OTROK 
IN KNJIGA 
94
Vsi prevodi se navezujejo na slovenski kul-
turni kontekst in domnevni neobstoj nonsensa 
v slovenski književnosti. Posledica tega je, 
da prevajalci prirejajo besedilo v smislu bolj 
znane pravljice in tako odpravljajo nonsens 
kot žanr. Vendar je z uporabljenim analitičnim 
modelom mogoče razčleniti tudi slovenska 
besedila in na ubesedovalni ravni dokazati, 
da obstaja tudi slovenski literarni nonsens. 
Tako odpade glavni razlog za prirejanje Car-
rollovega besedila v slovenščini.
Barbara Simoniti: Od nesmisla do nonsensa
Ni nenavadno, da izhodiščni opredelitvi v 
leksikonu in pregledu pesniških oblik ob 
nonsensu posebej opozarjata na poezijo, po-
sebej na otroško poezijo; v njej se poetika 
jezikovno-predstavne igre lahko razmahne 
povsem neodvisno od kakršne koli zunanje 
teme, oblikovno pa je v poeziji mogoče opa-
zovati dve vrsti nonsensa – obe sta povezani 
s tematizacijo igre.
Igor Saksida: Kaj je nonsens  
in kako učinkuje?
Tako kot v angleškem svetu sta tudi na Slo-
venskem kriminalka in nonsens produkta 
meščanske družbe, razvijala sta se drug ob 
drugem. Bistvena razlika je v tem, da se 
slovenska meščanska družba z meščanskimi 
vrednotami vred (med katerimi ima »svoje-
glavost«, ki je obenem tudi bistven element 
nonsensa, pomembno mesto) v času med obe-
ma vojnama ni razvila do te mere, da bi tudi 
žanra lahko reflektirano in bujneje zaživela. 
Peter Svetina: Nonsens in družbeni kontekst
Ilustracija Manice K. Musil iz avtorske 
slikanice Pobalinska pujsa (Založba 
Pivec, 2015), ki je prejela nagrado 
najlepša slovenska knjiga SKS 2015 v 
kategoriji knjige za otroke in mladino. 
Avtorica je za ilustracije iz Pobalinske 
pujse prejela tudi mednarodno nagrado: 
COW International Illustration Festival 
Top 10 Illustrators 2014
OTROK
IN
KNJIGA
REVIJA ZA VPRAŠANJA MLADINSKE KNJIŽEVNOSTI, 
KNJIŽEVNE VZGOJE IN S KNJIGO POVEZANIH MEDIJEV
The Journal of Issues Relating to Children ’s Literature, 
Literary Education and the Media Connected with Books
94
ISSN 0351–5141
2015
MARIBORSKA KNJIŽNICA
OTROK IN KNJIGA izhaja od leta 1972. Prvotni zbornik (številke 1, 2, 3 in 4) 
se je leta 1977 preoblikoval v revijo z dvema številkama na leto; 
od leta 2003 izhajajo tri številke letno.
The Journal is Published Three-times a Year in 700 Issues
Uredniški odbor/Editorial Board: dr. Blanka Bošnjak, dr. Meta Grosman, 
mag. Darja Lavrenčič Vrabec, Maja Logar, dr. Tanja Mastnak, 
dr. Vanesa Matajc, dr. Peter Svetina in Darka Tancer-Kajnih;
iz tujine: Meena G. Khorana, Lilia Ratcheva - Stratieva in Dubravka Zima
Glavna in odgovorna urednica/Editor-in-Chief and Associate Editor: 
Darka Tancer-Kajnih
Sekretar uredništva/Secretar: Robert Kereži
Redakcija te številke je bila končana decembra 2015
Za vsebino prispevkov odgovarjajo avtorji
Prevodi sinopsisov: Marjeta Gostinčar Cerar
Lektoriranje: Darka Tancer-Kajnih
Izdaja/Published by: Mariborska knjižnica/Maribor Public Library
Naslov uredništva/Address: Otrok in knjiga, Rotovški trg 6, 2000 Maribor, 
tel. (02) 23-52-100, telefax: (02) 23-52-127, 
elektronska pošta: darka.tancer-kajnih@mb.sik.si in revija@mb.sik.si
spletna stran: http://www.mb.sik.si
Uradne ure: v četrtek in petek od 9.00 do 13.00
Revijo lahko naročite v Mariborski knjižnici, Rotovški trg 2, 2000 Maribor, 
elektronska pošta: revija@mb.sik.si. 
Nakazila sprejemamo na TRR: 01270-6030372772 za revijo Otrok in knjiga
Vključenost v podatkovne baze: 
MLA International Bibliography, NY, USA 
Ulrich’s Periodicals Directory, R. R. Bowker, NY, USA
5
JUBILEJNO OKO BESEDE 
2015
Od 24. do 26. septembra 2015 je v Murski Soboti potekalo jubilejno, že 20. Oko 
besede, osrednje strokovno in družabno srečanje ustvarjalcev slovenske mladinske 
književnosti, torej pisateljev, izdajateljev, premišljevalcev, razlagalcev, promotorjev 
in posredovalcev mladinske književnosti.
Od leta 2002 je poleg Mestne občine Murska Sobota najpomembnejši gmotni 
podpornik Srečanja Ministrstvo za kulturo oz. od leta 2009 Javna agencija RS za 
knjigo.
Srečanje, ki ga je Feri Lainšček poimenoval Oko besede, na pobudo in v orga-
nizaciji založbe Franc-Franc (poosebljata jo Feri Lainšček in Franci Just) obstaja 
od leta 1995. Leto kasneje se mu je kot sooblikovalka strokovnih vsebin pridružila 
revija Otrok in knjiga, leta 1997 pa se je obema kot pokrovitelj nad novoustano-
vljeno večernico, nagrado za najboljše izvirno slovensko mladinsko literarno na-
grado minulega leta, pridružilo še Časopisno-založniško podjetje Večer. Podelitev 
večernice je postala osrednji dogodek vsakoletnih Srečanj, druge stalne vsebine 
so še obiski pisateljev na pomurskih osnovnih in srednjih šolah, simpozij, ki ga 
vsebinsko pripravi revija Otrok in knjiga, razstave v minulem letu izdanih slo-
venskih mladinskih literarnih del, s katerimi se v program Srečanja vključuje Po-
krajinska in študijska knjižnica Murska Sobota, ter literarno-kulturna popotovanja, 
ki nudijo priložnost za spoznavanje kulturnih in naravnih znamenitosti Pomurja. 
Vsako srečanje postreže tudi s kakšno novo vsebino, umeščeno v spremljevalni 
program. Letošnje vsebine so bile izbrane v počastitev 300-letnice prve slovenske 
knjige in 20-letnice Srečanja.
Založba FRANC-FRANC in Društvo Bralna značka Slovenije – ZPMS sta v 
sklopu Srečanja letos že drugo leto organizirali tudi seminar za vzgojiteljice in 
učiteljice razrednega pouka. Tokrat z naslovom Bralna značka in njene spodbude 
za branje.
Podelitev večernice je bila v četrtek, 24. 9. ob 12. uri v gledališču Park Mur-
ska Sobota. Nagrado je prejel Vladimir P. Štefanec za realistični, deloma tudi 
problemski mladinski roman Sem pank čarovnic, debela lezbijka in ne maram 
vampov. Večerove intervjuje z vsemi petimi finalisti in utemeljitev žirije za na-
grado smo objavili v 93. številki revije.
6
Simpozij 
NONSENS V SLOVENSKI MLADINSKI  
KNJIŽEVNOSTI
Letos obeležujemo 150-letnico Carrolove Alice. Urednik Björn Sundmark je o 
posebni številki ugledne mednarodne revije Bookbird (3/15), posvečeni nonsensu, 
zapisal:
Kako si upamo?! S to parafrazo /… nakazujem, kako izzivalno utegne biti, da posvečamo 
skoraj celotno številko nonsensu. Tudi če je otroška literatura zgodovinsko prešla od »po-
učevanja k razveseljevanju,« je razveseljevanje skoraj vedno prevlečeno z dobrimi nameni 
in didaktičnimi vzgibi. »V vsem se skriva nauk,« kakor pravi Vojvodinja v Alici v Čudežni 
deželi, in velika večina knjig za otroke dokazuje, da ima prav. Zdi se, da skriti odrasli v 
otroški literaturi vedno preži v ozadju, se sklanja otroku čez ramo in mu šepeta o strašni 
koristnosti vsega … Toda nonsens je protididaktičen in nekoristen, in ravno zato je tako 
neskončno navdušujoč.
Zato si upamo v tej številki načeti predmet, ki ostaja osrednjega in obrobnega pomena v 
otroški literaturi: nonsens. Osrednji je, ker so nekatera najpomembnejša dela za otroke, ka-
kor Alica v Čudežni deželi, nonsensna literatura in ker je vsak zgodovinski pregled otroške 
literature brez nje nepopoln, in obroben je, ker nonsens ni eden glavnih žanrov ali slogov. 
Potemtakem ni presenetljivo, da je strokovna revija za otroško literaturo, ubrano na temo 
nonsensa, prav res redka ptica. Prepričani smo, da je ta številka revije Bookbird celo prva 
v tridesetih letih. Zato si upamo! (Prev. Barbara Simoniti)
In upali smo si tudi mi. Simpozij smo vsebinsko zasnovali v uredništvu revije, 
za uspešno prepletanje organizacijskih niti je skrbela urednica Darka Tancer-Kaj-
nih, ki je simpozij (25. septembra) tudi povezovala. Izhodišče za razmišljanje je 
prispeval Peter Svetina:
Beseda nonsens ima dvojno razumevanje, zato v povezavi z njim rado prihaja do nespora-
zumov. Večina literarnoteoretskih definicij opisuje nonsens kot literarni žanr z določenimi 
značilnostmi, med katerimi je tudi ta, da značilnost tega žanra NI nesmisel. Drugo je obče 
razumevanje nonsensa in kaže, da v prevodu pritrjuje prav lastnosti, ki jo literarnoteoretska 
definicija negira: nonsens prevaja z nesmisel.
Prvine nonsensa kot nesmisla so se pojavljale že v srednjeveški literaturi, v ljudskih izšte-
vankah itn. Nonsens kot literarni žanr pa je utemeljil Anglež Edward Lear s Knjigo nonsensa 
(1846). Nekaj desetletij kasneje sta nastali dve knjigi Aličinih dogodivščin (1865 in 1872) 
Lewisa Carrolla, tudi Angleža in matematika, ki sta obveljali za prototip nonsensa v prozi. 
Druga polovica 19. stoletja je (v Angliji in drugod) čas velikega razmaha naravoslovnih 
znanosti in literarni zgodovinarji radi govorijo o pojavu nonsensa kot o reakciji na izmerljive, 
pretehtane in preverljive lastnostni naravoslovnih ved. V 20. stoletju raziskovalci literature 
nonsens omenjajo v kontekstu avantgard ob začetku stoletja (zlasti dadaizma in nadrealizma) 
in v kontekstu modernizma 60. in 70. let.
Temeljno študijo nonsensa je v slovenski prostor prispevala raziskovalka in prevajalka 
Barbara Simoniti (Nonsens, 1997). Kot slovenski nonsens je prepoznala v prvi vrsti Butalce 
Frana Milčinskega, ki so revijalno izhajali v 30. letih prejšnjega stoletja, knjižno pa so prvič 
izšli leta 1949 (v knjigi pa ni vseh butalskih dogodivščin).
Teme oz. vprašanja, ki se porajajo v zvezi z nonsensom: katere so značilnosti nonsensa kot 
žanra, kateri so tipi nonsensa, kako nonsens nastaja, kakšne so težave in veselja ob preva-
janju nonsensa, kako je nonsens vpet v družbeni kontekst, kakšna je recepcija nonsensa na 
Slovenskem, kako je z nonsensom v šolski praksi.
7
Kratka predstavitev referentov:
dr. Barbara Simoniti (1963), slovenska pesnica, pisateljica, prevajalka in publi-
cistka
dr. Igor Saksida (1965), redni prof. za področje slovenske književnosti in izredni 
prof. za področje didaktike slovenščine na Pedagoški fakulteti v Ljubljani in na 
Fakulteti za humanistične študije Koper. 
dr. Peter Svetina (1970), slovenski pisatelj, pesnik, prevajalec, literarni znanstve-
nik in profesor slovenske književnosti na Univerzi v Celovcu 
Miha Mohor (1945), profesor slovenščine in angleščine, publicist
Boštjan Gorenc (vzdevek Pižama) (1977), slovenski raper, igralec, komik, mode-
rator (tudi številnih literarnih dogodkov) in prevajalec
Milan Dekleva (1946) pesnik, pisatelj, dramatik, esejist in prevajalec
Barbara Simoniti, Darka Tancer-Kajnih in Boštjan Gorenc
NONSENSE IN SLOVENE CHILDREN’S LITERATURE
The symposium on nonsense in the Slovene children’s literature, held within the 20th Meeting 
of Slovene children’s writers Oko besede (September 25, 2015), was organized by the editorial 
board of the magazine Otrok in knjiga (The Journal of Issues Relating to Children’s Literature, 
Literary Education and the Media Connected with Books). We outlined the following starting 
theses and questions:
The word nonsense has a double interpretation, which often generates misunderstandings. 
Most of literary-theoretical definitions describe nonsense as a literary genre with certain char-
acteristics, one of them being that nonsense is NOT a typical feature of this genre. The second 
8
is the general understanding of nonsense showing the translation to confirm the very char-
acteristic, negated by the literary-theoretical definition: nonsens (nonsense) is translated as 
nonsense.
Elements of nonsense first appeared in medieval literature, folk limericks, etc. Nonsense as 
a literary genre was founded by the English author Edward Lear with his Book of nonsense 
(1846). A few decades later two books of Alice’s adventures (1865, 1872) were written by 
Lewis Carroll, also English and mathematician, and these two were regarded as a prototype 
of nonsense in prose. The second half of the 19th century (in England and elsewhere) is the 
time of heyday of natural sciences, and literary historians like to present the phenomenon of 
nonsense as a reaction to measurable, weighable and verifiable qualities of natural sciences. 
In the 20th century literary scholars mention nonsense in the context of avant-garde from the 
beginning of the century (especially dadaism and surrealism) as well as in the context of mod-
ernism of the 1960s and 1970s.
The main research study of nonsense in Slovenia was made by the researcher and translator 
Barbara Simoniti (Nonsens, 1997). As an example of Slovene nonsense she primarily exposed 
The Boneheads (Butalci) by Fran Milčinski, published periodically in the 1930s, and in 1949 as 
a book (which does not include all their adventures). The integral version, prepared by Barbara 
Simoniti, was only published this year.
The symposium topics and questions, relating to nonsense, are: characteristics of nonsense 
as genre, types of nonsense, how is nonsense created, the problems and joys of translating 
nonsense, nonsense in social contextreception of nonsense in Slovenia, nonsense in the school 
practice.
A short presentation of participants:
Barbara Simoniti (1963), Slovene poet, writer, translator, publicist
Igor Saksida (1965), Full Professor of the Slovene literature and Associate Professor of 
didactics of the Slovene language at the Pedagogical Faculty of the University of Ljubljana 
and at the Faculty of Humanities, Koper
Peter Svetina (1970), Slovene writer, poet, translator, literary scholar and Professor of the 
University of Celovec
Miha Mohor (1945), professor of Slovene and English, publicist 
Boštjan Gorenc (nicknamed Pižama) (1977), Slovene rapper, actor, comic, moderator (of 
literary events too) and translator
Milan Dekleva (1946) is a poet, writer, dramatist, essayist and translator
9
B a r b a r a  S i m o n i t i
Ljubljana
OD NESMISLA DO NONSENSA
V literarnem svetu je bilo leto 2015 posvečeno 150-letnici izida Alice v Čudežni deželi, ki 
je eno najbolj priljubljenih in najpogosteje citiranih angleških besedil. Poleg tega velja ta 
knjiga Lewisa Carrolla v literarni teoriji za arhetip nonsensa, posebnega literarnega žanra, 
ki je najpogosteje namenjen otroškim bralcem. V slovenski literarni teoriji in zgodovini 
je predolgo veljalo, da je t. i. »literatura nesmisla« značilno angleški pojav. V knjigi Non-
sens sem (Simoniti 1997) s svojo teorijo utemeljila, da obstaja tudi slovenski nonsens, le 
neraziskan je, in kot njegov vzorčni primer vzpostavila Butalce Frana Milčinskega. Prva 
butalska zgodba je izšla leta 1917, šele novembra 2015 pa prva kritična in integralna izdaja 
Butalcev, ki sem jo pripravila za zbirko Kondor pri Založbi MK. Ob visoki obletnici Alice 
v Čudežni deželi se mi zato zdi primerno, da za simpozij o slovenskem nonsensu na krat-
ko predstavim svojo teorijo o ubesedovanju nonsensa, ki je nastala na podlagi raziskave 
izvirnika Alice v Čudežni deželi in obstoječih štirih slovenskih prevodov, in predstavlja 
prispevek v mednarodni teoriji nonsensa. V nadaljevanju članka bom bistvene ugotovitve 
prenesla na Butalce Frana Milčinskega in možne povezave med njimi in tematsko sorodni-
mi nonsens besedili drugih evropskih narodov, saj se je tako v prevodih Alice kakor tudi v 
uredniških posegih v besedilo Butalcev izkazalo, da lahko literarna umetnina, ki pripada 
nonsensu kot žanru, obstaja in živi v neki literarni tradiciji samo, če obstaja tudi zavest o 
obstoju nonsensa oziroma njegovo poznavanje. V nasprotnem primeru prevajalci in ured-
niki iz tovrstnih besedil odstranjujejo nonsens značilnosti kot čudaške in neprimerne.
The year 2015 in literary world was dedicated to the 150th anniversary of the publication 
of Alice in Wonderland, one of the most popular and most frequently cited English texts. 
In literary theory this book of Lewis Carroll’s is considered an archetype of nonsense, a 
special literary genre usually addressing children. In the Slovene literary theory and his-
tory the so called “literature of nonsense” has all too long been regarded as a typically 
English phenomenon. That is why in my book Nonsens (Simoniti 1997) I substantiated 
the theory of the Slovene nonsense – so far unexplored – and exposed Boneheads by Fran 
Milčinski as its sample example. The first bonehead story was published in 1917, while the 
first reviewed, integral version, prepared for the book series Kondor (published by the Mla-
dinska knjiga) only came out in November 2015. At the high anniversary of Alice in Won-
derland I find it appropriate to submit a short presentation of my own theory of nonsense, 
developed on the basis of the original Alice in Wonderland and the existing four Slovene 
translations, as a contribution to the international theory of nonsense. In the continuation 
I will apply the essential findings to the Boneheads of Fran Milčinski, along with possible 
links between this work and topically related nonsense texts of other European nations; it 
has turned out, namely, so in translations of Alice as in editorial revisions of Boneheads, 
that a literary work belonging to nonsense as genre, can only thrive in a literary tradition 
RAZPRAVE – ČLANKI
10
recognizing and appreciating nonsense. If the case be the opposite, translators and editors 
are all too often tempted to remove the nonsense features from these texts as weird and 
inappropriate. That is why in my opinion discussions on this interesting genre and texts 
classified as nonsense are a special value of the present symposium.
Pod naslovom Alica v Čudežni deželi navadno poznamo dve besedili: prvo je 
Alice’s Adventures in Wonderland (1865), drugo pa njegovo nadaljevanje Through 
the Looking-Glass (1972). Njun avtor Charles Lutwidge Dodgson (1832–1898) je 
bil matematik in profesor v Oxfordu, zaslovel pa je s psevdonimom Lewis Carroll 
(»Ludvik Karel«), ki ga je igrivo naredil iz svojih prvih dveh imen. Alica v Čudežni 
deželi je klasično delo, trdno zasidrano v angleški kulturni in jezikovni tradiciji. 
Prevod takega besedila je zahtevno dejanje komunikacije med izhodiščno in ciljno 
kulturo, saj je besedilo vedno sestavni del kulture, v kateri nastopa. Za prevod je 
zato posebno pomembna funkcija, ki jo besedilo dobi v ciljnem jeziku in kulturi, 
ta pa je odvisna od tega, ali se besedilo lahko naveže na neko obstoječo tradicijo 
ali ostane tujek in nerazumljena novotarija.
V slovenščino je prvi del Alice prvič prevedel Bogo Pregelj leta 1951 pod naslo-
vom Alica v deveti deželi. Celotno besedilo je kasneje prevedla Gitica Jakopin: leta 
1969 je izšla njena Alica v čudežni deželi, leta 1978 pa še drugi del V ogledalu. Za 
novo izdajo leta 1990 je prevajalka pripravila nov prevod obeh delov v enem zvezku 
pod naslovom: Aličine dogodivščine v Čudežni deželi in V ogledalu. V letu 1994 
smo dobili še novo izdajo v dveh zvezkih, delo prevajalke Helene Biffio: Aličine 
prigode v Čudežni deželi in Skozi zrcalo. Tudi v drugih jezikih doživlja Alica vedno 
nove prevode, štirje različni pa so za Slovenijo vendar izredna posebnost. Naj za 
primerjavo povem, da smo leta 2015 dobili šele drugi slovenski prevod nadvse pri-
ljubljene Pike Nogavičke Astrid Lindgren; novi prevod Nade Grošelj bo nadomestil 
desetletja priljubljeno uspešnico Kristine Brenkove, ki je že jezikovno zastarela. 
Upam si reči, da gre pri Alici v Čudežni deželi za drugačen primer: predvsem za 
nezadovoljstvo z vsakim dosedanjim prevodom, saj se besedilo v slovenščini kar 
»ne prime« tako, kakor je priljubljeno in slavno v izvirniku. Ljudje Alico poznajo, 
brali so jo, a če jih natančneje vprašaš, večina prizna, da jim knjiga ni bila všeč 
in mnogi je sploh niso prebrali do konca. Zato moramo najprej ugotoviti, zakaj je 
Alica v Čudežni deželi brezčasna uspešnica in eden gradnikov angleške literarne 
tradicije in zakaj jo pri nas dojemamo kot nekaj čudnega.
Alica v Čudežni deželi velja za najznačilnejši, že arhetipski primer posebnega 
literarnega žanra, imenovanega nonsens. Za njegovega začetnika velja pesnik Ed-
ward Lear, ki je leta 1846 izdal knjigo šaljivih ilustriranih pesmi, t. i. limerikov, 
in ji dal naslov A Book of Nonsense (Knjiga nonsensa). Od tod se je poimenovanje 
uveljavilo in postalo strokovni termin. Prav tako razširjeno je prepričanje, da je 
nonsens nekaj značilno angleškega, zato moramo za začetek povedati, kaj nonsens 
sploh je. Vendar definicija nonsensa nikakor ni preprosta – kar nakazujeta že 
oba njegova arhetipa: Alica v Čudežni deželi je prozno besedilo, zbirka Learovih 
limerikov pa poezija. Če vzamemo v roke literarne leksikone (Cuddon 1982), naj-
demo večinoma opise, ki so neprepričljivi zaradi nedoslednosti. V zagati je večina 
razlagalcev vztrajala, da je nonsens »nesmisel« (Dolinar 1987), in ga skušala raz-
ložiti s primerjavami po podobnosti s simbolizmom, dadaizmom, nadrealizmom 
(surrealizmom), absurdizmom in metafikcijo, poleg tega pa še s fantastično zgodbo, 
11
grotesko ter humorjem otroške poezije. Večinoma namreč velja, da je nonsens 
značilen za besedila, namenjena otroškim in mladim bralcem. Tovrstni pristopi 
niso prinesli prepričljive definicije nonsensa, saj so v iskanju sorodnosti z drugimi 
literarnimi pojavi premalo raziskali tiste značilnosti, ki so za nonsens določujoče 
značilne in idiosinkratične. Pri tem je treba povedati, da je nonsens ravno zaradi 
svoje domnevne sorodnosti s celo vrsto drugih literarnih pojavov v obdobju post-
modernizma postal zelo zanimiv. Nastalo je več obsežnih raziskav, ki so se ga 
lotevale z različnih izhodišč. Winfried Nöth je raziskal Alico v Čudežni deželi z 
literarnosemiotičnega stališča (Nöth 1980), Jean-Jacques Lecercle se je ukvarjal 
s filozofijo nonsensa (Lecercle 1994), Marnie Parsons pa z bralnimi strategijami 
nonsensa (Parsons 1994), da naštejem le najpomembnejše. Vendar ni nobena študija 
prinesla dosledne in za ves nonsens veljavne obravnave, kaj šele definicije.
Prelomno definicijo nonsensa je leta 1988 vzpostavil nizozemski profesor Wim 
Tigges in z njo zaslovel, saj definicija pomeni bistveno novost v teoriji nonsensa. 
Predvsem prerašča poprejšnje razprave, ki so zaradi pojmovanja nonsensa kot 
nesmisla običajno drsele v filozofska razglabljanja o (ne)smiselnosti tovrstnih be-
sedil, in prehaja na področje literarno-jezikovnih raziskav nonsensa kot (predvsem) 
literarnega pojava. Bistvo nonsensa namreč ni v smislu ali nesmislu, temveč v 
pomenu in njegovi posebni rabi. Izhodišče za Tiggesovo definicijo je bila veliko 
zgodnejša ekspresivna formulacija »pomoljenega in nato odtegnjenega pomena« 
(Eastman 1937: 27). Nihče drug ni tako dobro zadel bistva nonsensa.
Jedro Tiggesove definicije je, da nonsensa kot žanra ne vzpostavljajo oblikov-
ne lastnosti, kakor je to značilno za druge žanre (npr. sonet, roman ipd.), ampak 
njegov osnovni tip komunikacije. Nato je literarni nonsens jasno definiral s štirimi 
bistvenimi prvinami. To so: nerazrešena napetost med prisotnostjo in odsotnostjo 
pomena, pomanjkanje čustvene vpletenosti, igriva prezentacija ter poudarek, iz-
razitejši kakor v katerem koli drugem tipu književnosti, na njegovi besedni naravi 
(Tigges 1988: 55).
Tiggesova globinska definicija pa ne prinaša le jasnosti v razpravljanje o non-
sensu, temveč – kakor vsaka dobra teorija – sproža še nova vprašanja. Če je za 
nonsens značilna posebna vrsta komunikacije, to pomeni, da nonsens obstaja kot 
diskurz, kot družbeno dejanje komunikacije, in da nastaja tudi kot posebni učinek 
v odzivu bralca. In če nonsens kot žanr določa posebna vrsta komunikacije, mora 
to omogočati njegova jezikovna podoba – ubeseditev, ki sproža ta posebni bralski 
odziv na nonsens kot literarni učinek. Iz povedanega lahko sklenemo, da je non-
sens kot žanr na poseben način strukturiran iz nižjih enot. Raziskati moramo torej 
hierarhičnost nonsensa kot literarnega pojava.
Wim Tigges se je v svoji raziskavi osredotočil na nonsens kot žanr in poleg 
tega vzpostavil tudi nonsens kot slog. Po naštetih kriterijih iz definicije je non-
sens mogoče pregledno razločevati od drugih nemimetičnih slogovnih smeri, ki 
so značilne za dvajseto stoletje: simbolizma, dadaizma, surrealizma, absurdizma, 
metafikcije ter fantastične zgodbe, groteske, humorja in otroške poezije kot na-
videzno sorodnih žanrov (Tigges 1987: 33–45; 1988: 93–103, 133). Ob nonsensu 
kot literarnem postopku – načinu oblikovanja ubeseditve – pa ostaja Tiggesova 
obravnava nedorečena. Literarne postopke je zgolj določil kot »semiotična in 
stilistična sredstva, ki jih nonsens uporablja, da ustvarja svoje učinke in označi 
svojo navzočnost« (Tigges 1988: 55) in se skliceval na dve obstoječi raziskavi te 
teme. Prva je delo Susan Stewart, ki izhaja iz jezika kot diskurza in kot nasprotje 
12
nonsensa vzpostavi »common sense« (Stewart 1978). – Slovenski približek tej 
zvezi je zdrava pamet; morda tudi vsakdanje razmišljanje ali splošno prepričanje, 
nikakor pa ne nesmisel. – Avtorica druge študije je Elisabeth Sewell, ki se je 
osredotočila na nonsens poezijo (Sewell 1987). Obe raziskavi veljata za temeljni, 
vendar so njuna dognanja tako omejene vrednosti, da sta mi mogli biti zgolj za 
izhodišče. Raziskovanje sem zato v svoji disertaciji nadaljevala z obsežno analizo 
celotnega besedila Alice; skupaj z vsemi predhodnimi dognanji drugih avtorjev 
sem jo podrobneje predstavila v knjigi Nonsens (Simoniti 1997), zato tu navajam 
le povzetek glavnih izsledkov.
Nonsens kot diskurz vzpostavljajo značilni ubesedovalni postopki, ki ga slo-
govno zaznamujejo, tudi v žanrskem pomenu – predstavljajo torej stileme. Ob upo-
števanju kriterijev iz Tiggesove definicije so že stilemi sami tudi nonsens stilemi 
z nonsens učinkom. Ubesedovalni postopki so pogosto (pesniške) figure, lahko pa 
so samo opazne (in ponavljajoče se) slogovne poteze. Ubesedovalni postopki sami 
po sebi še ne ustvarjajo nonsens učinkov: nonsens stilemi postanejo v sobesedilni 
navezavi, ko ubesedijo stilem z nonsens učinkom. Zato tudi posebej »primerne« 
figure, kakor so silepsa, metanoja, paradoks in druge, niso že same po sebi značilne 
za nonsens, ker še niso nonsens stilemi. Posamezni nonsens stilem lahko nastane 
z več ubesedovalnimi postopki, ne le z enim. Nekatere stalne slogovne poteze pa 
že samo s sobesedilno umestitvijo ustvarjajo nonsens učinke, zato predstavljajo 
(nefigurativne) nonsens stileme.
V tokratni obravnavi bom analitični model svoje teorije ponazorilno prikazala 
na primeru dveh kratkih odlomkov iz izvirnega besedila Alice in ta dva odlomka 
primerjala s štirimi slovenskimi prevodi. V disertaciji sem s takim pristopom 
podrobno analizirala 97 odlomkov iz prvega dela besedila Alice’s Adventures in 
Wonderland in 33 iz drugega Through the Looking-Glass ter jih primerjala s slo-
venskimi prevodi in tako prišla do utemeljene potrditve sklepov svoje raziskave. 
Poglejmo si zdaj ponazoritev analitičnega modela na primeru odlomka z za-
četka Carrollovega besedila. Deklica Alica sedi skupaj s svojo starejšo sestro, ki 
bere knjigo, na bregu in se dolgočasi. Ko zagleda Belega Zajca s telovnikom in 
uro v žepu, brez pomisleka plane za njim v zajčjo luknjo in začne počasi padati 
v Čudežno deželo. Prelomnica je pomembna, saj zaznamuje prehod iz mimetične 
pripovedi v nemimetično. Kako je Carroll to dosegel? Oglejmo si odlomek:
[B]ut, when the Rabbit actually took a watch out of its waistcoat-pocket, and looked at it, 
and then hurried on, Alice started to her feet, for it flashed across her mind that she had 
never before seen a rabbit with either a waistcoat-pocket, or a watch to take out of it, and, 
burning with curiosity, she ran across the field after it, and was just in time to see it pop 
down a large rabbit-hole under the hedge.
In another moment down went Alice after it, never once considering how in the world she 
was to get out again.
The rabbit-hole went straight on like a tunnel for some way, and then dipped suddenly down, 
so suddenly that Alice had not a moment to think about stopping herself before she found 
herself falling down what seemed to be a very deep well.
Either the well was very deep, or she fell very slowly, for she had plenty of time as she went 
down to look about her, and to wonder what was going to happen next.
Down, down, down. Would the fall never come to an end? (Carroll 1982: 10)
13
Počasno padanje je vsebinski nonsens – naša vednost o prostem padu mu od-
vzema pomen. Padec kot nonsens tema se v besedilu pojavlja v obliki tematskega 
stilema. Takšno nemimetično dogajanje mora posredovati ustrezni ubesedovalni 
način; če ne bi bilo tako, bi besedilo lahko brali mimetično. Osrednjo vlogo ima 
pri tem beseda »down« (ne vedno pridevnik), ki je nastopila že v naslovu poglavja, 
»down the rabbit-hole« (str. 9). Carroll jo v opisu Aličinega padca velikokrat pono-
vi, od tega kar dvakrat v tričlenskem stopnjevanju: »down, down, down«. Celotno 
figuro ponovitve torej sestavlja osemnajstkratni »down« na treh straneh knjige 
(str. 9–11), ki besedilo zaznamuje s posebnim, počasnim ritmom.
Pred seboj imamo figuro ponavljanja, mnogočlenski niz ponovitev, ki postane 
ubesedovalna figura medodstavčnega nonsens stilema. Stilem je besedni »ustrez-
nik« tematskega nonsensa, torej oblikuje povezavo med vsebinsko in ubesedovalno 
ravnino, med »pomenom« in »obliko«. Na tak način nastopajo v besedilu povezave 
med nonsensom kot žanrom (tema je del žanrske določitve) in nonsensom kot ube-
sedovalnim postopkom. Oblikovanje medodstavčnih stilemov, kakršen je tokratni, 
je Carrollova značilnost. Pomembna je zato, ker imajo tovrstni stilemi strukturno 
vlogo – predstavljajo povezovalni princip besedila. V nonsensu kot žanru prozna 
pripoved ni oblikovana po običajnih narativnih postopkih – kakor so enovitost 
zgodbe, logična vzročno-posledična zgradba, psihologizacija oseb in iz nje rastoča 
zgodba – ki zagotavljajo koherentnost besedila kot celote, ampak je izrazito epi-
zodno zaznamovana. Nad vsemi povezavami namreč prevlada osnovna žanrska 
določitev: končni učinek je vedno odvzem prej nakazanega pomena. Odvzeti po-
men pa ne more ustvariti nadaljevanja pomena, kakor ga lahko oblikuje vzročno-
-posledična zgradba v nenonsens besedilih. Nonsens besedilo, ki je zastavljeno kot 
daljša prozna ubeseditev, pa se zato še ne sme spremeniti v naključni konglomerat 
nezdružljivih sestavin. Povezovalne prvine so potrebne, vendar drugačne kakor v 
običajnih pripovednih besedilih. Medodstavčni stilemi so značilni primer takih 
prvin. Pogosto so umeščeni celo v več poglavij. Take stileme imenujem besedilni 
stilemi, ker se pojavljajo na besedilni ravni. Ponovitve pa so navadno najprimer-
nejše ubesedovalne figure za oblikovanje tako razmeščenih stilemov. Sklep, ki 
izhaja iz opisanega strukturiranja nonsens besedil, je, da je pripovednost besedila 
podrejena ustvarjanju nonsens učinkov – fabuliranje je drugotnega pomena. Zato 
pri nonsensu govorim o ubesedovalnem in ne o pripovednem načinu besedila.
Večina Carrollovih stilemov je medpovednih; ker najpogosteje nastopajo v 
dvogovoru, so tudi že medodstavčni. Znotrajpovednih stilemov skoraj ni. V tem 
je bistvena razlika med poezijo in Carrollovim nonsens besedilom. Tradicionalna 
poezija uporablja večino figur znotraj povedi, saj je kitično razdeljena. Bližnja 
razporeditev sestavnih delov figure zagotavlja njeno učinkovanje. V nonsensu pa 
je figura le ubesedovalni postopek stilema; njeno izhodiščno učinkovanje je po-
vsem podrejeno stilemskemu ustvarjanju nonsens učinka – odvzemanju pomena. 
Zaradi takega učinkovanja, ki ga figura sobesedilno pridobi, je dovolj opazna, da 
lahko oblikuje še medodstavčne stileme. Če bi bila pesniška figura v daljši pesmi 
razporejena medodstavčno (medkitično), bi izgubila svoj učinek oz. sploh ne bi 
nastala, kakšnega opaznega drugotnega učinka prav tako ne bi ustvarjala. Zato 
ubesedovalnih figur v nonsens besedilu ne moremo več imenovati pesniške figure.
Raba figur je skupna poeziji in Carrollovemu nonsensu. Prva razmejevalna 
značilnost je njihova različna umeščenost v sobesedilo, kontekstualizacija. Ker je 
ta v nonsensu taka, da figure razmesti, ne da bi jih s tem razstavila ali razdelila, 
14
je bolj kakor v pesniških figurah pomembno, iz česa so sestavljene. Njihove dele 
imenujem člene, glede na njihovo število pa so figure dvočlenske, tričlenske in tako 
naprej. V opisanem primeru nastopa osemnajstčlenski niz ponovitev.
Takšno strukturiranje ubesedovalnih postopkov še nadalje razreši nekaj pro-
blemov: kako so ubesedovalni postopki umeščeni v sobesedilo, kakšno vlogo ima 
sobesedilo pri nastajanju nonsens učinkov in kolikšen odlomek besedila že lahko 
predstavlja nonsens kot žanr. Carroll sopostavlja stileme tako, da z njimi stopnjuje 
nonsens učinke, in sicer na različne načine. Temeljni oblikovni princip ustvarjanja 
nonsensa pa pomeni sopostavljanje, umeščanje ene prvine ob drugo. Poimenovala 
sem ga nonsens sopostavitev. Nastopa na vseh ravneh besedila in omogoča odvze-
manje pomena med dvema sopostavljenima prvinama.
V navedenem odlomku se pojavlja še neka značilna slogovna poteza. Carroll v 
celotnem besedilu Alice zelo dosledno uporablja samo nekaj ekspresivnih besed, s 
katerimi usmerja bralski odziv na besedilo in nonsens temo, prikaz Aličinega bi-
vanja v Čudežni deželi, »Wonderland«. Tovrstne prvine oblikujejo poseben stilem, 
ki ga imenujem recepcijski. Prvi primer je glagol »wonder«. Za nonsens kot žanr je 
značilno, da predstavlja čustva na poseben način: navadno so pretirana, predvsem 
pa popolnoma neutemeljena, brez vsakega motiva, ki bi ga bralec lahko navezal 
na resničnost, ali pa čustev, kjer bi jih resnično pričakoval, sploh ni. Prikaz čustev 
tako sooblikuje nemimetično besedilo. Nonsens stilemi z odvzemanjem pomena in 
ubesedovalni postopki, ki to dosegajo, običajno temeljijo na zelo racionalni logiki, 
ki jo mora bralec spremljati in sprejemati. Samo čustveno branje nonsens besedila 
navadno vodi v nerazumevanje in frustrirajočo bralno izkušnjo, saj resničnostni 
čustveni odziv doživlja in vrednoti nemimetični nonsens kot neustrezen, ker ne 
odslikava resničnosti, in zato nesprejemljiv. V tem lahko prepoznamo zagate slo-
venskih bralcev ob branju slovenskih prevodov Alice. Bralski odziv na nonsens 
mora biti torej tak, da tudi v recepciji ohranja besedilo kot nonsens. Zato Carroll 
posega v bralčevo oblikovanje besedilnega sveta z recepcijskimi stilemi in ga 
usmerja. Načrtno vplivanje na oblikovanje bralskega razmerja predstavlja meta-
fikcijski postopek, ki ga avtor dodaja procesu fikcionalizacije. Z njim vzpostavlja 
zavedanje o pripovedi kot fikciji in ustvarja še nove značilnosti, zaradi katerih je 
nonsens nemimetični žanr.
