101
Barve za likerje.
Likerji so sami po sebi brezbarveni ali rumenkasti. Kupci pa večkrat zahtevajo barvaste likerje, za to se pa morajo barvati z neškodljivimi barvili.
Za rudeče barvanje se najbolj rabi košenilke. To barvilo jso neke vrste listne uši, ki se nahaja na no-palski rastlini (košenilnem kaktusu) in še na neke druge vrste kaktusa (Cactus opuntia). Te živalice se goje posebno v Mehiki, srednji Ameriki, Algieru in nekaterih krajih v južni Afriki. Loci se košenilka pred vsem v dve vrsti, lina košenilka ali mestika se dobiva s kultivirane nopalske rastline, dočim se slabša divja ali gozdna koše-
v
nilka z divjega kaktusa. Živalice se pokončajo z vročim parom ali v pobeljeni peči in potem posuše.
Ker se ta barva večkrat ponareja, mora biti izde-lovatelj likerjev jako previden. Dobre košenilke so okrogla, voglasta, nagrbančena telesc, velika kakor konoplja, in imajo srebrnosivo barvo, ki se premeni v rudečerujavi lahek prah.
Košenilna tinktura v malem se napravi, v čašici za trenje barve se 100 gramov košenilk najfineje stere, dodavši 2 grama sode. Ta prašek se dene na precejujoči papir na steklenem lijaku in se gori vlije 2 litra 80 % \inskega cveta (špirita)..   ;
Košenilke se rabijo najbolj za rudeče barvanje li-kerov. Rabijo se pa tudi za tako barvanje likerov santelnov les, borovnice ali kermes, ki pa vendar ne pridejo toliko v poštev.
Rumeno barvajo likere z žefranom, kateri se dobiva od cvetja žefranovega. Francoski, španjski žefran v trgovini večkrat napoje z oljem, da je težji. Italijanski žefran je pa slabši in se za rabo ne priporoča. Dober žefran ima živo, temnopomerančasto barvo, dobro blago ima jako prijeten duh in je malo grenkega okusa.
Z žefranom se v trgovini gode razne sleparije in je zatorej potreba previdnosti pri kupovanji. Tako se za žefran prodaja večkrat cvetje mesečnika (Calendula ofici-nalis), potem pa saflor. Da bi bil žefran težji, se deva na vlažen zrak, ali se pa napaja z oljem, kakor že zgoraj omenjeno.
Za rumeno barvanje likerjev že nekaj let rabijo ne kateri žefranov surogat ali Viktorjino rumenilo To barvilo je rumenorudeči prašek, in ima veliko barvino moč. Ker pa ima zopern duh, to barvilo ni za fine likerje, ko bi tudi bilo dovoljeno. Natančneje preiskave so pa pokazale, da je tudi to barvilo strupeno in se zatorej ne sme rabiti za barvanje živil.
Zefranova tinktura za barvanje likerjev se naredi, ako se 10 ur moči 50 g žefrana v 3/4 l vode in vse to dobro zmeša. Čez nekaj časa se ta voda odlije in prilije nove ter pusti kake tri ure stati in se steklenica večkrat dobro pretrese, da se vse zmeša, potem se pa odlije ta voda k prejšnji in jej pridene 8/4 litra 80 %nega vinskega cveta (špirita). Za prav fine likerje pa žefran vendar ni, ker ima prehud duh in grenek okus.
Nadalje rabijo za rumeno barvanje likerjev saflor, to je cvetje barvinega osata (Carthamus tinctores), kateri izvira iz Vzhodne Indije, ali se prideluje tudi v vseh deželah okrog Sredozemnega morja, pa tudi na Ogerskem in semtertja v Nemčiji. Najboljši vrsti sta perzijski in kitajski saflor, pa tudi španjski je na dobrem glasu. Nadalje so znani v trgovini egiptovski, vzhodnoindijski in ogerski, poslednji je lepo rudeč.
Perzijski saflor je temnorudeč in se loči v dve vrsti, to je prvi in drugi cvet, poslednji je slabši in cenejši. Saflor ima v sebi rudečo v vodi ne razstopljivo in rumeno v vodi raztopljivo barvilo. Za barvanje likerjev ima le rumeno barvilno vrednost. To barvilo se z vodo izleče iz saflora. V trgovini se pa dobiva tudi že izprani saflor, kateri se rabi za rudeča barvila, ali tak ni za izdelovalce likerjev, ker v njem ni več rumenega barvila. Zatorej se mora vedno zahtevati neizprani saflor.
