Leto VIL (VoL VII.)	Januar, 1915	Stev. (No. 1.)
> v-,./'


Kntared M Second Class Matter October IT. 1912, at the Poet Offioe. Brooklyn. N. Y„ under Act of March SI. 87».
Za vse naše dobrotnike in podpornike se bere vsako nedeljo jedna sveta v\®Wiš>"	m^f* in za vse naročnike Ave Maria vsaki prvi petek v mesecu.
Izhaja začetkom vsakeja
meseca.
Stane: za Ameriko celo leto II.
Za Evropo $1.26. Subecription price $1 for year. For Europe JL25.
Izdaja
1 AVE MARIA PUBL. CO.
'i 21 NASSAU AVENUE Brooklyn, N. Y.
"AVE MARIA" 21 Nassau Avenue Brooklyn. N. Y.
Naslov u dupise in naruinino |e
Eojaki! Ali ste si že naročili naš "Ave Maria" koledar? Kdor ga še želi imeti, naj se nemudoma naroči nanj. Le nekaj jih še imamo v zalogi. Cena 30c. škoda je zamuditi priliko ter si ne nabaviti za mali znesek toliko lepega, podu nega in zabavnega čtiva.
m»n»»H»»m>n»»rmfl:nnnnnt»ntw»w«tn»tn»»^
a
v
c6 >
■s
N
a
<D O
•a a
4>
¥ O
S
0)
»
13 «
O
a «>
£
Svoji k svojim!	Clevelandčani! SW Svoji k svojim!
SLOVENSKA VELETRGOVINA
J. F. TURK GO.
5707—5709 St. Clair Ave., ...... Cleveland, Ohio.
DEPARTEMENT STORE.
Velika domača trgovina z najnovejšimi ženskimi oblekami. Vedno najnovejša moda. V zalogi imamo vedno sveže blago po zelo znižanih cenah, kakor: ženske klobuke, vse vrste spodnje obleke, blago na yarde. Lepe obleke za šolarje, dečke in deklice, vse kar potrebujete zase in za celo družino. — Priporočamo našo trgovino nevestam in družicam. Na izbiro dobite krasne poročne obleke, šopke in vence. Pri nas je zaloga obuval za celo družino. — Naši delavci in uslužbenci so Slovenci.
F. J. TURK COMPANY
5707—5709 St. Clair Ave., ...... Cleveland, Ohio.
Clevelandčani! Svoji k svojim!
* I
o a fct
m S
r
H O
c—>.
o
B
ta (D
U
3. •o o •1 o
o< p

4ij NAVADNI PREHLAD,
«n	vnetje sapnike in influenza — zapuščajo bolniku vstrajni ka-
šelj. Radi tega bi si moral bolnik zapomniti, da so morajo na-^^ padi kašlja olajšati, bolečine zmanjšati in neudbbnogt utešiti.
K
4$ 4^
SEVERA'S
Balsam for Lungs
4i 4fJ 4^ 4^
4it 4$ 4^
4}
4fJ
4^
(Severov Balzam za Pljuča) je zdravilo za uživati v takih slučajih. Znano je že več nego trideset let kot uspešno zdravilo zoper kašelj, hripavost, oslovski kašelj, vnetje sapnika, in da-vico. Cena 25 in 50 centov.— Ako spremlja goriomenjene ne-prilike tudi prehlad, bi morali uživati tudi SEVERA'S COLD AND GRIP TABLETS (Severove Tablete zoper prehlad in hripo) da preženejo prehlad. Cena 25 centov.
NE POZABITE
dobiti zastonj zvezek Severovega Almanaha za Slovence za 1015. Vaš lekarnar ga ima. Vprašajte njega ali pišite nam pouj.
Kadar kupujete zdravila,
hočete tista, katera so zanesljiva. Vprašajte za Severova. Ne sprejmite nadomestitev. Zahtevajte pristna.
w.
Co.
M" )»
» »
J*
»
t*
CEDAR RAPIDS •J0WA
Naša naslovna slika.
"Oho! Ave Maria v novi oble-kci! —To pa to!"
Tako si najbrže vskliknil, dragi čitatelj, ko si dobil v roke to prvo številko novega sedmega letnika.
Da, po šestih letih obstanka mislili smo, da je že čas, da damo našemu ljubljenčku novo oblekeo, ki mu bo bolj primerna, ki mu bo u-merjena po sedanji njegovi velikosti in smeri.
To smo sicer nameravali že za šesti letnik, tako da bi vsakih pet letizpreminjali naslovno sliko. Toda naš slikar, Rev. P. Blaž Farčnik O. F. M. je daleč od nas, tam na Laškem je bil do sedaj, kjer je obiskoval slovečo slikarsko višjo akademijo v Florenci. Bil je preobložen z delom, ker je moral dolgi učni
tečaj skončati v najkrajšem času, tako so mu namreč veleli njegovi predstojniki. Tako mu ni dostaja-lo časa, da bi se bil posvetil našemu listu. Morali smo ga ponovno prositi in prositi, dokler si ni vzel časa in nam naslikal to novo naslovno sliko, za kar se mu tukaj v imenu vseh naših naročnikov iskreno zahvaljujemo.
Kaj praviš k tej sliki! Ali se ti dopade!
Globoka je misel, katero je utelesil mojster slikar v to sliko. Ako jo hočeš razumeti, ako hočeš brati globoke misli, ki so skrite v teh potezah, moraš se zamisliti v to sliko. Deni jo na mizo pred seboj in se zaglej vanjo! Glej jo pet, deset minut in čital boš iz nje velike mi-
sli, da čital boš vso zgodovino in ves namen našega lista Ave Maria. Oglejva si jo danes skupno!
1.	Na sliki vidiš v sredi krasno slovensko dekle, ki predstavlja našo ljubo mater Slovenijo, naš dobri slovenski narod.
Slovenski narod je bil od nekdaj veren narod. Krepko in neustrašeno in odločno je stal ob svetem Križu. pri katoliški cerkvi. Nismo i-meli svobode. Preziran je bil naš narod, teptan in zaničevan tisoč let. Stoteri sovražniki so se trudili, da bi ga poteptali v nič, da bi ga potuj čili. Toda skozi vse te viharje si je obranil vero. Ostal je stanoviten pod Križem, na trdni skali sv. katoliške cerkve in si tako zagotovil prihodnjost. Krepko je ta de-vojka držala v rokah sidro upanja, priklenjeno na sv. Križ, upanja na boljšo prihodnjost.
2.	Jezus na Križu in žalostna njegova Mati pod Križem. —
Umirajoči Izveličar je delal te: stament. Ničesar ni imel, kar bi se moglo imenovati posvetno bogastvo ali premoženje. Le eno je imel — odrešeno človeštvo, katero si je odkupil z lastno srčno krvjo in pa edino ljubeče srce — svojo Mater. 0-bema treba nekaj pustiti. Toda kaj? Zato pravi: "Mati glej tvoj sin!" "Sin, glej, tvoja mati!" Izročil je človeštvo Materi in Mater Svojo človeštvu!
Tudi danes ta Gospod ne plačuje svojim zvestim služabnikom s svetnim zlatom. Zato pa tudi danes še izroča svoje zveste služabnike varstvu svoje matere. Da, verni kri-
stjan je vedno pod Marijinim varstvom.
"Mati. glej tvoj sin!" Govori Gospod tudi na tej sliki. "Mati, glej, moj zvesti slovenski narod, glej Slo venijo, glej, tvoj sin! Mati. bodi mu mati!"
In Marija je sprejela ta narod v svoje varstvo in skrb. S svojim ščitom ga je zakrila in zavarovala pred vsemi njegovimi sovražniki. Zato so bile pa zaman vse spletke sovražnikov, zaman vsi napadi, zaman vse krivice, vsi boji proti nji. Vse puščice, vsi meči so se zadrli v ta ščit in tam obtičali, ali so se pa zlomili ob ta ščit in padali pred ščitom neškodljivi na tla.
Da, kjer je vera, tam je upanje, tam je prihodnjost!
3.	Puščice. — In veliko je bilo teh napadov na to brhko dekle! Cel kup zlomljenih mečev, skrivi j enih sulic in puščic pred ščitom jasno priča o tem.
Toda Slovenija jo ostala neranje-na, krepka, čvrsta devojka, pod Križem Kristusovim, oprta na sidro upania, zavarovana od ščita varstva Marijinega in z očmi uprtimi na Marijo, žalostno Mater pod Križem, tolažnico žalostnih, Pomoč Kristjanov!
4.	Hudič z napisom "Socijali-zem". — V najnovejšem času je napovedal boj tej verni Sloveniji, slovenskemu narodu moderni sovražnik, ki se je zlasti lotil delavstva. Socijalizem se imenuje ta sovražnik, oziroma je ta sovražnik to, kar se med nami imenuje socija--lizem. Kajne, kako je grd ta sovražnik! Kakor sam peklenšček izgleda. Sicer bi sam na sebi še ne
Januar, 1915.
bil tako grd. Toda strastno sovraštvo do Jezusa, njegove cerkve, vere in do njegove Matere, pogled na sv. Križ, na Marijo, mu je pa tako skremžilo obraz, da izgleda kakor pravi peklenšček. In nevaren je ta sovražnik! Ne toliko nevaren Sloveniji, kajti ta je na varnem za ščitom Marijinega varstva. Tu bi vsi njegovi napadi ne opravili nič, kakor vse številne puščice niso, ki leže pred tem ščitom. Pač pa je zelo nevaren ubogemu slovenskemu trpinu, ki ne stoji na skali Jezusovi, na trdni podlagi žive katoliške vere, ki ni za ščitom Marijinim, ki ne ljubi Marije in je neče poznati.
Zato ga pa skuša ta kleti sovražnik najprej odtrgati od te skale. Poglej, kako vleče ubogo žrtev svoje zlobe in zmote proč od Križa, proč od Marije. Kar prenesti ne more njiju bližine! Od Jezusa, od Marije, od skale sv. cerkve mora proč, potem bo pa lahko delo. Potem ga bodo pa njegove sulice, puščice lahko in gotovo zadele.
