157 * Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani Filozofski vestnik | Letnik XXXIX | Številka 1 | 2018 | 157–174 Gregor Kroupa* Realizem Leibnizeve univerzalne karakteristike** Čeprav je znano, da se je t. i. »nova filozofija« v sedemnajstem stoletju v veli- ki meri uveljavila s pomočjo pojmovnega aparata tiste tradicije, proti kateri je nastopila – pomislimo le na avguštinske elemente cogita, na pojma formalne in eminentne eksistence, ontološki dokaz in pa nauk o božjem ohranjanju sub- stanc v Descartesovih Meditacijah –, pa kljub temu ostaja njena značilnost prav vehementna artikulacija preloma z utečenimi dogmami sholastičnega aristote- lizma in platonizma. A medtem ko na primer Descartes in Spinoza sprevrača- ta ustaljene načine mišljenja navkljub stari terminologiji in pojmom, Leibniz v okviru novih pradigem rehabilitira prav tiste miselne sheme, ki jih nova filozo- fija pošilja v pozabo, in je nemara izviren prav zaradi njih. Spomnimo le na prepričanje, ki se je tedaj začelo uveljavljati zahvaljujoč vpli- vu kartezijanskega mehanicizma, da namreč novih dognanj v naravoslovju ni več mogoče resno obravnavati v okviru hilomorfističnega modela, kar Leibniz problematizira z nekim presenetljivim terminološkim obratom. Potem ko od- krije, da v Descartesovem povsem geometrijskem modelu mehanike ni nobene razlike med mirujočim telesom in telesom, na katerega deluje sila in ki bi se sicer začelo gibati, če bi bila odstranjena fizična ovira, Leibniz v svoji dinamiki postulira zapleten sistem pasivnih in aktivnih sil, v katerih nemudoma najde zgolj nove pojavne oblike tistega, kar so šolski metafiziki imenovali prva mate- rija, substancialna forma in akcidence. Tako rekoč z eno potezo, z dopolnitvijo kartezijanske fizike z elementom, brez katerega preprosto ne deluje in ki je z Newtonom dokončno postal osnovni pojem mehanike, Leibniz na en mah stori, kar se je še malo prej zdelo nemogoče – uskladi paradigmo mehanicizma s hi- lomorfizmom, njegovim sholastičnim nasprotnikom. V takšnih pogledih sicer Leibniz nikoli ni našel ne zaveznikov ne učencev, pa vendar je ta gesta avant- gardna prav kolikor je konservativna; izvirna prav v tem, da ne nadaljuje nove ** Članek je rezultat dela na raziskovalnem projektu “Jezik in znanost: možnost realizma v moderni filozofiji” (št. J6-7364), ki ga financira ARRS. FV_01_2018.indd 157 16/12/2018 14:33 158 gregor kroupa paradigme v njeni začrtani smeri, ampak vpelje tradicionalne koncepte tam, kjer bi jih najmanj pričakovali. Jedro in utemeljitev Leibnizeve pozne filozofije, metafizike brezštevilnih nematerialnih in med seboj harmoniziranih monad, ki neposvečenega bralca kaj hitro osupne s svojo bizarnostjo, moramo iskati prav v prijemih, v katerih neomajno kaže svojo zavezanost prepričanju, da po- tenciali vsega tistega, kar nova filozofija posmehljivo zavrača, še zdaleč niso bili izkoriščeni. Podoben konservativni obrat, ki ga obravnavamo v nadaljevanju, izhaja iz Leibnizevega načrta filozofskega jezika, ki se ga je kljub celi vrsti alternativ- nih poimenovanj še najbolje prijela oznaka »univerzalna karakteristika«. Semiotična plat tega projekta kaže, da gre pri njem za mnogo več kakor le za še en poskus racionalistične filozofije prenesti deduktivno metodo na celoto ve- dnosti. Referenčni model univerzalne karakteristike je mogoč le kolikor Leibniz ne sprejme premise, ki je nato postala ključna za celo moderno filozofijo, na- mreč da je njeno glavno orodje introspekcija. Leibniz se namesto analize idej – way of ideas, kot bi rekel Locke – drži klasičnega realizma, v katerem zagovarja dosledno utemeljitev epistemologije v logiki večnih resnic. Ideja univerzalne karakteristike, ki je zagotovo vrhunec ambicij in epistemološkega optimizma racionalističnih sistemov, pa s tem začne izkazovati osupljive podobnosti z naj- bolj arhaičnimi pogledi na jezik, ki jih najdemo že v Platonovem Kratilu. Leibniz si je namreč prizadeval konstruirati jezik, ki je bil v nekaterih ključnih značil- nostih povsem analogen tistemu, kar so zagovorniki t. i. adamicizma, teorije o izvornem prajeziku paradiža, poskušali rekonstruirati iz ostankov katastrofe babilonskega stolpa. Leibnizeva semiotika Leibnizev pogled na vprašanje prenosa gotovosti iz matematike na druga po- dročja se v nekem pomembnem elementu razlikuje od Descartesove mathesis universalis, univerzalne matematike, ki naj bi vsak problem zvedla na splošno raven reda in mere, in tudi od ambicije prenesti zgolj metodo geometrijskih dokazov na metafiziko. Okrog leta 1677 je Leibniz spisal več krajših tekstov in pisem, v katerih najdemo ključne sestavine njegove semiotike in v katerih po- daja neko zapostavljeno refleksijo tega, kaj pravzaprav pomeni matematizacija misli. V krajšem besedilu, znanem pod uredniškim naslovom La vraie méthode in katerega ambicija je povsem očitno revizija Descartesove metode, naslovna FV_01_2018.indd 158 16/12/2018 14:33 159 realizem leibnizeve univerzalne karakteristike resnična metoda znanosti ni le deduktivni dokaz – to za Leibniza seveda ni vprašljivo –, pač pa je spregledano bistvo vsakega matematičnega izračuna v tem, da se izvaja z operiranjem znakov. Aritmetični in agebrski zapis je tako veliko več kot le nevtralno sredstvo reprezentacije količinskih razmerij, omogo- ča hkrati preizkus pravilnosti izračuna zgolj na ravni simbolov in ne potrebuje nobene zunanje verifikacije. Prav tu po Leibnizu tiči razlog za nekaj, kar je bilo že za Descartesa obžalovanja vredno dejstvo, da se namreč matematična me- toda ni uspela uveljaviti v metafiziki ali empiričnih vedah. Ne gre torej zgolj za postopek, pač pa za to, da sistem matematičnih simbolov misel popolnoma osvobaja refleksije predmetov računskih operacij, kajti v matematiki se izraču- ni »ne izvajajo s stvarjo samo, ampak z znaki [ne se font pas sur la chose même, mais sur les caractères], s katerimi smo bili stvar nadomestili.