Poglejmo zdaj, kaj se dogaja z našim začetnim odlomkom iz izbranega dela 
besedila v prevodih. Slovenščina ponovitve s prvino »dol« v izvirni obliki ne 
omogoča. Prevajalci so uporabili kombinacijo glagolov, pridevnikov in predlogov 
iz istega pomenskega polja. V Pregljevem prevodu (Carroll/Pregelj 1951: 10–11) 
obsega niz ponovitev dvanajst členov; trikrat prvino »globok«, sedemkrat »padati«, 
enkrat »pod« in enkrat »dno«; torej štiri različne možnosti. Tričlenski stopnjevanji 
sta ohranjeni v obliki »pada, pada, pada«. V prvem prevodu Gitice Jakopin (Car-
roll/Jakopin 1969: 7–9) obsega ubesedovalna figura enajst členov; štiri s prvino 
»globoko«, enkrat »padati«, trikrat »dol«, enkrat »navzdol« in enkrat »spodaj«; 
v dveh členih je le ekspresivna možnost s »še«; torej pet različic. Tričlensko sto-
pnjevanje je ohranjeno le enkrat kot »dol, dol, dol«. V novi izdaji (Carroll/Jakopin 
1990: 12–15) sta stopnjevanji enaki, niz pa obsega petnajst členov; sedemkrat 
»dol«, enkrat »navzdol«, trikrat »padati«, dvakrat »globoko« in dvakrat »spodaj«; 
vsega skupaj pet različnih možnosti. Novi prevod Helene Biffio (Carroll/Biffio 
1994: 9–11) upošteva stopnjevanji z dodanimi vezniki »dol in dol in dol«, niz ob-
sega dvanajst členov; dvakrat »navzdol«, enkrat »padati«, šestkrat »dol«, dvakrat 
15
»globoko« in enkrat »pristala«; torej pet možnosti. V nobeni izdaji ne ustreza niti 
število členov; opazno manj jih je kakor izvirnih. Oblika »dol«, ki je natančni 
prevod izvirnega »down«, je celo najmanj pogosta različica. Prevodne možnosti 
pa so še bolj oslabljene v primerjavi z izvirnikom, saj tam dopolnjujejo pomensko 
polje niza ponovitev še prvine »fall«, »deep«, »underneath« in »downwards«, ki v 
prevodu sovpadajo s prevodi členov »down«. V vseh prevodih izbranega odlomka 
je torej odpadla ubesedovalna figura (niz ponovitev), s tem pa tudi osrednji nonsens 
stilem. S takimi postopki izgublja sekundarno besedilo v prevodu svoje žanrsko 
konstitutivne prvine.
Poglejmo si še en odlomek iz nadaljevanja besedila, še vedno iz ubeseditve 
Aličinega padca v Čudežno deželo.
Down, down, down. Would the fall never come to an end? ‘I wonder how many miles I’ve 
fallen by this time?’ she said aloud. ‘I must be getting somewhere near the centre of the 
earth. Let me see: that would be four thousand miles down, I think –’ (for, you see, Alice 
had learnt several things of this sort in her lessons in the school-room, and though this was 
not a very good opportunity for showing off her knowledge, as there was no one to listen 
to her, still it was good practice to say it over)’ – yes, that’s about the right distance – but 
then I wonder what Latitude or Longitude I’ve got to?’ (Alice had not the slightest idea 
what Latitude was, or Longitude either, but she thought they were nice grand words to say.) 
(Carroll 1982: 10–11)
Pada, pada, pada. Ali ne bo konca? »Prav radovedna sem, koliko kilometrov sem že padla?« 
spregovori naglas. »Gotovo sem že nekje blizu srede zemlje. Hm! Menda bo to kakih šest 
tisoč kilometrov globoko.«
Kakor vidite, se je Alica v šoli marsikaj naučila. Čeprav pa ni bila sedaj kar najboljša pri-
ložnost, da bi pokazala, kaj ve, ker je pač nihče ni poslušal, je bilo vendarle dobro, da je 
vsaj nekaj čebljala. »Da, da, menda sem prišla že tako globoko. Radovedna sem le, na kateri 
zemljepisni širini in dolžini sem.« (Alici se še sanjalo ni, kaj pomenijo besede »zemljepisna 
širina« in »dolžina«, mislila pa je, da so to velike in lepe besede, ki jih je vredno izgovarjati.) 
(Carroll/Pregelj 1951: 10–11)
Dol, dol, dol. Se to padanje sploh ne bo nehalo? »Koliko milj globoko sem pa že padla?« 
si je glasno rekla. »Saj moram biti že kje blizu središča zemlje! No, premislimo malo – po 
mojem bi morala biti že kakšnih štiri tisoč milj globoko …« (Nekaj o teh rečeh se je bila 
Alica že naučila v šoli, in čeprav to ni bila ravno ugodna priložnost, da se pobaha s svojim 
znanjem, saj je nihče ni poslušal, je vseeno menila, da je koristna vaja, če takole ponavlja.) 
»Da, razdaljo sem najbrž kar uganila; zanima me le še, do katere zemljepisne širine ali 
dolžine sem že prišla!«
Alici se sicer niti sanjalo ni, kaj to pomeni, zemljepisna širina ali zemljepisna dolžina, toda 
besedi sta se ji zdeli čedni in sta se tudi imenitno dali izgovoriti. (Carroll/Jakopin 1969: 7–8)
Dol, dol, dol. Se to padanje nikoli ne bo nehalo? »Prav zanima me, koliko milj globoko 
sem že padla,« je rekla naglas. »Saj moram biti že kje blizu središča zemlje! Poglejmo: po 
mojem je kakšnih štiri tisoč milj globoko –« (Alica se je, veste, nekaj takih reči že naučila 
v šoli, in čeprav to ni bila ravno ugodna priložnost, da se pobaha s svojim znanjem, ker je 
ni nihče poslušal, si je rekla, da ni nikoli odveč, če malo ponavlja.) »No, razdalja bo kar 
pravšnja, je pa še vprašanje, do katere zemljepisne širine in dolžine sem že prišla!« (Alici se 
ni niti sanjalo, kaj je zemljepisna širina ali dolžina, vendar je rada izgovarjala takšne važne 
in imenitne besede.) (Carroll/Jakopin 1990: 13–14)
16
Dol in dol in dol. Mar ne bo padanja nikoli konec? »Prav zanima me, kako globoko sem že 
padla?« je glasno rekla Alica. »Verjetno sem že prav blizu središča Zemlje. Poglejmo: to 
bi bilo štiri tisoč kilometrov globoko, se mi zdi,« (kajti Alica se je pri pouku v šoli naučila 
veliko reči, in čeprav to ni bila ravno najboljša priložnost za razkazovanje znanja, saj ni bilo 
nikogar, ki bi jo poslušal, se ji je ponavljanje vseeno zdelo koristno) »da, to bi morala biti 
približno prava razdalja, vendar pa – kakšna je potem zemljepisna širina in dolžina?« (Alica 
ni imela pojma, kaj je to zemljepisna širina, in še manj, kaj zemljepisna dolžina, vendar pa 
sta se ji obe besedi zdeli na moč imenitni.) (Carroll/Biffio 1994: 10)
Odlomek se začenja z že opisanim tričlenskim stopnjevanjem (prvim v medod-
stavčnem stilemu z nizom ponovitev). Sledi mu retorično vprašanje, v katerem je 
poudarjen prislov »never«. V naslednji povedi je reklo: »let me see«, za njim pa 
pripovedovalčev komentar v oklepaju in v njem zveza: »for, you see«, ki z reklom 
oblikuje ponovitev s spremembo. V oklepaju ni velike začetnice in končnega ločila, 
le vejica. Tako slogovno potezo uporablja Carroll pogosto: v komentarju doda novo 
informacijo v obliki vrinjenega stavka, oklepaji pa nakazujejo delitev pripovedi 
v dve ravnini. Zelo opazna slogovna poteza oblikuje v besedilu samostojni stilem 
komentarja. Tokratnega imenujem notranji komentar, ker se pojavlja znotraj druge 
povedi, ki jo imenujem osnovna, in ne kot samostojna poved. V sebi združuje dve 
težnji: po eni strani gre za prekinitev z vrinjenim dodatkom, po drugi pa skuša 
ubesedovalni način prekinitev minimalizirati, zato je komentar umeščen v osnov-
no poved kot njen del na drugačni ravnini, pripoved pa poteka na obeh hkrati. 
Drugi komentar v odlomku pa je zunanji: ima obliko cele, zaključene povedi in je 
(običajno) prav tako v oklepajih. Komentarji so zelo svojevrsten stilem, ker imajo 
referenčno vrednost.
V odlomku je začrtana tudi socialna karakterizacija glavne osebe: »in her 
lessons in the school-room«. Alice je imela domače učitelje in ni hodila v šolo. S 
tiskom je poudarjena zveza: »not a very good opportunity«, ki pa ni primer ironije, 
temveč je bliže aluziji, kakor tudi naslednji stavek: »it was good practice to say it 
over«. Ponavljanje je bilo takrat ena temeljnih učnih metod in komentar se tukaj 
naravnost navezuje na Aličino učenje. Pri tem se tako »vsebinsko« ponavljanje 
pokriva z rabo ponavljalnih figur, torej z »obliko«. Pred seboj imamo primer med-
sebojnega učinkovanja med prvino pripovedi in ubesedovalnim postopkom – zato 
to ni več aluzija, temveč referenčna navezava. V odlomku se dvakrat pojavi tudi 
že znani stilem recepcijskega glagola »wonder«.
Opazna slogovna poteza v komentarju kot spremljevalnem stilemu je nedoloč-
ni opis, »several things of this sort«, s pomensko zelo splošnim samostalnikom, 
»things«, in prav takim določilom. Gre za posebno ponovljivo slogovno potezo 
besedila, ki oblikuje značilni nonsens stilem. Pomenska odprtost samostalnika 
je namerna, zato imenujem tak stilem odprta odnosnica. Pogosto nastopa skupaj 
z odprtim določilom, kakršno je tukaj: »of this sort«. Nonsens nastane, ker tak 
ubesedovalni postopek nadomesti znani, pomensko določeni samostalnik (ali zvezo 
ali kar stavek), s pomensko nedoločeno, odprto odnosnico. Bistveno za stilem je 
njegovo referenčno učinkovanje ali razmerje. Določilo je le del stilema (ki od-
nosnico poudarja), saj brez odnosnice ne nastane referenčna navezava, ampak le 
nedoločen opis. Kriterij določitve stilema je torej referenčnost. Izhodišče stilema 
je tokrat izrazito natančno: »four thousand miles down« – »things of this sort«. V 
bistvu gre za postopek, podoben pozaimenjanju, le da tam zaimek zamenja znani 
samostalnik, da ne pride do redundantne ponovitve, v našem primeru pa v osnovi 
17
samostalnik zamenja samostalnik. Bistvena razlika med postopkoma je v tem, da 
nadomestni zaimek zagotavlja enako vrednost pomena, torej privzame vse pomen-
ske sestavine nadomeščenega samostalnika, odprta odnosnica pa s svojo pomensko 
nedoločenostjo in referenčnostjo odvzame pomen izhodišču ter ustvari napetost 
med izhodiščem in nastalo pomensko praznino. Pri tem je seveda pomembno, da 
gre za sobesedilno nakazani pomen. Najznačilnejši primer stilema odprte odnos-
nice je samostalnik ‘thing’.
Stilem uporablja postopek, ki je pogost v govornem ubesedovanju, ko se govo-
rec ne domisli ustreznega označevalca (v tujejezičnem ubesedovanju ga ne pozna) 
in zanj uporabi samostalnik skromne poimenovalne ali ekspresivne vrednosti. Med 
najpogostejšimi tovrstno univerzalnimi mašili oziroma nadomestili je v slovenščini 
»stvar/reč«. V angleščini je to »thing«, v nemščini pa »das Ding«. Bistvena je 
referenčna navezava – nadomestilo učinkuje le, če naslovnik prepozna označenca, 
na katerega se označevalec nanaša. Razdaljo med njima je mogoče izkoristiti za 
komične, satirične, parodične učinke – in tudi za nonsens. V referenčni pomenski 
navezavi stilema je tudi bistvena razlika med nonsensom in trivialno književnostjo, 
ki se z odprtimi praznimi opisi zadovolji. V Carrollovem besedilu je referenčna 
navezava še posebno domišljena, da ustvarja nonsens. Lahko pa sklenemo, da 
ubesedovalni postopek, ki ustvarja stilem odprte odnosnice, izhaja iz tradicionalne 
in konvencionalne oblike (po)govornega ubesedovanja.
Osrednji nonsens stilem v odlomku ubesedi posebna figura, ki jo oblikujeta 
tuji besedi »Latitude or Longitude« v obliki ločne zveze. Začneta se z istim so-
glasnikom, torej oblikujeta aliteracijo, in imata isto pripono, kar ustvarja učinek 
rime, v prvi pa se še oba neprva zloga začneta s »t-«, kar je nekakšna konzonanca 
znotraj besede. Vse skupaj oblikuje zvočno zelo opazno zvezo. Figura je nadzirano 
razpomenjena, ker je osredinjena v zvočni razsežnosti, in s tem postaja nonsens sti-
lem: primarnost zvočnosti ustvari značilni odvzem pomena. Komentar, v katerem 
nastopi drugi člen stilema, zaključi razlaga, da sta to: »nice grand words to say«. 
Komentar torej razlaga (vzrok za) nastanek stilema in rabo, ki besedam odvzema 
pomen – komentira stilemsko in nonsens učinkovanje stilema. Je torej stilem, ki je 
hkrati metastilemske in metanonsens narave, pojavlja pa se v vlogi spremljevalnega 
stilema. Spet nastane metafikcijski postopek, ki vzpostavlja razdaljo do pripovedi 
in njenega nastanka ter ubeseduje avtorjevo samorefleksijo. Metastilemov v be-
sedilu je več vrst, vendar njihova prisotnost še ne pomeni, da se besedilo bliža 
metafikciji. Trdni žanrski kriterij je še vedno Tiggesova definicija uravnotežene 
napetosti med nakazanim in odvzetim pomenom.
In kaj se s tako zapleteno nonsens ubeseditvijo dogaja v prevodih? Podčrto-
vanje, ki sem ga uporabila, razkriva prevodne možnosti za začetno tričlensko 
stopnjevanje »down, down, down«, različne možnosti za prislov »never«, ogovorni 
rekli in »milje«. Recepcijski glagol »wonder« je povsod izgubil svojo stilemsko 
obliko. Običajna »šola« briše Aličino socialno poreklo, torej spreminja karakte-
rizacijo osebe. Prevodi komentarjev so zelo nenatančni: večinoma ne upoštevajo 
razlik med vrstama in jih torej ne prepoznavajo za značilne slogovne poteze. Velik 
prevajalski problem sproži besedna igra z »Latitude or Longitude«. V prevodni 
rešitvi odpade ves učinek besedne igre: »širina in dolžina« sta izrazito preprosti 
besedi, prav tako tudi pridevnik »zemljepisni«, ki bi se moral ponoviti štirikrat. 
Taka ponovitev pa ne bi bila sorodna avtorjevim figuram; zvenela bi zgolj nerodno. 
Zato nastopi logična elipsa, ki pa spet oslabi izvirno ponovitev.
18
V prvi izdaji je Pregelj izpustil notranji komentar (spremenil ga je v nov odsta-
vek), referenčna navezava na učne metode je odpadla z ekspresivnim prevodom: »je 
bilo vendarle dobro, da je nekaj čebljala«. Zunanji komentar pa je postal v razmerju 
do »zemljepisne širine in dolžine« ironičen: to so »velike in lepe besede, ki jih je 
vredno izgovarjati«. Ironija kot pomensko dvoplastni način izražanja je po svoji 
naravi zelo daleč od otroške besedne igre, ki temelji na zvoku, predvsem pa žanrsko 
ne sodi v nonsens. Komentar je tako izgubil svojo metastilemsko in metanonsens 
naravo. Stilem odprte odnosnice je poenostavljen v zaimek: »marsikaj«.
Jakopinova je v obeh izdajah (1969 in 1990) uporabila prevodne možnosti, ki 
se ne razlikujejo bistveno. Stilem odprte odnosnice je približno ohranila: »nekaj o 
teh rečeh«, »nekaj takih reči«. Notranji komentar je prvič spremenila v zunanjega, 
drugič pa je postal polovična rešitev med notranjim in zunanjim. Zunanjega je prvič 
celo osamosvojila v nov odstavek. Osrednji stilem je spet preveden z »zemljepisno 
širino in dolžino« (drugič z ločnim veznikom »ali«), zato sta komentarja izgubila 
svoje referenčno vrednost. Prevod prvega je postal: »je koristna vaja, če takole po-
navlja« oziroma: »ni nikoli odveč, če malo ponavlja«. V nobenem ni več ustreznega 
izhodišča, ki bi tak komentar opravičevalo. Prevoda drugih komentarjev – »besedi 
sta se ji zdeli čedni in sta se tudi imenitno dali izgovoriti«, »je rada izgovarjala 
takšne važne in imenitne besede« – sta ustreznejša glede na izbrano prevodno re-
šitev besedne igre, ker ne opozarjata več na zvočno razsežnost figure, ki je ni več. 
Ker pa še vedno ni zvočnosti, ki bi razpomenjala stilem, tudi komentar še vedno 
ni metastilemski. In ob izgubi nonsens učinka tudi metanonsens ni več mogoč.
Helena Biffio je v izdaji iz leta 1994 ohranila odprto odnosnico, vendar brez 
ustreznega določila: »veliko reči«. Upoštevala je komentarja (odpadli so le pomi-
šljaji), vendar spet nimata več prave referenčne navezave, ker je osrednjo besedno 
igro prevedla enako kakor prejšnje izdaje. Osrednji nonsens stilem z besedno igro 
bi v slovenskem prevodu pač moral biti ohranjen z latinskima tujkama: »latituda in 
longituda« (Verbinc 1994: 405, 420). Ker brez njiju odpade osrednja ubesedovalna 
figura, je celotni učinek odlomka povsod tako oslabljen, da je izpadla žanrsko 
določujoča značilnost prevoda – nonsens učinek. Ker pa se na osrednji nonsens 
stilem navezujejo še drugi, so izpadli tudi ti.
Ugotovimo lahko, da so referenčne navezave, ki jih ustvarjajo ubesedovalni 
postopki, bistvene za nastajanje nonsens učinkov v besedilu, zato ima njihovo iz-
padanje v prevodih tudi bistvene posledice. Glavni problem vseh prevodov je torej 
v tem, da prevajalci ne spoštujejo izvirnih slogovnih potez, niti v primerih, ko bi 
bile prevedljive – v besedilu je namreč še dovolj resničnih prevajalskih problemov. 
S tem odpravljajo ubesedovalne figure in posledično nonsens stileme. V prevodih 
pa so še novi problemi. Poglejmo le posamezni primer iz prvega odlomka.
Meje besednih ekspresivnih sredstev so v izvirniku natančno začrtane z re-
cepcijskim stilemom in še nekaterimi drugimi stilemskimi postopki. V prevodih 
pa se pojavljajo različna ekspresivna širjenja, na primer pretiravanja. Zgovorna 
je Pregljeva zveza »strašansko globok« (Carroll/Pregelj 1951: 10) za povsem neo-
barvano izvirno zvezo: »very deep« (Carroll 1982: 10). Pri tem ne gre le za izraz 
nedoslednosti prevajalca, temveč nastane žanrsko neustrezna slogovna poteza v 
sekundarnem besedilu. Z njo prevajalec izniči stileme izvirnika, predvsem pa 
njegove metafikcijske prvine. S poljubno dodano čustvenostjo bistveno spremeni 
bralsko razmerje do besedila v pretežno čustveno, značilno za mimetična otroška 
besedila. Dodajanje ekspresivnih prvin ima kar štiri ključne posledice: posega v 
19
nonsens karakterizacijo fikcijskih oseb, spreminja bralski odziv, ruši neekspre-
sivnost kot določujočo žanrsko sestavino, predvsem pa posledično zaznamuje 
besedilo z mimetičnostjo in s tem odpravi njegovo osnovno žanrsko določitev. Je 
torej že prirediteljski postopek. Če k temu prištejemo še poenostavljanje povednih 
in medpovednih struktur, značilno za slovenske prevajalce (s podcenjevalnim raz-
merjem do bralca), se še očitneje zabrisujejo žanrske značilnosti nonsens besedila 
– odmikajo ga od izvirnika v smeri proti pravljicam in fantastičnim zgodbam. Pri 
tem moram poudariti, da tudi ta dva žanra razumem kot mimetična; razmejevalni 
kriterij namreč ni toliko posnemanje ali odslikavanje resničnosti, kakor bistveno 
vzpostavljanje razmerja do nje.
Sklep tokratne ponazorilne obravnave je predvsem, da bi moral prevajalec do-
sledno obravnavati ubeseditev nonsensa. Poznavanje žanra bi mu pri tem olajšalo 
delo. Le tako bi lahko ohranil žanrsko določitev besedila v ciljnem jeziku. Tak 
prevod bi predstavljal proces kakovostne komunikacije med dvema kulturama in 
jezikoma. Na osnovi obstoječih prevodov pa lahko sklepamo, da v slovenski knji-
ževnosti obravnavamo Alico kot klasično besedilo zgolj na podlagi vloge, ki jo ima 
v angleški tradiciji, ne da bi besedilo samo vzpostavljalo enakovreden položaj tudi 
v slovenski. Vsi prevodi se navezujejo na slovenski kulturni kontekst in domnevni 
neobstoj nonsensa v slovenski književnosti. Posledica tega je, da prevajalci prirejajo 
besedilo v smislu bolj znane pravljice in tako odpravljajo nonsens kot žanr. Vendar 
je z uporabljenim analitičnim modelom mogoče razčleniti tudi slovenska besedila 
in na ubesedovalni ravni dokazati, da obstaja tudi slovenski literarni nonsens. Tako 
odpade glavni razlog za prirejanje Carrollovega besedila v slovenščini. In tu nasto-
pijo Butalci Frana Milčinskega. Prvič sem jih z vidika nonsensa obravnavala že v 
knjigi Nonsens (Simoniti 1997), zdaj pa sem imela priložnost kritično predstaviti 
tudi celoto Butalcev v integralni izdaji (Milčinski/Simoniti 2015). Ker je knjiga 
medtem že izšla, bom tokrat opozorila le na katere bistvene ugotovitve.
Zgodbe o Butalcih je Fran Milčinski napisal v začetku 20. stoletja, vezane so na 
slovensko podeželje in namenjene najširšemu krogu bralcev. Prve zgodbe je objavil 
v zbirki Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice leta 1917. Kritika je ogorčeno 
zavrnila kot povsem neprimerne ravno tiste zgodbe, ki so najizrazitejši nonsens, 
zato jih Milčinski kasneje ni več objavil. Pravzaprav je občudovanja vredno, da 
se ni odpovedal svoji izvirni obliki humorja, ampak je pri njej vztrajal – obliki, 
ki jo šele danes znamo ceniti kot vrhunski nonsens. Butalske zgodbe je še naprej 
objavljal v revijah in jih bral na slovenskem radiu. V knjižni obliki kot zbirka z 
naslovom Butalci so zgodbe izšle šele leta 1949, sedemnajst let po pisateljevi smrti. 
Knjigo je uredil Vladimir Kralj, ilustriral pa akademski slikar France Podrekar 
(1887–1964), ilustrator, karikaturist in restavrator; njegove ilustracije so se prijele 
kot izvirne butalske. Od takrat se je zvrstila še vrsta izdaj Butalcev, vsega skupaj 
sedemnajst (pri tem ne štejem priredb), ki pa so bolj ali manj ponovitve prve knjiž-
ne izdaje. Preglednica vseh objav je v integralni izdaji (Milčinski/Simoniti 2015).
Ob tem bi rada opozorila, da zgodbe o Butalcih kot ljudeh »posebne pameti« 
nikakor niso domislek Frana Milčinskega. Tovrstne zgodbe so del literarne tradicije 
mnogih narodov v Evropi. Pogosto so ustnega porekla ali pa izhajajo iz zelo starih 
natisov. Angleške zgodbe izhajajo iz broširanega tiska z naslovom Vesele zgodbe o 
modrecih iz Gothama iz leta 1540, ki so ga krošnjarji prodajali po deželi. Edward 
Lear in Lewis Carroll sta skoraj gotovo poznala zgodbe o prebivalcih Gothama: 
najbolj znana je tista, kako so okoli grma, na katerem je pela kukavica, postavili 
20
ograjo, da bi imeli vse leto pomlad. Ko je kukavica odletela, pa so se oštevali, da 
so ograjo naredili prenizko. Zanimivo je, da imajo zgodbe o posebni »modrosti« 
iz Gothama zelo zanimivo razlago, kako so nastale. Ko je nameraval kralj Ivan 
(vladal 1199–1216) potovati skozi vas Gotham, so tja na ogled pripotovali njegovi 
odposlanci. V tistem času je veljalo, da mora vsaka pot, po kateri kralj potuje, po-
stati »kraljeva magistrala« (Royal Highway). Vaščani pa si nikakor niso želeli take 
ceste skozi svoj kraj, zato so se odločili, da se bodo vsi dosledno pretvarjali, da so 
nori. Ker je v tistem času veljalo, da je norost hudo nalezljiva, se je vsa kraljeva 
odprava v velikem loku izognila vasi Gotham – zaigrana norost pa se je sčasoma 
»prijela«. (V oklepaju je treba povedati, da tudi Gotham City v Batmanu izhaja 
prav iz tega angleškega Gothama.)
Fran Milčinski bere na radiu – kakor je bral 
tudi na Butalce (https://sl.wikipedia.org/wiki/
Fran_Mil%C4%8Dinski#/media/File:Fran_
Mil%C4%8Dinski_(2).jpg).
Portret ilustratorja Franceta Podrekarja, iz 
Zbirke upodobitev znanih Slovencev, NUK 
(https://en.wikipedia.org/wiki/File:Fran_
Podrekar_1910s.jpg).
V Nemčiji krožijo tovrstne zgodbe o prebivalcih mesta Schilda, imenovanih 
Schildbürger. Pravzaprav je nemških mest, ki se potegujejo za njihov rojstni kraj, 
vsaj šest in prerekanje še traja. Izvirajo pa Schildberžani iz tiska Das Lalenbuch 
o prebivalcih izmišljenega mesta Lalenburg. Možnih avtorjev te zbirke zgodb je 
več, znana pa je postala druga izdaja iz leta 1597. Pri tem imajo tudi Schildberžani 
podobno utemeljeno razlago kakor Gothamci, zakaj so se začeli delati nore. Za nas 
zanimivo pa je, da je ime »Lalenburg« neologizem iz glagola »lalen«, ki izhaja iz 
grščine in pomeni pogovarjati se, klepetati, pa tudi oznanjati in učiti. Zelo verjet-
no se mi zdi, da je Milčinski nemške zgodbe o Schildberžanih poznal, saj je bilo 
znanje nemščine takrat med izobraženci splošno, in do njegove duhovite tvorbe 
imena »Butale« iz »butcev« je bil samo še ustvarjalni korak.
21
Prav tako je pomembno, da imajo svoje zgodbe o pametnjakovičih tudi Čehi, 
Moravci in Slovaki. Ker je bil oče pisatelja Frana Milčinskega Čeh Josip Milčin-
sky, je zelo verjetno, da je zgodbe sin slišal že doma. Na Češkem so priljubljene 
zgodbe o pametnjakovičih iz mesta Kocurkova že iz tiskanih izdaj iz 17. stoletja. 
Ime Kocurkovo pomeni Mačkovo, saj je v češčini »kocur« maček. Na Moravskem 
izhajajo tamkajšnji posebneži iz mesteca Šimperk ali Šilperk, na Slovaškem pa 
si pripovedujejo anekdote o »Zagorcih«. Poleg tega je mesto Kocurkovo tam kar 
Čudakovo. Pri tem se mi zdi pomembno opozoriti, da je leta 1947 na Češkem izšla 
Kronika mesta Kocurkovo, ki jo je po pripovedovanju svojega očeta napisal Ondřej 
Sekory. Leto 1947 je časovno tako blizu izida prve knjižne izdaje Butalcev leta 
1949, da se mi zdi povezava med njima celo verjetna. Prav možno je, da se je ure-
dnik Vladimir Kralj zbirke Frana Milčinskega sploh lotil šele, ko je v njej prepoznal 
podobnost s slovaško večstoletno knjižno uspešnico v obdelavi Ondřeja Sekoryja. 
Fran Milčinski je zgodbe o Butalcih pisal priložnostno, le na enakem fabulativ-
nem ozadju in delno v sklopih, kar se zgodbam pozna. Razvidno je, da jih prvotno 
ni pisal z namenom, da bi jih sestavil v večjo, enovito celoto. Razvrstil jih je šele 
za prvo obsežnejšo objavo v Našem rodu leta 1930/31. Pri sestavljanju v celoto je 
seveda opazil motečo epizodičnost zgodb. Medtem vemo, da je to značilna lastnost 
nonsens besedil, v pripovednih zgodbah pa velja za slabost. Zato je Milčinski ne-
katerim zgodbam na hitro dodal začetek ali konec ali oboje. Prav tako se je očitno 
zavedal neljube, če že ne kar sumljive drugačnosti zgodb (nonsensa) v kontekstu 
slovenske literature, zato jih je z dodatki vedno spet skušal približati drugim lite-
rarnim žanrom. Po uničujoči moralistični kritiki začetnih zgodb je to razumljivo.
Ker so Butalci zabavno komični, so bili za dodajanje žanrske podobe Milčinske-
mu pač najbolj pri roki postopki satire, parodije ali domnevnih spominov. Vzrok za 
to, da je pri tem žanre tudi mešal, je pač v tem, da v slovenski literaturi ni obstajala 
nikakršna tradicija, na katero bi se bil mogel opreti ali se po njej zgledovati. Napi-
sano zgodbo, ki ni bila »ničemur podobna«, je pač skušal navleči na kopito nekega 
obstoječega in znanega literarnega žanra. To je dolg za nepoznavanje nonsensa, ki 
se mu Milčinski kot začetnik nonsensa v slovenski literaturi ni mogel izogniti. V 
raziskavi za svojo disertacijo sem vedno spet naletela na primere, kako so sloven-
ski uredniki in/ali prevajalci iz besedila Alice odstranjevali ravno tiste slogovne 
prvine, ki so najizrazitejši nonsens, ker so se jim ravno te zdele najbolj moteče. 
Če je takega prirejanja deležna večina nonsens stilemov, besedilo ni več nonsens, 
ampak postane žanrsko nedoločno – navadno zmes raznih nedoslednosti. Tej usodi 
se niti Butalci niso mogli izogniti. Veličina Milčinskega pa je v tem, da celotno 
besedilo še po stoletju kljub slogovnim nedoslednostim ostaja literarna umetnina.
Ugotovili smo, da je za nonsens kot žanr značilna referenčnost, se pravi vzpo-
stavljanje odnosov z obstoječo literarno, jezikovno in kulturno sredino. Butalci se 
referenčno navezujejo na slovensko zgodovino, predvsem na obdobje reformacije 
s številnimi verskimi ločinami (protestantizmom) in na turške vpade. Literarno 
se po tematski plati vežejo na ljudsko slovstvo, razne zgodovinske in pravljične 
povesti o ljudskih junakih in razbojnikih ter na Levstikovega Martina Krpana, ki 
je tihotapil sol na kobili in bil oborožen s sekiro. Slogovno se večkrat vežejo na 
sodobnega Ivana Cankarja z duhovitimi preoblikovanji njegovega prepoznavnega 
sloga. In ker so vse duhovite navezave Butalcev klasične, je tudi komičnost Butal-
cev v slovenski literarni tradiciji trajna.
22
Stoletje branosti Butalcev je vsekakor obdobje, ki potrjuje njihovo trajno kako-
vost. Pa vendar so bili Butalci v slovenski literarni zgodovini do nedavna skoraj 
povsem spregledano besedilo. Literarna veda jih je odrivala kot nekaj, kar ni vre-
dno pozornosti. Vprašanje, ki nujno terja odgovor, je seveda, zakaj je (bilo) tako?
Naslovnica novih Butalcev, 2015
Že ob odlomku iz Alice sem posebej izpostavila, da je za nonsens kot žanr 
določujoče značilna odsotnost ali nenavadnost čustev, tak pa mora biti tudi bralski 
odziv nanj, če naj si bralec še oblikuje nonsens besedilni svet. Če bralec pozna 
nonsens, je pripravljen na igro z jezikom in na zelo ustvarjalno branje. Če pa 
nonsensa ne pozna, se mu bo besedilo hitro zazdelo čudaško, neprijetno ali celo 
neprimerno. Ta problem je igral ključno vlogo tudi pri dojemanju in vrednotenju 
Butalcev Frana Milčinskega.
Ko je leta 1865 Carrollova Alica v Čudežni deželi v Angliji prvič izšla, je 
predstavljala izjemno novost tudi s tem, da ni bila v nikakršnem smislu poučno-
-moralistično besedilo, ampak je bila napisana izključno kot sproščeno, zabavno 
berilo. Sodobne knjige za otroke so praviloma vsebovale izrazito moralnovzgojno 
tendenco – in tega se pri nas še v 20. stoletju niso otresle. Zato Alica ni samo vr-
hunec nonsensa, ampak tudi prvi vrhunski primer angleške netendenčne literature 
za otroke. Osebno sem prepričana, da je v tem tudi eden bistvenih vzrokov za 
njeno izjemno in brezčasno priljubljenost v angleško govorečem svetu. V slovenski 
literaturi takega preloma s poučnostjo (v najslabšem pomenu besede) žal nismo 
imeli, zato sem ravno na besedilu Butalcev v intergralni izdaji lahko zelo nazorno 
pokazala, kako je uveljavljena tradicija avtoritarnega moraliziranja v slovenski 
literaturi postala plodna podlaga še za cenzuriranje besedil, četudi s povsem 
23
nasprotnih ideoloških stališč. Na tej ravni bi razkol med angleško in slovensko 
literarno tradicijo za mladino ne mogel biti večji.
Anglosaški svet izobraževanja temelji na klasični tradiciji debate ali pa si za to 
vsaj prizadeva. Nonsens, ki velja za značilno angleški pojav, izhaja iz te tradicije. 
V Alici se vsa domišljijska bitja do onemoglosti prerekajo in igrajo z jezikom. Če 
so meje jezika tudi meje zavedanja in s tem meje sveta, potem je potreben zares 
samozavesten bralec, da mu jih lahko spodmikaš – in to že otroku. Bralcu, ki je 
vajen ustaljenih zgodb po trdnih vzorcih in danih interpretacijah, utegne nonsens 
kaj hitro postati neprijeten. Verjetno bo pisatelju verjel na besedo, ker naj bi avtor 
bil avtoriteta. V Alici pa smeš vse, samo tega ne; Carroll ti namreč na sto različnih 
načinov spodmika tla z vedno novimi presenetljivimi domisleki. Ko so ga nekoč 
vprašali, kakšen je po njegovem pomen Alice, je izjavil, da to povsem prepušča 
bralcu. Želim si, da bo to odslej veljalo tudi za Butalce.
Veliko literarnih raziskovalcev se je ukvarjalo z ugibanji, kako je nonsens sploh 
nastal. Zame najprepričljivejša razlaga je, da preprosto s ponavljanjem v ustnem 
izročilu. Otroke so od nekdaj uspavali ženski glasovi s ponavljanjem pesmi; če ni 
bilo uspavank, pač kakršnih koli umerjenih verzov iz »odraslih« pesmi, ki so se 
jih pestunje sproti domislile. Z mnogimi ponovitvami in sodelovanjem otrok, ki so 
razbirali prve besede, so se pesmi obrusile v zvočno zaporedje besedilnih okruš-
kov, ki pomensko niso več »smiselni«, saj je pomen ostal v ozadju. Od tod izhaja 
značilna lastnost, da lahko v nonsensu rima narekuje pomen, saj je pesem vendar 
namenjena »nepismenemu« otroškemu naslovniku, ki se jezika uči s poslušanjem. 
Za taka besedila v angleščini uporabljajo termin »nursery rhymes« – prevajam ga 
kot otroške rimanice, s poimenovanjem, ki ga je uveljavil Andrej Rozman-Roza. 
Čim otroci malo zrasejo, pa si želijo brati zahtevnejša igriva besedila, ki jih je kdo 
napisal posebej zanje. In če imajo srečo, da so slovenski otroci, že kmalu dobijo v 
roke Butalce Frana Milčinskega.
Za konec velja povedati, da Fran Milčinski z Butalci nikakor ni edini pred-
stavnik nonsensa v slovenski literaturi. Enako vrhunski nonsens so besedila v 
zbirki Zgodbe in nezgodbe Lilijane Praprotnik-Zupančič, zadnje čase bolj znane z 
okrajšanim imenom Lila Prap. V svoji knjigi Nonsens sem že omenila Borisa A. 
Novaka in Marjana Marinca, manj znano pa je, da je odlične narobesvet pesmi 
pisal tudi Alojz Gradnik in še kdo. Pa Andreja Rozmana-Rozo bi veljalo prelistati 
in še koga, da bi našli besedila, ki so že polnokrvni nonsens ali pa vsaj vsebujejo 
nonsens prvine. To bi bila vsekakor ustvarjalna naloga za mlade bralce: da najdejo 
nonsens še kje v knjigah, ki jih že poznajo, ali pa bi jih ravno zato vzeli v roke.