3
zmote in pogube. Ubogi delavec se , je dal na videz blestečim naukom tega sovražnika preslepiti ter mu vrjel in se ga oklenil. Tudi njegovih smrtonosnih puščic, katere ta so vrag previdno nosi na rami. ni o-pazil. Gledal je le na njegove lepo doneče in blesteče obljube.
6. Zvezda z napisom "Ave Maria".
Toda ali ni zanj več rešitve1? Ali je ubogi delavec že zgubljen? Ne! Samo eno treba! Nazaj k Mariji in po Mariji nazaj k Jezusu, nazaj k prejšni slovenski živi veri in slovenskemu prepričanju, ki je versko. Navdušiti moramo tega ubogega preslepi j enega trpina za ljubezen do svoje Matere, da jo bo poznal, ljubil in se k nji po pomoč zatekel.
To pa ravno hoče naš list "Ave Maria". Zato je naslikal slikar na nebu zvezdice rešiteljice v tej temi za ubogega delavca, z napisom "Ave Maria!" "češčena Marija!" Nas list je ki je zaklical v vrste našega slovenskega delavstva klic "Nazaj k Mariji! Nazaj k Mariji! Nazaj pod njeno varno zavetje! Nazaj k Jezusu, našemu kralju in Gospodu! Nazaj pod križ k materi Sloveniji! Tudi mi primimo krepko za to sidro, ki je njo ohranila propada, poživimo si vero in poživili smo si upanje — prihodnjost!"
Zato je naš list nekako zvezda Danica, ki je zasvetila med slovenskim narodom v Ameriki. Mala je bila v začetku! Tako neznatna! Toda v šestih letih se je razširila! Njena svetloba je sedaj veliko večja, kakor preje. Veliko smo si pridobili novih naročnikov in sicer na
5. Slovenski delavec, trpin. — Ža-
libog, je ta sovražnik pri slovenskem delavstvu že veliko dosegel. Veliko jih je že premotil! "Velika večina slovenskih naseljencev v A-meriki je v našem rdečem taboru", je zapisal pred nekaj leti slovenski socijalistovski list. In res! Ne vara jmo se! Kar priznajmo, da je napisal precej resnice! Našega ubogega slovenskega trpina v Ameriki je ta sovrag dobil že precej v svojo oblast, kar je slikar j ako dobro pogodil. Utisnil mu je že slovenske rdeče liste, njegov evangelij
"AVE MARIA"
vdušenih in prepričanih naročnikov, ki so naročeni na naš list ne radi novic, temveč radi potrebe srca, ker so spoznali v njem prijatelja, zvezdo vodnico. In res kakor hitro se naroči kak rojak stalno na naš list in ga stalno prebira, takoj spozna svojo zmoto, takoj mu pade iz rok rdeči strupeni list, ki ga je preje slepil in varal. Takoj se zave, da je v krempljih ostudnega sovražnika, in takoj se mu skuša iztrgati iz rok in iti nazaj na skalo, k Jezusu in Mariji. Kako lepo je slikar to upodobil! Uprav mojster-ski!
Da. mili naš ljubljenček, naš list Ave Maria! kar junaško in ne-vstrašeno naprej po začeti poti. Prihodnjost ti je zagotovljena! Sovražnik slovenskega trpina, slovenskega delavstva v Ameriki se sicer jezi na te, te zaničuje, te sme-
M. EIJZARETA:
Za rožnim zastorom sanja otrok, smehlja se v snu, nad njim vihar pretresa obok, a detetu to ne kali miru, smehlja se v snu.
ši, te je in te še skuša uničiti! Kako ga jezi tvoj napredek, kaže jasno njegov skremženi obraz! Toda kar nič se ga ne boj! Kar še dalje kliči, poučuj, odpiraj oči, sveti, o-pominjaj, kakor si do sedaj in še bolj odločno! Kar še dalje navdušuj, slovenskega trpina h gorečemu češčenju Marije, k stanovitnosti v veri, h krščanskemu življenju. Kar kliči ga še dalje, naj se vrne nazaj na skalo k Jezusu in Mariji!
Da, mili naš ljubljenček, list Ave Maria, ko te pošiljamo prvikrat v sedmem letniku med svoje ljubljene rojake po širni Ameriki, želimo ti obilno sreče! Želimo ti, da bi te v vseh slovenskih hišah sprejeli z veseljem. Želimo pa zlasti, da bi pomalem zašel tudi v one hiše, kjer te sedaj še prezirajo in zaničujejo!
Da "Vivat! Floreat! Crescat!"
Glej, tam za zastorom svet čaka vanj moraš, otrok;	[na te,
ne vidiš ga, matere blago srce med tabo in svetom zid je visok, še moj si, otrok.
OB ZIBELKI.
A rožni zastor pač pade enkrat -zreš svet pred seboj ... če matere zveste ne bo več takrat— kdo čuva, otrok te moj? Bog bodi s teboj!
Jezušček, naše najmileISe In najslajše dete.
Socijalizem v luči zdravega razuma.
Uvod.
'"Našemu svetu manjka marsikaj; ali iaznovrstnosti ima skoraj dovolj, včasi nemara še preveč. Tudi med ljudmi je velika. Med mnogoštevilnimi varijacijami je tudi vrsta ljudi, ki jih je sram, da iri bili socijalisti. Razume se kar samo ob sebi, da nimajo taki čudaki prav nobenega pojma o soeijalizmu; kajti če bi ga poznali, bi mu lahko nasprotovali, lahko bi ga sovražili, ali nikdar ne 1 i mogli prihajati na tako absurdno misel, da bi moralo kakega človeka biti sram zaradi socijaliz-ma."
Te krilate, visokodoneče besede je zapisal '" Pi oletarec ", evangelij slovenskih socialistov v Ameriki.
Toda mi vam bomo ravno nasprotno dokazali: ravno ljudje, ki ne poznajo so-cijalizma, ki ga vi pridigate, ki slepo verjamejo vašim sladkim obljubam, katerih pa niti od daleč ue skušate izpolniti, katerim edina duševua hrana so soeijali-stični listi in brošure, pristranske in polne protislovij, le ti vam sledijo in kimajo, ker še niso mogli priti do zaključka, da jih farbate. Še niso mogli, pravim, ker vsak človek koprni po sreči, po udobnem življenju, neizkušen, ubog delavec kaj rad posluša nauk, ki mu obeta vse najboljše, saj je človeška narava taka, da raj-ši poslušamo dobre, prijetne novice, kut pa slabe.
Kdor pa je imel priliko spoznati prazm' obljube socijalistov, kdor uvidi socializma krivičnost, neodkritosrčnost, protislovja, brezbožnost, skrajno sirovo pisavo njih listov, kdor je že na lastni koži okusil socijalistovski terorizem proti nesomi-šljenikom, ta se pač ne bo navduševal za tak socijalizem, ta bo čisto opravičeno vskliknil: Sram bi me bilo, ako bi bil so-' ijalist.
Kar smo zgoraj trdili, dokazali vam bo-,;:o z besedami socijalistov samih in iz stališča zdravega razuma.
1. Pomen in namen socijalizma.
Socijalizem je gospodarsko-politični sistem, program, na podlagi tega programa je ljudstvo država in država je ljudstvo. Država se polasti vsega, vzame vse v svojo last in oskrbo:
Zemljo, rudnike, mesta, osebno ali privatno lastnino, zlato, srebro.
Podržavijo se vsa. prometna in prosvetna sredstva kakor: Železnice, parobrodi. telegraf, telefon, šole, kapital.
Namen te nove družbe je odpraviti razliko med bogatinom in siromakom, ustvariti vesoljno blagostanje na zemlji, kjer naj bi vsi ljudje brez razlike živeli srečno in uživali vse dobrote tega sveta brez vsakega ozira na večnost, katere ni, ker ni Bog človeka ustvaril z neumrjočo dušo. ampak človek je le žival na višji stopinji razvoja brez neumrjoče duše. Roga sploh ni, svetovi so se sami razvili iz prvotne materije, katere početek nam je neznan.
Tudi življenja ni Rog ustvaril, ampak življenje to je organska materija se je razvila, je nastala sama od sebe iz neorgan ske materije. Vsaka vera, posebno katoliška, je tedaj neumnost in nevredna zavednega sodruga. (National Platform of tli p Socialist Party at Chicago, Tndianopolis, Erfurter Program von 1891, "Proleta-rec,' vsaka številka, soe. ameriški družinski Koledar za 1. 1915.)
Po kakem potu hoče socijalizem uresničiti svoj program? Z izvolitvijo socijali. tičnih poslancev v zakonodajne zastope. parlamente, ki bodo skušali dohiti v roke vladno vajeti, ali če ne bo šlo nekrvavim potom, tudi s krvavo revolucijo.Tako u5i.ii Rebel (TTnserp Ziele). Volmar, Rprnstein Marxova stranka uči, da kedar bodo so
cijalisti dovolj močni, bodo zaceli internacionalno revolucijo. Eugen Debs je rekel leta 1904 v Chicagi; "Socijalistični program je mednarodni. V njem ni ne ene >rste, ne ene besede, ki bi ne bila revolucionarna.'-
Kaj je poklicalo socializem v življenj ' ali z drugimi besedami, kaj je bilo povou da je to gibanje nastalo?
Vzrokov je več. Naštejmo nekatere: Neizmerno bogastvo kapitalistov, obubožanje delavcev in zvišanje cen po živežu, ceno delo s stroji, ki je spodrinilo mnogo delavcev in jim vzelo vsakdanji zaslužek, po celem svetu razširjeni monopoli, trusti in brezsrčna konkurenca, želja hitro in laii-ko obogateti, lakomnost po denarju, pa udi želja po brezmejnem uživanju in zapravljanju, in konečno tudi odprava starih "cehov" in zadrug, bi so bili ustanovljeni na krščanski podlagi in kjer je vladalo bratstvo in prava sreča in zado-voljnost med mojstri in pomočniki.