« 1 Matematika je torej v prvi vrsti takšen jezik, v katerem je mogoče spoznavati resnice zgolj s pomočjo jezika samega, ker omogoča razumu – to še zlasti velja za operacije z velikimi števili in kompleksnejšimi geometrijskimi liki in telesi –, da se posveti semiotičnim substitucijam, premestitvam in pretvorbam, ki natančno spoštu- jejo količinska razmerja, ne da bi mu bilo treba vsakokrat ozavestiti semantično vrednost simbola. Kot Leibniz neutrudno ponavlja, omogoča ta lastnost mate- matike nekakšno »slepo misel« (cogitatio caeca), 2 mehansko mišljenje, v kate- rem se s pomočjo simbolov, ob upoštevanju določenih pravil in brez posebnega truda resnica tako rekoč sama od sebe razvije na papirju. Kot Leibniz v približno istem času razlaga v pismu Heinrichu Oldenburgu, šele zaupanje v simbole – in ne zgolj ohlapna pravila kartezijanske metode – zares daje misli neko vodilo, filum meditandi, »neko zaznavno in skoraj mehansko vodilo duha«, ki kakor ograja, ki se je držimo v temi, usmerja razum do pravilnega sklepa, ne da bi ta venomer moral biti pozoren na svoje korake. 3 To pa seveda ne pomeni, da izražanje resnice pripada izključno matematiki. V dveh besedilih iz leta 1677, Quid sit idea in Dialogus, Leibniz prvič razvije svojo teorijo ekspresivnosti, v kateri opisuje izrazni mehanizem znakov. Za ekspre- sivnost nekega sistema znakov ni toliko pomembno, ali znaki nekaj izražajo 1 Gottfried Wilhelm Leibniz, Sämtliche Schriften und Briefe, ur. Deutsche Akademie der Wis- senschaften zu Berlin, Akademie Verlag, Berlin 1923–. V nadaljevanju navajamo po ustal - jenem načinu: kratica A, rimska številka serije, številka zvezka in stran. V tem primeru: A VI, 4, str. 5. 2 A VI, 1, str. 170, cf. tudi A VI, 4, str. 587. 3 A II, 1, str. 379, cf. tudi A II, 1, str. 570. FV_01_2018.indd 159 16/12/2018 14:33 160 gregor kroupa arbitrarno, kot na primer besede izražajo ideje in številke števila, ali je pove- zava med izrazom in izraženim utemeljena v podobnosti, kot je majhen krog podoben velikemu ali zemljevid neki pokrajini, ali pa v kakšni drugi povezavi. 4 Prav vsak izraz (expressio) namreč temelji na nečem, kar je izrazu in izraženemu skupno, nekaj, kar je lahko osnova korespondence med njima, četudi med nji- ma ni nobene podobnosti: »Kajti čeprav so znaki [caractères] arbitrarni, vsebuje njihova raba in povezovanje nekaj, kar ni arbitrarno, namreč neko sorazmerje [proportio] med znaki in stvarmi ter razmerja med različnimi znaki, ki izražajo isto stvar.« 5 Preslikava razmerij med stvarmi na ravni znakov je tudi glavna po- anta Leibnizeve zavrnitve zanj naravnost šokantne Hobbesove teze, da so vse resnice arbitrarne, saj da slonijo na definicijah, ki so zgolj kombinacije besed, katerih pomen je arbitraren. Leibniz sicer v Dialogu sprejme tako tezo, da resni- ce slonijo na definicijah, kakor tudi, da je pomen besed navsezadnje arbitraren, vendar pa najde izhod iz Hobbesove zagate prav v tej naravnost wittgensteino- vski preslikavi razmerij med znaki in stvarmi. Analogija med znaki in stvarmi je pri Leibnizu fundamentum veritatis, 6 podlaga resnice, in zato je v različnih jezikih mogoče izraziti iste resnice, prav kakor je v matematiki mogoče napraviti izračun v različnih matematičnih sistemih, kajti resnica ni v tistem, kar je v zna- kih arbitrarnega, temveč v tistem, kar je v njih nespremenljivega, 7 v samem izo- morfizmu razmerij med znaki na eni strani in med stvarmi na drugi – v razmerju med različnimi razmerji, se pravi, v njihovem sorazmerju ali analogiji. V Dialogu Leibniz tudi prvič izrazi misel, h kateri se bo z določenimi odklo- ni vračal tudi mnogo kasneje, da namreč prav nobeno racionalno sklepanje ni izvedljivo brez določenih znakov, 8 zakaj povsem nemogoče bi bilo razmišljati zgolj s pomočjo idej: geometri nikoli ne bi prišli do svojih dokazov, če bi mo- rali vsakokrat ozavestiti definicije terminov in nato še definicije terminov teh 4 A VI, 4, str. 1371. 5 A VI, 4, str. 24. 6 Ibid. 7 Cf. A VI, 4, str. 25. Po Leibnizevem prepričanju so arabske številke primernejše za računske operacije kot rimske, ker »bolje izražajo porajanje števil«, kot zapiše v pismu von Tschirn- hausu leta 1679 (A II, 1, str. 623), pri tem pa ima nedvomno v mislih decimalni sistem. 8 Cf. A VI, 4, str. 22. Jaap Maat v eni najboljših študij o univerzalni karakteristiki pregledno obravnava Leibnizeve različne formulacije o odvisnosti misli od znakov, ki zajemajo tudi trditve, da »skoraj« nobeno mišljenje ne zmore brez znakov, vsekakor pa za Leibniza ta odvisnost priča o šibkosti človeškega duha. Cf. Jaap Maat, Philosophical Languages in the Seventeenth Century: Dalgarno, Wilkins, Leibniz, Kluwer, Dordrecht 2004, str. 354–5. FV_01_2018.indd 160 16/12/2018 14:33 161 realizem leibnizeve univerzalne karakteristike definicij; aritmetiki nikoli ne bi dokončali nobenega zapletenega računa, če bi namesto simbolov računskih operacij in številk vselej v duhu interpretirali nji- hove vrednosti, kakor da bi preštevali kamenčke; in niti pravniki nikoli ne bi mogli razumeti nekega zakona, če bi si morali vsakokrat priklicati v spomin zadostne pogoje nekega pravnega akta in se ne bi mogli zanesti na to, da so termini, ki jih označujejo, dovolj natančno definirani. 