Mitja Skubic
Filozofska fakulteta Ljubljana
PRIMER SINTAKTIČNEGA KALKA
1. Ce predstavlja izposojanje iz drugega jezika tuje blago v kolikor toliko po-našeni obliki, pa je kalk izposojanje tujega pojma, tuje predstave, ki jo izrazimo z domačim gradivom. Tak pojav zahteva tesnejše povezanosti, daljšega sožitja med obema jezikoma (medtem ko tuja beseda lahko pride iz kateregakoli jezika) in pa seveda visoke kulturne stopnje jezika, ki sprejema, pa hoče tuj izraz vendarle povedati po svoje. Kalk je predvsem zadeva semantike: domač izraz je uporabljen v pomenu, ki ga dotlej ni imel, npr. levica, desnica, jastrebi in golobi v političnem jeziku; še bolj očiten primer semantičnega kalka so sestavljenke, kjer so posamezni členi zagotovo domači, celota pa le razodeva tujega duha, kot npr. kolodvor, nebotičnik, delodajalec.
Semantika dela ostro razliko med pomenskim in sintaktičnim kalkom. Razlikovanje je upravičeno, če imamo pred očmi, da gre pri sintaktičnem kalku za podzvrst pomenskega, saj pomena nikakor ne moremo odmisliti, le v domačem jeziku že uporabljana zveza je uporabljena z vrednostjo, ki je bila dotlej neznana, a kakršno pozna tuji jezik.
2. Tako uporabo glagolske oblike z vrednostjo, ki je dotlej ni imela, najdemo v Rebulovem romanu V Sibilinem vetru. Gre za uporabo pogojnika za zadobno dejanje, torej z vrednostjo, ki je slovenščina za pogojnik ne pozna, pa zato mislim, da je v taki rabi mogoče videti kalk, torej prevod italijanske strukture. Na splošno je Rebulovo pisanje prav malo pod vplivom italijanščine. Morda bi ga bilo mogoče zaznati tu pa tam v besednem redu (kar pa seveda ne bo samo pri Rebuli). Za semantični kalk bi v romanu štel samo dva primera: »Imel jo je z lastniki stanovanj! . .. Imel jo je z lastniki sužnjev!« (str. 173); »... je pripomnil kakšen strupen glas« (str. 295). Kot sintaktični kalk, razen uporabe pogojnika, pa najdem tudi samo dva primera: »nič več se mi ni bilo treba bati kot bičanja« (str. 56); »Sila tega mita ni nikjer kot tu« (str. 198).
3. Pogojnik je v Rebulovem tekstu pogostna glagolska oblika. Uporabljen je z vrednostmi, ki jih zanj ugotavlja slovenska slovnica; izraža pogojnost: »V prihodnje bi se srečavala z mano samo pod pogojem, da se 'Tibera' ne bi več ponovila« (str. 137); »ko me žena ne bi bila opozorila na to, jaz do danes tega ne bi bil opazil« (str. 215); izraža dopustnost: »Med predstavniki IFS in Grkom pa naj bi se bil potem razplel takšenle razgovor« (str. 344); izraža posledičnost
68
z rahlo namemostjo: »Zaželela si je jabolko, veliko in prhko, da bi se ji samo sesulo pod zobmi« (str. 249).
Večina pogojnikov pa ne izraža nobene od navedenih vrednosti, ampak zadobno dejanje v preteklosti, tako kot ga izraža glagolska oblika v italijanščini: »Sporočilo... ji je vzelo zadnjo vezanost. Sestri bi sporočila še nocoj, kar se je z mano zgodilo« (str. 67); »toda tudi letovanje ob morju zame ni moglo imeti čara, ko pa bi Psiha ostala v Rimu« (str. 76); »... ko je bila služinčad spet sklicana na zborovanje. Zaradi mraza to ne bi bilo na prostem...« (str. 98); »Tako je Intemuncij zvedel za tisti pretep, ... Posekal bi tiste trte.« (str. 215); »Govor je zdaj prepisoval s papirusa na pergament: če ga Eksuperija ni hotela slišati, bi ga biala« (str. 322); »Podivjanim domišljijam se je prikazoval Libanon, obala pod njim... Nekje onkraj Evfrata bi se grmičevje začelo gostiti, potem bi flora postala sredozemska« (str. 378); »Da, pogovor je postajal nesmiseln, z njim je bilo končano. Sekularis bi kar naprej krampal, videl v vedeževalcih dvakratne hrate in se počutil vladarja sveta« (str. 486); »Iz kostanjevega testa se mu je že sločil hrbet, z obrisom smrčka. Ko bi ga Agata izkiparila do kraja, bi ga bilo treba še obosti z bodicami« (str. 548); »...sem odgovoril hladno in hitel naprej ... Do konca stavka bi prišel, zabil piko in pogledal« (str. 586).
