Anton Umek Okiški. Vae za vero in doraovino. A. »Dokler si nježen otrok, te željno poslušaj nauke, Naj ue pomni jih duh sam, tudi odkrivaj jih z deli. — Naj pred časti Boga ter stariše čislaj in one, Ktere ti dala namesto je starišev sama narava.« M. A. Muret. Kedar sem 1. 1857/8 vstopivši v gimnazijo Ljubljansko za učitelja ob delavnikih v stolni, ob nedeljah in praznicih navadno v nunski cerkvi imel gimnazijsko službo božjo, stregel mi je večkrat k sv. maši četertošolee, kteri se mi je koj s svojim mirnim pa duhovitim vedenjem priljubil stanovitno. Mladeneč ta je bil ranjki Anton Umek Okiški. Rodil se je v soseski sv. Ane na Okiču — od tod Okiški — v duhovniji Boštanjski (Savenstein) na dolenjem Kranjskem 12. junija 1838. Oče Janez, mati Jera, stanii kmečkega, sta oba pošteno vzrejevala otroke svoje, in vzlasti pobožna mati je ljubega Antona z besedo in dejanjem navduševala za vse, kar je dobro, pravo in lepo. Željno je nježni otrok poslušal njene nauke, in ni jih pomnil duh sara, temuč kazal jih je tudi v delib. V domači šoli Boštanjski bil je vsem v vzgled in spodbudo. Verli duhovni pomočnik Stanislav Šranec, spoznavši bistrega duha, jame buditi mladega Antona za verno slovensko reč, in vidilo se mu je, da ga vsakdanje opravila kmečke ne veselijo. Blagejši duh podobe više ljubi, in sam začne prositi, naj ga pošljejo v Ljubljano v više šole. Nepremožni roditelji se strašijo velicih stroškov, ali pomaga jim dobri župnik Boštanjski, Ignacij Kutnar, priporočivši zmožnega učenca prijatelju Jan. Šlakarju, šolskemu voditelju, kteri je nekaj sam nekaj po druzih podpiral ga toliko, da je Umek učil ae lahko, in v srednjib šolah že je hvaležen sim ter tje podpirati jel celo svoje domače. Na gimnaziji Ljubljanski prikaže se Anton Umek v šolskem letniku v pervem razredu 1. 1855 na I. mestu, na kterem se nahaja 1. 1862 tudi v poslednjem ali osmem razrcdu. Le enkrat je bil na II., dvakrat na III., sicer pa vedno na I. mestu med mnozimi součenci, ki so ga sploh ljubili. V petem razredu bil sem mu jaz učitelj verstva, in v osmem učitelj slovenstva. Bil je tudi on raed učenci, kteri so pod Ijubeznjivim in očetovskim vodstvom blagega ravnatelja J. Nečaska dospeli svojo gimnazijsko oliko, in koj za tem je 1. 1862 po izverstno opravljeni zrelostni preskušnji poslovil se od Ljubljane tudi Umek. Najprej časti Boga. To je verno spolnoval Umek na giranaziji vse leta. Pobožno se je obnašal in prosto, brez himbe., vsem v spodbudo in vedno enako, celo v viših razredih. — Čislaj stariše. Spoštoval in ljubil je očeta in mater priserčno, kakor tudi brate in sestro. Čital sem nekoliko pisem njegovih, v kterih se ljubo razodeva njegova resnična vdanost do vseh domačih. — čislaj njihove namestnike. Tudi to je dostojno izverševal celo po dokončanih šolah, in hvaležno spoštoval učenike in dobrotnike nekdanje. I njega so čislali učitelji, čim bolj sogapoznali. Bilo je še na gimnaziji, da ga nekdaj vprašani jaz, kamo se misli podati po doveršenih srednjih šolah. V bogoslovje ali pa v modroslovje, mi priprosto odgovori; določil doslej še nisein. Znamenito je v tera oziru pisanje, ktero je sedmošolec domačim poslal 20. rožnika 1861 iz Ljubljane: Preljubeznivi moji! Neizrekljivo me je razveselilo pismo, in vse drugo, kar ste mi poslali z vošilom vred kot darilo za god, ki sein ga ravno danes teden obhajal. Zares v serce me razveseli, kolikorkrati se spomnim (in to se zgodi veliko-velikokrat) na svoj rojstni kraj, na svoj tihi mirni dom na Okiču. Kaj bi pa tudi ne. Tam sem preživel perve leta svoje mladosti v jasni zadovoljnosti; na lipovških in slemenških pašnikih sem bil veliko bolj srečen, kakor zdaj, ko po ljubljanskih gradovih nongavim". — Upam pa, da tudi zdaj nisem nesrečen in nezadovoljin ne; ampak veliko več, Bogu in Vam, moji dobri skerbni starši! moram biti hvaležen, da sem jo tako daleč pririnil. Kaj bi pa tudi ne bil hvaležen? Saj ni, da bi človek zmiraj otrok in pastir ostal. Pa ne samo spomin na nekdanje čase me tolikrat privabi domu, ampak veliko več še to, da kar mi je nar ljubšega na zemlji, tamkaj prebiva. Tam namreč ste, hvala Bogii, oče in niati živi, in kolikor toliko