9 A medtem ko Leibniz še zlasti spise rimskih pravnikov v pandektih šteje med redke primere argumenta- cije, ki vsebujejo stroge dokaze tudi brez posebnega znakovnega sistema, pa je na splošno težava naravnih jezikov, v katerih svoje teorije podajajo tudi meta- fiziki, v tem, da v njih ni mogoče preveriti resničnosti neke propozicije samo na podlagi nejene forme. Pomanjkljivost nematematičnih ved je torej zlasti v jezi- ku, ki sicer omogoča izražati resnice kot vsak drug jezik, vendar pa je ta resnica povsem odvisna od spoznavnega napora in sposobnosti subjekta. Matematični simboli, na katere se lahko slepo zanesemo, so za formalna sklepanja seveda primernejši od besed, te pa spet od simbolov, ki so se v Leibnizevem času upo- rabljali na primer v astrologiji in kemiji. Primernost znakov se meri z njihovo ekspresivnostjo, ta pa s količino razmerij, ki jih znaki izražajo, kot pravi Leibniz v uvodu v svoj osnutek »geometrijske karakteristike«: Natančnejši ko so znaki, se pravi, več ko izražajo stvarnih razmerij, koristnejši so; če pa izražajo vsa medsebojna razmerja stvari, tako kot aritmetični znaki, ki jih uporabljam sam, tedaj v stvari ni nič, česar ne bi bilo mogoče odkriti s pomo- čjo znakov [quod non per characteres deprehendi possit]. 10 Če pa hkrati velja, da misliti pomeni vselej že tudi operirati z znaki, potem »slepa misel«, ki je v matematiki tako koristna, zlasti v metafiziki kaže svo- jo problematično plat. Besede nekega jezika so sicer izrazne, vendar pa jezik zahteva zgolj slovnično in skladenjsko pravilnost, ki pa nikakor ne zagotavlja semantične pravilnosti. Jezik torej dopušča, da se nanj slepo zanesemo in govo- rimo o sreči, vrlinah in Bogu, ne da bi se ubadali z analizo idej, ki jih te besede izražajo. 11 9 Cf. A VI, 4, str 918–9. 10 Leibnizens mathematische Schriften, Carl I. Gerhardt (ur.), H. W . Schmidt, Halle 1858, 5. zv., str. 141. 11 Cf. A VI, 6, str. 186. FV_01_2018.indd 161 16/12/2018 14:33 162 gregor kroupa Ker torej racionalna misel nikoli ni zgolj motrenje čistih idej brez znakov ali be- sed, ki nam dajejo nekakšne bližnjice do kompleksnih misli, bi bilo po Leibnizu treba zasnovati neki univerzalni simbolizem idej po vzoru matematike, sistem znakov, ki bi bil v zadostni meri ekspresiven, da bi omogočal zanesljivo »slepo misel« tudi v fiziki, metafiziki, morali ali politiki. Prenos matematične gotovo- sti drugam torej v Leibnizevih očeh nikakor ni samo v tem, da neki problem raz- členimo in razvrstimo definicije, aksiome in teoreme more geometrico, pač pa mora biti hkrati mogoče preveriti veljavnost sklepov par une espece de calcul, z nekakšnim računom, ki pomeni kakršnokoli zanesljivo operacijo z znaki, 12 ne le takšno, ki operira s količinami, se pravi z aritmetičnim redom in geometrijsko mero kartezijanske mathesis universalis. Če je namreč algebra znanost o veliko- stih, se pravi o enakosti, neenakosti in sorazmerjih, je za Leibniza ars combina- toria, kombinatorična logika, ki jo je razvijal vse od svoje mladostne Dissertatio de arte combinatoria (1666), znanost o formah podobnosti in nepodobnosti in kot taka je nadrejena algebri, zakaj enakost in sorazmerje sta le formi, vrsti, ki pripadata rodu podobnosti in nepodobnosti. 13 Za Leibniza so potemtakem prav vse resnice, ki so dostopne razumu, dovzetne za zanesljiv račun, ki temelji na slepi operaciji z znaki. Glavni razlog, zakaj so dokazi praviloma matematični, je v tem, da manjkajo dovolj ekspresivni znaki, ki bi bili primerni za izražanje nekoličinskih pojmov. 14 V tem lahko seveda že prepoznamo zahteve univerzal- ne karakteristike, razpršene v številnih osebnih zapiskih, osnutkih, pismih in raznih nedokončanih in tudi spodletelih logiških računih, v katerih je Leibniz denimo poskušal formalizirati silogistiko s pomočjo praštevil. Ko bo ars cha- racteristica kot univerzalni račun enkrat vzpostavljena, bodo kvantitetni izra- čuni le primerki splošnega semiotičnega mehanizma, ki bo zajemal znake vseh znanosti, aritmetike in algebre, logike in tudi glasbe. 15 Calculemus! Univerzalna karakteristika 16 torej obeta veliko. Po Leibnizevem prepričanju »bodo [ljudje] videli, da logično sklepanje ni težje od govorjenja« in da »so pra- 12 Cf. A VI, 4, str. 6. 13 Cf. A II, 1, str. 621–2. 14 Cf. A VI, 4, str. 910. 15 Cf. A II, 1, str. 622. 16 Tu povsem puščamo ob strani evolucijo karakteristike od prvih poskusov v Dissertatio pa vse do Novih esejev, ki je zaradi razdrobljenosti korpusa Leibnizevih del vse prej kot eno- FV_01_2018.indd 162 16/12/2018 14:33 163 realizem leibnizeve univerzalne karakteristike vilni argumenti kakor igra,« 17 kot pravi v pismu Oldenburgu, tajniku angleške Kraljeve družbe, pri kateri je Leibniz iskal podporo za izvedbo svoje zamisli. V naslednjih letih se je seznam optimističnih obljub in zelo splošnih opisov pred- nosti karakteristike le še daljšal. Poglejmo najpomembnejše. Prvič, v jeziku, ki »ne slika govorice …, ampak misli, in govori razumu bolj ka- kor očem«, 18 je sintaktično pravilna kombinacija znakov že hkrati tudi resnič- na, kajti protislovje v pojmih se kaže kot nezdružljivost samih znakov, ki jih ni mogoče kombinirati poljubno. Kdor bo pisal v tem jeziku, ne bo mogel formuli- rati zmotne trditve, »če se bo le obvaroval računskih pomot, barbarizmov, sole- cizmov ter drugih slovničnih in skladenjskih napak«, 19 ki jih sicer v svoji mate- rinščini prepozna vsakdo. Karakteristika je, dalje, realna ali stvarna; Leibniz je edinima primerkoma dokočanih univerzalnih jezikov v sedemnajstem stoletju izpod peres Škota Georgea Dalgarna in Angleža Johna Wilkinsa 20 očital prav to, da v svojih zasnovah univerzalnih jezikov ne zadostita kriteriju tistega, kar sta imenovala real character, ki ga sicer prvi celo obljublja v naslovu svoje knjige. Ker njuna jezika ne temljita na analizi pojmov v najenostavnejše, tudi ne mo- reta zrcaliti stvari samih. Za to, da bi bil jezik zares stvaren, ni dovolj, da se njegovi znaki nedvoumno nanašajo na pojme, marveč morajo razkriti struktu- ro samih pojmov, ki so zrcalo realnosti. Najpogostejšo metaforo karakteristike najdemo v že citiranem pismu Oldenburgu: kar je teleskop za vid, bo karakte- ristika za um; »sestavili bomo nov teleskop za duha, ki nam ne bo približal le zvezd, temveč tudi naš lasten um; in ne bo nam kazal le površine teles, pač pa stavno izsledljiva, hkrati pa nanese kar nekaj alternativnih poimenovanj tega projekta. Prav tako ne komentiramo nekaterih sicer pomembnih posebnosti, ki so tesno povezane z Leibnizevo logiko, kot je na primer distinkcija med nujnimi in kontingentnimi resnica- mi, in se omejujemo zgolj na osnovno predstavitev semiotičnega aspekta karakteristike. Obvezni referenci o teh temah sta še vedno: Louis Couturat, La logique de Leibniz, Félix Alcan, Pariz 1901 in pa Olga Pombo, Leibniz and the Problem of a Universal Language, Nodus, Münster 1987. 