Zapiski, ocene in poročila
LIBER CANTIONUM C A R N I O L I C A R U M KALOBŠKI ROKOPIS
Matija Majar je 1846 uvrstil v Pesmarico cerkveno štiri pesmi iz rokopisa, ki mu ga je posodil Slomšek, najden pa naj bi bil na Kalobju, hribovskem kraju južno od Šentjurja pri Celju. V spremni besedi je zapisal, da so tam še cerkvene molitve in krščanski nauk, od pesmi pa da sta dve znani med ljudstvom, ena je balada o sv. Uršuli, drugo pa je po njegovi misli — imel je dober čut — zložil »pisar tistega spisa«. Pesem o sv. Uršuli je v prepisu izročil Miklošiču, ta Štreklju in je tako prišla v prvo knjigo SNP. To je bilo za dolgo vse, kar se je dalo zvedeti o rokopisu, ki se je kmalu tako založil, da je veljal za zgubljenega. Od tod že ime »kalobski« namesto živega kalobski in seveda ugibanja o njegovi vsebini, kraju nastanka in piscu. Povečini je tako ostalo tudi potem, ko ga je F. Kovačič nanovo odkril in ga 1930 zelo vestno opisal v CZN. Kalobje samo je bilo treba po njegovih dognanjih odpisati, saj je bila župnija tam šele od 1765. Dali pa so misliti kasnejši organistovski zapisi, ki so usmerjali pogled v Konjice in okolico ali v tiste kraje, ki jih je imela na Štajerskem ljubljanska škofija. Premaknilo se je toliko, da je I. Grafenauer pri obravnavanju štiftarskih pesmi v SJ 1938 lahko od tod upošteval pesem o sv. Uršuli — medtem ko se je moral 1944 v akademijskih Razpravah opreti na Maj ar j evo priredbo litanijske Marijine pesmi, ker je prišel rokopis v mariborski študijski knjižnici pod nemško oblast. Po osvoboditvi je največ o njem dognal 1963 Marijan Smolik v disertaciji o verskih resnicah in kontroverzah v stari
cerkveni pesmi. Pomembnost pa so mu pripisovali na splošno, prav izrecno še J. Koruza v JiS 1972, 227.
Naslov Liber cantionum Carniolicarum — Knjiga kranjskih pesmi — nakazuje glavnino, zakaj tu je najprej 21 pesmi, nekaterih precej dolgih, pa še dve latinski. Potem so še prevodi masnih prošenj pred berilom in ka-tekizemski del, prevzet zvesto, samo v skrčeni obliki, iz malega Kanizijevega katekizma slovenske izdaje 1615. Vse troje jo utegnilo veljati kot knjižna enota, pripravna za tisk. Katekizem je moral biti sredi 17. stoletja že precej redek, slovenske masne molitve bi bile velika in kar nenavadna novost, nove pa so bile tudi pesmi, saj so že segale čez okvir bogoslužne rabe v cerkvi. Med njimi ni nobenega besedila, ki bi bilo prevzeto iz dotedanjega izročila. V glavnem je tako tudi v dostavku z 21 pesmimi. Vendar je tu vmes tudi necerkvena o sv. Uršuli, stara vstajenjska, že nekaj predelana Marijina litanijska pesem, pa še molitvene vrstice Duša Kristusova, posveti me in Pridi k nam, Bug nu sveti Duh — vsega tako malo, da se mirno lahko poslovimo od dosedanjega sklepanja, da bi bili v rokopisu zbrani raztreseni deli Hrenove pesmarice. Prav to, da pesmarica ni imela nič, kasneje pa zelo malo železnega sporeda cerkvene pesmi, da je prinašala toliko novega, še ne preskušenega, v molitvah najbrž tudi tveganega, je v tistih previdnih in nepodjetnih razmerah ni moglo priporočati za natis. Obstala je skoraj neizrabljena — le za eno besedilo se da dognati, da je krožilo v prepisih po Slovenskem.
