List 28.
Politiški oddelek.
Slovenci in Poljaki.
Večkrat smo že v našem listu govorili o tem, kake važen faktor v avstrijski notranji politiki so Poljaki Njih beseda v državnem zboru in v vladnih krogih velike velja. Brez njih ni nobene večine. Jasno je torej, da bi zavezništvo Poljakov nam bolj koristilo, kakor nam kedaj more koristiti zavezništvo Mladočehov. Tudi to nas ne sme odganjati od zveze s Poljaki, da se jim očita semtertja, da niso pravi Slovani. V politiki se ni mogoče ravnati vselej po srčnih čuvstvih, temveč je treba zrelega premisleka. V vsakem konkretnem slučaji praktična politika pretresuje, kaj je umestno pri obstoječih razmerah.
Znan slovenski poslanec je pri debati o carinah se izjavil, da lahko izreče v imenu svojih tovarišev, da se vjemajo s sedanjo politiko. Iz vsega govora tega poslanca se je pa jasno videlo, da je on imel le vnanjo politiko pred očmi. Mi tukaj ne bodemo preiskovali, je li ta gospod imel pravico dati to izjavo. Seveda formalno bi bila taka izjava opravičena jedino le, če jo sklene dotična skupina. Popolnoma se pa ne da tudi jej odrekati opravičenost, če je dotičnik le vprašal svoje tovariše in so mu pritrdili, da se ž njim vjemajo. Na jednega samega ali dva poslanca tudi ne pride, da je le velika večina na tisti strani. Popolnoma jednih mislij pa v nobenem klubu niso, ali svoje razcepljenosti pa ne kažejo, dobro vedoč, kacega pomena je pri vsaki stranki stroga disciplina.
Tukaj le omenimo, da je lani Poljak Javorski v jako važni zadevi v zbornici oddal pomenljivo izjavo. Kmalu na to se je pa začela po listih razširjati vest, da mnogo poljskih poslancev se ne vjema s to izjavo. V klubu so zaradi tega bile burne razprave, govorilo se je, da bode drugi odličen poljski poslanec na laž postavil načelnika klubovega. Res je vstal tisti drugi poljski poslanec.    Z veliko pozornostjo  je  zbornica poslušala,  kaj
bode povedal. Toda nič tega ni prišlo iz njegovih ust, kakor se je pričakovalo, temveč le pritrdil je besedam Javorskega, češ da tako kakor on, mislijo vsi. Ta izjava je mnogo povzdignila vgled poljskega kluba, ker je pokazala, kaka sloga vlada v njem, da se posamičniki pokore večini.
Take jedinosti pa žal ni mej Slovenci. Če dotična izjava ni prav ugajala kacemu poslancu, je bilo treba stvar rešiti mej seboj, ne pa pri prvi priliki v zbornici kazati nesloge mej slovensko delegacijo. Slovenskih poslancev na Dunaji je jako malo po številu; njih položaj je težaven, če so složni; popolnoma ničesa pa ne dosežejo, ako se pričkajo mej seboj.
Mi ne vemo vseh nagibov, ki so vodili dotičnega poslanca, da je oddal dotično izjavo. Seveda tisti ljudje, ki vedno radi koga sumničijo, so pač precej iznašli, da bi dotični poslanec rad dobil kako dobro službo. Sodba o tem, je li tako sumničenje lepo, prepuščamo svojim čitateljem. To pa lahko konštatujemo, da se s takim sumničenjem podkopuje vgled našim poslancem in otežuje njih delovanje. Vedeti je treba, da politik vselej ne more na veliki zvon obešati svojih namenov. Mnogokrat ne more povedati, zakaj je to ali ono storil. Mnogokrat je baš vspeh kake akcije od tega odvisen, da stvar ne pride prezgodaj v javnost.