17 A II, 1, str. 380. 18 A II, 1, str. 569. 19 A VI, 4, str. 7. 20 George Dalgarno, Ars signorum (London, 1661) in John Wilkins, An Essay towards a Real Character, and a Philosophical Language (London, 1668). Leibniz je domneval, da Dalgar - nov jezik trpi za podobnimi pomanjkljivostmi kot Wilkinsov, vendar pa je v resnici Dalgar- nov načrt nekoliko bolj soroden Leibnizevemu. Za primerjavo vseh treh jezikov cf. Maat, op. cit., str. 382–90. FV_01_2018.indd 163 16/12/2018 14:33 164 gregor kroupa nam bo razkril notranje forme stvari.« 21 In nazadnje, karakteristika je potemta- kem izvrstno orodje za reševanje sporov. Sklepom, ki jih bomo dosegli z njeno pomočjo, se enostavno nihče ne bo mogel upreti nič bolj kakor matematičnemu dokazu; nepoučeni bodo umolknili, besedni spori, ki zdaj zaposlujejo metafizi- ke in moralne filozofe, pa se bodo razblinili. Kadarkoli se namreč dva učenjaka ne bosta strinjala o kaki zadevi, bosta vzela pero in list papirja in si prijateljsko rekla: calculemus! Računajva! 22 Leibniz nam torej ne obljublja nič manj kot nekakšen semiotični stroj za resni- ce, ki ga poganja kombinatorična logika. Pojmi so kombinacije enostavnejših pojmov in če bi analizirali pojme vse do njihovih nesestavljenih ali primarnih pojmov, tem pa pripisali določene znake ali »karakterje«, bi dobili »nekakšno abecedo človeških misli« 23 – seznam najvišjih rodov ali najsplošnejših katego- rij, iz katerih je sestavljena vsaka misel, opremljenih z elementarnimi karakter- ji, ki bi se povezovali po enakem načelu kot sami pojmi, zakaj »analiza pojma natančno ustreza analizi karakterja«. 24 Če je vsak enostaven pojem označen s »črko« v abecedi človeških misli, sestavljeni pojmi pa so besede, napisane s pomočjo teh črk, potem je definicija nekega pojma oziroma karakterja njegova analiza oziroma substitucija z elementarnejšimi karakterji, ki so ekvivalentni definiranemu, četudi analiza ni bila privedena vse do najenostavnejših poj- mov, ki jih ni več mogoče definirati. Če k temu dodamo Leibnizevo načelo, da so vsi predikati v subjektu, potem niti propozicija v S-P obliki – in v tej obliki je po Leibnizu mogoče izraziti vse resnice – ni nič drugega kot kombinacija dveh terminov v sestavljenem terminu oziroma pojmu, kot pravi že v Dissertatio. 25 Od tod je razvidno, zakaj Leibniz pogosto trdi, da je dokaz nekega sklepanja le ve- riga definicij pojmov, 26 kajti tezo je mogoče tudi obrniti: definicija neke stvari ni nič drugega kot dokaz možnosti stvari same, se pravi, neprotislovnosti njenega kompleksnega pojma, če je bila seveda v analizi izkazana compossibilitas, lo- gična združljivost njegovih konstitutivnih pojmov. Na ravni znakov pa je potem definicija nekega pojma z operacijo substitucije ekvivalentnih znakov »označe- 21 A II, 1, str 380, cf. tudi str. 701, A VI, 4, str. 717 idr. 22 A VI, 4, str. 913. 23 A VI, 4, str. 911. 24 A II, 1, str. 623. 25 A VI, 1, str. 192. 26 Cf. A VI, 2, str. 479. FV_01_2018.indd 164 16/12/2018 14:33 165 realizem leibnizeve univerzalne karakteristike na ideja«, kot pravi Leibniz, prav kakor je dokaz »označeno sklepanje«. 27 Vse to naj bi po Leibnizu zmogli povsem brez napora, če bi le imeli abecedo člo- veških misli, kjer bi lahko to isto operacijo izvedli zgolj s substitucijo nedvou- mnih znakov, kakor je zmnožek 35 mogoče substituirati s kombinacijo njegovih »pojmov« 7 in 5. Da kompatibilnost karakterjev sintaktično determinira njihove semantične vre- dnosti, je nedvomno drzna zahteva, ki je Leibnizu ves čas povzročala največ preglavic. Glavna težava karakteristike je bržkone v tem, da Leibniz nikjer za- dovoljivo ne razloži, kako bi bilo mogoče karakteristiko uporabiti še kje drugje kot pri apriornih resnicah, kjer je mogoče vsako analizo prignati do konca. Zdi se, da njena apriorna zasnova zahteva postopek tako rekoč od spodaj navzgor, od enostavnih pojmov h kompleksnim in da torej ni mogoče določiti karakter- jev kompleksnih pojmov, če jih nismo bili prej sestavili iz enostavnih znakov abecede človeških misli, kar pa predpostavlja, da je bila analiza pojmov konča- na. Ko je Descartes v pismu Mersennu novembra leta 1629 komentiral neki nei - menovan načrt univerzalnega jezika in pri tem na hitro skiciral svoj načrt, ki je v zasnovi povsem podoben Leibnizevemu, je idejo hitro zavrgel, češ da odkritje takega jezika že predpostavlja »resnično filozofijo«, se pravi končano analizo vseh pojmov, kar pa bi bilo podobno, kakor pričakovati, da se bo svet spremenil v paradiž. Vendar pa je Leibniz je v svojem komentarju Descartesovega pisma prepričan, da je ta težava premostljiva, saj karakteristika res predpostavlja »re- snično filozofijo«, urejen katalog pojmov, vendar pa ne zahteva, da bi bil ta tudi že v popolnosti izveden. 28 Po Leibnizu bo namreč ars characteristica napredo- vala skupaj s spoznanjem in bi bilo denimo v fiziki mogoče na začetku določi- ti zgolj začasne karakterje substanc in lastnosti ter jih ob napredujoči analizi nadomestiti s popolnejšimi, iz samih karakterjev pa bi potem postalo razvidno, katere praznine vednosti je treba še zapolniti s pomočjo poskusov. 29 V morali, pravu in politiki pa bi bilo potem mogoče na osnovi stopnje vednosti, ki jo ima- mo (in torej »ločljivosti« ustreznih znakov), še vedno izračunavati najverjetnej- šo resnico ali najkoristnejšo odločitev in se tako zgledovati po računovodskih 27 [Definitio est idea significata. Demonstratio ratiocinatio significata.] V margini tega rokopi- sa iz leta 1671 ali 1672 najdemo še: Ratiocinatio est catena idearum in Demonstratio catena definitionum (A VI, 2, str. 479). 