Stephen Dobyns
Krvavičnik
Zdaj je gotovo že mrtev, kar mi je čisto prav, a pred petindvajsetimi leti, ko sva jih oba imela petnajst in je on taboril, jaz pa sem delal v poletnem taboru za invalidne in zaostale otroke v Pennsylvaniji, sem pazil nanj,
ko je cel dan sam sedel na griču. Nič dreves ali ostrih skal; zanj je bilo nevarno hoditi naokrog. Najmanjša praska in vsa kri bi mu preprosto stekla ven. To nas je spravljalo ob um — najprej, da bi ga obvarovali, nato, da bi to videli.
Bil sem z njim in si predstavljal nož
ali ošiljen kol, in se spraševal, kako majhen
bi moral biti vrez, in nato sem videl pričakujoč obraz
drugega fanta, ki me je gledal, in vsak od naju je vedel.
kako rad bi oni drugi videl, kako krvavi.
Pripravil nas je, da smo ga tako zelo hoteli raniti, da smo namesto tega ranili same sebe: rezali smo si prste pri tehničnem pouku, si razbijali nosove pri baseballu in se navsezadnje združili v množična ruvanja pod njegovim gričem, v preplet bergel in protez,
ki so udarjale druga po drugi, da ne bi ranile njega. Ko sem sunil otroka v želodec, sem se ozrl gor in ga videl, kako gleda s svojimi praznimi modrimi oči, kakršne imajo otroci z osladnih slik, in upal, da bom videl, kako se bo nakremžil ali odrevenel, a ni bilo nič; kot da bi že umrl.
Nato, čez teden dni, so ga poslali domov. Preveč odgovornosti, je dejal upravnik.
K vragu, stavit grem, da je imel otrok usnjeno kožo. In še tedaj sem ponoči ležal v postelji in si predstavljal, kako planem v njegovo sobo z ostro palico, udarim
in sunem v njegovo tkivo, rožnato kot pestič, in fantje na pogradih okoli mene so spali in sanjali, kako luknjajo krvavičnika in udarjajo po njem, vse dokler ne bi bil ves ploščat kakor preluknjan meh za vodo, in zato ga je upravnik poslal domov. Kajti kaj drugega
je krepost kot pomanjkanje hude skušnjave;
bolje je, da nam pusti našo laž, kako dobri da smo.
Je vedel? Ko je sedel na svojem griču
in gledal, kako smo se tolkli z berglami in palicami,
je bilo to njegovo zadovoljstvo; da smo pokleknili pred
svojo željo, da ga poškodujemo? In kaj potem? Mi smo bili živi otroci, on pa duh, in dal nam je občutek, da smo slabi skupaj. Popeljal nas je iz naše zasebne mržnje in dal našemu nasilju skupen vzrok:
in zato smo ga pogrešali, čeprav smo mu hoteli
škodovati. Ko je odšel, smo izgubili skupno hudobnost
in vsak od nas se je moral sam pregristi
v lastno prihodnost, in želel si je najti
kakega novega poraženca, ki bi nas znova združil v zlobi.
Crn pes, rdeč pes
Fant čaka na vrhnji stopnici, z roko na vratih zamrežene verande. Zeleno kolo leži v travi, prtljažne torbe so naphane s preganjenimi časopisi. Ulica je obrobljena z javori v polnem poletnem zelenju, bele hiše so odmaknjene s ceste. Moški, h kateremu je fant prišel po plačilo, se opoteče na verando. Kakor po navadi nosi sivo žensko obleko z rožami. Dolgi sivi lasje mu prekrivajo rame, zapletajo se v teden dni staro brado. Fant odpre vrata in ko pogleda navzdol, vidi rumenkaste lise urina, ki tečejo možu po nogah in se vijejo v sive nogavice in čevlje. Leto dni je fant moškemu nosil časopise, mu kosil in grabil travo. Bil je celo v hiši, ki smrdi po iztrebkih
in odpadkih, s pozabljenimi vrečami živil po mizah: gnilo sadje, plesniv kruh, neodprti zavitki mletega mesa. Čakal je na hodniku, da je mož odštel penije iz papirnate vrečke, pet jih je iz prijaznosti dodal. Fant misli na čase, ko je bila moževa mama še živa.
Prikradel se je k hiši, ko se je pričela glasba, in gledal, kako sta mož in njegova mama objeta plesala po kuhinji, počasi, obotavljivo, kakor da bi drug za drugega mislila, da je krhek kot kitajski porcelan. Mati je bila mrtva že teden dni, ko jo je sosed našel, in še tedaj sin ni dovolil, da bi jo odnesli. Fant je sedel na pločniku in gledal, kako se je mož s svojim debelim trupom zaganjal v policiste, ki so se trudili, da se ga ne bi dotaknili, temveč ga le držali proč od pogrebnikov, ki so nosili njegovo mamo, zavito v rdeče rjuhe, in smrdela je kot mleto meso, ki je že tedne stalo na stojalu za dežnike.
Ko fant danes stoji na vrhnji stopnici in gleda urin, ki curlja možu za nogavice, dvigne glavo in zagleda bledomodre oči, uperjene vanj, njihove gube in podočnjake in cikcakaste rdeče črte. Ko gleda vanje, prične verjeti, da zre skozi te oči in da vidi suhega blondinca na svojih stopnicah pred
vhodom.
