322
Naši dopisi.
Iz Maribora 1. okt. {Spominek slavnemu SlomŠelcu), nepozabljivemu našemu knezoškofu, kdo ga bode delal, je zdaj določeno. Znani umetnik g. Zajic je prišel včeraj iz Ljubljane in na razsojo seboj prinesel, kakor mu je po preč. kanoniku Glazerji naročeno bilo, po S različnih slikah izdelane, v gips vlite glave Slomšekove. Že pred je gosp. dr. Jan. Bleiweis, ki je naprošen bil vpljivati na gosp. Zajca, da se nemudoma loti svojega posla, gosp. kanoniku pisal, da je videl Zajčevo dela tako osnovano, da utegne zadostevati vsem tehničnim zahtevam in da obraz neprecenljivega Slomšeka je po njegovih mislih živemu ves podoben. In potrjeno smo po ogledanih 3 podobah našli to obljubo. Zajic, čegar slika ranjega škofa Wolfa v stolni cerkvi Ljubljanski pričuje odličnega mojstra, nam bo tudi Slomšekov spominek izvrstno stvaril. Gospodje dotičnega odbora so tedaj enoglasno sklenili, naj Zajic začne delo in nemudoma si naroči marmor Kararaski. Ves spominek bo stal 4500 gold. Ni zdaj nobene dvombe več, da neumrli naš Slomšek kmalu dobi svojih zaslug za narod slovenski vreden spominek in, kar nas poleg tega tudi še posebno veseli, je to, da bode delo „domačega uma in dlana."
V Gorici 1. okt. — Smrt majorja Lanjus-a (23. doe u. m.),   o kateri sem   v zadnjem dopisu rekel,   da je bila nasledek roparskega napada, je še zmiraj skrivnostna.    Autopsija kaže,  da je imel zlomljenih 5 reber na levi straoi,   razbito   čepino   na   tamenu in zlomljeno kost od (desnega) očesa do ušesa; dalje potolčeno roko za pestjo.    Sodi se,   da   ga  je   kak   voz butnil ob tla; hudoben napad in umor zdaj taje. — Ker imamo že se smrtjo opraviti, naj naznanim, da je v Benetkah ponoči od 28.-29. septembra umrl g. dr. Franc K s. Foy-t^zik,   kije   bil   za   deželnim   šolskim   nadzornikom  g. Šolarjem nekaj let na tukajšnjem gimnaziji profesor. Bil   je   ta   mož  jako   učen,   izvrsten  staroklas.   filolog; znal je pa tudi še 6 novih jezikov.    Predno je prišel v Gorico,   bil   je profesor   in dekan vseučilišča Padovan-skega in še prej gimn. profesor v Kopru in Trstu (kjer je bil dober prijatel našemu Koseski-mu.   Bolehal je že v Gorici in zgubil tudi skoraj popolnoma vid;   1. 1875» se je podal v Benetke, kjer je živel pri prijatlu g. Al. Ebert-u.   Učiteljsko kariero je začel pri Jezuitih v Galiciji kot ud   tega   reda,   iz katerega   je pa pozneje izstopil. Rodil se je v Tešinu v Sieziji 17. januarija leta 1812.    Rajnki  je   bil  odločen  katoličan in opiral svojo katoliško vero na trdno  podlago   bogoslovskih,   modro-slovskih   in vsakoršnih vednosti.    Njegovi  učenci vedo, kak duh veje iz učitelja izobraženega tako,   kakor je bil F. — Svojo lepo knjižnico je   zapusti]   tukajšnjemu centralnemu bogoslovskemu semenišču.   Zal nam je, da njegovo   truplo   ne   počiva   v  naši zemlji;   ali spomin
njegov ostane na veke med nami. — 28. dne u. m. spet ni bilo razpustne seje društev „Gorica'* in „Soča", pač pa je „Sloga" zborovala in ves svoj dnevni red obravnala. Udov poslednjega društva se je seje vdeležilo kakih 30—40. Da se udje starih 2 društev ne marajo vdeležiti pogrebne seje, je naravno; nikdo ni rad pogrebnik svojih rajncih. Po časnikih grč zdaj novica, da „društvi („Gr." in „S.") ste se razdru žili." Te besede moramo „cum grano" salis čitati. Da ste društvi mrtvi — to je gotovo; ali o tem, kako da je zlasti eno teh dveh društev živelo in umrlo, dalo bi se veliko pisati, in to, kar bi se pisalo, dalo bi bistroumnim pravnikom veliko opraviti. Jez — držeč se gesla „de mortuis nil nisi bene" — sem spravil vse te zadeve v svojo „torbico"; — prav na dno sem jih stlačil. — A propos — „torbica" ! Veste li — drage „Novice" — da se nekateri ljudje moje „torbice" boje? In — kar je prav čudno — tudi taki so se je bali, o katerih Schiller poje:^ „Wo man singt, da lass dich fröhlich nieder...." Če se nam ni treba pevca bati — k čemu bi se pevec koga bal? Ne, ne — moja torbica ne straši nedolžnih ljudi — pač pa utegne biti — „unter Umständen" — tul in pšica — zlobnim, kakoršnih pa med nami — že davno vec ni(?!). — Volitve za deželni zbor zanimajo do sedaj samo — kandidate, katerih je — očitaih aH skrivnih — veliko več, ko jih potrebujemo. Ali se ljudstvo kaj vname za stvar, ki še senca več ni nekdanjega deželnega zbora, bodemo videli v kratkem. „Eri Diäu" mora postati še krep-kejši. Sicer pa menijo mnogi, da samo časniški „eri Diau" ne bo zadostoval. „Vsak glas ne seže v deveto vas" — pravi pregovor.