28 Cf. A VI, 4, str. 1029–30. 29 Cf. A VI, 4, str. 915, tudi A II, 1, str. 669. FV_01_2018.indd 165 16/12/2018 14:33 166 gregor kroupa bilancah ter nedvoumno izračunati verjetnost ali tehtnost te ali one rešitve na podlagi pregleda njenih prednosti in slabosti ter argumentov za in proti njej. 30 Problem dosegljivosti enostavnih pojmov, glede katerega se Leibniz nikoli ni dokončno izjasnil – v zgodnjih letih na primer trdi, da je število teh pojmov majhno, kasneje, da je neskončno, spet tretjič, da enostavni pojmi sploh niso dosegljivi – seveda predstavlja nepremostljivo težavo tudi praktični izvedbi ka- rakteristike. Najbrž ne preseneča, da Leibnizevo neutrudno iskanje primernih znakov ni nikoli zares obrodilo sadov. Medtem ko v Dissertatio in nekaterih zgo- dnjih tekstih pravi, da morajo biti znaki »kar najbolj naravni«, se pravi takšni, ki so kar najbolj ekspresivni in so torej osnovani na neki elementarni podobno- sti (ker Leibniz tu preizkusi možnost dokazovanja z definicijami pri evklidskih teoremih, predlaga like, točke, črte in enostavne piktograme), 31 pa se od leta 1679 povsem posveti karakterističnim številom, še zlasti v nizu logiških raču - nov iz istega leta. 32 A prav tu se pojavi problem Leibnizevih začasnih znakov. V primeru sestavljanja kompleksnih pojmov s pomočjo množenja praštevil kot karakterjev (na primer: ZLATO = KOVINA x NAJTEŽJA / 15 = 3 x 5), je lahko pojem sicer definiran s kombinacijo osnovnejših pojmov, vendar pa ta na ravni znakov več ne dopuščata nadaljnje analize, ker sta praštevili. Skratka, karak- teristika terja konstrukcijo od spodaj navzgor, pri začasnih karakterjih pa bi jo morali konstruirati od zgoraj navzdol, določiti arbitrarno število, a potemta- kem bi bilo število korakov, v katerih bi prišli do praštevil, že vnaprej določeno, česar pa nikakor ne moremo zagotoviti pri analizi pojmov, za katere ne vemo, kako daleč bo segala njihova analiza. Zaradi teh tehničnih težav, ki se zgoščajo prav na točki ambicije aplicirati apri- oren sistem na aposteriorno spoznanje, se zastavlja vprašanje, v čem bi bile operacije s takšnimi začasnimi in nepopolnimi karakterji, katerih končne ana- lize si pogosto ne obeta niti Leibniz sam, zanesljivejše od naravnih jezikov. Leibnizev epistemološki optimizem se tu napaja iz prepričanja, da je univer- zalna karakteristika, četudi bi bila izvedena zgolj fragmentarno, dejanski jezik 30 Cf. A II, 1, str. 570 in 573–4. 31 A VI, 1, str. 202. 32 Glej sklop tekstov v A VI, 4, str. 181–262. Za podrobno analizo teh računov, ki se v svojih zadnjih različicah ukvarjajo bolj s formalizacijo silogističnega sklepanja s pomočjo števil in ne z analizo pojmov, glej Klaus Glasshoff, »Leibniz‘s Characteristic Numbers«, Studia Leibnitiana, 34 (2/2002), str. 161–184. FV_01_2018.indd 166 16/12/2018 14:33 167 realizem leibnizeve univerzalne karakteristike narave, kolikor se naslanja na neko naravno zaporedje idej ali pojmov, kajti vse, kar obstaja ali kar je mogoče misliti, kot pravi že v Dissertatio, je sestavljeno iz delov, bodisi realno ali konceptualno 33 in karakteristika za razliko od naravnih jezikov absolutno zrcali deduktivno zaporedje pojmov, četudi so v deduktivnih verigah pojmov praznine, ki jih bo potrebno dopolniti. Nasprotje med naravnimi jeziki in karakteristiko, ki temelji na logičnih rela- cijah, lahko razberemo na nekem kjučnem mestu tretje knjige Novih esejev, kjer Leibniz komentira Lockovo ugotovitev, da nas čutno poreklo metaforičnih poimenovanj nezaznavnih pojmov in dejanj, kot so operacije človeškega duha (imagine, apprehend, comprehend, conceive ipd.), »vodi k izvoru naših pojmov in spoznanja«: 34 To je zato, ker so nas naše potrebe prisilile, da smo zapustili naravni red idej, ki bi bil sicer skupen angelom, ljudem in umnim bitjem [les intelligences] na- sploh, mi pa bi mu morali slediti, če ne bi skrbeli za lastne interese. Morali smo se torej okleniti tistega reda, ki so nam ga namenile prilike in naključja, katerim je podvržena naša vrsta; v tem redu pa ni izvora pojmov, temveč tako rekoč le zgodovina naših odkritij. 35 Ta odlomek je v literaturi zelo pogosto citiran, vendar njegov potencial ostaja neizkoriščen. »Izvor naših pojmov« je tu v nasprotju z »zgodovino naših odkri- tij« in etimologije izrazov, ki se ji Teofil, Leibnizev porte-parole v Novih Esejih, posveti nekoliko kasneje, nam ne ponujajo drugega kot vpogled v to, kako so ljudje mislili in ne v naravni red idej, ki bi mu lahko sledili, če ne bi bili povr- ženi naključjem življenja, ki nas ločujejo od angelov. V tem odlomku šele zares vidimo, kaj ločuje naravne jezike od filozofskega jezika karakteristike: ne gre le za semantično nestalnost in nedoločnost, ampak za radikalno razliko v tem, kako sta oba jezika strukturirana. Bistvo karakteristike je v tem, da restavrira »naravni red idej«, ki ga naravni jeziki opuščajo, in s tem vzpostavlja logiko kot gramatiko misli. Semantične in etimološke analize, ki se jim je Leibniz začel posvečati šele v drugi polovici osemdesetih let in ki temeljijo na onomatopejski 33 Cf. A VI, 1, str. 177. 34 John Locke, An Essay concerning Human Understanding, ur. Peter H. Nidditch, Clarendon Press, Oxford 1975, str. 403 (III.i.5). 35 A VI, 6, str. 276. FV_01_2018.indd 167 16/12/2018 14:33 168 gregor kroupa teoriji harmonije med glasovi in afekti izvornega prajezika ne odražajo narav- nega zaporedja idej. Na drugi strani sintaktična analiza jezikov v Leibnizevih različnih osnutkih racionalne gramatike, ki temeljijo na redukciji latinščine na zgolj samostalnike, pridevnike, nekaj členkov in veznikov in odstranjuje- jo spregatve, sklanjatve, slovnična spol in število, delno zrcali logične relacije med pojmi in v tem pogledu so jeziki celo »najboljše zrcalo človeškega duha«. 