—    246    —
Zgodovinski ozir
na razvitje moči in vpešanje ozmanskega (turškega) carstva v Europi  do  današnjih  časov in do dosedanje orientaljske vojske.
(Po   „Familienbuch des ost. Llovd".)
V dražbi Džengi Kana, tistega mongoljskega Atila, ki v sredi 13. stoletja žugal je Europo z novimi prignanimi četami potopiti, je priderla truma Turkov — blizo 500   rodovin — skoz   Korasan   in   vahodno   Malo
v
Azio pod poveljstvom Suleiman-Šaha v tadajno deržavo Ram ali Ikonium v sredo Male Azie, kjer so stanovali Selčuki.
Tu bili so jim sperva le pašniki v lastnino dani, ker so se pečali z živioorejo. V sledečih prepirih za-stran vladarstva in v domačih in zuaajnih vojskah sel-čuske deržave skazovali so se močni nekteri vodji Turki; in že v letu 1209 je bil Ozman v severno-zahodni Mali Azii dedni feudalni knez sultana AUah Eltdina(Aladina}; Kara Hisar, keršanskim Gerkom vzeta terdnjava, pa je bila tako rekoč glavno me9to njegove deržavice. Kmalo potem razvaiili so se stebri selčuške deržave, in sedaj osnuje O z man novo deržavo, ki je bila po njem imenovana Ozmanska deržava. Bilo je v začetku 14. stoletja. Za glavno mesto izvolil je Bruso v Bitinii, ktero   deželo je ravno dobil v oblast.
Pozneji vladarji so to iz začetka malo deržavice vedno bolj širili; napravili so si celo stalno vojaštvo is vjetih kristjanov.
Do te dobe bili so Turki še le v Azii gospodarji; pa, žalibog! pregrehe in popačeuost gerškega carstva sklicale ste kmalo grozovitneže v Europo.
Ivan Katekucen se imenuje mož, ki se je polastil gerškega prestola po krivici, ker bil je le varh mladega cesarja Ivana V., in obderžati se na prestola, pokliče leta 1341  Turke v pomoč.
Od te dobe hrepeneli so Turki po lepi deželi, ki ležala je unstran morja; duhovniki preroka opominjali so> brez konca na besedo Mohameda: wNiste li — o vi pravoverni — culi govoriti od mesta, ki z eno stranjo gleda v deželo, z obema druzima pa v morje? Mora si ga osvojiti 70.000 sinov Izmaela pred uro poslednje sodbe, in vidili bodo se rušiti zidovje o klicu „La ileh ih Allah I"
In veselili so se Sultani, da je rasla njih moč od dne do dne. Kamor so prišli, pridobili so si povsod kaj ; tu je selo tam mesto padlo pod njihno oblast, tako, da bili so v letu 1357 že gospodje terdnih gradov Galipola in Dardanel na zemlji europejski.
Takrat bilo ni ne telegrafi v, ne železnic ne pošt; novica o tej zgodbi se je razgla^ovala le počasi po Europi; pa Earopa na to ni nič porajtala , ker vedilo se jo komaj, kakošne ljudstva da stanujejo v sosedni dežel/, ne pa kakošne tam doli, ker še mnogo deržav in ljudstev je ležalo vmes.
Al taka nečimernost bila je kmalo kaznovana, ker že leta 1360 širil se je strah po Europi, da so se Turki skoraj polovice gerškega carstva polastili od Marmora-morja do Balkana.
Tedaj je opominjal papež Urban keršanske vladarje h križarski vojski zoper ne vernike, in Ogri, SerbirB)-snjaki in Vlahi — naj bolj prestrašeni sosedje — so se z veliko armado dvignili pod poveljstvom kralja Lade-vika I. Silen strah pa je vstal, ko je ta keršanska armada, popolnoma zmagana in raztepena, na vse kraje bežala. Bežal je kralj Ludevik sam in se le z veliko težavo rešil. V zahvalo čudovite rešitve zidal je kralj na Štajarskem v Marija-Celji sveti devici kapelo. Osvojili pa so si Turki, ko padel je tudi serbski car Lazar na Kosovem polju v letu 1339, Bolgarsko, Serbsko in Bosno, in Sultan si je izvolil Drino polje za stolno mesto v Europi.
