ilustrirani glasnik Letno stane S K [ena šteuilka 20 uin.], za nemčijo 10 K, za druge držaue in Flmeriko 13 K. — Slike in dopisi se pošiljajo urednistuu „Ilustr. Blasnika" u Ljubljani [Katol. Tiskarna], naročnina, reklamacije in inserati na uprauništuo. Izhaja ob četrtkih Gt 12. julija 1917 Nezaupanje. Spisal Stanko Bor. totnija je taborila na vrtu med dvema hišama. Ko so ljudje od-medli sneg, na-nosili drv, zakurili ognje in so posedli okoli njih, sem stopil do dolnje hiše in potrkal na okno. Nihče se ni odzval, dasi je bilo razsvetljeno. Močneje sem potrkal in vprašal, če je kdo doma. V sobi tiho, ko da ni žive duše v njej. Ako se res ne misli nihče oglasiti in ako me mislijo še dolgo časa pustiti čakati v snegu? Molk. Kaj res misli, — kdorkoli je v sobi — da se bom dal zlepa odkrižati, da bom legel v sneg, če se mi po dolgem času nudi prilika spati pod streho ? — Molk. — Ako se misli potajiti, je sedaj prepozno, ko že trkam na okno, ko vidim luč v sobi, ko me prijetno greje že sama misel, da se skriva za zastrtimi okni mehka toplota. Molk- Sluga je udaril s koščenimi rokami po vratih, da se je raz-nesel odmev udarcev po vsej hiši; ko to ni pomagalo, je prijel za kljuko in jo stresel, da je zaječal železni zapah in so zaškripala vrata v tečajih; potem je jezno sunil z okovanim čevljem v vrata; ko niti to ni pomagalo, je udaril z levico po vratih, z desnico prijel za kljuko in stresel vrata, z eno nogo sunil v vrata — vse obenem, in zadri se je zraven, da je vojna, in povedal: vojna ne pozna šal. Tedaj je pritekel izza hišnega ogla sključen starec, vil roke in golčal pretrgane besede o milosti in prizanešenju. »Kdo ti pa hoče kaj! Le odpri, da pridemo pod streho — to je vsa naša okrutnost!« sem mu rekel. Pa je le ponavljal: Milost, milost in da naj mu prizane-semo. »Nihče ti ne bo skrivil lasu, saj nismo razbojniki! Ali pod streho moram, razumeš, moram! V tem snegu in pri tako ugodni priliki ne bom zunaj!« »Ne, ne v hišo!« je rekel obupno, stopil k hišnim vratom in pritisnil hrbet nanje, kot da bi hotel s tem pokazati, da prestopimo prag samo čez njegovo truplo. »Tak bodi pameten in odpri zlepa! Nič zlega se ti ne pripeti, nasprotno, veliko si prihraniš, ker v hišo, v kateri spe častniki, ne bo hodil nihče povpraševat Avstro-ogrske postojanke pri Celionkoflu v Koroških alpah. po živilih«, sem mu zatrjeval in ga skušal pripraviti do zaupnosti. »Ne, ne v hišo!« »Pa zakaj ne v hišo ?« Ničesar ni odgovoril. »Zakaj ne v hišo?« »Mlada žena je v sobi z dojenčkom!« Zdaj sem mislil, da ga razumem, zazeblo me je okoli srca, koder je zaplala prijetna toplota pri misli, da bom v prihodnjih hipih v topli sobi. Preden sem mu odgovoril in se odločil, so zakokodakale v sosednjem poslopju kokoši, robat glas nam je zadonel na uho: »Kaj kričiš, kokoš vražja!« Starec je planil od vrat, hitel h kur-niku in vpil na ves glas: »Kradejo, kradejo, krade, Švaba krade . . ,« Pohitel sem za njim. x Ali boš pustil na miru kokoši ?« sem zaklical kakih deset korakov pred kur-nikom. Temna postava se je odtrgala od temnega poslopja in odhitela po snegu, starec je hitel za njo, pobral nekaj, kar je oni odvrgel, in se vrnil z zadavljeno ko- je prijel starec za kljuko pri sobnih vratih, je vzkliknil boječ ženski glas v sobi; ko je starec odprl vrata in sem stopil na prag, je ženska pretresljivo kriknila. Stala je ob postelji in za hip ni obrnila pogleda od mene. Njen krik je tako deloval name, da sem na pragu obstal in nisem vedel, kaj naj počnem. Starec je držal za kljuko in me motril izpod svojih ščetina-stih obrvi, sluga je silil z veže v sobo. Prestopil sem korak v sobo. Silneje, obupneje je kriknila žena, si zakrila obraz z rokami in omahnila na Soška fronta. - Slovenec, ki je vso zimo prebil pod šotorom. košjo pred kurnik. Jadikoval je, kot da postelj, objela v plenice povito dete, ga iv ■ r___; 1____v«.. »-1 n./,: '1 nrea t« nclala cUnnipnn pleše po vsej njegovi domačiji rdeči petelin »Kaj boš jadikoval, kokoš ti jaz odkupim, pa mir besedi!« »Vi govorite naš jezik ?!« je vprašal naenkrat in brez vsake zveze in nehal jadikovati. »Kakor vidiš, starče!