Podlaga socialističnemu nauku je novo
drugačno umevanje in naziranje pomena besede "delo", "vrednost", "kupčija", "plačilo", "lastnina", "država", "vera". Na pr. v socialistični državi se .,•0 tako-le barantalo: Delavec Janez ne lo zaslužil na dan 2 dolarjev, ampak imel ho k dobremu 6 delovnih ur. Delovna ura bo vrednostna enota, po tej se bo vse merilo, kakor se zdaj meri po dolarju. Janez oo dobil potrdilo, da je delal 6 ur, s to izkaznico bo šel v prodajalno, tam bo kupil za dve uri grocerije, potem bo šel k mesarju za eno delovno uro mesa; ko pride domov, bo šla Marička po pivo za eno delovno uro, za ostali dve delovni uri pa si bo kupila nov slamnik za prvi majnik, ko bo treba "marčati".
2. Nauk o vrednosti.
Socialistični nauk o vrednosti kakega predmeta uči, da je stvar le zato nekaj vredna, ker se je uporabilo toliko in toliko dela, delovnega časa in delovne moči, da se jo je izvršilo. Čim več dela in truda, tem več je stvar vredna. Moč delavčeva je blago, je vrednost, ki jo fabri-kant kupi od delavca.
Nad vrednost ali previšna vrednost je pa tisti dobiček, ki ga ima delodajalec od delavca, ker mu ne plača vsega, kar mu ju delavec pridelal. Primer: Delavec dobi za svoje dnevno delo en dolar, katerega porabi za svoje življenje. Toda ta dolar je on zaslužil že v 6 urah; šesturno delo je že vredno en dolar. A on dela 9 ur na dan; to prinese delodajalcu vsak dan pol dolarja dobička. Od sto delavcev ima že 50 dolarjev na dan. Ta dobiček torej u-krade delodajalec delavcu, pravi Marx. ("Das Kapital", stran 15(3—157.)
Suiova, neobdelana tvarina dobi še ie tedaj visoko vrednost, če se je pri nje (-bdelovanju uporabilo veliko delovne moči in veliko delovnega časa. "Predmet ima le zato vrednost, ker je v njem človeška delovna sila, človeško delo poosebljeno, materializirano." (Marx "Das Kapital", str. 6.)
Stvar je torej brez vrednosti, če pri njej ni nobenega človeškega dela najti.
Kake čudne in pogubonosne posledice bi imel ta nauk!
Torej nimajo premog, zlato, srebro, baker, dragi kamni, ki ležijo v zemlji in jih če le človeško delo spravi na solnce, po socialističnem nauku prav noc^ne vrednosti. Toda vsi misleči ljudje pripisujejo pokrajinam, kjer so skrite množice premoga veliko vrednost, dasi se jih še ni dotaknila človeška roka. Kako vrednost imajo takozvana zlata in diamantna polja, to ve vsakdo. Celo Marx sam mora priznati tem predmetom veliko naravno vrednost, ki tvorijo bogastvo dotične dežele.
Ali uvidiš to veliko protislovje v socialističnem nauku, ali izpoznaš, kako si sarrn sebi nasprotujejo?
Torej ni res, da je samo delo tisti faktor, tisti činitelj, ki daje predmetom vrednost. Je še veliko drugih okolščin, ki dajejo predmetom vrednost in jim določajo ceno. Na pr.:
1)	hasnovitost, kakor žito, les.
2)	lepota predmeta, kakor biseri, cvetlice,
•'■fl redkost stvari, kakor zlato, diamanti.
4) umetnost, s katero je bila stvar iz delana, kakor slika. kip.
5)	delo ki je bilo potrebno za izvršitev, na pr. sukno, obleka,
6)	takoimenovani "riziko"; na pr. knjigotržec mora včasi veliko riskirati, morebiti ne bo mogel niti polovice knjig prodati,
7)	ponudba in povpraševanje po blagu; če se ga veliko ponuja, a zahteva se ga mnogo, je cena visoka,
8)	rodovitna tla in ugodno vreme za poljske pridelke, katerih množina določa ceno,
9)	starost in važnost predmetov, na pr. stari denar, rokopisi, dragoceni darovi, razne važne listine,
10)	veda in dolgotrajno naporno učenje, na pr. poklic zdravnika, učitelja, du hovnika.
Od vseh teh faktorjev, ki določajo ce no stvarem, pripozna socializem le delo (delovni čas in delovno moč); Marx "Das Kapital" str. 6., 1. zv.
Poglejmo, do kakih zaključkov pridemo po tem nauku! Vzemimo slučaj, da sta dva delavca izdelovala enako dolgo dva bokala, pivi delavec bokal iz železne pločevine ali iz "pleha", drugi delavec bokal iz zlata. Za oba bokala je bilo treba enako količino dela: torej je po socialističnem nauku plehast bokal toliko vreden kakor zlat. 1'ri enako dolgem delovnem, času je torej lesena bajta toliko vredna kot mramornata palača, brušeno steklo toliko kot brušeni diamant, ponarejeno vino toliko kot pristno, volnena obleka toliko kot svilena.
Ker je le od dela odvisna cena in vrednost blaga, potem bi bilo blago tem' dragocenejše, čim bolj len in neroden bi bil delavec in čim več časa bi v svoji nerodnosti porabil za izgotovitev.
Marx se sicer izgovarja, da tu ne gre za posamezne delavce, ampak računala se bo cena blagu po povprečni količini dnevnega dela vseh delavcev. Toda tudi to ne odstrani težKOČe, ampak bi dajalo delavcem le potuho k lenobi in površnosti pri delu. — Kajti sklepal bi čisto pravilno: čim dalje delam, tem večjo vrednost bo imel ta predmet. Slabo izdelani (.redmet bi torej imel večjo vrednost, tc<> pa dobro in hitro izdelani, če bi delavec porabil za slabo izdelani predmet daljši delovni čas, ko pa priden in izurjen delavec za svoj skrbno izdelani predmet.
Kdo bo določeval ceno blagu/ Seveda socialistična uprava. l'a kako? Ali ne bodo tu večni prepiri? Kajti nikdo ne bo ho tel za ponarejeno in slabo izdelano blago toliko plačati, ko za pristno; za volneno obleko toliko, ko za svileno; za železen prstan toliko, ko za zlat; za brušeno steklo toliko, ko za diamant: za neokusen kruh toliko, ko za dober, za kislo vino toliko, ko za sladko.
Nikdo, tudi socialistični upravitelj, ne bo zadovoljen s počasnim, lenuharskim delom, ki mu — bo blago podražilo vsako uro.
Torej ne dolžina delovnega časa določa vrednost in ceno blagu, ampak dobro delo, kvaliteta dela. Če kdo kupuje obleko, ne vpraša, kako dolgo jo je delal krojač, ampak, če je okusno narejena, če mu pri stoja.
Socializem je torej krivičen, je popolnoma napačen v svojem naziranju, zam</-tuje vse druge činiteljo. ki povzdigajo ceno blaga.
(Dalje prihodnjič.)

"In Modri padejo predenj, ga .molijo, odpro svoje zaklade ter mu darujejo zlata, kadila in mire.'
□TIK-loiz^igBB&oP
RAZTRGAN ZEP.
( IOi—U\%
i.
.Bila je teiima zimska noč. Vsa pota so bila zasnežena na debelo. Goste m težke megle, spenjajoče se od neba pa do zemlje, so se vieKle liki sivi strahovi med to-poijem na obeli straneli mlinskega potoka. Ce pa je kje zabrlela kaka samotna lučka v tej gosti temi, se je le iztežKa pre-rila skozi debele zračne plasti za neKaj korakov.
Po deželni cesti stopa počasi pozen popotnik. V levici mahajoča svetilka mu le za silo razsvetljuje slabo pot. Zakrivljena gorjača v desnici se v enakomernih presledkih globoko zadira v debeli sneg. Zapovrstjo se vidijo za možem vdrtine. Manjka jih nekaj le tam, kjer je segel potnik po pipi, da so se mu odpočili za par trenutkov zobje in usta.
Nenadoma pa obstane in posluhne. ."e vdrugič se mu zdi, da čuje človeško klicanje, moški glas, toda slaboten in pojemajoč. Kakor klicanje na pomoč se mu dozdeva.
"Ne prijalia-li ta glas od potoka'/" se vpraša naš popotnik samega sebe. "Jeii morda kdo izgubil in izgrešil pot in zabredel v tej temi v vodo? Potok je globok. Treba se je požuriti, če je ta domneva resnična..." In mož jo mahne kar navprek črez polje proti zasneženemu topolju.
"Hoj, hoj, kaj je?" vpije spotoma z močnim glasom, da je silno odmevalo v gozdu onkraj potoka.
In tedaj se odzove moški glas, morda s poslednjimi močmi: "Tu ... tu ... se .. . po .... tapljam ..."
Naš mož hiti na vso moč po debelem snegu proti onemu miestu, odkoder j«-prihajal človeški glas. Kopaje se v znoju dospe slednjič k potoku.
"Hoj, boj. — tukaj sem!" zavpije vnovič, Kajti tu je bilo še temneje in nič
t 'ni-1
drugega kakor strahotno in zamolklo grgranje temnega vodovja pod grmovjem, globoko se upogibajočim, je motilo neprijazno tišino.
Nihče se več ne odzove njegovemu ponovnemu klicanju.
Ali je prišel morebiti prepozno?
V velikih skrbeh kobaca ob potoku navzdol. V naglici se mu več kakor enkrat izpodrsne in vsakokrat se komaj še vjame za topolovo vejo, da sam ne zdrči v po tok, vselej pa posveti s svetilko v vodo.
"Hoj, hoj, hoj...! Vendar!"