Tako je lepo, veliko keršansko cesarstvo bilo plen Turkov, in keršanskim in naj bolj keršanskim vladarjem Earope ni bilo mar za to, — in cesar podjarmene deržave živel je kot podložnik in le s senco moči v Carigradu«
Skušali so zatirani keršanski narodi se puntati in otresti nevredni jarm polomesca. Pa prazne so bile te poskušnje. Siril se je strah pred Turki in — ker zati-ranci niso nobene pomoči dobili iz druge Europe, so Turki lahko zadušili vsako vstajo posamnih mejnih narodov z malim trudom.
Posebno sultan Bajezid, blisk imenovan, je vadil svoje armade neprenehoma v oropanih deželah, in vničil je novo keršansko armado pod poveljstvom ogerskega kralja Sigismunda pri Ni ko polj i v letu 1396.
Sedaj pa dal je Bog keršanskim deržavam priložnost, Turke zatreti, ker tatarski knez TimurTamer-lan si podvergel je celo turško deržavo v Azii, vjel je po strašni bitvi pri Angori v letu 1402 Bajezida, pa bodi Bogu milo! bilo ni nikogar, ki bi bil rad pomagal stiskanim kristjanom. Tako pretekla je vgodna doba in nasledniki Bajezida imeli so čas, svojo moč zopet uter-diti. Ivan Hunyadi, vojvoda erdeljski, skušal je iz-perva sam, pozneje s pomočjo armade iz zahodnjih dežel, vojsko zoper Turke peljati.
Papež Eugen IV. in sloveči kardinal Ju lian sta
klicala v križarsko vojsko prebivavce vsih dežel, in Benetke, Genaa, Burgund, kakor tudi armade iz Nemškega in Francoskega pridružile so se kristjanom zoper Turke, Ker pa niso zedinjeno ravnali in ker je bilo celo ko-varstvo in izdajstvo v keršanskih armadah (posebno zadeva ta graja genueško brodnarstvo, ki namesti keršanskim armadam na pomoč priti, prepeljavala je Turke iz Azie v Europo) niso pervi dobički nič izdali in sila Turkov bila je po vničenju teh keršanskih armad — pri Varni v letu 1445 in pri Kasoni 1448 — vedno strašnejsa. Ni več dolgo terpelo in padel je tudi Carigrad (Constantinopel) Turkom v roke. Vzel ga z naskokom je 29. maja leta 1453 Muhamed II. z 250.000 vojaki po napadu od morja in suhega; poslednji zdetni cesar, Konstantin IX. Palaolog, padel je v boju; — nekdanjega zapadno-rimskega cesarstva ni bilo več, in iz keršanske cerkve Zofije pahnil je polomesec Kri-stov križ!    (Dalje sledi.)
—    247    —
Zgodovinski ozir
na razvitje moči in vpešanje ozmanskega (turškega) carstva v Europi  do  današnjih časov in do dose-danje orientaljske vojske.
(Dalje.)
Doživela je tedaj sramoto Earopa, da ji je bila velika lepa deržava kos za kosom vzeta in trinožnemu Islamu v last dana! Kako bi bilo zamoglo pri žalostnem stanju tedajne Earope pač drngači biti: kralji bojevali so se zoper kralja ali zavoljo nasledstva vladarstvenega ali pa si razširiti svoje meje; delali so dragi velikaši ravno tako, in zdihovale so ljudstva pod dvojno stisko sužnosti in nadlog, dokler se spuntale niso in si prizadevale silni jarm si otresti. Vojska Gvelfov in Gibiiinov stiskala je skoraj 300 let Nemško in Zgornjo-laško; nikjer ni bilo mini in edinosti, — povsod sovraštvo in razpor. Učenosti in umetnosti bežale so v samostane zakopat se v spanje mertvaško; komaj da so Medicei v Firencu za nje nekoliko skerbeli. Le neodvisna, mogočna in bogata lju-dovlada beneška bila je edina podpora keršanstvu zoper silo Izlama, ki ni bil tako močen sam po sebi, ampak zavolj razpertije sveta.