Modri likerji niso dosti v navadi. Kjer se pa rabijo, se pa barvajo z indignim karminom.
Indigni karmin se napravi iz indiga. Vzeti se pa mora za to najboljše indigo, kajti slabše vrste dajo ru-dečkasto barvo. V indigu, kateri se potopi v vodi, je apno, berlinsko modrilo, prst ali pa pepel primešan. Takega indiga ne sme rabiti izdelovatelj likerjev.
Da se napravi indigni karmin, se zmane najboljšega
*
Obrtnija.
102
indigo v prah in razgreje na 100° C. Tako pomešan prah se dene v prostorno porcelansko čašo in nanj vlije nord-havske žveplene kisline. Ker se zmes močno speni, se dobro zmeša in postavi jeden dan na kak gorek kraj. Potem se k tej gosti tvarini predeva tako dolgo vode, da postane tekoča. Potem se pa vedno mešajoč prideva v prah zdrobljene krede, dokler tekočina šumi. Ko se kreda prideva, se tekočina zopet zgosti, ker se mavec izločuje. Sedaj se zredči tekočina z 80 %nim špiritom in precedi skozi cedilni papir. Precejena tekočina je indigo-karminska tekočina, katere je le malo kapljic treba, da jako modro pobarvamo liker.
Da se napravi ta tinktura, porabi se 75 gramov indiga, 470 gramov nordhauske žveplene kisline, 1 liter destilovane vode in 1 liter 80odstotnega alkohola.
Indigni karmin, kakeršen se nahaja v trgovini, je navadno vlažna testu podobna tvarina. Ker je v trgovini večkrat to barvilo popačeno z drugimi primesmi, ga s tem poskusiš, da ga nekaj deneš v vodo, dober indigni karmin se hitro v vodi razstopi.
Kdor hoče zeleno barvati likerje, naj pomeša dovoljeno rumeno barvilo z gori omenjeno indigno tinkturo (indignim karminom). Za zeleno barvanje se tudi rabi rastlinsko barvilo lekarnarja Schiitza, ki ni škodljivo in mu ne škoduje svetloba. Vijoletno barvilo se pa dobi, ako se indigni tinkturi primeša kako neškodljivo rudeče barvilo.
Rujavo se barvajo likerji s karamelom, kateri se napravi, ako se slador razgreje na kacih 200° C. Karamel napravlja vsakdo najbolje sam. V ploščinast lonec, ki drži kacih 8 litrov, dene se liter vode in 1 kilogr. sladorja. Lonec se dene na ogenj. Tekočina dobiva vedno temnejšo barvo. Ko se tekočina precej ogreje, se vzdiguje močno dišeči bel par in tekočina v posodi se vzdiguje. Tvarina v lonci se pridno meša. Večkrat se pa iz lonca vzame malo tvarine za poskusnjx) in dene na mrzlo železno pločevino, kjer se hitro strdi v stekli podobno tvarino. Pokusi se, in kadar nima pokušnja več sladkega okusa, odstavi se lonec od ognja, in izlije njega vsebino na mrzlo pločinasto pločo, kjer se hitro strdi v krhko črno maso. Ta masa se razdrobi in dene v kako steklenico, ker nalije nanjo toliko vode, da jo pokriva.
Sicer pa tudi karamel delajo posebno tovarne in pride v trgovino navadno z imenom sladorni koler. Ta se raztopi v vodi v rujavočrno tekočino. Če le nekaj kapelj tekočine pridenemo likerju,  dobi  rumeno,  če je  pa
v
pridenemo več pa rujavo barvo. Cim več se pridene te tekočine, temnejši barvo ima.
Za barvanje esenc, močnega ruma in podobnih pijač, je najbolje, da se tekočina barvilna tako le pripravi. Vzame se 2 kilograma koterja, 2 kilograma tople vode in 2 kilograma sčiščenega špirita. Vse to se dobro zmeša. Od te tekočine se potem esenci toliko prilije, da dobi zaželeno barvo. Tako pripravljena tekočina za barvanje, ima to prednost, da se dolgo ohrani.