Tam notri globoko v vodi se guglje sključeno moško telo. Le otrpnele roke mole iz potoka in se še krčevito opri-jemljejo globoko vpognjenega vejevja, ki je bilo prešibko, da bi vzdržalo telesno težo na površju.
Naglo leže mož na bregu na trebuh, se zarije z nogami v grmovje, da bi ne izgubil ravnotežja, ter poseže z obema rokama globoko doli pod pazduhi otrpnele-ga utopljenca. Napevši vse svoje moči potegne slednjič nesrečnikovo truplo iz vode na suho. Ko j nato ga položi ra sneg ter ga jame oživljati z drgnenjem in toplim so-penjem.
To njegovo početje ni bilo brezuspešno.
Z globokim vzdihom se zave rešenec. Nekaj hipov strmi kakor brez misli v o-braz svojega rešitelja, katerega je obsevala svetilkina luč.
"Ali moreš hoditi, Jernač," ga nago vori črez nekoliko minut naš samaritanec. "Sicer te ponesem domov..."
Rešenec je bil presenečen in zavzet docela.
'' Tomažin, ti ?! Kavno tebi se moram zahvaliti za svoje življenje?!" vsklikne Jer* nač vzravnavši se pokonci.
"Zdaj ni časa za to," odgovori rešitelj skoraj zadirčno. "Gledati moraš, da
čimpreje prides v posteljo... Torej, go vori, ali naj ti pomagam?"
"Tega vendar ne zaslužim, Tomažin," de vnovič Jernač obupno, in zobje mu zaklepečejo mraza.
Tomažin mu odvrne tudi sedaj z naglasom, ki se ni prav nič vjemal s pravkar izvršenim dobrim delom: "Sleci svo-lo mokro suknjo ter žlezi v mojo!"
Nato se urno oprosti svojega svršnika ter ga pomaga obleči Jernaču, ki se je ves tresel od mraza in se mu ni upal ugovarjati ...
"Tako, zdaj se pa opri name in pojdi va," veli Jernaču Tomažin.
Brez vsake nadaljne besede jo mahne Tomažin, napol noseč, napol vlečeč svojega spremljevalca čez polje proti Jerna-čevini.
Molče sta imela nepredolgo pot kmalu za sabo. Tomažin ni niti vprašal, kako se je vsa nesreča pripetila. Mogoče je bil Jernač pogledal nekoliko pregloboko v kozarec, izgrešil v temi pot ter zašel v potok, odkoder se pač ni mogel več iz-kobacati. No, skrajni čas je bil, da je prišel on — Tomažin — na pomoč ...
Ravno sta dospela na prag Jernačevega mlina. Mlinar iztegne svojemu rešitelju svojo roko ter reče z jecljajočim, kakor prošnja zvečenim in silno prevzetim glasom: "Tomažin, naš gospod Bog naj ti povrne, jaz ti ne morem! Vem, kaj si storil danes zame. Brez tebe bi me ne bilo več med živimi sedajle!"
"Lahko noč!... Suknjo mi pošlješ ob priliki."
S temi besedami se poslovi Tomažin ter se napoti proti domu, ne da bi segel v ponudeno roko.
Kakor osramočen zre Jernač za njim, in glava se mu skloni globoko na prsa: Njegovo odkritosrčno zahvalo je odklonil Tomažin, tako nespravljiv je! In vendar se mu je izkazal pravkar tako velikodušnega! Srd in jeza mu nista mogla za treti in udušiti zlatega zrna ljubezni do bližnjega!... Seve ni vedel izprva, koga je izvlekel iz vode?! Ali to bil storil tudi,-če bi bil vedel! Kajti kdo ga je silil potem, ko je izpoznal rešenca, posoditi še
suknjo, kdo mu velel spraviti ponesrečenca na dom? Da silno trmoglav je ta Tomažin, ali vendar cel možak!...
Te misli so se pojavile v glavi Jernaču, zročemu za odhajajočim.
Ali mraz, izpreletavajoč vse njegove u-de ga opomni, da je treba kar najhitreje v toplo posteljo.
Prav take misli so obšle Jernačevo zono, ko je izvedela cel nocojšni dogodek. Tako jo je prevzela ta novica o Tornaži-noveni činu, da je skoraj pozabila nevarnost, v kateri je viselo življenje njenega moža. Obema je kakor pekoča žrjavica gorel ta čin njunega nasprotnika nad glavo.
11.
Tomažin in Jernač sta si bila silna m besna nasprotnika. Pravdala sta se dolgo časa. Jernač je dobil pravdo, a Tomažinu ni ta nesrečni izid nakopal samo veliko sitnosti in žalosti in ga spravil ob mnogo denarja, ampak bi bil moral še povrhu vsega tega sedeti nekaj dni v zaporu.
Tomažinu je dal Jernač, ki je imel poleg mlina in kmetije tudi žago ter se pečal / veliko lesno kupčijo, več voz stavbenega lesa in desk. To se je zgodilo ravno ob času, ko je ležal Jernač bolan v postelji.
Tistikrat ga je zastopal v kupčijskih poslih nečak njegove žene.
Nekega dne pride torej Tomažin do mlinarice ter zahteva od nje pobotnico ki naj bi potrdila, da je plačal tisti les gospodu Ludviku — tako so namreč na-kratko nazivali ljudje Jernačevega nečaka. Pravzaprav naj bi bila ta pobotnica drugo potrdilo, ker je prvo nekam založil, ali jo pa izgubil. Previdna mlinarica se je šla pa najprej prepričat v dolžno knjigo, jeli res že izbrisan Tomažinov dolg, ali ne.
Ker je pa bila dolžna svota še neizbri-sana, mu ni hotela dati potrdila, ampak je prej vprašala Ludvika, kako je s to zadevo. Ta pa je silno ogorčen utajil, da bi bil sploh kda j prejel denar od Toma-žina.
To je seveda tako razkačilo Tomažina, aa je v svoji jezi govoril ludi nekaj o sleparstvu in goijuliji. Da so te besede veljale Ludviku, ni treba še posebe poudarjati. In izustil je med drugim tudi, da je bil v tej goljufiji tudi Jernač satu .sporazumljen s vojim lepim nečakom.
Prva posledica te Tomažinove gostobe-sednosti je bila da si je nakopal ubogi kmet kar dvojno tožbo radi razžaljenja časti na glavo. Kajti tudi mlinar Jernač ni mogel mirno prenesti njegovih žaljivk, zlasti ne, ker se je zavedal popolnoma nekrivega ter ni imel prav nobenega povoda, da bi dvomil o nečakovem poštenju. Ludvik in lomažin sta pred sodiščem trdovratno vstrajala vsak ob svoji trditvi. Tomažin je zatrjeval venomer, da je poravnal svoj dolg Ludviku v gostilaii "Pri beli raci" in prejel tudi pobotnico od njega, ki pa se mu je izgubila nekau, Ludvik je vse te njegove trditve utajil, se čutil razžaljenega na časti ter zahteval, naj se naloži Tomažinu primerno kazen. Nato je Tomažin predlagal, naj se zapriseže tožitelja. A ravno to zadnje je bilo pogubno zanj. Kajti s tem je sam sebi zadrgnil vrat, ker ni mogel potem podkrepiti svpjih lastnih trditev s prisego. Sodišče more namreč le eni stranki do voliti prisego, nikdar pa ne obema. Morda si je bil Tomažin tako svest zmage, oziroma svoje nedolžnosti, da si ni mogel niti misliti, da si bo tvegal Lud vik priseči pokrivem, ali pa je bil tako po del, da se je bal prisege.
Priče ni bilo'nobene na razpolago. Kdo torej naj bi razjasnil celo zadevo?! Sodnik je morda bolj vrjel Tomažinu kakor pa tožiteljema. In ker je upal, da izide o-bravnava ugodnejše za toženca, če zasliši Ludvika pod prisego, je ugodil Tomaž1 -novemu predlogu. Ali v velikansko str-inenje vseh udeležencev te obravnave j" Ludvik tudi pod prisego izpovedal isto kakor prej.
Tako je Tomažin pogorel na celi črti, pa naj si je bil nedolžen ali kriv. Obsojeit i o bil na poplačanje stroškov, na poravnavo svojega dolga in na večdnevno ječo. Tudi njegov vsklic je bil odklonjen.
Ali do danes je zatrjeval, da se mu je zgodila grozna krivica, da ga. je spravila ta zadeva ob denar in poštenje, ivaj-ti po nesrečnem izidu sodne obravnave ga mora imeti vsakdo za goljufa, ker ni mogel ovreči in razveljaviti Ludvikove prisege s predložitvijo one dozdevno prejete in izgubljene pobotnice.
Kdo neki bi ga mogel še smatrati za poštenjaka?!
Ali ravno temu tako težko prizadetemu Tomažinu, pa naj je bilo po pravici, ali krivici, se mora zahvaliti Jernač za svoje življenje! S tem gi je nakopal mlinar žehtečo žrjavico nad svojo glavo. Že nekaj časa je mučila Jernača težka misel, kako bi poplačal Tomažinu silni dolg in se sprijaznil z njim. Saj ga je navsezadnje le še vedno čislal, dasi mu je zbujala .zadnja obsodba pomisleke proti temu. Z veseljem bi mu povrnil bogati Jernač vse stroške one nesrečne pravde. Tistih par tisoč kron bi ga še ne spravilo na beraško palico. Toda ni si prav u-pal stopiti pred ponosnega kmeta Tomažina s tako ponudbo. In če se mu je v resnici zgodila krivica — Bog — potem je njegova krivda še večja! Toda, ali ne 01 potem še bolj mislil Tomažin, da mu dela 011 — Jernač — vedoma krivico? — Ali nekaj se mora storiti! Kajti ni bil samo ponos, ki je vznemirjal bogatemu mlinarju dušo, ampak tudi plemeniti čin kmeta Tomažina je pekel njegovo vest liki vroča žrjavica.
Slednjič je dozorela velika misel v Jer-načevem srcu.