Brez overe širili so Muhamed II. in njegova naslednika Bajezid II. in Selim I. turško deržavo, od Save in Donave v Europi do kaspiškega morja in perziškega zaliva v Azii, in do mejnikov afrikanske puščave. Ko je pa Soliman L, najmogočniši turški car, po pridobitvi Egipta, Korasana, Arabie in severnega afrikanskega pri-morja do Tripolis-a, deržavo v Azii in Afriki naj bolj razširil, oberne zopet svojo armado zoper Earopo.
Vzroka za vojsko bilo ni treba; kar je on, naj mogočniši vladar treh delov sveta, le zapovedal, ubogali so, in po ukazu Korana, meč zoper nevernike vedno sukati, se morala je vojska iznova pričeti.
Hipoma prispe Soliman s strašno vojsko pred Beli grad, vzame ga, in Turki se navale v Srem, na Hor-vaško in Ogersko. Urno skliče mladi ogerski kralj L u-devik II. svojo armado, pa Soliman ga zagrabi; Lu-devik II., nadškof v Tamori in 20.000 Ogrov obleži na bojnem polji pri Mohaču v letu 1526 in polomesec vladal je skoraj poldrugo stoletje od Bade doli po celi deželi. Tako bali so se sedaj Turka po Europi in tako opešali so keršanski vladarji, da nemški cesar Kari V., Franc I. kralj francoski, ogerski in češki kralj Ferdinand, poljski kralj Sigismund, in samovladar Rusije Va-ztlej Ivanovič, poslali so skupej poslance do Solimana, prav ponižno mini prosit.
Pač drugačno je bilo obnašanje teh poslancev, kakor tisto, ktero smo današnje dni doživeli. Sultan sam poslancev sprejeti hotel ni, ampak keršanski grofi, sve-tovavci in gospodi prositi so morali, da bi jih veliki vezir Ibrahim sprejel, ki jih je še le potem, ko so sedem ur čakali, v predizbo pustiL Tu so morali poslanci v eni versti s pripognjeno glavo pri vratih stati, v tem, ko je mogočni vezir tobak pil in na mehkih blazinah počival. Komaj začne cesarski poslanec govoriti, mu Ibrahim v besedo seže rekoč: „Ne tožite nas zavolj žalitve miru, ampak sramujte se sami pred svetom lastnih prepirov in vojsk, o vi kristjani! In preden pridete mojega slavnega gospoda, velicega in srečnega sultana Solimana, kterega naj Bog obvarjel miru prosit, storite mir med sabo in dajte eden druzemu dežele in zlato nazaj , ki ste ga obropali sebi in pa papežu".
Nato odpeljejo poslauce in reče se jim, da morajo bolj ugodnega časa čakati, ako hočejo sultana viditi.
