Polemika. Labodja pesem kateheta A. čadeža, urednika »Slovenskega Učltelja«. V 11. štev. »Slovenskega Učitelja« poše urednik in katehet A. C a d e ž na str. 232. pod naslovom »Na stari tir.. .* tako: »Komaj smo se bili otresli pikrosti in osebnih žalitev v političnih in strokovnlh listih, že so se sprožili — ob svitanju mlade Jugoslavije — iz nam protivne učiteljske organizacije osvetni streli, ki jih ne moremo kar tako prezreti. Ako nameravajo naši tovariši v »Zavezi« na tak način posezati v vrste »Slomškove zveze«, kakor so začeli v najnovejšem času, potem bi bili mi prisiljeni, da popolnoma opustimo sedanjo svojo lojalno kompatibilnost do njih. Žalitev posatneznih naših članov — je žalitev celotne naše organizacije! Kako bi zavreščalo, ko bi mi začeli s takim načrtom in s tako netaktnostjo! Ako se hoče kdo igrati z boljševištvom, naj posledice pripiše saniemu sebi. Boljševiški nastop, ki je dobil izraza tudi v 4. točki, 3. odst. spomenice, objavljene v listih 7. novembra, je mučno učinkoval celo v krogu članov Narodne vlade.* Podpisan je pač tudi načelnik »Slomškove zveze«, a ta je dobil spomenico v podpis neposredno pred odhodom deputacije, ki je spomenico izročila Narodni vladi. Kaj bodo ukrenili na to neumestno in nekolegialno briskacijo — da rabimo najmilejši izraz — prizadeti gg. nadzorniki zajedno z deželnim šolskim nadzornikom, ne vemo; to pa vemo, da so vsi, v kolikor jib poznamo, možje, ki so karmoč zavzeti za napredek našega šolstva in katoliške vzgoje, pa so prejkoslej tucli dovolj izpričali, da imajo za to potrebno strokovno izobrazbo, zmožnosti in — pošteno srce. Nekateri med njitni so naravnost vzor pravih nadzornikov. Vsem ustreči, ustreči osobito vsemu podrejeneinu učiteljstvu, pa uprav najboljši nadzornik ne more in ne sme; zakaj, ni treba razlagati. Naj se sprejme ta naša izjava kot izraz nemalega začudenja in upravičene indignacije nad tem, kar se je započelo najnovejši čas v nam nasprotnem taboru slov. učiteljstva. Sloge in medsebojnega zaupanja tako ravnanje ne bo pospešilo.« Tako pisanje je predrzno inžal jivo. Na odbor Slomškove Zveze je učinkovalo tako, da je pri priči vzel Čadežu uredništvo »Slovenskega Učitelja«, da torej niti 12. štev. tekočega letnika ne bo več on uredil, saj je opravičena sumnja, da ne vtihotapi v glasilo Slomškove Zveze zopet kaj temu enakega ali pa še kaj hujšega, kar bi bila tudi za Slomškovo Zvezo še večja žalitev. S tem je tudi dovolj jasno povedano, koliko je verjeti in zaupati Cadeževemu peresu. Ker so ga odstavili od uredništva, so ga obsodili in so obenem izjavili, da se z njegovo pisavo ne strinjajo, ker je neresnična, podla in zlobno zasukana. Zagrizenemu Šusterčijancu so dali zasluženo plačilo, in za naše nadaljnje skupno delo je le prava sreča, da so se tovariši v Slomškovi Zvezi odločili do tega radikalnega koraka: odstranili so človeka, ki je v najkritičnejšem času zlorabil njihovo zaupanje ter brizgnil z očitanim boljševiškim nastopom na nas in naiije poslednji strup svoje politiške strasti, nestrpnosti in nespravljivosti! Osvetni streli iz nam protivne učiteljske organizacije! Lojalna kompatibilnost! Žalitev posameznih naših članov — je žalitev celotne naše organizacije! Mili bože," kani je ušel trezni razum urednika Cadeža! Odkar so mu vzeli »Domoljuba«, ni imel mesta, kjer bi se zopet lahko razigrala razdirajoča njegova nrav, vzgojena v Lampetovi šoli. Komaj se ga je dotaknil dih svobode — evo, že so planili z verige vsi besi in se zasukali v divjem plesu po »Slovenskem Učitelju«. lmeli bi dovolj povoda, da se osvetimo. A ini navajamo sama gola dejstva, ki imajo danes tako čudotvorno moč, da se nad storilci sama maščujejo. Ravnali so z niečem, in z mečeni bodo končani. In gorje tistim, ki po njili prihaja pohujšanje. Tako nekako govori sveta beseda, kličoča kazen nanje, ki so kazen zaslužili. Mi le pospešujemo naravni razvoj, ker smo prepričani, da je treba brezpogojno odstraniti osebe, ki škodujejo stvari. Da ravnamo prav, v tein nas potrja sedaj tudi Cadež, ki se je — prostovoljno ali po naroeilu — dvignil na stol zagovornikov, toda beseda se mu preobrača