Zgodovina v naših šolah. I. L. K najtežjim predmetom zdanje ljudske šole šteje se — bi rekel — v prvej vrsti zgodovina. Zato se pa o tem predmetu prav marljivo razpravlja po vseh šolskih časopisih in didaktično-metodičnih spisih. Poglejmo najprvo, kaj je učna svrha pri tem nauku. Na to nam najprvo odgovarja šolski in učni red z 20. avgusta 1870. 1. tako-le: ,,Smoter zgodovinskega uka je: vedeti zgodovino domačega kraja, svojega domovja, svoje očevine ter znati najvažnejše dogodke občne povestnice, t. j. tiste, katere se dotikajo očevinske zgodovine ali kateri so imenitni človeškemu napredku. Na nižjih stopnjah se ta uk drži beril, a na srednjih se nadaljava posebno v životopisni obliki, tesno zvezan se zemljeznanskira ukora. Zadnja leta uka naj učitelj glavne stvari prej dobljenega znanja ponavlja, v red spravlja in časoslovno razvršča. Na konci se učencem razlože najglavnejša načela domače ustave". Kaj pravijo o tem splošni učni načrti, izdani od ministerstva z 18. maja 1874. 1.? Za enorazrednice se ondi predpisuje: ,,Pri zgodovinskem uku se je v obče ozirati na iste osebe in dogodke, kateri so v veliki meri vpljivali na razvitek eloveštva v obče naše domovine; ob enem naj se gleda pri tem na izobraženje značaja in vzbujenje ljubezni do domovine". Ista določila imajo omenjeni ministei*ski načrti tudi za večrazredne šole. Kaj pravijo o tem kranjski nadrobni učni načrti (Lehrgang) z 19. marca 1879.1.? To le: nPri zgodovinskem uku naj si učitelj izvoli take povesti, s katerimi se učenci ne vadijo samo misliti, temveč s katerimi se blaži njih srce in krepča njih volja. Zlasti naj se trudi, z budivnimi, kratkimi in lehko umljivimi životopisi razlagati vzglede mo6ne nravi, plemenite značaje, in oživljati ter krepčati domovinske čute". Radi tega naj si največ izbira tvarino iz avstrijske zgoclovine, katera ima tako obilo izpodbudnih momentov. Zlasti naj ne pozabi, porabiti prilike, ob domovinsko-pomenljivih dnevih, saditi in oživljati v otroška srca ljubezen do domovine in cesarske rodovine. Prednaša naj se prosto. Učitelj naj ponavlja to, kar je razlagal, z učenci, in sicer najprvo v odstavkih, potem vkupno vso tvarino. Na to še le sledi čitanje. Zgodovinski uk naj ima životopisno obliko, in naj se poučuje, zlasti na višji stopnji, v zvezi z zemljepisom". Enako svrho zahtevajo tudi učni načrti za Primorje, namreč: ,,Znati najznamenitejše zgodbe iz občne zgodovine in bolj natančno zgodbe iz zgodovine avstrijskoogerske države in domače dežele — poznati glavne točke ustave"! Glede smotra ali učne svrhe je torej v vseh predpisih veliko edinosti; vse drugače pa je glede tvarine, katera se predpisuje v raznih načrtih in ukazih in zlasti glede na naša berila. Poglejmo v ministerske učne načrte, kaj se vse ondi zahteva! Že za 2. oddelek (2. do 4. šolsko leto) nerazdeljene enorazrednice veleva se: nPripovedke iz domače dežele; povesti iz avstrijske zgodovine". Za 3. oddelek pa: »Slike iz a.vstrijske zgodovine po časoslovnem redu; najvažnejša odkritja in iznajdbe v srednjem veku. Take povesti iz občne zgodovine, katere so v zvezi z avstrijsko zgodovino. Dolžnosti in pravice državljanov". Da bi tej nalogi učitelj zadostiti mogel, moral bi biti izvrsten zgodovinar in dober metodik; pred vsem pa mora imeti nekoliko srčnosti, da ovrže celo nekoliko teh določeb. Pri nerazdeljenib enorazrednicah je namreč zaukazano po teb načrtih, da bi se že v drugem šolskem letu z zgodovino pričenjalo. To pač ni menda resno zahtevanje, kajti sedem- in osemletna deca pač še niso sposobna, težavni in resni zgodovinski uk umevati. Kranjski in primorski učni načrti tega tudi ne terjajo. Zgodovinskega uka tvarina, kakoršna je navedena v omenjenih načrtih, mora se z nekoliko opravičenostjo razlagati še le na podlogi zemljepisnih znanosti. Teh pa otrokom v 2.