« »Vi niste Švaba? Ali vendar ste Švaba!« »Koliko zahtevaš za kokoš ?« »O, v sobi je mlada žena, mojega sina žena z mojega sina sinčkom nebogljenim . . .« _ \ »Torej, ali hočeš prodati zadavljeno kokoš ali je nočeš ?« »Saj bi vam odprl, ali ...<■< »Če sedaj ne odpreš, odpreš čez eno uro, ko pridejo častniki druge stotnije! S tistimi ne boš imel tako lahkega posla kot z mano! Jaz se ne bom pogajal s teboj, pozneje pridem brez pogajanj v hišo! Ali prodaš kokoš?« »O, še drugi pridejo, še drugi Švabi?!« »Tu imaš krono, ali dinar, kakor ti je ljubše! Daj mi kokoš!« »Saj bi vam odprl, ker ste odgnali tistega, ki je zadavil to mojo najboljšo kokoško, ker ste dobri . . .« »Tu krona, dinar, če tako bolje razumeš!« »Ali bi odgnali vsakega, ki bo prišel krast, če vam odprem ?« »Otrebi kokoš in jo speci pri stot-niji!« sem rekel slugi in obrnil starcu hrbet. »O, saj odprem!« je rekel in se napotil proti hiši, medpotoma je govoril sam s seboj, razumel nisem drugega ko besedico »Švaba«. Nekaj časa sem obstal neodločen na mestu, potem sem le krenil za njim, sluga se je že prej odločil in koračil za njim. Ko je zaropotal ključ v vežnih vratih, je naenkrat jeknil pritajen klic v notranjosti hiše; ko sem tipal po temni veži, se mi je zdela vsa hiša kot izumrla; ko pritisnila na svoja prsa in ostala sklonjena nad njim. Starec se je nemirno zganil, prestopil korak proti meni, potegnil vrata za seboj, pogleda od mene pa ni za hip obrnil. Zdelo se mi je, da pričakujeta nekaj strašnega. »Dober večer!« sem rekel mirno in se ozrl po sobi. Morala je biti ena boljših »Samo glej, da jo čimprej spečeš!« »Hitro bo šlo na štedilniku!« Odvrgel je nahrbtnik, prislonil puško k steni in začel preiskovati štedilnik. Sedel sem na stol. V sobi je zavladala mučna tišina, starec je še vedno stal ob vratih, ki jih ni zaprl; dasi nisem videl, sem čutil, da visi njegov vprašujoč — morda srep, morda sovražen — pogled na meni; žena se ni ganila od postelje; ali še vedno sloni nad detetom, ali se že plahoma ozira name, ali na starca, nisem videl. »Bo, bo, drv je tudi dovolj pripravljenih!« je pretrgal tišino sluga, sedel na tla k peči in začel kokoški puliti perje. In zopet je vladala mučna tišina. Zakaj ne stopi starec od vrat, zakaj jih ne zapre, zakaj neprestano buli v mene, kar čutim, dasi ga ne vidim — nisem razumel, vendar mu namenoma nisem hotel reči besedice. Kaj dela žena, nisem hotel pogledati. Začelo me je zanimati, kako se bo razvozlala ta negotovost, ta mučna tišina, kdaj bo starec zaprl vrata, bo li ostala žena ves čas sklonjena nad detetom. Sluga me je parkrat postrani pogledal; ker je videl, da se mi ne ljubi govoriti in gledam izgubljeno nekam po sobi, ni odprl ust. Minute so bile dolge in mučne. Slednjič se sluga ni mogel premagati in je rekel: »Masti bo treba, ker je ne bom pekel na ražnju!« Pogledal je name, potem na onadva. Nihče mu ni odgovoril. »Prav gotovo bi bilo treba masti . . .« Molk je postajal še mučnejši. »Pa bi vsaj vrata zaprl, vsa gorkota zbeži v vežo!« je rekel sluga. Starec je zaprl vrata in menda obstal pri njih. Čutil sem, da ni obrnil pogleda od mene. »Ali imaš malo masti, stari?« je vprašal sluga. Stari ni odgovoril, menda je samo odkimal. »Vem, da imaš, samo dati nočeš! Da imam jaz kaj govoriti, bi že videl, ali bi dal ali ne!« Uprl je svoje oči vame in me gledal vprašaje. Romunski vojni ujetniki popravljajo cesto. hiš, zakaj tako lepe oprave nisem še videl v nobeni hiši, še celo štedilnik je bil postavljen ob peči. »Imenitno!« je vzkliknil sluga, ko ga je zagledal, »ne bo treba kokoši na ražnju peči.« Molčal sem. Naenkrat je v veži nekaj zaropotalo. Starec je kriknil in odprl vrata. Trd glas je vprašal v veži: »Ali imaš kaj jesti, stari?« »Ničesar!« »Ne prosim zastonj, vse ti pošteno plačam!« »Nimam ničesar!« »Vem, da imaš, samo dati nočeš! Daj zlepa, ker dal boš tako in tako; samo če ne daš zlepa, ti ne bom ničesar plačal!« »O, o, kradel bo . , .« »Jaz imam jesti, jaz ti bom dal!« sem rekel, skočil s stola in planil k vratom. »Ti?!