674
Budislav: Pod kostanjem.
so se pojavljali ti vzkliki . . . Pojemali so, zamirali, kakor bi otrp-nevali v rezkem mrazu,, ki je nastopal čimdalje kruteje.
Le še kakor iz nedogledne daljave prihajajoč odmev se je slišalo:
»O mamica, šel je, šel in ne bo ga več!«
In vedno tise in tise:
v
»Sel je . . . šel . . . in ne bo ga več! . . .« Naposled se je culo le še nekako hropenje . . . Potem pa je bilo popolnoma mirno in tiho ... — —
I
Pod kostanjem.
zza mračnega nebesa se je kvišku mesec vzpel, trudna vzibal je drevesa vetra piš v šepet vesel.
Temno je objel  alejo sladki, vseobsežni mir — na kostanju k veji vejo nagnil hladni je zefir; in duhteče zašuštela veja k veji je, kakor bi v poljub sprejela deva željne ustnice . . .
In zaplakala je vroče
ona pod kostanjem: »Stoj —
pusti že poljube žgoče,
saj ne moreš biti moj! . . .«
Od kostanja je kanila
takrat rosa biserna,
njemu lice porosila
solza je iz dna srca. —
Budislav.