Čez osem dni pusti jih sultan pred-se; — vsacega sta peljala dva evnuha ali stražnika kakor jetnika pod pasho pred Solimana, pred kterim se je moral vsak večkrat do tal pripogniti.   Potem so mu smeli še le obleko
in nogo kušniti. Nato ostro govoril jim je Soliman in karal jih brhko. Razdražen je bil, da Kari V. podstopi se cesarja in kralja imenovati. „Na zemlji je le eden cesar, in ta sem jaza — reče Sultan. „Tudi se tvega Kari imenovati kralja jeruzalemskega; ali ne ve, da jez sem vladar in kralj v Jeruzalemu? Ravno tako brat Karla, Ferdinand, poveljnik Dunaja, se imenuje kralja ogerskega in češkega, akoravno mora vediti, da ste te deželi moje. Kako se zamore nju kralja imenovati, ko dal mu nisem dežel?! Franc nasproti, ki se le kralja francoskega imenuje, naj ostane ondi — da bo polomesec Francosko razsvetlil — ker leži unkraj solčnega zahoda. Vi drugi, ki le mini prosite, dam vam ga; ne na sedem, ampak na sedemsto let, ako ga sami ne spodkopljete. Sultan bode prija-lel svojih prijatlov in sovražnik svojih sovražnikovlu
S tem bili so poslanci zopet odpeljani, in niso nič dosegli«
Ko cesarski poslanec prosi, da bi se pogovori zapisali, zaverne mu veliki vezir: „to mar je le meni ia mojemu gospodu; mi bomo vladarjem povedali, kaj odločili smo vsacemu!"
Tako obnašali so se poslanci pred tri sto leti, ob času silne moči Turkov in slabosti keršanskih vlad, ki trepetale so v prahu pred Turkom! Od teh časov, hvala Bogu! spremenilo se je mnogo; bomo vidiii kako in s čigavo pomočjo.
Oez sto let terpela je med tem sila turška in ravno toliko časa je bilo treba, da se vlegel je strah med kristjani. Ime Turka bilo je strašilo mlademu in staremu, in ko se prikazala je repata zvezda v letu 1566, vpilo je vražno ljudstvo po Europi, da to je znamnje turške šibe.
Da so dosegli Turki tako visokost, bila je kriva neizrečena slabost europejskih deržav. Ker pa so Turki povsod vse razdjali in niso skerbeli za ohranjenje in blagor podjarmljenih dežel, je moralo začeti v kratkem vse razpadati, in ko nehal je meč razsajati, moralo se je kmalo pokazati, da je turška deržava votla in puhla.
Pod Soli mano m je moč Sultanov dospela naj višjo stopnjo. Zd pod njegovima naslednikoma, Seli-mom II. in Muradom IV. se kazal je razpad Turčije. Ošabna in neskerbna v svoji domišiii vživala sta vse slasti življenja in svojo moč zapravljala na sto viž. Nemir in ustaje v deželah, razpori in kovarstva ministrov in druzih pervakov in razpori za cesarski prestol podko-pali so cesarsko rodovino; — po mnogih posamnih bojih dvignil se je sčasoma zaiip poprej boječih velikih deržav.
Možje kakor vojvoda Kari Lotrinški, mejni baden-ski grof Ludevik in poljski kralj Ivan Sobieski, potem hrabri austrianski vojskovodji Montekukuli, grof Vetereani in Heister in pred vsimi žlahni vitez Eagen savojarski tepli so Turke v hudih bitvah , spoznavavši svojo lastno moč, in tako morala je slednjič oblediti luna pred novo-vstalim križem.
Žugale so sicer večkrat še divje čete; dvakrat prispele so do Dunaja; pervikrat v letu 1529, mejni grof Ludevik badenški jih pa kmalo odpodil je; al v drugo, v letu 1683, bila je stiska velika. Od 10. julia do 12. septembra bil je Dunaj v naj večji nevarnosti in šestdeset dui upiralo se je le malo vojakov brezštevilnim turškim četam. Že globoko v mesto so podkope napravili Turki, mesto tako vzeti, ker ponovili so od zunaj štirindvajset-krat zastonj naskok. Neki pek čul je glasove ponoči pod zemljo, kar povedal je naglo. Tako odvernili so nevarnost in mnogo Turkov končali v podkopih. Sedaj jim pride pomoč.