« se je začudil glas v veži. Potem je hipoma umolknil, in preden so se navadile moje oči teme v veži, zginil skozi vežna vrata in jih zaloputnil. Obrnil sem se in mimogrede pogledal ženo. Njen pogled je visel na meni, naglo ga je povesila, se zdrznila, sklonila tesno nad dete in ostala nepremična. Sedel sem na stol. »Ali bo kmalu ? Lačen sem še!« »Takoj bo očiščena. Ogenj naredim v štedilniku, pozneje očistim glavo in vrat! Ali brez masti je res ne morem peči!« »He, stari, tu imaš denar, ali mi daš malo masti?« sem se obrnil na starega in mu dobrodušno pogledal v obraz. Nemirno je prestopil in se ozrl na ženo, ki se pa ni zganila. Nekaj časa je pogledoval v zadregi od mene do žene, slednjič se je odločil in oddrsal iz sobe. »Bo, znati je treba! Še za rakijo ga vprašajte! Gotovo je ima!« mi je šepnil sluga. Prižgal sem si cigareto. Udobnost gorke sobe, misel na slastno večerjo in spanje pod streho mi je pognala dobro voljo v glavo in srce. »Danes bomo večerjali in spali kot grofje!« sem rekel, »Saj meni ne bo treba na stotnijo ?« »Ne ! Če ne pridejo častniki trinajste, boš spal z menoj v sobi; če pridejo, si postelješ z drugimi slugami v veži!« »Pa nam je res Bog lepo dal danes! Saj je bilo že čas enkrat! Samo požirek rakije še, da bi človeka i navznotraj ogrelo — nič drugega si ne želim!« Govoril je glasno in lokavo pomignil na ženo. »Če je pa ne bo, bo pa tudi dobro!« »Saj nočemo zastonj, saj bi pošteno plačali! Le dobiti je kje, to je vprašanje!« »Tu je že ne bova dobila!« »Morda pa, ko vidijo, da nismo nobeni tolovaji, in vse pošteno plačamo!« »Jaz že ne verjamem!« Vstopil je starec in prinesel je mast. »Slišite, gospodar, ali se zopet plazi kdo okoli hiše?« je vprašal sluga, »Pri kašči je bil eden! Ravno prav, da sem šel ven in sem ga odpodil!« »Le povejte vsakemu, ki pride, da spi pri vas gospod kadet in ga boste poklicali, če se hitro ne zgubi, odkoder je prišel. Boste videli no, da vam ne bo nič ukradenega! O, gospoda kadeta se bojijo! Gospod kadet vam je prinesel srečo v hišo.« Pušil sem cigareto, najrajši bi bruhnil v krohot nad diplomatično spretnostjo zvitega Perota, Premagovati sem se moral in začel ogledovati podobe po stenah in prebirati ciril-ske napise. Pero je postal s starcem čisto domač in zaupen, posledica njunega razgovora je bila, da je kmalu priromala čutara izvrstne sli-vovke na mizo. »Pero, ti si lisjak!« Pero si je gladil male brčice in se muzal in ročno sukal okoli štedilnika. »Veste, kaj bi bilo dobro? Malo koruzne moke! Kako imenitne žgance bi skuhal! Večerjala bi žgance, zabelila jih z maščobo, ki se izcedi iz kokoši, in z mastjo, na kateri se peče, kokoš bi pa shranila za jutri. Nič ne moreva znati, kam pridemo jutri, ali dobiva kje kaj jesti! 0, da dobiva kje samo par perišč koruzne moke! S srebrnimi kronami bi jo plačali, kajne, gospod kadet?« Tedaj se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Mlada žena se je naenkrat obrnila k nama in spregovorila. Videl sem, da vleče že nekaj časa na ušesa, kar govoriva, ali da bo tako hitro spremenila svoje misli, nisem pričakoval. »Jaz vama prinesem koruzne moke, če . . . če . . .« — čudno me je pogledala — »če mi v tem času, ko bom zunaj, ne umorite otroka . . .« Kakor da me je kdo udaril s kolom po glavi, mi je bilo. V trenutku sem razumel vse njeno dosedanje obnašanje. Pogledal sem jo, če se ne šali. Ne, sedaj že ne verjame več, da bi to moglo biti res; ali da je pred par hipi, posebno pa tedaj, ko sem stopil v sobo, verjela, govorijo njene temne oči, njene naglo se gibajoče nozdrvi, njene nemirno trepetajoče ust- nice, ves izraz njenega obraza. »Kaj smo tolovaji, razbojniki . . .« se je razjezil Pero. »Kaj , . . kako morete misliti , ..« sem rekel ves presenečen. »Rekli so, naši vojaki, ki so šli včeraj mimo, moj mož . . .« Naglo je prenehala in nemirno pogledala na enega in drugega. »Ljudje so rekli... vsi so rekli... Gorsko-topniški polk na kraški fronti. (Zaplenjeno.) Iz tržaške okolice. Žena je postala zbegana, v zbeganosti se je naenkrat spomnila, da je holela prinesti koruzne moke, in naglo odhitela v vežo. Pero je jezno obračal kokoš, jaz sem pogoltnil precejšen požirek slivovke in zrl mrko predse. »Daj mi malo prostora pri štedilniku, da skuham žgance!