268
Skoda. Zakaj tu je bilo vendar okoli štiri tisoč novih verzov, takih, ki bi dopolnili že vpeljano vrsto v cerkvi petih, in drugih, primernih za božje poti ali podobno shaja-nje. Za to so skrbeli ne samo sosedni Nemci s pesmaricami iz Gradca, ampak tudi že Hrvati, saj so nekaj prej dobili čakavsko z Dunaja, prav ob sklepu našega rokopisa 1651 pa novo izdajo kajkavskih iz Gradca. Med rokopisnimi pesmimi sta celo dve legendi, ki bi morali zanimati tudi germanista. Ena je o mladem vitezu, ki je vse zapravil, se zatekel po pomoč k hudiču, pa ga Marija, ki je le ni zatajil, reši. V dostopni obsežni literaturi o Teofilu ni videti take viteške variante. Podobno je z zgodbo o sv. Marjeti, ki se loči od številnih znanih obdelav. Latinist pa bi se moral ustaviti ob dolgi pesmi (Patris sapientia), ki je tudi ni najti v zbornikih te vrste pesništva. Za nas so bili to marsikdaj nelahki preskusi, kako se dajo preložiti tudi nekaj desetin kitic dolge nemške ali latinske pesmi ali zložiti bolj ali manj samostojne nove, spri-čati pri tem poznavanje domače poetike in si zraven prizadevati še nekam naprej od stare mere in okusa. Res so se tako zapisale kdaj ohlapnosti, kakor se dogaja mlademu duhu, ki ne zdrži, da bi izdelal do kraja, ampak kar zleti čez. Vendar se srečamo tudi z dobrimi, kdaj celo imenitnimi deli, ko je pisca prenašanje v slovensko obliko in podobo razvnelo, da je srečno pridal iz svojega — v duhu ljudskega in že rahlo baročnega ustvarjanja, denimo; »o svete roke častite, koker rožice dišite; dva-je bravu [ovc] tukaj stalu, Jezusa grelu v jaslih; mile roke, svete noge; mir podeli, bomo jeli pres skrbi vsakdani kruh«. Lahko bi govorili še o lepi vrsti stalnih pesniških pridevkov in drugih ljudskih stilizmov, o izrabi vokalno polnih oblik, o stikih po tedanjih normah, kasneje mogočih šele od
Zupančiča sem (npr. rane — na strani, globoko — pokopaj, prsi — bom se). Dosti je stavčnega prestopanja iz verza v verz in včasih še iz kitice v kitico, kar za petje ni najbolj pripravno, se pa lahko sklada z branjem. Nekatere kitice so dosti zapletene, največ pa je vendarle štirivrstičnic. Verzi se sicer odmerjajo s štetjem zlogov, pri čemer pa je v pomoč podaljšava z začetno anakruzo ali skrčenje z vmesnim zlitjem (sinicezo), se pa posebno v krajših vrsticah nemalo uveljavljajo mere po naravnem naglasu, seveda v precej pisanih menjavah. Nekaj pesmi je kar prijetno tekočih in vmes so verzi, ki kličejo v spomin podobne iz ljudske pesmi ali iz Prešernove Nebeške procesije.
Jezik je za pesem najbrž še prebogat, v besedišču in obliki naslonjen na knjižno izročilo. To piscu ni moglo delati težav, ker mu je moral biti po svojem govoru blizu. Vrsta posebnosti, ki se dajo še manj priučiti, ga postavljajo na zahod v južnonotranj-ski okoliš. Med njimi so jeme, jemena, je-meti, jeskati, jeti za ime, imena itn., so z za s/z/iz, kor za kakor, to za tu, brže, kam-bra, zabiti, sač za vedro, skonjati za prekaniti, šela za velnico, ki se z njo polje voda. V delu Matije Kastelca, ki je bil od tam, se ujema marsikaj, ne samo v besedišču, ampak celo v nekaterih motivih in v pesemski razvrstitvi besedila v našem rokopisu. Knjiga je utegnila priti na Štajersko čez Ljubljano, lahko pa tudi kar z Dolenjskega, ki je bilo po oglejskem pa-triarhatu zvezano s štajerskimi kraji. Tam jo je moral dobiti Mihael Zagajšek in jo zapustiti Slomšku. Več o vsem tem je povedano v akademijski izdaji rokopisa, ki izide v kratkem.
Lino L e g i š a SAZU v Ljubijani
269