Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 261UDK 330.34(497.1)"1968/1988" Aleksander Loren čič* Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988: na poti v razpad Na začetku šestdesetih let je postalo o čitno, da sta gospodarski sistem ter z njim povezana odlo čilna vloga države pri oblikovanju in uresni čevanju gospo- darske politike glavni oviri za hitrejši tehnološki razvoj in ve čjo vključitev v mednarodno delitev dela. Stane Kav čič je na začetku šestdesetih let v svoj dnev- nik zapisal, da je za čutil, kako nas vse prehit eva čas. Takrat je dozorelo spo- znanje, da je treba gospodarski sistem spremeniti tako, da bo omogo čeno svo- bodnejše delovanje tržnih zakon itosti, notranja censka razmerja bi morali prila- goditi potrebam čim večjega izvoza, vmešavanje države v gospodarstvo omejiti, podjetja pa naj bi bila pri delitvi doseženega dohodka samostojnejša.1 V tem času se je v vodstvu Zveze komunistov Jugoslavije za čela ostra polarizacija med za govorniki centralisti čnega in samoupravnega modela, spor pa je potekal tudi okrog vprašanja, ali vpeljati tržne zakonitosti ali ne. Vsekakor je p ostalo jasno, da so reforme nujno potrebne. Uvod v gospodarsko preobrazbo je bila tako imenovana mala reforma ali nova gospodarska ureditev. Za čela se je januarja 1960, ko sta Zvezni izvršni svet (ZIS) in Zvezna skupš čina sprejela predpise za preureditev deviznega, zu- nanjetrgovinskega, kreditnega in ban čnega sistema za uv eljavitev novih cenov- nih odnosov in spremembe v delitvi dohodka. Žal se je že v prvem reformskemletu izkazalo, da reforma ne bo obrodila sadov. Po neuspešni reformi je bila tudiepizoda s sedemletnim gospodarskim planom kazalnik, da se v Jugoslaviji ni- kakor niso mogli poenotiti o razvojni usmeritvi. Na za četku šestdesetih let sta se namreč oblikovala dva tabora, ki sta zagovarjala povsem nasprotni razvojni usmeritvi: prvi, ki ga je predstavljala Srbija, je hotel razvoj obrniti nazaj, drugi,ki sta ga predstavljali Slovenija in Hrvaška, pa je z zaskrbljenostjo spremljal nazadovanje in se je zavedal nujnosti korenitih sprememb. Po neuspešno izpeljani reformi v za četku šestdesetih let so osrednji gospo- darski problemi, kot so bili nestabilnost notranjega trga, nizka storilnost terslaba proizvodna povezanost med bazi čno in drugo industrijo, ostali nerešeni. *Univ. dipl. zgodovinar, mladi razsiskovalec, In štitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: aleksander.lorencic@inz.si 1 Jože Prinčič: Slovensko gospodarstvo v drugi Ju goslaviji. Ljubljana 1997, str. 56. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 262Po letu 1962 se je na vseh oblastnih ravneh za čelo krepiti prepri čanje, da pot do hitrejšega in bolj vsestranskega gospodarskega razvoja pelje le skozi ekonom- sko revolucijo, ki bi odpravila staro prakso in miselnost, da se najpomembnejšagospodarska gibanja lahko urejajo le centralnoplansko in administrativno.Oblast se je zavedala, da Jugoslavija nujno potrebuje uspešno gospodarsko re-formo. Kot je zapisal Peter Vodopivec, je gospodarska reforma leta 1965 pomenila zmago Kardeljeve in »slovenske smeri« v jugoslovanskem vrhu«, 2 na kar je kazalo dejstvo, da je bila za pripravo le-te izbrana posebna delovnaskupina, ki jo je vodil Boris Kraigher. »Reforma je vojna, ki jo moramo iz-vojevati v revolucionarnem procesu, in zahteva vojno disciplino,« je ob pred- stavitvi reforme dejal Kraigher. Hrvaški zgodovinar Dušan Bilandži ć meni, da je leta 1965 nastopila prelomna faza v razvoju družbenoekonomskih odn osov v Jugoslaviji. Po njegovem mnenju so se v Jugoslaviji leta 1965 na podro čju gospodarskega sistema »lotili najglobljih sprememb, s katerimi naj bi do krajaodpravili dediš čino iz administrativnega obdobja in usm erili gospodarstvo k svobodnejšim družbenoekonomskim odnosom, da bi mnogo mo čneje delovale objektivne ekonomske zakonitosti blagovne proizvodnje v režimu družbenegalastništva in delavskega samoupravljanja«. 3 Gospodarska reforma se je za čela 24. julija 1965, ko je Boris Kraigher v Zvezni skupš čini predstavil njena iz- hodišča in cilje. Uvodoma je predstavil tri procese, na katerih naj bi temeljila. Prvi naj bi olajšal izvoz, ga stimuliral in ustvaril zainteresiranost med gospo-darskimi organizacijami za nastop na tujih trgih. V tem pogledu naj bi uredilcenovna ra zmerja, te čaj dinarja in njegove paritete. Drugi proces naj bi spre- menil dohodkovne odnose, tretji pa strnil prizadevanja za vrnitev vseh oblik porabe v realne okvire. Glavni ukrepi, ki jih je predvidevala reforma iz leta1965, pa so bili sprememba cenovnih razmerij, okrepitev terciarnega gospo-darskega sektorja, posodobitev sistema ekonomskih odnosov s tujino, omeje-valna kreditna politika, sprememba dav čnega sistema in politike, uravnovešenje porabe z dohodki, konvertibilnost doma čega denarja ter nov odnos do nerazvitih republik in obmo čij. 4 Upi po uspehu reforme so bili visoki in »uresni čevanje gospodarske reforme je postalo najpomembnejša naloga vse družbe«.5 V prvih dveh letih je gos- podarska reforma prinesla veliko dobrega – cene, življenjski stroški in inflacija so se ustalili, zmanjšale so se naložbe in vloga države v razpolaganju z dohodkipodjetij, rasli so storilnost in osebni dohodki, za čelo se je prestrukturiranje 2 Peter Vodopivec: Od Pohlinov e slovnice do samostojne držav e: slovenska zgodovina od kon- ca 18. stoletja do konca 20. stoletja. Ljubljana 2006 (dalje Vodopivec, Od Pohlinove slovnice do samostojne države), str. 375. 3 Dušan Bilandži ć: Zgodovina Socialisti čne federativne Republike Jugoslavije: glavni procesi. Ljubljana 1980 (dalje Bilandži ć, Zgodovina SFRJ), str. 304–305. 4 Jože Prinčič, Neven Borak: Iz reforme v reformo : slovensko g ospodarstvo 1970–1991. Ljub- ljana 2006 (dalje Prin čič, Borak, Iz reforme v reformo), str. 127–130. 5 Bilandžić, Zgodovina SFRJ, str. 306. Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 263gospodarstva in uvajanje novih tehnologij. Že v drugi polovici leta 1967 pa je vnema za uresni čevanje programa g ospodarske reforme popustila. Decembra 1966, dober mesec pred smrtjo, je Boris Kraigher Stanetu Kav čiču dejal, da bo reforma propadla, ker ni ma dovolj stvarne idejnopoliti čne podpore. Tako se je tudi zgodilo. Re formna prizadevanja so se po njegovi smrti najprej upo časnila, nato pa zastala. In v čem so tičali razlogi za neuspešnost reforme? Prvi, ki ni bil odločilen, je bila sama politika oziroma naravnanost gospodarske stabil izacije. Cilj gospodarske stabilizacije je namre č bila precejšnja sprostitev delovanja trž- nih zakonitosti, kar je pomenilo, prisiliti blagovne proizvajalce v medsebojnotekmovanje za čim večji tržni delež oziroma doh odek. Ekonomska politika je stabilizacijo razumela skorajda izklju čno kot politiko omejevanja povpraše- vanja. To pa je povzro čilo, da je v prvih l etih reforme prišlo do radikalnega omejevanja koli čine denarja v obtoku in kreditov. V takih pogojih drugi ukrepi, kot so devalvacija, sprostitev cen in prvine liberalizacije uvoza, niso prišli doizraza. Še ve č, tako vodena stabilizacijska politika je po dobrih dveh letih pri- peljala do naraš čanja brezposelnosti in stagnacije, kar je samo še zaostrilo tako gospodarske kot tudi politi čne odnose. Odlo čilnejši razlog za opuš čanje re- formne us meritve pa so bila razhajanja na državni ravni in razli čni interesi po- same znih republik. Najvplivnejši člani državnega partijskega vodstva, kot sta bila Edvard Kardelj in Vladimir Bakari ć, so reformi odrekli aktivno p omoč, ker so se ustrašili njenih posledic. Republiška vodstva pa so se polarizirala do skraj-ne meje in se odkrito opredelila za ali proti. Leta 1968 je skopnelo še zadnjeupanje za uspeh reforme. Postalo je jasno, da reforma ne more biti uspešno iz- peljana v predvidenem roku, to je do leta 1970. Visoki zvezni partijski funk- cionarji, kot je bil Svetozar Vukmanovi ć, so reformo napadli in kritizirali celo v javnih glasilih. Pri tem je izstopala beograjska Borba, ki je postala glasnik tistih,ki so zahtevali okrepitev centralizma in vrnitev centralnoplanskega sistema.Leta 1969 se je proces oddaljevanja od ciljev reforme samo še pospešil in v letu 1970 so se negativna gospodarska gibanja in nesorazmerja samo še razbohotila. Ko so jeseni 1970 tudi najzvestejši privrženci reforme morali priznati, da sereformski cilji ne uresni čujejo, je Stane Kav čič popustil v svojih stališ čih ter svoja prizadevanja omejil na »pravno uveljavitev« reforme povsod tam, kjer je to bilo še mogo če. 6 Priznani hrvaški ekonomist Branko Horvat je zapisal, da je bila gospodarska reforma iz leta 1965 politi čno zelo dobro pripravljena. Uživala je vsesplošno podporo, vzbujala je upanje in omogo čila pripravljenost za dolo čena odrekanja, da bi se dosegli višji in dolgotrajni cilji. Kot je zapisal Horvat leta 1984, bi, v kolikor bi bila reforma tudi ekonomsko tako dobro pripravljena kot politi čno, »Jugoslavija danes imela dohodek preko 1000 dolarjev, dinami čno rast kot pred letom 1960, izlo čeno brezpose lnost, urejen trg, konvertibilno valuto, zmanjšane regionalne razlike, raz vite in opremljene ustanove družbene blaginje, pomemb- 6 Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 132–137. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 264ne rezultate znanstvenih raziskav in perspektivo po še boljšem razvoju v bodoče«. V kolikor bi imela Jugoslavija omenjene rezultate, bi bil tudi ve čji del medrepubliških sporov in politi čnih napetosti brezpredmeten. Kljub temu pa je Horvat ugotovil, da »na žalost ta izredna priložnost ni bila izkoriš čena«.7 »Druga« gospodarska reforma je v letih 1965 do 1970 obvladovala celotno življenje na prostoru druge jugoslovanske države, zato je nedv omno pustila tako pozitivne kot tudi negativne sledi v jugoslovanskem gospodarstvu. Rezultati gospodarjenja so pokazali, da so bili njeni ukrepi, zlasti v prvih dveh letih,uspešni. Decentralizacija odgovornosti za gospodarsko upravljanje skupaj z no-tranjim brzdanjem cen, zmanjšanje dav ščin in nekoliko liberalnejši uvoz so spodbudili podjetja, da postanejo u činkovitejša. Ve čja konkurenca doma in v tujini je pripeljala do ukrepov, ki so zmanjšali stroške proizvodnje in zahtevaliboljše gospodarjen je. Večja učinkovitost in kakovost sta pove čali mednarodno konkuren čnost jugoslovanskih podjetij in spodbujali izvoz na konvertibilni trg. Večji devizni zaslužek je skupaj s krediti, ki so jih dobili v industrijsko ra zvitih državah, omogo čil večji uvoz sodobne opreme z Zahoda. Reforma je spod- budila nova gospodarska gibanja in omogo čila kakovostni premik k sodob- nejšemu urejanju gospodarske ureditve in razvoja. Vsekakor je njen pristop knačrtovanju in urejanju gospodarskih gibanj pomenil o dmik od do tedaj veljavne metode naturalnega planiranja. S tem, ko je za gotovila ve č prostora tržnim dejavnikom in odlo čno podprla prizadevanja za postopno vklju čitev v mednarodne blagovne tokove, je jugoslovansko socialisti čno gospodarstvo po- tisnila naprej in stran od dogmatike central noplanskega sistema in avtarki čne razvojne politike. Sodobniki ter popisovalci minulega so gospodarsko reformo iz leta 1965 uvrstili med dogodke posebnega pomena. Razglasili so jo za naj-bolje pripravljen pro gram gospodarske preobrazbe, ki je bil izdelan v času druge jugoslovan ske države. Povzdigovalci reforme so bili prepri čani, da bi bila v primeru njene uresni čitve usoda Jugoslavije druga čna, kot je bila. Poveli če- vanje reforme otežuje pot do odkrivanja resni čne vloge le-te. Nesporno dejstvo namreč je, da je reforma v celoti propadla in da osrednjega cilja – preo bli- kovanja gospodarstva v sodobnejše samoupravno-tržno gospodarstvo – ni ures-ničila. Njena zasnova je bila shemati čna, neusklajena in ideološko preve č obre- menjena. Pri tem je pomembno omeniti še eno dejstvo. Kot je zapisal Dušan Bilandžić, so »vodstva na vseh stopnjah – od osrednjih o rganov državne uprave do vodilnih ljudi v podjetjih –ve č kakor dvajset let poslovala in gospodarila v razmerah bolj ali manj administrativnega sistema in precejšen del med njimi jihni bil dovolj usposobljen za gospo darjenje v novih situacijah tržnega gospo- darstva, kadrovskih sprememb pa ni bilo«. Pokazalo se je, da je »voditi proces tržnega gospodarstva zelo zapleteno«. 