36 Vendar pa karakteristika hoče biti več kot to, zrcalo človeškega duha še ni zrca- lo samega sveta, projekt racionalne gramatike pa je obremenjen z neizvedljivo nalogo sprevreči jezik zgodovine odkritij (in zablod) v jezik, v katerem se zrca- lijo pojmi in njihove relacije in je zato edini pravi jezik narave. Kar je v besedah zgolj deskriptivno in povrhu še historično obarvano, je v karakterjih povsem transparentno in urejeno natančno v skladu z logičnimi relacijami med pojmi. Rodovi, vrste, bistva in možnosti Logika pri Leibnizu ni zgolj notranja zakonitost človeškega duha, pač pa je trdno zasidrana v ontološkem okviru. Če namreč obstaja kakšen prijem, v katerem je Descartes bliže empiristom kakor Leibnizu in Spinozi, potem je to zagotovo pri- vilegirano mesto, ki ga nameni teoriji spoznanja, ki se je, če le malo pomislimo, prav v »metafizičnih« Meditacijah vzpostavila kot resnična prima philosophia. Spinoza in Leibniz sta v tem pogledu med velikimi imeni postkartezijanske fi- lozofije pravzaprav izjemi. Spinozova Etika je ontologija vse od prve definicije naprej. Njegovo vprašanje ni, kako priti do gotove vednosti zunanjega sveta iz zavesti, ampak kako pojasniti zavest znotraj strukture realnosti; izhaja iz teo- rije substance, da bi šele v njenem okviru pojasnil ideje in afekte. Pri Leibnizu se morda na prvi pogled še zdi, da je njegova epistemologija ekvivalentna on- tologiji, vendar pa nikakor ne moremo reči, da izhaja iz samokonstitucije su- bjekta ali da bi bilo izhodišče njegove epistemologije v introspekciji, kot je temu nedvomno pri Descartesu, Locku ali Humu. Če Leibniz za razliko od Spinoze namesto metafizike biti za izhodišče vzame logiko, s tem nikakor ne privilegira filozofije duha, zakaj ontološka dimenzija logike pri njem nikoli ni vprašljiva, od vsega je začetka desubjektivizirana v Božjem duhu. Fenomenologija lastnih misli in percepcij je tu sekundarna: tu ne gre za gotovost, ki jo išče subjekt, pač pa za objektivno veljavnost sistema propozicij. Mesto resnice ni v adekvaciji zavesti in sveta, marveč v adekvaciji neskončne množice možnih izjav, ki jih 36 A VI, 6, str. 333. FV_01_2018.indd 168 16/12/2018 14:33 169 realizem leibnizeve univerzalne karakteristike lahko producirajo znakovni sistemi, z domeno večnih resnic, logika pa potem- takem niso le formalne zakonitosti izpeljav, ki so naložene subjektu, pač pa je zrcalo idealnega sveta in karakteristika je prej medij subjektovega zrenja ideal- nih bistev stvari kakor pa zunanja podoba njegovih dognanj. Jedro Leibnizevega realizma zdaj lahko vidimo v tem, da so bistva ali possibilia ultimativna domena realnosti in da so obstoječe stvari le njena podmnožica, ki je aktualizirana z Božjo izbiro najboljšega možnega sveta. Če naj bi bila karak- teristika model stvari samih, ki naj bi nas popeljal ad intima rerum, v notranjost stvari, 37 potem to zgolj pomeni, da je njen končni smoter zajeti bistva stvari, ki pa se ne omejujo samo na aktualni svet, temveč odpirajo domeno možnosti, univerzalij, rodov in vrst, ki pa pri Leibnizu nikakor niso delo človeškega razu- ma. Ko se v Novih esejih med Filaletom in Teofilom razvije pogovor o pomenu splošnih izrazov, privre na dan vsa dimenzija razkoraka med Lockovo nomi- nalistično in Leibnizevo platonistično epistemologijo. Teofil kar ne more skriti svoje zaprepadenosti nad tem, kar sliši iz Filaletovih ust: »Ne vem, iz česa to sle- di«, se čudi, ko Filalet izjavi, da »to, kar imenujemo splošno ali univerzalno, ne pripada obstoju stvari, ampak je delo razuma,« ter da »so bistva, ki pripadajo vsaki vrsti le abstraktne ideje«; »Priznam, gospod, da sem redkokdaj manj ra- zumel moč vaših argumentov kot jih zdaj in to me skrbi,« pravi, ko je poučen, da naj bi bila ideja ali bistvo pohlepa delo razuma vsakega posameznika prav zato, ker ne pripisujejo vsi besedi ‘pohlep’ enakega pomena; dalje, »Oprostite mi, gospod, toda, kar govorite, me je zbegalo, kajti v tem ne vidim povezave,« zma- juje z glavo, ko izve, da niti bistvo človeka ni delo narave, pač pa le spremenljiv skupek idej, ki jih razum sestavi, posploši in jih opremi z imenom ‘človek’. 38 V Leibnizevi platonistični perspektivi je za obstoj rodov in vrst, njihovih bistev, poponoma nerelevantno, kakšne ideje si o njih ustvarjamo, kajti bistvo nečesa ni nič drugega kakor možnost stvari same. 39 To pa seveda ne velja nič manj za tisto, kar Locke imenuje mixed modes, mešani modusi, se pravi moralne kate- gorije, kot so pohlep, umor, sreča ali pravičnost. Pri Leibnizu imajo tudi ti pojmi resnico ali bistvo, ki ni odvisno od naše volje in naših idej, pojem pravičnosti, na primer, bodisi je ali ni resničen, pojmi bodisi izražajo njeno bistvo ali pa ne. Tako v primeru substanc kot tudi mešanih modusov, so podobnosti, ki vzposta- 37 A II, 1, str. 623. 38 A VI, 6, str. 292. 39 Cf. A VI, 6, str. 293 in 296. FV_01_2018.indd 169 16/12/2018 14:33 170 gregor kroupa vljajo rodove in vrste, del notranje narave stvari, četudi jih včasih ne moremo spoznati in imajo ljudje o njih različne pojme. Obstajajo od razuma neodvisna realna bistva moralnih kategorij in dejanj, prav kakor obstajajo realna bistva materialnih substanc in zato ne v prvem ne v drugem ni prav nič arbitrarnega: Menim, da se arbitrarnost nahaja samo v besedah in sploh ne v idejah, te na- mreč izražajo zgolj možnosti. Zakaj četudi se nikoli ne bi zgodil noben očetomor in četudi bi mu noben zakonodajalec ne namenil več besed kakor Solon, bi bil očetomor možen zločin, njegova ideja pa bi bila realna. Zakaj ideje so v Bogu od vekomaj in so celo v nas samih še preden jih dejansko mislimo, kot sem pokazal v najinih prejšnjih pogovorih. 