« je rekla žena, ko se je vrnila z moko. »Bom jih že sam kuhal, ti stopi k postelji in varuj svoje dete, da mu gospod kadet medtem ne razkolje glave!« Razumela je besede za šalo. »Menda ne bo tako hudoben, da bi. mi ravno v tistem času umoril dete, ko mu kuham žgance! Pozneje mu bom že izpraskala oči, če kani izvršiti svojo namero!« Pogledala me je nagajivo, mal nasmeh je zaigral na njenih ustnicah, ki se je pa tako nisva, to si zapomni!« »Tako res govorita kot mi, ali vendar sta Švaba! Kaj drugega?« _ »Pri peklenščkih -vragih, ali boš nehala a? Švaba nisva, pa amen!« »Kako pa potem prideta sem in v tej obleki ?« »Tega jaz ne vem, to vem, da nisem Švaba! — Gospod kadet, razložite ji vi to, vas bo morda razumela, mene noče!— Na, jaz in vi, da bi bila Švaba?!« »Kaj ste res mislili, da vam bova umorila otroka, ko sva stopila v sobo ?« »Ljudje so tako rekli, tak glas se širi po deželi, ta-vsaj v Rožanju pripovedujejo .. .« »Da bi jaz mogel stegniti roke po nedolžnem otročičku in ga pred vašimi očmi umoriti ?!« Vstal sem in stopil po sobi, »Zdaj ne verjamem, za vaju dva ne verjamem . . .» »Sploh redna vojska ni tolovajska sodrga in ne mori žen in otrok in neob-oroženih . . .« »Pa v Rožanju ? Ljudje so videli . . . ne, saj za vaju dva ne verjamem, . . saj . , . govorita ... saj . . ,« »Ali je moško, ali žensko ?« sem vpra-ko sem se ustavil pred posteljo in zrl v mirni obrazček spečega angelčka. »Moško!« In iz materinih ust se je vsula hvala na dete. Bila je naenkrat samo mati in nič drugega kot mati in jaz nisem bil nič ko Ne, saj . šal, slučaj so povedali ... da tam v Rožanju , . . da je Švaba . . .« »Kaj Švaba . . .« je zamahnil Pero z roko. »Ko ste torej prišli k nam, Švabi . . .« »Mi nismo noheni Švabi!« je vzkipel Pero. Žena je postala še bolj zmešana, kakor nehote je rekla komaj slišno: »Kaj pa ste ?« »Švabi nismo, to si zapomni! Jaz, da bi bil Švaba?!« Pero je jezno udaril z nogo] ob tla in s kuhalnico ob štedilnik, malo podal resnim in skrbnim potezam njenega obraza. Ničesar nisem rekel, dvignil sem čutaro k ustom. »Ti si torej res mislila, da smo prišli zato v hišo, da ti ubijemo otroka?« je rekel Pero, »Vsi ljudje so tako pripovedovali, še včeraj mi je rekel mož, naj se skrijem, ko pride Švaba, pa ste prenaglo prišli!« »Ali ne boš že enkrat nehala s Šva-bo ? Gospod kadet ni Švaba, jaz nisem Švaba!<< »Kaj pa sta ?« »Švaba drugega kot pozoren poslušalec, ker sem upal, da s tem najprej in najlažje pridobim njeno zaupanje. Ko je stopil čez nekaj časa starec v sobo, povedal, da je zopet odpodil enega, ki je hotel krasti, in prijazno vprašal, če želim še rakije, sem hotel z eno potezo utrditi zaupanje obeh in sem jima kot protiuslugo ponudil malo »švabske rakije« — močnega ruma. Stari je vzel kozarček v roko in ga vrtel in ogledoval od vseh strani in se izgovarjal, da ni prav nobene pijače potreben, niti vajen, žena mi je naglo obrnila hrbet in z največjo vnemo mešala žgance v loncu. »Kar pijta, malo huda je, ali dobra, pogreje in pokrepča!« »No?« je vprašal stari mlado. »Ne, ne, ne bova!« je rekla. »Pa morata! Drugega vama nimam kaj dati, nekaj pa moram, da vidita, da nimam slabih namenov v vaši hiši!« »Kar prihranite si! Nisva potrebna in navajena!« »Ali pa pijte z nama!« »Nimam treh kozarčkov! Bom pa za vama pil!« »Pa pijte iz mojega in trčita z očetom, pozneje bom jaz pila iz očetovega in trčila z vama!« »Pa zakaj tako?« Nastala je za par hipov mučna tišina, nato je zardela do ušes in nemirno, s težavo, polglasno, kakor da ji je hudo, da mora izreči, rekla: »Morda je zastrupljeno ?!