8 Prav tako je priznani ekonomist Alek- 7 Branko Horvat: Jugoslavenska privreda 1965–1983 : prijedlozi i rješenja. Ljubljana, Zagreb 1984, str. 85. 8 Bilandžić, Zgodovina SFRJ, str. 309. Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 265sander Bajt sredi osemdesetih zapisal, da na črtovalci reforme še niso bili spo- sobni dojeti odlo čilnega pomena trga v gospodarskem življenju. Na trg so gle- dali enostransko, zato tudi cene proizvodov, ki so jim posvetili najve č pozo r- nosti, niso nikoli dosegle svojih ekonomskih ravni. Gospodarska reforma je bilatorej konservativna in prezgodnja, takoj po pojavu prvih neugodnih rezultatovpa je znova prevladala protitržna usmeritev. 9 Ko je reforma iz leta 1965 propadla, so bili zasnovani tako zvezni kot re- publiški stabilizacijski programi. Strategija uresni čevanja državnega stabiliza- cijskega programa je predvidela tri faze. Prva se je imenovala »etapa« za časnih ukrepov, druga »etapa« glavnih, odlo čilnih ukrepov ter tretja, ki so jo poime- novali »etapa« dodatnih ukrepov. Skozi te etape naj bi zmanjšali pristojnosti federacije, preuredili dav čni sistem, prora čunsko politiko in politiko dohodka ter poiskali odgovore na temeljne probleme in dileme deviznega in zunanje-trgovinskega sistema, monetarne in kreditne politike. Rezultati stabilizacijskegaprograma so bili pi čli in vsek akor ne takšni kot je bil njegov namen. Reforme v letu 1971 torej zopet niso pustile dolgotrajnih rezultatov in v osnovi so se znova pokazale stare težave. 10 V prvi polovici sedemdesetih let je bil gospodarski razvoj v Jugoslaviji neenakomeren, gospodarska gibanja cikli čna in neenakomerna. M enjavala so se obdobja stabilnejših in nestabilnih gospodarskih gibanj. Leta 1971 so bila neuravnovešena gibanja še posebej mo čna. Zaradi n araščanja cen in stroškov notranji trg ni bil ustaljen in v pla čilni bilanci je nastal velik primanjkljaj. Tudi v letih 1972 in 1973 so se negativne tendence nadaljevale, gospodarska rast pa je upadala. Po propadu reforme so iskali nove rešitve. Sprejeti so bili številni ustavni amandmaji in stabili zacijski program. Strategija uresni čevanja držav- nega stabilizacijskega programa je predvidevala tri faze. Skozi te faze naj biomejili prora čunsko in splošno porabo, okrepili nadzor nad finan čnim poslo- vanjem, zunanjetrgovinski in devizni sistem prilagodili novim potrebam, zmanj- šala naj bi se pristojnost federacije, preuredil dav čni sistem in drugo. Vrhunec prizadevanj po zajezitvi krize je predstavljala ustava iz leta 1974, 11 ki je na eni strani težila k decentralizaciji države in gospodarskega sistema, na drugi pa poutrditvi komunisti čne partije kot vodilne državnopoliti čne sile. Ustava iz leta 1974 je pomemben mejnik v razvoju Jugoslavije in »mnogi v njej vidijo enega najpomembnejših vzrokov za razpad države in tudi za njene gospodarsketežave«. 12 Jugoslovanska ustava iz leta 1974 je bila najdaljša tudi po obsegu, saj 9 Franjo Štiblar: Razvoj trgov Ex-Jugoslavije. V: Gospodarska gibanja, 1995, št. 267, str. 23– 43. 10 Jakov Sirotkovi ć: Ekonomska politika Jugoslavije od 1945. do 1988 : ciljevi i rezultati. Ju- goslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Zagreb 1989, str. 87. 11 Uradni list SFRJ (dalje UL SFRJ), 9/1974. 12 Neven Borak: Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije. Ljubljana 2002 (dalje Bo- rak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije), str. 192. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 266je obsegala kar 406 členov in tako prekašala tudi indijsko ustavo.13 Ustavo je, kot je zapisal Jože Pi rjevec, 21. februarja 1974 sprejela Zvezna skupš čina v »zmagovitem in samovše čnem prepri čanju, da s tem potrjuje enega od vrhun- skih dose žkov človeškega duha«.14 Nova ustava je sprejela koncept samouprav- ljanja zasnovanem na združenem delu. Po ustavi je bila socialisti čna druž bena ureditev zasnovana na »oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter na odnosih med ljudmi kot svobodnih in enakopravnih proizvajalcev in ustvarjal- cev, katerih delo služi izklju čno zadovoljevanju njih ovih osebnih in skupnih potreb«.15 Ustava je torej imela dvojen zna čaj: na eni strani je z okrepitvijo vloge republik in pokrajin ter zmanjševanjem vloge »centralizma« urejala orga- nizacijo federacije in delovanje le-te, po drugi strani pa je z natan čnim nor- mativnim urejanjem družbenoekono mskih odnosov, ki so temeljili na samo- upravljanju in združenem delu, p oudarjala razreden, tako imenovan delavsko opredeljen zna čaj jugoslova nske družbe in države. »Nova ustava nima pretenzij, da bi ustvarila neki idealen demokrati čni sistem,« je na seji komisije za ustavna vprašanja maja 1973 povedal Edvard Kardelj in dodal, da je njen glavni namen dati »delavskemu razredu v roke mo čno in učinkovito orožje, da bi se bolje organiziral«.16 A v resnici ni bilo tako. Po ustavi iz leta 1974 je bilo sicer do- ločeno, da lahko država vstopa v podjetje le takrat, ko je potrebno zavarovati družbeno premoženje (izguba, ste čaj), dejansko pa sta v po djetjih obstajali organizaciji Zveze komunistov in sindikata, ki sta politi čno vplivali na poslovne odločitve menedžerjev. Gospodarski odnosi med podjetji so tako postali pred- vsem politi čni med državo in podjetji, netržni sistem pa je vedno znova zahteval neprestane državne posege. Dejanska porazdelitev mo či v podjetjih je bila mnogo manj demokrati čna, kot pa je to prikazoval samoupravni normativni sistem: odlo čilno vlogo je imela politi čna oblast, menedžerji so imeli pomem- ben vpliv zaradi poslovnih informacij, delavci kot formalni nosilci samouprav-ljanja pa so bili dejan sko brez mo či in v podrejenem položaju. 17 Leta 1974 se je sicer splošna gospodarska slika izboljšala. Gospodarstvo je oživelo na vseh podro čjih, investicije so rasle z zelo visokimi st opnjami, prav tako tudi realni osebni dohodki in zaposlenost. Vendar pa se je že v letu 1975gospodarska dejavnost znova upo časnila. Lahko re čemo, da sta v prvi polovici sedemdesetih let v jugoslovanskem gospodarstvu »gospodovala« dva procesa, ki sta resno na čela gospodarsko zgra dbo: prvi je bil inflacija, drugi pa tako 13 Džon R. Lempi: Jugoslavija kao istorija: bila dvaput jedna zemlja. Beograd 2004, str. 277. 