Civil Law. 4. izdaja, London, 1828.
Van de Wiel, Constantin: La légitimation par oblation à la Curie dans le droit romain quelques 
traces dans les droits canonique, civil et byzantin. Revue internationale des droits de 
l'antiquité, 37, 1990, str. 447–462.
Verdross-Drossberg, Alfred: Grundlinien der antiken Rechts- und Staatsphilosophie. 2. izdaja, 
Dunaj: Springer, 1948.
Visky, Károly: Spuren der Wirtschaftskrise der Kaiserzeit in den römischen Rechtsquellen. 
Bonn: Rudolf Habelt, 1983.
Voigt, Moritz: Römische Rechtsgeschichte. 2. zvezek, Stuttgart, 1899.
Wagner, Adolph: Lehr- und Handbuch der politischen Oekonomie. Leipzig: C. F. Winter, 1894.
Waldstein, Wolfgang, Rainer, Michael: Römische Rechtsgeschichte. Ein Studienbuch, 11. izdaja, 
München: C. H. Beck, 2014. 
Wenger, Leopold: Von der Staatskunst der Römer. München, 1925.
Wieacker, Franz: Römische Rechtsgeschichte, Quellenkunde, Rechtsbildung, Jurisprudenz und 
Rechtsliteratur. Erster Abschnitt, München: C. H. Beck, 1988.
Wieacker, Franz: Römische Rechtsgeschichte, Zweiter Abschnitt, Die Jurisprudenz vom früheren 
Prinzipat bis zum Ausgang der Antike im weströmischen Reich und die oströmische Recht-
swissenschaft bis zur Justinianischen Gesetzgebung. Joseph Georg Wolf (ur.), München: 
C. H. Beck, 2006.
Wolff, Hans J.; Bachof, Otto: Verwaltungsrecht, Bd. 1, Ein Studienbuch, 11. izdaja, München: 
C. H. Beck, 1999.
Žepič, Vid: Corpus iuris canonici – nastanek in pomen srednjeveške zbirke cerkvenega prava v 
klasični dobi kanonistike. Pravnik, 138, 2021, str. 273–306.
Žepič, Vid: Iudex sceptro aequitatis armandus est. Richterliche Insignien in der europäischen 
Rechtstradition bis zum 18. Jahrhundert. Journal on European History of Law, 14, 1, 
2023, str. 24–35.
Žepič, Vid: Interesno ravnotežje med zastaviteljem in zastavnim upnikom v rimskem pravu. 
Zbornik znanstvenih razprav, LXXXII, 2022, str. 257–305.
Žepič, Vid: Non-pledgeable Property in Ancient Law – A Refl ection of favor debitoris? V: Tau-
chen, Jaromir; Kolumber, David (ur.): Edge of Tomorrow: the Next Generation of Legal 
Historians and Romanists: Collection of Contributions from the 2022 International Legal 
History Meeting of PhD Students. Brno: Masaryk University, 2022, str. 34–41. 
Žepič, Vid: Pfandschuldnerschutz in der nachklassischen Rechtsentwicklung. V: Opuscula. 
Quaderni di studi romanistici, 2023. 
Žepič, Vid: Zemljiška služnost kot pravnodogmatični model v obdobju usus modernus pandec-
tarum. Zbornik znanstvenih razprav, LXXX, 2020, str. 157–189. 
Zgodovinski časopis | 77 | 2023 | 3-4 | (168) 295
S U M M A R Y
Ius publicum in iure privato. Public Elements in Roman 
Private Law
Vid Žepič
The paper at hand aims to examine the elements of public law within the framework of 
Roman private law, focusing on the involvement of a legal entity governed by public law in 
legal relationships with private law subjects. 
The introduction of the paper centres around the concept of public law (ius publicum), 
which can be seen as a signifi cant achievement of Roman classical jurisprudence in the context 
of legal historical development. In a broad sense, ius publicum referred to the norms governing 
the constitutional and administrative position of the Roman State, municipalities, and the 
relationship between the Roman State and other political communities. In a narrower sense, 
though not adopted in the European legal tradition, every rule falling within ius publicum 
was considered a mandatory (cogent) norm. The subsequent part of the discussion explores 
different approaches to differentiate between private law, public law, and mixed public-private 
legal relationships.
The analysed relationships are categorized based on the involvement of public legal 
entities in relation to private law subjects, whereby the public legal entities assume positions 
either of authority, supervision, or contractual engagement.
As the sovereign authority, the State unilaterally exercised prerogatives derived from 
a social consensus that recognized restrictions on property rights in the public interest. This 
included institutions such as expropriation, debtor-reliefs (moratoria), and the imposition of 
various public burdens, particularly taxes. As a controller, the State authorized certain acts 
undertaken by private parties when the private party alone could not fully enforce them to 
maintain public order. During the imperial period, the use of publicity requirements (such as 
public deposit, introduction of public deeds, registry, and involvement of administrative bodies 
in personal status matters) became more widespread. Additionally, the Roman State engaged in 
legal transactions with private individuals to pursue its own property interests, with tax leases 
being a notable feature. These tax-lease transactions developed rigorous public law securities, 
characterized by strong formality.
The objective of this paper is to determine whether and how Roman private law deviated 
from its fundamental principles as a result of the involvement of a public-law legal person, 
leading to the creation of specifi c “mixed” public-private legal relationships. The introduction 
of public law elements into private law was not favoured by Roman jurists and was in the 
legal literature intentionally discouraged. However, an analysis of private-law relationships 
with a signifi cant public-law element demonstrates that, in some cases, jurists, particularly 
the imperial legislature, departed from the fundamental principles of private law. This can be 
attributed to the bureaucratic nature of the Roman state, which became particularly evident in 
the late classical period (the 2nd and 3rd centuries). The process of bureaucratization refl ected in 
the adoption of the extraordinary procedure, which assessed many of the mixed public-private 
law relationships described above. Some scholars considered the extraordinary procedure as 
a precursor to the modern administrative procedure.
Considering the trends in modern law, the public elements within Roman private law 
can be regarded as a sign of progressive legal thought. These public-law elements were 
manifested in economic, legal, and physical inequalities between the parties involved in a 
legal relationship, unilateral interference by the public party in the rights and obligations of 
the subordinate party, non-transferability or limited transferability of rights, the mandatory 
nature of legal regulations, and the increased formality of legal acts, including authorizations 
and confi rmations by public authorities and entries in public registers. The evolution of the 
relationship between public and private law in Roman legal history was mainly infl uenced by 
V. ŽEPIČ: Ius publicum in iure privato. Javnopravne prvine v rimskem zasebnem pravu296  
three tendencies: the bureaucratization, étatisation, and Christianization of Roman society. 
The dominant role of private law was not threatened but rather relativized. Roman private 
law became increasingly intertwined with public law, which aimed to serve the public interest 
(utilitas publica).
Z  | Ljubljana | 77 | 2023 | št. 3-4 (168) | str. 239–491
ISSN 0350-5774
9 7 7 0 3 5 0 5 7 7 0 0 2