Viri
Lewis Carroll, 1951: Alica v Deveti deželi. Prevedel Bogo Pregelj, ilustriral John Tenniel. 
Ljubljana: MK.
Lewis Carroll, 1960 [1970]: Alice’s Adventures in Wonderland and Through the Looking-
-Glass. The Annotated Alice. Uredil in komentiral Martin Gardner, ilustriral John Tenniel. 
Harmondsworth: Penguin.
Lewis Carroll, 1969 [1983]: Alica v čudežni deželi. Prevedla Gitica Jakopin, ilustriral Arthur 
Rackham. Ljubljana: MK.
24
Lewis Carroll, 1978: Alica v ogledalu. Prevedla Gitica Jakopin, ilustriral Marjan Amalietti. 
Ljubljana: MK.
Lewis Carroll, 1982 [1990]: Alice’s Adventures in Wonderland and Through the Looking-
-Glass and What Alice Found There. Uredil & komentiral Roger Lancelyn Green, ilustriral 
John Tenniel. Oxford & New York: Oxford University Press.
Lewis Carroll, 1990: Aličine dogodivščine v Čudežni deželi in V ogledalu. Druga, pregledana 
izdaja, prevedla Gitica Jakopin, ilustriral John Tenniel, spremna beseda Majda Stanovnik. 
Ljubljana: MK.
Lewis Carroll, 1994: Aličine prigode v Čudežni deželi. Prevedla Helena Biffio, ilustriral 
Lyndsay Duff. Trst: Devin.
Lewis Carroll, 1994: Skozi zrcalo in kaj je Alica našla na drugi strani. Prevedla Helena 
Biffio, ilustriral Lyndsay Duff. Trst: Devin.
Edward Lear, 1992: A Book of Nonsense. Everyman’s Library. London: Random House UK.
Marjan Marinc, 1965: Krasen cirkus. Vesela zgodba. Ilustriral Štefan Planinc. Maribor: 
Založba Obzorja.
Fran Milčinski, 1917: Tolovaj Mataj. Ilustr. Ivan Vavpotič. Ljubljana: Tiskovna zadruga.
Fran Milčinski, 1922: Tolovaj Mataj. Ilustr. Ivan Vavpotič. Ljubljana: Tiskovna zadruga.
Fran Milčinski, 1949: Butalci. Ur. Vladimir Kralj, ilustr. France Podrekar. Ljubljana: MK.
Fran Milčinski, 2015: Butalci. Integralna izdaja, zbrala, uredila, izvirno besedilo vzposta-
vila, spremno besedo in opombe napisala Barbara Simoniti. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
(Knjižnica Kondor: izbrana dela iz domače in svetovne književnosti, zv. 350, urednik 
zbirke Andrej Ilc, ilustr. France Podrekar, ilustracija na naslovnici Peter Škerl, oprema 
Jasna Andrić.) 
Lilijana Praprotnik-Zupančič, 1993: Zgodbe in nezgodbe. Ljubljana: DZS.
Literatura
J. A. Cuddon, 1982 [1987]: A Dictionary of Literary Terms. Harmondsworth: Penguin.
Ksenija Dolinar (ur.), 1987: Literatura. Leksikoni Cankarjeve založbe. Ljubljana: CZ.
Meta Grosman, 1997: Književni prevod. Razprave Filozofske fakultete. Ljubljana: Znan-
stveni inštitut Filozofske fakultete.
Jean-Jacques Lecercle, 1994: Philosophy of Nonsense. The intuitions of Victorian nonsense 
literature. London in New York: Routledge.
Winfried Nöth, 1980: Literatursemiotische Analysen zu Lewis Carrolls Alice-Büchern. 
Tübingen: Gunter Narr Verlag.
Marnie Parsons, 1994: Touch Monkeys. Nonsense Strategies for Reading Twentieth-Century 
Poetry. Toronto: University of Toronto Press.
Barbara Simoniti, 1997: Nonsens. Urednik Dušan Čater, spremna beseda Meta Grosman, 
naslovnica Dubravko Gecan, fotografija avtorice Egon Kaše. Ljubljana: Karantanija.
Barbara Simoniti, 1997: Nonsens kot literarni pojav, njegovo ubesedovanje in problemi 
prevajanja. V M. Grosman: Književni prevod. Ljubljana: 1997. 75–88.
25
Barbara Simoniti, 2015: How to Make Nonsense, The Verbal Procedures of Nonsense in 
Lewis Carroll’s Alice Books. V Bookbird, A Journal of International Children’s Literature, 
2015, Vol. 53, No. 3, str. 66–71.
Wim Tigges (ur.), 1987: Explorations in the Field of Nonsense. Amsterdam: Rodopi.
Wim Tigges, 1987: An Anatomy of Nonsense. V Tigges, 1987: 23–47, Amsterdam: Rodopi.
Wim Tigges, 1988: An Anatomy of Literary Nonsense. Amsterdam: Rodopi.
26
I g o r  S a k s i d a
Pedagoška fakulteta
Univerza v Ljubljani, Univerza na Primorskem
KAJ JE NONSENS IN KAKO UČINKUJE?
Poskus odgovora ob primeru mladinskih  
dramskih besedil Daneta Zajca
Osrednje vprašanje prispevka se osredotoča na opredelitev nonsensa ter njegov izvor in 
učinek na bralca. Osvetljuje izvire nonsensa v folklorni književnosti (v poeziji), opre-
deljuje njegova dva temeljna tipa (jezikovni in predstavni nonsens) ter ga razmejuje od 
retoričnih figur. Zdi se, da je izhodiščno vprašanje predvsem naslednje: Ali je nonsens 
tematska ali slogovna stalnica v besedilu? Če je tematska – ali obstaja tema igre v mla-
dinski književnosti tudi izven okvirov nonsensa? Če je slogovna prvina – ali se nonsens 
lahko povezuje tudi s temo, ki ni »zgolj« igra? Kako nonsens učinkuje – je res le humoren 
ali je lahko tudi še drugačen? Na omenjena vprašanja avtor odgovarja na podlagi analize 
Zajčeve mladinske dramatike. 
The article focuses on the definition of nonsense along with its origin and effect upon 
reader. It highlights the origins of nonsense in folk literature (poetry), defines its two pri-
mary types (language and imagery nonsense) and delineates it from rhetorical figures. The 
starting question seems to be: Is nonsense a topical or a stylistic constant in a text? If it 
is a topical one – is there a theme of play also outside the framework of nonsense? If it is 
a stylistic element – can nonsense also be present in a theme that is not “just about” play? 
How does nonsense work – is it really just humorous or can it also be different? The author 
deals with these questions on the basis of analyzing children’s drama of Dane Zajc.
»Pasti iz besed so seveda prav tako nevarne kot resnične pasti.« 
(Zajc, 1990: 136.)
Ne-smiselnost nonsensa
Na mednarodni znanstveni konferenci je profesorica fizike in vrhunska strokov-
njakinja za tekoče kristale predavanje popestrila tudi s tem stavkom: »Računalnik 
je v prebavnem traktu nemudoma obdelal informacije in izpljunil rešitev.« Sodi 
zaradi tega predavanje med nonsensna besedila? Fizika bi nad tako oznako verjetno 
zavihala nos, saj v naravoslovju vendar ne sme biti nič nesmiselnega in smešnega … 
27
Je nonsens torej res lahko nadpomenska oznaka za vse, kar je humorno in nelo-
gično hkrati, nepričakovano in v neskladju s pravili, celo osvobajajoče in rušilno? 
Temeljna literarnoteoretična priročnika opredeljujeta nonsens kot nesmisel; 
leksikon Literatura (2009) pojasnjuje nesmiselno literaturo kot zvrst, »ki vsebin-
sko temelji na golem nesmislu, na nelogičnih povezavah paradoksalnih predstav, 
delno tudi samo na zvočnih igrah; njen namen je zbuditi pri bralcu presenečenje 
in osuplost. (…) V nasprotju z moderno literaturo absurda je vedrejšega in za-
bavnejšega značaja (…).« Novakove Oblike sveta (1991) pojem kot levi prilastek 
navezujejo na poezijo (nonsens poezija), temeljna značilnost te pesniške oblike 
pa je opozicijsko razmerje med vsakdanjim« jezikom smiselnega »medčloveškega 
sporazumevanja in spoznavanja sveta« (prav tam: 72) ter besedno igro, s katero se 
gradi domišljijski svet, v katerem »ne velja zakon smisla, zato je ta svet karseda 
smešen in zabaven« (prav tam). Avtor to zelo natančno opredelitev nonsensa (tako 
kot pojasnilo v leksikonu) postavi v literarnozgodovinsko perspektivo: izvore vidi v 
ljudski izštevanki in v starejših književnih besedilih, predvsem v Carrollovi Alici v 
čudežni deželi, povedno pa je, da nonsens povezuje s modernističnim izrazom, ki se 
osvobaja »verig smiselnega sporočanja«. Tako pojmovanje nonsensa ni daleč od ene 
temeljnih starejših esejističnih razlag ključnih potez modernistične poezije, in sicer 
Grafenauerjeve knjige Kritika in poetika (1974). V njej avtor uvodoma poudarja 
krizo kritike prav na podlagi problematizacije smisla, ki služi kritiki kot alibi za 
presojo ustvarjalnosti. Kritika kot »ena izmed metod uresničujočega se, aktivne-
ga subjekta« (prav tam: 10) ni tedaj nič drugega kot presojanje (pomanjkljivosti) 
literarnega besedila, z Grafenauerjevimi besedami pesništva, glede na resnico 
in/ali smisel – temeljni obrat od izražanja idejnosti k jezikovni kombinatoriki, 
od pesniške »filozofije« k ustvarjalni »tehniki« pomeni tudi spremembo kritike, 
ki dobiva svojo utemeljitev le še v branju, dejavnem in svobodnem opomenjanju 
nemimetične poezije, njene magičnosti, razosebljenosti in razdrobljenosti (na 
ravni pomenov in podob) – a hkrati povsem svobodne »samoprodukcije resnice 
in fenomena« (prav tam: 63). Kljub pesniški samozadostnosti glede na kakršno 
koli zunanjo in razvidno, še posebej pa domovinsko, samoidentitetno ali družbeno 
angažirano Resnico oz. Idejo – in posledično smisel, ki izvira iz funkcije izrekanja 
Resnice – seveda ni mogoče reči, da je inovativna (modernistična, nonsensna) po-
ezija brez ideje in smisla; četudi besedila skrajnega modernizma izgubljajo skoraj 
vse določilnice, po katerih jih je mogoče prepoznati kot besedila (so npr. le še niz 
zlogov – tudi v mladinski poeziji, npr. Novakova pesem Blabla, množica znakov 
ali jih kot fenomenalnega predmeta celo ni več), to ne pomeni, da so povsem brez 
teme, »ker odsotnost teme v njih nujno dojemamo kot posebno vrsto »antiteme«, 
tj. kot negativno temo, ki osmišlja tekst ravno s tem, da izganja iz njega vsako 
idejno-čustveno enoto; s tem jo tako rekoč zanika, razveljavlja in razvrednoti« 
(Kos, 1996: 84). Prevajanje besede nonsens s slovensko ustreznico nesmisel je 
torej ustrezno (v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je nonsens pojasnjen kot 
nesmisel, neumnost tak postopek je nonsens; to je nonsens; prim. tudi Stanovnik, 
1984), vendar je temeljni besedi treba brati kot ne-smisel in ne-umnost. Nonsensno 
besedilo je stvaritev brez smisla zunaj stvaritve same, je hkrati tudi ne-umnost, 
torej kot stvaritev brez uma (logike) – ki hote ruši jezikovna pravila in vzpostavlja 
prostor osvobojene domišljije:
Pri teh postopkih ne gre za preprosto inverzijo normalnega izkustvenega sveta, ne gre za 
poljubno uveljavljanje absurdnega in neverjetnega, ampak za dosleden odmik od tistega, kar 
28
v vsakdanjem življenju velja za logično in naravno – za uveljavljanje konvencij drugačnega, 
z vidika praktične presoje nesmiselnega sveta, za ustvarjanje drugačne, presenetljive, težko 
razložljive resničnosti. (Stanovnik, 1984: 36.) 
Tako opredeljeni nonsens je drža do stvarnega in hkrati domišljijskega sveta, 
je notranja besedilna perspektiva jezikovno-tematske igre, ki besedilni pomen 
ustvarja ne glede na zunajliterarni smisel; kot taka ni izključno vezana na nobeno 
literarno zvrst ali vrsto.
Osrednje značilnosti neodgôvorne modernistične poezije so ustvarjanje novih 
odnosov med besedami, vrvež nepojasnjevalnih metafor in metonimij ter rušenje 
pravopisne normativnosti; to jo zbližuje z ludizmom in igro, »ki je nekaj docela ne-
utilitarnega« (Grafenauer, 1974: 129). Kljub bistveno drugačnim temeljem tovrstnih 
razlag modernistične poezije v razmerju do utilitarno-enotematske tradicionalne 
poezije ter razumevanja sodobnega subjekta kot ustvarjalca pesniške igre seveda 
ni mogoče spregledati poudarjanja pomena igre v sočasni mladinski esejistiki in 
literarni teoriji. Postavljanje inovativne mladinske pesniške govorice na temelj 
igrivosti (tudi v diahronem pogledu) je značilno že za temeljni Grafenauerjev esej 
Igra v pesništvu za otroke (1975), v katerem avtor igro v pesništvu od Levstikovih 
Otročjih iger v pesencah (1880) naprej kot tematsko prvino povezuje tudi s slogov-
nimi sredstvi; taka poezija namreč »tudi v samem jeziku ponazarja in uveljavlja 
njegovo igro s tem, ko skuša besedo vključiti vanjo, kar pomeni, da s specifičnimi 
jezikovnimi prvinami, kot so besedne igre, onomatopoije, paradoksi, pretiravanja, 
personifikacije, besedne skovanke itd., ustvarja takšne pesniške tvorbe, ki so spri-
čo svoje igrivosti otroku blizu in imajo razen tega tudi izrazito estetski značaj« 
(Grafenauer, 1975: 31)«. Iz istega časa sta tudi dve knjigi, ki se večinoma posvečata 
spremenjenemu pojmovanju otroštva in predvsem vlogi igre; to sta Rodarijevo 
delo Srečanje z domišljijo (1977) in Prelevićeva Poetika dečje književnosti (1979). 
Rodari se v svojem zelo znanem ter za literarno teorijo in didaktiko književnosti 
pomembnem delu osredotoča na domišljijska pravila in možnosti njihove uporabe 
pri razvoju domišljijske ustvarjalnosti; podlaga njegovih domišljijskih iger so aso-
ciacije, na podlagi katerih besede in besedne zveze dobijo nenavadne, presenetljive 
pomene, kar omogoča zgodbeno ustvarjalnost (npr. poglavja Kamen v ribniku, 
Domišljijski binom, Kaj bi se zgodilo, če …); pomenljivo je, da avtor mestoma 
domišljijsko igro povezuje z nadrealističnimi oblikovnimi postopki, še posebej pa 
z razvijanjem ustvarjalnosti nasploh. Podobno pojmovanje igre kot osvobajajoče de-
javnosti je najti tudi v Prelevićevem besedilu: igra je prepletena z željo po svobodi, 
s smehom, zvočnimi učinki, je torej »onkraj« slehernega avtoritativnega odnosa 
do otroštva. Tako igra kot literarni nonsens sta zaradi specifičnega načina vstopa 
v resničnost tudi v nasprotju z razumskim, analitičnim spoznavanjem stvarnosti: 
»V resničnost lahko vstopamo skozi glavna vrata ali, kar je bolj zabavno, skozi 
okno.« (Rodari, 1977: 27.)
Ali je nonsens slogovna prvina besedila?
Zapisano omogoča tudi odgovor na zastavljeno vprašanje: književni nesmisel 
ni le slogovna prvina v besedilu, biti mora odraz tematizacije igre: retorične fi-
gure kot del gradnikov zunanje zgradbe besedila se ne pojavljajo le v nonsensnih, 
29
ampak tudi v povsem realističnih besedilih. Personifikacija računalnika, ki prebavi 
in izpljune informacije, zato ni nonsens, ampak domiselna retorična figura, ki se 
jo razume na podlagi prevajanja njenega prenesenega pomena v logični pomen 
izhodiščne besede zveze. To velja za vse retorične figure; literarni priročniki raz-
lagajo nastanek metafore prav na podlagi take pretvorbe nenavadne besede zveze: 
večer je z dnem v istem razmerju kot starost z življenjem, zato lahko na podlagi 
podobnosti takšnega razmerja tvorimo metaforo ‘večer življenja’ in ‘starost dneva’« 
(Kos, 1996: 121). Če retoričnih figur ni smiselno razumeti dobesedno, nonsensa 
ni smiselno razumeti preneseno: Župančičeva verza Lenka se šeta – / metla 
pometa tako ne gre razvozlavati metaforično: Lenka se sprehaja, njena (vladna) 
metla (medtem) pometa, še več: nujno ga je razumeti dobesedno, zato besedna 
zveza metla pometa ni metafora ali personifikacija, ampak nonsensna domislica: 
neživemu predmetu so v dobesednem pomenu (in na ravni besedilne slike) dode-
ljene lastnosti živega. Nelogično povezovanje lastnosti, oseb oz. dogodkov samo 
po sebi tudi še ni zadosten pogoj, da bi bilo besedilo nonsensno: pravljica vsebuje 
veliko nelogičnih, neverjetnih dogodkov, a ni nesmiseln(ic)a. Njene junake namreč 
določa predanost usodi (štiri stalnice mitske zavesti, prim. Goljevšček, 1991) in ne 
svobodna jezikovna domišljija – čeprav že v ljudski in sodobni pravljici najdemo 
besedila, ki se osredotočajo sama nase, so torej tematsko povezana z vzpostavlja-
njem polja nemimetične in nemitske in zato ne-smiselne domišljijske igre. Primera 
tovrstnih nesmiselnic sta ljudska Pravljica o brvi in ovcah (V: Babica pripoveduje. 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 1979), ki je ni mogoče brati le kot pravljice o preiz-
kušnji, vztrajnosti, zmagi šibkega, saj tematizira radost neskončnega pripovedova-
nja (v sklepnem dialogu). Podobno osredotočenje na svobodno tvorjenje besedila 
izven žanrskih pravil je značilno tudi za »pravljico« Rdeča Kapica L. Praprotnik 
Zupančič (V: Geniji2, antologija sodobne mladinske kratke proze. Ur. D. Haramija.
Ljubljana: Genija, 2007); ustreznejša oznaka kot pravljica je vsekakor nonsensna 
kratka zgodba oz. nesmiselnica (glej: Haramija, 2007: 205–206), saj besedilo s 121 
tujkami v sicer prepoznavni zgodbi o deklici, volku in babici deluje kot izrazita 
jezikovna in medbesedilna igra, pravljična tema pa je povsem v ozadju. Zanimivo 
je razmerje med fantastično pripovedjo (tudi kratko) in nesmiselnico: kosovirja, 
ki letita na žlicah in doživljata vse mogoče zabavne dogodivščine, seveda nista 
ne realistična ne tradicionalno pravljična, v zgodbi je nekaj izrazitih nesmislov in 
besednih iger (S. Makarovič: Kosovirja na leteči žlici, 1974); prav tako je sme-
šna in nelogična preobrazba Jureta v kratki fantastični pripovedi S. Vegri (Jure 
kvak-kvak, 1975), vrsta presenetljivih preobratov zaznamuje fantastično pripoved 
Avtomoto mravlje (1975) Jožeta Snoja. A ti trije primeri niso nesmiselnice; zgodbi 
prvih dveh besedil motivirajo izrazite otroške lastnosti (radovednost, nagajivost, 
prepirljivost, igrivost, sladkosnednost ipd.), ki sprožijo prehod iz stvarnega (reali-
stičnega) sveta v domišljijski svet; ta torej ni samozadosten, nesmiseln (nepovezan 
s kakršno koli stvarno temo), ampak je ponazorilo otroške želje, njena fiktivna 
uresničitev. To posebej nazorno velja za kratke različice fantastične pripovedi oz. 
za kratko fantastično zgodbo:
Ugotavljamo, da ob dvodimenzionalnosti, ki je najpomembnejša lastnost fantastične proze v 
primerjavi s fantazijsko, na umestitev med kratke fantastične zgodbe vplivata še odsotnost 
mitičnih resnic ter igrivost ali igra kot sprožilec dogajanja. Glavni liki so pogosto majhni 
otroci v mestnem okolju in sodobnem času. (Haramija, 2012: 21.) 
30
Posebej so zanimive fantastične pripovedi, kjer neresničnostno dogajanje, be-
sedna igra in presenetljivi zgodbeni preobrati delujejo kot družbena kritika – táko 
je Snojevo besedilo o potovanju dveh otrok v barbarsko deželo mravelj, v katerem 
jezikovna igra še dodatno poudari srhljivost totalitarne oblasti – tema torej nikakor 
ni nonsensna. Posebno vprašanje je, ali je znamenita pripoved o Alici v Čudežni 
deželi res »le« nonsens; na začetku knjige namreč hudo naveličana Alica, ki nima 
kaj početi ob sestri, postane »zaspana in topoglava«, ko mimo nje švigne zajec; 
nizu znanih dogodivščin v nenavadni deželi sledi Aličina vrnitev v realni svet: 
deklica se prebudi v sestrinem naročju: »Zbudi se, ljuba Alica!« ji je rekla sestra. 
»Joj, kako dolgo si spala!« (Aličine dogodivščine v Čudežni deželi, 2011: 151.) Je 
torej njeno potovanje po nenavadni deželi posledica domišljijskega »primanjkljaja« 
v stvarnem svetu in dolgočasnih knjig, ki jih Alica noče brati? To potrjuje zaključni 
del pripovedi, v katerem se v Aličine sanje poda tudi njena sestra, ki »je že verjela, 
da je tudi ona v Čudežni deželi, čeprav je dobro vedela, da mora samo odpreti oči, 
pa se bo vse spremenilo v pusto resničnost« (prav tam: 153–154). Je v tem delu 
zaznati nostalgično prikazovanje bogastva otroške domišljije, ki naj bi jo v sebi 
ohranila tudi odrasla Alica – ta bo namreč »tudi v zrelejših letih ohranila preprosto 
in ljubeče srce svojega otroštva« (prav tam: 154) … – Vprašanje, ki presega namen 
in okvir tega članka, pa je, koliko lahko nonsensno zgodbo razlagamo tudi kot kri-
tiko oblasti (»Komu pa vi kaj morete! (…) Saj ste samo kupček igralnih kart!« Prav 
tam.) ter človeških lastnosti, kot so prevzetnost, omejenost, nasilnost ipd. – tako 
branje bi namreč besedilo funkcijsko zbližalo z nemladinskim absurdno-nosensnim 
satiričnim Swiftovim romanom Guliverjeva potovanja (1726).
Nonsens in mladinska poezija
Ni nenavadno, da izhodiščni opredelitvi v leksikonu in pregledu pesniških oblik 
ob nonsensu posebej opozarjata na poezijo, posebej na otroško poezijo; v njej se 
poetika jezikovno-predstavne igre lahko razmahne povsem neodvisno od kakršne 
koli zunanje teme, oblikovno pa je v poeziji mogoče opazovati dve vrsti nonsensa 
– obe sta povezani s tematizacijo igre. Prvi tip oblikovno izvira iz jezikovne igre 
– pesem je igra z zvokom in (redkeje) obliko –, drugi in pogostejši je predstavni 
nonsens; v prvem tipu so uporabljene besede predvsem na podlagi zvočnosti, 
pogoste v njem so besede, ki ne pomenijo ničesar (značilen žanr je izštevanka), 
v drugem gre za nesmiselno, nelogično povezovanje sicer razumljivih besed v 
»narobe svet«. V Novakovi pesmarici pesniških oblik najdemo obe vrsti nonsensa: 
prvega v izštevanki Bumf! (prevladuje aliteracijska in ritmična zvočna igra, pomen 
besed je izrazito v ozadju), drugega v Veseli jutranji uspavanki, katere osrednji 
vzorec je zamenjava pomenov besed oz. njihovih stavčnočlenskih vlog, npr.: zobe 
za ščetkico, oko na jajca (Oblike sveta: 73). Ta vzorec se v slovenski mladinski 
poeziji začne v otroški ljudski pesmi, v kateri najdemo tako izštevanke oz. čiste 
nonsensne zvočne igre, katerih tema sploh ne more biti nič »zunanjega« (npr. En 
ten tentera), saj so besede v resnici povsem brez smisla. Že v ljudskem pesništvu 
najdemo tudi besedila, v katerih so uporabljene razumljive besede, a izrazito nelo-
gično – v to skupino sodijo predvsem naštevalne pesmi (npr. Pleši, pleši, črni kos), 
ki po svoji temi (radostno, sproščeno in igrivo ustvarjanje) spominjajo na istovrstne 
(redke) pravljice. Iste vzorce se izraža v klasični slovenski mladinski poeziji, npr. 
31
v Levstikovih Otročjih igrah v pesencah (1880) z izrazitimi besednimi inovaci-
jami in zgolj v sebi utemeljeno predstavno igro). Tradicija ljudskega nonsensnega 
vzorca (tako novotvorjenke kot logični nesmisli) se ohranja tudi v pesmih Otona 
Župančiča (Ciciban in še kaj, 1915 – npr. narobe-logika v pesmi Lenka), Franceta 
Bevka (Pastirčki pri plesu in kresu, 1920 – medbesedilna nonsensna predelava 
ljudske motivike v pesmi Pleši, pleši črni kos, vnašanje pastirskih iger v poezijo), 
Iga Grudna (Na Krasu, 1949 – pesem Pravijo) ter Alojza Gradnika (Narobe svet in 
druge pesmi za mladino, 1953 – naslovna pesem podobno kot Novakov nonsensni 
primer temelji na zamenjavi stavčnih členov, npr: Če krava žene hlapca past …). 
Izrazit prelom s povojno utilitarno »graditeljsko« mladinsko poezijo pomenijo 
nonsensne prvine v zbirkah, ki se pojavljajo po letu 1950 in pripadajo predvsem 
dvema pesnikoma; to sta Tone Pavček z zbirko Maček na dopustu (1953) – v njej 
pesem ni nič uporabnega, je laž, lari-fari, prazne čire-čare – in Kajetan Kovič z 
zbirko Franca izpod klanca (1963), v kateri bi simbolno upesnitev nonsensa lahko 
videli v pesmi Križemkraž – tu je namreč vse res in vse laž. Igrivo preoblikovanje 
jezikovnega gradiva in ustvarjanje ne-racionalnega, ne-smiselnega in enosmerno 
nerazložljivega besedilnega sveta je bistveno za poetiko slovenskega mladinskega 
modernizma, v kateri je opazno predvsem zvočno oblikovanje jezika, aliteracijsko 
povezovanje besed in tvorjenje nonsensnih pesemskih zgodb v Abecedariji (1975) 
Daneta Zajca, spreminjanje besed (budilka – zzzbudilka) in kasnejše nonsensno 
poigravanje s pesniškimi oblikami, zvokom, obliko in pomenom v poeziji Borisa 
A. Novaka (Prebesedimo besede (1981), Blabla (1995), oživljanje predmetov in 
delov telesa v zbirki Nebotičniki, sedite (1980) Nika Grafenauerja ali lepljenje 
besed v vedno bolj nerazložljive pesemske »uganke« v Pesmih za lačne sanjavce 
Milana Dekleva (1981), ki s svojo zbirko Alica v računalniku (2000) poleg pro-
vokativnih nonsensnih besednih zvez igrive in presenetljive učinke dosega tudi z 
medbesedilnimi navezavami – in ne le na »velikana nonsensa«, po katerega glavni 
junakinji je zbirka dobila ime, ampak tudi na slovensko klasično poezijo (npr. sonet 
Minljiv si kakor kafra). Po tej modernistični bravuri, ki je vpeta v tako rekoč vse 
jezikovne izrazne zmožnosti – obliko, zven, razpomenjenje in ponovno opome-
njanje besed, medbesedilne prenose – se nonsens pojavlja le redko, zagotovo pa 
ni več prevladujoča slogovno-tematska poetska smer. Zaslediti ga je v Rimanicah 
za predgospodiče (1993) in drugih zbirkah Andreja Rozmana Roze (čeprav igra 
v njegovem opusu dobiva izrazite poteze oporekanja pravilom lepega vedenja in 
estetskosti poezije), poeziji (in nonsensni pripovedi, glej: Haramija, 2007) Boruta 
Gombača, npr. v zbirki Največji časopis na svetu (1993), ali nekaterih Pesmih iz 
pralnega stroja (2006) Petra Svetine – a tu se pojavlja kot oblikovna, ne pa več 
kot prevladujoča tematska prvina, taka besedila pa ne sodijo v sklop literarnega 
nonsensa kot slogovno-tematske forme. 
To, da je slogovni nonsens lahko tudi le del besedilnega sloga – prepoznati ga je 
po igrivosti v rabi likovno-zvočnih ali pomenskih izraznih sredstev – pomeni, da se 
igrivi jezik povezuje tudi s temo, ki ni »zgolj« igra. Taka raba igre v slovenski mla-
dinski poeziji ni nič novega, a v tem primeru ne gre za nonsensno poezijo, ampak 
za poezijo s slogovnimi prvinami nonsensa. V otroški ljudski pesmi zaznamo pre-
seganje nonsensa predvsem v provokativnih ljudskih šaljivkah oz. zafrkljivkah oz. 
posmehljivkah – te ne delujejo tako kot izštevanke, niso namenjene kot spremljava 
tej ali oni gibalni igri – pač pa njihova igra učinkuje kot provokacija, ki jo izreka 
otroški lirski subjekt. Zafrkljivka Špela marela je igriva, a ob tem ni nonsensna, 
32
saj jo je mogoče brati kot upor zoper (družbeno pogojena) pravila lepega izražanja 
in estetskost motivike v otroški pesmi. Tudi Pedenjped (1966) Nika Grafenauerja 
je zbirka, v kateri se avtor igra z besedami in nenavadnimi besednimi zvezami 
(ime osrednje osebe, tvorjenke kot pedenjočka, trililili, tralala ipd.), a zbirka brez 
dvoma ni nonsensna, ampak je njena tema resničnostni svet otroka (njegove želje, 
odraščanje, prekrški, družina).
Kako nonsens učinkuje – je res le humoren ali je lahko tudi še drugačen? 
Primeri iz Zajčeve mladinske dramatike 
Nonsensa ne glede na še tako izrazito željo po objektivnosti in sistematičnosti 
ne kot slogovne prvine in ne kot tematske plasti besedila ni mogoče razlagati izven 
določil bralnega doživetja oz. bralčevega soustvarjanja pomena besedila glede 
na interakcijo besedila, bralčevega sveta in širšega konteksta. V tem je nonsens 
podoben drugim izmuzljivim vsebinsko-slogovnim oznakam, zlasti absurdu in 
groteski; ob Zajčevi poeziji je tovrstno teorijo groteske razvil M. Juvan (1995: 
37–68). Njena povezava z Zajčevimi mladinskimi besedili pokaže, da se tudi v 
njih kažejo: spajanje raznorodnih (nezdružljivih) prvin, npr. živega in stvarne-
ga (oživljanje predmetov), pripisovanje atributov živega neživemu (npr. pesem 
S (Smrt)), kršenje načela proporcionalnosti (deformacija velikosti predstavljene 
predmetnosti, osamosvajanje delov telesa, npr. v igri Petelin se sestavi), rušenje 
vzročno-posledičnih razmerij v besedilu (npr. v igri Zakaj in Vprašaj) ter preple-
tanje žanrov (zafrkljivka in pravljični okvir v igri Kralj Matjaž in Alenčica) – vsa 
ta določila se lahko povezujejo tudi z nonsensom, a nekatera mladinska besedila 
v bližino groteske postavlja predvsem povezovanje igrivega, lepega in banalnega, 
celo odvratnega (npr. Pivci tišine). 
Deformacija logike seže v Zajčevi poeziji vse od nonsensne igre do strašljive 
grotesknosti, kar najbolje dokazujejo njegova tri dramska besedila. Igra po ljudski 
motiviki Kralj Matjaž in Alenčica (1978) tematizira ljubezen, zvijačo, junaštvo in 
rešitev ter vključuje na ravni sloga številne prvine, ki imajo le malo skupnega z 
njeno resnobno motivno-tematsko podlago. Opazna je jezikovna in medbesedilna 
igra: prepletajo se ritmizirani pripovedni deli, ki vključujejo rime, aliteracijske 
nize in besedne igre, kar še posebej izstopa v uvodnem delu igre, ki bi glede na 
temo moral biti dramatičen, a je v resnici igriv: glasnik, ki vabi Matjaža na boj, 
nenehno išče ustrezno rimo in komentira lastne domislice (čez hribe, doline, čez, 
čez, čez, fej, ne najdem rime). Druga opazna slogovna poteza je oponašanje sloga 
ljudske pesmi; ta mestoma privzdignjeni, slovesni ton se prepleta z izrazito ko-
mičnimi deli, med katerimi izstopajo verzno modrovanje konja Svita o svobodi 
in konjskih pravicah, slavilni, a zaradi nenavadnih besed tudi humorni bobnarjev 
nagovor, predvsem pa skoraj do absurda stopnjevana nonsensna zgodbica o konjih 
arabcih, ki zmorejo vse, a se bojijo zase, zato v šahu ne premagajo sultana, prikaz 
grizenja Matjaževega zlatnika s pljuvanjem zob ter nekoliko strašljivo Matjaževo 
sekanje turških glav. Igra je tedaj najprej in predvsem lepljenka različnih slogov 
in književnih vrst, je preplet humornih domislic in najrazličnejših razpoloženj. 
Še izraziteje se igra, nonsens ter pomen bralčevega svobodnega opomenjanja 
besedila izražajo v igri za lutke Petelin se sestavi (1978). Dramatik je poudarjal 
predvsem nemimetičnost lutke – ta naj bi govorila samosvoj jezik:
33
Zgodbo sem si zamislil tako, kot bi si jo izmišljal otrok. V njej ni nič logičnih vzrokov. 
Začne pa se z jezikom. Hotel sem si izmisliti prav poseben jezik. Besede naj ne bi imele 
nobenega glasu, ki ga tvorimo z jezikom, a ni šlo. Bile bi preveč nerazumljive. Potem sem 
se odločil za zlogovno igro. To je tudi bolj v skladu s celotno zasnovo, ko iz delov nastaja 
celota. (Zajc, 1983: 276.)
Jezikovna igra je oblikovna in tematska os besedila – besedilo izhaja iz humor-
nega oživljanja neživega, sestavljanja bitja iz posameznih delov, ključna pa je tudi 
jezikovna igra, nastajanje zvoka iz molka, kar poudarjata tudi mestoma sunkovit 
ritem in raba učinkovitih zvočnih figur. Nonsens nadgrajujejo nenavadne besede in 
medbesedilne navezave (zlasti na ljudsko pesem), vse to pa se povezuje z izrazito 
zvočno zasnovanostjo govora nekaterih oseb (npr. sikajoča kača), čeprav je pogovor 
med osebami označen kot jalov. Lepota »jalove«, a hkrati čudovite »praznine« je 
smisel nonsensa, ki iz sebe ne kaže nikamor drugam, k nobeni višji temi: to, kar 
kot jezikovna igra iz niča nastaja pred bralčevimi očmi, je hkrati tudi tema besedi-
la, oprta je tudi na nenavadno izenačevanje velikosti nastopajočih predmetov-bitij 
(npr. mravlje in petelinove glave) ter na preletanje emocij (npr. strah, jeza, veselje). 
Izročenost čisti igri in odrekanje lastni subjektivnosti je sporočilo sklepnega prizo-
ra, v katerem petelin zapoje soncu – zato ta igra kljub razstavljanju in sestavljanju 
telesa ne deluje groteskno, ampak svetlo, humorno. 
Povsem drugačna je igra Zakaj in Vprašaj (1991), eno najzanimivejših, a za 
bralca hkrati tudi najzahtevnejših besedil v celotnem Zajčevem opusu. Brati jo 
je mogoče kot otroško in za razumski svet odraslega povsem nesmiselno spraše-
vanje o (samoumevnih) pojavih in pojmih – tak oblikovni princip se pojavi že v 
otroški ljudski naštevanki. Besedni nonsens poleg izrazite zvočnosti soustvarjajo 
tudi nenavadne besede in besedne zveze (npr. kilo in še kilo in tono metre daleč), 
ob besednem je viden še predstavni nonsens (ustvarjanje »narobe sveta«), ki se 
uresničuje kot nelogično, na glavo postavljeno zaporedje dogodkov in mešanje 
različnih ravni domišljijske stvarnosti. Ustvarjanje jezikovnega in predstavnega 
nesmisla je tako pomembna, če ne kar osrednja vsebinska značilnost igre; a Zajčev 
dramski nesmisel ni več le humoren, svetel, ampak zaradi svoje nerazvidnosti in 
nelogičnosti v bralcu vzbuja nelagodje, saj ga veliko bolj kot druga besedila sooča 
z jezikom, ki spodkopava kriterije besedilnosti (prim. Baugrande, Dresssler: 1992), 
zlasti kohezijo, koherenco, sprejemljivost in informativnost. To pa bralcu odstre po-
gled na eno možnost razumevanja igre, ki izvira iz simbolike dramskega prostora: 
brati jo je mogoče kot igro o ujetosti, potovanju in svobodi. Nevarnost namreč na 
dramski osebi ne preži le v neopredeljenem in strašljivo praznem prostoru, ampak 
prihaja od obeh govorečih stvari samih – Zakaj si lasti Vprašaja, prav tako pa tudi 
Vprašaj Zakaja. Iz ujetosti, pa naj gre za racionalno polaščanje z vprašanji ali s 
poimenovanjem – se osebi odpravita na pot skozi vodo, ki jo je mogoče razvozlati 
kot ponazarjanje nestalnosti, minljivosti, a tudi ogrožanja; v jami Zakaj razmišlja o 
niču, nespremenljivosti, negibnosti, rešitev iz ujetosti v vprašanja, ime(novanja), v 
željo po doseganju ciljev pa je možna le v predanosti domišljiji, ki je osvobajajoča 
(Oblak), a je v njej začutiti tudi vesoljno samotnost popotnika. Konec igre tako ni 
več ne igriva pesem iz prve in ne radostno kikirikanje in smeh iz druge Zajčeve 
igre, ampak poudarja ujetost obeh oseb; krožna dramaturgija in tesnobno razpolo-
ženje, ki bi ju bilo vsaj na ravni simbolike dramskega prostora in dialoga mogoče 
primerjati z beckettovsko tragikomično, absurdno dramatiko nesmisla, tesnobe in 
obupa sodobnega človeka, poudarjajo še besede, kot so smrtnik, kosti, poglavar … 
34
Zdi se, da je nonsens sam po sebi svojevrsten nonsens, saj omogoča več raz-
ličnih razumevanj in razvozlavanj lastnega smisla. A v trenutku, ko bralec odkrije 
njegov smisel glede na realnost zunaj besedila, nonsens ni več humorna, vase 
zapredena igra besed, ampak provokativna, absurdna ali celo groteskna, rušilna 
podoba sveta. Kot taka ni nič nesmiselnega, ampak nadvse resno in prav nič igrivo 
(samo)spraševanje o povsem realnih pasteh človeškega sveta. 