Rekli smo, da ne vemo povodov, ki so vodili dotičnega poslanca. Nekaj se pa nam vendar dozdeva. Hotel je s tem pridobiti naklonjenost čeških veleposestnikov in Poljakov. Ti pa bi bili nam Slovencem jako dobri zavezniki. Oboji pa obsojajo preveliko rusofilstvo, ki se semtertja prikazuje pri nekaterih slovanskih po-samičnikih. Posebno mi Slovenci veljamo v višjih krogih na Dunaji za nevarne rusofile. To tudi dela ovire, da se mej Slovenci in Poljaki dosedaj niso mogli vstanoviti nobeni tesnejši odnošaji. To napačno mnenje o Slovencih je pa hotel dotični slovenski poslanec pregnati s to svojo izjavo. Ko bi Poljaki slišali, da so Slovenci zadovoljni s sedanjo vnanjo politiko, da torej ne hrepene po zvezi z Rusijo, bi ne imeli, nobenih predsodkov več proti Slovencem.
222
Izjava dotičnega poslanca bi pa bila imela gotovo za nas Slovence ugodne posledice, da se ni nikdo drugi oglasil, in prvega poslanca stavil na laž, govoreč celo tako, kakor bi za njim stalo vse slovensko javno mnenje. Govor druzega poslanca je vsekako moral oslabiti vpliv ugodne izjave prvega poslanca. Mi nikakor ne dolžimo, da je poslednji poslanec imel morda kake slabe namene, vsaj smo ravno mi nedavno v drugi zadevi pritrjevali njemu. Novinec je še v parlamentarnem življenji in še ne pozna vseh skrivnih potov in sredstev višje politike. Ko bode dlje časa v parlamentu, pa bode tudi spoznal, da dobremu politiku ni treba le znati dobro govoriti, da je včasih tudi dobro, če molči.
Naglašati pa moramo, da nas ne vodijo nobeni osebni oziri, nam je le za stvar, nikakor pa ne za osebe. Če mi tukaj postopanja druzega poslanca ne odobrujemo, iz tega se nikakor ne sme sklepati, da mi morda imamo do prvega zastopnika več simpatij nego za poslednjega. Baš zaradi tega, ker nam ni za osebe, smo se tudi imen v našem članku skrbno izogibali. Naša želja je le, da se mej slovenske poslance povrne sloga.
Vzlic temu, da je poslednji poslanec s svojim govorom oslabil vpliv izjave prvega, se vendar kaže nekako približanje mej Slovenci in Poljaki. To se je nedavno videlo v valutnem odseku. Šlo je za napis na novih denarjih.
V vladni predlogi se je priporočal napis Fran Josip, cesar in kralj in sicer v latinščini. Mladočehi so pa predlagali, da naj se v naslov označi vladar tudi kot kralj ogerski, češki, gališki in dalmatinski. Poljak Pininski je pa predlagal, da se pristavi še kralj ilirski. Poslednje je tudi obveljalo. Za Slovence je pa naslov ilirski precejšnjega pomena. Ilirstvo je igralo važno vlogo v duševnem razvoji Jugoslovanov in v marsikom vzbuja navduševalne spomine. Vsekako je pomenljivo, da je Poljak predlagal pridevek „ilirski", Mladočeh pa v svojem predlogu na to pozabil. Mari to nekako ne kaže, da se Poljaki vsaj toliko zanimajo za druge Slovane kakor Mladočehi, dasi-ravno nekateri baš v poslednjih vidijo naše naravne zaveznike, Poljake pa rišejo za naše nasprotnike.
V  valutnem odseku se je pokazalo, da so mej Poljaki tudi možje, ki imajo srce za nas. Le mi moramo gledati, da Poljake vedno bolj sebi približujemo in jih ne odbijamo od sebe. Če dobimo Poljake za sebe, potem se nam ni ničesa bati, ker brez Poljakov levičarji proti nam ne dobe večine. Sporazumljenje s Poljaki je pa sedaj ložje, nego je še bilo pred malo leti. Tedaj so Poljaki bili v razporu z Rusini in so zaradi tega imeli pomislike proti narodni jednakopravnosti. Zadnji čas so se pa od-nošaji mej Rusini in Poljaki tako zboljšali, da že Poljaki sami delajo na vresničenje narodne jednakopravnosti. Ker se ves slovenski program opira na narodno jednako-pravnost, nam torej Poljaki sedaj postanejo lahko naši verni zavezniki. In s tem faktom je računati slovenskim politikom.