—4. letu še skoro popolnem pomanjkuje. Pred 4. letom, gotovo pa pred 3. šolskim letom naj se torej s tem predmetom nikakor in v nijednej šoli ne začenja. Kadar pa se učitelj tega uka loti, naj previdno postopa, da on in učenci veselja do njega ne izgube. Pred vsem naj se določi število ur, katere se smejo temu predmetu odločiti. V 3. oddelku nerazdeljene enorazrednice ste za zemljepis in zgodovino samo 2 uri na teden odločeni, kar bi znašalo na leto kacih 80—86 ur, kajti nekaj ur odpade vsled počitnic. Neposrednemu pouku pa utegne ostajati komaj 60 ur, in zemljepis z zgodovino se javeljno drugače poučevati more, nego neposredno. Za samo zgodovino pa utegne komaj 20 ur porabiti, kajti večino časa se mora pripustiti zemljepisu, ki je važnejši predmet. Teh dvajset ur mu je dobro porabiti. Za razlaganje pa utegne porabiti zopet le polovico teh ur, torej 10 na leto, druzih 10 je obrniti na ponavljanje in izpraševanje. Zato mu je pri izbiranji tvarine za nadrobni učni načrt in določevanje zgodovinskih slik zelo paziti; kajti od dobre zgodovinske slike se zahteva, da ima zgodovinsko vrednost inpa moralični obseg, da se torej ueenec z njo pridobi ali pomnoži nekoliko svoje zgodovinsko znanje, in pa da se njegov um razbistri, njegovo srce požlahtnuje, njegov znacaj ukrepi ali ljubezen do domovine ogreje. V tej zadevi pa ucitelj baš v pripovedkah iz domače dežele ne najde vsikdar dobrega zgodovinskega gradiva, kajti take pripovedke (Sagen) imajo redko zgodovinsko vrednost; priraanjkuje jim tudi plemenitih nravstvenih nagibov; povrh tega so mladini veasih težko umljive. Kakor pri drugih naukih, tako mora učitelj tudi svoje zgodovinske slike na nekaj opirati. Za podlogo ali temelj, na kateri svoje zgodovinske slike stavi, morejo mu služiti učencem že znani kraji iz zemljepisa, domači kraj in kraji v okolici, znana mesta ali dežele, ali pa opira učitelj svoja pripovedavanja na berila v knjigah. Lehko pa to tudi tako stori, da pokaže dobro podobo zgodovinske osebe, o kateri namerava učencem pripovedovati. Ako so v bližini šole morda zgodovinsko-imenitni kraji, lehko se učitelj pri prvej dobri priliki njih na razumljiv način spominja. Nikoli pa naj ucitelj ne obravnava zgodovinske tvarine, katero bi bil tako rekoč iz zraka iztaknil. 0 metodi zgodovinskega uka beremo še v učnih načrtih za Primorje sledeči navod: ,,Ko se črta katera taka slika, gre paziti na to, da se učencem v srednjih razredih le posamezne reči in značajne črtice dotične osebe navajajo, kakor je njihovi starosti primerno; v viših razredih naj bode slika popolna. Kadar se, na primer, govori o Rudolfu Habsburškem, bode zadostovalo, da se pove, da je bil grof in postal cesar, da je bil kot cesar vsera nepristransk ter oster proti njim, ki so mir kalili, — da je bil hraber vojskovodja, da je zmagal českega kralja in ustanovil gospostvo Habsburške dinastije v vojvodini Avstrijski. Za tega del naj opisuje učitelj medvladje, tedanje stanje reči in dogodke, naj pripoveduje, kako je bila oslabela nemška država, naj primerja ta čas prejšnjemu, ko je Nemčija za vlade Otona I. in Friderika I. cvetela. Omeniti treba dalje, kako je bil Rudolf I. izvoljen; pa tudi roparskih vitezov in razmer avstrijskih fevdnih dežel pred 1. 1278. ne sme ueitelj pozabiti." BPri izbiranji in obravnavanji zgodovinskega gradiva naj gleda učitelj na to, da se učenci v šoli toliko zgodovine nauče, kolikor je smemo dan danes zahtevati od vsacega človeka, ki je v šolo hodil; da se dalje ob plemenitih značajih navdušijo za vse, kar je dobro, resnično, plemenito in lepo; da se uverijo, kako potrebne so te pa te državne ustave in naprave; da se jim volja ukrepi; da se vzbudi in utrdi v njih udanost in ljubezen do domovine in cesarske rodovine." ,,Zgodbe naj pripoveduje učitelj priprosto in po domače; učenci ponavljajo, kakor morejo, kar je učitelj rekel. Slednjič spravi učitelj, kar je sam pripovedal in kar so otroci za njim pripovedovali, v kratke stavke." »Pri zgodovinskem pouku se imamo ob enem ozirati na zemljepisne reči; v ta namen poslužujmo se primernih zemljevidov." ,,V eno-, dvo- ali tri-razrednih ljudskih šolah berilo tudi v viših tečajih za zgodovinski uk zadostuje. V učnih urah, zgodovini odmenjenih, naj se zgodovinski sestavki ne razlagajo slovnično, ampak po njih zgodovinskem zapopadku." )rŽeleti je, da bi postali vsi zgodovinski odlomki v berilu in vse zgodovinske slike, s katerimi se je učenec ves čas, ko je v šolo hodil, seznanil, enotna celota, ki naj bi jo učitelj zadnje šolsko leto kronologično vvrstil in skupil. Sklep vsega zgodovinskega uka naj bode kratek posnetek avstrijske ustave. Ko pa učitelj ustavo razlaga, naj se primerno ozira na razmere domače dežele." (Dalje pride.)