40 Ko torej uporabljamo splošne izraze – Locke in Leibniz se strinjata, da je pomen vseh besed, ki niso lastna imena, splošen –, 41 s tem ne označujemo zgolj neke zbirke enostavnih idej, ki temelji le na našem izkustvu, izrazi imajo namreč svoje reference v nespremenljivih bistvih. Vendar kako je mogoče, da besede označujejo bistva, ki so nam pogosto nedo- stopna? Vrnimo se za hip še k Leibnizevi tezi, da so »ideje so v Bogu od veko- maj in so celo v nas samih še preden jih dejansko mislimo«. Med Leibnizem in Lockom je namreč na delu še neki terminološki nesporazum, ki se na več me- stih Novih esejev pojavi ob interpretaciji termina ‘ideja’. 42 Ideje so po Leibnizu vrojene, na kar namiguje tudi zgornji citat, vendar ideja ni nikoli prisotna v zavesti kot celota, ideja je predmet spoznanja, ki je že v nas, lahko jo – podobno kot suženj v Platonovem Menonu – razvijemo, vendar zgolj tako, da jo postopo- ma odkrivamo s pojmi. Kot pravi Leibniz že v Quid sit idea, Da so ideje stvari v nas, ne pomeni nič drugega kot to, da je Bog, stvarnik stvari in duha, vtisnil v duha zmožnost mišljenja, tako da lahko ta s svojim delovanjem pojmuje vse, kar popolnoma ustreza naravi stvari. 43 40 A VI, 6, str. 300. 41 Cf. A VI, 6, str. 288. 42 Cf. A VI, 6, str. 261 in 300–301. 43 A VI, 4, str. 1371. FV_01_2018.indd 170 16/12/2018 14:33 171 realizem leibnizeve univerzalne karakteristike Ideje pri Leibnizu niso »dejanske misli«, pač pa »sama forma ali možnost teh misli«, 44 niso psihološke entitete, pač pa konceptualni modeli bistev, so predme- ti in ne mediji spoznanja, njihovo primarno mesto pa je seveda v Božjem duhu, saj tvorijo osnovno tkivo realnosti, na podlagi katerih je aktualno obstoječi svet sploh mogoč: »Bog ima ideje [substanc] še preden ustvari predmete teh idej.« 45 Razmerje med pojmi, s pomočjo katerih spoznavamo, in idejami Leibniz še naj- bolje razloži s tradicionalno distinkcijo med nominalnimi in realnimi definici- jami, ki je stalnica Leibnizevih tekstov vsaj od leta 1678. 46 Najnatančnejšo opredelitev najdemo v Meditationes de cognitione, veritate, et ideis (1684), v članku, na katerega se je v Novih esejih in nasploh v kasnejšem obdobju skliceval kot na dokončen prikaz svoje epistemologije. Nominalna defi- nicija neke stvari je samo deskriptivna, ne razodeva nam celotnega bistva stva- ri, temveč se nanaša na jasne in povrhu razločne pojme, ki implicirajo zmožnost našteti dovolj lastnosti, da lahko stvar nedvoumno identificiramo (Leibnizev primer je tu spoznanje, ki ga ima preskuševalec žlahtnih kovin o zlatu). Realna defincija pa nasprotno prikaže neko bistvo kot možno, zatrdi neprotislovnost ideje, 47 kar je mogoče doseči na dva načina. Prvi je ta, da pokažemo »nastanek [definirane] stvari ali, če to ni mogoče, vsaj njeno konstitucijo, to pa pomeni pri- kazati, kako je mogoča njena produkcija, ali vsaj, kako je stvar možna;« drugi način, ki je pogosto nedosegljiv, ker je najbolj popoln, pa zahteva, da je »stvar razčlenjena na čiste osnovne pojme [in meras notiones primitivas], ki so razu- mljivi po sebi«. 48 Iz Leibnizevega nauka o definicijah sledi, da so pojmi fragmenti večnih idej, kajti realna definicija se od nominalne ne razlikuje po referenci, pač pa v tem, ali je napredujoče spoznanje stvari že odkrilo zaporedje pojmov v ideji do te mere, da lahko zatrdimo možnost bistva, ki ga izraža. Leibniz tako pogosto ne 44 A VI, 6, str. 301. 45 A VI, 6, str. 296. 46 Cf. A II, 1, str. 624. 47 Cf. A VI, 4, str. 589. 48 A VI, 4, str. 541, 543. Pri obstoječih stvareh tako pridemo do njihovih realnih definicij apo - steriorno, tako rekoč po bližnjici, saj obstoj že implicira možnost, to pomeni, da zagotavl- ja neprotislovnost njenega pojma, čeprav njegove sestave in produkcije ne poznamo. Tu podajamo le najosnovnejšo opredelitev, nauk o definicijah je pri Leibnizu sicer precej bolj razvejan. Cf. Marcelo Dascal, Leibniz. Language, Signs and Thought: A Collection of Essays, John Benjamins, Amsterdam 1987, str. 61–79. FV_01_2018.indd 171 16/12/2018 14:33 172 gregor kroupa razlikuje med pojmi in idejami prav zato, ker so posamezni pojmi lahko bolj ali manj jasni, razločni in adekvatni, v svoji popolni različici pa sovpadejo z idejo v strogem pomenu. 49 Pojmi so fragmenti vrojenih idej, kolikor je ideja njihova absolutna limita, ki se v svoji transparentnosti razodeva zgolj Božjemu duhu. Univerzalna karakteristika pa se potem kaže kot sredstvo premostitve frego- vske distinkcije med pomenom in referenco izraza, prav kolikor naj bi karak- teristika pomagala pretvarjati nominalne definicije v realne. Karakteristika, ki je namenjena v prvi vrsti produkciji resnic (metafizičnih, fizikalnih, moralnih idr.), izraža vselej splošno in se potemtakem ne more nanašati na individuume, katerih pojmi bi po Leibnizu terjali neskončno analizo, marveč na eksplikaci- jo tistih aspektov aktualnega sveta, ki jih je mogoče razumeti s kombinacijo univerzalij kot možnih bistev. Znotraj Leibnizeve idealistične perspektive tako pomen karakterja povsem sovpade z njegovo referenco, saj njegova referenca niso stvari in bitja, ki jih je Bog akualiziral s stvarjenjem, pač pa prav tisto, kar karakter pomeni – idealno bitnost, zajeto v pojmih. Leibnizev realizem, kolikor ga razumemo kot možnost spoznati stvari kot take, je torej mogoč le preko kla- sičnega realizma, ki zatrjuje ontološko dimenzijo univerzalij. Adam Leta 1964 je Hans Aarsleff objavil članek z naslovom »Leibniz on Locke on Language«, 50 v katerem je zagovarjal tedaj povsem izvirno tezo, da je Lockova filozofija jezika v tretji kjigi Eseja napisana zlasti kot polemika z nekim naukom, ki ga danes sicer ne povezujemo s stoletjem znanstvene revolucije, vendar tedaj še ni povsem zamrl in ga je bilo moč brati med drugim v spisih Jana Amosa Komenskega, Johna Websterja, Frančiška Merkurija van Helmonta ter v prevo- dih Jakoba Böhmeja. Lockovo poudarjanje arbitrarnosti besed, ki so le znaki naših idej in ne stvari samih ali njihovih inherentnih bistev, je po Aarsleffu uperjeno v prvi vrsti proti adamicizmu, se pravi nauku, ki pravi, da je v sta- 49 Podobno poanto, ki se sicer opira na Leibnizeve tekste v De summa rerum (1675–1676), je izrazila Christia Mercer, ki ugotavlja, da Leibnizev platonizem v njegovi epistemologiji in metafiziki seže mnogo globlje, kot pa se običajno obravnava v literaturi. Cf. Christia Mer- cer, »The Platonism ant the Core of Leibniz‘s Philosophy«, v: D. Hedley in S. Hutton (ur.), Platonism at the Origins of Modernity: Studies in Platonism and Early Modern Philosophy, Springer, Dordrecht 2008, str. 225–38, zlasti str. 235–6 . 