« Udaril sem s pestjo po mizi in skočil s s.tola. »Za vraga vendar — — —« Stari je naglo izpil svoj kozarček, ona me je plaho in neodločno pogledala. Tržaška narodna noša. Od drugih narodnih noš se tržaška razlikuje posebno radi enostavnega kroja in enobarvnega, belega blaga, kar za južne kraje osobito pristoja. V tistem hipu so se oglasili v veži težki koraki in začula nemška govorica. Prihajali so častniki trinajste stotnije. Za hip je gospodinja obstala kot odrevenela, v prihodnjem hipu odvrgla kuhalnico, planila skokoma k postelji, na kateri ja spal sinček, in se sklonila nanj. Žgance je dokuhal Pero. |IIIIIIIIIIIIIIIIIII!I!III!IIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIIM Sisto e Šesto. H Povest iz Abrucev. Spisal Henrik Federer. — Poslov. Franc Poljanec. llllllllllllllllllllllllllillllllllllllllllllllllllllllllllM 7. (Dalje.) Tesno drug ob drugem ležita v ječi Perettija, oče in sin, in spita mirnega srca, mirnega srca, čeprav jima polni mesec skozi omrežje drzno lega na obraz, kot da v Istrijanke iz puljske okolice. pot zaprl? Tako prezirljivo se smehlja, kakor le njen nedolžni obrazek premore in se potem priziblje po trikrat zaprtem mostu. Niti eden izmed dvanajst mušketirjev je ne vidi. Toda marmornati angeli na slopih v reki spoštljivo udarijo s svojimi perutmi na en mah skupaj, kakor pri veliki paradi o Vseh svetih, in imenitno salutirajo. Samo najstarejši med njimi je nekoliko prekesen, ker se mu je eden izmed mnogih povodnih komarjev ravno v slovesnem trenutku v nosnico zaletel in ga še tako usekavanje kar skoro ni moglo vun spraviti. Tudi sveti škofje in opati na nekaterih podstavkih niso salutirali. Še niso bili v nebeške vojne predpise tako posvečeni kakor večni angeli in so zato svoje bradate glave prav do pasu priklonili. Toda nadangel vrh gradu je molče pripognil meč in tehtnico, kakor da bi mu bilo poveljstvo za čas odvzeto. Zdaj se pelje skoz grajska vrata, pa naj bo še toliko zapahov in verig na njih, na dvorišče. Vratar zakriči, ključarji pri-teko in straža rožljajoč nastopi, da bi prikazen oklenila. Neumnost! Madonna se jim samo malo nasmehne, pa padejo sulice in samokresi kot suho listje od njih. Poklekniti morajo in roke skleniti. Ne morejo drugače. Zdaj zašumi po hodnikih in po polža-stih stopnicah navzgor. Ta hip stoji že pred njiju zaporom. To se blesketa skozi ključavnico kakor zvezda. Vrata odsko-čijo. Notri zaveje. Smehlja se. O Bog, smehlja s starim, domačim smehljanjem. »Misericordia!«1 moli Šesto v snu. Ona pa stopi trdo k spečima. Zdaj odpne pajčolan z glave, neverjetno, in ga spusti kot mehke, hladilne snežinke na njiju vročični telesi. Kako to hladi! Ozdravita! pravi kakor nekdaj pri postelji na smrt bolnih Paritondcev. Resnično, to je rekla: ozdravita! In hrepeneče kakor v resnici bolan deček stegne Poz'do"roko proti njej in za-šepeta: O Madonna, Mamma mia!2 Tedaj se nasmehne lepše nego deset-tisoč mladih rožnatih mater skupaj in Sanjavca sta se vsled tega takoj popolnoma zbudila in zagledala . . . papeža! Pred njima stoji v belem talarju, ki se njegova pepelnata brada nanj razpleta. Drugače je vse belo na njem, cingulum,4 pla-šček okoli pleč in mala kapica nad ton-zuro.5 Celo križ na prsih, ki ga ne nosi na zlati, ampak na železni verižici, se kot kristal blišči v diamantih. Toda najbolj bel izmed vsega je Madonin pajčolan, ki se mu z roke obeša na speča, kakor na primer svetlo cerkveno banderce tolaž-ljivo zre na ljudstvo pod seboj. Dva baklo-nosca stojita na desno in levo ob papežu, zadaj poveljnik trdnjave z mnogimi ključi in Don Zaccaria in nekaj nobelgardistov.1 Poz'do mogočno odpre kot voda temne oči, pa ne more te velike, svetle prikazni naenkrat razumeti in ves zmeden zakriči: »Ali je že čas, da umrjeva? .. . Oče, vstani!« »Misericordia!« zakliče Šesto vdrugič in sedaj jasno ve, kaj in komu to pravi. Dolgo je papež že pred njima stal in njiju obraze študiral. Da, to je njegov brat z dvakrat upognjenim nosom, Perettijev, s previsokim čelom, izpod katerega rastejo tako košate obrvi, skoro v oči, in s trdim, močnim, kamenitim zatilnikom. To je pa njegov nečak, ta dolgi, medli deček, s še globljimi obrvmi, še drznejšim nosom, še bolj divjim zatilnikom in z volčjim zobovjem, čigar zgornjo vrsto sf je trdo v brado zagrizel. To sta ona dva, to sta prava dva! Le preklana polna ustnica in rdečkasti kuštravi lasje so mu neznani. To in tudi svojo velikansko postavo morata imeti od viharnejše in mogočnejše matere. Toda vse drugo je rodbinska last. Perettija sta. Sam na svojem telesu to dobro čuti, to je njegovo meso in kri. Tak kot ta mož je bil pred petdesetimi leti naš oče, si pravi papež, ko se