Iz Celja 3. okt. — Frice Brandstetter je bil 29. dne t. m. po 7dnevni obravnavi obsojen na «j let teške ječe in na en dan posta vsak mesec. Dr. Hol-cinger iz Gradca je imel nalog zamurca zagovarjati, a ni ga mogel umiti, kajti državni pravdnik je dokazal 289.962 gold. goljufivo ponarejenih menjic in 18000 gld. lastnim otrokom vkradenega denarja. Ni ga človeka, ki bi se drznil grozovitega goljufa javno zagovarjati. In ta človek je res ves čas liberalne ere vsem nemčurjem veljal za izveličarja, vsem ustavovercem za živ evan-gelj! Z goljufijami in s kupljenimi glasovi (kar so pri sodniji zaslišane priče objavile) je bil voljen za deželnega in državnega poslanca! Nemčurski listi — molčijo na moraličnern grobu Fricetovem, ki so ga 10 let v zvezde kovali. Frice, v zavesti svoje „ritterlichkeite" ne brani v ječo iti. a pritožil se je neki na višo sodnijo zoper predolgi čas kazni.   Le j te no!
Iz Stare Loke, 2. okt. —.-— Kakor se nevesta olišpa in kinča, ko pričakuje ljubljenega ženina svojega, tako se je olepšala naša „mati fara" prečastitemu kanoniku in deželnemu poslansu gosp. Frančišku Kramarju na čast, ki so včeraj po preteku 50 let tukaj obhajali svojo „zlato mašo". Že slovesni sprejem in častni sprevod od kolodvora v Loko v soboto kazal je očitno navdušenost ljudstva za moža, ki je tu 21 let pastiroval in mnogo nevenljivih spominkov spoštovanja in ljubezni si postavil; zjutraj v nedeljo pa je naznanil strel mož-narjev preveseli dan cerkvene svečanosti. Pri marsikaterih prilikah vidili smo že hiše božje olepotiČene, tako pa, kakor danes Starološke zunaj in znotraj in še pozno do noči, še nikoli. Jako dobra misel bila je ta, da med maji, prepreženi z venci, visele so bile tablice krog in krog cerkve, na katerih so se brale črtice iz duhovnega življenja preblagega zlatomšnika. Kako srčno spoštovan je on pri duhovščini, pričala sta darova, ki mu ju je poklonila v spomin in pa presrčna govora, s katerima sta mu ja izročila Starološki dekan gosp. Kožuh in pa častni  kanonik   in  profesor  dr. Cebašek.    Izvrsten  na
vsako stran je bil med mašo, ki so jo zlatomašnik s krepkim glasom peli, govor stolnega dekana Ljublj. gosp. Zupana, ki je mnogokrat do solz ganil ljudstvo (med njim je bil tudi g. L. Robič, ki je po željah mnogih narodnih deželnih poslancev v njih imenu se vdeležil slovesnosti), ki ga je toliko privrelo, da je velikanska cerkev komaj prostor imela za vse. — Po dovršeni cerkveni slovesnosti, ki je trajala od 9. do 12. ure, je bil v farovžu pri g. dekanu vesel obed, pri katerem se je napitnica vrstila za napitnico in telegram za telegramom zahajal čestitat gosp. zlatomašnjku, med drugimi od grofa Barbota in dr. Semena iz St. ßuperta, od prosta Vilfana v imenu kapitola Novomeškega, od gosp. Potočnika v imenu narodnih Ljubljanskih mestnih odbornikov itd. Popoldne pa je prišel gosp. Andrej Pra-protnik, ki je bil v prvo svojo učiteljsko službo od g. zlatomašnika, tadanjega nadzornika Loške šole, vnie-ščen, in pa dr. Jan. Bleiweis, ki vkljub mršavemu vremenu — kakor je v svoji zdravici rekel — se ni mogel zdržati, da ne bi bil osebno došel čestitat svojemu pre-milemu prijatelju in večletnemu sodelavcu na političnem polji, o katerem se po pravici more reči, da „hrast se omaje in hrib, značajnosti krepost njegova pa ne gane." Gromoviti pravo-klici so pritrdili, da je govornik resnico govoril. Pravo je pa tudi g. stolni dekan Zupan v očigled današnje slovesnosti govoril, rekši, dokler bo narod slovenski tako spoštoval in ljubil du-hovščiuo svojo, kakor smo danes videli, ni se bati za katoliško vero. Se ve da liberalcev ni blizo h takim shodom, da bi videli, da je jedro našega naroda še zdravo in neokuženo od strupenega brezverstva.