Nato dvigne glavo in še zmeraj skozi moževe oči vidi mehkobo pozne popoldanske svetlobe na ulici, kjer je mož preživel vse svoje življenje, vidi zelenilo poletja, bele viktorijanske hiše, ki se pred njim svetlikajo in migotajo, kakor da bi jih prekrila bela megla. Ce pogleda izza hiš, izza prvih polj, vidi nebo, ki se rdeči ob somraku, vidi zemljo, ki drvi proti zahodu, kot da bi se hotela razdrobiti, kakor ob tla vržena skodelica, nasilno sili v nebo z velikimi spiralami rdečega vetra.
Znenada fant stopi nazaj. Ko znova pogleda v moževe oči, se zdijo žalostne in brez dna; in hoče se dotakniti njegove roke, reči, da mu je žal za njegovo mamo, žal, da je nor, žal, da pusti, da mu urin teče po nogi in da nosi žensko obleko. Namesto tega mu da časopis in gre. Ko vzdigne kolo, pogleda proti rdečemu nebu in temneči zemlji, in videti sta otrpla kakor dve živali, ki se od nekdaj sovražita, in vsaka si silno želi, da bi drugi pretrgala goltanec: črn pes, rdeč pes — zdaj bolj brez upa, bolj odločena.
Pokopališke noči
Sladke sanje, sladki spomini, sladki okus zemlje:
tako se mrtvi pretvarjajo, da še žive —
eden privleče stol, luč, si razgrne
časopis iz kakega kupa smeti,
nato se usede in si dvigne papir pred obraz.
Nič zato, če je luč razbita in če so mu
izpadle oči. Ali pa se nekaj drugih
zbere pred televizorjem, se heheta
in se tolče po tistem, kar jim je ostalo od kolen.
Nič zato, če je zaslon teman. Se štirje
sedijo pri mizi s čašami in krožniki,
dvigajo vilice k ustom in žvečijo. Nič zato,
če so krožniki prazni in če žvečijo le zrak.
Dva od mrtvih se zvalita na tla
in telesi se jima zvrtinčita skupaj,
kakor da bi ju prevzela ljubezen ali vročica. Nič zato, če jima koža poka in če so spolovila le spomin.
Glavar pokopaliških podgan pokliče vse mestne podgane, ki mu plačujejo, kar ima vrednost za podgane — golobje krilo ali pasje uho.
Podgane se posedejo po nagrobnikih in cenenih
kipih angelov in, oh, držijo se za trebuhe
in se krohotajo, krohotajo, dokler jim skorajda ne raznese
zvezde pa sevajo z enako hladno svetlobo,
po kateri so ti mrtvi nekoč načrtovali svoja življenja,
in na nekem dvorišču laja in laja pes,
le da bi videl, če se bo kaka žival, neumna kot on,
prebudila iz sna in morda zalajala nazaj.
Pod zeleno streho
Dva moža hodita ob robu podeželske poti. Eden se šali in govori o dekletih, opisuje nenadno oblino med pasom in zadnjico, in kako se včasih zdi, da tam živi ves svet. Ko govori, na slepo meče kamne v polje na njegovi desni, polje škrlatne kadulje, pisano od rumenih rož. Kamni udarijo ob rože ali zelene liste, nato izginejo v temini izza njih. Popoldne brez oblakov, sredi poletja, in v daljavi zelena lokomotiva vleče niz rdečih vagonov proti obzorju.
Drugi mož ni že dva dni skoraj nič jedel. Molči in skoraj se je že odločil, da bo oropal svojega pajdaša, ko le prideta do zavetja dreves, pol milje proč. Ima nož in hoče ga le pokazati, a če se drugi mož želi boriti, no, tem slabše zanj. In predstavlja si, kako bo nož zdrsnil pod rebri, kako bo zvlekel truplo s ceste, nato pobegnil prek polja k progi. In ko tako prvi govori o dekletih, drugi skuša jekleneti in čutiti sovraštvo do pajdaša, skuša ga napraviti krivega za vse, kar mu je šlo narobe v življenju — za izgubo službe, zapuščanje družine.
Kmalu mož, ki govori o dekletih, prične govoriti o svoji ženi, ki je ni videl že skoraj mesec dni. In malo govori, da ne bi mislil nanjo, in malo, da bi ga pestilo premišljanje o njej. Ga bo še ljubila? Si je našla drugega? Misli na čase, ko sta se ljubila, in se je usedel in ji razkrečil kolena in videl, kako se je pred njim razprostrlo njeno telo; in ko govori, mu spomin na njegovo golo ženo v postelji zapolni duha, in kamni, ki jih meče v polje, postajajo strahovi pred izdajo in samoto, ki jih, enega za drugim, peha proč.
Cez nekaj dni, ko v mestu drugega moža aretirajo
in ko pričakuje počasno razvozlavanje pravice,
si reče, kako neumen je bil njegov pajdaš,
ki je neprestano govoril o dekletih,
in kako je zaslužil vse, kar se je zgodilo.
Sebe ne zaznava kot fragment.
Ne zaznava, kako sta on in njegov mrtvi pajdaš
skupaj bila mož. Dodaj tretjega in še zmeraj
je to en mož; dodaj četrtega, enako. A sam zase
je le del stene, kos razbitega vrča;
je kakor drgetajoč glodalec pod svojim
ščitom iz listja, prestrašen, ko po naključju
kamen trešči skozi njegovo zeleno streho, žrtev
sveta, ki je neskončno naključen in nasilen.
Prevedel Andrej Blatnik