14 Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918–1992: nastan ek, razvoj ter razpad Karadjordjevi ćeve in Ti- tove Jugoslavije. Koper 1995, str. 338. 15 Branko Petranovi ć: Istorija Jugoslavije 1918–1978. Beograd 1980, str. 597. 16 Zdenko Čepič: Ustava 1974: preureditev jugoslovanske federacije, delegatski sistem in dogo- vorna ekonomija. V: Slovenska novejša zgodovi na: od programa Zedinjena Slovenija do med- narodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ljubljana 2005, str. 1094–1104. 17 Bogomir Kova č: Rekviem za socializem : ekonomske reforme v socialisti čnih drž avah. Ljub- ljana 1990 (dalje Kova č, Rekviem za socializem), str. 152–153. Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 267imenovani prvi naftni šok, kriza ali »boom«, ki se je za čel jeseni 1973 po izbruhu vojne na Bližnjem vzh odu.18 Tabela 1: Družbeni proizvod na prebivalca ter stopnja brezposelnosti v SFRJ v obdobju 1960–1990 Družbeni proizvod na prebivalca (v 000 din, cene 1972)Stopnja brezposelnosti v %Leto SFRJ SLO SFRJ SLO 1960 6,43 11,61 1,41 0,84 1965 8,50 15,60 1,98 0,90 1970 10,92 21,15 2,49 1,55 1975 14,10 28,71 3,99 0,89 1980 17,76 35,23 5,44 0,90 1985 17,72 35,56 6,90 1,18 1990 15,31 30,82 7,81 2,23 Vir: Statisti čki godišnjak Jugoslavije (razli čna leta). * Slovenija je beležila najnižjo stopnjo brezposelnosti ter najvišjo vrednost družb enega proizvoda na prebivalca med vsemi republikami bivše SFRJ. Res je, da je Jugoslavija, če primerjamo leti 1947 in 1975, napred ovala. In- dustrija, ki je zagotovila najve čji prispevek k pove čanju družb enega proizvoda, je leta 1975 dosegla 13-krat ve čji obseg proizvodnje kot leta 1947.19 Seveda pa to ni pravšnje merilo in primerjava, saj je sredi sedemdesetih let Jugoslavija po kakovosti gospodarjenja absolutno in relativno zaostajala za razvitimi evrop-skimi državami. Imela je najvišjo stopnjo inflacije; povpre čna medletna rast cen je bila okoli 18,1-odstotna, s čimer je za 8,1 odstotka presegla povpre čje ostalih držav. Imela je na jvišjo rast zaposlenosti v industriji, medtem ko se je v drugih državah zmanjševala. Zaostajala pa je tudi tako pri produktivnosti, saj je le ta vzahodnih državah bila za 1,4 do 3,5-krat ve čja, kot tudi po realnih ose bnih dohodkih. Sredi sedemdesetih let je za čel veljati nov na čin družbenega na črtovanja, ki je temeljil na ideji, da bi delovanje tržnih zakonitosti lahko u činkoviteje nadomestili s samoupravnim dogovarjanjem med podjetji. Njeno izhodiš če je bil Zakon o združenem delu, 20 ki ga je Zvezna skup ščina sprejela 25. novembra 1976 in se ga je hitro prijel vzdevek mala ustava. Predsednik skupš čine SFRJ, Kiro Gligorov, je ob sprejetju zakona na seji Zveznega zbora in Zbora republik 18 Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 315–318. 19 Dušan Bjelogrli ć: Privredni i socijalni razvoj. V: Privreda Jugoslavije. Privredni pr egled 1947–1977. Beograd 1978, str. 24–25. 20 UL SFRJ, 53/1976. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 268in pokrajin med drugim de jal, da je »Zakon o združenem delu rezultat skupne in enakopravne ude ležbe odgovornih družbenih in politi čnih dejavnikov vseh naših republik in pokrajin in vseh struktur naše družbe pri njegovem obliko-vanju. S tem je zagotovljena enotnost organiziranih socialisti čnih sil in samo- upravni duh vseh temeljnih rešitev predloženega zakona. Ravno to dejstvo po-novno potrjuje mo č naše socialisti čne, samoupravne, demokrati čne in fed eralne ureditve, ki je ne samo porok enakopravnosti v odlo čanju, temve č tudi visoke stopnje u činkovitosti v reševanju problemov skupnega inter esa.« Zanimivo je bilo tudi njegovo mnenje o tem, da je »globoko prodrlo spoznanje, da se je zustavo leta 1974 in z Zakonom o združenem delu za čela nova perspektiva razvoja samoupravnih odnosov«. Po drugi strani pa je med drugim tudi priznal, da bi bilo »iluzorno pri čakovati, da bo Z akon o združenem delu odgovoril na vsa vprašanja in za vsako situacijo, za vsak konkreten primer v vsaki orga-nizaciji združenega dela, ali da se bodo s samim obstojem zakona o združenemdelu spremenili dosedanji odnosi v organizacijah združenega dela«. Še ve č, dejal je, da »zakon sicer podaja dovolj izoblikovane temelje, opredeljuje os- novne rešitve, na kazuje kategorialni sistem, ki je zna čilen za socialisti čno sa- moupravljanje v nasprotju s kapitalisti čnim sistemom ali sistemom državnega socializma, ni pa dokument, ki bi bil izdelan do ravni dovršenosti, saj daje rešitve, s katerimi naj se oblikujejo družbeni odnosi, kakršnih še ni bilo, prav tako pa od zakona take narave ne smemo pri čakovati precizne norme za vsako mogočo situacijo v zamotanih, marsikdaj tudi protislovnih družb enih giba- njih.« 21 Kljub novi zakonodaji in vsem prizadevanjem pa je jugoslovanski gospo- darski razvoj tudi v drugi polovici sedemdesetih let precej odstopal od za črtanih smernic in dogovorjenih razmerij. Državno partijsko vodstvo je novembra 1978ugotovilo, da je gospodarski položaj v državi takšen, da bi lahko v »bližnjibodočnosti« resno ogrozil stabilnost politi čnih odn osov. 22 Dejstvo je, da se v letih 1976–1979 notranje gospodarske razmere v državi niso umirile, temve č je bilo ravno obratno, v letu 1979 pa so se razmere še posebej poslabšale. Rezultatisrednjeročnega plana SFRJ za leta 1976–1980 so dale č zaostajali za predvi- devanji. Doma čim težavam so se ob vstopu v letu 1979 pridružile še težave na svetovnem trgu. Kitajsko-vietnamska vojna in dogodki v Iranu so pripeljali do »drugega sveto vnega booma«. Jugoslavijo je energetska kriza mo čno prizadela, saj je nafta vse bolj praznila devizno blagajno. Sredi poletja 1979 se je naddržavo zgrnil val nesre č in gospodarskih tegob: nezadržen ples cen, benci nska mrzlica, turisti čna suša, slaba žetev, potres v Črni gori, primanjk ovalo pa je tudi kave ter embalaže za mleko. Konec leta 1979 je postalo jasno, da se je čas velike porabe in nizke storilnosti nepreklicno kon čal. Do sedemdesetih let se je 21 UL SFRJ, ... Zakon o združenem delu V: Knjižica skupš čine SFRJ, serija XIII, zv. 8. Beograd 1975, str. 7–20. 22 Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 348. Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 269sicer Jugoslavija bolj malo zadolževala v tujini, saj je presežek uvoza blaga nad izvozom pokrivala z nakazili zdomcev, dohodki od turizma, transporta in drugih storitev. Zadolženost države v obsegu 3,2 milijarde dolarjev v letu 1971 zato nibila problemati čna, toda v sedemdesetih letih je prišlo do ob čutnega poslabšanja v tekočem delu pla čilne bilance, kar je vplivalo na ve čanje zadolženosti. Trgovinski primanjkljaj se je z 1,7 milijarde dolarjev leta 1973 v naslednjih šestih letih pove čal kar na 7,9 milijarde dolarjev. Posebej veliki skoki zadol- ževanja so se zgodili v letih 1978, 1979 in 1980. V obdobju 1977–1981 se jenamreč zadolženost pove čala za več kot 13 milijard dolarjev. Eden od t emeljnih vzrokov razpada Jugoslavije pa prav gotovo leži v nepremostlj ivih razlikah v stopnji gospodarske razvitosti med posameznimi federalnimi enotami. Gospodarski sistem, po katerem naj bi na novo preoblikovana sociali stična podjetja (tozdi, ozdi, sozdi) sama usklajevala medsebojne interese in dolo čala vzajemne pravice in odgovornosti, torej ni zaživel. Ekonom isti so ta sistem po- smehljivo poimenovali »dogovorna« ekonomija. Težnja po tem, da bi se pod- jetja med seboj dogovarjala in ne tekmovala, je seve da sprta z logiko tržnega gospodarstva. Podjetja so tako v tujini kot tudi doma postajala vedno boljnekonkuren čna, cene pa so po časi, a zaneslj ivo naraščale. Zamisli tega zakona so bile nasploh popolnoma zgrešene. Dogovarjanje med tozdi naj bi nadome- stilo tržne zakonitosti, cena kon čnega izdelka pa je bila takšna, kot so jo pa č izračunali, in ne takšna, kot jo je bil sposoben prenesti trg. Nova gospodarska ureditev je tako dala podjetjem le nov zunanji videz, medtem ko je vsebina jeostala enaka. Tozdi so ostali mala podjetja, organizirana po starem; še leta 1986 so bili temelj dogovornega gospodarstva in so postali simbol in sopomenka za nesrečo. Dogovorno gospodarstvo je imelo še ve č slabosti. Ena je bila t udi ta, da so po podjetjih ve č časa kot za delo porabljali za sestanke. Zar adi samo- upravnega odlo čanja se je leta 1975 efektivni delovni čas prep olovil in znašal do pet ur na dan. Šibkost dogovornega gospodarstva je bilo tudi medrepubliško dogovarjanje. Po ustavi iz leta 1974 so dogovori in sporazumi postali obvezen dejavnik ekonomske in razvojne politike. Dogovorno naj bi urejali cene, te-meljna razmerja v razporejanju dohod ka, davčno in kreditno-monetarno poli- tiko, podelitev tujih kreditov in podobno. Republike so seveda imele razli čne poglede in namere pri od ločanju teh razmerij in tako v resnici do dogovorov oziroma soglašanj ni prišlo. Kljub popolnoma zgrešenem sistemu pa so pri takoimenovanem dogovornem gospodarstvu vztrajali, kar je pripeljalo do propadadržave ob koncu osemdesetih let. 23 23 Prav tam, str. 119–290. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 270Tabela 2: Gospodarska ureditev ter zbiranje in razporejanje denarja v Jugo- slaviji 1965–1989 Obdobje 1965–1973 1974–1989 Gospodarska ureditevtržni samoupravni socializem, reformaintegralno samoupravljanje,dogovorno gospodarstvo Zbiranje denarjasamofinanciranje, bančni kreditisamofinanciranje, bančni krediti, združevanje sredstev Razporejanje denarjadružbeni plani, banke, podjetjadružbeni plani, podjetja in njihove asociacije Usklajevalni mehanizem trg in planplan, samoupravni spora zumi, družbeni dogovori, trg Vir: Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 73. Po smrti Josipa Broza - Tita je tudi stanje Jugoslavije bilo slabo, le da so ga prikrivali. »Tito je mrtev, le da tega še ne ve,« je že sredi sedemd esetih cinično izjavil kasnejši jugoslovanski zunanji minister Ko ča Popović. O tej izjavi je Božo Repe zapisal, da bi »podobno – seveda d anes, ko smo pametni za nazaj – lahko trdili za Jugoslavijo«.24 Po Titovi smrti se je torej Jugoslavija znašla v resni gospodarski krizi. Med glavnimi vzroki sta bila primanjkljaj v trgovinskiin plačilni bilanci ter hitro naraš čajoče zunanje zadolževanje, saj je zunanja zadolženost že spomladi 1980 dosegla vsoto 15 milijard dolarjev in je za odplačevanje dolgov z ahtevala 15 odstotkov vseh deviznih dohodkov v enem letu. Poleg neuspe šnega gospodarskega sistema so bile klju čni vzrok za eko- nomske težave Jugoslavije tudi neobvladljivo velike razlike v razvoju, za katere pa je re šitev videl vsak po svoje. Jugoslavija je ves čas skušala politiko zmanj- ševanja razlik v stopnji razvitosti voditi po sistemu »razviti manj razvitim« intako je bil že sredi leta 1965 ustanovljen Sklad za kreditiranje hitrejš ega razvoja gospodarsko manj razvitih republik in avtonomnih pokrajin, status katerih soimele Bosna in Hercegovina, Črna gora, Makedonija in Kosovo. Sredstva sklada so se zbirala v odstotkih od družbenega proi zvoda družbenega sektorja. To je bila samo še ena od zgrešenih potez ekonomske politike. Manj razvitinamreč niso sprejeli odgovornosti za svoj gospodarski razvoj, lastna sredstva so vlagali le v razvoj posameznih obmo čij in menili, da je ves ostali razvoj ter 24 Božo Repe: Razmere v Sloveniji do leta 1989. Neobjavljen referat z Znanstvenega simpozija Osamosvojitev Slovenije – 15 let kasneje, Ma ribor, 23.–24. november 2006 (dalje Repe, Raz- mere v Sloveniji do leta 1989), kopija pri avtorju. Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 271naložbe skupna jugoslova nska skrb. Manj razviti svojih dolgov tudi niso vračali, prejeta sredstva pa so pogosto uporabljali za negospodarske namene. Enako se je izkazalo tudi za sam Sklad za kreditiranje. Naj povemo, da so bilerazvojne razlike v Jugoslaviji v razmerju 1 : 7, kar je v praksi pomenilo, da jebila Slovenija sedemkrat bolj razvita kot Kosovo. Slovenija, kot najbolj razvitarepublika, je vlagala najve č in je sredi osemdesetih let zaradi poslabšanih gospodarskih razmer odstopila od sodelovanja v skladu. Graf 1: Povpre čna letna stopnja inflacije v odstotkih v obdobju 1960–1990 (merilo: indeks cen na drobno) Vir: Statisti čki godišnjak Jugoslavije (razli čna leta); Roberto de Reze nde Rocha: Inflation and Stabilization in Yugoslavia, Workin g papers, August 1991, str. 2. Treba je poudariti, da je Jugoslavija že v drugi polovici sedemdesetih let zašla v hudo krizo. Eden glavnih razlogov je bil ta, da je po naftni krizi leta1973 gospodarila še naprej tako, kot da se ne bi ni č zgodilo, nam esto da bi jo upoštevala in izvedla izjemno potrebne reforme. 