je poslavljal od mene novica2 pod križnim hodnikom v Montaltu. Nikoli več ga nisem videl. In tak kot ta mladenič sem bil sam takrat, nekoliko manjši sicer, toda s svojimi svežimi petnajstimi leti tudi že tako shujšan od stradanja in tako zmedlel od celem Rimu ničesar ne najde, kjer bi svojo dušo bolje mogel ogreti. Svoji blazini sta iz dolbine na tlak potegnila, da bi do prav zadnje minute mogla skupaj ostati. Eden drugemu držita roko za zglavje in v tako tesni enoti, da jima srce enako bije, imata tudi enake sanje. Sanja se jima, da ima Madonna doma zopet svoj pajčolan in z oltarja stopi in gre na dolgo pot z gora doli proti njima v Rim, Skozi neskončno noč, ki leži med sibilskimi vrhovi in mestnimi stolpi, prihaja od daleč, daleč, po ozki, zlatozelen-kasti cestici, ki se lesketa kot lunin žarek. Samo to vidita, kako njene srebrne noge urno migotajo pod višnjevim robom njenega krila, tako urno, da šteti ne moreš, in pa kako pajčolan kot tenka bela meglica za njo valovi in kako se tako dobrotno proti njima ozira. Sicer ni v tej sliki nič drugega kot brezslišni, sijajni mir. Preko brezden in pinijskih1 vrhov hodi tako po tenkem žarku, hiti sedemkrat preko sedemkrat zavite Tibere in nje kar moč starodavno žuborečo vodo, se približa gregorianskemu gradu in kot blisk šine skozi mestno obzidje, se ne izogne nobenega stolpa, nobenega templja, se iz-prehaja sredi med polnimi palačami kakor solnce in dospe že do angelskega mostu. Kdo jo bo z mrežami ustavil in ji z zapahi 1 Pinija je drevo, podobno našemu borovcu, le da ima veje vse v višavi v široko krono zbrane. Italijanski vojni ujetniki. pravi: Gratia, figliuoli miei, gratia!3.. , Toda to že ni več Madonin glas. To je za-grmelo kot z jezika Boga Očeta samega. 1 Usmiljenje! 2 O Marija, majčica moja! 3 Milost, sinka moja, milost! sile in vročine po nečem posebnem. Tudi z zobmi sem tako v brado grizel, ker nisem 4 Pas. 5 Za tolar velik ostrižen prostor na tememu. 1 Plemiči, ki tvorijo papeževo častno stražo. vedel, kaj naj bi z vso silo. In tak pogumen dan in taka gotova in globoko sni-vajoča noč se je takrat tudi iz mojih oči bliskala. Toda ne, tako slok vendar nisem bil, niti kot dijak-prosjak v Jakinu ne, kakor tale dečko. Tudi las in habita1' nisem nikoli tako razkuštranih nosil in svojega čela nikoli tako v tuhtanje poglobljenega, kakor ta dva uboga tovariša. Lej, lej, nima samo stari, ampak tudi mladi že brazgotine v obraz vdolbene. To je od njih divjega življenja. Pa zakaj vendar tudi nista prišla iz svoje zanemarjenosti k meni, pa bi dobila denarja, lepo obleko in mastno službo ali prostorček, kjer bi se redila in povrh še viteški klobuk? ... Ta odljudna, ta ponosna kri! Kaj pa držita tako krčevito med prsti? Bližje posveti, Diego! Bog Italije, ali ni kepica zemlje in zelen list z doma? Resnično, cunjico z domovja in prostosti sta v ječi ohranila in ju ne izpustita iz pesti. O mladost, o domovina, o ljubezen, kaj se godi z menoj! Staremu papežu vedno bolj čudno prihaja. Služabnikov in prilizovalcev in umetnikov in bojevnikov ima, kar hoče. Toda te sodrge je vse le spoštljivost, dolžnost, navada in zato je vse hladno kakor marmor v Vatikanu. In to nas naredi tako trde, stroge, gospodovalne. O, da sem vedno imel krog sebe kaj takega kot tu, kaj tako svobodnega in kremenitega v vsej rimski mehkužnosti, in kaj tako domačega in prisrčnega v vsem brezdomovinstvu pa-peškega dvora, kaj takega, da bi tako roke nasproti stezalo, polne mladosti, kot ta vzbujajoči se mladenič in bi v taki pre-čudno sladki zamenjavi zemlje z nebesi vpilo: Madonna, Mamma mia ... in zopet kaj, kar bi tako hrepeneče klicalo: Miseri-cordia! z glasom in pogledom, ki me ogrevata, ki smeta od mene zahtevati, kakor brat sme od brata vse zahtevati . . ., kaj takega, kar bi mogel tikati iz duše v dušo, oh, do danes tega še nisem našel. Zdaj je tu, tu pred mojimi nogami. O ljubezen, pozna ljubezen, kaj delaš iz mene? Sikst ne more drugače, mora tem čve-tero prečudno odprtim očem, ki proti njemu strme, dvakrat in trikrat zaklicati: »Gratia, figlioli miei, gratia!« »Stric, oče!« zavriska Poz'do, »stric papež!