12. septembra odprejo Dunajčam pomočni vojski vrata. Vse se je mahoma obernilo, ko bi bil mignil. Pa-karny, Ostrogon, Višegrad, Buda, Stolni Baligrad, M>-hač in Salankamen bili so groza Turkom in Sava in Do-
—   250   —
—   251    —
nova bila je zopet meja proti Tarčii. Vendar Sultan Mustafa, poslednji močni vladar, pripelje se enkrat ar-mado na Ogersko in cesar Leopold I. poklice še enkrat Engena v pomoč. Prišel je, in pri Centi 11. septembra 1699 potolkel je celo turško armado popolnoma — in zdaj, pemkrat, tirjali so pogodbe pomirja kristjani od Turkov.    (Konec sledi.)
—   254   —
Zgodovinski ozir
na razvitje moči in vpešanje ozmanskega (turškega) carstva v Europi do današnjih časov in do dosedanje orientaljske vojske.
(Konec.)
Ako se od te dobe zamore na^Io razpadanje turškega carstva tudi v zunajnih okoljsinah iskati, je pro-iivnost Rusije o tem naj važniša. Vidil je Peter veliki jasne zmage kristjanov in storil je svoje v lastni prid v pomirji azovskem leta 1700.
Ker je sultan kristjanom toliko dobičkov naklonil, si je nakopal sovraštvo Turkov na glavo,— ja nič a rji so se spuntali in umorili ga. Noben močea vladar ni več prestola nastopil; vojske z Rusijo vničevale so moč deržave
vedno bolj in kmalo pribežala je ohola turška vlada pod varstvo deržavnih pravic, se ohraniti pod varstvom eu-ropejskih pervooblastnih deržav.
Pod vladarstvom Ahmeda 3., Mahmuda I. ste se bojevale Austrija in Rusija z menljivo srečo zoper Turke, pa Eugen nabijal je zopet grozno Turke in Austrii pribo-jeval meje, kakor jih še danes ima; v tem pa so bili Rusi: knez Galicin, admiral Teodor Orlov, Romanzov, Dolgo-ruki, Potemkin in Suvarov Turkom strašni protivniki. V pomrrjih v Kučuk-Kajnarci (22. julia 1744) in v Jasa (9. januarja 1792) je dobila Rusija Kerč in na Ka-banu Besarabio do Daestra in prosto kupčijo po vsih ozmanskih morjih.
Ko so začele se pozneje prekucije na Francoskem, se je na Turčijo popolnoma pozabilo; celo vojska v začetku tega stoletja med Angleži, Francozi in Rusi ni oči na Turčijo obračala. Vstaje množin Turčii podver-ženih narodov za dosego samostojnosti v Egiptu, Arabii, v Serbii, punt Janičarov in pašata Vidinskega so uničile moč turško neskončno; — sultan Selim 3. in Mu-stafa 4. sta padla žertvi v roke. Pod vlado Mahmuda 2. (od leta 1300) bilo je več mini; po tem pa je zgubila Turčija v primirju z Rusi v Bukureštu (23. maja 1312) deželo med Dnestrom in  Prutom.
Ko začeli so se boji zoper Napoleona L, ga s prestola pahniti, pozabila se je zopet Turčija; še le gerška vstaja v letu 1321 obernila je spet oči Europe na ju-trovo. Zediojena moč Rusov, Francozov in Angličanov je Turke iz Gerškega zapodila in jim brodovje pri Navarinu sožgala (20. oktobra 1827), v tem, ko prisilil je francoski maršal Maison egiptovsko pomočno vojsko se verniti domu.