Literatura
Robert Alain de Baugrande, Wolfgang Ulrich Dresssler, 1992: Uvod v besediloslovje. Prev. 
Aleksandra Derganc in Tjaša Miklič, Ljubljana: Park.
Alenka Goljevšček, 1991: Pravljice, kaj ste?, Ljubljana: Mladinska knjiga (Kultura).
Niko Grafenauer, 1974: Kritika in poetika. Maribor: Obzorja (Znamenja, 48). 
Niko Grafenauer, 1975: Igra v pesništvu za otroke. Otrok in knjiga 2. 30–35.
Dragica Haramija, 2007: O branju knjig in o tem, kako te pomagajo, da zmoremo opisati 
tisto, kar nosimo v sebi. V: Geniji2, antologija sodobne mladinske kratke proze. Ur. D. 
Haramija, Ljubljana: Genija. 195–207.)
Dragica Haramija, 2012: Nagrajene pisave. Opusi po letu 1991 nagrajenih slovenskih mla-
dinskih pripovednikov. Murska Sobota: Franc-Franc (Misel o slovenski besedi). 
Marko Juvan, 1995: »Smeh na temnem ozadju«: metamorfoze groteske (in mitopoetike) v 
Zajčevi poeziji 1954–1968. V: Dane Zajc. Ur. B. A. Novak. Ljubljana: Nova revija (Inter-
pretacije). 37–68.
Janko Kos, 1996: Očrt literarne teorije. Ljubljana: DZS. 
Literatura, leksikon, 2009: Ljubljana: Cankarjeva Založba (Mali leksikoni Cankarjeve 
založbe).
Boris A. Novak, 1991: Oblike sveta. Pesmarica pesniških oblik. Ljubljana: Mladika (Tre-
petlika, 1). 
Rade Prelević, 1979: Poetika dečje književnosti. Mostar: Prva književna komuna (Mala 
biblioteka). 
Gianni Rodari, 1977: Srečanje z domišljijo. Prev. E. Umek. Ljubljana: Mladinska knjiga 
(Otrok in knjiga). 
Majda Stanovnik, 1984: Carrolov literarni nesmisel na Slovenskem. Otrok in knjiga 19. 
35–50.
Dane Zajc: 1983: Pesem je energija, ritem v njej je važnejši od jezika. V: Berta Golob: Srce 
ustvarja, roka piše. Ljubljana: Mladinska knjiga. 275–279.
Dane Zajc: 1990: Eseji, spomini in polemike. Ur. D. Zajc in B. A. Novak. Ljubljana: Emonica 
(Dane Zajc v petih knjigah. Četrta knjiga).
35
P e t e r  S v e t i n a
Univerza v Celovcu
NONSENS IN DRUŽBENI KONTEKST
Nonsens se je v Angliji, od koder se je razširil po svetu, pojavil sredi oziroma v drugi polo-
vici 19. stoletja. Na Slovenskem se je nonsens pojavil izraziteje v prvi polovici 20. stoletja 
z Butalci Frana Milčinskega. Obdobje, ki je bilo nonsensu v literaturi izjemno naklonjeno, 
pa je modernizem v 70. letih. Od takrat naprej se pojavlja bolj ali manj le kot avtopoetika.
Pojav in razvoj nonsensa v Angliji bi lahko vzporejali z razvojem kriminalke. V obeh pri-
merih gre za žanra, ki sta nastala v meščanskem okolju in se v njem tudi razvijala. Tudi v 
slovenski literaturi lahko opazujemo sinhron razvoj obeh žanrov, le da se je kriminalka v 
zadnjih tridesetih letih bistveno intenzivneje razvijala kot nonsens. A zastoj razvoja tako 
nonsensa kot kriminalke bi lahko (ob avtorski nenaklonjenosti obema žanroma) pripisali 
zlasti družbenim razmeram po drugi svetovni vojni, ki meščanstvu in meščanskemu niso 
bila naklonjena. Tako tudi ne meščanskima literarnima žanroma.
In England from where it spread all over the world, nonsense appeared in the midst or 
rather in the second half of the 19th century. In our country nonsense appeared in the first 
half of the 20th century with Boneheads by Fran Milčinski. However, the literary period, 
in which nonsense was most favoured, was modernism in the 1970s. Since those times 
nonsense has mostly been appearing only as autopoetics. The phenomenon and history 
of nonsense in England could be parallelled to the development of crime fiction. Both the 
genres originated and developed in the bourgeois setting. In Slovene literature the progress 
of these genres was also synchronous, except that crime fiction saw a much more intense 
development over the last thirty years. However, stagnation of both, nonsense and crime 
fiction, could (with few authors favourizing the two genres) above all be attributed to the 
social situation following the WWII, which was all but favourably disposed towards bour-
geoisie and everything bourgeois. And the same goes for the two bourgeois literary genres.
1 Za začetnika nonsensa veljata angleška avtorja viktorijanske dobe, Edward 
Lear (1812–1888), avtor pesniške zbirke limerikov Book of Nonsense (1946), knjige 
Nonsense Songs, Stories, Botany and Alphabets (1871) in še nekaterih drugih, ter 
Charles Lutwidge Dodgson (1831–1891), bolj znan po psevdonimu Lewis Carroll, 
s svojima dvema knjigama o Alici (Alice’s Adventures in Wonderland, 1865, in 
Throuhg the Looking-Glass, 1869). Nonsens se je izraziteje razširil šele nekoliko 
kasneje, raziskovalci pa so ga začeli iskati tudi že v starejši angleški literaruti 
(prim. Stanovnik 2005: 246–247).
Kadar govorimo o zanimanju za nonsens na Slovenskem, se mi zdi, da je po-
trebno govoriti o treh področjih zanimanja za ta literarni pojav: eno so prevodi 
36
nonsensa (zlasti Alice Lewisa Carrolla in limerikov Edwarda Leara), drugo so 
izvirna slovenska nonsens besedila in tretje je kritiška in znanstvena refleksija 
nonsens postopkov oziroma nonsensa kot literarnega žanra na Slovenskem. 
Prvi prevod prve Carrollove knjige o Alice, ki ga je prevajalec Bogo Pregelj 
naslovil z Alica v Deveti deželi, je izšel na pobudo Krinstine Brenkove (prim. 
Stanovnik 251 in sl.) pri Mladinski knjigi leta 1951, čeprav je bil Lewis Carroll 
slovenskim bralcem znan že ob začetku 20. stoletja (prim. Stanovnik 1988: 128; 
2005: 248 in sl.). Celotno Alico (obe knjigi) je prvič prevedla Gitica Jakopin, leta 
1969 prvo in leta 1978 drugo knjigo (ponovno sta obe izšli leta 1990), 1994 je 
izšel še prevod obeh Carrollovih knjig, ki ju je prevedla Helena Biffio. Prevodov 
limerikov Edwarda Leara se je na pobudo Mihe Mohorja konec 80. let lotil Tone 
Pretnar, izšli so v Pionirju leta 1987 (prim. Pretnar 1993: 360–362), ob prevodih 
pa tudi Mohorjeva oznaka Leara in nonsensa. Pretnar je nekaj prevodov limeri-
kov objavil istega leta tudi v debatnem listu ljubljanskih slavistov Slava (prim. 
Stanovnik 1988: 129).
Strokovna refleksija o nonsensu kot literarnem postopku in literarnem žanru 
pa se je na Slovenskem začela pojavljati v 80. letih, in sicer v reviji Otrok in knji-
ga: 1980 je izšel članek Milana Crnkovića o nonsensni gramatiki in stilistiki v 
poeziji hrvaškega pesnika Zvonimirja Baloga (Crnković 1980), 1984 je v isti reviji 
objavila članek o recepciji Carrollovega literarnega nesmisla na Slovenskem Majda 
Stanovnik (1984). Štiri leta kasneje se je problematike lotila še širše in predstavila 
angleško literaturo nesmisla v slovenskih prevodih (prim. Stanovnik 1988). 1991 
je v pesmarici pesniških oblik Oblike sveta Boris A. Novak nonsens označil z 
definicijo in pripisal primer nonsensa, pesem Vesela jutranja uspavanka, opisal in 
napisal je tudi limerik. (Novak 1991: 62–63, 72–73) Sredi 90. let je v reviji Otrok 
in knjiga izšel članek Staše Grahek: Fantastično, pravljično in nonsensno (Grahek 
1995), ki je del njene diplomske naloge. 1997 izide monografija Barbare Simoniti 
o nonsensu (Simoniti 1997), ki nonsens kot literarni postopek in kot literarni žanr 
še z obsežnim in preglednim monografskim delom umesti v slovenski kulturni in 
literarnovedni prostor. Nonsens je prepoznala že v Butalcih Frana Milčinskega, ki 
so v periodiki izhajali v času med obema vojnama. 
V pričujočem članku me bo zlasti zanimalo vprašanje, v kakšnem družbenem 
kontekstu je nastal nonsens v Angliji in v kakšnem kontekstu je nastajal in še 
nastaja v slovenskem prostoru. A če želim iskati odgovor na to vprašanje, se je 
potrebno najprej kratko osredotočiti na problem: kako prepoznati nonsens in kje 
ga lahko prepoznamo v slovenski literaturi? 
Ugotovitev Barbare Simoniti (1997: 146 in sl.), da lahko nonsens prepoznamo 
že v Butalcih Frana Milčinskega, odpira še tretje področje, povezano s pojavlja-
njem nonsensa na Slovenskem, in sicer pojavljanje nonsensa v izvirnih slovenskih 
besedili. 
2 Če hočemo prepoznati nonsens, moramo za začetek pogledati, kakšne so 
njegove značilnosti. Nonsens se na eni strani razumeva kot sredstvo stila oz. kot 
ubesedovalni postopek, na drugi kot literarni žanr. 
Literarni leksikoni izpostavljajo v povezavi s prvim razumevanjem, z razu-
mevanjem nonensa kot sredstva stila oz. ubesedovalnega postopka, besedno igro, 
zvočno poigravanje, sestavljanje besed (pomenov), ki ne sodijo skupaj (prim. 
Rossipotti Literaturlexikon, dostop 29. 5. 2015), kršenje jezikovnih norm, takim. 
37
prazne metafore in paradoksno izražanje (prim. Wortwuchs, dostop 29. 6. 2016), 
neznane metafore, fiktivne samostalnike (prim. Wikipedia, dostop 29. 6. 2015). 
Elisabeth Sewel (v Simoniti 1997: 45) navaja pet postopkov, značilnih za non-
sensno poezijo Edwarda Leara: inverzija, kontradikcija, rima, nesorazmerje in 
»zmešnjava stvari«. Susan Stewart (v Simoniti 1997: 48) pa ob inverziji navaja še 
igro z zamejitvami, igro z neskončnostjo, rabe hkratnosti pa razporeditev in preraz-
poreditev. Milan Crnković (1980: 47 in sl.) izpostavlja v poeziji Zvonimirja Baloga 
kot nonsensne prvine med drugim ljudsko in nonsensno etimologijo, nonsensno 
metatezo, poigravanje z obrazili, nonsensno akumulacijo besed itn. Pri nonsensu 
kot literarnem postopku ne gre za preprosto inverzijo normalnega izkustvenega 
sveta, za poljubno in hkrati pregledno, šablonsko uveljavljanje absurdnega in ne-
verjetnega, ampak za nepredvidljive odmike od tistega, kar v vsakdanjem življenju 
velja za logično in naravno – za uveljavljanje konvencij drugačnega, z vidika prak-
tične presoje nesmiselnega sveta, za ustvarjanje drugačne, preseneljitve, racionalno 
težko razložljive resničnosti, ki je nasprotno od ‘negativnega nesmisla’ dobila 
oznako ‘pozitivni nesmisel’ in je pogosto zabavna, čeprav hkrati zbuja tesnobo in 
zbeganost (Stanovnik 2005: 247–248).
Nonsens kot literarni žanr bi torej lahko definirali kot besedilo, ki v veliki 
(pretežni) meri uporablja stilne oz. ubesedovalne nonsens postopke. Razikovalci 
nonsensa kot žanra opredeljujejo nonsens na eni strani kot vrsto pesmi, »v kateri 
je pomen ali smisel podrejen zvoku« (Morner in Rausch, v Simoniti 1997: 14), na 
drugi strani kot žanr pripovedne literature, »ki uravnoteža množico pomenov s 
hkratno odsotnostjo pomena« (Tigges, v Simoniti 1997: 39). Za nonsens kot žanr 
je značilna tudi avtoreferencialnost (prim. Nöth 2005, dostop 29. 6. 2015). Razi-
skovalcem je skupna tudi ugotovitev, da nonsens ni nesmiseln, ker smisel vzpo-
stavlja nonsensni tekst sam v sebi, obenem nonsens aludira obstoječi svet in red. 
Nekonvencionalnost nonsensa pa »zbuja vtis popolne poljudnosti in nevezanosti, 
čeprav jo vodi dosledno zasnovana kompozicija, prežeta z izrazito intelektualno 
kombinatoriko« (Stanovnik 1984: 36).
3 Če se s tem na kratko predstavljenim teoretskim aparatom lotimo prebiranja 
slovenske literature in poskušamo prepoznati nonsens v njej (moram reči, da je 
prepoznavanje nonsensa, kadar ta ni zavestno pisan, lahko težavno), potem pride-
mo do naslednjih opažanj in ugotovitev.1
Butalce Frana Milčinskega, ki so izhajali v 30. letih,2 v času med obema voj-
nama, in radijsko igro Marjana Marinca Krasen cirkus iz leta 1965 obravnava v 
svoji monografiji že Barbara Simoniti (prim. 1997: 146–202). Prav tako obravnava 
oz. navaja kot (prilagojeno) nonsens besedilo Novakovo Veselo jutranjo uspavanko 
in besedila »narobe sveta«, ki so jih med leti 1965 in 1980 zapisali Fran Albreht, 
Janez Bitenc, Alojz Gradnik in Cvetko Zagorski (prim. Simoniti 1997: 24–27).
 1 Ilustrativni primeri, ki jih navajam, niso plod sistematičnega prečesavanja slovenske literature 
s perspektive elementov nonsensa, ampak so nabrani iz »arhiva«, ki nastaja ob dolgoletnem 
ukvarjanju s slovensko literaturo za potrebe predavanj in lastnega raziskovanja.
 2 Igor Saksida meni, da lahko elemente nonsensa prepoznamo tudi že v otroški poeziji Frana 
Levstika in Josipa Stritarja (v referatu na simpoziju Nonsens v slovenski mladinski literaturi, 
Murska Sobota, 25. 9. 2015). Elemente nonsensa bi lahko našli tudi v Kosovelovi poeziji za 
odrasle.
38
Če se oziramo po slovenski literaturi (zlasti poeziji in radijski igri) še naprej, 
potem prepoznamo nonsens tudi pri Franetu Puntarju, na primer v njegovi radijski 
igri A, v radijski igri, ki »raziskuje radijsko, tj. slušno avtohtonost« (Sajko 2006: 
89). V njej črka (glas) A nastopa »kot živo bitje, ki se oglaša z ‘a’,« s čimer ponazar-
ja »gibanje (skakanje, šepanje, bežanje, ipd.), /…/ čustvena stanja (bolečina, strah, 
presenečenje, zadovoljnost, veselje)«, kot »fonološki element«, kot »glasbeni ele-
ment (intonacija, pesem: vokaliza na a)«, »kot simbol (glasovna enota »AAAAA« 
/…/ ponazarja /…/ zdravniški pregled« itn. (Sajko 2006: 98–99). Radijska igra je 
bila izvedena leta 1969. 
Nonsensne postopke prepoznavamo v Zajčevi Abecedariji iz leta 1975 (npr. 
pesmi Copate, Indijanec, Zakaj):
Copotajo copate cigansko po cesti. 
Ko vprašam copate, kam tako cigansko, 
copotnejo coprniške copate: saj ne cigumicansko, 
saj se učimo cikljati cik-cak. 
(Zajc 1975: /6/)
V omenjenih pesmih so glasovi c, i itn. motiv pesmi, logika ubesedovanja je 
podrejena zvoku.
Nonsens prepoznamo tudi v Deklevovi zbirki Pesmi za lačne sanjavce, npr. v 
pesmi Mehke snežinkaste pesniške race:
Mehke snežinkaste pesniške race 
rade si šminkajo marvične kljune, 
v mislih si čarajo tople igluje, 
mufe in šale in slastne pogače. 
(Dekleva 1981: 31)
Pri Deklevi imamo opravka s sestavljanjem besed, ki v običajni govorici ne 
sodijo skupaj, lahko rečemo, da imamo opravka z neznanimi metaforami. Zbirka 
je izšla leta 1981, istega leta jo je v reviji Otrok in knjiga ocenil Denis Poniž, a 
oznake »nonsens« v zvezi z zbirko ni uporabil (prim. Poniž 1981: 68–69). 
Nonsens prepoznamo tudi v zbirki Čarovnije sveta Borisa A. Novaka (1999), 
zlasti mislim na pesem Ah:
Ko je na mah 
začutil strah, 
da bo padel v mah 
ali v prah 
in doživel izpah 
v rokáh 
ali v nogáh, 
je Johann Sebastian Bach, 
ki je bil zelo plah, 
dejal: »Ah, 
rajši bom igral šah!« 
(Novak 1999: 16)
Če je bil pri Zajcu glas izhodišče pri oblikovanju pesmi in njenih pomenov, če 
je bila pri Deklevi to beseda, je v izbrani Novakovi pesmi rima na -ah, zlog, ki 
lahko samostojno nastopa tudi kot medmet. 
39
Nonsens je z eno od prepoznavnih oblik, limerikom, najti pri Andreju Rozmanu 
Rozi: 
Nek mož prišel je v Limerick 
in tam izvedel strašen trik. 
Tako je usta odprl, 
da je sebe požrl, 
umrl in dobil spomenik. 
(Roza 2005: 19)
Ta limerik je s še petimi drugimi objavljen tudi v antologiji Izbrane Rozine v 
akciji, le da je v ponovnem natisu irski kraj Limerick, ki se pojavi v prvem verzu, 
nadomeščen z ljubljanskim Podutikom (prim. Rozman 2011: 90), kar priča o tem, 
da sta kraja v besedilu pomensko prazna, tam stojita le zato, ker se rimata z besedo 
»trik« (prim. za pomensko prazna mesta v Learovih limerikih: Noeth 2005: 7–8, 
dostop 29. 6. 2015).
V poeziji za odrasle bi nonsens lahko prepoznali v Šalamunovem Pokru iz leta 
1966 (npr. Brez tebe črka P gre k vragu svet, prim. Šalamun 2000: 45). Nonsens 
postopkom je naklonjen tudi Milan Jesih, razpoznavni so denimo v zbirkah Uran 
v urinu, Gospodar! (1972) in Usta (1985): 
kje je zadruga šumela 
tu med črtami devic 
drozgi vtrnice flanela 
v lesku strun na strunah lic 
(Uran v urinu, Gospodar!; Jesih 2002: 11)
po prazni cesti kdo devištvo dal nevesti kdo je jesih kdo je kurc kdo v nebesih kdo 
zamurc kdo me grize kdo grizlja kdo spod mize se hahlja  
naj počaka oče mater oče je po nemško fater in tako je treba stat to je pa ljubljanski grad  
(Maiermärz II, Uran v urinu, Gospodar!; Jesih 2002: 14)
(Hudo je ležat 
ves bolan, bled in 
bohinj, sladko pa je 
do poldneva v postelji zavaljen
brat  
in sestra.) 
(Usta; prav tam: 72)
Pri Šalamunu gre za igro besed (besede, v katerih se pojavlja črka p), pri Jesihu 
gre za postopek druženja besed, ki v »logičnem« govoru ne sodijo skupaj, gre za 
nizanje novih metafor, obenem pa sta metrum verza in rima kriterija, po katerih 
se ravnajo besedni nizi, oziroma se poigrava s pomensko ravnjo jezika – z dobe-
sednim in prenesenim pomenom.
V vseh navedenih pesmih torej (razen Rozmanovega limerika, ki je nonsen-
sna oblika že sama po sebi) lahko prepoznamo oblikovne postopke nonsensa: 
besedno igro, zvočno poigravanje, sestavljanje besed, ki ne sodijo skupaj, kršenje 
jezikovnih pravil, neznane metafore, »zmešnjavo stvari«; oblikovni postopek, ki 
je v pesmih morda najbolj razviden, pa sledenje zvočni ravni jezika: verzni izglas 
(rima, asonanca) ali metrum narekujejo potek verza in kitice ter s pomeni besed 
40
tvorijo pomenske enote, ki so smiselne le same v sebi, gre pravzaprav za »smisel, 
podrejen zvoku«, kot pravita Morner in Rausch (v Simoniti 1997: 14).
Če sklenemo ugotovitve ob tem kratkem opazovanju nonsens besedil v sloven-
ski literaturi, postane razvidno, da se je nonsens začel pojavljati v avtorski literaturi 
na Slovenskem s Franom Milčinskim v času med obema vojnama. Opazimo, da 
je nonsens dobil izrazit zagon v drugi polovici 60. in v 70. let, ko je v slovenski 
literaturi čas modernizma: zvočni in pomenski eksperimenti so izoblikovali ne-
katera nonsensna besedila, ki pa jih ne avtorji ne literarna kritika niso prepoznali 
kot nonsens. In nazadnje, nonsens opazimo kot individualen pojav pri nekaterih 
avtorjih od 90. let naprej (Boris A. Novak in Andrej Rozman Roza), ko se je z 
znanstvenimi objavami (že iz desetletja prej) nonsens vse bolj uzaveščal tudi tudi 
v strokovni javnosti. 
Iz tega lahko sledi zaključek, da je nonsens v slovenski literaturi na eni strani 
produkt (zlasti zvočnih) eksperimentov v literaturi slovenskega modernizma 60. in 
70. let, a se tega pravzaprav ne zaveda; in da je nonsens po drugi strani žanr, ki se 
ga lotevajo individualne poetike avtorjev (Milčinski med obema vojnama, Boris A. 
Novak in Andrej Rozman Roza od konca 90. let naprej), ki imajo sami afiniteto do 
tovrstnega pisanja (in nonsens v obliterarnih besedilih reflektirajo ali pa tudi ne). 
4 S čim pa je nastanek nonsensa povezan v anglosaksonskem svetu, od koder 
nonsens tudi izvira?
V študiji Nonsens in resničnost: k delu Ernsta Jandla (Nonsense und Realita-
et: zum Werk Ernst Jandls) Philip Brady navaja mnenje Alfreda Liedeja, da se je 
nonsens v angleškem prostoru razcvetel v viktorijanski dobi, »ki ji je vladal mate-
matično-naravoslovni racionalizem« in v kateri je bilo »zaupanje v izobraževanje 
absolutno« (Liede, v Brady 1997: 139). Po Liedeju je bil nonsens »poskus bega iz 
prevdladujoče vere v izobrazbo v nedolžen in čisti igrivi nesmisel otrok« (Liede, 
v: Brady 1997: 140). 
Za začetnika nonsensa, kot rečeno, veljata Edward Lear, ki je bil ilustrator 
stvarnih ilustracij s področja naravoslovja, in Lewis Carroll, nadarjen matematik 
in logik, tutor na oxfordski univerzi. 
Najbrž ni naključje, da se je v istem času v viktorijanski Angliji pojavila tudi 
kriminalka: za začetnika tega žanra velja Edgar Allan Poe s kriminalkama Umor 
v ulici Morgue (The Murders in the Rue Morgue, 1841) in Ukradeno pismo (The 
Purloined Letter, 1854; prim. Hladnik 1983: 49).
Ali imata pojava dveh žanrov, kriminalke in nonsensa v istem času in v istem 
prostoru kaj skupnega?
Rekel bi, da. Čas, v katerem se žanra pojavita, je čas razcveta meščanstva. 
Zaupanje v meščanske institucije (sodstvo, policijo itn.) je v Angliji tollikšno, da 
se lahko kriminal preseli na področje duhovne igre. Ali, kakor je kriminalko v 
kratkem besedilu Dvajset pravil za pisanje detektivskih zgodb (Twenty Rules for 
Writing Detecgtive Stories, 1928) bistro označil eden prvih premišljevalcev tega 
žanra Willard Hutington Wright, bolj znan pod psevdonimom Van Dine: »Detek-
tivska zgodba je nekakšna duhovna igra. Še več: športno tekmovanje je.« (Van 
Dine 1982: 13)
V meščanski družbi pa je bila ob zaupanju v meščanski red, ob družini, privatni 
lastnini, toleranci, minimalnem konsenzu, dvomu v avtoritete itn. ena od osrednjih 
vrednot tudi izobrazba (prim. Kocka 1995: 18 in sl.): raziskovalci meščanstva 
41
delijo meščanstvo v dva tipa, ob meščanstvu po premoženju je drugi osnovni tip 
meščanstva meščanstvo po izobrazbi (Kocka 1995: 17). In če se je kriminalka 
razvila iz popolnega zaupanja v inštitucije meščanskega reda (policija, sodstvo 
itn.), potem bi lahko rekli, da se je nonsens razvil iz popolnega zaupanja v takrat-
no znanost in izobraževalni sistem, kar preprosto povedano pomeni: nonsensni 
svet literature ne more omajati ne trdnosti preverljivih zaznav, na katerih temelji 
znanost, ne gotovosti učnega procesa, ki temelji na znanosti. Igra z znanostjo in 
ob znanosti, kakršno uprizarja nonsens, je samo dobrodošli duhovni nasprotni 
pol. Tudi nonsens je namreč tako kot kriminalka pravzaprav duhovna igra logike, 
kjer se pripovedovalec s pomočjo logike poigrava z bralčevimi pričakovanji in tem 
pričakovanjem ne ustreže; tako kot bralec kriminalke v nenehnem tekmovanju z 
detektivom sooblikuje detektivsko tekmo, tako bralec nonsensa z odkrivanjem 
pomenskih stranpoti tekmuje (sodeluje) s pripovedovalcem in ob njem in z njim 
šele dela besedilo. 
Rečemo lahko, da sta oba žanra, tako kriminalka kot nonsens, izdelka meščan-
ske družbe. (Seveda imata vzornike v starejši literaturi, kriminalka v grozljivem 
romanu in pitavalih, nonsens v ljudskem izročilu.)
5 In kako je z obema žanroma na Slovenskem?
Kriminalka se pojavi sredi 70. let 19. stoletja z Jakobom Alešovcem. A nje-
gove kriminalke niso klasične detektivske zgodbe z bistroumnim detektivom, ki 
s pomočjo logičnega sklepanja najde storilca in ga izroči policiji. V Alešovčevih 
kriminalkah vodi preiskovalnega sodnika h končnemu uspehu višja, Božja pre-
vidnost, ki storilca po začetnem neuspešnem iskanju po dolgem času pripelje 
preiskovalcu pred oči. Običajna razdelitev vlog v detektivki, kjer pisec ščiti sto-
rilca, na nasprotni strani pa sta detektiv in bralec, ki uganko razvozlavata, se pri 
Alešovcu spremeni: pisec, bralec in detektiv so zločinčevi nasprotniki, zločinčeva 
usoda je v takih okoliščinah že v prvih odstavkih zapečatena. In še ena Alešov-
čeva prilagoditev je: pripovedovalec se ne zadovolji s tem, da zločinca preda 
policiji, zgodba se mora končati z zločinčevo smrtjo. Kmecl, ki je prvi raziskoval 
slovensko kriminalko, trdi, da so te prilagoditve žanra povezane s »posebnim/i/ 
zgodovinskim/i/ potrebam/i/ slovenskega meščanstva«, poudarja, »da je novo 
slovensko gospodarsko politično meščanstvo kot nosilec slovenske narodnostne 
ideje moralo tisti čas prav na narodnostni ravni doživljati marsikaj, kar se ni skla-
dalo z zakonitostjo ali z meščanskim pojmovanjem enakosti.« (Kmecl 1975: 121) 
Kriminalka se zopet pojavi v času med obema vojnama, najprej v 20. letih izpod 
peresa Frana Milčinskega. Med drugim je napisal več detektivskih zgodb z istim 
naslovnim likom, detektivom Mavricijem Pikcem. Pri Milčinskem je dihotomija 
klasične detektivske zgodbe (pisec in zločinec proti avtorju in bralcu) zasukana 
v drugo smer kot pri Alešovcu: pri Milčinskem se vsi posmehujejo detektivu, ki 
s svojo dosledno zmotljivostjo vse reši napak. Po tako imenovani trdi kriminalni 
zgodbi Pasti iz zanke, ki jo je 1922 objavil Ivo Šorli, smo na Slovenskem šele leta 
1939 dobili prvo klasično kriminalko, Neznani storilec Ljube Prenner. Po drugi 
svetovni vojni je bilo zaukazano zaupanje v inštitucije družbenega reda v novo-
nastali socialistični Jugoslaviji tolikšno, da kriminal tako rekoč ni bil mogoč in 
s tem tudi ne kriminalka. Ta se na Slovenskem po drugi vojni pojavi šele v 70. 
letih, najprej v mladinski literaturi (pri Leopoldu Suhodolčanu in Branetu Dolinar-
ju), za odrasle je Bogdan Novak napisal nekaj kriminalk, ki so v broširani izdaji 
42
izšle kot branje za plažo pod naslovom Umor na plaži. Omenjeni avtorji z vsega 
skupaj petimi, šestimi knjižnimi objavami so prispevali prve kriminalne lastovke 
v povojni slovenski družbi. Do kontinuiranega pisanja kriminalk, ki se je začelo 
z Majo Novak, Sergejem Verčem in drugimi v začetku 90. let, pa se je vrinil še 
desetletni premor.
Čemu v povezavi z nonsensom toliko govora o kriminalki? 
V istem, ne dovolj izdelanem meščanskem okolju med obema vojnama se je sre-
di 30. let pojavil tudi nonsens. Če razvoj nonsensa povezujemo z »vero v znanost in 
izobrazbo«, moramo vsekakor omeniti, da je bila ljubljanska univerza ustanovljena 
šele leta 1919, Znanstveno društvo za humanitarne vede (predhodnik Slovenske 
akademije znanosti in umetnosti) leta 1921, znanost v slovenskem jeziku se začne 
institucionalno razvijati torej v času med obema vojnama. Kar se srednjega šolstva 
tiče, velja omeniti, da sta prva realka (v Idriji) in prva klasična gimnazija (ljubljan-
ski Škofovi zavodi v Šentvidu) s slovenskim učnim jezikom začeli delovati (šele) 
tik ob začetku 20. stoletja. Slovenska znanost in njene aplikacije v šolskem sistemu 
v tistem času niso mogle biti razvite do te mere, da bi se (pravzaprav istočasno) 
mogla razvijati tudi distanca do znanosti v obliki nonsensa. Po drugi svetovni vojni 
pa se je slovenski/jugoslovanski družbeni red itak spremenil, meščanski red je na-
domestil komunistični/socialistični: dvom v avtoriteto, ki je pri nonsensu bistven, 
je bil v povojnem režimu sankcioniran, s tem pa vse do otoplitve družbene klime 
sredi 60. let, ko je nastal modernizem, pogojev za nastajanje in pisanje nonsensa 
ni bilo. Ko se v 90. letih pojavi nonsens v slovenski literaturi skupaj z refleksijo o 
žanru, se pojavi (tako kot Alešovčeve kriminalke) v slovenski adaptaciji:
Bilo je pozno jutro. 
Vstal sem in se slekel. 
V shrambi sem zamani iskal zobe za ščetkico. 
Nato sem si spekel oko na jajca 
in pojedla me je žlica. 
A še zmeraj sem cel – 
cel, debel in vesel!  
(Novak 1991: 73)
Že v uvodu omenjena pesem, ki se naslanja na tradicijo slovenskih besedil o 
»narobe svetu«, je sestavljena iz nasprotij, kakršna uporablja nonsens. Konec pa 
stvari spet postavi na svoje prvotno, nespremaknjeno mesto: izpovedovalec je kljub 
vsem nasprotjem in nelogičnostim nepoškodovan, nespremenjen, cel. Ali, kot pravi 
Barbara Simoniti (1997: 27), se Novak »ravno s /…/ prvino srečnega konca /…/ 
odmika od pravega nonsensa. Ta bi se namreč z žlico končal.« 
Če povzamemo: tako kot v angleškem svetu sta tudi na Slovenskem kriminalka 
in nonsens produkta meščanske družbe, razvijala sta se drug ob drugem. Bistvena 
razlika je v tem, da se slovenska meščanska družba z meščanskimi vrednotami 
vred (med katerimi ima »svojeglavost«, ki je obenem tudi bistven element non-
sensa, pomembno mesto) v času med obema vojnama ni razvila do te mere, da bi 
tudi žanra lahko reflektirano in bujneje zaživela. Izrazitejši poskus pisanja obeh 
žanrov je opazen pri Franu Milčinskem, ki je – tako kot oba žanra v literarni vedi 
– še dandanes odrinjen na rob literarnega kanona, med tako imenovane »sopotnike 
moderne«. Zaupanje v trdnost slovenskega znanstvenega in izobraževalnega sis-
tema pa ne v razvijajoči se slovenski meščanski družbi med obema vojnama ne v 
43
novonastali komunistični po drugi svetovni vojni ni bilo tolikšno, da bi preneslo 
tudi ustvarjalni dvom v racionalno in logično in s tem raflektirano zapisovanje 
nonsensa. 
Očitno je, da so (tudi ali zlasti?) družbene okoliščine vplivale na pojavljanje 
nonsensa na Slovenskem: pojavil se je v meščanski družbi v času med obema 
vojnama, potem spet konec 60. let in v 70. letih v času modernizma, a obakrat 
brez refleksije o žanru, lahko bi rekli, da je nastal nevede in neartikulirano. Ko 
se pojavi v 90. letih izvirni slovenski nonsens kot reflektirana literarna oblika pri 
Novaku, se pojavi kot slovenska adaptacija nonsensa. Rozmanovi limeriki šele 
nekaj let kasneje prinesejo žanr v izvorni podobi. Nonsens se v slovenski literaturi 
torej pojavlja, a tako rekoč ne ve zase, ko pa se pojavi z zavedanjem samega sebe, 
je najprej prilagojen slovenskim bralskim navadam, slovenskemu mentalnemu 
prostoru, šele nato postane pravi nonsens.
6 Čisto za konec: zanimivo in smiselno bi bilo vprašanje, ali obstaja kak drug 
žanr, in če obstaja, kateri, ki je slovenski ekvivalent nonsensu? Glede na to, da 
je v slovenski kulturi močno prisotna refleksija o jeziku (tako resna znanstvena 
kot leposlovna humorna in ironična) in da se besedila, katerih pomen je podrejen 
jezikovni logiki (zvoku, ritmu, semantičnim igram itn.), kar je ena od ključnih 
prvin nonsensa, pojavljajo v slovenski literaturi v večjem številu (v takem, da 
to ne more biti več naključje), bi lahko to bila tovrstna besedila. V mislih imam 
(ob pesniških besedilih, ki sem jih obravnaval v članku) rimane pravljice v prozi 
Gustava Strniše, ki jih je v 30. letih objavil v knjigi Zlati šotori, po drugi vojni 
pa na primer Potovanje z bršljanom in Kvadrat pa pika Gregorja Strniše, nekatera 
besedila Andreja Rozmana Roze (Krava, ki jo je pasel Mihec ali Polh, top in klada) 
pa Zgodbe in nezgodbe Liljane Praprotnik Zupančič (Lile Prap). 
Literatura
Philip Brady, 1997: Nonsense und Realität: Zum Werk Ernst Jandls. Sinn und Unsinn: 
Über Unsinnsdichtung vom Mittelalter bis zum 20. Jahrhundert. Ur. Theo Stemmler in 
Stefan Horlacher. Mannheim: Forschungsstelle für europäische Lyrik an der Universität 
Mannheim, 139–158.
Milan Crnković, 1980: Nonsensna gramatika in stilistika Zvonimira Baloga. Otrok in knjiga, 
št. 10 (1980). 43–52.
Milan Dekleva, 1981: Pesmi za lačane sanjavce. Ljubljana: Partizanska knjiga.
Van Dine, /1928/ 1982: Dvanajst pravil za pisanje detektivskih zgodb. Memento umori. Ur. 
Slavoj Žižek in Rastko Močnik. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 12–17.
Staša Grahek, 1995: Fantastično, pravljično, nonsensno. Otrok in knjiga, 39–40/22 (1995). 
24–37.
Miran Hladnik, 1983: Trivialna literatura. Ljubljana: Državna založba Slovenije (Literarni 
leksikon 21).
Milan Jesih, 2002: Verzi: izbrane pesmi. Ljubljana: Mladinska knjiga. 
Matjaž Kmecl, 1975: Od pridige do krimilanke. Ljubljana: Mladinska knjiga.
44
Jürgen Kocka, 1995: Das europäische Muster und der deutsche Fall. Bürgertum in 19. 
Jahrhundert: 1, Einheit und Vielfalt Europas. Ur. Jürgen Kocka. Göttingen: Vandenhoeck 
und Ruprecht.
Boris A. Novak, 1991: Oblike sveta: pesmarica pesniških oblik. Ljubljana: Mladika.
Boris A. Novak, 1999: Čarovnije sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Winfried Nöth, 2005: The Art of Self-Refenence in Edward Lear’s Limericks. International 
Journal of Germanic Linguistics and Semitic Analysis, 1/10 (2005): 47–66. http:// www.
nonsenselit.org/docmandocs/Noth.pdf (dostop 29. 6. 2015).