v obsodbo tistih, ki bi jih naj zagovarjal! O spomenici so se zastopniki Zaveze in Slomškove Zveze posvetovali _ne 2. t. m. ves dan. Tudi »boljševiški nastop« je produkt treznega preudarka. Ce je spomenico podpisal predsednik Slomškove Zveze, je storil to popolnoma pio stovoljno in le Cadežu se naj zahvali za žaljivo očitanje, glaseče se tako, kakor da bi ne vedel, kaj podpisuje. Le Cadež ga inia za tako neuninega! Kaj ukrenejo nadzorniki — tega ne vemo. Ce bi se ravnaii po položaju in po razpoloženju, ki vlada proti njiiu med učiteljstvom splob, bi se sami umaknili s svojih mest. Ako pa tega sami in prostovoljno ne store, jih primorajo k teniu drugi, ki iniajo v šolstvu vsaj toliko besede in moči, kolikor si ju domišlja Cadež. ln to se gotovo zgodi — danes ali jutri — to je le vprašanje časa. Čim prej — tem bolje zanje in za šolstvo, ki neče takih nadzornikov, kakršne priporoča Cadež, ainpak ki nujno rabi takih nadzornikov, kakršne hoče imeti iz Šusteršičevih in Kalteneggerjevih krempljev osvobojeno narodno šolstvo! Cadež je napravil svojim varovanceni slabo uslugo. Ua izpodbijemo njegovo poveličevanje, ne sniemo zainoleati ničesar, karkoli vemo in karkoli postavlja Cadežev slavospev v drugačno luč — resnice! »Nemalo začudenje in opravičeria indignacija« prešine vso javnost, ko ji bo dana prilika spoznati, na kak stari tir želi slepota in neiskrenost bivšega privesti naše ubogo šolstvo! A eno dobro stvar je Cadež le dosegel: njegovo ravnanje je pospešilo slogo in medsebojno zaupanje! To je edini lep akord Cadeževe labodje pesmi! Govor skozi okno. Dne 10. t. m. je sklical deželni šoski nadzornik dr. Opeka nujno koniciciico nadučiteljev, voditeljev in voditeljic ljubljanskih in bližnjih okoliških ljudskih šol, ki smo o njej že poročali v zadnji stevilki ter povedali tudi svoje mnenje. O tej konierenci imamo sedaj avtentično porodlo pred seboj. G. nadzornik je dal to poročilo natisniti v 11. številki »Slovenskega Učitelja«, ki jo je kot zadnje svoje delo razdirajoče tendence uredil katehet Cadež. To poročilo govori doslovno tako: »Govoreč pred tolikim številom odličnih zastopnikov učiteljstva o avktoriteu, si ne morem kaj, da ne bi pristavil naslednje opombe, katero sem točno premislil in jo bom dobesedno tako prebral, kakor jo hočem imeti zapisano v zapisniku te konference, zato, da jo ne bo mogel nihče kako prevračati. — Ne gre pa — vsaj tako mislirn — na vaš naslov, marveč govorjena bodi skoz okno. Gospoda! Ako pa hočemo vzgajari inladino v spoštovanju do avktoritete — in to moramo — potem je treba, da imamo sami čut in zmisel za avktoriteto. Kajti drugače: Nihče ne more dati tega, česar nima sam. Zato pa se meni ne zdi, da bi bili baš vzor-ozgojitelji tisti, ki avktoriteto izpodkopujejo in tisti, ki z njimi soglašajo. Gospoda, to pa se godi pri nas, in sicer v nekem učiteljskem glasilu, kjer se čezdalje pogosteje napadajo razni šolski funkcionarji. Gospoda! Jaz ne bom nikoKar branil ali zagovarjal, najmanj seveda sebe. A na eno bi opozoril. Tisti vasi piedstojniki, s katerhni vi niste zadovoljni, — opoinba, kakor seni rekel, je govorjena skozi okno — tisti vaši predstojniki torej imajo zopet predstojnike. P r e d t c nesite svoje pritožbe! To je postavna in prava pot. Pred predstojnike vaših neposrednih predstojnikov stopite in pred njimi z dokazi, s konkretnimi slučaji ugotovite, da so vam le-ti krivični in za svoja mesta nesposobni, in jaz prav nič ne dvoinim, da se bo zgodila pravica vam in sloveiiskemu šolstvu. To je legalua pot. Te poti ne nastopiti — pač pa v javnem listu sramotiti in zaupanje jemati, co pa ni početje plemenitih značajev — to je rušenje avktoritete od strani tistih, ki so jo dolžni gojiti. Ta pot vodi v prostaštvo in boljševištvo, kjer bi pa ne smela biti obljubljena dežela jugoslovanske mladine.« Ker je g. nadzornik govoril skozi okno, in sicer na naslov »nekega učiteljskega glasila«, naj narn dovoli, da mu odgovarjamo tudi skozi okno, da se bo jasnejše in razločnejše slišalo! Ker ne moreino biti tako oblastni, kakor je g. nadzornik — čujmo njegovo ponosno bc sebo: » ... kakor jo hočem iraeti zapisano v zapisniku te konference!...