•Sž
Zgodovina televizije ne ponuja ekspresivne poliedričnosti filmske zgodovine. Poglavitna zahteva malega zaslona je bila vselej entertainment, z obsesivnim izsiljevanjem omejevanja tveganih eksperimentov, ki ga zahtevajo indeksi gledanosti. In vendarle so se včasih tudi prek katodne tube prikradle neverjetne eksplozije genialne in neo-nesnažene ustvarjalnosti. Kritično ponovno branje zadnjih 40 let televizije je pripeljalo do identifikacije števila »kultnih TV serij«, ki predstavljajo najsvetlejšo dediščino tega peklenskega instrumenta, ki gaje sam Orson Welles opredelil za »najbolj strašno in nevarno reč, ki obstoji na zemeljskem površju«. The Avengers in Dr. Who, Danger Man in The Saint, The Persuaders in Star Trek, Monthy Python's Flying Circus in Twin Peaks še dandanes poveličujejo legije navdušenih občudovalcev in uživajo velikodušnost specifične literature. Toda serija The Prisoner ostaja še vedno nedoseženi ustvarjalni vrh televizijskega medija: ezoterična pot, ki se začne v občem pojmu »TV serije« in se nadaljuje v progresivnem spodbijanju njegovih postulatov. Nujna dihotomija med »heroji« in »zli«, pomirjajoča gotovost »srečnega konca«, enoznačna intepretabil-nost filmskega dogajanja, nujna podvrže-nost pravilom deduktivne logike in pros-torsko-časovne kavzalnosti bodo progresivno pretresani in subvertirani, omogoča-joč mnogovrstne načine branja v kalei-doskopu vedno spodbujajočih in pogosto nepredvidljivo genialnih idej in podob. Potem ko si je Patrick McGoohan v 50. letih pridobil spoštovanje gledališke kritike in ko je med leti 1960 in 66 prestrelil televizijski ekran s svojo karizmatično karak-terizacijo tajnega agenta John Draka v seriji Danger Man, je v letu 1966 najboije plačana zvezda britanske televizije. Predvsem pa je tudi umetnik, ki se zaveda, da lahko dobi carte blanche za televizijski projekt, ki ni zavezan običajnim pravilom show-businessa: Lew Grade, predsednik ITC-ja, prevzame finančno kritje realizacije The Prisoner, nove televizijske serije po McGoobanovi zamisli, čeprav mu ni bilo dano poznati niti konca. In v tem ne bo edini: vsi soudeleženci tega projekta bodo poznali le tisti del sestavljanke, pri katerem bodo sodelovali. Snemanje serije se začne septembra 1966 in se razširi prek enega leta: izvršeno je v borehamwoodovskih študijih družbe Metro-Goldwyn-Mayer (vsi interierji) in v skrivnostni vasi Portmeirion v severnem Wellesu (večina eksterierjev). Produkcija se izkaže za težavno: McGoohan je edini, ki ima dejanski umetniški nadzor, kar povzroči besni odhod produ-
40
The prison
centa Georga Marksteina. V nasprotju z zahtevami ITC-ja, ki je hotel serijo od 26 do 38 epizod (kar ustreza osmim oz. devetim mesecem predvajanja, torej t. i. televizijski »season«, ki iz sheme izključuje tri poletne mesece), se McGoohan predstavi s samo 17 epizodami, ki jih smatra kot nujne za dovršeno izrazitev projekta. Na televiziji se pojavi 29. septembra 1967 z epizodo Arrival: gledalci so takoj postavljeni pred celo vrsto vprašanj, na katera v 45 minutah epizode ne najdejo nobenega odgovora. Eden največjih piscev znanstvene fantastike Isaac Asimov napiše po ogledu desetih epizod duhovito in zmedeno recenzijo za tednik TV Guide: »Na začetku je naš Junak (imenovan Prisoner) dal odpoved
pri britanski tajni službi. Bil sem zaskrbljen: postal bo dvojni agent. Nato je bil ujet, toda to me ni skrbelo. Bo že ušel. Gledal sem na uro in se veselil. V desetih minutah bo zbežal; zdaj samo še v petih, štirih, treh. Naivnost piscev me je spravljala v zadrego, saj mu je ostala samo še minuta in nič še ni kazalo na pobeg. Ni zbežal. Ne boste mi verjeli, toda ni. Bil sem zaprepaden. Tudi naslednji teden ni zbežal. In tudi v nobenem od naslednjih ni zbežal. Zagotovo, dobil je nekaj manjših spopadov. Nikoli jim na primer ni povedal, zakaj je zapustil tajno službo. Toda mi, gledalci, tega prav tako nismo izvedeli. Nikoli nismo ničesar izvedeli. Nikoli nismo izvedeli, kje je kraj, kjer je bil Prisoner pridržan kot
ujetnik ali pred kom je bežal, zakaj je bežal, kdo so bili vsi ostali, zakaj so hoteli vedeti, zakaj je dal odpoved ali karkoli že. Neuspeh, neuspeh, neuspeh! Prisoner ni uspel: nikoli ni pobegnil. Mi nismo uspeli. Nikoli nismo razumeli!« In po dvanajstih epizodah, polnih vprašanj in praznih glede končnih odgovorov (zakaj subjektivno »možni« odgovori so neskončni), serija izvrši svojih zadnjih pet hudodelstev. »Samomorilska« trinajsta epizoda (Do not Forsake Me, Oh My Darling), v kateri se protagonist praktično nikoli ne pojavi. Štirinajsta in petnajsta epizoda (Living in Harmony in The Girl who was Death), ki spodneseta še edini dve gotovosti, ki sta ostali: prostor (skrivnostna
vas) in čas (hipotetični sedanjik). Šestnajsta epizoda (Once Upon a Time), ki ponuja 45 minut najboljšega avantgardnega gledališča, z nepozabnim nastopom Lea McK-erna in Patricka McGoohana v dialoškem dvoboju na življenje in smrt. Do nore sedemnajste epizode, v kateri vsako vprašanje najde neki odgovor ali neki drugi odgovor ali nobenega odgovora: pač glede na načine branja, s katerimi zmore naša senzibilnost odpreti ezoterična vrata tega univerzuma.