Denis Poniž, 1981: Pesniško »kosilo«. Otrok in knjiga, 13–14/9 (1981), 68–69.
Tone Pretnar, 1993: Veter davnih vrtnic: antologija pesniških prevodov 1964–1993. Ur. Niko 
Jež in Peter Svetina. Ljubljana: Slava.
Rossipotti Literaturlexikon: Nonsense. http://www.rossipotti.de/inhalt/literaturlexikon/
genres/nonsense.html (dostop 29. 6. 2015).
Andrej Rozman Roza, 2005: Tih bot dedi. Ljubljana: KUD France Prešeren.
Andrej Rozman Roza, 2011: Izbrane Rozine v akciji: pesmi za odrasle od 13. leta naprej. 
Ljubljana: Mladinska knjiga.
Rosanda Sajko, 2006: Poetičnost zvoka: ustvarjalne možnosti radijske igre za otroke. Ma-
ribor: Mariborska knjižnica, Otrok in knjiga. 
Barbara Simoniti, 1997: Nonsens. Ljubljana: Karantanija.
Majda Stanovnik, 1984: Carrollov literarni nesmisel na Slovenskem. Otrok in knjiga, 19/12 
(1984). 35–50.
Majda Stanovnik, 1988: Angleška literatura nesmisla v slovenskih prevodih. Prevajalci 
Pomurja in Porabja, Vuk Karadžić in prevajanje, Kritika prevajanja. Ur. Frane Jerman, 
Janko Moder, Irena Trenc-Frelih. Ljubljana: Društvo slovenskih knjieževnih prevajalcev 
(Zbornik DSKP, 13), 127–136.
Majda Stanovnik, 2005: Slovenski literarni prevod 1550–2000. Ljubljana: ZRC SAZU 
(Studia Litteraria).
Tomaž Šalamun, /1966/ 2000: Poker. Ljubljana: Cankarjeva založba.
Wikipedia: Nonsens. https://de.wikipedia.org/wiki/Nonsens (dostop 29. 6. 2015)
Wortwuchs: Nosnens. http://wortwuchs.net/nonsens (dostop 29. 6. 2015)
Dane Zajc, 1975: Abecedarija. Ljubljana: Mladinska knjiga.
45
M i h a  M o h o r
Kranj
ALICA V SVETU ČUDEŽNIH DEŽEL
Carrollova literarna mojstrovina v ogledalu prevodov
Da bi se 150. obletnica izida Aličinih dogodivščin v Čudežni deželi primerno obeležila, se 
je ameriški poznavalec literature Lewisa Carrolla Jon A. Lindseth že šest let prej lotil ve-
likega projekta – izdati knjigo o prevodih tega arhetipskega besedila nonsensa. Pridobil je 
251 sodelavcev z vsega sveta, da so po raziskovalnem modelu Warrena Weaverja, objavlje-
nem leta 1964 v knjigi Alica v mnogih jezikih, zbirali bibliografske podatke o prevodih, da 
so naprej določenih osem strani iz prevodov ponovno prevedli nazaj v jezik izvirnika in v 
opombah pojasnili, koliko in kako je prevajalcem uspelo ohraniti prvine Carrollovega non-
sensa, ter da so te ugotovitve povzeli v krajši razpravi. Rezultati teh raziskav so avgusta 
2015 izšli pri ameriški založbi Oak Knoll Press v knjigi z naslovom Alica v svetu Čudežnih 
dežel na preko 2600 staneh in v treh obsežnih zvezkih. Moj prispevek – pregled dveh pre-
vodov (Boga Preglja in Gitice Jakopin) – je potrdil dotedanje ugotovitve, da so spremem-
be besedilnih prvin izbrisale številne ubesedovalne postopke nonsensa, zaradi česar sta 
se slovenski Alici bistveno oddaljili od izvirnika. Z redukcijo nonsensnega diskurza sta, 
podobno kot se je to dogajalo drugod po svetu, zdrsnili v smer priredb in učinkujeta kot 
primerka poenostavljene pravljične fantastike za otroke. Nezadostnih prevajalskih postop-
kov pa ni povzročila zgolj »neprevedljivost« Carrollove igre z jezikom, temveč odsotnost 
nonsensa v recepciji literature na Slovenskem. Zato bi moral biti bodoči prevajalec Aličinih 
dogodivščin v Čudežni deželi poznavalec nonsensa kot žanra in njegovih ubeseditev.
The year 2015 marks the 150th anniversary of Alice in Wonderland, an archetypal text 
of nonsense, a typical English literary genre. The Lewis Carroll Society of North Amer-
ica took five years to prepare for the anniversary, having decided to celebrate it with a 
global project presenting all the transformations of Carroll’s artistic play with language 
possibilities and changes of semantic relations that occurred in translations into foreign 
translations. The initiator of the project, Jon A. Lindseth, managed to gather 251 scholars, 
who, using the same methodology, critically reviewed all the translations of Alice into 
174 languages. Thus they resumed the world research project, initiated in the 1960s by the 
American mathematician and pioneer of machine translating, Warren Weaver. In his book 
The translations of Alice in Wonderland he traced the challenges in the sample chapter A 
mad tea-party that the nonsensical verbalization procedures pose to translators; he also 
developed a model of evaluation of the quality of translations.
My contributions to the work Alice in the world of Wonderlands, published in the year 
2015 in three thick volumes by the Oak Knoll Press publishing house, are a bibliography 
of all the Slovene translations and adaptations of Alice and a back translation of the above 
mentioned chapter with a commentary, which shows the fate of word games and other 
nonsensical elements in the Slovene Alices of Bogo Pregelj and Gitica Jakopin. Another 
46
contribution of mine is an article Alice – Slovenian translation, which I later summarized 
in the book, titled Alica on the sunny side. It turned out yet again that many translation 
procedures modify the refined nonsense of the original text into the direction of a fairy-tale 
fantasy, consequently changing its reception and effect on readers. The primary reason for 
this is the extremely demanding task of translating the fine intertwinement of nonsense at 
topical and verbal levels into a Slovene text, along with the indisposition of Slovene criti-
cal readers towards this genre at the end of the 20th century. In Slovenia Alica acquired 
its place in the far corner of children’s literature and, later on, on the stage, changed into a 
socially desirable political satire.
V letu 2015 je poteklo 150 let, odkar so izšle Aličine dogodivščine v Čudežni 
deželi, klasično besedilo nonsensa, te tipične angleške literarne vrste. V ameriškem 
Društvu Lewisa Carrolla (Lewis Carroll Society of North America) so se na oble-
tnico pripravljali kar pet let, saj so jo sklenili proslaviti z globalnim projektom, 
ki naj bi prikazal, kakšne pretvorbe je Carrollova artistična igra z jezikovnimi 
možnostmi in spreminjanjem pomenskih odnosov doživljala ob prevodih v druge 
jezike. Pobudnik tega podjetja Jon A. Lindseth je uspel zbrati 251 preučevalcev, 
da so po isti metodologiji kritično pregledali, kako je Alica na novo zaživela v 
174 jezikih. S tem so po vsem svetu nadaljevali raziskavo, ki se je je v 60. letih 
prejšnjega stoletja lotil ameriški matematik in pionir strojnega prevajanja Warren 
Weaver. V knjigi Alice in Many Tongues: The translations of Alice in Wonderland 
(Alica v številnih jezikih. Prevodi Alice v Čudežni deželi) je na vzorcu poglavja 
A Mad Tea-Party (Prismuknjena čajanka) evidentiral izzive, ki jih nonsensni ube-
sedovalni postopki postavljajo pred prevajalca, ter oblikoval model vrednotenja 
kakovosti prevodov.
Warren Wever je izbral omenjeni odlomek, ker po njegovem mnenju vsebuje 
»temeljne probleme, ki zadevajo prevajanje Alice«: parodirane verze, besedne 
igre s pomeni in zvoki besed (puns), nonsensne neologizme, logične šale in ostale 
nerazvrščene igre s pomeni. S komentirano uporabo dobesednega prevoda nazaj v 
angleščino (retranslation ali back-translation) je ocenil uspešnost literarnega pre-
vajalca pri prenosu Carrollovega nonsensa v ciljni jezik. Identificiral in obdelal je 
336 izdaj v 41 jezikih, najnovejša raziskava, ki je Weaverjevo vzela za izhodišče, 
pa je zabeležila 7609 izdaj v 174 jezikih. V treh zajetnih zvezkih je pod naslovom 
Alice in the World of Wonderlands: The Translations of Lewis Carroll’s Master-
piece (Alica v svetu Čudežnih dežel. Prevodi mojstrovine Lewisa Carrolla) izšla 
poleti 2015 pri ameriški založbi Oak Knoll Press.
Moji prispevki k temu obsežnemu delu so bibliografija vseh slovenskih prevo-
dov in priredb Alice, komentiran prevod omenjenega poglavja v jezik izvirnika, ki 
pokaže, kaj se je dogajalo z besednimi igrami in drugimi nonsensnimi prvinami 
v slovenskih Alicah, ter sestavek Alice Slovenian Translation (Slovenski prevodi 
Alice), ki sem ga pod naslovom Alica on the Sunny Side (Alica na sončni strani) 
kasneje povzel v poglavju knjige.
1 Do danes so bili na Slovenskem objavljeni sledeči prevodi integralnih besedil 
obeh Carrollovih Alic:
Lewis Carroll 1951: Alica v Deveti deželi. Prevedel Bogo Pregelj, ilustriral John Tenniel. 
Ljubljana: Mladinska knjiga.
47
– –, 1969 [1983]: Alica v čudežni deželi. Prevedla Gitica Jakopin, ilustriral Arthur Rackham. 
Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 1978: Alica v ogledalu. Prevedla Gitica Jakopin, ilustriral Marjan Amalietti. Ljubljana: 
Mladinska knjiga.
– –, 1990: Aličine dogodivščine v Čudežni deželi in V ogledalu. Prevedla Gitica Jakopin, 
ilustriral John Tenniel. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 1994: Aličine prigode v Čudežni deželi. Prevedla Helena Biffio, ilustriral Lyndsay Duff. 
Trieste: Devin.
– –, 1994: Skozi zrcalo in kaj je Alica našla na drugi strani. Prevedla Helena Biffio, ilustriral 
Lyndsay Duff. Trieste: Devin.
– –, 2011: Aličine dogodivščine v Čudežni deželi. Prevod Gitica Jakopin iz leta 1990, ilustriral 
John Tenniel. Ljubljana: Mladinska knjiga.
V globalni projekt sem glede na skupni dogovor lahko vključil le dva izmed 
naštetih prevodov in v obeh kritično razčlenil dogovorjeno besedilo iz poglavja 
Prismuknjena čajanka (od 103. do 110. strani prve izdaje angleškega izvirnika). Iz 
ponašitve Boga Preglja ter predelanega prevoda Gitice Jakopin iz leta 1990 sem po 
Weaverjevi metodologiji skušal ugotoviti, kako sta se vsak po svoje lotila problema 
in katere pomembne spremembe je pri »prenosu« v slovenščino doživljal angleški 
kanonski nonsens.
1.1 Pri nas so se bralci lahko prvič seznanili z Alico sredi 20. stoletja. Prevedel 
in delno priredil jo je knjižničar, prevajalec in publicist Bogo Pregelj (1906–1970), 
krasile pa so jo Tennielove risbe iz izvirnika. Da bi to klasično delo angleške 
literature približal našim otrokom, je knjigo naslovil z Alica v Deveti deželi in 
jo povezal z domačim ustnim izročilom o izmišljeni pokrajini daleč za devetimi 
gorami in vodami, kjer se cedita mleko in med ter njeni prebivalci uživajo v brez-
skrbnem brezdelju. Tako je že z naslovom nakazal premik nonsensa v drug žanr – v 
folklorno pravljico, ki pa je zaradi svojega mimetičnega karakterja nezdružljiv z 
nemimetičnostjo izhodiščnega besedila. Tudi sicer se je v skladu s takrat prevladu-
jočo pedagoško prakso zelo potrudil, da bi delo s številnimi podomačitvami, para-
frazami in substitucijami povezal s slovensko kulturno sredino in njenim izročilom.
Šestdeseta leta so bila čas mladih, kar se je odražalo tudi v literaturi za mladino 
in njeni recepciji. Razpirala je otroški pogled na svet, igrivost, čudenje in živ-
ljenjsko radost. Alice’s Adventures in Wonderland je v anglosaškem svetu postala 
obvezno branje hipijevskih komun, študenti filozofije, matematike, psihologije in 
sociologije pa so vneto razvozlavali jezikovne domisleke njenega nonsensa in mu 
z dejavnim branjem skušali dograjevati pomene. Zato je bil leta 1969 res pravi 
trenutek, da se v slovenskih knjigarnah znajde nov prevod, to pot opremljen z 
barvnimi in črno-belimi ilustracijami Arthurja Rackhama. V tisku to pot ni bil več 
predstavljen kot preprosta zgodbica, marveč ga je ocenjevalec označil za zapleteno 
delo, polno nepričakovanih domislic, ki je prežeto s fantazijo, igrivo domiselnostjo, 
vedrino in srečujočo strpnostjo. Knjigo je prevedla pisateljica in prevajalka Gitica 
Jakopin (1928–1996) in dejstvo, da je bila kmalu ponatisnjena, kaže na rastoče 
zanimanje bralcev. Jakopinova se je odrekla domačenju in se je držala postopkov, 
ki so blizu »la traduction directe« ali integralnemu prevodu, le nekaj najzahtevnej-
ših punov je razrešila s prirejanjem. Toda poglavitna težava je ostala, saj so tudi 
48
njeni prevodni postopki pogosto odpravljali nonsens ter besedilu jemali njegovo 
žanrsko določitev. Na podoben način se je Gitica Jakopin lotila tudi Carrollovega 
dela Through the looking-Glass. Že slovenski naslov Alica v ogledalu iz leta 1978 
napove, da bo Carrollov nonsens, ki je napravljen »iz besed ali dogodkov, ki s svojo 
razporeditvijo ne sodijo v nobenega od znanih sistemov« (Elizabeth Sewell, 1952), 
postal le fantastični odsev v ogledalu. Kljub temu je bila tudi ta druga knjiga o 
Alici, ki jo je z izvirnimi 6 akvareli in 10 perorisbami opremil arhitekt in slikar 
Marjan Amalietti, med bralci lepo sprejeta. Oba prevoda je Gitica Jakopin leta 1990 
izboljšana objavila v eni knjigi z naslovom Aličine dogodivščine v Čudežni deželi 
in V ogledalu. Izognila se je nekaterim hibam in poiskala nove rešitve Carrollovih 
jezikovnih »ugank«, vendar nedoslednost pri obravnavah ubesedovalnih postopkov 
in figur kot temelju nonsensa še vedno ostaja poglavitna hiba. Tudi ta prevod sem 
pregledal sledeč Weaverjevi metodologiji.
1.2 Parodirani verzi
Barbara Simoniti (1997) opozarja na razliko med izhodiščem klasične parodi-
je in izhodiščem nonsensa, saj pri drugem ni omogočeno nadaljevanje pomena. 
Tako preoblikovanje bralcem dobro znane pesmi ustvarja v Carrollovih Alicah 
medbesedilne nonsensne stileme. Ti torej izhajajo iz nekega drugotnega besedila 
(izhodišča), na katerega se referenčno navezujejo. Ustvarijo pričakovanje nakaza-
nega znanega pomena izhodiščnega besedila, spremembe besedila pa odvzamejo 
ta pričakovani pomen.
Na začetku obravnavanega besedila Klobučar vehementno deklamira pesem: 
Twinkle, twinkle, little bat! 
How I wonder what you are at! 
Up above the world you fly, 
Like a tea-tray in the sky. 
Twinkle, twinkle –
Izhodiščno besedilo je The Star (Zvezda), klasična otroška pesem Jane Taylor 
(1783–1824), ki jo še danes pozna domala vsak Anglež, pri pouku angleščine pa 
jo prepevajo tudi naši šolarji:
Twinkle, twinkle, little star, 
How I wonder what you are! 
Up above the world so high, 
Like a diamond in the sky.
Že na prvi pogled sta pesmici podobni, saj je Carroll posnel metrično obliko 
štirivrstičnice in ponovil začetke vseh verzov izhodiščne pesmi ter tako ustvaril 
pričakovanje nakazanega znanega pomena. Toda oddaljeno utripanje svetlobe na 
nočnem nebu je nepričakovano zamenjal z netopirjem in na koncu še diamant s 
pladnjem. Bistvena za nonsens je uravnotežena napetost med nakazanim in odvze-
tim pomenom. S to spremembo je Carroll odvzel pričakovani pomen, poleg tega pa 
je s sopostavitvijo nezdružljivih in pomensko nasprotnih besed ustvaril nonsensni 
učinek. Četudi morda bralec ne bi poznal izhodiščne pesmi, bi ga zamenjava pre-
senetila, saj netopirjevo početje nima nič skupnega z zvezdnim utripanjem, kako 
49
bi šele povezal netopirja s pladnjem. Elizabeth Sewell (1952) dodaja: »Tu ima 
umetno prednost pred stvarjenjem narave. Neznatnost, vsakdanjost, izumetniče-
nost, raznolikost enot in stremljenje k delcu namesto k celoti, vse to pripomore k 
igri nonsensa.«
Bogo Pregelj si je s svojim prevodom prizadeval Alico približati omejeni otro-
ški recepciji, zato je podomačil vse, kar naj bi bilo v njej težko razumljivega in 
tujega. Tako je tudi nekaj pesemskih besedil nadomestil z lastnimi predelavami in 
kulturno realnost v izhodiščnih besedilih zamenjal s prikladno resničnostjo v cilj-
nih besedilih. Namesto Twinkle, twinkle, little bat v Alici v Deveti deželi beremo: 
Po jezeru 
bliz’ Triglava 
pisker plava … 
Stara baba  
v njem sedi –
Pregelj je po zgledu izvirnika skušal predelati Na jezeru, ponarodelo domoljub-
no pesem Miroslava Vilharja (1818–1871):
Po jezeru, bliz’ Triglava 
čolnič plava sem ter tja. 
V čolniču glasno se prepeva, 
da odmeva od gora /…/
Poskus substitucije je napol uspel. Namesto idilične podobe vesele veslaške 
družbice se v piskru na jezeru znajde stara baba. Kljub razbiti obliki štirivrstični-
ce, bralec vseeno lahko vzpostavi referenčno navezavo, toda treba je priznati, da 
banalna podoba, ki spominja na otroške nagajivke, ne more tekmovati s Carrollo-
vim mojstrstvom. Z vpeljavo konkretnega slovenskega toponima je Pregelj razdrl 
nemimetično naravo nonsensa in homogenost izvirnih pokrajin Čudežne dežele.
Tovrstnega domačenja Pregelj ni uporabljal dosledno za vse metabesedilne sti-
leme preoblikovanih pesmi, saj je nekatere nadomeščal, večino bolj ali manj zvesto 
prevajal, uvodno pa je celo izpustil. How Doth the Little Crocodile? je zamenjal s 
Šola, bodi pozabljena – parafrazo Slomškove vzgojne pesmi Šola bod pozdravlena, 
sestavljeno po principu narobe sveta. Namesto daljše pesmi Are you Old Father 
William je vstavil napak razporejene verze Vodnikovega Dramila. ‘Tis the Voice of 
the Lobster pa je zaradi zmotnega prepričanja, da je iz nesmisla potrebno izvleči 
nekaj smisla, popolnoma predelal. Carmin figuratum The Mouse Tale je prevajalec 
grafično posnel, a ni bil uspešen pri prenosu Carrollove kompleksne ritmične in 
sintaktične zgradbe, povrhu pa je poenostavljeno besedilo še za kakih štirideset 
procentov razširil.
Gitica Jakopin Carrollovega preoblikovanja prve kitice pesmi The Star ni za-
menjala s podomačitvijo, temveč se je kakor pri vseh ostalih stihih tudi tu lotila 
prepesnitve.
Iskri se netopirček mlad! 
Često se vprašam, kaj bi rad! 
Letiš visoko iznad sveta 
ko pladenj s čajem sred neba. 
 Iskri, iskri se –
50
Lewis Carroll je s preoblikovanjem otrokom dobro znane pesmi ustvaril zna-
čilen metabesedilni stilem. Ohranil je obliko štirivrstičnice in metrum izhodiščne 
pesmi in tudi začetki vsakega verza so njene ponovitve. S tem je nakazal pričako-
vani pomen, ki ga novi zaključki verzov odvzemajo. Vključil je tudi zvočno igro. 
tako da je dolge samoglasnike v rimah skrajšal: star > bat, are > at. Prevod Gitice 
Jakopin učinkuje le še kot tematski nonsens, saj so ostala pomenska nasprotja in 
nepovezanost med iskrenjem in nebom ter netopirjem in pladnjem, referenčna 
navezava pa je tudi odpadla. Čeprav večina slovenskih otrok pri pouku angleščine 
spozna pesem Jane Taylor, pa bi tudi bolj uspešen prevod izvirnega Carrollovega 
nonsensnega besedila bržkone zelo težko zagotovil referenčno učinkovanje izho-
diščnega besedila.
1.3 Puni 
Puni spadajo med besedne igre, ki zaradi svoje odvisnosti od pomenov, glasov 
in ritmov izhodiščnega jezika pred prevajalca postavljajo najvišje prepreke. V 
angleški literarni teoriji ta termin označuje dvoumne povedi, ki nastanejo z rabo 
dveh v izgovoru ali zapisu enakih ali skoraj enakih, a pomensko različnih besed 
ali fraz, da z njimi dosežemo humorne ali retorične učinke.
V izbranem odlomku je Warren Weaver opozoril na tri pune, temelječe na 
dvojnem pomenu:
 – »to murder time« prismuknjencem na čajanki pomeni »pokvariti pesniško mero 
verza« ali »ubiti Očeta Časa«;
 – »to draw« pomeni »vleči, črpati tekočino iz vodnjaka« ali »risati risbo«;
 – »well« pa »vodnjak, zbiralnik pitne vode v zemlji« ali »well in« – popolnoma, 
čisto notri«.
1.3.1 V prvem punu se Carroll igra z nonsensno personifikacijo Časa, ki naj 
bi ga Klobučar umoril. Frazem za brezciljno zapravljanje časa je tu razumljen do-
besedno. Zato užaljeni Oče Čas Klobučarja noče več ubogati in je posledično za 
mizo ura vedno šest – čas za čaj – in udeleženci se brez konca pomikajo naokrog, 
da bi prišli do čistih skodelic.
»Well, I’d hardly finished the first verse,« said the Hatter, »when the Queen jumped up and 
bawled out, »He’s murdering the time! Off with his head!« 
»How dreadfully savage!« exclaimed Alice. 
»And ever since that,« the Hatter went on in a mournful tone, »he won’t do a thing I ask! 
It’s always six o’clock now.« 
Pregelj je opazil pomen tega nonsensnega stilema za pripoved (tematski non-
sens), zato se je lotil ustvarjalnega prenosa »neprevedljive« Carollove igre s 
pomeni. V slovenščini je poiskal podoben frazem o času: »tolči takt«, ki pomeni 
udarjati po taktu, slediti ritmu glasbe z gibi prstov ali nog – in ga nadaljeval z 
ubesedovalnim postopkom, podobnim Carrollovemu: »Po taktu tolče!« Ker pa je 
bila ta rešitev preohlapna, jo je razširil s parafrazo: »In poslej ne stori čas prav nič 
meni na ljubo, ker sem mu užalil prijatelja – takt.«
Način obravnavanja tega puna v drugem prevodu je bil udarec v prazno, saj je 
Gitica Jakopin prezrla besedno igro. Bralec le težko naveže frazem »moriti ritem« 
51
s stavkom: »In vse odtlej mi Čas ne izpolni niti ene prošnje več!« Tako je non-
sens kot očarljiv in zabaven način, kako z dobesedno rabo figurativnega pomena 
(izmenjavo med abstraktnim in konkretnim) in s povezovanjem različnih reči v 
nemogoče kombinacije vnesti zmedo v red, izginil.
1.3.2 Igra s pomeni besede »draw« kot vleči in kot risati se je ob skladenjski 
igri med predložno zvezo »in the well« ter frazeologemom »well in« izkazala za 
še težjo in Pregelj ji ni bil kos. 
»Once upon a time there were three little sisters,« the Dormouse began in a great hurry; 
»and their names were Elsie, Lacie, and Tillie; and they lived at the bottom of a well –« 
»What did they live on?« said Alice, who always took a great interest in questions of eating 
and drinking. 
»They lived on treacle,« said the Dormouse, after thinking a minute or two. 
»They couldn’t have done that, you know,« Alice gently remarked; »they’d have been ill.« 
»So they were,« said the Dormouse; »very ill.«
Alice tried to fancy to herself what such an extraordinary ways of living would be like, but 
it puzzled her too much, so she went on: »But why did they live at the bottom of a well?« 
/…/
»And so these three little sisters – they were learning to draw, you know –« 
»What did they draw?« said Alice, quite forgetting her promise. 
»Treacle,« said the Dormouse, without considering at all this time. 
Bogo Pregelj je opustil ambicijo iskanja ustrezne besedne igre iz izhodiščnega 
besedila in ni mu preostalo drugega, kot da jo je temeljito priredil. Angleški glagol 
»to draw« je zamenjal z žargonsko besedo malati in tako poskrbel za nekakšen 
pun, saj beseda zveni podobno kot beseda mleti; deklice Dušico, Metko in Minko 
pa je zato poslal k mlinu namesto na dno vodnjaka. V izvirniku živijo deklice od 
melase, ki jo potegnejo iz vodnjaka, pri Preglju pa od lizola, ki ga meljejo v mlinu. 
S to sopostavitvijo je dosegel poseben učinek nonsensa. 
»V davnih časih so živele tri majhne sestrice,« je začel svizec, kar se da urno, »Dušica, 
Metka in Minka po imenu. Živele so nedaleč od nekega mlina …«
»Od česa so živele?« je vprašala Alica, ki jo je vedno zanimalo vse, kar se je tikalo jedi in 
pijače.
»Živele so od lizola,« ji je odgovoril svizec, potem ko je toliko in toliko časa premišljeval.
»To že ne gre, saj sam veš, da ne!« mu skromno ugovarja Alica. »Saj bi zbolele.«
»Saj tudi so!« je potrdil svizec. »Še celo hudo so zbolele.«
Alica si je skušala v mislih predstavljati, kako naj neki žive ljudje od lizola, toda ni si mogla 
razjasniti. Zato je še kar naprej spraševala: »Zakaj so živele blizu mlin?«
/…/
»In tiste tri sestre so se učile – malati.«
»Kaj so malale?« je vprašala Alica, ki je že povsem pozabila na svojo obljubo.
»Lizol,« je odgovoril svizec, ki tokrat ni premišljal.
Tudi razvozlavanje puna z glagolom »to draw« Gitici Jakopin ni šlo preveč 
dobro od rok. Ker ena sama beseda z dvema angleškima pomenoma v slovenščini 
ne obstaja, bi jo bilo potrebno nadomestiti z ustreznim slovenskim punom. Gitica 
52
Jakopin je besedo iz angleškega puna v ciljnem jeziku nadomestila z dvema po-
dobno zvenečima besedama in ju povezala s parafraziranjem besedila. 
/…/ »In tiste tri sestrice – so se, veste, učile črtati -«
»Kako, črtati – misliš, risati?« je vprašala Alica, ker je čisto pozabila na svojo obljubo.
»Črpale so sirup,« je rekel Polh, in tokrat mu ni bilo treba nič premišljevati.
Nonsens zahteva ravnotežje med uporabljenimi besedami in resničnostjo ter 
med nonsensnim, ki je za njimi. Med vprašanjem: »Kako črtati – misliš, risati?« 
in odgovorom: »Črpale so sirup,« pa se ne da potegniti nobene povezave. Skupaj 
z Alico ima bralec pravico do pojasnila: »Še vedno ne razumem. So sirup risale 
ali črpale?« Toda na to dobi le še en izmikajoč odgovor: »Če vodo lahko črpaš iz 
vodnjaka, menda tudi sirup lahko črpaš iz sirupnjaka – ne, trda glava?« S takim 
odmikom od izhodiščnega besedila ne moremo biti zadovoljni, saj se je igrivi 
nonsensni humor na poti do slovenske Alice popolnoma izgubil.
1.3.3 Weaverjev dvom, da bi lahko prevajalci odlično razrešili skladenjsko igro 
»in the well – well in«, se je tudi v Pregljevem primeru izkazal za osnovanega. 
Alice did not wish to offend the Dormouse again, so she began very cautiously: »But I don’t 
understand. Where did they draw the treacle from?« 
»You can draw water out of a water-well,« said the Hatter; »so I should think you could draw 
treacle out of a treacle-well – eh, stupid« 
»But they were in the well,« Alice said to the Dormouse, not choosing to notice this last 
remark. 
»Of course they were,« said the Dormouse; »– well in.«
Pregelj je v nadaljevanju svoje priredbe zadnjo Aličino pripombo, da so bile 
deklice v vodnjaku, seveda opustil in jo zamenjal z demontažo lastne igre z be-
sedama malati – mleti: 
Alica ni želela znova užaliti svizca. Zato je začela hudo previdno: »Ni mi povsem jasno. 
Kaj so malale z lizolom?«
»V navadnem mlinu meljejo moko,« je začel razlagati klobučar. »V mlinu za lizol bodo 
verjetno mleli lizol, ali ne? Se ti ne zdi stvar preprosta?«
»Toda mleti, o čemer vi govorite, pomeni čisto nekaj drugega kakor malati. Kar v pravopis 
poglejte!« odgovori Alica Svizcu, ker bi zadnjo opazko najrajši preslišala.
»Pravopisa niso imele,« jo je zavrnil svizec. 
S tem inovativnim odgovorom si je prilagojevalec odprl pot nazaj k nonsensnim 
konverzacijam izhodiščnega besedila.
Gitica Jakopin se je pri igri z besedo »well« kot samostalnikom in prislovom ter 
njunima pomenoma »vodnjak« in »popolnoma notri«, ki ji ni mogla najti ustrezni-
ce, iz prevajalske slepe ulice izmotala tako, da je dodala odrezav Polhov odgovor.
»Da ne bi spet užalila Polha, je Alica previdno začela: »Še vedno ne razumem. So sirup 
risale ali črpale?«
»Če vodo lahko črpaš iz vodnjaka,« je rekel Klobučar, »menda lahko sirup črpaš iz sirup-
njaka – ne trda glava?«
53
»Ampak sestrice so bile vendar notri,« je Alica rekla Polhu; njegovo zadnjo pripombo je 
preslišala.
»Dalje se pozanimaj pri svoji botri,« se je odrezal polh.
1.4 Izmišljene ali nonsensne besede
Eden pomembnih ubesedovalnih postopkov nonsensa so neologizmi, izmišlje-
ni za enkratno priložnost. So popolnoma brezpomenski in brez konotacij, saj se 
nanje ne navezujejo nikakršne asociacije. V izbranem odlomku najdemo besedo 
»muchness«, ki spada v to kategorijo. To izpeljanko si je Carroll preprosto izmislil, 
je pa spominjala na prislov »much« – mnogo. Pregelj se ni potrudil iznajti nove 
slovenske besede, ki bi bila po pomenu ali zvoku podobna neologizmu v izhodišč-
nem besedilu. Preprosto je v slovarju poiskal obstoječo pomensko sorodno besedo 
»množičnost«. Ta izraz se pomensko nanaša na veliko združeno skupino ljudi in je 
bil v času prevajanja zelo pogost v žargonu socialističnih politikov. Tako je Pregelj 
preskočil še en stilem nonsensa – igranje z neznanimi besedami.
»/…/ and muchness – you know you say things are ‘much of muchness’ – did you ever see 
such a thing as a drawing of a muchness?«
Pregelj je vse skupaj skrčil, predelal in vprašanju dodal pomen: »Ali si že kdaj 
videla namalano množičnost?«
V prvi fazi je Gitica Jakopin ta edini neologizem iz opazovanega odlomka 
dobro obravnavala. Prevajalka si je izmislila besedo, ki je podobna Carrollovi 
skovanki. Njena »mnogost« se tako kakor »muchness« zdi prav normalna beseda 
iz slovarja, čeprav je tam ni. Toda naslednja poteza dodajanja razlage v ubeseditev: 
»Saj veš, kadar rečeš, kar je več, je pa že preveč, je to mnogostno«, je v nasprotju 
z nonsensnim učinkom in ga tako v prevodu odpravlja. Nonsens je zabaven, ker 
ne ubeseduje pomena; prav ko beseda ali del besedila začenja nakazovati pomen 
(to je, da se ga da povezati z resničnim svetom), ga ukine naslednje besedilo, ki ne 
dopušča, da bi bralec iskal pojasnilo izven literarnega dela, izven jezika.
1.5 Šale na podlagi logike
Carroll z nenadno in nepričakovano preusmeritvijo fraz iz vsakdanjega govora 
skozi lupo logike dosega nonsensne humorne učinke. Ob dialogu o tem, da ni 
mogoče popiti manj kot nobene skodelice čaja, je Warren Weaver (1964) zapisal: 
»Ta poanta, da je nič skodelic čaja plus x skodelic enako popolnoma realnim in 
uresničljivim x skodelicam čaja, medtem ko nič skodelic minus x skodelic vodi k 
poponoma neizvedljivi rešitvi, je primer iz praktične algebre.« 
Preglju in Jakopinovi odstavki, ki se igrajo s smislom, nesmislom in nelogič-
nim smislom, niso predstavljali velikih težav in sta jih točno in uspešno prevedla.
Bogo Pregelj:
»Izvolite še čaja!« ponudi kar se da resno zajec Alici.
54
»Saj ga še sploh nisem dobila!« ga užaljeno zavrne Alica. »Kako naj ga potem še 
vzamem?«
»S tem hočeš reči, da ga ne moreš vzeti manj,« tveze klobučar, »da ga vzameš več ko nič, 
pa ni težko.«
Gitica Jakopin:
»Nalij si še malo čaja,« je Marčni zajec čisto resno rekel Alici.
»Nič si ga še nisem nalila,« je z užaljenim glasom rekla Alica, »zato si ga ne morem naliti 
še malo.«
»Misliš reči, da si ga ne moreš naliti še manj,« je rekel Klobučar, »veliko laže je naliti še 
malo več kot pa nič.«
1.6 Prevračanje pomena (twists of meaning)
Warren Weaver iz odlomka izvirnika naniza osem prevračanj pomena:
1. March Hare: »Suppose we change the subject« (zadirčno).
2. Dormouse: »on treacle« (popolnoma nepričakovano).
3. Dormouse: »So they were – very ill« (popolnoma nepričakovano).
4. Dormouse: »It was a treacle-well« (kakor da to vse pojasni).
5. Dormouse: »Learning to draw, you know« (ko seveda tega nisi mogel vedeti).
6. Hatter: »I should think you could draw treacle out of the treacle-well – eh, 
stupid?« (tavtološko in neolikano). 
7. March Hare: »Why not?« (na Aličino vprašanje: »Why with an M?«; nepri-
čakovano in rahlo žaljivo).
8. Hatter: »Then you shouldn’t talk« (precej neolikana in presenetljiva pripomba 
na napol pun iz »I don’t think–«).
Bogo Pregelj je sekvenco o deklicah in vodnjaku popolnoma predelal v zgod-
bico o mlinu, a je pri tem prva štiri prevračanja pomena zadovoljivo prenesel v 
slovenščino. Namesto melase (treacle) je vpeljal v besedilo strupeno razkužilo 
lizol, kar bi bilo v realnem življenju nedopustna zamenjava za tovrstni užitni sirup, 
ostal pa je v območju nonsensnih tehnik (igranje z neznanimi besedami, nonsensna 
sopostavitev, poljubnost). Ni pa opazil smešnosti Carrollove uporabe »you know« 
(veš), zato se je s prevodom zaradi opustitve izgubila. Pedagoški čut za vzgojnost 
je Preglja vodil v cenzorski poseg: žaljivi vzklik »eh, stupid« pri petem primeru je 
namerno spregledal in ga neustrezno nadomestil s prijaznim učiteljskim stavkom: 
»Se ti ne zdi stvar preprosta?« in s tem nonsensni učinek odpravil. Pri odsekanem 
in nepobitnem »Why not!« se je z »Zakaj neki ne?« dobro znašel in tudi naslednji 
enako zadirčni stavek je v slovenščini zamenjal s še bolj nesramnim. Pun z dvema 
pomenoma besede »think« pa je pri tem dialogu v ciljnem besedilu izginil.
»Really, now you ask me,« said Alice, very much confused, »I don’t think –« 
»Then you shouldn’t talk,« said the Hatter.
»Kar me sedaj sprašuješ,« odgovori Alica v zadregi, »zares mislim, da nisem –« 
»Potem kar jezik za zobe!« ji preseka klobučar.
Gitica Jakopin je prvih osem primerov prevračanja pomena z Warrenovega se-
znama zadovoljivo prevedla. Besedno igro »treacle-well« je nadomestila z lastnim 
55
neologizmom »sirupnjak«, Klobučarjevo zmerjanje s »stupid« pa je zamenjala s 
tavtološko žaljivko »trda glava«. Zadnjo igro z dvema pomenoma besede »think« 
je razpletla tako, da se je tej besedi v ciljnem jeziku izognila s parafrazo: 
»Veš, ko me že vprašaš,« je rekla Alica, ki je bila precej zmedena, »ne bi rekla –« 
»Če ne bi rekla, pa bodi tiho,« je rekel Klobučar.
1.7 Nadaljnja odstopanja od angleškega izhodiščnega besedila
1.7.1 Bogo Pregelj je pri prevajanju lastna imena obravnaval na različne načine. 
Angleška Alice je postala v slovenščini morfološko in fonološko prilagojena Alica. 
Mabel se je spremenila v Maričko; Dušica, Metka in Minka pa so prav tako pomen-
sko nesorodni nadomestki imen Elsie, Lacie in Tilie, povezani z rimo pa ohranjajo 
zven izvirnika. Mad Hatter se imenuje klobučar, Dormouse (polh) je nepotrebno 
zamenjan s svizcem, March Hare pa je postal velikonočni zajec. Z uporabo občnih 
namesto z veliko začetnico zapisanih lastnih imen Pregelj ponovno ni upošteval 
strukture generičnega nonsensa in je v ciljno besedilo tudi na ubesedovalni ravni 
uvedel značilen pravljični stilem. Podobno tudi ekspresivne pomanjševalnice, 
kakršen je beli zajček namesto lastnega imena White Rabbit, odmikajo prevod od 
izvirnika v smer pravljice, na kar med drugim kaže tudi izostanek besede dogo-
divščine v naslovu vseh prevodov do 90. let.