25 Posledica ekonomske krize je bilo naglo zmanjševanje standarda. V drugi polovici osemdesetih let je padel naraven iz šestdesetih. Ker je bil sistem v osemdesetih letih še vedno naravnantako, da je o vsem odlo čal vrh partije, odlo čitve pa so bile potem samo speljane skozi »megalomansko delegatsko in samoupravno strukturo«, so se vsi glavni politični konflikti do konca osemdesetih let odvijali v vrhu Zveze komunistov 25 Viktor Meier: Zakaj je razpadla Jugoslavija. Ljubljana 1996 (dalje Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija), str. 26–43. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 272Jugoslavije.26 Edini resni čni oziroma najmo čnejši povezovalni element med republika mi je bila trgovina, bistveno manj pa podjetja, saj jih je najve č de- lovalo na obmo čjih republik in pokrajin, kjer so bila ustanovljena. Število po d- jetij, ki so jih subjekti iz ene republike ustanavljali v drugih republikah, je biloneznatno. 27 Zunanji kazalniki krize v za četku osemdesetih let so bili devalvacija dinarja za 30 odstotkov v juniju 1980, v naslednjih letih pa naraš čajoča inflacija in pomanjkanje nekaterih osnovnih življenjskih artiklov, kot so olje, sladkor, mokain pralni prašek. Za osnovne življenjske artikle so oblasti uvedle bone. Vožnje zavtomobili so oblasti najprej omejile glede na registrsko številko po tako ime- novanem sistemu »par – nepar« (lastni ki so se lahko vozili le na dolo čene dne- ve, odvisno od tega, na katero številko se je kon čala registracija), potem pa so bili tudi za bencin uvede ni boni (vsak lastnik je dobil bone za mese čno dolo- čeno količino benc ina). Najhujša je bila energetska kriza (uvoz nafte je v za- četku osemd esetih zadostoval le za dobrih 290 dni v letu), ljudi pa so prizadele tudi omejitve pri uvozu, zlasti tako imenovanega »luksuznega« blaga (kamor so med drugim sodili južno sadje, kava, pa tudi uvožene alkoholne pij ače, tuje revije in časopisi, kozmetika). Domišljija beograjskih birokratov ni poznala me- ja: ker so državljani po omenjene artikle pridno hodili v t ujino, jih tihotapili čez mejo in zanje zapravljali devize, ki jih je obupno primanjkovalo, so uvedli tako imenovani depozit oziroma pla čilo takse za prehod meje. Toda tudi državljani niso bili od muh – nekateri so, na mesto na državni ra čun depozit nakazovali na lasten račun, cariniki, ki jim je bilo treba pri prehodu meje pokazati položnico, pa seveda številke ra čuna večinoma niso preverjali. Vpeljava depozita je sicer izzvala hude proteste, saj so ga zlasti Slovenci, ki so bili navajeni na odprtomejo, ra zumeli kot omejevanje svobode. Razmere, ki so vladale, so v marsi čem spominjale na obdobje vojne in prva leta po vojni. 28 Dolžniška kriza, ki je zajela Jugoslavijo, je bila povod, za katerim so se skrivali globlji vzroki gospodarske neuspešnosti. Neven Borak meni, da je dolž- niška kriza »v jugoslovanskih razmerah naznanila dokon čen neuspeh jugoslo- vanskih razvojnih planov in investicijskega cikla iz sedemdesetih let, finan-ciranega z recikliranimi naftnimi dolarji in sprož enega na ocenah, da je v sve- tovnih razmerah spet prišlo do dolgoro čnega zvišanja cen primarnih proiz- vodov«. 29 Stopnja zadolženosti jugoslova nske države je že leta 1980 presegala 40 odstotkov deviznega priliva. Politiki krize niso priznali, govorili so o »nako-pičenih problemih v gosp odarstvu«, o »stabilizaciji« in podobno. Ustanovljena je bila tako imenovana Kraigherjeva komisija, ki jo je sestavljalo okrog 300 26 Repe, Razmere v Sloveniji do leta 1989. 27 Božo Repe: Jutri je nov dan: Slovenci in r azpad Jugoslavije. Ljubljana 2002, str. 133. 28 Zdenko Čepič: Gospodarska kriza. V: Slovens ka novejša zgodovina (dalje Čepič, Gospo- darska kriza, SNZ), str. 1151–1153. 29 Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 137–138. Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 273ekonomistov in politikov iz vse Jugoslavije, njena naloga pa je bila pokazati izhod iz krize. Graf 2: Zunanji dolg Jugoslavije v mio dolarjev v obdobju 1970–1990 Vir: Prinčič, Borak, Iz reforme v reformo, str. 445. Jugoslovanske zvezne vlade so krizo skušale reševati z zadolževa njem, a so s tem, kot bo razvidno v nadaljevanju, delale državi medvedjo uslugo. Jugo-slavija se je v ve čji meri v tujini za čela zadolževati v sede mdesetih letih, o čemer priča podatek, da se je zadolženost v obdobju 1972–1981 pove čala kar za dobrih 17 milijard dolarjev. Do najve čjega skoka v zadolževanju je prišlo v letih 1977–1982, ko je zvezno vlado vo dil Veselin Djuranovi ć. Vzroki za takšno zadolževanje so bili v ob čutnem poslabšanju v teko čem delu pla čilne bilance. Kot že re čeno, se je trgovi nski primanjkljaj z 1,7 milijarde dolarjev leta 1973 povečal na kar 7,9 m ilijarde dolarjev leta 1979. Poleg tega so na zadolženost vplivali tudi vi sokoleteči investicijski cilji petletnega družbenega plana za ob- dobje 1976–1980, ko se je ogromno gradilo. Najbolj znani projekti tega časa so bili tovarna aluminija v Obrovcu, petrokemi čni kompleks DINA ter žel ezarna v Smederevu. Jugoslavija že leta 1982 ni bila zmožna vra čati do lgov. Kljub temu se je politi čni vrh z Mednarodnim monetarnim skladom sporazumel o odlogu dolga in najemal nova posojila. Takšno nespametno po četje je jugoslovansko dolžniško krizo samo še poglabljalo in kon čalo se je s koncem toleriranja tujih Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 274upnikov. Beseda kriza se do srede osemdesetih let ni uporabljala. Šele leta 1985 je hrvaški ekonomist Branko Horvat v knjigi Jugoslavensko društvo u krizi, ki je izzvala burne reak cije, jasno napisal, da je »politi čni sistem postal glavna ovira gospodar skega in družbenega razvoja«.30 Kraigherjeva komisija je v osnovi vztrajala pri temeljih gospodarskega sistema iz sedemdesetih let, ki sobili zapisani v ustavi 1974, Zakonu o združenem delu iz leta 1976 in r esolucijah 10. in 11. kongresa Zveze komunistov Jugoslavije v letih 1978 in 1982. Kon- gres je program ekonomske stabilizacije potrdil, čeprav so znotraj komisije nekateri ekonomisti v relativno odkritih razpravah o posameznih segmentihekonomskega sistema opozarjali, da brez uvedbe tr žnega sistema Jugoslavija gospodarske krize ne bo mogla premagati. Upanje, da bo krizo mo č rešiti s političnimi ukrepi, to je predvsem z up orabo tečajne in obrestne politike ter politike zategovanja pasu, se ni ures ničilo. Predsednica vlade, Hrvatica Milka Planinc, je v letih 1982–1986 z odlo čno politiko hotela narediti red, vendar je bila prešibka in je ves čas morala popuš čati silovitim socialnim pritiskom in interesom posameznih republik. 