še zdravi. Od Vas mi je došla za Bogom nar veči pomoč, posebno v telesnih zadevah; pa tudi v dušnili rečeh materne besede, ki se v mladosti v mehko serce vsadijo, več zdajo, kot marsiktere debele učene bukve, ako jih človek pozneje prebere in prebira. Tedaj za blage in zveličavne nauke svete vere moram posebno Vam, predraga moja mati! čez vse hvaležen biti in tudi sem. Ostal mi bo celo življenje, naj me že pripelje pot na desno ali na levo, ta zaklad, ki ste ga doma zastavili, in ki se je pozneje po mnogem učenji se ve da mnogo narastel in razkošatil, kar vednost zadene. Rekel sem: naj me pripelje pot na desno ali na levo — saj veste, kaj čem s tem reči. — Mladenčem, meni enakim, so odpette mnoge pota, tedaj je tudi meni več vrat odpertih; jest se ne branim nobenih, in tudi čez nobene ne silim; kar bo, to bo; saj to pa sami veste, da posebno take reči se morajo premisliti do zrelega. Sicer bi pa tukaj še eno rad sprožil, ker sem ravno pri tem. Škrici so kmečkim ljudera tern v peti, pa zakaj ? Zato ker so velikokrat kmete goljufali, preganjali, zatirali, odirali, jih zaničevali, in se obnašali proti njim, kakor bi bile gosposke riti bogovi, kmečka priprostost pa jira je bila zaveržen angel. To so posebno delali tako imenovani Bpijomtarji". Od tod izhaja, da vsak gosposk človek, ki ni duhoven, je npreklet škric in odertnik". Ali silo napčna misel bi bila, ako ima kdo vse neduhovske gosposke ljudi za take. Ali to ni tako. Med mnogo nepoštenimi je veliko poštenih deželskih gospodov, kakor tudi med duhovščino, Bog se smili, ni vse zlato, kar se sveti; pa od tega je nar bolje, da molčimo. — Po pameti in pa po sveti veri, po glasu svoje vesti, mora človek ravnati in je prav, naj že hodi po tej ali po uni poti. Jaz še nisem ne tega ne unega sklenil, zato sem prav radoveden, kaj bo iz mene. Ker pa dolgost življenja ni v našr oblasti, se samo po sebi ve, da, kakor vsak, moram tudi jest povsod in vselej svojim besedam pristavljati, ali saj misliti: nl~ bom živel". — Sicer bo pa že Bog dal, da se bo vse dobro izšlo. Kar me tudi domii vabi, v mislih in v resnici, so moji brati: Janez .. Martinče .. Cene .., je moja sestra Mica ..; mika me visoki jasni Okič, prijazna vsa soseska in daljni pogled na vse strani . . . Z Bogom! Vas vse lepo priserčno pozdravljam ves Vaš Tone Umek. Starši in ninogi prijatelji so res želeli, naj Anton bode duhovnik, toda župnik Boštjanski Kutnar potolaži očeta in mater, da mu pustita na voljo, in ker so podpirali ga nekteri dobrotniki in grajščak Ludv. vitez Gutmansthal, poda se 1. 1862 na vseučilišče Dunajsko. Poprime se jezikoslovja ter inarljivo pripravlja za učiteljstvo. L. 1866 pride po nasvetu blagega A. Janežiča v Celovec, kjer na gimnaziji podučuje poleg gerščine ali latinščine in neinščine vzlasti slovenščino ter vreduje Besednika. V kratkem si pridobf občno spoštovanje, pri mladini ljubeznjivo vdanost. Zaroči se z gospico Frančiško Rabičevo, toda le za malo časa, kajti z 1. 1871 jame bolehati in že 15. julija, zapustivši mlado vdovo in hčerko Bertico, umre lepo previden in vdan v osodo Božjo. Pokopan je na grobišču sv. Ruperta v Celovcu, kakor je sam želel, poleg dragega prijatelja svojega Ant. Janežiča. Bil mi je ranjki učenec in priljubil se mi je tako, da tudi o njem, kakor o ravnatelju Nečasku ne gine, marveč — kdo vč zakaj — čim dalje tim bolje vedno rni ko trombe glas, ko zvon doni — od verlega moža spomin. — Redki so, kteri bi čedni pa bistri po sedanjih šolah napredovali brez graje stanovitni do konca, ozirajoči se na zvezdo prave modrosti. Nekteri vendar imajo milosti nebeške v obilnejši meri, in blagor jim, ako jih zvesto obračajo vedno Bogu na čast, sebi in drugim v prid. Gorje mladini brez blagih vzorov. ,,Nichts wichtiger ftir die Jugend, als wenn sie Ideale hat und daran glaubt; eine bloss realistisch gesinnte Jugend ist verloren" (J. Fr. Bohmer). Anton Umek sije že v nježni mladosti vbral bil vzor, kateremu je žertvoval se Okiški na slovstvenem polji slovenskem verno v vsem svojem dejanji in nehanji, ia se ga tudi po doveršenih viših šolah ni sramoval, napisavši na lastno sliko geslo svoje: aVse za vero in domovino."