V prenovljenem prevodu Girice Jakopin iz 1990 so imena razen Mabel poslo-
venjena (Alica, Dina, Elza, Luca in Tina) ali prevedena (Klobučar, Polh, Marčni 
zajec itd). Za nonsens značilen stilem rabe lastnih imen je izpeljan na pol poti, saj 
bi dvodelna imena morala biti zapisana z velikima začetnicama kakor rojstno ime 
in priimek (npr. Marčni Zajec, Mačka Režalka, Ponarejena Želva itd.).
1.7.2 Nonsensne sopostavitve, ki jih Elizabeth Sewell poimenuje tudi s »thing 
series«, so nizi besed, katerih razporeditev narekuje zgolj zvočna podoba besed: 
pogosta ponovitev glasu, rima ali aliteracija. Nonsensni učinek tega pomembnega 
ubesedovalnega postopka izhaja iz dinamičnega razmerja med zvočno povezavo 
in pomensko logično ubeseditvijo. Preglju je uspelo nanizati ustrezne besede, ki 
jih začenja isti glas kakor v izhodiščnem besedilu: mišnico, mesečino, matere, 
množičnost, izpustil pa je večkrat ponovljeni veznik in. Z njim je Carroll pomensko 
nekompatibilne besede (mousetraps, and the moon, and memory, and muchness) 
povezal kot enakovredne – z opustitvijo pa je prevajalec v ciljnem jeziku dimenzijo 
relacijskega nonsensa izbrisal. 
Tudi Gitica Jakopin je uspešno sestavila nonsensno sopostavitev besed, ki se za-
čenjajo z m: mišelovke pa mesec pa memoriranje pa mnogost. Povezuje jih edinole 
začetna črka, združevalnega pomena pa ni nobenega, čeprav ga obljublja večkrat 
ponovljeni priredni veznik pa. Za razliko od Preglja je tu Gitica Jakopin sledila 
Carrollovemu ubesedovalnemu postopku tega tipičnega nonsensnega stilema.
1.7.3 Bogo Pregelj se je odločil popolnoma črtati tri odstavke, kjer Alica osorno 
zavrne klobučarja, češ kdo ga je kaj vprašal. 
»Nobody asked your opinion,« said Alice. 
56
»Who’s making personal remarks now?« the Hatter asked triumphantly. 
Alice did not quite know what to say to this: so she helped herself to some tea and bread-
and-butter, and then turned to the Dormouse, and repeated her question. »Why did they 
live at the bottom of a well?« 
Ker se ni zavedal, da se nonsens poigrava z napetostjo med redom in neredom, 
med pričakovanjem in frustracijo, se mu odlomek ni zdel v skladu z osrednjim 
sporočilom celotnega besedila – tako neprimerno vedenje naj se ne bi spodobilo 
osrednji pravljični osebi. Še enkrat je prevladal poučevalski princip.
2.1 Bogo Pregelj ni razumel ubesedovalnih postopkov nonsensa in je zato s 
prevajalskimi prirejanji Alici odvzemal žanrsko določitev. V iskanju ustreznih 
zamenjav za Carrollove besedne igre je bil le delno uspešen; pune je v večini 
primerov dobesedno prevajal, da bi ohranil osnovno pripovedno linijo. V tej ab-
solutni fikciji je brezupno iskal nekaj, kar bi povezal z vsakodnevnim življenjem 
ali izročilom domačega folklornega slovstva, da bi si tako pomagal iz dozdevne 
goščave literarnega absurda. Nonsensno besedilo pa nudi pravo literarno izkušnjo 
le, če je bralec pripravljen na odprto igro z besedilom, če sledi pravilom besedne 
igre in razvozlava jezikovne domisleke. Sredi 20. stoletja so v slovenski mladinski 
literaturi še vedno prevladovali tradicionalni didaktični trendi, zato se je Pregelj s 
postopki nadomeščanja nonsensa s prvinami domačega ustnega slovstva prizadeval 
oddaljiti od avtorja in Alico približati mladim bralcem. S tem pa, kot ugotavlja 
Majda Stanovnik (2005), ne le da ni povečal razumljivosti besedila, ampak je 
ustvaril zmedo, ki je Carrollovemu literarnemu nesmislu vzela koherentnost in 
uničila njegov čar. Kritiki so leta 1951 sprejeli Alico v Deveti deželi kot otrokom 
precej težko dostopno, a privlačno knjigo. 
2.2 Številni prevodni postopki so tudi pri Alici Gitice Jakopin povzročili spre-
membe besedilnih prvin, ki so bistveno spremenili Carrollov nonsens. Z redukcijo 
nonsensnega diskurza, za katerega je temeljna značilnost odprta struktura nakazo-
vanja in odvzemanja pomena ter ustvarjanje referenčne napetosti med njima, tudi 
ta prevod deluje drugače kot izvirnik. Gitica Jakopin se ni v polni meri zavedala 
odvisnosti žanra od upovedovalnih postopkov, ki ustvarjajo nonsensni učinek. To 
nerazumevanje je imelo za posledico številne izpuste ali priredbe obratov ali in-
verzij, ponovitev (z obratom, s spremembo), sopostavitev, nizanj, nonsens razlag, 
metabesedilnih in drugih stilemov nonsensa. Nevtralne besede, ki v nonsensu ne 
spodbujajo čustvenega odziva in odvzemajo pomen, je ponekod nadomestila z 
ekspresivnimi, ki so s prej naštetim spreminjale nemimetični izvirnik v tipično 
besedilo mimetične pravljice in fantastične literature. Žal je vse to izbrisalo do-
kajšen del Carrollove krhke in prefinjene izmuzljivosti, na kateri je zgrajen njegov 
edinstveni nonsensni humor.
2.3 Žal iz istega razloga tudi tretji, zadnji prevod Helene Biffio (1994) ni 
izpolnil pričakovanj. Uspešni prevod naj bi po Weaverjevem prepričanju ohranil 
vso čudežnost, vznemirjenje in otroški humor knjige za otroke, enako zaželeno pa 
bi bilo, da ohrani vso čudovito očarljivost, nepričakovane igre s pomeni, drobce 
paradoksov, logiko in nonsens knjige za odrasle. Tako kakor pri prevodih v druge 
jezike je tudi naša najnovejša raziskava ponovno potrdila ugotovitve, da je vzrok 
57
neustreznih prirejanj in žanrskih predrugačenj predvsem zapleteno Carrollovo 
arhetipsko besedilo, ki pred prevajalce postavlja velike izzive. Mnogi so prepri-
čani, da so ti nepremostljivi. Lewis Carroll je 24. oktobra 1866 pisal založniku 
Macmillanu: »Prijatelji, vse kaže, mislijo, kako je knjiga neprevedljiva.« Potrebno 
pa si je tudi priznati, da imamo Slovenci z nonsensom še eno veliko težavo: v lastni 
literarni tradiciji ga skorajda nismo imeli, če pa se je kje pojavil, ga tja do konca 20. 
stoletja navadno nismo prepoznali kot takega. Barbara Simoniti (1997) poudarja, 
da nepoznavanja nonsensa pri nas ni le poglavitni vzrok za nerazbiranje njegovih 
značilnosti pri prevajanju, ampak tudi pri dojemanju del slovenskega predstavnika 
tega žanra, saj je povzročilo, da so bili kljub priljubljenosti in številnim ponatisom 
Butalci Frana Milčinskega s strani literarnih zgodovinarjev povsem prezrti ali pa 
obravnavani kot trivialno besedilo, nevredno teoretične pozornosti. S humorjem, 
ki spremeni knjigo v njen lasten hermetični svet in prostor za sistematično igro, 
v kulturnem okolju nesamostojnega naroda, kjer se je pričakovalo, da bo prav 
literatura usmerjala narodno gibanje in nadomeščala politiko, pač niso imeli kaj 
početi. Zato sta z žanrskimi predelavami Alica in Butalci pri nas svoj smisel dobila 
v kotičku mladinske literature in kasneje spremenjena v družbeno koristno satiro 
tudi na gledališkem odru.
3 V Alice in Many Tongues je Warren Weaver 1964. leta zapisal: »Aličine 
dogodivščine v Čudežni deželi sta v bistvu dve knjigi: knjiga za otroke in knjiga 
za odrasle. Njena privlačnost, njena fantazija, njen humor in njena logika delujejo 
na dveh nivojih. Vem, da se odrasli sprašujejo, zakaj in kako je Alica lahko všeč 
otrokom. Domnevam, da se tudi otroci sprašujejo, zakaj jo imajo radi odrasli.« 
Otroke v Alici naj bi privlačila predvsem enkratna zgodba z zanimivimi dogodki 
ter fantastično nenavadnimi bitji. Odraslim je zanimiva zaradi logike, ki tu v 
povezavi z literarnim užitkom ne prevladuje. Ene in druge bralce pa očara s po-
mensko odprtimi jezikovnimi domisleki, jih vabi k razvozlavanju besednih iger in 
dejavnemu tvorjenju pomenov.
Kako bi torej čim več vsega tega prenesli v novi slovenski prevod? V prvi 
vrsti bi moral biti bodoči prevajalec Alice’s Adventures in Wonderland poznavalec 
nonsensa kot žanra in njegovih ubeseditev. Barbara Simoniti (1997) predlaga tudi 
integralni prevod, to je »prebeseditev, ki bi ohranila žanrsko določitev izvirnika in 
bi omogočala tudi bralsko doživetje besedila kot nonsensa.« Ker je večina ubese-
dovalnih postopkov prevedljivih, ne bi izgubljanje in slabljenje težkih prevajalskih 
problemov imelo tako hudih posledic, saj bi jih prevajalec blažil s komentarji, 
opombami in razlagami referenčnih vrednosti. Nadaljnja možnost je dvojezična 
izdaja, ki bi bralcu omogočala vzporejanje neprevedljivih stilemov ter prevajalčevih 
rešitev z izvirnim besedilom. Zaenkrat vse zgolj ostaja pri zamislih in pobudah, 
zakaj še po dveh desetletjih se ni našel dovolj podkovan in srčen besedni mojster, 
ki bi si upal na nov način lotiti se tega klasičnega literarnega gordijskega vozla. V 
smer dvojezičnega komentiranega natisa je z Zalezovanjem Žnrka, prepesnitvijo 
Carrollove nonsensne odisejade The Hunting of the Snark iz leta 1876, krenil Bran-
ko Gradišnik in se spretno izogibal čerem, ki so bile potapljale prevode Aličinih 
dogodivščin.
58
Viri in literatura
Lewis Carroll, 1866: Alice’s Adventures in Wonderland. London: Macmillan and Co.
Lewis Carroll, 1951: Alica v Deveti deželi. Prevedel Bogo Pregelj. Ljubljana: Mladinska 
knjiga.
Lewis Carroll, 1990: Aličine dogodivščine v Čudežni deželi in V ogledalu. Prevedla Gitica 
Jakopin. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Lewis Carroll, 1969: Alica v čudežni deželi. Prevedla Gitica Jakopin. Ljubljana: Mladinska 
knjiga.
Lewis Carroll, 1978: Alica v ogledalu. Prevedla Gitica Jakopin. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Lewis Carroll, 1994: Aličine prigode v Čudežni deželi. Prevedla Helena Biffio. Trieste: 
Založba Devin.
Lewis Carroll, 1994: The Complete Works. London: Bracken Books, 1994.
Lewis Carroll, 1999: Mala Alica. Prevedel Miha Mohor. Ljubljana: Založba Karantanija.
Lewis Carroll, 1994: Skozi zrcalo in kaj je Alica našla na drugi strani. Prevedla Helena 
Biffio. Trieste: Založba Devin.
Lewis Carroll, 2007: Zalezovanje Žnrka. Prevedel Branko Gradišnik. Ljubljana: UMco.
Jon A. Lindseth (ur.), 2015: Alice in a World of Wonderlands. The Translations of Lewis 
Carroll’s Masterpiece. New Castle: Oak Knoll Press.
Miha Mohor, 2012: Alice Slovenian Translation. Kranj: samozaložba.
Miha Mohor, 2001: Reception of Carroll’s Nonsense in Slovenia. The Carrollian. The Lewis 
Carroll Journal 7. 53–63.
Miha Mohor, 2001: Reception of Carroll’s Nonsense in Slovenia. The Carrollian. The Lewis 
Carroll Journal 7. 53–63.
Elizabeth Sewell, 1952: The Field of Nonsense. London: Chato and Windus.
Barbara Simoniti, 1997: Nonsens. Ljubljana: Karantanija, 1997.
Robert D. Sutherland, 1970: Language and Lewis Carroll. Hague: Mouton, 1970.
Majda Stanovnik, 1984: Carrollov literarni nesmisel na Slovenskem. Otrok in knjiga 19. 
35–50.
Majda Stanovnik, 2005: Slovenski literarni prevod: 1550–2000. Ljubljana: Založba ZRC.
Wim Tigges, 1988: The Anatomy of Literary Nonsense. Amsterdam; Rodopi B. V., 1988.
Warren Weaver, 1964: Alice in Many Tongues. Madison: The University of Wisconsin Press.
59
B o š t j a n  G o r e n c
Šentožbolt
NONSENS JE LIMONOV POLJUBČEK
Knjižna serija britanskega komika Andyja Stantona o gospodu Gnilcu (izvirno Mr. Gum) 
si je na Amazonu med drugimi prisvojila naslednji komentar: »«James Joyce za otroke, 
fantastičen, zabaven, eksistencialistični nonsens, ob katerem so najini otroci rjoveli od 
smeha.« Stanton ustvarja humor s klasičnimi postopki literarnega nonsensa: od avtorskega 
besedišča, ki ga gradi s pomočjo onomatopejskih izhodišč, do vseprisotnega absurda. Med 
sprehodom po Poprovem gradcu si bomo ogledali temeljne značilnosti Stantonovega non-
sensa in zagate, pred katerimi se znajde prevajalec.
The book series of the British comic Andy Stanton about Mr. Gum received the following 
commentary on the Amazon: “A James Joyce for children, fantastic, funny, existentialist 
nonsense that made our kids roar with laughter.” Stanton builds his humour on the classi-
cal procedures of the literary nonsense: from authorial vocabulary, created with the help of 
onomatopoetic starting points, to omnipresent absurd. During our walk through the town 
of Lamonic Bibber we will have a look at the basic characteristics of Stanton’s nonsense, 
along with the problems the translator had to deal with.
Pričujoči zapis nima namena postavljati novih teoretičnih temeljev tega, kaj je 
nonsens in kaj ni (le da navržem, da bi v iskanju slovenske ustreznice nonsensu 
zaradi postopka odvzema smisla lahko rekli odsmisel), temveč osvetliti preva-
jalske strategije, ki so mi pomagale pri spoprijemanju z otroško knjižno serijo o 
malopridnem gospodu Gnilcu izpod peresa britanskega komika in pisatelja Andyja 
Stantona. Gre torej za popis različnih prijemov, ki se trudijo ohraniti čim več 
nonsensnih stilemov v besedilu. A najprej vseeno ščepec teorije.
V moji prevajalski karieri sta mi med drugim družbo delali dve dolgi, a nikakor 
ne razvlečeni, knjižni seriji, namenjeni mladim bralcem – poleg že omenjenega 
gospoda Gnilca še Kapitan Gatnik ameriškega pisatelja in risarja Dava Pilkeyja. 
Oba niza preveva pobalinski humor, Gatnikovo aromo pa še dodatno začini čre-
vesni humor, značilen za desetletnike. V njem spremljamo dva osnovnošolca, ki 
rišeta stripe, nakar po naključju hipnotizirata zadirčnega ravnatelja v carskega 
superjunaka, ki leta naokrog v spodnjem perilu. Zgodbe se močno naslanjajo na 
ameriško tradicijo superjunaškega stripa s pisanim naborom mogočnih antagoni-
stov in neskončnimi scenariji uničenja ali podjarmljenja Zemlje. Glavna junakinja 
niza o Gnilcu, deklica Biba Boba Buba Hojla Drija Berlin Stereo Eo Eo Pik Pok 
Norglica Štempihar de Bata de Reza de Peša de Lopust de Rom Pom Pom Še Ne 
Gremo Domov Vesel Božič Lenora, za prijatelje Poli, pa se z druščino zapleta v 
60
raznolike zgodbe, v katerih je čutiti odmeve povojne britanske mladinske pustolov-
ske književnosti s Petimi prijatelji na čelu. Toda trdne navezave na svet sendvičev 
z gnjatjo in ingverjevega piva ni, zgolj duh mladostne zvedavosti, ki se sklene 
boriti za pravico. 
Če primerjam obe deli, bi tako Gnilca klasificiral kot parodično humorno lite-
raturo, saj v njem kar mrgoli popkulturnih referenc, torej smiselnih navezav na že 
obstoječe zunajbesedilne elemente, medtem ko v Gnilcu prevladuje humor, grajen 
na nonsensu, se pravi pomanjkanju oziroma odvzemu smisla znanim formam. 
Sicer bi lahko zagovarjal, da je tudi Gatnik nonsens literatura, saj se tudi v Alici 
v čudežni deželi pojavljajo prebeseditve znanih otroških pesmi in junaki iz otro-
ške literature, a je kontekst parodij v obeh delih skorajda diametralno nasproten. 
Medtem ko Carroll jemlje elemente iz drugih besedil in jih uporabi na novo, jim 
Pilkey dodaja pomene in funkcije, kjer je njihova prvotna pojavnost temeljni del 
prepoznavanja humorja. Zaradi tega je fokus tega zapisa zgolj Stantonova serija 
o gospodu Gnilcu.
Pri prevajanju nonsensa je po mojem mnenju najpomembnejše, kako se non-
sens bere v ciljni kulturi. Prevajalec se zato ne more in ne sme zadovoljiti zgolj s 
prevodom leksikalnih in frazeoloških pomenov enot besedila, marveč mora nanje 
gledati v širšem kontekstu izvorne in ciljne kulture. Glavna naloga prevajalca je 
tako prilagajanje jezikovnih in kulturnih prvin, da ohranijo čim več funkcionalne 
nonsensičnosti.
Reševanje prevodnih zagat in orehov bi tako razporedil v štiri glavne strategije, 
s katerimi sem se loteval Stantonovih otroških knjig:
1. Dobesedni prevodi
 Nekateri nonsensni stilemi ohranijo svoj naboj tudi v dobesednem prevodu. Ti 
so najbolj premočrtni, a obenem zahtevajo pozorno prevajalčevo branje, da se 
prepriča, da resnično funkcionirajo, saj obstaja nevarnost, da se ob površnosti 
zateče h kalkom, ki izvirnega jezika neveščemu bralcu ne povejo kaj prida.
2. Priredbe
 Največji del prevajanja nonsensnih stilemov temelji na priredbah, na iskanju 
izrazov in fraz v ciljnem jeziku, ki jih prevajalec izbira glede na izvorne stileme 
in njihove konotacije. Načinov prirejanja je več in jih bom podrobneje popisal 
v nadaljevanju.
3. Izgubljeni nonsens
 Včasih je oreh izvirnega stilema preprosto pretrd in se ga ne da smiselno (od-
smiselno?) prevesti v ciljni jezik. V teh primerih mora biti prevajalec pozoren, 
da ohrani tisti del stilema, ki nosi pomensko vrednost za celotno besedilo. 
Včasih je potreben tudi izpust kakšnega elementa, ki v prevodu ne bi deloval 
nonsensno, ampak zgolj nesmiselno glede na sobesedilo.
4. Dodani nonsens
 Da bi kot prevajalec nadomestil redke nonsensne stileme, ki mi jih ni uspelo 
prevesti, sem si drznil na nekaterih mestih vstaviti nov nonsensni stilem, ki ga 
izvirnik ni vseboval, ga je pa omogočalo izvirno besedilo, ko je bilo prevedeno 
v slovenščino in s tem odprlo možnost besednih iger in navezav, ki jih angle-
61
ščina nima. Pri takšnih posegih mora prevajalec še posebej tankočutno paziti, 
da je dodani stilem v slogu in duhu izvirnega besedila, torej, da se vpraša, ali 
bi pisatelj izvirnika zapisal ta nonsensni stilem, če bi to omogočala izraznost 
izvirnega jezika dela.
Zavedam se, da vse rešitve, ki sem jih uporabil v prevodih Stantonovih del in 
jih bom v članku navajal za primere, niso dokončne in bi, česar se zaveda sleherni 
prevajalec, lahko prevedke pilil in šmirglal v nedogled. Prav tako je prevajanje v 
svoji srčiki poglobljeno branje besedila, ki ga prevajalec skuša čim bolje interpreti-
rati v ciljnem jeziku, a subjektivni osebni noti ne more uteči. Zato bo n prevajalcev 
besedilo prebralo in rešilo na n (n – lenobe, ki uporabljajo Googlov prevajalnik) 
načinov in predloženi je samo eden izmed možnih. Upam, da čim bolj tekoč, čim 
bolj zabaven in seveda nonsensen.
Zaradi analitične narave članka se bom moral lotiti tudi razlaganja nonsensnih 
in humornih prijemov, ki so uporabljeni pri vzpostavitvi stilemov. A kakor pravi 
stara modrost, ki jo na spletu pripisujejo stoterim avtorjem: analiza humorja spo-
minja na vivisekcijo žabe. Malokoga zanima, žaba pa na koncu umre. Upam, da 
bralci vseeno preživite do končnih opomb in bibliografije.
1 Dobesedni prevodi
Ob trenutnem stanju honorarjev v slovenskem založništvu, ki ne dopuščajo 
idealizirane podobe prevajalca, ki en stavek žvrglja po ustih celo dopoldne skupaj 
s konjakom, preden ujame najčistejši ritem, so ti primeri najljubši. Nonsens je zajet 
v pomenu, torej je vsebinski, jedro stilema pa deluje nonsensno tako v izvirnem 
kot v ciljnem jeziku.
Izvirnik: Old newspapers from years and years ago with headlines like VIKINGS INVADE 
BRITAIN and WORLD’S FIRST NEWSPAPER INVENTED TODAY.
Prevod: Leta in leta stari časniki z naslovi VIKINGI SO NAPADLI BRITANIJO in DANES 
SO IZUMILI PRVI ČASNIK NA SVETU.
V tem primeru se nonsens gradi z anahronistično protipostavitvijo koncepta 
časnikov in naslovov, ki so bili možni zgolj v času pred nastankom časopisja. 
Četudi sem se v prevodu odločil prevesti krajevna in osebna imena, ker večinoma 
vsa nosijo pomenske naboje, se v nizu o Gnilcu pojavijo London, kraljica in druge 
prvine, ki delo trdno zasidrajo na Britansko otočje. Zato naslova o vikinški inva-
ziji nisem priredil v kaj bolj slovenskega, recimo: »Izšlo nadaljevanje Brižinskih 
spomenikov.«
Izvirnik: Ancient carpet was the colour of unhappiness and smelt like a toilet.
Prevod: Starodavna preproga pa je bila barve gorja in je smrdela kot stranišče.
Nonsens tega stilema je zgrajen na uporabi pojmovnega samostalnika unhappi-
ness, ki inherentno ne more vsebovati barvnega kvalifikatorja. Zaradi večpomen-
skega prevoda samostalnika nesreča, ki poleg angleške unhappiness zajema tudi 
accident (nezgoda), sem se odločil za stilno rahlo zaznamovanejšo sopomenko gor-
je, ki pa z dolgima samoglasnikoma zvočno učinkuje bolj slikovito, kot bi nesreča.
62
Izvirnik: The moles raced back to their moleholes at the speed of moles.
Prevod: Krti so se s krtjo hitrostjo pobrali nazaj v krtine.
Pričujoči stilem uporablja repeticijo besede mole, krt. Čeprav lahko mole po-
meni tudi materino znamenje, sobesedilo ne ponuja interpretacij, da bi avtor želel 
aludirati tudi na ta pomen. Slovenščina za krta sicer uporablja pridevnik krtov (npr. 
krtova dežela), a sem zavestno kršil normo s tvorbo pridevnika krtja hitrost, da bi 
poudaril, da gre za splošno hitrost krtov, ne le enega.
Izvirnik: like a guilty onion 
Prevod: kakor čebula, ki je ravnokar zagrešila nekaj podlega
Primer navajam kot zanimivost, pri kateri je bilo izvirni nonsensni stilem 
kljub prevedljivosti potrebno prebesediti – a ohraniti pomen –, sicer bi težave pri 
branju povzročala večpomenskost v ciljnem jeziku. Krivo čebulo, kot bi se glasil 
dobesedni prevod, bi bralci večinoma prepoznali kot čebulo krive oblike, ne pa 
čebulo z občutkom krivde.
2 Priredbe
Če sem pri prejšnji točki v šali omenil, da so primeri iz nje najbolj lukrativni, 
pa prevajalcu resnični izziv predstavljajo prevodi, ki od njega zahtevajo pogloblje-
no razmišljanje, tuhtanje pod tušem in razbijanje glave ob steno, da bi se končno 
zaiskrila prava ideja. Večina nonsensnih stilemov potrebuje priredbo zaradi razlik 
med izvornim in ciljnim jezikom ali kulturo. Krivcev je več. Med drugim se pre-
vajalcem v brk hahljajo večpomenskost v enem jeziku, ki ni prisotna v drugem, 
različne slovnične strukture (na primer pogostost fraznih glagolov v angleščini) 
ter specifične kulturne reference, ki jih bralci zunaj izvorne kulture ne poznajo. 
Ne laskam si, da sem naštel vse, a primeri, ki sledijo, so dovolj za okvirni očrt 
raznolikih prijemov.
2.1 Neprevedljiva večpomenskost
Izvirnik: The bed was never made. (I don’t mean that the duvet was never put back on the 
bed, I mean the bed had never even been MADE. Mr. Gum hadn’t gone to the bother of 
assembling it. He had just chucked all the bits of wood on the floor and dumped a matress 
in top.)
Prevod: Postelje nikdar ni popravil. (Prav ste prebrali. Ne pospravil, ampak popravil. Ne-
koč je padel nanjo in jo polomil. Od tedaj dalje je spal na žimnici, izpod katere so molele 
razbite deske.)
V opisu Gnilčeve postelje je temelj nonsensnega stilema dvopomenskost glagola 
make oziroma celotne fraze to make a bed. Fraza lahko pomeni postlati posteljo, 
kar je tudi njena običajna raba, Stanton pa izvede komični preobrat, ko razkrije, da 
je mišljena manj razširjena raba – narediti, sestaviti posteljo, kratkočasno opravilo 
vseh, ki kupujejo spalnico v Ikei. Slovenski glagol postlati posteljo ne nosi doda-
tnih pomenov razen osnovnega, če odmislimo preneseno rabo v rečenici Kakor 
63
si si postlal, tako boš ležal. Nonsensni stilem v prevodu sem tako zgradil okrog 
podobnosti med besedama pospraviti, kar je ena od sopomenk za postiljanje, in 
popraviti. Zaradi spremembe glagola sem jasno moral spremeniti tudi del besedila, 
ki tako ne govori o postelji, ki je Gnilc ni nikdar sestavil, temveč vpelje nezgodo, 
v kateri se je postelja sesula, nakar je ležal na polomljenem ležišču.
Izvirno besedilo bi mogoče lahko obdržal, če bi namesto para pospraviti – 
popraviti uporabil pospraviti – postaviti, a bi zaradi za lase privlečene analogije, 
saj pohištva ne postavljamo, temveč sestavljamo, trpela tok besedila in kakovost 
samega nonsensnega stilema.
Izvirnik: Mr. Gum doubled up in pain and tripled up in fear.
Prevod: Gospod Gnilc se je zvil od bolečine in se raztegnil od strahu.
Avtor ne uporabi glagola v dveh pomenih, ampak vzame glagol, ki je osnova 
fraznega glagola, in iz njegovega osnovnega leksikalnega pomena razvije oziroma 
izumi nov frazni glagol. V tem primeru gre za glagol double up, zviti se, izpelja-
nem iz glagola to double, katerega osnovni pomen je podvojiti. Iz tega pomena nato 
izpelje naslednji glagol, triple up, ki temelji na to triple, potrojiti, da nonsensno 
stopnjuje antagonistova občutja. Vse to je naloženo na pomenski naboj stavka, ki 
mora bralcu prenesti bistvo, da je Gnilc v bolečinah in prestrašen.
V slovenščini nimamo glagola, ki bi vseboval podvojevanje in bi opisoval fizič-
no reakcijo ob bolečini. Zato sem za prevod izbral glagol zviti se in nato nonsens 
tvoril s protipomenskim glagolom raztegniti se. Slednji glagol v slovenščini sicer 
obstaja, toda uporaba v pomenu raztegniti se od strahu je neologizem in zaradi 
tega ustvari naboj nonsensa.
Izvirnik: He’d larked around with the cuckoos, gone cuckoo with the larks […]
Prevod: Kukal je okoli vogalov s kukavicami, ga sračkal s srakami […]
Stanton zgradi stilem okrog večpomenskosti besede lark, ki kot samostalnik 
pomeni škrjanec, kot del fraznega glagola to lark around pa pomeni guncanje 
afen; in besede cuckoo, ki kot samostalnik pomeni kukavica, kot del fraze to go 
cuckoo pa, da se je nekomu zmešalo. Čeprav nam slovenščina za prvi par ponuja 
imenitno živalsko besedno zvezo, pa je ta za kontekst žal neprimerna, saj se stvari 
dogajajo v evropskem gozdu, kjer opice oziroma afne pač ne skačejo. Zato sem 
si izbral para, ki sicer nimata skupnega etimološkega izvora, a sta si glasovno 
podobna: kukavica in kukati ter sraka in sračkati. Zaradi nepopolnega prekriva-
nja sem se nato raje odločil, da oba para postavim sama zase, kjer je podobnost 
očitnejša (A1 – A2, B1 – B2) in ne drug drugemu nasproti kot je v izvirniku 
(A1 – B2, B1 – A2).
2.2 Neprevedljiv par enakoglasnic
Izvirnik: But Alan Taylor was a gentleman born and bread.
Prevod: Toda Aleša Žnidarja so vzgajali in vzhajali kot kavalirja.
Born and bred je znana angleška fraza, ki označuje, da je nekdo bil rojen in 
vzgojen na istem kraju, kar se odraža v njegovem vedenju. Toda Stanton besedo 
64
bred, vzgojen, zamenja za enakoglasnico bread, kruh, s čimer se poigra z dejstvom, 
da Aleš Žnidar ni človeško bitje, ampak možicelj iz lecta, torej ima krušne kore-
nine. Za prevod sem tako izbral glagol vzhajati, saj zveni podobno kot vzgajati, 
obenem pa je to korak na kruhovi poti do odraslosti.
Izvirnik: Mars and Jupiter and Venice
Prevod: Mars, Jupiter in Vran
Stanton se nonsensno poigra z zamenjavo Venere (angleško Venus) z Benetkami 
(angleško Venice), da izpostavi neznanje literarnega lika. Sam sem se namesto 
iskanja podobnozvočne ustreznice Veneri raje odločil za planet Uran in samostal-
nik s podobno izgovarjavo, vran. S tem se resda izgubi del izvirnega nonsensnega 
stilema, v katerem so vsi trije elementi zemljepisna lastna imena, toda po temeljiti 
presoji sem se odločil, da je za končni učinek na bralca pomembnejša zvočna 
podobnost elementov. 
Izvirnik: He didn’t even like pop music, not even the Beatles. The only thing he liked about 
the Beatles was their name because they sounded like insects and you could scare people 
with insects.
Prevod: Celo pop glasba mu ni bila všeč, niti Bele vrane. Edino, kar mu je bilo všeč pri 
Belih vranah, je bilo njihovo ime, ker so vrane mrhovinarji in z njimi lahko strašiš otroke.
Legendarni angleški bend The Beatles si delijo izgovarjavo s samostalnikom 
beetles, pri čemer je že samo ime zgolj zapis tega samostalnika, v katerem prvi 
zlog beet nadomesti beseda beat, ki označuje glasbo, ki so jo igrali na začetku 
kariere. Tako sem moral poiskati dovolj znan slovenski bend z živalskim imenom 
in kot naročeno so se ponujale Bele vrane. Zamenjava semantičnega jedra nonsen-
snega stilema je nato zahtevala prebeseditev ostanka, kjer sem dodal, da so vrane 
mrhovinarji, da sem s tem upravičil, zakaj se otrokom (in ne ljudem na splošno 
kot v izvirniku) zdijo strašni.
2.3 Frazeološke razlike – frazemi, ki nimajo slovenskih dvojnic z istimi 
leksikalnimi enotami
Izvirnik: He had more important fish to fry. Or rather, to poison. Or rather, dog, not fish. 
He had more important dog to posion.
Prevod: Nekaj je moral opraviti. No, ne opraviti, pospraviti. In ne kar nekaj, ampak točno 
določenega psa. Moral je pospraviti psa
V slovenščini nimamo fraze, s katero sporočamo, da nas čakajo pomembnejši 
opravki, ki bi vsebovala žival in dejanje, ki bi ji ga storili, kakor angleški to have 
bigger fish to fry, kar bi dobesedno prevedli, da na cvrenje čakajo večje ribe. Stan-
ton se tu poigra z nadomeščanjem obeh polnopomenskih elementov fraze, torej rib 
in cvrenja s psom in zastrupljanjem. 
Sam sem se tako znova zatekel h glagoloma, ki se zvočno zgolj malenkostno 
razlikujeta, opraviti in pospraviti v prenesenem pomenu ubiti, da sem lahko uvedel 
enako zamenjavo, najprej glagola, nato pa še nedoločnega nekaj s psom. Ta fraza 
je bila kar pasja in je doživela kar nekaj različic. Kot zanimivost dodajam eno od 
delovnih verzij, kjer sem se poigral s pogovorno frazo imeti nekaj v paci: V paci je 
65
imel nekaj drugega. Natančneje psa. In ne ravno v paci, ampak na trati. Na trati 
je imel psa in mudilo se mu ga je zastrupiti.
Izvirnik: Out of the snurfling pan, into the ancient oak tree.
Prevod: Iz žnorfaškega dežja pod lubje starodavnega hrasta.
Dobesedne slovenske dvojnice prav tako nima fraza out of the frying pan, into 
the fire, dobesedno iz ponve v ogenj, a na srečo za nesrečno menjavo okoliščin 
obstaja podobna fraza, sestavljena iz dveh enot, iz dežja pod kap. Tako sem moral 
pri starodavnem hrastu, v katerega se poda Poli, dodati zgolj besedo lubje, da je 
fraza smiselna zaradi razlike v predlogih, ki jih uporabljata zvezi v obeh jezikih 
– in, torej v v angleščini in pod v slovenščini.
Snurfling je eden od kopice Stanotnovih neologizmov, onomatopejsko tvorjenih 
pridevnikov, ki jih rad uporablja kot čustvene kvalifikatorje besedila, tako da sem 
ga ohranil kot žnorfaški, kljub neobstoju podobnega pridevnika pred samostalni-
kom dež v slovenski frazi. 
Izvirnik: At that, Polly’s face grew excited and her hair grew longer.
Prevod: Ob teh besedah je bila Poli kot na trnih. Petek Bolšč se je previdno ozrl, če so trni 
tudi kje na cesti, da jima ne bi prebodli gum.
Slovenščina za stanje vznemirjenja oziroma prehajanja vanj ne uporablja fraze z 
glagolom rasti kakor angleščina, to je to grow excited. Tako tudi ne moremo tvoriti 
drugega dela para fraz z glagolom grow v pričujočem nonsensnem stilemu. Za 
ohranitev nonsensa sem se zato zatekel k enemu od sinonimov za biti vznemirjen, 
biti (kot) na trnih, in iz njene semantične podstati izpeljal nadaljevanje stilema. 
Nisem tvoril dvojnosti, kar bi lahko storil recimo s parom, ki bi prav tako vseboval 
element z bodečimi lastnostmi, na primer: Ob teh besedah je bila Poli kot na trnih 
in kot na bucikah, saj bi deloval preokorno in bi se v obeh primerih osredotočil 
zgolj na Poli, medtem ko je izvirni stilem imel dva fokusa, Polijin obraz in lase.
Se je pa slovenska fraza s trni lepo vklopila v širše sobesedilo odlomka, v 
katerem se Poli in Petek Bolšč vozita z motorjem, tako da sem drugi del stilema 
nadomestil in razširil s strahom, kaj bi trni lahko storili gumam. Nonsens je tu še 
ojačan s Petkovim dojemanjem metaforičnih trnov v Polijinem počutju kot resnič-
nih, materialnih trnov, ki imajo vpliv na fizično okolico.
2.4 Semantične razlike med izvirnikom in prevedkom
Izvirnik: Those little blue [flowers], what are they called again? You know, those blue ones, 
they look a bite like dinosaurs – anyway, there were tons of them.
Prevod: Tiste male modre rožice, kako se jim že reče? Saj veste, tiste modre, ki so malo 
podobne dinozavrom – ne spomnim se, ampak saj ni važno, bilo jih je na tone.
Stanton tu aludira na spominčice, ki jih Angleži imenujejo forget-me-nots, 
dobesedno: ne pozabi me. Zato v angleščini zadostuje zgolj ugibanje o njihovem 
imenu, ki ga je očitno pozabil. Slovenske spominčice ne vsebujejo neposrednega 
nagovora po pomnjenju, zato sem v stilem vnesel stavek ne spomnim se, ki tako 
pomensko aludira nanje.
66
2.5 Zunajbesedilni razlogi – ilustracija
Izvirnik: A mole did a dramatic drum roll with a drum and a bread roll.
Prevod: Krt je močno potolkel po bobnu s štruco kruha, da se je ta odkrušila.
Stavek na prvi pogled ne deluje zapleteno in nonsensni naboj bi se zlahka 
ohranil zgolj z zamenjavo angleškega izraza drum roll s slovenskim tuš ter kratko 
prebeseditvijo izvirnika v: Krt je v roke vzel prho in odigral tuš. Toda težava 
nastopi, ker je ob besedilu ilustracija krta (slika 1), ki ima boben, poleg njega pa 
leži štruca. Ob tvorjenju nonsensnega stilema v slovenščini sem se oprl na dodaten 
detajl ilustracije, ki prikazuje drobtine, da sem tako tvoril par kruh – odkrušiti.