« »Jaz sem, da, jaz sem,« zagotavlja Sikst..., »toda Madonna je, ki vaju rešuje. Jaz sam bi tega ne mogel. Jaz sem le človek kakor vidva; tvoj brat, Šesto .. ., tvoj stric, Poz'do, gotovo in resnično. In da bi gotovo verjela, je Sveti Oče k njima pokleknil in iskreno, na usta in lica poljubil brata in bratovega sina, kakor je Kristus nekdaj poljubil Petra in Janeza. »Ne bojta se,« je Sikst kleče nadaljeval. »Prinašam vama Madonin pajčolan, ker sta bila blizu smrti. Ona me pošilja, da vama prinesem njen nasmeh in ž njim vred zdravje. Dobro torej, življenje vama podarjam, prosta sta! Vzemita pajčolan in ga nesita vaši Madoni nazaj!« Po tem trenutku, ko je bilo njegovo srce nezavarovano, se je papež počasi dvignil, zopet pogledal po svoji okolici in počasi zopet zadobil svojo koščeno ponašo in navadno višjeduhovsko dostojanstvo. Vendar se je vse njegovo samooblastno početje zdelo kakor umiljeno s tem Marijinim pajčolanom. Njegov impozantni glas, ki je na mladega Poz'da večji vtis napravil, kot vse drugo stričevo veličastvo, je bob- 3 Meniška obleka. nel zdaj kot oddaljeni, pa nikakor ne neučinkovit grom nad njiju glavama: »Madonna vaju je rešila, jaz sam tega nisem zmogel. Naj vama to ponovim! Toda tudi ona more to pred svojim Sinom, Sodnikom sodnjega dne, le tedaj zagovarjati, če vredno zadoščenje dasta.« (Dalje.) pillllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllllM 1 Po svptu lllllllllllllllllllllllllllll.....—n,«™.!,,—":.....Illlllllllllllllllllllllllll^ Pomiloščenje- Naš cesar Karel je pomilostil in spregledal kazni vsem, ki so bili med vojsko obsojeni zaradi političnih prestopkov. — Kakor svetel in gorak žarek je posvetila cesarjeva milost v temne grozote vojske. Beseda usmiljenja, ljubezni, modrosti in odločnosti, ki jo je spregovoril cesar, je odprla ječe, iz njih so pohiteli, v solzah se zahvaljujoč dobremu cesarju očetu, obsojenci, ki so že leta vzdihovali v temnici. Plašč pozabljenja je cesar pogrnil čez vse, kar so zagrešili nekateri njegovi zmoteni podložniki. Vedo naj, da na cesarskem prestolu stoluje vladar, ki odpušča zmoto, ki pozablja krivdo, ki upa, da bo cesarska milost s tem večjo silo sklenila vse avstrijske narode okrog starodavnega habsburškega prestola. Cesar je pokazal s tem velikodušnim dejanjem svoje plemenito očetovsko srce. Maksim Gorki, ki mu je povodom 25 letnice pisateljevanja čestitala vsa prerojena Rusija. S tem si je še bolj utrdil ljubezen in hvaležnost milijonov svojih podanikov, ki čutijo, da je avstrijski cesarski prestol tron ljubezni, varno zavetišče vsakega Avstrijca. Naš vladar je pa s tem dejanjem razodel veliko državniško modrost. On ve, da ni sila tista moč, ki krepi vez med vladarjem in narodi; pokazal je, daje ljubezen tisti kit, ki naj druži cesarja in njegova ljudstva. Cesar zaupa svojim narodom in uverjen naj bo, da to razumevajo njegovi podložni in da se tudi oni njemu zaupajo. — Cesar pozna stisko, ki jo je razgrnila vojska na vse ljudi, zato čuti dolžnost, da lajša in blaži grozote vojske. S tem dejanjem si je pridobil cesar srca vseh poštenih ljudi. Na god svojega prvorojenca, cesarje-viča, je razglasil svoje delo milosti. Otrok, pravi vladar, naj donese srečo onim, čez katere ga bo božja previdnost ob svojem času postavila za vladarja. — Kako zdrav dih krščanskega mišljenja in življenja puhti iz teh cesarjevih besed. Pa tudi vladarska odločnost našega cesarja odseva iz tega dejanja. Kar za pravo spozna, to sklene in izvede in nič ne vpraša, če morda to komu ne bo všeč. Svest si je svoje odgovornosti pred Bogom in zato stori, kar spozna za svojo dolžnost pred Bogom. Meseca junija je priporočil cesar svojim vojakom, naj počaste presveto Srce Jezusovo, ki naj podeli Avstriji časten in trajen mir, za katerega se trudi naš vladar. — Ta znamenja kažejo, da božja previdnost prav vidno čuva našo Avstrijo. Državni zbor. Nemški narodni poslanci niso zadovoljni s cesarjevim pomiloščenjem političnih prestopnikov. Načelnik njih kluba je odgovoril ministrskemu predsedniku, ki je sopodpisal ta razglas, da nemški narodni poslanci zaradi tega nimajo nobenega zaupanja do sedanje vlade