Bilo je neko popoldne, in mlinarja so-1 udi topot mučile tiste težke misli.
Zroč skozi okno svoje sobe zapazi starega Jurčka, ki je pravkar švepal em njegovo dvorišče. Tedaj ga pokliče k sebi. Pozvani možiček je bil obubožan starec, katerega je morala na njegove stare diii prehranjevati občina. Za to pa je moral Jurček opravljati svojim hraniteljem vsakršne. lažje posle. Tako je bil seveda že večkrat tudi pri Tomažinu na svoji "dnini", in njega si je sedaj izbral Jer-
nač za posredovalca in izvrševalca svojih naklepov v kočljivi zadevi s ponosnim kmetom Tomažmom.
Stari Jurček je bil pač večkrat nekoliko otročji in čudašiii, nekoliko pregobezdav, in med ljudmi znan pod imenom "Buta-liea", ali nasplošno je bil dokaj pameten, zvest im zanesljiv človek.
Sedaj mu je naročil Jernač, naj gre k Tomažinu ter mu pove, da prosi mlinar Tomažina odpuščanja. Pozabi naj vse zoprnosti, ki so se pripetile med njima, in naj sprejme za božjo voljo tistih par goldinarjev, ki mu jih pošilja kot odškodnino za pravdne stroške. Sicer je zaslužil desetkrat več, ker mu je rešil življenje. Če ne sprejme tega, ne bo imel on, Jernač, v resnici nobene več mirne ure v svojem življenju, in si ne želi nič drugega, kakor prijateljsko spravo s Tomaži-norn.
Te besede nikakor niso bile hinavske, kar je izpričevala ginjenost Jernačeve govorice.
Nato izroči mlinar Jurčku velik papirnat ovitek, v katerega je bil zavit denar
za Tomažina. Koliko ga je bilo, ni bilo zapisano na ovitku, in tudi ni tega povedal mlinar beiaču. Na vsak način se pa bogati kmet ni hotel osramotiti, in je bilo v ovitku najmanj toliko, da so bili pokriti vsi pravdni stroški. Tudi Tomažinov svršnik je izročil Jernač starcu. "Zdaj pa pojdi v imenu božjem, Jurček, in izvrši vse prav dobro," je slednjič odpravil mlinar berača.
Jurček si nato potegne kučmo čez ušesa, si dene palico pod pazduho, si prižge pipico, se pokropi konečno na vratih še z blagoslovljeno vodo ter pristavi "V imenu božjem torej!... Oh, norec bi moral biti, gospod, prav velik norec, vam pravim, če ne bi sprejel tega denarja! Je-žeš, za to svoto bi se šel metat celo s sinom zlodjeve tašče! Toda brez skrbi bodite, gospod! Take mu povem, kakor jih povedo gospod župnik na prižnici, če se ne bo dal omehčati! Le bodite mirni, gospod!"
Po teh besedah odšvepa stari berač v debelo zimo.
(Konec prihodnjič.)
□ jooog^oo oo-^ocxjU njoboe^oo oo-Ox»	o|
i Ameriški Slovenci, kaj hočemo? Rojakom v resen prevdarek spisal II A. Tomec.	I
	
(Nadaljevanje.)
Kdor ima le trohico soli v glavi, ve, da je in bo zemlja le solzna dolina. Rad priznam, da bi se dalo olajšati, in to še precej olajšati naše življenje na tem svetu. Ali to bi se zgodilo le tedaj, ako bi se vsi ljudje tesno oklenili krščanske vere in njenih zlatih naukov ter zvesto in vest no živeli po njih. Toda ravno tisti, ki hočejo imeti nebesa na zemlji, si prizadevajo na vse kriplje, da bi vero zatrli. Po mojem mnenju pa bili taki ljudje prej zmožni napraviti pekel kakor pa nebesa na tem svetu.
DELAVSTVO IN KAPITALIZEM.
Delo in kapital sta stebra, na katerih sloni obstanek vse človeške družbe, njen red in napredek- Brez dela ni jela, pra\ i pregovor. Brez dela bi ne mogel živeti posameznik, brez dela si ne moremo predstavljati obstoja človeške družbe. Da pn je delo, mora biti tudi kapital. Brez del i ni kapitala, brez kapitala ni dela, brez o-beh pa ni obstanka. Na našem svetu je že tako vstvarjeno in urejeno, da se mora delati za denar, s katerim se preživlja, na-lalje, da so različni stanovi, višji in niž.i>, ■ azlični ljudje različnih značajev in različnih zmožnosti, premožnejši in revnejši.
In če bi ne bilo te razlike, ako bi biia na svetu sama enakost, sama enoličnost, bi bilo pozemsko življenje zelo pusto in do gocasno. teaj pravimo: Kaziika mika. Kazli^a je xortj na svetu neizogiuna, ua je tako vsakdo na svojem mestu, ima vsakuu svoje opravilo. In vse skupaj tvori harmonično celoto. Le poglejmo velik in krasno zgradbo! Kako se ji mora človek diviti in občudovati! Iz kako različnega materijala je sestavljena in iz kouku uajiinili in velikih kosov! In vendar se vse tako ujema in strinja! Pomislimo pa, kako bi izgieuala taiiu stavba, če bi bua zgrajena iz samega kamenja, ali iz samega lesa, ali železa?
Krasna, mična in veličastna stavba je tudi človeška družba, sestoječa iz najrazličnejših elementov, ki tvorijo skupaj i< po in močno celoto.
Socijalisti nam, katoličanom, kaj raili in pogosto očitajo vdanost v božjo voljo. .Mi baje pravimo, da je vse volja božji. Da so nekateri ljudje bogati, nekateri siromašni, da oni gospodujejo, ti lilapču-jejo, eni zapovedujejo, drugi se pokoravajo, da nekateri brezskrbno in razkošno žive, nekateri pa delajo, se mučijo, a resnična pa ni in ni ta soeijalistična trdite v.
Kes je volja božja, da so različni stanovi, da so nekateri premožni, nekateri pi revni, da so eni višji, drugi nižji, sicer bi ne bilo reda v človeški družbi. Nikakor pa ne trdimo, da bi bilo po božji volji, če bogatini stiskajo in izmozgavajo reveže, če jih pehajo v grozno pomanjkanje, če prezirajo in zaničujejo višji nižje, če močnejši stiskajo slabotnejše, če kratijo zapovedujoči svojim podložnikom pravice iti prostost. Taka trditev bi bila naravno.;t velik greh, ker vemo prav dobro, da je Bog neskončno pravičen in dobrotljiv-Ali da se to dogaja in vrši, je kriv človek sam. Bog mu je dal prosto voljo, po kateri lahko živi, kakor hoče. No, in človek nadavno ne uporablja pametno te prostosti. Odtod, in samo odtod je vse zlo na zemlji.
Bog hoče. da živimo vsi, bogatini in si romaki, visoki in nizki, učenjaki in neuče-ni, med sabo v lepem miru, slogi, ljubezni, v prijateljskih odaošajih in v skupni
vzajemnosti, da pomagamo drug drugemu ter si tako lajšamo življenske križe in te-iave Bog je dal tem veliko premoženja, onim pa manj, da bi si oboji zaslužili večno piačilo po smrti, in sicer revni s potrpljenjem in vdanostjo, bogati pa z milosrčnostjo, dobrotljivostjo in ljubeznjivo-stjo do prvih.
Ali ni ta božja uredba modra in previdna? Seveda ne pa za one, ki hočejo biti modrejši od Boga.
In če se na svetu ne godi tako, kakor bi se moralo, ni tega kriv Bog, ampak ljudje sami, ker ne izpolnujejo tega, kar Bog hoče in zapoveduje.
'tako pridemo do naslednjega sklepa. Kapitalisti brezvestno izkoriščajo delavstvo, ker se ne zmenijo za Boga, ne za njegove zapovedi in prepovedi, ker ne poslušajo njegove cerkve in se ne ravnajo po njenih naukih. In ker še oddaieč ne poznajo ljubezni in dolžnosti do Boga in svojega bližnjega, ker nimajo vesti in srca, Ker so brezverci, samopašni in sebični, vidijo samo sebe, a ubogega delavca srna;-rajo za psa, za svojega sužnja. Tako vidimo, da se ravnajo bogatini povsem po socijalističnih nazorih. Kajti tudi socija-listi zaničujejo Boga, ne marajo za njegove zapovedi ter se ne drže njegovih prepovedi. Kdor pa je brez Boga, nima srca in je trdosrčen, brezvesten in krivičen. Ker so si kapitalisti in soeijalističi voditelji glede Boga povsem edini, to se pravi čisto brezbožni in neverni, zato so si tudi oboji podobni po svojih lastnostih Ker vidijo kapitalisti, da so socijalistični voditelji brezverski in krivični, jih to dejstvo še bolj podžiga, da so še grabežlji-vejši ter si še strastnejše kopičijo bogastvo z žulji siromakov — delavcev.
Socijalizem je torej za delavce pravi trinog. On pokvarja kapitaliste, da še bolj stiskajo delavstvo, delavce pa, da tem težje prenašajo moč kapitalizma- Da, socijalistični nauki, nasprotujoči božjim in cerkvenim zapovedim, po katerih bi se morali ravnati in živeti kapitalisti, s-> krivi, da ni rešitve delavstva izpod kapitalističnega jarma.
(Dalje prihodnjič.)
o o a"
t? p
s
o
tn< O
n <
a
tt
S
(d O
o.
C
o ►i P
tO
A
ce<
s
A >HS
S B
3'
•o
E. ur
Večer pred dnevom sreče.
N. L.
Jutri, ko jutro mi žarno zašije in dan se razlije čez goro in plan, presrečna novica oj zopet me čaka: (ilej zopet to za te nebeški je dan!
Jutri bo za me dan sreče nezmerne, povabil me v svate je Ženin kraljev. Obleka njegova se sveti kot solnce na ustnah njegovih ljubezni usmev.