Izvirnik: [He] was standing there with a rubber doll, a barber’s pole and a cheese and sun-
-dried tomato roll.
Prevod: [Tone] je stal tam z drogom z lučko, punčko s skuštrano bučko ter sendvičem s 
posebno in štručko.
Tone Balone je lik, ki vedno govori v rimah ali pa je obdan s stvarmi, ki se 
rimajo. Prevod samih rim običajno ni težak, saj vsi rimani elementi večinoma niso 
trdno povezani z zgodbo in jih lahko nadomestiš z drugimi. Na primer: »He was 
doing a showbiz quiz on a girl named Liz,« tako postane: »Stresal je šale za velike 
in male, da so se množice krohotale.« Rime so ohranjene, glavno pomensko bistvo 
pa je ohranjeno. Spremeni se le končni fokus iz dekleta, ki se ne pojavi nikjer 
drugje razen v tej omembi, na odziv množic. 
Slika 1 Slika 2
Težava nastopi, kadar so rimani elementi vidni na ilustraciji (slika 2), kakor v 
obravnavanem primeru. Tu se je treba zateči k priredbi, ki sicer vsebuje ilustrirane 
elemente, vendar jih opiše na drug način kot izvirnik, da se ohrani rima. Gumijasta 
punčka, rubber doll, tako postane punčka s skuštrano bučko, brivski drog, barber 
pole, se spremeni v drog z lučko, saj vrhnja bunka spominja na luč, medtem ko se 
štručka s sirom in na soncu sušenimi paradižniki, cheese and sun-dried tomato 
roll, v prevodu udejanji kot ter sendvič s posebno in štručko.
67
2.6 Kulturnospecifični razlogi
Izvirnik: In that moment the two of them became the best of friends, like Laurel & Hardy 
or Batman & Robin or Albert Einstein & Tarzan.
Prevod: V tem trenutku sta postala najboljša prijatelja, tako kot Kekec in Rožle ali Batman 
in Robin ali Albert Einstein in Tarzan.
Medtem ko so Batman, Robin, Albert Einstein in Tarzan splošno znana imena 
iz resničnega sveta in iz izmišljenih svetov, sta Laurel in Hardy oziroma Stan in 
Olio, kakor ta burleskni par imenujemo pri nas, mlajši generaciji skoraj docela 
neznana. Resda tudi na Britanskem otočju nista več vsakodnevna stalnica ciljnega 
bralstva knjige, a sem se vseeno odločil, da ju raje zamenjam za razumljivejši par, 
ki bo mladi slovenski bralni publiki bližje.
Izvirnik: »Herzog« by Saul Bellow
Prevod: Grein Vaun – Emil Filipčič
Stanton eno od knjig zaključi s seznami za vsak glavni lik. Pri Ivanu Janezu 
Tretjem izvemo za deset besed, ki jih izgovarja smešno, pri Alešu Žnidarju pa za 
deset najdražjih reči v njegovi graščini (med njimi je Shakespearova desnica v 
kozarcu za vlaganje, ki je zaradi približanja besedila slovenskim bralcem postala 
Prešernova desnica, medtem ko oklep, ki ga je nosil Beethoven v spopadu z Mozar-
tom, ostaja nespremenjen). Poli nam zaupa svojih deset najljubših knjig. Devet del 
od desetih je izmišljenih, le eno pa tudi resnično obstaja, Bellowov Herzog, roman 
o krizi srednjih let ameriškega Žida Mosesa Herzoga. Knjiga, ki se nedvomno 
nikdar ne bi znašla na bralnem seznamu osnovnošolke. Med prevedenimi imeni 
fiktivnih knjig in njihovih avtorjev bi iz izbora štrlel še bolj, zato sem ga sklenil 
nadomestiti s Filipčičevim romanom.
2.7 Prirejanje lastnih imen
Prirejanje lastnih imen, tako osebnih kot zemljepisnih, je konglomerat zgoraj 
omenjenih postopkov, ki pa uvaja dodatna pravila zaradi zakonitosti slovenskega 
besedotvorja. Medtem ko angleščina in njena raba omogočata uporabo samostalni-
kov in pridevnikov v svoji osnovni obliki za imena in priimke, pa tudi kraje, smo v 
slovenščini bolj omejeni z rabo obrazil, ki so značilna za osebna imena in priimke. 
Tako Martin Laundrette iz izvirnika, ki je lastnik pralnice (angleško laundrette), 
ne more postati dobesedni Martin Pralnica, saj v slovenščini ne uporabljamo poi-
menovanj po lokacijah dela za priimke, ampak priimke tvorimo iz poklicev. Zato 
Martin torej postane Pralničar in s končnico -ar sledi zgledu razširjenih slovenskih 
priimkov, ki označuje poklice, kot so Žagar, Šuštar in podobni.
A to je le osnova, na kateri se gradi prirejanje imen. Tu je prevajalec primo-
ran prodreti še globlje v pomene in podpomene, ki jih je v imena zapisal avtor. 
Dodaten izziv predstavlja še angleška besedotvorna značilnost, ki omogoča so-
postavitev pridevnika in samostalnika ali dveh samostalnikov, da iz njiju nastane 
nova zloženka, medtem ko v slovenščini podobno tvorjenje deluje tuje in namesto 
enobesedne dobimo dvobesedno rešitev. V takšnih primerih se je modro odločiti, 
katera od dveh sestavin izvirnega imena je pomembnejša in ohraniti samo eno, 
da ne trpi tok besedila.
68
Obraten postopek pa poteka pri zemljepisnih lastnih imenih. Če angleščina 
teži k rabi občih imen, ki določujejo toponime, npr. Goblin Mountain (gora), slo-
vensko besedotvorje uporablja značilne končnice, toponim pa podrobneje opiše z 
občim samostalnikom, ki ni del celotnega imena in ga po prvi rabi izpusti, tako 
da dobimo (goro) Goblinščico. 
Izvirnik: Jammy Grammy Lammy F’Huppa F’Huppa Berlin Stereo Eo Eo Lebb C’Yepp 
Nermonica Le Straypek De Grespin De Crespin De Spespin De Vespin De Whoop De Loop 
De Brunkle Merry Christmas Lenoir
Prevod: Biba Boba Buba Hojla Drija Berlin Stereo Eo Eo Pik Pok Norglica Štempihar de 
Bata de Reza de Peša de Lopust de Rom Pom Pom Še Ne Gremo Domov Vesel Božič Lenora
Izvirnik: Polly
Prevod: Poli 
Ime glavne junakinje, zvedave devetletnice, je dolgo in zapleteno, s čimer ga 
avtor naredi za polnopravni nonsensni stilem, a prijatelji jo lahko kličejo Polly. S 
prevodom slednjega ni bilo težav, saj je Poli eden od mogočih vzdevkov za Polone, 
medtem ko sem se dolgega poimenovanja lotil na več načinov. Nekatere elemente, 
ki so razumljivi tudi v slovenščini, sem ohranil (Berlin, Stereo, Eo Eo kot odmev 
zadnjega zloga besede stereo, Merry Christmas) in enega zgolj minimalno prila-
godil (Lenoir postane slovenska Lenora).
Stanton se na veliko igra z rimami (Jammy Grammy Lammy, F’Huppa 
F’Huppa, Lebb C’Yepp), ki sem jih sam zamenjal za nize besed, pri katerih se 
menja po en samoglasnik (Biba Boba Buba, Pik Pok), in za medmet hojladrija, 
razbit na dva kosa (Hojla Drija). Pri Nermonici sem izhajal iz asociacije na har-
monica, torej orglice, ki sem jim pritisnil začetni n, da je nastala Norglica, pri Le 
Straypek pa sem iskal zvočne asociacije in se na koncu odločil za Štempiharja, 
priimek, ki ga poznamo iz Martina Krpana. V najdaljšem sklopu, ki se začne z 
rimami in nadaljuje v medmete (De Grespin De Crespin De Spespin De Vespin 
De Whoop De Loop De Brunkle), sem si zadal najti čim več besed, ki se zače-
njajo na de-, in jih nanizati, da zvenijo kot plemiški naslovi (de Bata de Reza de 
Peša de Lopust) in še en medmet, ki nadomesti whoopdeloop, de Rom Pom Pom 
Še Ne Gremo Domov.
Izvirnik: Jonathan Ripples
Prevod: Jakob Žolcar
Jonathan RIpples je najdebelejši meščan, ripple(s) pa so valčki, natančneje valo-
vanje, ki nastane na debeluhovem trebuhu, ko dregnemo vanj. Ker v slovenščini to 
valovanje ne konotira z debelostjo (za razliko od angleščine, kjer je primer recimo 
strip Dava Cooperja Ripple, ki je v slovenskem prevodu Mateja de Cecca dobil 
naslov Špeh), sem iskal asociacijo na tresenje sala, ki me je privedla do žolce. Za 
zven pravilnega priimka sem dodal še obrazilo -r.
Izvirnik: Monsieur Bellybutton
Prevod: monsieur Konjtravojé
Stranski lik iz Francije. Gre za besedo, ki z narejenim francoskim naglasom 
(belíbutón) zveni kot legitimna francoska beseda. Za rešitev sem se zatekel k otro-
69
škim šalam, ki oponašajo francoski jezik, in kolebal med žabartma in uporabljeno 
konjtravojé.
Izvirnik: Lamonic Bibber
Prevod: Poprov Gradec
Oxfordov slovar angleškega jezika samostalnik bibber pojasnjuje kot osebo, 
ki rada uživa alkoholne pijače. Poigraval sem se z mislijo, da bi ime kraja, v ka-
terem se dogaja večina pripovedi, prevedel v Cukanjškov dol, Žehtarjevo ali kaj 
podobnega, vendar v zgodbah ni ničesar, kar bi kazalo na obče pijanstvo v mestu 
ali prav posebej nacukano zgodovino. Tako sem se poigral z zvočno podobnostjo 
besed bibber in poper, da je nastal Poprov Gradec, reka, ki teče skozenj, Lamonic 
River, pa je postala Poprova Bistrica.
Izvirnik: The Talk of the Devil Tavern
Prevod: Krčma pri tristo kosmatih
Če bi hotel biti zvest izvirni angleški frazi talk of the devil, bi morala krčma 
nositi ime Mi o volku, toda Stanton ji imena ni nadel, ker bi hotel namigovati, da 
v njej srečaš nekoga, o komer se ravno meniš, temveč mu je bil zanimiv element 
vražjega, ki se odraža v temačnosti krčme in dogajanja v njej. Zato sem uporabil 
evfemistično slovensko kletvico tristo kosmatih in ji dodal predlog pri, ki je zna-
čilen za slovenska poimenovanja gostiln.
2.8 Prirejanje specifičnih Stantonovih idiosinkratičnih tvorjenk
Stanton se v slogu sodobnega britanskega slenga rad igra s tvorjenjem neologiz-
mov, pri katerem vzame glagol ali samostalnik in iz njega naredi nov samostalnik 
z dodajanjem samostalniškega obrazila -r (lazer iz laze, lenariti in crimer iz crime, 
zločin). Za prevod sem tudi sam uporabil obrazilo -r, ki se v slovenščini večinoma 
uporablja pri tvorbi samostalnikov, ki poimenujejo poklice. Tako je lazer postal 
lenobar, crimer pa zločinar.
Druga posebnost Stantonovega pisanja so pridevniki, ki jih tvori po onomato-
pejskem naboju. Pri teh je težko zapisati kaj določeno analitičnega, saj se njihovo 
prevajanje skoraj povsem naslanja na gnetenje zlogov v ustih in glasno izgovar-
janje, da pridem do želenega zvena, pri čemer so vodilo tako odprtost/zaprtost 
samoglasnikov kot določeni atributi uporabljenih soglasnikov. Zaradi občasno 
nesistematičnega dela se mi je primerilo, da sem kakšno tako besedo v razmaku 
štirih knjig prevedel celo dvakrat. Brummigans je tako v prvi pojavni obliki zaživel 
kot šmrgajne, v drugi pa kot žbadore.
Eden od meni najljubših takih izrazov je roo-dee-lally, s katerim Poli naslavlja 
falote. Sam sem ga razumel kot predelavo refrena v pesmi iz Disneyjeve risanke o 
Robinu Hoodu, kjer se ponavljajo zlogi oo-de-lally. Z dodatkom črke r na začetku, 
se prvi zlog tvorjenke sliši kot rude (angleško nevljuden, nesramen), zato sem se 
tudi sam trudil poiskati znan napev iz nepomenskih zlogov / besed ter izraza za 
pridaniča. Na koncu sem pristal pri kombinaciji samostalnika lump(ar) in medmeta 
hojladrija, ki sta skupaj dala samostalnik lumpardijar.
70
Za konec razdelka sem prihranil najpomembnejši tovrstni invenciji, nosilna 
stavka, mota, če hočete, gospoda Gnilca in Petka Bolšča. Stari zlobni rdečebradec 
se v brk najraje priduša z vzklikom: »Shabba me whiskers!« Gre za klasično ar-
haično angleško formo zaklinjanja z bržda najbolj znanim primerom v piratskem 
shiver me timber. Polnopomenski sestavni enoti tega nonsensnega stilema sta 
shabba, ki se ga da razumeti kot registrsko znižan glagol shabber, ki je znova 
Stantonova invencija, a ima besedotvorno jedro nedvomno v pridevniku shabby 
(angleško oguljen, zanikrn), ter samostalnik whiskers (angleško zalizci, brki). Za 
prevod sem se odločil uporabiti klasično slovensko formo zaklinjanja, ki ne vsebuje 
osebe, ampak samo pojem, ki je fokus čudenja. Ker gre za izrazito čustveno obar-
van vzklik, sem vedel, da ne smem uporabiti knjižnih izrazov, saj bi iz Gnilčevih 
ust zveneli preveč sterilno. Končni rezultat je grleni in besni: »Ofucane muštace!«
Petek Bolšč, antipod gospodu Gnilcu v svetu odraslih kot človek, ki razume 
otroke in je v svojih od-smislih celo bolj radikalen kot nedolžno otroška Poli, pa 
svoje misli rad podkrepi z vzklikom: »The truth is a lemon meringue!« Prevod se 
zdi dokaj logičen in premočrten, kar tudi je bil. Skorajda. Dilema se je pojavila 
samo pri prevodu zadnjega sestavnega elementa, pri samostalniku meringue. Ta 
označuje sladico iz beljakov, ki jo pri nas poznamo kot španski vetrc ali poljubček. 
Odločil sem se za poljubček, saj bi izraz španski vetrc vzklik podaljšal za celo 
besedo, kar bi lahko zvenelo razvlečeno, medtem ko je poljubček v slovenščini 
prikupno večpomenski – a obenem dovolj nedolžen, da ne vzbuja negativnih 
konotacij –, da je Bolščev klic »Resnica je limonov poljubček!« še kanček bolj 
nonsensen kot v izvirniku.
3 Izgubljeni nonsens
Občasno kot prevajalec naletim na oreh, ki je pretrd in mi ga ne uspe streti niti 
po dolgem metanju ob steno in skakanju po njem. Ni nujno, da ne najdem nobene 
rešitve, ki bi ohranjala nonsensni stilem, ampak je včasih rešitev, ki bi jo pogojno 
lahko uporabil, predolga ali preokorna in bi zgolj škodovala toku besedila. V takih 
primerim se raje odpovem nonsensnemu naboju odlomka in poskrbim zgolj za 
prenos pomenskega dela.
Izvirnik: He got out his thinking cap. He put it on his knee (it was a knecap) and started 
thinking.
Prevod: Vzel je svojo kapo za razmišljanje. Nadel si jo je in začel tuhtati.
Stanton se poigra z besedo cap, kapa, ki je sestavni del besede kneecap, poga-
čica, oziroma dobesedno kolenska kapa. Ker nisem našel nobenega dela anatomije, 
ki bi vseboval kapo ali kakšno drugo oblačilo, ki bi se ga dalo smiselno vključiti, 
sem odstranil tako razlago v oklepaju kot tudi samo omembo lokacije, kam si je 
kapo nadel, saj je brez razlage ostala brez smisla. Bila bi torej nesmiselna in ne 
odsmiselna, saj se je nonsensni stilem gradil na vsebovanju besede knee, koleno, 
v kneecap, in ne zgolj v tem, da si je ni nadel na glavo. Ta primer je lahko eden 
od argumentov, zakaj nonsensa ne gre sloveniti kot nesmisel.
Izvirnik: Burger Wizard
Prevod: Polpetni Coprnik
71
V knjigi Gospod Gnilc in goblini glavna antagonista, Gnilc in mesar Ivan Janez 
Tretji, prevzameta skrivni identiteti kralja goblinov in Polpetnega Coprnika, ki za 
orožje uporablja polpete. Bralcu je za razliko od junakov zgodbe nemudoma jasno, 
da sta nova falota v resnici že znana sovražnika, kar poleg njunega osebnega opisa 
izdajajo tudi Coprnikove inicialke. V izvirniku si Burger Wizard deli isti začetnici 
z Billyjem Williamom III., kakor je izvirno mesarjevo ime. V slovenščini mi ni 
uspelo najti ustreznega mesno-coprniškega poimenovanja, ki bi se začelo na I in 
J, zato sem to podobnost izpustil, ker je pri odločanju, kateri vidik imena ohraniti, 
prevladal pomenski naboj.
Izvirnik: Dirt was flyin’, flyes were buzzin’, cows were mooin’, letter ‘g’s’ wer missin’ – it 
was chaos.
Prevod: Prst je frčala, muhe so brenčale, krave so mukale – bil je cel kaos.
Neprevedljivost zgornjega nonsensnega stilema leži v uniformni angleški 
tvorbi potekovnega sedanjika s končnico -ing, ki mu za označevanje pogovornega 
jezika, torej znižanega registra od knjižne norme, odvzamejo končni g. Stanton 
to pogovorno obliko uporabi za zapis dogajanja, nakar pritakne še samonanašalno 
omembo manjkajočih g-jev.
Slovenščina podobne forme in postopka s končnico nima. Lahko bi se poigral 
z nedoločniki in jim odvzel končne i-je, a za kaj takega bi moral prestrukturirati 
poved z daljšimi slovničnimi oblikami, kar bi odvzelo občutek akcije, ki ga pre-
naša. Zato sem del o manjkajočih g-jih preprosto opustil.
4 Dodani nonsens
Včasih se ti med prevajanjem zapiše beseda ali fraza, za katero ob ponovnem 
branju ugotoviš, da bi se jo dalo izkoristiti za tvorbo novega nonsensnega stilema. 
S tem nadomestiš tiste primere, v katerih ti ni uspelo prenesti vseh pomenov izvir-
nika, vendar so tla pri odločanju, kdaj si smeš privoščiti tak poseg v izvirnik, še 
posebej spolzka. Najpomembnejši je stik prevajalca z besedilom, saj mora vsakič 
znova začutiti, ali je njegov avtorski dodatek v duhu izvirnika, da ne bi pregrobo 
štrlel iz besedila. Če bi želel duhovičiti na silo in ne bi upošteval duha avtorja, bi 
bil ta poseg v besedilo še bolj opazen kot slabo prevedeni nonsensni stilemi, kot 
če bi primer iz zadnje točke prejšnje postavke prevedel kot: »Prst je frčala, muhe 
so brenčale, krave so mukale, črke g so manjkale – bil je cel kaos.«
Izvirnik: His nose twitched as he sniffed the scent of lemonade powder.
Prevod: Ko je zavohal prašek za limonado, mu je začel trzati smrč. (Bil je tako velik, da ni 
imel smrčka, ampak smrč.)
Jaka je pasji orjak. Največji pes, kar jih je kdaj kdo videl. Zato se smrček, ki 
ima pomanjševaljniško končnico -ček, zdi skorajda neprimeren za opis tega dela 
njegove anatomije, saj ni nič manjši od drugih delov njegovega telesa. Zato sem 
sklenil vpeljati poimenovanje smrč in ga pojasniti z njegovo velikostjo.
Izvirnik: I’m only nine.
Prevod: Komaj devet let štejem. Mislim, toliko sem stara. Če bi štela že devet let, bi zdaj 
najbrž prišla že vsaj do osem tisoč tristo petinosemdeset.
72
Pri tvorbi tega nonsensnega stilema sem se poigral z dvojnim pomenom fraze 
štejem devet let, ki jo govorec slovenščine primarno razume v prenesenem pomenu, 
ki sporoča starost, in z dobesednim pomenom, da deklica šteje že določeno časov-
no obdobje. Igranje z dobesednimi in prenesenimi pomeni Stantonu v njegovem 
pisanju ni tuje, zato sem izkoristil priložnost, da ustvarim nov stilem.
Namesto zaključka
Oholo bi bilo potegniti črto in reči: to je to. Vse, kar se da povedati o prevajanju 
nonsensa. je zapisano v zgornjih vrsticah. Kot rečeno gre zgolj za poskus teoretične 
razčlenitve praktičnega dela, da ugodimo znanstvenim zahtevam po taksonomski 
urejenosti. Vsak nonsensni stilem, na katerega kot prevajalec naletim, je nova 
zgodba. In prirejanje zapisanega v slovenščino je predvsem tisto, čemur Angleži 
rečejo »gut feeling«. Nekje v drobovju začutiš, kam te usmerja proti rešitvi. Ratio 
opravi svoj delež in čeprav se v iskanju od-smisla skriva nek smisel, moraš pustiti 
podzavesti in kupom vsrkanega jezika ter zgodb, da te same odvedejo do cilja, kjer 
zapičenega v skalo najdeš ekskalibur rešitve. Kot pravi kaliber ga izdereš na eks in 
si z njimi otrebiš nohte, da izpod zaskorjene roževine popadajo črke s tipkovnice, 
ki so obtičale tam. Znova in znova in znova. V nedogled. Kot Prometej, h kateremu 
se vrača jastreb, le da ta ne kljuva jeter, ampak prinaša sladoled zadoščenja ob 
uspešno strtem orehu.
Bibliografija
B. Simonitti, 1997: Nonsens. Ljubljana: Karantanija.
A. Stanton, 2013: Gospod Gnilc in češnja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
A. Stanton, 2011: Gospod Gnilc in goblini. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 2011: Gospod Gnilc in kristali moči. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 2011: Gospod Gnilc in petični piškot. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 2012: Gospod Gnilc in plešoči medved. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 2013: Gospod Gnilc in tajno skrivališče. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 2011: Gravžarije gospoda Gnilca. Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 2012: Kaj bo za večerjo, Gospod Gnilc? Ljubljana: Mladinska knjiga.
– –, 2008: Mr Gum and the and the Power Crystals. London: Egmont Books.
– –, 2007: Mr Gum and the Biscuit Billionaire. London: Egmont Books.
– –, 2010: Mr Gum and the Cherry Tree. London: Egmont Books.
– –, 2008: Mr Gum and the Dancing Bear. London: Egmont Books.
– –, 2007: Mr Gum and the Goblins. London: Egmont Books.
– –, 2011: Mr Gum and the Secret Hideout. London: Egmont Books.
– –, 2009: What’s for Dinner, Mr Gum? London: Egmont Books.
– –, 2006: You’re a bad man, Mr. Gum. London: Egmont Books.
73
M i l a n  D e k l e v a
Ljubljana
PAMET V ROKE, NESMISEL!
Kratki esej Milana Dekleve je napisan kot alegorija, ki govori o otroštvu, odraščanju in 
zrelih letih Nesmisla. V eseju med drugim zvemo, kako težko je najti resničnost razdvo-
jenosti, ki nas privede do absurdnosti smisla. Na koncu se izkaže, da je vsebina literarnih 
del nesmiselna, oblika pa smiselna. Resnico te izmišljije, ki jo je dojel že Charles Dodgson, 
potrdilo pa gibanje, skrito v anagramu skupine OHO, najlepše izraža prazen list papirja. 
The short essay of Milan Dekleva is written as an allegory, discussing the childhood, ado-
lescence and adult years of Nonsense. We learn from the essay how difficult it is to find the 
reality of separation, which brings us to the absurdity of sense. At the end it turns out that 
the contents of literary works is nonsensical, while the form makes sense. The truth of this 
statement, grasped by Charles Dodgson already, and affirmed by the movement, hidden in 
the anagram of the group OHO, is best expressed by an empty sheet of paper.
Od kod je Nesmisel prišel, pravzaprav ne ve nihče. Nekateri trdijo, da je od 
daleč, iz Limericka. Drugi menijo, da ga je spočel sam Tomaž Akvinski, vzgojil 
pa kralj E. Lear. Spet drugi so prepričani, da je prebežnik iz Grčije ali celo sedem-
inštirideseto utelešenje princa Siddharte. So pa tudi ljudje, ki bi si dali odsekati 
roko, da je samonikli slovenski endem, tako kot Lipicanci, ajda ali Renski rizling.
Poreklo gor ali dol: Nesmisel je bil ljubek otrok, pameten kot satan. Posvojila 
sta ga poet Abdul de Chiesa in teoretičarka stiha Svetlana Ljudmila Stavec. Takoj 
sta zaznala njegov smisel za jezikovne igre in mu za lahko noč prepevala pesmice, 
polne smisla, kot na primer:
Štirje voli, pet rogov, 
naš’ga ata ni domov. 
Dekla dremlje, hlapec spi, 
naše delo pa stoji.1
V zahvalo jima je kmalu prek pametnega telefona šeral2 pesmico. Očka je ob 
njej postal prešerne volje, mama pa zaskrbljena:
 1 Slovenska ljudska pesem.
 2 Iz angleščine: to share – (nekaj) deliti (s kom).
74
Sonce sije, vigred gre, 
pesmi pišem trapaste. 
Ampak, kaj naj v njih povem? 
Kar me mika in ne smem? 
Drekec pekec3, saj ne vem!
Rasel je hitro kot konoplja in postajal vse bolj melanholičen, dokler se ni spre-
menil v najstnika. Starša sta vedela, da ga pred pritlehnosti polnimi družabnimi 
omrežji lahko obvaruje le globokoumje književnosti. Ker sta bila prava razumnika 
in sta dolge noči razglabljala o skrivnostih življenja, sta mu v roke potisnila dela 
najrazličnejših imaginistov, boljševistov, dadaistov, sofistov, personalistov, kreteni-
stov in lakanistov. Med klasiki marksizma sta Abdul in Svetlana Ljudmila največ 
pozornosti namenila Grouchu. 
Bistroumni Nesmisel je pomežiknil v Integrale in v hipu razumel, zakaj je zla-
to gnoj in gnoj zlato. Razumel je tudi, da je Evropa nujno gnoj, gnoj pa ni nujno 
Evropa. Nekega večera je staršema povedal, da se je utrudil svojega plemena in 
se bo izselil, kar jima je orosilo oči. 
Kaj pa zdaj, sta si rekla, kdo bo v belem svetu na oni strani velike luže skrbel 
za najinega Nesmisla? Sklenila sta, da mu bosta omajano vero v smotrnost bivanja 
za domačim pragom utrdila s splošno teorijo relativnosti dobička, kvantno teorijo 
polja v zahajajočem soncu, z dvojno zvijačnico na inštitutu za zmrznjen genski 
material, s črnimi luknjami na velikih platnih, z dogodkovnimi obzorji, spremi-
njajočimi se v dvodimenzionalne holograme, in z odkritji različnih božjih delcev. 
»Pamet v roke, Nesmisel!« sta mu govorila.
In res, pošteno sta zamaltala njegov pogled na svet. Iz banalnega vsakdanjega 
vrveža, iz semnja ničevosti se je odplazil v slonokoščeni stolp samote, kjer je, 
čeprav je bil sam, brez oddiha iskal samega sebe. Hranil se je le še z modrostjo 
stoikov, sončno energijo in žuborenjem neskončnosti v prostoru, zvitem kot sarma. 
Postajal je vedno bolj ponosen in razdvojen. Postajal je vedno bolj ponosen na svojo 
razdvojenost. Odrasel je.
Nesmisel v zrelih letih je bil zrel Nesmisel. Sladek in sočen shizofrenik. Prebral 
je ocean romanov, morje filozofskih razprav in nekaj nasedlih pesmi; vedno bolj so 
mu bili podobni. Človek se torej najde tako, da se ne išče. Pustiti je treba, se mu 
je razodelo, da nesmisel izrazi svoj smisel. V celoti, brez libidinalnih oklepajev, 
travmatičnih kleti narcizma in strelskih jarkov podzavesti. Če ni tako, si je rekel, 
ne bom nikdar dojel smisla Norega klobučarja4, namena pelerine5, nikdar mi ne 
bo jasno, da sem en bla, blabla6, nikdar ne bom uganil pomena števila 42 v vesolju 
Douglasa Adamsa7.
Nesmisel je začel objavljati svoje misli, zgodbe in pesmi, prežete z globokim 
absurdom življenjskih izkušenj. V začetku so ga kritiki pljuvali in mu očitali ludi-
 3 Prosti slovar žive slovenščine Razvezani jezik geslo tolmači takole: mačji kašelj, malenkost, 
nepomembna in zanemarljiva stvar. Ko pa je Naško Križnar v 60. letih prejšnjega tisočletja 
pesem Drekec pekec objavil v Tribuni, je pošteno razjezila Josipa Vidmarja in razgibala slo-
venske kulturne maratonce.
 4 Lik iz Carrollove Alice v čudežni deželi.
 5 Tomaž Šalamun, Namen pelerine, 1968.
 6 Prosto po pesmi Borisa A. Novaka.
 7 Douglas Adams, Štoparski vodnik po galaksiji, 1979.
75
zem, nihilizem in postmodernistično dekadentnost. Ker ni hotel zapustiti okopov 
svojih doživetij in je svet okrog njega postajal vse bolj nesmiseln, so se ga ljudje 
navadili. V njem niso več videli bradate teroristične pošasti, ki bo izničila ljubko 
poštirkane, nabrane in klekljane tradicionalne vrednote. Postajal je del literarnega 
in filozofskega glavnega toka, bil je avantgardistični prvak mainstreama. O njem 
so govorili v univerzitetnih kabinetih in toaletah, spustili so ga v čitanke, na 
inštitut Frana Ramovša in v dvorane z lestenci in orglami, o njegovem življenju 
so posneli priljubljeno televizijsko nadaljevanko. Ocene so bile navdušujoče, češ 
da gre za izvenserijsko serijo. Zaradi navala ljudi, ki so si hoteli ogledati njegovo 
podobo, norčavo sklonjeno nad tolmun nesmisla med prepevanjem balade Narcis, 
ki blejal je v nebo med kloni, je za nekaj dni odpovedal internet. Ko je s turneje 
po Afganistanu na razglednico napisal Iz mojih ust nikoli več ne bo prišla beseda 
žala, je Nesmisel je postal dopisni član akademije znanosti in umetnosti. A uspeh 
in družbeni ugled mu nista stopila v glavo. Nasprotno, zdela sta se mu povsem 
bedasta in njegovo srce se je dušilo v bograču sramu, tesnobe in nezadoščenosti. 
Takrat se je spomnil, kaj sta mu nekoč velela vrla starša. »Pamet v roke, Nesmisel!« 
je vzkliknil v kvadrofonični odmev svoje domače izbe. 
Spet je začel tuhtati. Temu je rekel nedovršni refleks nedovršenosti. Če Logos 
prekriva celoto biti, ga je prešinilo, potem je poljubno izbrani pomen besed, arbi-
trarnost označevalcev in oglaševalcev, nesmiseln. Vsebina govorice je torej nesmi-
sel, ne glede na to, ali se je Gregor Samsa preobrazil v mrčes ali mrčes v Gregorja 
Samso. Smisel se vedno skrije v obliko govorice, v način izrekanja doživetja. Le 
redko v način preživetja. 
Nesmisel je našel svoj smisel.
Zmrzlak pa tak in gravže tacne 
propoti vrtko zasvrdlé; 
ves host odmeva huje štracne, 
ojejhe lame srž prhné …8
si je žlobudral med oblačenjem. Skrbno, izbrano se je napravljal, da je bil na kon-
cu utelešni larpurlatist, na las podoben Oscarju Wildu. Potem se je nežno zaprl. 
Njegove platnice so bile bele in molčeče kot pravkar zapadli sneg.
 8 Lewis Carroll, Alica v čudežni deželi v prevodu Gitice Jakopin.
76
ODMEVI NA DOGODKE
Ti l k a  J a m n i k
PISMENOST V NOVIH POKRAJINAH KOMUNIKACIJE: 
RAZISKOVANJE, IZOBRAŽEVANJE IN VSAKDAN 
(19. evropska konferenca o pismenosti,  
https://conference.aau.at/event/15/overview)
19. evropska konferenca o pismenosti (Celovec, 13.–16. julij 2015) je potekala 
pod novim imenom ene izmed pokroviteljic. IRA – Mednarodna bralna zveza se 
je namreč 26. januarja letos preimovala v ILA – Mednarodno zvezo pismenosti. 
Po 32 letih je konferenco ponovno gostila Avstrija (Dunaj, 1983), organizirala jo je 
ALA (Austrian Literacy Association) v sodelovanju z Departement of Teaching and 
Learning German Language and Literature, Alpen-Adria-Universität Klagenfurt, 
University College of Teacher Education Carinthia-Viktor Frankl UC, z evropskim 
komitejem ILA (IDEC) in zvezo evropskih bralnih društev (FELA).
Zbralo se nas je okrog 350 udeležencev z vseh koncev sveta, seveda največ iz 
Evrope in ZDA, od tega dve tretjini aktivno, z različnimi prispevki. Opaziti je bilo 
odsotnost precejšnjega števila prijavljenih, ki se konference sploh niso udeležili, 
in še več takšnih, ki so prišli le za en dan, da so predstavili svoj referat. Predsta-
vitve referatov so potekale v številnih sekcijah, na katerih je bilo včasih komaj 
kaj poslušalcev. Vse to seveda ni v prid ustvarjalni izmenjavi znanj in izkušenj s 
področja pismenosti. 
Iz Slovenije smo se konference udeležili: Andrej Jalen, mag. Tilka Jamnik, 
Veronika Rot Gabrovec, ki je tudi naša predstavnica v odborih IDEC in FELA, in 
Simona Šinko (vsi ti aktivno, z referati) ter Katja Bevk (namesto Božene Kolman 
Finžgar), Damjana Mustar, Petra Mikeln in Fani Nolimal.
Na svečanosti ob odprtju konference je bila podeljena bienalna mednarodna 
nagrada za inovativno promocijo pismenosti 2015, ki jo je prejela Mestna 
knjižnica Kranj za projekt MODRO BRATI IN KRAMLJATI – bralna srečanja 
v Mestni knjižnici Kranj, katerih strokovna koordinatorica je Damjana Mustar. (Z 
veseljem se spomnimo, da je IDEC Award 2011 prejel projekt Romi povabljeni v 
knjižnico Marte Strahinić in Ljudske knjižnice Metlika.)
Naslov konference je bil Pismenost v novih pokrajinah komunikacije: Razi-
skovanje, izobraževanje in vsakdan (Literacy in the New Landscape of Commu-
nication: Researsch, Education and the Everyday). Gre za jezikovno kompleksno 
tradicionalno pismenost in monomodalna besedila ter za sodobna hitro razvijajoča 
se multimodalna besedila (bloge, objave na Facebooku, kratka sporočila v mobilnih 
telefonih idr.), ki so jezikovno bližje govorjenim kot pa (tradicionalnim) pisnim 
77
sporočilom. Podteme konference so bile: večpismenost; pismenost v izobraževal-
nih ustanovah in izven njih; izobraževanje učiteljev (za poučevanje pismenosti in 
literature); večjezičnost; tradicionalne in nove oblike literature za otroke, mladino 
in odrasle; družbena okolja za promocijo pismenosti (knjižnice, bralne skupine, 
tekmovanja idr.); pismenost (enakost/neenakost in posebne potrebe). 
V sekcijah (po 14 sekcij vzporedno), ki so potekale vsak konferenčni dan, je 
bilo predstavljenih okrog 200 različnih prispevkov (referatov, predstavitev, okrog-
lih miz, delavnic, posterjev idr.). Največ pozornosti je bilo namenjene izsledkom 
iz mednarodnih in drugih raziskav pismenosti ter primerom dobre prakse, nato 
izobraževanju za nove pismenosti in obvladovanju le-teh v različnih vsakodnev-
nih situacijah (sodobna funkcionalna pismenost). Tako raziskovalce kot praktike 
(učitelje, knjižničarje idr.) najbolj zanimajo mladi v času obveznega izobraževanja 
(osnovna in srednja šola), manj na univerzi, nato otroci v predšolskem obdobju in 
starejše prebivalstvo, najmanj pa odrasli prebivalci v aktivnem obdobju. Veliko 
pozornosti je bilo namenjene učiteljem na vseh stopnjah izobraževanja, njihovi 
pismenosti, spremenjenim okoliščinam in načinom poučevanja ob novih možnostih 
komuniciranja. Še vedno aktualni temi sta bralna pismenost v multikulturnem in 
večjezičnem okolju, druge skupine prebivalstva s posebnimi potrebami oz. ranljive 
skupine pa so bile na tej konferenci deležne manj pozornosti. 
Naj na kratko predstavim le štiri plenarne referate:
Fabian Hafner (Robert Musil-Institut/Kärntner Literaturarchiv, Celovec, Av-
strija): Možnosti in omejitve večjezičnosti na Koroškem, primeri iz raziskave lite-
rature (Possibilities and limitations of multilingualism in Carinthia; exemplified 
by consulting literature): na primerih analize literature iz zadnjih 200 let je avtor 
prispevka dokazoval kreativne in integrativne možnosti slovensko-nemške dvoje-
zičnosti. V svojem živahnem, občasno kar trojezičnem referatu je Hafner omenil 
dr. Franceta Prešerna (predvsem Zdravljico), Mohorjevo družbo, Josefa Friedricha 
Perkoniga (ki je npr. zagovarjal referendum l. 1920) in nekatere sodobne avtorje, 
npr. Petra Handkeja, Florjana Lipuša in Gustava Januša. 
Jennifer Rowsell (Brock University Toronto, Kanada): Globoko se zavedamo: 
soočamo se z novo pokrajino komuniciranja (Being Wisely Aware: Facing The 
New Landscape of Communication): avtorica je primerjala oblike pismenosti iz 20. 
stoletja z novimi pismenostmi in možnostmi komuniciranja v 21. stoletju, navajala 
izsledke iz raziskav o tem, kako so se spreminjali koncepti pismenosti, vzporedno 
pa poučevanje in učenje ter odnos vlade do novih pismenosti. Treba je ovrednotiti 
nove možnosti komuniciranja ter izkoristiti njihovo širšo dostopnost in demokra-
tičnost za boljše medsebojno razumevanje in napredek na področju ekonomije in 
družbenega razvoja, za izgradnjo splošne blaginje in sožitja.