4. Ko trdim, da je taka uporaba pogojnika pri Rebuli sintaktični kalk po italijanskem vzorcu (»alla sorella avrebbe fatto sapere la sera stessa« itd.), sloni ta trditev na prepričanju, da je pogojnik v takem pomenu slovenščini neznan, saj ne izraža zadobnega dejanja v preteklosti. Slovenska slovnica, 1956, str. 216, sicer navaja uporabo pogojnika za prihodnjost, a samo za omiljeno zapoved »...vi, oče bi pa popazili na otroke«. Brez takega zapovedovalnega prizvoka pa je mogoče najti pogojnik za zadobnost v preteklosti kadar se ostvaritev dejanje prikaže kot verjetna ali kot zaželena: »Ko smo dospeli na Madagaskar, smo tam prespali, drugi večer pa bi šli naprej na otok Taka-tuka« (iz šolske naloge, 4. razred); »Mlad je bil še, bi se že unesel« (Delo, ll-VI-70); s pogojnikom se bolje izrazi morebitnost, na vsak način pa gre povsod za negotovo trditev: »Obljubili smo jim, da bomo ob sobotah poskrbeli za vse tiste učence, katerih starši bi bili v službi« {Delo, 9-VI-70).
5. Prav mogoče je pogojnik za Rebulo stilistično sredstvo, saj gre dostikrat za prikriti premi govor. Pripoved je na mnogih mestih zasanjana*, dejanja niso podana s tako ostrino, ker pogojnik ne predstavlja dejanj s tako prepričanostjo o ostvarjenju kot prihodnji čas: »Sledilo je ubiranje poslovilnega razpoloženja, nakar sta naju pustila naprej — Mark Avrel in Lucij Ver bi prešla, njun imperij ne bi prešel« (str. 227); »On je svoje na svetu že opravil — še malo, pa bi ga Haron prepeljal na ono stran« (str. 504).
Vendar pa je videti, da uporaba pogojnika ni vezana na prikriti premi govor, saj bi bil za tako impresionistično pripoved ravno tako uporabljiv prihodnji čas, npr. »Sestri bo sporočila še nocoj ...« Poleg tega najdemo v romanu prihodnji čas za zadobnost: »Takrat je bilo določeno, da bodo obsojenci stopili v areno, ko bodo gledalci že razmeščeni po amfiteatru. Občinstvo bi se moralo
' Tak stil je bil že zelo različno poimenovan: »erlebte Rede« (E. Lorck), »style indirect libre« (Ch. Bally), »halbdirekte Rede« (L. Spitzer). Zanimiv je izraz »verschleierte Redei, ki ga uporablja Th. Kalepky.
69
prej nekaj načakati. Potlej bi se moralo poleči razburjenje, ki bi ga obsojenci s svojim prihodom v areno povzročili« (str. 343).
Nadalje izraža Rebula zadobnost v preteklosti tudi z zvezo, ki slovenščini ni tuja: »In vendar to ni bilo nič drugega kot tisti 'Govor iz resnice', ki ga je imel čez nekaj let tako proslaviti« (str. 196); »Pikti so tam že na več mestih predrli Hadrianovo obrambno črto. Prav tako se je imelo sesuti na afriški strani« (str. 220); »njena mati, tista možakarska Galčanka, je imela priti dan na dan« (str. 322).
6. O tem, da gre pri Rebulovem pogojniku za kalk po italijanščini, torej za izražanje zadobnosti, nas končno prepričujejo tri mesta, kjer za sosledico časa ugotavljamo izrazito romansko rabo, namreč pretekli čas kot izraz istodobnega dejanja (ali stanja) v preteklosti: »Potem sem ves vznemirjen ugotovil, da nikakor ni šlo za dvojnika mojega jacigskega rojaka in bivšega solegionarja, ampak da je bil to on« (str. 458); »Ko sva potem stopila na stran, mi je rekel, da sem ga moral pred drugimi klicati Onezim, ker je bil pobegnil s Cipra (str. 459); »Vede-ževalstvo zanj ni bilo nikakšna znanost, toda bil je odločno proti temu, da so ga preganjali, zakaj s tem so posredno preganjali samo astronomsko znanost« (sir. 558).
Primeri torej kažejo, da predstavlja Rebula v slovenščino italijansko sosledico časov (imperfekt za istodobnost v preteklosti; kondicional za zadobnost v preteklosti; za preddobnost se vprašanje ne postavlja tako ostro). S stališča ustaljene rabe v slovenščini je taka raba napačna in če bi se uveljavila, bi se s tem zamajal sistem glagolskih časov. Za Rebulov jezik pa je taka raba sintaktični kolk.