31 Zanjo je eden najve čjih ekonomskih strokov- njakov tistega časa Aleksander Bajt dejal, da če bi ji pustili delati, bi morda sčasoma vendarle uredila razmere.32 Pritiski tujih upnikov po vra čanju dolgov so postajali vse ve čji, vrhunec pa so dosegli v letih 1986–1988, ko je bil pred- sednik zvezne vlade Branko Mikuli ć. Osrednji problem je bil v de jstvu, da je Mednarodni monetarni sklad narekoval vodenje gospodarske politike. Zveznovlado je prisilil, da je opuš čala nadzor nad cenami, v odila omejevalno politiko plač in kreditov ter zniževala stroške javnega sektorja. V Jugoslaviji so pritisk upnikov jemali kot vmešavanje v notra nje zadeve države in kon čalo se je decebra 1988 z odstopom Mikuli ćeve zvezne vlade, ki je bil prvi v zgodovini socialistične Jugoslavije. Prav t ako se je tudi zadnji poskus reševanja jugoslo- vanske krize, ki se je za čel marca 1989 z nastopom vlade Anteja Markovi ća, končal s popolnim p olomom. Markovi ć je ob svojem nastopu obudil žarek upanja, da se bodo razmere v državi popravile. Ker pa je, ko bi bilo treba pro- gram izpopol niti, dal prednost politi čnim odločitvam (promociji politi čnih pro- gramov in strank), je program jeseni 1990 propadel. Januarja 1991 je Markovi ć pripravil minimalni program za delovanje države v prehodnem obdobju, ki pa ni imel več nobenega vpliva na nadaljnji razvoj dogodkov. 33 Odločilnega pomena je bilo tudi Markovi ćevo videnje Jugoslavije, ki si jo je predstavljal kot »kon- voj«, v katerem mora biti hitrost prilagojena najpo časnejši ladji. Jugoslovanska družbena kriza v osemdesetih letih dvajse tega stoletja je dokazovala ideološki, politični in ekonomski zlom social izma. Kot je zapisal ekonomist Bogomir 30 Božo Repe: Slovenska gospodarska politika v osemdesetih letih in v času osam osvajanja. V: Gospodarske krize in Slovenci. Ljubljana 1999, str. 192. 31 Repe, Slovenci v osemdesetih letih, str. 10–12. 32 Meier, Zakaj je razpadla Jugoslavija, str. 26–43. 33 Prinčič, Gospodarski vidiki. Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 275Kovač, je bil socializem »ne dvomno najvplivnejša socialna ideologija 20. sto- letja, ki se je sprva ponu jala kot zaokrožen politi čnoekonomski sistem (druž- bena lastnina, plani ranje, delitev po delu, neposredna politi čna demokracija), dejansko pa je postal politi čni projekt komunistov, kako osvojiti in ohraniti ekonomsko oblast v družbi«.34 Kriza v za četku osemdesetih let je razkrila nemo č socialisti čnega g ospodar- stva, vendar je trajalo skoraj desetletje za prodor spoznanj, da ga ni mogo če reformirati. Razpad je bil rezultat vzpostavljanja normalnega stanja konflikt-nosti interesov ter spoznanja, da »ni Tita, po Titu«. 35 Reševanje krize je bilo bolj podobno gašenju požara kot iskanju dejanskih vzrokov zanjo. Po eni strani so se vlade odlo čale za restriktivne ukrepe v preskrbi, po drugi pa kompromise v spremembah gospodarskega sistema. Čeprav se je vedno ve č govorilo o tržnem gospodarstvu in tako imenov anih tržnih mehanizmih, je še naprej v veljavi ostajala dogovorna ekonomija.36 Za razpad jugoslovanskega gospodarstva je nekaj srbskih ekonomistov z akademikom Kostom Mihajlovi ćem na čelu menilo, da je plod sl ovenske zarote. Ta naj bi segala do povojne »demontaže« srbske industrije in njene »selitve« vSlovenijo. Po tej teoriji bi bile gospodarska reforma 1965, ustava 1974 inamandmaji k slovenski ustavi 1989 samo faze v izvajanju zarote. Kljub vsemu pa je treba re či, da teorija zarote med »re snimi« ekonomisti ni imela mnogo pristašev. 37 Obstajali pa so tudi takšni, ki so uvideli, da so Slovenija ni za jugoslovanstvo. »Verjetno sem prvi srbski komunist, ki je dojel, da vi Slovenciniste za jugoslovanstvo, da ste za svojo samostojno nacionalno državo v okviru Jugoslavije, pod to čno določenimi politi čnimi pogoji,« je v pismu Spomenki Hribar leta 1986 zapisal srbski pisatelj Dobrica Ćosić. 38 Da so bila osemdeseta leta tista, v katerih se je zgodil miselni preobrat in ko so ljudje za čeli verjeti in delati za vrednote, ki odlikujejo zaho dni svet, je bil mnenja tudi dr. Janez Drnovšek, predsednik predsedstva SFRJ, kasneje dolgo- letni predsednik vlade in predsednik Republike Slovenije: »Mislim, da smo vsi začeli razmišljati o tem v osemdesetih letih. Vsaj jaz sem takrat, ko je postalo vse bolj o čitno, da zaostajamo, o tem veliko r azmišljal. Vsa osemdeseta leta je jugoslovanska država stagnirala, pred vsem na ekonomskem podro čju. Očitno je postajalo, da so potrebne spre membe, demokrati čne vrednote so postajale vse pomembnejše. Šlo je za prebujenje, ne le v Sloveniji, temve č v celotni srednji in vzhodni Evropi. V Sloveniji je težnjam po spremembah, v precejšnji meri bo- 34 Kovač, Rekviem za socializem, str. 143. 35 Jože Mencinger: Slovensko gospodarstvo med cen tralizmom in neodvisnostjo. V: Nova Re- vija, 1995, št. 95 (dalje Mencinger, Slov ensko gospodarstvo med centralizmom in neodvis- nostjo), str. 490–495. 36 Čepič, Gospodarska kriza, SNZ, str. 1151–1153. 37 Mencinger, Slovensko gospodarstvo med centralizmom in neodvisnostjo, str. 490–495. 38 Repe, Razmere v Sloveniji do leta 1989. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 276trovalo zao stajanje, brezperspektivnost, ki sta jo prejšnji režim in prejšnja država kazala zlasti v zadnjem desetletju. O čitno je bilo, da ni izhoda.