50 Ponatisnjeno v: Hans Aarsleff, From Locke to Saussure: Essays on the Study of Language and Intellectual History, Athlone Press, London 1982, str. 42–83. FV_01_2018.indd 172 16/12/2018 14:33 173 realizem leibnizeve univerzalne karakteristike rozavezni zgodbi o Adamu, ki je poimenoval vse živali in rastline, treba videti izvorni jezik človeštva, iz katerega kljub zgodbi o babilonskem stolpu izhajajo vsi ostali jeziki in da so sledi tega prvotnega jezika v njih še vedno prisotne. Adamicizem seveda ni bil koherentna teorija, marveč prej zelo inspirativna ide- ja, ki je proizvedla cel kup hipotez o naravi tega jezika. Adam naj bi tako poznal resnično govorico narave, govorico bistev stvari samih, v skladu s katerimi je vsa bitja v paradižu poimenoval. Ta poimenovanja torej niso bila arbitrarna, niso izražala zgolj zaznavnih lastnosti stvari in bitij, marveč so bila popolnoma transparentni odsevi realnosti. V tem seveda ni težko prepoznati elementov ti- stega pogleda na jezik, ki ga v Platonovem dialogu zagovarja Kratil, v srednjem delu dialoga pa nekaj časa tudi Sokrat, namreč da »so poimenovanja lastna stvarem po naravi,« tako da lahko stvari poimenuje »samo tisti, ki se ozira na poimenovanje, ki je po naravi svojsko vsaki resničnosti, in zmore njegovo obli- ko postaviti v črke in zloge;« 51 da zato »v poimenovanjih po naravi obstaja neka pravilnost«, 52 iz česar nedvoumno sledi, da »kdor pozna poimenovanja, pozna tudi stvari.« 53 Kratil je bil zelo vpliven za renesančni novoplatonizem, razne kabalistične nauke in celotno okultistično pojmovanje znaka, ki je temeljilo na uvidu, da simbole in substance vežejo skrivna razmerja, ki omogočajo ne le odkriti resnico zgolj z raziskovanjem skritih pomenov besed, marveč tudi ob- vladovati sile kozmosa zgolj z manipuliranjem simbolov. 54 A če je po Aarsleffu Locke popolnoma zavrnil tradicijo adamicizma s tem, ko je med besede in stvari dokončno vrinil ideje in prekinil neposredno povezavo med njimi, pa Leibnizeva univerzalna karakteristika nenadoma izkazuje ne- kaj ključnih značilnosti te moderni filozofiji navidez najbolj tuje teorije. Leibniz sicer ne verjame, da bilo mogoče rekonstruirati Adamov jezik, po drugi stra- ni pa poleg vseh matematičnih vzporednic predstavlja karakteristiko tudi kot sistem, ki zasleduje podobne cilje kot nekateri spodleteli sposkusi, med kate- rimi navaja ne le že omenjena Dalgarna in Wilkinsa, ampak tudi pitagorejce, 51 Platon, Kratil, 390e. Prevod navajamo po Platon, Zbrana dela, prev. G. Kocijančič, Mohor- jeva družba, Celje 2004, 1. zv. 52 Ibid., 383a–b. 53 Ibid., 435d. 54 Sijajen in sistematičen prikaz tega, kako renesančni okultizem izhaja iz kartilovskega ra- zumevanja znaka najdemo v: Brian Vickers, »Analogy versus Identity: the Rejection of Occult Symbolism, 1580–1680«, v: B. Vickers (ur.), Occult and Scientific Mentalities in the Renaissance, Cambridge University Press, Cambridge 1984, str. 95–164. FV_01_2018.indd 173 16/12/2018 14:33 174 gregor kroupa ljudsko kabalo, Böhmejevo Natur-Sprache in druge mistike, kot sta John Dee in Anathasius Kircher. 55 Leibnizeva karakteristika na neki način rehabilitira idejo, da se resnica skriva v samih znakih. Prav kakor na primer Kratil verjame, da »kdor pozna poimeno- vanja, pozna tudi stvari,« bo tudi karakteristika, ko bodo njene analize pojmov enkrat dovolj dovršene in pojmi označeni – najsibo z umetelnimi piktogrami, hieroglifi ali karakterističnimi številkami – omogočala poučiti se o stvareh iz njenih znakov in ne več z mukotrpnim raziskovanjem sveta. »Etimologija« nje- nih »besed« bo hkrati analiza pojmov in ne več zgolj odkrivanje zgodovine od- kritij in zablod, zaznamovanih z naključji. Obstaja vsaj ena skupna točka vse filozofije jezika v sedemnajstem stoletju, to pa je gotovo opozorilo, naj se duh ne zanaša preveč na varljive besede. Ta strah je zdaj odveč. Za razliko od Adamovega jezika pa nas karakteristika ne popelje »v notranjost stvari« zato, ker bi bila delo same narave, neposredna preslikava bistva v znak – zakaj sami karakterji so arbitrarni –, ampak zaradi njihove ekspresivnosti, se pravi zaradi analogije med razmerji med bistvenimi določitvami stvari na eni strani in razmerji med elementarnimi karakterji na drugi. Karakteristika s tem zaobide podobnost in jo nadomesti z zgolj formalno analogijo. Samo arbitraren karakter je lahko real character, kajti podobnost, harmonija med zvoki in afekti v onomatopejskem izvoru jezika, je resničnemu spoznanju prej v napoto kakor v korist. Končna implikacija Leibnizevega načrta je, da je popoln filozofski jezik, ko je enkrat vzpostavljen, pravzaprav ne-intencionalen, povsem mehanski, saj mi- sli ne nalaga več niti tega, da bi verificirala njegove vsebine in interpretirala njegove propozicije. Slepa misel, kolikor se zanaša na popolnoma ekspresiv- ne znake, zagotavlja, da nezmotljiva analiza in sinteza pojmov postane skoraj otipljiva. Spoznanje resničnih bistev in konstitucije substanc, od tod pa tudi denimo spoznanje vzročnih razmerij med kemijskimi substancami – kemija je bržkone področje, za katerega lahko brez zadržkov rečemo, da so se na njem ideje karakteristike uresničile –, mora biti iztrgano iz nestabilnega duha in nje- govih lockovskih idej ter premeščeno na raven idealnega. Breme zanesljivosti spoznanja nosijo znaki sami, njegov izračun pa je na papirju dostopen vsem. 55 Cf. npr. A VI, 4, str. 264 in A VI, 4, str. 919. FV_01_2018.indd 174 16/12/2018 14:33