Tako je začela turška deržava razpadati. Zraven tega je parila vstaja Janičarov, ktere je Mahmud ukazal pokončati, v letu 1826 Turčijo v veliko nevarnost. Pa že koj drugo leto vnela se je vojska z Rusijo, ko Turčija ni več imela redne armade. Bojevali so se v Europi in Azii. Po dolgem vojskovanju vzel je grof VVitt-genstein Varno (11. okt. 1323); Dibič šel je čez Balkan (1329) in posede po bitvi pri Para vadi (11. julija) Drino polje 20. augusta. To je bila perva keršanska armada v tem mestu od leta 1360. 14. sept. 1329 bilo je pomirje sklenjeno, v kterem je zgubila Turčija razuu otokov na ustju Donave in druzih posestev v Azii tudi neposredno vladarstvo v podonavskih knežijah: v Moldavi namreč in na V a laške m.
Tako šlo je vse nazaj, Turčija zgubovala je povsod. Mehemed Ali paša v Egiptu se je spuntal in gonil neredne trume sultana kakor gosi pred sabo, ki mu je moral leta 1833 dedno namestno vladarstvo v Egiptu, Sirii in Kandii dovoliti.
Postala je tako Turčija igrača mogočnih deržav. Angličani, Francozi z Rusijo vred so se bogatili na nje stroške.
Sultan Mahmud je začel v svoji deželi vpelja-vati prenaredbe in poprave po izgledu omikanih deržav, — al take poprave na Turškem so le naprave za razpad turškega carstva bile. Najpoprej začel je sultan poprave pri armadi, pa gorje! v pervi bitvi z Mehmed Ali-tom, ki se je zopet spuntal, pobegnili so novi vojaki z novimi napravami, in le smeri; Mahmuda je storila, da so se potegnile velike vlade za njegovega sina Ab-dul Medjida in ga na prestol njegovega očeta pripravile.
Skoz 15 let se je mnogo govorilo, kakošne poprave dela Turčija in postave vpeljuje po keršanskih deželah, pa le nobenega napredka ni bilo nikjer viditi.
Rešid paša, mož napredka in prijatel tujega. ker je bil več časa na Francoskem, storil je s tem naj veči napredek,  da je  vpeljal  v Carfgradu francoski ca-
sopis   „Journal   de   Constantinoplea — oznanovati slavo velkega vezirja in  mogočnost Turčije.
Poslednje dogodbe pa učile so svet, kako stoji na Turškem. Černagora odreče pokorščino. Ni je armada Bajezida ali Selima ob tla trešila. Rusija zbira vojake krog černega morja in vadi brodovje krog Sebastopolja; divan kliče pomoči na vse kraje sveta.
Grof Leiningen pride s tirjatvo, poslan od svojega cesarja, v Carigrad; ne sprejemajo ga zaničljivo, ne silijo ga euouhi se klanjati pred vladarjem v prah, — vse #e dovoli, prosijo in ne ukazujejo! Pa še le zdaj: Knez Menčikov je tu!
Vsib oči se obračajo proti zlatem rogu. Knez Menčikov je tu: Sprejemajo ga ko vladarja; armada v slovesni opravi, vsi velikaši peš pred palačo, ga peljati pred sultana; cela muzika pričakuje ga. Zdaj pride, v vsakdanji obleki in palici v roki. O čudo!! In ljuta jeza vladarjev zemlje trešila ni ga v prah. Ne! najmodrejši minister, Fuad Effendi, morebiti edini zares omikan Turk, mora iz službe stopiti, ker se gjavru ni vredno zdelo, obiskati ga.
Tako se preminjajo časi! Kdo pač bil je Soliman veliki? Mar tudi vladar te deržave? In kje je ljudstvo, ki širilo je kadaj toliki strah po Europi, pred kterim tresle so se vse dežele od vshoda do zapada?
Dve sto let bliščal se je polomesec v svojem blesku na Zofijnem domu, potem pa začel je temneti in temni čedalje bolj.
Zdaj visi v mraku že, in kdo ve, ali ne bode popolnoma ugasnil! —
To je ob kratkem zgodovina turškega carstva do pričujoče vojske; — kaj bo njeni konec, nihče ne ve. Toliko je gotovo, da velike premembe bojo njeni nasledek.                       __________
—   255    —