Z Dunaja 7. julija. (Izv. dop.)
Pravi političen tirindaj je bil. zadnje dni na Dunaji. Grof Taaffe se je bil pripeljal s svoje grajščine Nalžova semkaj in se je pogajal z levičarji. Poslednji so se nekaj kujali in govorili so, da za zlato veljavo ne bodo glasovali. Odsekovim posvetovanjem so se jedenkrat že bili odtegnili. Hudoben svet pa govori, da so levičarji le zaradi tega odšli iz odseka, ker so vedeli, da bode brez njih zakon o posojilu za vrejenje valute vsprejet.
Položaj levičarjev ni prav prijeten. Ko je bil imenovan Abram ministerski svetnik, so bili zagnali silen hrup po svojih glasilih. Nemško prebivalstvo si je moralo
v
misliti, v kaki nevarnosti da je nemštvo. Cisto naravno je, da so nemški prebivalci, ki še dobro ne poznajo naših levičarjev, jeli zahtevati, da zjedinjena levica glasuje pri vrejenji valute proti vladi. Če res vlada tako zatira nemštvo, potem pač ne sme noben pravi Nemec zanjo glasovati.
Nekatere občine so sklenile resolucije, da naj levičarski poslanci glasujejo proti vrejenji valute. Liberalci so se zatorej jeli bati, da zgube zaupanje volilcev, če glasujejo za zlato veljavo; če pa glasujejo proti njej, se pa zamerijo židovskim kapitalistom, ki so tudi njih verna podpora.
Ko se je pripeljal grof Taaffe, napotili so se liberalni vodje k njemu s celim kupom pritožb in teženj, ki
v
se tičejo slovenskih dežel, Češke, Moravske in Bukovine. Ko bi Taaffe imel kaj usmiljenja, bi se mu bili morali kar v srce smiliti, ker so tako zatirani.
Grof Taaffe se je pri pogajanjih > držal nasveta dunajskega protisemitskega lista, da naj levičarjev le malo dovoli, ker bodo tako ali tako glasovali za valuto. Posvetovanja so trpela več dni in se potem pretrgala, ne da bi se bilo kaj dognalo. Ministerski predsednik se je zopet odpeljal v Nalžov, levičarji pa po svojih listih trobijo, da bodo glasovali za valuto, češ, da je upanje, da bodo poznejša pogajanja z vlado imela kaj vspeha.
Glavno levičarsko glasilo je že našlo dober vzrok, da mora levica glasovati za valuto. Grof Hohen\vart bi s svojimi intrigami bil rad levičarje zapeljal, da bi glasovali proti valuti, kakor so 1878. leta proti okupaciji Bosne. Ko bi to storili, bi levičarji zgubili pri kroni vso veljavo, in prišel bi pravi čas za Hohenwarta, ki le gleda, kako bi uničil levico. Takim argumentom se levica ne bode mogla ustavljati. Pogumno bode glasovala za valuto, potem pa pridejo parlamentarne počitnice in do jeseni se pa utegnejo duhovi malo poleči, posebno ker liberalni listi morda ne bodo več tako hujskali, ker so sedaj lahko spoznali, da so le svoje Ijudij bili spravili v zadrego.
Iz Prage 4. julija. (Izv. dop.)