Iz Ljubljane. — (Odbor družbe kmetijske) je v svoji mesečni seji 1. dne t. m. med drugim sklenil sledeče reči: Od 200 gld., ki so iz državne subvencije za letošnje leto še ostali, je proti temu, ako tudi zastopnika c. k. deželne vlade in deželnega odbora temu pritrdita, odbor sklenil: 100 gld. podeliti Bohinjsko-Bistri-ški, 100 gld. pa Belopoljski sirarski družbi. — Poročilo viteza Grutmansthal-a o vinski razstavi Mariborski je bilo z veseljem naznanje vzeto, ker je bilo iz njega razvidno, da Kranjska vina so bila počastena z dvema srebernima državnima medalijama, pa so tudi kupca našla celo v vnanje dežele (v Bogdan-Hof v Galicijo itd.) posebno zato, ker so za napravo šampanjca jako pripravna spoznana bila.. Odbor je zato enoglasno sklenil: gosp. vitezu Gutmansthalu, gosp. Ogulinu, gosp. Dolencu, gosp. Permetu in gosp. Vrtačiču zahvalna pisma poslati za njihovo požrto-valno in vspešno delovanje, da so Dolens k a in Vipavska naša vina častno preskušnjo prestala v toliki konkurenciji z vini vseh Avstrijskih dežel ter so na dober glas prišla zunaj dežele. Uporniki Metliški naj bi si to zapomnili! — Prošnikoma iz Jarš in Iške Loke za pomoč v njunih nadlogah odbor ni mogel, kakor bi rad, podeliti denarne nobene podpore, ker nima nikakoršnega zaklada za to.
— {Iz seje deželnega odbora 30. septembra.) Deželni odbor je pritrdil, da se učiteljska služba v St. Vidu pri Cerknici da učitelju Francu Kl inarj u in da se nad-uČitelj Franc Papa in drugi učitelj Janez D o var na 4razredni ljudski šoli v Kočevji definitivno potrdita, ter da se drugemu učitelju na ljudski šoli v Št. Rupertu 400 gold. plače na leto daje. — Na predlog deželnega šolskega sveta je deželni odbor pritrdil, da se eni učiteljski vdovi penzija poviša od 50 gold. na 100 gold., in da se neki drugi učiteljski vdovi dovoli 60 gold. letne miloščine in njenim otrokom po 15 gold. podpore za odgojo.
—- {Obravnave občnega zbora banke „Slovenije" naš današnji list razpravlja na drugem mestu; tu se nam le
323
potrebno zdi delničarje opozoriti, da hitijo po sklepu odborovem z vplačanjem in se tako ognejo neubranljivi tožbi, s katero si le sami sebi škodujejo, dovršitev likvidacije pa zadržujejo.
— (Novo dobrodelno napravo), ki je dosihmal v Ljubljani nismo še imeli, je družba sv. Vincencija odprla z lepo slovesnostjo 24. dne u. m.; ta naprava se imenuje „zavetišče za uboge dečke". Blagi namen njen je: pospeševati šolske namene, doseči redno obiskovanje šole tudi ondi, kjer se to vsled revščine in pomanjkanja navadno ne zgodi, ter skrbeti za potrebni poduk zanemarjenih otrok. Dozdaj je sprejetih 17 tacih fantov v skrb družbe sv. Vincencija; kakor hitro od dobrotnikov družba dobi še vec podpore, vzela jih bo potem tudi vec pod svoje zavetje.
— (V spomin rojstne stoletnice Škofa Mateja Ravnikarja), slavnega pisatelja slovenskega, se je na Vačah vršila 20. dne u. m. lepa slovesnost, katere se je vdeležilo mnogo duhovnov in obilo ljudstva.
324