Nemudoma se sproži potres. In že so tu parlamentarna spraševanja, v Angliji (»kajti ljudje imajo pravico razumeti!«), ali cenzure Države: delne (nekatere epizode ne preidejo meja Združenih držav, Francije in Nemčije) ali popolne (v mnogih državah predvajanje celo ni dovoljeno!). Patrick McGoohan dobiva različna grozilna pisma, ki ga prisilijo, da se z družino preseli v Švico in kasneje v Ameriko: odločil se bo omejiti umetniško dejavnost in se zapreti v tiho osamitev. Na drugi strani pa: na deset-tisočev fanov spočenja kult, neskončna ek-segetska literatura in posthumna »kanoni-zacija« na univerzitetnih filmskih, filozofskih in socioloskih kurzih. Še nikoli kot to leto, ko je 25. obletnica prve projekcije (zaključena v marcu 1968), ni The Prisoner užival tako spoštljive priljubljenosti: pred kratkim so se pojavile knjige in videokasete, ki se posvečajo razlagi ozadja, skritih pomenov, literarnim in alegoričnim ključem televizijske serije, ki je bila zmožna, kakor še nobena doslej, združiti »entertainment« in »kreativno izvirnost«. The Prisoner velja za nesporni ustvarjalni vrh tiste psihedelične avantgarde, kije navdihovala Antonionija, ko je snemal Blow Up, ali Beatlese v fazi albumov Revolver in Sgt. Pepper: toda omejevati njen domet na izraz neke dobe se izkaže za še vedno omejujoče. The Prisoner je umetniško delo: in kot tako je bistvena kreacija. In kot vsak avtentičen ustvarjalec je McGoohan za temelje svojega posebnega univerzuma postavil svoje lastne postulate in lastne zapovedi. Zato nam The Prisoner (izmaknjen postu-latom in zapovedim nizke umetnosti predvidljivega ali pritaknjene nepredvidljivosti) še vedno dopušča leteti v atmosfere, ki se nam se po 25 letih upravičeno zdijo neraziskane.
»Najbrž je The Prisoner take vrste reč, o kateri ima lahko tisoč ljudi različne razlage, kar je, po mojem mnenju, zelo razveseljivo. Vesel sem, da je tako, saj je bil prav to moj namen.« (Patrick McGoohan)
mario panciero
Kljub temu da so v The Prisonerju očitni predvsem vplivi Alice In Wonderland Lewisa Carroll a, Kafkovega Procesa, Orwellovega 1984 in Ibsenove drame Brand (delo, kije McGoohanu prineslo gledališko slavo v '50 letih), je serija prav tako polna z nešteto drugimi kulturnimi referencami: včasih skritimi, drugič ironičnimi. Od Cervantesa (Hammer Into Anvil) do Shakespeara (Once Upon A Time), od svetega pisma (Fall Out, Ezechielova knjiga) do Conana Doyla (The Girl Who Was Death), od Straussa (The Chimes Of Big Ben) do Beatlesov (Fall Out), od Sergia Leoneja (Living In Harmony) do filmskega 007, ki ga je McGoohan zavrnil (The Girl Who Was Death in Do Not Forsake Me, Oh My Darling: slednja epizoda uporablja celo nekatere »library scenes«, ki so se pojavile tudi v filmu Goldfinger). Veliko je tudi samocitiranja: John Drake iz serije Danger Man, ki je proslavila McGoohana, se tako, na primer, pojavi v The Girl Who Was Death, pa tudi na fotografijah dokumentov številke 6 in na predvolilnih panojih v »Vasi«.
Prve reakcije kritike in gledalcev (občinstva) so bile diametralno nasprotne in skoraj vedno ekstremne. V Franciji epizod Do Not Forsake Me, Oh My Darling, Living In Harmony in The Girl Who Was Death celo niso predvajali. V Združenih državah je cenzura udarila po Living In Harmony, v Nemčiji pa niso bile dane v predvajanje epizode A Change Of Mind, Free For All, Living In Harmony in The Schizoid Man. V deželah z bolj aH manj totalitarnimi režimi pa je celo ni bilo moč uvoziti. Kult The Prisonerja je kljub temu rasel, nastalo je veliko fan klubov in študijskih skupin, ki jih uradno koordinira Six Of One, the Prisoner Appreciation Society (P.O. Box 60, Harrogate, UK), nekomercialna organizacija, ki že leta izdaja sijajne revije, posvečene študiju serije, in izdeluje široko paleto izdelkov, povezanih s serijo. Serija je doživela več izdaj na videokasetah. Obstajajo pa tudi videokasete (The Prisoner Companion, The Prisoner Investigated, The Prisoner In-depth), namenjene razlagi
41
►