Zadnji pot sem vam nekoliko naslikal mladočeško politiko in položaj, v kakem je sedaj ta stranka. Rekel sem, da bi sprava s Staročehi bila zanjo pogubna. Ta čas se je pa marsikaj prigodilo, kar navidezno nasprotno
223
dokazuje. Množe se glasovi za skupno delovanje vseh čeških strank. Kdor dobro ne pozna vseh čeških razmer, vseh intrig čeških politikov, bi to zmatral za korak k boljšemu. Kdor pa bolje pozna politične razmere na Češkem, bode pa prej bas nasprotno videl.
Ti, glasovi prihajajo od dveh stranij od Staročehov in pa od kmetske stranke. Plod so torej dvojne agitacije. Staročehi z vsemi sredstvi zopet skušajo priti na površje. Njih listi so že v marsičem bolj radikalni nego mlado-češki in to le zaradi tega, da zopet pridobe svoji stranki naklonjenost narodovo. Zjedinjenje vseh čeških strank bi jim bilo v korist. Ker imajo mnogo nadarjenih mož, bi kmalu dobili velik vpliv na vse češke politične zadeve, kakeršnega sedaj ne morejo dobiti, ker jih Mladočehi odrivajo.
Kmetska stranka pa še le skuša priti do veljave. Ta stranka prav za prav ne pozna nobenega druzega smotra, kakor spodriniti Mladočehe. Kakor Mladočehi niso imeli in še dandanes nimajo nobenega odločnega programa, razen nasprotja proti Staročehom, ravno tako ga tudi sedanja kmetska stranka nima druzega programa, kakor nasprotovati Mladočehom. Vse drugo so jej le sredstva. Sprva je ta stranka zagovarjala program skupne avstrijske kmetske stranke, ki je v marsičem ravno nasproten češkemu državnemu pravu. Ta program je pred državnozborskimi volitvami na nekem shodu zagovarjal vodja te stranke St'astny in mladočeški volilci so mu pritrjevali. Na tem shodu so pa ravno tisti volilci se izrekli tudi za češko državno pravo, ne vedoč, da so odobrili dve čisto nasprotni stvari. Tedaj se je videlo, da politična zavednost čeških volilcev tudi ni povsod tako velika, kakor se navadno misli, temveč večkrat le lepe fraze imponujejo, za pravo vsebino govora se pa nikdo ne briga.
St'astny, če tudi je kmet, je pa vendar precej spoznal, da z navadnim kmetskim programom ne bode mogel izhajati in zapisal je še češko državno pravo na svoj program. To češko pravo mu je le za agitacijsko sredstvo, kakor je ob svojem času bilo dr. Gregru. Sedaj se pa St'astnyju bas lepa prilika ponuja, da deluje proti Mladočehom. Po shodih razklada, da Mladočehi sami ne bodo državnega prava dosegli in je torej treba zjedinjenja vseh čeških strank. Mož ima čisto prav, ali njemu ni na stvari nič ležeče. Kakor hitro bi pa Mladočehi obrnili svojo politiko, bi pa kmetska stranka vpila, da si naj narod izbere druge zastopnike, ker Mladočehi niso vredni njegovega zaupanja, ker že beračijo pomoči pri Staro-čehih in veleposestnikih.
Predzadnjo nedeljo je bil v Taboru shod, na katerem je St'astny hudo razsajal proti Mladočehom. Rekel je, da še mrvic ne dosežejo na Dunaji, kakor so jih Staročehi. Poslušalci so mu dajali prav. Zastonj je skušal Mladočeh Lang opravičevati mladočeško postopanje. V Pisku je pa drug član bral levite prof. Masafyku.
Ta kmetska stranka je že precej podkopala Mladočehom vpliv.    Dobro   je  za  Mladočehe  to,  da  kmetska
stranka nima mnogo tako nadarjenih mož, kakor je St'astny. Posebno bi tej stranki bilo treba le še nekaj dobrih govornikov, ki bi znali z lepo donečimi frazami razburjati duhove, pa bi kmalu dr. Gregru in tovarišem spodkopala stališče.                                     (Konec nasl.)