S strahom stopila bom v sobo kraljevsko,
pač vem, da nevredna sem take časti: A on mi 1)0 milo in ljubko zaklical: "Le pridi, saj srce te moje objeti želi!''
Prosila Marijo bom, Mater njegovo, da Ona mi pride takrat na pomoč, in Angele božje, da spremljajo mene, ko Jezus moj bode pri meni navzoč.
Ko pa mi jutro poslednje prisije, in zadnjič obiskal me Ženin bo moj, takrat poprosim ga: Ženin, premili, oj. vzemi na veke v nebo me s seboj!

Vijolica ponižnosti.
Kar je vijolica med cvetkami, to je ponižnost med čednostmi. Ne išče očitnega mesta, skriva se v senco velikih in ob-čudovanih sester, malokdo jo opazi, red-kokdo jo išče, toda, kadar jo najde, veseli se je, ker ga tako zaupno gleda, njene modre oči so tako mile in nepokvarjene, kot bi se bil košček sinjega neba odtrgal in preselil na zemljo, kot da bi bili augelci poniakali čopič v nebesno barvo, ko so slikali vijolico v tej solzni dolini.
Ponižnost, kako lepa si, toda kako skrita! Težko te je najti, ker te je malo na svetu, in kar te je, kje si? Morebiti za samostanskimi zidovi, v tihih dolinah, na samotnih gorah, v priprostih srcih, pod slamnato streho.
Ponižnost je tista čednost, s katero vse dobro pripisujemo Bogu, t. j. mi pripo-znavamo. da je vse, kar imamo dobrega na duši in telesu, dar božje ljubezni in dobrotljivosti, in smo Bogu hvaležni zato. <\> ie torei kai dob'v<*>i na na«, ne gre čast nam, ampak le Bogu, ker imamo vso dobro od njega. "Kaj pa imaš, česar bi ne bil prejel? Ako si pa prejel, kaj se hvn lis, kakor bi ne bil prejel?" (T. Kor. 4.. 7.1 Tukaj delaš Bogu krivico, ponašaš se s tujim perjem.
Pa ni dosti, da Boga povzdigujemo, ampak ta čednost terja, da tudi priznavamo ?voic lastno slabost in grešnost,.
Besedo ponižnost izvajamo od besede "nizek". Če torej priznavamo svojo rev-nost, nam ni več težko se ponižati, ampak se radi ponižujemo, ker se čutimo tako nizko in globoko. Čim globlje se mi ponižujemo, tem višje raste nad nami božja čast.
Kaj je človek v primeri s svetom, kaj je svet v primeri z Bogom?
Ako bi najhitrejši brzovlak z največjo brzino, ki je sploh mogoča, neoretrgoma vozil okrog naše zejnl,je, rabil bi za to pol
cele tri tedne.
Naše solnce je tako ogromna krogla, da bi kak mogočen rezbar lahko iz nje iz-rezal en milijon in 250 tisoč ravno tako velikih krogel j kot je naša zemlja.
Toda v svetovnem prostoru se vrtijo telesa, proti katerim je naše solnce samo neznaten prašek.
In kaka razdalja je med zemljo in soln-eem! Topova krogla, ki preleti vsako sekundo 700 metrov, potrebovala bi sedem let. predno bi dospela od zemlje do soln ca. Celo svetloba, ki premeri v sekundi 42.000 milj, rabi od solnea do zemlje 8 minut. So pa zvezde, katerih luč rabi stoletja, predno dospe do nas. Svetloba po lame zvezde potuje 60 let. predno je pri nas.
Ako si predstavljamo našo zemljo v velikosti prosenega zrna, potem bi imelo solnce velikost debelega jabolka, ki bi bilo oddaljeno od prosenega zrna 10 metrov.
Solnce v družbi z zemljo, mesecem in vsemi zvezdami, ki jih vidimo in še veliko, ki jih ne vidimo, to skupino nebesnih teles imenujemo "osolnčje". Razun tega našega osolnčja pa je še na milijone drugih solnčnih skupin, katerih posamezna solnea so še veliko, veliko večja, ko naše solnce.
Vsa ta mnogoštevilna nebesna telesa sr vrte okrog svoje osi in obenem okrog solnea z ogromno hitrostjo v najlepšem redu kot gigantska, umetno urejena uro, brez pogreška. brez popravljanja.
Kako majhen, kako nizek si pač ti, o človek, v primeri s tem mojstrom, ki je z* mogočno roko, z nedosegljivim razumom uredil ta zvednati svet!
Premišljuj stvarnieo od marljive čebc lice do žarečega solnea in spoznal bodeš. kako si ti neznaten, in postal boš ponižen
Premišljuj nadalje minljivost in nesta novitnost pozemeljskih stvari, in prišel
boš do zaključka, da se nimaš s čim ponašati, in ne bo ti težko vaditi se v po nižnosti. -
Mogočni perzijski kralj Kserks je šel 1. 480 pr. Kr. z armado, ki je štela 700.000 vojakov, nad Grke. Pri Ilelespontu je pregledoval mnogoštevilno vojsko, cvet perzijskega naroda v lesketajoeem se orožju. Ob tem veličastnem pogledu se je kralj razjokal; na misel mu je prišlo namreč, da čez sto let ne bo sledi več iie o njen: in ne o mogočni vojski.
Misel na minljivost je ošabnega kralja nagnila k ponižnosti.
Plemeniti in učeni Perzijec, Hormida, je prišel v poganski Rim, da bi si osleda! krasote svetovno-znanega mesta. Cesar ga vpraša, kako mu je Rim všeč. Hormida odgovori: "S krasotami rimskega mesta se res ne da nič na svetu primerjati, vendar pa sem tudi v Rimu našel grobove, in to mi je dokaz, da tudi v Rimu umi rajo ljudje in moje navdušenje se je precej poleglo."
Misel na smrt vodi k ponižnosti.
Papeža kronajo slovesno osmi dan po izvolitvi. Ob tej priložnosti zažgo pred papežem nekoliko prediva z besedami: 'Sanete pater, sic transit gloria inuiidi" (Sv. Oče, teko mine veličanstvo sveta). Ues, kdor premišljuje minljivost posvetil" slave, postane ponižen.
Na cvetno niidel.io ti kličejo: "Slav.i, liosana", na Vel. Četrtek: "Križaj ga!" Danes si najboljši človek v očeb ljudstvu, jutri te ravno tisto ljudstvo vrže med staro šaro.
Prava ponižnost je podlaga vsem drugim čednostim.
Ponižen človek se ne razburi in n< <'az-,'nzi za vsako stvar.
Modrijan Sokrat je imel silno sitno in klepetavo ženo po imenu Ksantipo. Nekega dne se razgovarja Sokrat s svojimi učenci pred hišo. Žena tega ni mogla trpeti ter ga je zmerjala skozi okno kakor za stavo. Vse zatvornice svoje zgovornosti je odprla. Sokrat pa se niti ne zmeni z-i njene ljubeznivosti. To razkači ljubko za konsko družico tn>o, da poTrnbi <>osd >, napolnjeno s pomijami, in razlije vsebino
po Sokratovi glavi. Tudi zdaj se Sokrat ne razjezi, ampak reče popolnoma mirno "Saj sem vedel, da za gromom vselej ploha pride."
Ne moremo si misliti čednostuega, svetega življenja brez ponižnosti. Vsi svetniki so bili ponižni.
K slavnemu in duhovitemu cerkvenemu govorniku Abrahamu a Santa Clara je prišla nekoč žena, ki je bila znana po Dunaju vsled tega, ker je neprestano klečala v cerkvi ter molila, pa vkljub temu vedno zatrjevala, da je največja grešnica na svetu. Bistroumni mož je takoj izpo-znal, da ženska ne govori iz ponižnosti, ampak da je v njenem govorjenju veliko napuha in samoljubnosti; kajti v resnici čednosten človek ponižnosti ne bo nalašč javno kazal, kajti potem ni to več ponižnost. Zato jo je sklenil ozdraviti enkrat za vselej. Reče ji: "To je jako žalostno, da si upate to celo javno povedati. Z o-sebo. ki je največja grešnica na svetu, niti ne govorim." Kako pa vam je zda.j vskipela ženska: "Kdo mi more kaj očitati? Nič nisem hudega storila. Zmiraj sem v cerkvi, postim se in opravljani še druga dobra dela." Abraham je pusti' žensko in odšel, saj je bil zdaj prepričan. da ni prav nič ponižna, ampak prevzetna in častihlepna.
V nekem samostanu v Rimu je živela redovnica, katero je ljudstvo splošno častilo za svetnico. Tudi papež je slišal o tem; pošlje torej sv. Filipa Neri, naj v samostanu zadevo preišče in mu poroča. Deževalo je, in Filip je prišel z blatnimi čevlji v samostan. Nato da poklicati do tično redovnico. Na njeno vprašanje, ka.i želi, jo prosi svetnik, katerega pa redovnica ni poznala naj mu najprej osnaži čevlje. Redovnica se nad to zahtevo silno razjezi in prav hudo ošteje Filipa. Filip ne odgovori besedice, ampak se vrne k pa pežu rekoč: "Sv. Oče, ta redovnica ni svetnica, ker ji manjka ponižnosti."
Pon-žnost je najboljše merilo popolno st* i« tpmeD vseh čednost': nonižnst it pri človeku to, kar je korenina pri dre vesu.
Najpopolnejši zgled ponižnosti nam .i" seveda Kristus Gospod. On pravi: "Učite se od mene, ker jaz sem krotak in iz srca ponižen" (Mat. II., 29.). Drugi vzvišeni zgled ponižnosti nam je Devica Marija. Angel jo je pozdravil kot mater Jezusovo, Sina božjega, ona pa. je ponižno rekla: "Glej, dekla sem Gospodova."
V resnici veliki možje so navadno po svojem značaju ponižni in vsled tega tudi ljudomili in prijazni.