« O socia lističnem sistemu oziroma obdobju je Drnovšek dejal: »O čitno je obdobje socializma sicer prinašalo nekatere prednosti, morda tudi ve čje socialne ga- rancije nekaterim slojem, ki se težje prebijajo v konkuren čnem tržnem sistemu. Na dolgi rok pa je bil socialisti čni sistem manj uspešen in manj konkuren čen kot je sedanji in zato tudi ni preživel. V samostojni državi smo potem morali nadoknaditi neko obdobje, kjer smo precej zaostajali za rastjo razvitih evropskihdržav.« 39 Prav tako je leta 1986 France Bu čar zapisal, da »živimo v svetu, katerega zgodovinski ciklus se izteka«.40 Kritik Kardeljevih upravljavskih in samoupravljavskih zamisli in eden izmed tvorcev slovenske osamosvojitve se v svoji izjavi glede na kasnej še dogajanje v Jugoslaviji ni prav ni č zmotil. Slovenski gospodarski položaj se v drugi Jugoslaviji ni bistveno ra zlikoval od položaja v prvi. Kljub temu je Slovenija bila in ostala gosp odarsko najra- zvitejši in najuspešnejši del jugoslovanske države. Kot je z apisal Peter Vodo- pivec, je »komunizem – kot drugod – uspel tudi v Jugoslaviji posodobiti in izboljšati družbene in gospodarske razmere, ni pa se mu – kot je opozorilameriški ekonomist John Kenneth Galbraith – pos rečilo zmanjšati gospodar- skega zaostanka države za zahodnimi sosed ami«. 41 V sistemu, kakršen je vladal, je bilo kaj takega tudi zelo težko uresni čiti. Gospodarska kriza v Jugoslaviji je vsekakor imela veliko težo pri razpadu Jugoslavije. Dejstvo je, da je bil gos-podarski položaj, v kat erem se je znašla Jugoslavija, pomemben dejavnik nezadovoljstva jugos lovanskih narodov in ni č čudnega ni, da so gospodarske okoliščine »u stvarjale plodna tla za razpihovanje ekonomskega in politi čnega naciona lizma ter za medsebojno obtoževanje glede izkoriš čanja«. 42 Glede na okoliščine je bilo tako nadaljnjo usodo Jugoslavije lahko pri čakovati. Slab gos- podarski sistem je pripeljal do gospodarske krize, ta pa je imela veliko težo pripolitičnih konfliktih in na koncu koncev tudi pri razpadu Jugoslavije. 39 Jože Možina: »Politika postane manj pomembna «. Pogovor z Janezom Drnovškom. V: Am- pak, 2003, št. 4 (dalje Možina, »Politik a postane manj pomembna«), str. 26–30. 40 France Bu čar: Resničnost in utvara. Maribor 1986, str. 5. 41 Vodopivec, Od Pohlin ove slovnice do samostojne države, str. 385. 42 Borak, Ekonomski vidiki delovanja in razpada Jugoslavije, str. 194. Aleksander Loren čič Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968–1988 277ECONOMIC SITUATION IN YUGOSLAVIA IN THE PERIOD FROM 1968 TO 1988: ON THE WAY TO DISSOLUTION SUMMARY The year 1968 brought about an important turning point in the history of Yugoslavia in the economic field. In this time, despite great hopes for success, it became clear that the economic reform of 1965 had been a failure. Thisreform may have yielded a lot of positive results in the first two years, since,among other things, the prices, cost of living and inflation stabilised. But the reform of the main goal – to transform the economy into a modern self- managing market economy – had not succeeded. After the failed reform, federalas well as republican stabilisation programmes were drawn up, but the resultswere few and far between, definitely not achieving their original purpose. Thefirst half of the seventies in Yugoslavia was marked by uneven cyclical economic movements. The efforts to control the situation reached their peak with the constitution of 1974, which had a double character, since on one handit moved towards decentralising the state and the economic system, while on theother hand it tended to strengthen the communist »party« as the leading state political force. The 1974 constitution was an important turning point in the development of Yugoslavia and many mentioned it as one of the most importantreasons for the dissolution of the state and its economic problems. In the middleof the 1970s the new manner of social planning also came into existence, based on the idea that the functioning of market laws could be more efficiently replaced by self-management agreements between companies, which was thefoundation for the 1976 Associated Labour Act that also failed to produce anypositive effects on the economic situation. In the second half of the 1970s,Yugoslavia stumbled into a serious crisis. One of the main reasons for this was that after the oil crisis of 1973 Yugoslavia kept behaving as if nothing had happened, instead of taking this into account. The death of Josip Broz-Tito in 1980 meant the turning point: Yugoslavia went from a concealed crisis to an open emergency. The main reasons included the shortage in the balance of trade and payments, external indebtedness and vast differences in development. The struggle of federal governments after theimprovement of economic situation in 1980s resembled fighting windmills. Allattempts of resolving this crisis were unsuccessful despite the fact that some ofthe suggested reforms may have been good, but failed because their imple- mentation was inconsistent. The president of the government from 1982 to 1986, Milka Planinc, has to be emphasised – she wanted to bring about orderwith resolute politics, but was too weak and had to keep giving in to tremendoussocial pressures and interests of individual republics. One of the greatest economy experts of that time, Aleksander Bajt, said that she would perhaps succeed in stabilising the situation, had she been allowed to work in peace. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 278Until as late as 1985 the word »crisis« had not been used. The work of the Croatian economist Branko Horvat, Jugoslavensko društvo v krizi [Yugoslav Society in Crisis] was the breaking point, for it saw the main reason for the economic and social situation in the political system of that time. Thedissolution of Yugoslavia was by no means just the result of national, economicand political contradictions brought to the extreme after Tito's death; instead, it was a consequence of much longer-lasting circumstances, resulting from the controversies and non-democratic foundations of the Yugoslav state-politicaland economic regime. The economic system was based on certain ideologicaland political models that allowed for the absolute dominance of politics over economy.