in da se je nad državo s tem dejanjem vlegla težka mora. — Vsak pošten človek in tudi pošteni Nemci se zgražajo nad takim govorjenjem, ki se spotika nad cesarjevim dejanjem usmiljenja. Nemški narodnjaki naj nikar ne pozabijo, da imajo ne-nemški narodi večino tudi v strelskih jarkih in da so potoke krvi prelili za svojo domovino. Ako se je torej cesar spomnil njih nesrečnih zaprtih žrtev, je to storil z ozirom na milijone drugih, ki so mu ohranili v teh hudih časih neomajno zvestobo. S svojo izjavo so si nemški narodni poslanci napitili grd madež, ki kaže, kako malo prevladujejo v njih nravne sile. Bojišča. Na vseh bojiščih delajo velike priprave za novo ofenzivo proti Avstriji. Prvi poskus se je Lahom ponesrečil na Krasu in tudi na Tirolskem; napade pa bo Lah nadaljeval, ker Anglež pritiska na vse zaveznike, da hite z napadi, in sicer od vseh strani. Zato so tudi Rusi pričeli novo vojsko z velikimi silami. Na par krajih so nekoliko vtisnili našo bojno črto, sicer so bili pa povsod odbiti in so pretrpeli silne izgube. — Angležem največ škodujejo nemški podmorski čolni; čutijo namreč, da vsled vedno več potopljenih ladij kmalu ne bodo mogli dovažati sebi in zaveznikom potrebnega živeža in orožja, zato sedaj pritiskajo na vse strani z napadi in se pripravljajo tudi za hude bitke na morju. Ne morejo namreč drugače ugnati nevarnih podmorskih čolnov, kakor da z morja napadejo belgijsko-nemško morsko obrežje, kjer imajo podmorski čolni svoje središče. Pričakovati nam je zato tudi važnih bojnih dogodkov na morju. Spomini. (Spisal J. H.) Sprehajal sem se v bolnici po temnem, visokem hodniku in premišljeval. Vsi tisti vtisi in spomini, ki sem jih doživel in ki so se vsesali za vedno v mojo dušo, so zopet vstali tako živo pred menoj, da se mi je zdelo, kot da vidim sanje pred seboj. In spomin je šel za spominom in z vsakim trenutkom se je porodil drugi in zginil v večnosti... Že kak prepad je med škodoželjnostjo in usmiljenjem; srca se spreminjajo in kakor barve se preliva v finih stopnjah tista lepa čednost, tja do gore nizkotnosti, in to se dviga in pada, se lesketa in umira, zdaj se dvigne val, mogočen in silen, in se razpeni v tihi jezi ob mogočni skali. In to gre dalje, vedno dalje, in nima mej, stoletna in tisočletna je ta pesem valov, od vekov je in gre v veke . . . Na hodniku sem se ustavil in se zazrl skozi okno ; gorko pomladansko solnce je sijalo skozi bujno košate kostanje in lahen vetrič je zibal vrhove, da so se lovile temne sence po tleh. Stopil sem na dvorišče, sedel na klop v solnčne žarke in premišljeval naprej. Vse naokoli so sedeli bolniki in tam v kotu je zlasti odmeval vesel pogovor od starih zidov. Ozrl sem se tja in prisluškoval njihovemu pogovoru, saj mi je bilo že od nekdaj najljubše poslušati naše ljudi in jih opazovati v njih mislih in početju. »Tebe že ne bodo poslali domov,« je odmeval močen glas naokoli, »ne, ne, moj fant.« Glasen smeh je planil med gručo. »Ah, pustite reveža, kaj boste . . .« Smeh je ponehal in jim zamrl na ustnih, le obupen jok je taval ob zidovih. »K materi te ne bodo poslali, sem že govoril z njimi, ne bo nič.« In zopet je bila tišina. Naenkrat pa je pretrgal to mirnost obupen klic, da sem se nehote zagledal v tisto gručo. »Kaj imajo neki,« sem pomislil in zanimalo me je, da sem vstal in stopil bliže. In kaj vse zve človek v bolnicah, toliko groze se ne zbere niti na bojnem polju ne; saj tukaj je vsak bolan, ranjen, vsak s svojo žalostno zgodovino. zopet je zajokal fant tam v družbi, da se mi je stisnilo srce. Moški je stal poleg mene in stisnil zobe, v njegovih očeh se je zasvetila jeza in stopil je s trdim korakom tja do družbe. »Ali vas ni sram norčevati se iz reveža in siromaka. Glejte, da se mi poberete, sicer ...« Njegov pogled je bil kot ogenj pekoč in njegov glas je bil kot glas ob hudi uri. »Tako je,« so se oglasili še drugi sivi možje in celo dvorišče se je dvignilo in vsi so hiteli gledat ; gruča pa se je razkadila v sramoti in jezi in se zgubila med drugimi. dosmrtni jetnik. Vcasif) sine od bogvekje plamen. Zaprem oči in roka v objem medli in čutim, da grabim kamen . . .