Nepozabni in zmagoslavni vojskovodja Radecky je sedel nekoč z visokimi častniki na vrtu hotela pri kupici vina. Kar stopi li gospodom prosjak z leseno nogo in prosi miloščine. Točaj ga hoče odstraniti toda Radecky gre k siromaku. ga iz prašuje in izve, da je v bitki izgubil nog«. Takoj ga posadi k svoji mizi in reče častnikom: "Ta moj tovariš je ravnotako dobro sukal sabljo kot jaz in je kot jezdec storil svojo dolžnost. A on je dobil za svoje junaštvo leseno nogo, jaz pa zlato zvezdo. Prav je torej, da muhasto srečo nekoliko popravimo. Radecky natoči u-bogemu vojaku rujnega vina. vzame nje govo čenico. dene v nio pa" cekinov. p~di jo še drugim gospodom okrog mize in kmalu je imel vojak znatno svoto denarja.
Radecky je bil zaradi svoje Ijudomi-losti in ponižnosti priljubljen pri vojakih in nevojakih, kar mu pa prav nič ni bra nilo. da je bil občudovan junak in histro-'imen vojskovodja.
Zopet dokaz, da jo ponižnost vir d-i. nevoljo. gib vrlin.
Kdor je ponižen in krotek, ta lahko "kroti" tudi samega sebe, vlada jezo in
Pobožen tovariš sv. Frančiška Ksav. je na Japonskem oznanjeval krščansko vero. Nenadoma se mu približa maliko-valski duhovnik in mu v obraz pljune. Blagi misijonar si mirno obriše svoje lice. ie da bi najmanjšo nevoljo kazal, ali da li izpregovoril le eno jezno besedo. Tolika krotkost osupne krivičnika in poslu šalce tako. da se jih mnogo izpreohrne h krščanski veri.
Dunajski apostol sv. Klemen Dvorak je kot misijonar v Varšavi pobiral po mestu milodare za novoustanovljeno sirotišnico V neki gostilni prosi tudi tri kvartopirce za milodar: eden izmed njih trn sirovo ozmerja in mu pliune v obraz Klemen se prav nič ne razburi, obriše si obraz ter mirno reče: "Gospod. to je bilo za me zdai še pa dajte kaj za uho^e sirote." Ko sirove? čuie te mirne besede, pre bledi, sežp v žen in da rrnsnonarin ves denar, ki sra ie imel nri sebi: kmalu nato pride k izpovedi. Postal je jako vzoren
kristjan.
t *
.Ali <sp n'so v tcnri shičnin i^pnlnitr. Vpoe«^ Kristusove: "Blagor krotkim, ker ti hod'-, zemlio posedli."
Kakor je šopek vijolic lep kinč za sobo borratina in siromaka, ravnotako je po nižnost potrebna čednost za vsakega člo veka. za vse stanove.
Ponižnost je čisto kaj drueega kakor klečeplazenje, potuhnjenost, bojazljivost.
Ponižnost je lastna krepkim značajem, klečeplazenje je lastnina slabičev. nezna-čajnežev. hinavcev in zaplotnikov.
Le kdor je odkritosrčno ponižen, bo tudi v resnici povišan.
Rev A. B.
%
•Januar, 1915.
'AVE MAK1A'
19
Graduantje in graduantinje slovenske šole sv. Jožefa v Jolietu, 111. leta 1914.
Sheboygan, Wis. —" Primoran sem se oglasiti iz naše lepe in trdne naselbine. Kajti sporočiti Vam imam veliko važniii zadev.
Dne 22. novembra minulega leta smo i-meli v cerkveni dvorani po starokrajskein običaju tombolo katere se je udeležilo naših rojakov zares v prav obilnem števil1.'.. Zato jim prav lepa hvala, in Bog naj jim povrne stotero vse njihove stroške. Dobitkov je bilo mnogo, in za cerkev se je ob tej priliki steklo precej dolarjev, ki jih pa tudi zelo nujno potrebuje.
30. novembra je vlomila neka zlobna, oseba — morda jih je bilo tudi več — v našo cerkveno dvorano, a se je pri tem prav dodobra opekla. Kajti vse drugače
si je predstavljala kakor pa je bilo v resnici. Nadejala se je bogatega plena. Pri vseh društvenih omarah so bile polomljene in potrgane ključavnice. Ker pa ni našla tukaj nič okroglega, je odšla v cerkev. Ali tudi tukaj ni bila roparju sreča bogve kako mila. Zaletel se je namreč v svečnik ter ga razpotegnil pri pantih, kjer mu je naklonila usoda okolo $5. Naj jih ima na vesti!
Dne 6. decembra prošlega leta smo imeli igro, pri kateri so mali dečki igrali in peli "Mlado vojake", Marija Kovačič, stara komaj šest let, pa je v vsesplošno zadovoljnost deklamovala pesem "Ciganska mati."
Naš gospod župnik Jakob Čeme leži bo-
lan v bolnišnici sv. Nikolaja v Sheboyga-nu. Želimo mu skorajšnjega okrevanja, da bo mogel spet izvrševati svoj vzvišeui poklic. Sedaj ga čaka precej več napornega dela, ker je izvoljen za duhovnega vodjo naše slavne K. S. K. Jednote.
Vse takšne novice je pa težko priobče-vati v našem priljubljenem listu "Ave Maria", ker preredko prihaja pod naše strehe. Jaz bi namreč želel, da bi postal ■še enkrat pogostejši naš gost ter vsaj dvn-]krat na mesec obiskal naše naselbine.
Zdaj pa, ko sem se jih nekoliko otresel, želim vsem naročnikom in sotrudnikom prelepega lista "Ave Maria" srečno in veselo Novo leto ter Vas pozdravljam Vam vdani Jakob Prestor. -o-
Valley, Wash. — Cenjeni gospod urednik ! Sprejmite nekaj vrstic tudi iz naše naselbine v svoj cenjeni list "Ave Maria"! V cerkvi sv. Jožefa smo imeli koncem meseca novembra minolega leta sv. misijon, katerega je vodil č. g. Alojzij Mlinar. Dolgo smo zaman moledovali /a misijonarja v našo cerkev, in devet dolgih let nismo čuli slovenske pridige v svoji cerkvi, ali vendar nismo odnehali rav-naje se po besedah sv. evangelija: "Prosite. pa boste prejeli." In zares smo biii uslišani. Zato se pre,srčno zahvaljujemo č. g. misijonarju za ves njegov trud in za prelepe b)esede v injegovih misijonskih pridigah.
Naša naselbina ni velika, pa nas je bilo vendar nad poldrugsto pri sv. izpove-
di in sv. obhajilu.
Letos smo imeli tudi sv. birmo v svoji cerkvi, in dvaindvajset naših malih bir-mancev je prejelo zakrament sv. birme po prevz. gospodu škofu iz Spokena ob tej priliki. Tako je bilo veličastno in lepo tisti dan, da smo se počutili, kakor bi biii v stari domovini.
S presrčnim pozdravom
Alojzija Stare.
-O-
Poravnal se je s cerkveno oblastjo g. Anton Berce, župnik v pok. v Ljubljani. Ob tej priliki je podpisal naslednjo izjavo: Ker želim svoje vestne zavede urediti pred Bogom, pred Cerkvijo in pred sve-t< m, zato iziavliam: 1. V brošuri "Škof proti župniku", ki se je razširjala povsod v Ameriki, pa tudi-doma, je mnogo trditev deloma neresničnih, deloma škofu po krivici podtaknjenih in zanj razžaljivo zasnkanih, kar iz srca obžalujem.— 2. Obžalujem, da sem v brezverske časopise pisal razžaljivo zoper svojega škofa. — 3. Obžalujem, da sem se udeleževal raznih liberalnih shodov in na njih govoril razžaljivo proti nekaterim duhovnikom in posebej razžaljivo zoper svoje cerkvene poglavarje. — 4. V bodoče si bom prizadeval, da se bom kot katoliški duhovnik korektno obnašal. — V Ljubljani, 23. novembra 1914. — Anton Berce 1. r., župnik.
GeoroeJ3cw%
M	TKe Ur8«tiivilraojtRfliiblf
Furniture m Carpet House-
wBosHwia^ttowooD^OiEWAif Sections
127779-81-1283 MYRTU Avt^ hART ST.
POZOR!	POZOR!
Krasna prilika! 5% popusta vsem bralcem "Ave Maria"!
Velika prodaja pohištva, karpetov, sploh vse. kar se potrebuje v dobro urejenem stanovanju. Pojdite in se prepričajte. Povejte, da ste brali oglas v "Ave Maria."
Najbolje boste postrežem pri sloveči trdki
GEORGE J. SCHWARZ
1277 79 — 81-83 Myrtle Ave., Cor. Hart St.	Brooklyn, N. Y.
(fill: -- :: :		d
i	Iz Slovenskih naselbin.	§
		ca
Graduantje in graduantinje slovenske šole sv. Jožefa v Jolietu, 111. leta 1914.
Sheboygan, Wis. — Primoran sem se oglasiti iz naše lepe in trdne naselbine. Kajti sporočiti Vam imam veliko važnih zadev.
Dne 22. novembra minulega leta smo i-meli v cerkveni dvorani po starokrajsketo običaju tombolo katere se je udeležilo naših rojakov zares v prav obilnem številu. Zato jim prav lepa hvala, in Hog naj jim povrne stotero vse njihove stroške. Dobitkov je bilo mnogo, in za cerkev se jo ob tej priliki steklo precej dolarjev, ki jih pa tudi zelo nujno potrebuje.
30. novembra je vlomila neka zlobna oseba — morda jih je bilo tudi več — v našo cerkveno dvorano, a se je pri tem prav dodobra opekla. Kajti vse drugače
si je predstavljala kakor pa je bilo v resnici. Nadejala se je bogatega plena. Pri vseh društvenih omarah so bile polomljene in potrgane ključavnice. Ker pa i;i našla tukaj nič okroglega, je odšla v cerkev. Ali tudi tukaj ni bila roparju sreča bogve kako mila. Zaletel se je namreč v svečnik ter ga razpotegnil pri pantih, kjer mu je naklonila usoda okolo $5. Naj jih ima na vesti!