« zato ga vljudno prosiino, naj si naš odgovor zapise v spomin ter se — če je to njegovi razvajeni oblastnosti mogoče — po njem ravna! O avtoriteti smo govorili že zadnjič v članku »Trnje in lovor«. Taka avtoriteta, ki jo ima dr. Opeka v mislih, za nas ni avtoriteta. Spoštovanja ne moremo izkazovati njemu, ki spoštovanja ni vreden ali pa je spoštovanje z oholostjo, nesamostojnostjo, s krivicami zapravil. ln kjer ni spoštcvanja, tamkaj tudi avtoritete ni. Izključeno pa je, da bi bil za nas avtoriteta že vsak, ki mu je Šušteršič, Lampe ali Kaltenegger (ali pa vsi trije obenem!) na beraško palico pedagoškega osebenkovanja obesil tablico z napisom »c. kr. okrajni šolski nadzornik«. Takšna avtoriteta morda imponuje gospodu Flachsmaniiu, gospodu Palici, gospodu Pikolovcu ali učeniku iz Loških hribov, ki je oprtav prenašal hlevski gnoj — nam demokratom pa ne imponuje! Ravno, ker hočemo biti >vzor-odgojitelji«, javno kažemo na nesposobne ljudi, ker so v javnih službah in iina javnost pravico, da se zanima zanje. Žola je namreč zaradi javnosti, saj vendar starši svoje otroke pošiljajo v šolo in iinajo pravico in dolžnost, da se zanimajo kaki ljudje imajo šolstvo v rokah. Kdor nima svojih otrok, ta ne more čutiti, kakšna je skrb staršev zaradi pouka in vzgoje njihovih otrok. Ker so bili za naše nadzornike imenovani le najožji somišljeniki Žušteršičeve politike, popolnoma odvisni od njegove milosti, ne more biti javnost z njimi zadovoljna, ker je ravno javnost obsodila Šušteršiča in vse njegove priveske! (Naj dr. Opeka vpraša samega sebe, kdo ga je napravil za nadzornikaO Naš list je glasilo naše javnosti. Zato nas prav nič ne briga, ali je dr. Opeki in drugiin ostankom Sušteršič—Kalteneggerjeve samovlade všeč ali ne, kaj mi pišemo! Mi se zavedamo, da izpolnujemo svojo dolžnost! Če pa kdo misli, da ga po krivici »napadamo«, on si lahko poišče zadoščenja pred kazenskim sodnikom! Vsak očitek smo dokazali, a nabranega materiala še davno nismo izčrpali. Mi hočemo, da se ozračje v Jugoslaviji očisti, da začnemo v novi državi in v novi dobi z novim delom in z normalnimi, urejenimi razmerami! In to iz edinega vzroka, ker se — da bomo kdaj »vzor-odgojitelji« — ravnamo po pesnikovi devizi: »Izpopolnitev bodi moj edini vzor!« Izpopolnujemo se, a popolni nismo, ker realne popolnosti sploh ni! Kdor pa misli, da je popolnost njegov delež, ta že s tem dokazuje, da je silno domišljav in nadut in da sodi v dobo demokracije po priliki tako, kakor pest na oko ali ščurek v juho! Utemeljene pritožbe prinašamo na vid in sluh vsakomur, ki jih hoče videti in slišati. Naši predstojniki in predstojnikov predstojniki jih tudi morajo, ker niso niti gluhi niti slepi. Kako globoko tiči dr. Opeka v starem birokratizmu, je razvidno iz njegove zahteve, da bi morali te pritožbe lepo spisane prinesti v vložni zapisnik deželnega šolskega sveta — potlej bi imele uspeh. Kakor da bi tam drugače govorili, nego govorimo sedaj! Forma hi bila pač druga, a vsebina ista. Če pa srne govoriti Opeka skozi okno — menimo — da smemo tudi mi! Ako se o Božiču vrši učiteljski shod, potem bo govor še glasnejši! Čuli ga bodo do belega Zagreba in do kraljevega Belgrada. In od nekod pride tudi odmev! Če nečejo prej ničesar slišati, pa bodo takrat — radi ali neradi. Radovedni smo, kako bo potem dr. Opeka odgovarjal — skozi okno! In končno se je dr. Opeka spozabil tako daleč, da namiguje s prostaštvom in boljševištvom! Ali ve, kaj govori s take- Ra mesta?! Ali je rekel kako besedo Čadežu tisti čas, ko nas je v »Slovenskem Učitelju« naganjal s pariškimi apaši in barcelonskimi revolucionarji? ln ko nas je deželni šolski svet bičal s škorpijoni? Kdo pa je zadnjih pet — deset let uganjal večje prostaštvo in večji boljševizem, ako ne najbližja Opekina okolica. Vidi se, da nekateri ljudje še vedno plavajo v stari kranjski mlakuži, zato neženirano mečejo s takimi izrazi okrog sebe. Bog ve, če razumejo, kaj govore? Prostaštvo in boljševištvo! Škandal, da deželni šolski nadzornik tako govori! Skozi na stežaj odprto okno mu pošiljamo eno in drugo nazaj! Mabeant sibi!