Dne 6. decembra prošlega leta smo ime. li igro, pri kateri so mali dečki igrali iti peli "Mlade vojake". Marija Kovači«', stara komaj šest let. pa je v vsesplošno zadovoljnost deklatnovala pesem "Ciganska mati."
Naš gospod /upnik Jakob ("'erne leži bo
lan v bolnišnici sv. Nikolaja v Sheboyga-nu. Želimo mu skorajšnjega okrevanja, da bo mogel spet izvrševati svoj vzvišeui poklic. Sedaj ga čaka precej več napornega dela, ker je izvoljen za duhovnega vodjo naše slavne K. S. K. Jednote.
Vse takšne novice je pa težko priobče-Vati v našem priljubljenem listu "Ave Maria", ker preredko prihaja pod naše strehe. Jaz bi namreč želel, da bi postal se enkrat pogostejši naš gost ter vsaj dvfc-,krat na mesec obiskal naše naselbine.
Zdaj pa, ko sem se jih nekoliko otresel, želim vsem naročnikom in sotrudnikom prelepega lista "Ave Maria" srečno in Veselo Novo leto ter Vas pozdravljam Vam vdani	Jakob Prestor.
-o-
Valley, Wash. — Cenjeni gospod urednik ! Sprejmite nekaj vrstic tudi iz naše naselbine v svoj cenjeni list "Ave Maria"! V cerkvi sv. Jožefa smo imeli koncem meseca novembra minolega leta sv. misijon, katerega je vodil č. g. Alojzij Mlinar. Dolgo smo zaman moledovali za misijonarja v našo cerkev, in devet dolgih let nismo čuli slovenske pridige v svoji cerkvi, ali vendar nismo odnehali ravnajo se po besedah sv. evangelija: "Prosite. pa boste prejeli." In zares smo biil uslišani. Zato se presrčno zahvaljujemo č. g. misijonarju za ves njegov trud in za prelepe bjesede v -(njegovih misijonskih pridigah.
Naša naselbina ni velika, pa nas je bilo vendar nad poldrugsto pri sv. izpove-
di in sv. obhajilu.
Letos smo imeli tudi sv. birmo v svoji cerkvi, in dvaindvajset naših malih bir-mancev je prejelo zakrament sv. birme po prevz. gospodu škofu iz Spokena ob tej priliki. Tako je bilo veličastno in lepo tisti dan, da smo se počutili, kakor bi biii v stari domovini.
S presrčnim pozdravom
Alojzija Stare.
--O-
Poravnal se je s cerkveno oblastjo g. Anton Beree, župnik v pok. v Liubliani. Ob tej priliki je podpisal naslednjo izjavo: Ker želim svoje vestne zavede urediti pred Bogom, pred Cerkvijo in pred sve-t< m. zato iziavliam: 1. V brošuri "Škof proti župniku", ki se je razširjala povsod v Ameriki, pa tudi-doma, je mnogo trditev deloma neresničnih, deloma škofu po krivici podtaknjenih.in zanj razžaljivo zasnkanih, kar iz srca obžalujem.— 2. Obžalujem, da sem v brezverske časopise pisal razžaljivo zoper svojega škofa. — .">. Obžalujem, da sem se udeleževal raznih liberalnih shodov in na njih govoril razžaljivo proti nekaterim duhovnikom in posebej razžaljivo zoper svoie cerkvene poglavarje. — 4. V bodoče si bom prizadeval, da se bom kot katoliški duhovnik korektno obnašal. — Y Ljubljani, 23. novembra 1914. — Anton Berce 1. r., župnik.
»
M	TKr Lrtot uvd mojt Reli&blf
Furniture aad (Tarpet Houst
od^Oiximie Sections
[27/79-81-1283 Myrtu Ave,* Hart St.
POZOR!	POZOR!
Krasna prilika! 5v/< popusta vsem bralcem "Ave Maria"!
Velika prodaja pohištva, karpetov, sploh vse, kar se potrebuje v dobro urejenem stanovanju. Pojdite in se prepričajte. Povejte, da ste brali oglas v "Ave Maria."
Najbolje boste postrežem pri sloveči trd k i
GEORGE J. SCHWARZ
1277 79 — 81-83 Myrtle Ave., Cor. Hart St.	Brooklyn, N. Y.
SVETOVNO ZNANA
največja zaloga glasbenega orodja, muzikalij i. t. d. v Ameriki. — Kari Fischer-je vi GLASOVIRJI (pianos) so najboljši in najmodernejši sedaj-nega časa. Pišite po naš bogato ilustriran cenik. Postrežba solidna in točna. Dopisuje se slovensko.
CARL FISCHER COOPER SQUARE N Y

02
a X
.'	5
.	ta
■	03 .	h
:	č«
.	be
.	o
•	>
■	CS
•	u
•	T3
•	H
. !3
a • a
« 2 = '• > fro > >8« S-a S
" — o a —
5 «.5 5
o
>3 «
— ■ o
s.
S -3 ®
O od n > o «
»po
C >s
1,3 B-S
-O
£ P, x B
e
" JI S
>lr!
ca .a S d S

>>w
Zobozdravnik DR. A. W E I S B E R G E R,
50 St Marks Place	(E. 8th Str.)
Uptown Office: 41 W. 83rd St., Bet. Central P'k & Columbus Ave.
NEW YORK, ordinara vsaki dan od 10. ure predpoldan do 8 ure zvečer. Ob nedeljah od 9.30 predp. do 3 ure popoldan. Ob petkih ne ordinara. Slovenci! Obračajte se zaupno do tega zdravnika.
Pozor rojaki in rojakinje!!!
Po' dolgem času se mi je posrečilo iznajti najbolj u-spešno Alpentinkturo proti izpadanju las in za rast las, kakoršnje ie dosedaj na svetu ni bilo, od katere moikim in ženskim gosti in dolgi lasje resnično in i popolnoma zrastejo in ne bodo več izpadli ter ne siveli. Ravno tako moikim v šestih tednih krasni gosti in dolgi brki popolnoma zrastejo. Revmatizem ali kostibolj v rokah in nogah in križicih v osmi dneh popolnoma ozdravim. ''Vichten žauba" najboljša na svetu za vsakovrstne rane, lišaje, opekline, kraste, pints, turove in bule. Otročje kraste na glavi ali na licu se v treh dneh popolnoma odstranijo, kakor vse druge rane se od te iavbe hitro zacelijo. V slučnju nesreče je potrebno, da bi imela vsaka fnmilija to izvrstno žavbo pri hiši. Kurje oči, bradovice, potne noge in ozebline v treh dneh popolnoma ozdravim, da je to resnica, jamčim za 500.00. Pišite takoj po cenik, katerega pošljem zastonj.
Jakob Wahčič
1092 E. 64 St. Cleveland, O.
Tel. Pricenton 2140 L.
Telefon 226 Orchard.
Slavnim slovenskim društvom najvljudneje priporočamo svojo veliko
ZALOGO KOSTUMOV
za dramatične predstave katere najceneje posojujemo. Pri nas dobite najrazličnejše narodne noše celega sveta, uniforme, orožje itd.
The Voegelin Costume Co. 222—224 E. Houston St.,
near Ave. A,	NEW YORK
S EI Z BROS.
Priporoča vsem slovenskim duhovnikom svojo veliko izbiro nabožnih knjig v vseh jezikih, vseh cerkvenih potrebščin kipov,
podob, svetinjic itd. In vsem slovenskim društvom pri aakupv w zastav in društvenih znakov. 7 BARCLAY ST.,	NEW YORK.
Telefon, 5985 Barclay.
Slovenci, kje boate kupili svoje ure, »voj« prstane, ivoj> zlatnino t Gotovo nikjer drugje ne, kot pri
J. BRttLL & SIN. 35 Ave. A. New York
Velika zaloga različnih stenskih ur, budilnic, poročnih in druzih prstanov, zlatnice, okraskov, itd.
Za Avstrijo izhaja list v Ljubljani. Odgovorni urednik Fran Rus v Ljubljani.
■Januar, 1915.
"AVE MARIA"
a
ANDREJ NEXJBAUER
972 MANHATTAN AVE., dva bloka od Greenpoint Ave.
BROOKLYN, N. Y.
se najtopleje priporoča vsem Slovencem. Pošilja najhitreje in
najceneje
DENAR V STARO DOMOVINO.
PRODAJA VOŽNE LISTKE
ZA VSE PAROBRODNE LINIJE ZA VSE ŽELEZNICE.
Clan sem župnije Sv. Družine, 21 Nassau Ave., kjer me pozna vsakdo. Moja trgovina obstoji že dolga leta in ves ta čas je bilo moje poslovanje točno in vestno. Imam veliko priznalnih pisem.
Iti
Svoji k svojim!	Clevelandčani!	Svoji k svojim!
NAJVEČJA SLOVENSKA TRGOVINA
IN POGREBNI ZAVOD
<	51
S Razdeljena v dva dela in v polni meri z nafinejšimi pripravami	o
^ preskrbljena! Trgovina za nakup pohištva, orodja, premog,	^
c/j posode, barve, stekla in drugo. Pogrebni zavod je z naj fine j-	^
q širni pripravami preskrbljen. Mi preskrbujemo najlepše spre-	«
~ vode v zadovoljnost ljudij, zakar imamo brez števila zahval. Za	O — vsaki slučaj imamo dve ambulance in fine kočije. Trgovina od-prta noč i dan. Se priporočam vsem Slovencem in slov. društvom
Tel. Princeton 1381 Bell Bast 1881
TRGOVEC IN POGREBNIK
A. GRDINA, 6127 ST. CLAIR AVENUE
Svoji k svojim!	Clevelandčani!	Svoji k svojim!
ffiiiiiiiiiti»mttiMmimmiiii»niMi»mi»»n»miim