Shelly Stagg Peterson (International Literacy Association ILA, University 
of Toronto, Kanada): Raziskovanje in spodbujanje govora majhnih otrok skozi 
igro: ugotovitve osnovnošolskih učiteljev in študentov iz Severne Kanade (Asses-
sing and Supporting Young Children’s Oral Language Through Play: Learning 
from Northern Canadian Primary Teachers and Students): dobro razvita govorna 
zmožnost je osnova za kasnejšo dobro razvito pismenost; izvedli so sedemletno 
raziskavo med otroki v vrtcu, tudi v nekaterih skupnostih prvotnih prebivalcev, 
in analiza prvih izsledkov je pokazala, kako se v igri z vrstniki razvija njihov 
govor. Možnosti in naloge vzgojiteljev so torej, da otrokom organizirajo čim več 
78
različnih situacij kot spodbude za razvoj govora. Zelo dobrodošle so tudi spontane 
improvizacije in uprizoritve dramatiziranih besedil.
Teresa Cremin (Open University, Velika Britanija): Učitelji kot raziskovalci: 
nove dejavnosti, spoznanja in vrednotenje (Teachers as Researchers: New actions, 
Perceptions and Appreciations): poučevanje pismenosti in spodbujanje branja je 
pogosto vse preveč usmerjeno v merljive dosežke, ko učenci ne morejo pokazati 
in dokazati vseh svojih zmožnosti. V projektu, kjer so učitelji raziskovali, kaj vse 
učenci berejo in so jim obenem predstavili, kaj berejo oni, pa se je razvil dialog 
med obema skupinama bralcev, izmenjava izkušenj, priporočila za zanimive knjige 
in druga bralna gradiva itd. Za učence je bilo zelo spodbudno, ko so spoznali, da 
njihovi učitelji berejo, in so spremljali, kaj vse berejo. Učitelji so bili presenečeni, 
ko so odkrivali, kaj vse je dostopno oz. po čem vse iz zanimanja v prostem času 
posegajo njihovi učenci. Nastajali so vzajemni plakati o dnevnem, tedenskem idr. 
branju. (Nekaj teh izkušenj imamo v Sloveniji na področju bralne značke in drugih 
oblik prostočasnega branja; veljalo bi jih čim bolje prenesti v pouk, da bi dialog 
med učencem in učiteljem, podoben situaciji večgeneracijskega branja, morda 
obrodil boljše dosežke učencev na področju branja in pismenosti).
V sklopu konference je bil organiziran ogled mesta Celovec, slavnostna večerja 
in še marsikaj. Skupina udeležencev iz Rusije je pred začetkom konference obiskala 
Kranj in Mestno knjižnico Kranj, dobitnico letošnje evropske nagrade za delo s 
starejšimi, in Radovljico, kjer so obiskali Knjižnico A. T. Linharta, ki se intenzivno 
posveča mladim in njihovi uporabi novih medijev. 
Naj omenim, da je na konferenci gostovala tudi razstava Silent Books – Final 
Destination Lampedusa iz leta 2013: to so slikanice brez besed, ki jih na pobudo 
italijanske sekcije IBBY pošiljajo nacionalne sekcije IBBY otrokom beguncev na 
otoku Lampedusa, kjer je že zgrajena tudi mednarodna mladinska knjižnica. V 
to razstavo je vključena tudi slovenska slikanica Damijana Stepančiča Zgodba o 
sidru (Mladinska knjiga, 2010).
20. evropska konferenca o pismenosti pod naslovom »Communities of readers 
and writers in and outside school« bo v Madridu od 5. do 7. julija 2017.
79
KONFERENCA IBBY INŠTITUTA BRATISLAVA  
OB 50-LETNICI BIB
Letos Bienale ilustracij v Bratislavi (BIB) praznuje 50-letnico. Sedež BIB je 
v BIBIANI, mednarodni hiši umetnosti za otroke. V njeni knjižnici je tudi arhiv 
vseh knjig, ki so bile uvrščene na IBBY častne liste; izjemna zbirka je na voljo v 
študijske namene. Ker pa v sodobnem času kljub vsem prizadevanjem zanimanje 
za literaturo in bralna pismenost upadata, so ustanovili še IBBY Inštitut Bratislava, 
ki se ukvarja predvsem s poglobljenim branjem.
IBBY inštitut Bratislava, ki ga vodi Timotea Vráblová, je ob letošnjem jubileju 
BIB organiziral 2-dnevno (30. in 31. avgusta 2015) mednarodno konferenco: prvi 
dan je bil posvečen tematskemu sklopu »Različna branja otroških knjig«, drugi 
dan pa je bil namenjen razmišljanjem pod skupnim naslovom »Stop krizi branja!« 
Sodelovali smo strokovnjaki in praktiki z različnih koncev sveta, poslušalcev pa 
ni bilo veliko, vseh skupaj le okrog 50 (konferenca je bila v nedeljo in ponedeljek, 
in sicer med dvema slovaškima državnima praznikoma, v poletni vročini okrog 
40 stopinj).
»Različna branja otroških knjig«
Timotea Vráblová (Slovaška), sodelavka Inštituta za slovaško literaturo na 
Slovaški akademiji znanosti, predsednica Slovaške sekcije IBBY in članica izvrš-
nega odbora Mednarodne zveze za mladinsko književnost (IBBY) je v prispevku 
Kje je mamica« in druge teme. Od percepcije do spodbujanja notranjih čustvenih 
procesov v otroku izpostavila, da literatura v otroku spodbuja vizualno percepcijo, 
ustvarjalnost in kognitivne procese, utrjuje tudi njegovo samopodobo, zavedanje 
o drugih in empatijo.
Valerie Coghlan (Irska), strokovnjakinja mladinske književnosti, glavna ure-
dnica IBBY revije Bookbird, sodelavka več inštitutov za mladinsko književnost, 
tudi IBBY inštituta Bratislava, je v referatu z naslovom Pokaži mi zgodbo: ilu-
stracija je nosilka čustev v slikanici brez besed opozarjala, kako umetniki zgolj z 
ilustracijo, z različnimi vizualnimi tehnikami, pokažejo različna dejanja oseb in 
njihova čustva.
Junko Yokota (ZDA), profesorica branja na National Louis University v 
Chicagu, direktorica Centra za učenje z otroškimi knjigami (Center for Teaching 
through Children’s Books), članica več mednarodnih žirij ilustratorskih razstav, 
tudi sodelavka IBBY inštituta Bratislava, je v prispevku Slikanice z »dušo«: 
80
izvabljanje empatije v odgovorih otrok izpostavila nekaj otroških slikanic, ki 
še posebej spodbujajo razvoj empatije. Pomembno je, da so v besedilo in tudi v 
ilustracijo vgrajene vrzeli, da otrok s čustvovanjem, razumevanjem in domišljijo 
lahko oblikuje svoje odgovore.
Robin Morrow (Avstralija), predsednica avstralske sekcije IBBY, direktorica 
avstralske založbe otroške literature v Sydneyu, ki jo je ustanovila pred 25 leti, sve-
tovalka na področju mladinske književnosti, je v referatu Naši prostori: avstralske 
slikanice in prostori doma in skupnosti ob pregledu avstralskih slikanic prikazala, 
kako se s spreminjanjem odnosa do lastne preteklosti in sedanjosti spreminjata 
predstavi avstralskega doma in pokrajine.
Markéta Andričíková (Slovaška), raziskovalka in profesorica z Inštituta za 
slovanske jezike in literaturo na Univerzi Košice, je v prispevku Požiranje lukenj 
– iskanje celostnosti/popolnosti? predstavila slikanico slovaškega avtorja Slavka 
Liptáková z naslovom Dierožrut (Požiralec lukenj). Njegova slikanica simbolno 
izraža potovanje k popolnosti: glavni junak poje vse luknje, preseže vse praznine 
in se vrne k samemu sebi, domov; je nekakšen »Mali princ« v drugačni, novi 
izvirni obliki.
Ľuboslav Paľo (Slovaška), ilustrator, ki je ilustriral več kot 30 knjig in s svojimi 
ilustracijami gostoval na mednarodnih razstavah v številnih deželah, je pripravil 
referat Motiv smrti v slikanici. Otroške slikanice v glavnem obravnavajo pozitivne 
teme, toda vse več je takšnih, ki obravnavajo t. i. tabu teme, med katerimi je ena od 
osrednjih tema smrti. Analiziral je koncepte in vizualne stile v obravnavi te teme 
v naslednjih slikanicah: Wolf Erlbruch: Ente, Tod und Tulpe (pri nas jo poznamo 
tudi kot uspešno lutkovno predstavo Račka, smrt in tulipan), Kitty Crowther: La 
visite de la Petite Mort in Roman Romanyčin in Andrij Lesiv: Vojna.
V tem delu konference sva sodelovali dve Slovenki: Veronika Rot Gabrovec, 
lektorica z Oddelka za anglistiko Univerze v Ljubljani, ki je pod naslovom Značilni 
prostori, značilni glasovi opazovala kulturno značilno spreminjanje prostora v kraj 
v nebesednih slikanicah, in Tilka Jamnik, predsednica Slovenske sekcije IBBY, 
ki sem predstavila tri izvirne slovenske slikanice brez besed (Marjan Amalietti: 
Maruška Potepuška, Damijan Stepančič: Zgodba o sidru in Maja Kastelic: Deček 
in hiša.)
»Stop krizi branja!«
Kapka Kaneva (Bolgarija), ilustratorka in oblikovalka, asistentka na Akademi-
ji za umetnost, je v referatu Vzgojiti bralca: knjiga kot predmet v otrokovem razvoju 
izpostavila, da imajo knjige, posebej pop-up knjiga, tipna in druge oblike igralnih 
knjig, poseben pomen v otrokovem psihičnem in fizičnem razvoju in omogočajo 
prvi korak v svet knjig in literature.
Ľudmila Hrdináková (Slovaška), raziskovalka in profesorica na Oddelku za 
knjižničarsvo in informacijske znanosti na Univerzi Bratislava (njeni osrednji stro-
kovni področji sta pismenost in predbralno obdobje), je v referatu Branje spreminja 
otrokove možgane predstavila, kako branje spodbuja otrokov vsestranki razvoj.
Beáta Panáková (Slovaška), dramaturginja na RTV Slovaška, avtorica šte-
vilnih radijskih iger, dramatizacij literarnih besedil idr., je v prispevku POST 
SCRIPTUM. Je bilo že vse povedano? zagovarjala trditev, da človeštvo še ni (iz)
81
našlo učinkovitejših oblik komunikacije, kot sta beseda in zgodba. Naša naloga 
je, da ju predamo tudi naslednjim generacijam in zagotovimo, da bo občinstvo 
sporočilo sprejelo.
Akoss Ofori-Mensah (Gana), založnica in promotorka branja, je v referatu 
Knjiga, ki je rešila fantovo življenje. Resnična zgodba o tem, kaj se je zgodilo v pro-
cesu identifikacije predstavila slikanico s fiktivno zgodbo in slikanico z resnično 
zgodbo o invalidnem fantu, ki je s pomočjo te slikanice in pozornega knjižničarja 
našel možnost drugačnega življenja.
Gunilla Ekman (Švedska), sodelavka na Psihiatrični kliniki v Göteborgu, 
strast na bralka in promotorka branja, tudi sodelavka IBBY inštituta Bratislava, je 
v referatu Dovolite moji duši, da bere. Realnost. Branje in pravi JAZ opozorila, da 
branje ponavadi razumemo predvsem kot kognitivno zmožnost (morda bolje: de-
javnost), toda poglobljeno branje ima tudi neverjetno pozitiven vpliv na našo dušo. 
Ljudje, ki berejo, niso daleč od realnosti, kot ponavadi mislimo, ampak ravno na-
sprotno, so mnogo bliže samim sebi in globlje doživljajo temeljna bistva realnosti.
Timotea Vráblová (Slovaška) je imela referat tudi v tem delu konference 
(Zakaj nam zgodba lahko pripoveduje? Od notranje interakcije do zmožnosti, da 
»beremo« življenjske situacije). Branje je osnova učenju, je koristno, nas zabava in 
razveseljuje, lahko pa nam je tudi v pomoč, ker skozi zgodbe spoznavamo izkušnje 
in modrost drugih ljudi; če jih ponotranjimo, nam lahko služijo kot strategije pri 
reševanju lastnih problemov in težav v življenju.
Murti Bunanta (Indonezija), strokovnjakinja za mladinsko književnost, pripo-
vedovalka pravljic in avtorica številnih otroških knjig, tudi nagrajenih in preve-
denih v več jezikov, nam je v referatu Pripovedovanje pravljic je nega in vzgoja, 
hranjenje in zdravljenje, branje in izobraževanje pokazala pravljične preproge, ki 
jih uporabljajo v tradicionalnem indonezijskem pripovedovanju pravljic, predstavila 
pravljične festivale v Indoneziji in razložila, kako pripovedovanje pravljic pomaga 
otrokom in družinam na področjih, ki so jih prizadele naravne nesreče (potres, 
poplave idr.)
Thomas Van der Walt (Južna Afrika), profesor na Oddelku za informacijske 
znanosti na Univerzi Pretoria, je v referatu Pripovedovanje pravljic kot način za 
razvijanje medkulturnega razumevanja poudarjal, da na otroke vpliva, kar vidijo 
in slišijo, tako pri izgradnji samopodobe kot pri spoznavanju drugih ter pri obli-
kovanju medkulturnega razumevanja v svetu, ki postaja vse manjši. Predstavil 
je Unisa pravljični festival (septembra letos), ko gredo pripovedovalci pravljic 
iz mednarodnega prostora po šolah v Južni Afriki. Pri pripovedovanju zgodb se 
poskušajo publiki približati z različnimi jeziki – včasih je jezik pripovedovanja 
angleščina, včasih afrikanščina ali kateri drugi uradni jezik.
Juan Carlos Alonso (Španija), psiholog in sodelavec v baskovskem bralnem 
projektu »Bularetik mintzora« je v prispevku »Bularetik mintzora«: razvoj bralnih 
navad v ranem otroštvu in psihoemocionalna stimulacija predstavil bistvena iz-
hodišča in cilje tega bralnega projekta, ki zajema otroke od rojstva naprej, učence 
in mladostnike, vključuje družine, izobraževalni kader, knjižnice in avtorje mla-
dinske književnosti.
Tudi v tem delu konference sta sodelovali dve Slovenki: Aksinja Kermauner, 
tiflopedagoginja, profesorica na Univerzi na Primorskem in avtorica knjig za slepe 
in o slepoti, ki je predstavila referat z naslovom Bralci iz ranljivih skupin in psi-
hoemocionalna stimulacija, in Božena Kolman Finžgar, direktorica Knjižnice A. 
82
T. Linharta Radovljica in promotorka branja, ki je predstavila referat z naslovom 
Izmišljanje pravljice – motivacija za branje in ustvarjalnost.
Konferenca je sicer imela nekaj organizacijskih pomanjkljivosti (udeleženci smo 
bili o marsičem obveščeni v zadnjem trenutku), obenem pa je potekala v toplem in 
sproščenem vzdušju. Kot veliko prednost smo občutili, da se ni odvijala v sekcijah 
(kot je to na konferencah običajno) in smo tako vsi udeleženci lahko ves čas delili 
naša znanja in izkušnje. Morda ni prinesla veliko novih spoznanj in znanja, je pa 
pomembno poudarjala poglobljeno branje in vsem omogočala koristne stike s stro-
kovnjaki iz različnih držav. Vse dogajanje je prevevalo znano in očarljivo pozitivno 
»ibby prepričanje«, da je za otrokov razvoj pomembno branje in še posebej branje 
otroške literature. V času, ko zaradi multimedije in interneta vizualno postaja 
prevladujoče, so morda prav slikanice tiste, s katerimi lahko uspešneje spodbujamo 
branje in s poglobljenim branjem zajezimo krizo branja.
Tretji dan je bil namenjen skupnemu izletu v Červený Kameň, na veličasten 
grad iz 13. stoletja, kjer je bogat muzej pohištva, slik in drugih predmetov, nav-
dušujoče pa so tudi kleti, menda največje v Evropi.
Za zaključek smo zvečer na gradu v Bratislavi prisostvovali odprtju razstave 
»Na krilih domišljije«, ki je ob 50-letnici BIB-a predstavila vse ilustratorje, dobi-
tnike nagrade grand prix. (V Bratislavi so v naslednjih dneh sicer potekali še ne-
kateri dogodki, posvečeni ilustraciji in otroški književnosti, ki pa se jih slovenska 
delegacija žal ni udeležila.)
83
Vo j k o  Z a d r a v e c
PRAZNIK ZLATIH HRUŠK 2015
Priznanje zlata hruška v letu 2015 teče svoj šesti krog. Prestalo je torej »štartno 
tremo« in se podalo v tek za uveljavitev in učinkovito korist tistim, za katere teče: 
dobrim knjigam, bralcem in vsem, ki dobro knjigo naredijo. Vendar je priznanje 
le vrh projekta zlata hruška, ki sicer obsega širši izbor knjig, prejemnic znaka za 
kakovost. V produkciji knjig za otroke in mladino z letnico 2014 je ta znak prejelo 
70 prvič izdanih knjig, 2 povsem prenovljeni (nova ilustracija, kar velja samo za 
slikanico, in nov prevod) ter 57 ponatisov. Če je znak za kakovost predvsem pomoč 
bralcem in kupcem knjig, da lahko že »na daleč« opazijo knjige, ki so v mnogih 
pogledih skrbna kulturna stvaritev, priznanje temu namenu dodaja še posebno 
pozornost založnikom. Ta priznanja knjižni izdelek postavljajo za zgled, s katerim 
želijo vzdrževati mero odličnosti, hkrati pa želijo spodbujati založbe, da skupaj z 
avtorji pri gradnji knjige zavestno sledijo najboljšemu.
In kakšna je sicer pot do priznanja zlata hruška? Nekako do konca junija 
14-članski uredniški odbor Priročnika za kakovostno branje mladinskih knjig 
pregleda in oceni vso mladinsko produkcijo knjig preteklega leta (960 naslovov 
za leto 2014). V tem času so potrjene tudi vse knjige, ki dobijo znak za kakovost 
zlata hruška (ocenjene odlično). Potem vsak član odbora med odlično ocenjenimi 
knjigami samostojno izbere svoje predloge za priznanja in jih pošlje Pionirski. 
Na sestanku odbor ugotovi, katere knjige so dobile največ glasov: za kategorijo 
izvirno slovenske poučne knjige in izvirno slovenske leposlovne knjige odbor na ta 
način in s soglasjem pride do izbora za priznanje. Ker pa priznanje za prevedeno 
mladinsko knjigo podeljujemo skupaj s Slovensko sekcijo IBBY, se odbor zedini 
za tri naslove iz te kategorije, in jih Sekciji pošlje v presojo in soodločanje. Slo-
venska sekcija IBBY, ki poskrbi tudi za preverjanje kakovosti prevoda, po svojem 
postopku odločanja sporoči izbrani naslov Pionirski. Zadnji sestanek uredniškega 
odbora tako navadno potrdi priznanja za vse tri kategorije.
Letos so bile na ta način izbrane naslednje tri knjige:
 – V kategoriji izvirne slovenske mladinske poučne knjige je priznanje dobila 
dvojezična (kitajsko-slovenska) slikanica Ferdinand Avguštin Hallerstein: 
Slovenec v Prepovedanem mestu. Napisala in ilustrirala jo je Huiquin Wang, 
prevedla Natalija Toplišek, izdala pa Mladinska knjiga v zbirki Velike slikanice.
Utemeljitev:
V svetu znanja in medsebojnega spoštovanja geografske in časovne razdalje navadno ne 
predstavljajo nobenih ovir. To dokazuje tudi kulturna vez, ki je v 18. stoletju nastala med 
Slovenijo in Kitajsko; takrat je namreč vsestransko izobraženi slovenski misijonar svoje živ-
84
ljenje in znanje posvetil novi domovini Kitajski, ta pa ga je v zahvalo povišala v mandarina 
in ga vključila v svojo zgodovino.
300 let kasneje je iz te dežele k nam prišla slikarka Huiqin Wang in svoje znanje in življenje 
združila z novo domovino Slovenijo ter ustvarila izjemno biografsko slikanico o Slovencu 
v Prepovedanem mestu. Ob spremljavi kitajskega in slovenskega besedila nam umetnica s 
stvarno pripovedjo in v impresivni tradiciji kitajskega čopiča riše življenjsko pot filozofa, 
teologa, matematika, astronoma, jezikoslovca in kartografa od njegovega otroštva v Men-
gšu in Ljubljani do poslednjih dni, ki jih je kot spoštovani mandarin Liú Sōnglíng sklenil 
v kitajski prestolnici.
Slikanica, ki je besedilno stvarna, likovno pa ponotranjeno simbolna, ni le miniaturni 
spomenik nekemu daljnemu srečnemu naključju, ampak tudi dobrodošlo vabilo mladini k 
preseganju vsakršnih ovir do znanja in združevanja vsega dobrega na planetu.
Za pogumno izbiro teme in odlično izdajoslikanice si avtorica, prevajalka in založba zaslu-
žijo PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.
 – V kategoriji mladinske prevedene leposlovne knjige je priznanje dobil roman 
Barjanski otrok. Napisala ga je irska pisateljica Siobhan Dowd, prevedla in 
spremno besedo je napisala Tina Mahkota, izdala pa založba Zala.
Utemeljitev:
Velik del našega življenja zaznamuje vera; vera v ideale, kot sta dobrota in pravičnost, 
v besedo, ki ti jo da prijatelj, v smisel, s katerim napolnjuješ vsak dan posebej. Pokojna 
pisateljica Siobhan Dowd (Šivon Davd) je verjela v svobodo, posebej svobodo, utemeljeno 
na znanju. Brez znanja in svobode ugašajo upanja, vere pa se spreminjajo v bratomorne 
ideologije. Na pronicljiv način nam pisateljica to misel razgrne s poslednjim romanom, ki 
ga je končala pred smrtjo, v katerem se kot odmev prepleta drama železnodobne mladenke, 
ujete v stisko lakote in preživetvenega izkoriščanja volje bogov, z dramo otoškega mlade-
niča, ujetega v simbolični spor med irskimi katoliki in britanskimi protestanti leta 1981. 
Simboli vere, ki so kot odbleski družbenih norm ali osebnih prepričanj, starih 2000 let ali 
skonstruirani v 20. stoletju, posejani po vsem romanu, so spretna pisateljičina ogledalca. 
V njih lahko preverjamo moč ali nemoč, ko odločamo o svojem življenju, ko se soočamo 
z drugačnim in drugim, ko izbiramo med bojem in begom, ko si dovolimo ali pa tudi ne 
dovolimo spraševati po smislu početja.
V času, ko slepota pohlepa uri smešne superjunake, ki v imenu narodnih noš, črnih ali pisa-
nih, rušijo domove in milijonom uničujejo vero v smisel življenja, smo z odličnim prevodom 
še kako aktualne zgodbe, dobili knjigo trajne vrednosti, zato si avtorji in založba zaslužijo 
PRIZNANJE ZLATA HRUŠKA.
 – V kategoriji izvirne slovenske mladinske leposlovne knjige je priznanje 
dobila slikanica Anton! Napisala jo je Lucija Stepančič, ilustriral Damijan 
Stepančič, izdala pa založba Miš.
Utemeljitev:
Čeprav je v slovenski mladinski literaturi vojna pogost motiv, jo pripovedovalci nemalo-
krat slikajo kot poligon za junaštva in jo predvsem v zmagovitih zaključkih do neke mere 
idealizirajo. Med literarnimi liki junakov in strahopetcev, zmagovalcev in poražencev, se 
včasih pojavi tudi kak lik iz mesa in krvi, poln čustev, dvomov, strahov in nemoči. Vojak 
Anton je eden takih, je eden izmed nepregledne množice prestrašenih fantov, še otrok, ki 
je postavljen v jarke soških bitk, ne da bi vedel zakaj in ne da bi smel o tem razmišljati. Ob 
realnosti 1. svetovne vojne, v kateri sta se neusmiljeno menjavala ukaz in eksplozija, je bil 
85
vzporedni svet, poln svetlobe in miru, edino toplo zavetje, ki je kdaj pa kdaj kakega fanta 
rešil pred blaznostjo ali kroglo. Nenavaden privid matere, ki reši Antona gotove smrti, je 
osrednji dogodek tenkočutne besedilne in likovne pripovedi in ganljiv poklon fantom, izpo-
stavljenim požrešni vojni pošasti, poklon času, ki ima svojim pravnukom še veliko povedati.
Za izčiščeno impresijo besedila in občuteno ekspresijo vojakovih trenutkov v jarkih soške 
fronte, s katero nas zagrnejo poslikane strani, si oba avtorja in založba zaslužijo PRIZNA-
NJE ZLATA HRUŠKA.
Naključno ali ne imajo vsa tri s priznanjem okronana dela nenavadno veliko 
skupnega: zgodovinsko ozadje, biografsko preverljive junake, usodno soočenje 
različnih kultur in v sami pripovedi hkratno prisotnost dveh oddaljenih časov. Vsa 
tri dela poganja močna notranja energija, ki bi jo še najlažje opredelili kot vero v 
pripadnost življenju, vero, ki bi morala preglasiti vse druge vere in ideologije, vse 
tiste meje, s katerimi delamo nepotrebeno gnečo na planetu in v glavah. To, še 
kako aktualno »sporočilo« nosilk priznanja zlata hruška 2015, bi lahko strnili z 
besedami irske pisateljice Siobhan Dowd, ki je tik pred smrtjo zapisala: »Če zna 
otrok brati, zna misliti, in če zna otrok misliti, je svoboden« (iz spremne besede 
Tine Mahkota v knjigi Siobhan Dowd: Barjanski otrok, 2014).
In še beseda o prazniku.
Slovesna predstavitev založb, ki so za svoje knjige iz leta 2014 prejele znak 
za kakovost zlata hruška, in podelitev priznanj zlata hruška je bila tudi tokrat 
pripravljena kot PRAZNIK ZLATIH HRUŠK v okviru Slovenskega knjižnega 
sejma, v Kosovelovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani. Praznik sta pripravili 
Mestna knjižnica Ljubljana in Slovenska sekcija IBBY ob podpori Mestne občine 
Ljubljana, Javne agencije za knjigo RS, Cankarjevega doma in Upravnega odbora 
31. Slovenskega knjižnega sejma. Prireditev, ki sta jo z nagovorom pozdravili 
mag. Jelka Gazvoda, direktorica MKL, in dr. Sabina Fras Popović, predsednica 
ZBDS, so oblikovali voditeljica Carmen L. Oven, člani skupine Katalena, Vesna 
Zornik, Polona Janežič in Boštjan Narat, predstavniki 26 založb, ter avtorji knjig, 
ki so prejele priznanje zlata hruška. Pri podelitvi priznanj sta z interpretacijami 
odlomkov sodelovala študenta AGRFT Eva Stražar in Matej Zemljič. V polni Ko-
sovelovi dvorani CD je prireditev z navdušenjem spremljal tudi veleposlanik Irske 
v Sloveniji, njegova ekselenca, gospod Sean O’Regan.
Prireditev je dobro uspela, vendar zunanja podoba uspeha ni prvenstvena name-
ra praznika. Pionirska se trudi, da v scenarij praznika zlatih hrušk vedno vključi 
tudi »razlog« praznovanja, ki je v osnovi sicer enak, a vsako leto obarvan še s 
kakim priložnostnim odtenkom; letošnji je bila besedna zloženka ČLOVEKNE-
JEZISE: od igrivega povabila »Človek, ne jezi se, ampak sodeluj!« do pretresljive 
prošnje »Človek, ne jezi se, ampak pomagaj!« V tem duhu je potekalo tudi sode-
lovanje nagrajenih založnikov, ki so na prireditvi odgovarjali na naša vprašanja.
Včasih kako založbo preveva občutek, da je prezrta, ker tisto leto nobena njiho-
va knjiga ne dobi znaka za kakovost, ali je ne dobi tista, na katero so stavili. Tem 
založbam velja igrivo povabilo »… sodeluj v pogumu za mojstrstvo!«. Mnoge od 
teh že naslednje leto veselo stopajo na oder. Drevo zlatih hrušk nima ne priviligi-
ranih in ne odpisanih vej, saj tudi založbam, ki so pogosto na odru zlatih hrušk, ne 
uspe vedno in ne z vsako knjigo. Zato pa tistim, katerih knjige pogosto prejemajo 
znak za kakovost, velja še drugo povabilo »… vztrajaj in pomagaj, kjer se le da!«. 
86
Knjižničarji se med letom ob promociji dobrih knjig ukvarjamo predvsem s svojimi 
bralci in svojim poslanstvom, na prazniku zlatih hrušk pa javnost opozarjamo na 
poslanstvo založništva, ki mu surovo potrošništvo lahko uniči vse ostrine mojstr-
stva. Zato je za skrbnike projekta zlata hruška trenutek, ko se založniki zberejo 
na enem mestu, da skupaj proslavijo poklicno mojstrstvo, ne glede na to, kdo je 
tisto leto dobitnik znaka, dragocen in navdihujoč. Seveda, vse to velja za družbo, 
ki je občutljiva na razliko med idealom in idolom.
Sodelovanje založnikov na prireditvi. Priznanje za knjigo Ferdinand Avguštin Hal-
lerstein. Ker je avtorica trenutno na Kitajskem, 
sta priznanje zanjo sprejela mož in hči.
Priznanje za knjigo Barjanski otrok. Znak za kakovost z okusom domače hruške.
87
VES SVET
Anja Štefan: Svet je kakor ringaraja: 
pravljice, pesmi in uganke. Uredili Anja 
Štefan in Irena Matko Lukan. Ljubljana: 
Mladinska knjiga, 2015.
Pri Mladinski knjigi je pred kratkim 
izšel obsežen, dobrih tristo strani dolg 
izbor pravljic in pesmi (ki so včasih zapi-
sane in naslikane kot slikopisi) ter ugank 
Anje Štefan. Knjiga je antologija besedil 
za otroke, ki jih je v dveh deset let jih 
ustvarila avtorica, in obenem skoraj an-
tologija sodobne slovenske ilustracije za 
otroke: dela Anje Štefan so ilustrirali 
Marlenka Stupica, Hana Stupica, Jelka 
Reichman, Ančka Gošnik Godec, Mar-
janca Jemec Božič, Peter Škerl, Marjan 
Manček, Zvonko Čoh, Ana Zavadlav, 
Polona Lov šin in Alenka Sottler. Odlič-
no spremno besedo »Koliko zgodb je v 
vsem, kar vzameš v roke.« Tudi o tem, 
kdaj gre pri Anji Štefan za hec in kdaj 
zares (str. 331–339) je napisala Gaja Kos, 
bibliografijo objav Anje Štefan z naved-
bo knjig in revij, iz katerih so vzeta bese-
dila za pričujočo knjigo (nekaj besedil je 
tudi čisto novih), pa osnovne biografske 
podatke o avtorici (str. 341–358) je pri-
pravila Petra Koršič.
Toliko podatkov, bolj ali manj su-
hoparnih, ki so dobrodošli za začetek, 
da človek sploh ve, o kateri in o kakšni 
knjigi bo tekla beseda.
Z ugankami se Anja Štefan postavlja 
v ugankarsko tradicijo od Valentina Vo-
dnika prek Otona Župančiča in Gustava 
Strniše in še cele vrste vse do Andreja 
Rozmana Roze v drugo polovico, prav-
OCENE – POROČILA
zaprav na konec 20. in začetek 21. sto-
letja. Ugankarski nabor se širi in se na 
novo izreka. 
Uganke so pravzaprav kratke pesmi, 
ki zahtevajo še poseben angažma bralca. 
Pesmi za otroke in pravljice pa sta tista 
literarna vrsta in tisti žanr proze, s kate-
rima se Anja Štefan največ ukvarja. 
Če pogledamo pesmi z oblikovne 
strani, opazimo, da avtorica najpogosteje 
sega po osemvrstičnici in štirivrstičnici, 
po metrično urejenih verzih z enostavno 
zaporedno ali prestopno rimo. Pogosteje 
se pojavljajo v njeni poeziji tudi kitične 
oblike, ki izvirajo iz starejših obdobij 
verzifikacije, podobne tisti, ki jo pozna-
mo iz Prešernove Pod oknom (Luna sije 
/ klad’vo bije / trudne, pozne ure že; / 
pred neznane / srčne rane / meni spati 
ne puste.):
Že mesec in pol
krompir in fižol,
so tace prestare, pretežke za lov
in nos negotov
in zob le še pol
in zajček jo zlahka pobriše domov.
(Krompir in fižol, str. 258)
V kitičnem repertorarju pa se pri Anji 
Štefan najdejo tudi tako umetelne kitične 
oblike, kakršna je triolet:
Noči so črno črne,
ker sončece gre spat.
Ker žarke stran obrne,
noči so črno črne.
Z oblaki se pogrne
na sredi zlatih trat,
noči so črno črne,
ker sončece gre spat.
(Uspavanka, str. 30)
88
Tako kot v poeziji, se Anja Štefan tudi 
v pravljicah naslanja na tradicijo, in sicer 
na nekatere značilnosti ljudskih pravljic. 
(Mimogrede: ritmizirane pravljice o šti-
rih mravljicah se naslanjajo na tradicijo 
tovrstnega pisanja že pri Gustavu in Gre-
gorju Strniši.) A ne vedno in ne povsod: 
marsikatera pravljica nima srečne raz-
rešitve in večini literarnih likov delo ni 
odveč in muka (kar je značilnost ljudskih 
pravljic), njeni junaki prav radi delajo.
O junakih v delih Anje Štefan (tako 
živalskih kot človeških) govori v spremni 
besedi Gaja Kos. Prav tako govori o mo-
tivni in tematski raznolikosti.
A tisto, kar je nemara osrednje vpra-
šanje, je: kakšen je avtoričin pogled na 
svet?
Mogoče se zdi na prvi pogled komu 
ta literatura s kokoškami, mačicami, 
psički, z deminutivi naivna, mogoče se 
zdi komu to pisanje zgolj idealiziran in 
že nekoliko pocukran pogled na svet. A 
to bo res le na prvi pogled. 
Naslov za antologijo je izbran po eni 
gotovo najbolj znanih pesmi Anje Štefan 
Svet je kakor ringaraja, v kateri govori 
»o ciklični naravi sveta, o izmenjevanju, 
o prihajanju in odhajanju, ki kot princip 
igre sicer lahko delujeta tudi povsem 
nedolžno, celo zanimivo in zabavno, a 
takoj ko ju ‘pretvorimo’ v realno roje-
vanje in predvsem minevanje, izgubita 
igrivi naboj.« Tako Gaja Kos v spremni 
besedi (str. 334). 
A na začetek in na konec antologije 
ni postavila te pesmi, pač pa dve drugi. 
Na začetku je Lonček na pike, v kateri 
govori o čudežnem lončku, kakršnega si 
želi tudi sama, saj v pesmi pravi: »zelo 
bom hvaležna / če mu do mene pokažete 
pot.« (str. 12) Na koncu antologije pa je 
štirivrstičnica Zvezdica, pri kateri v za-
dnjem verzu zvemo, da »vsaj malo gori 
tudi zame« (str. 328). Posameznik (jaz) je 
torej tisti, ki zaokroža vse literarne tekste 
v antologiji. 
A ni samo posameznik tisti.
V Lončku na pike želi v drugi kitici 
tistemu, ki bi morebiti srečal čudežni 
lonček na pike, »najprej naj sam se na-
užije dobrot«, v Zvezdici pa se v prvem 
verzu tudi pojavi skupnost (kolektiv bi 
rekli včasih): »Ko daleč nad nami se 
zvezde prižgo«, katerega del je lirski jaz, 
ki ve, da zvezdica, ki mu bo zlezla na 
ramo, »vsaj malo gori tudi zame«, torej 
ne samo, marveč tudi zame, kar pomeni, 
da gori tudi za druge(ga).
Zdi se mi, da je prav vprašanje posa-
meznika in skupnosti (družine, druščine 
prijateljev itn.) osrednja ideja besedil 
Anje Štefan: kdor ni na tak ali drugačen 
način vključen v skupnost, je osamljen, 
osamljenost pa je huda reč. Tako za lisi-
co, ki jo bolijo kosti, kot za očeta volka, 
tistega, ki ga je sinko neskončno dolgo 
prosil, da bi zakrpala luknjo v zračnici, 
zdaj po letih se pa čudi, kje je vendar 
sine in zakaj tako nič ne govori. Ali za 
psa, ki vleče po svetu svoj voziček, in za 
deklico, ki prespi za ograjo in jo varujejo 
le zvezde, ali za strička Matička, ki lahko 
gleda samo v teran. Samo skupnost je 
tista, ki človeku osmišlja življenje, tako 
v mladosti kot v starosti: če ne bi bilo 
strica, na koga bi se opirala teta, ki jo 
boli hrbtenica? Kako bi se lisička pogo-
varjala z mamo o smrti, če je ne bi imela 
zraven, kako bi se divji mož zunaj in 
znotraj uredil, če ga ne bi v red spravila 
teta Marjanca, kako bi se mravljice lahko 
pogovarjale v rimah, če bi ne imele dru-
ga druge? Ali, kot je zapisano v pravljici 
Pri Dihurjevih, v katri dihurčica najprej 
očeta, potem pa še mamo vpraša, če je 
prdnil kdo od njiju, pa se izkaže, da: 
»Potem sem pa jaz,« je rekla dihurčica, 
kot bi recitirala pravljico o rdeči kokoški. 
Mislite, da tega ni vedela že prej? O, je, 
je – a kaj, ko je z očkom in mamico tako 
lepo kramljati. Ležati zraven, slišati njun 
glas, vsaj malo, in zaspati (str. 131).
Bližina drugega bitja je po mojem 
avtoričino izhodišče za moralno držo 
njenih literarnih junakov, o katerih, skli-
89
cujoč se na Bruna Bettelheima, govori 
Gaja Kos:
Avtorica ob svojih inventivnih, spret-
no zastavljenih besedilih pokaže, kaj je 
prav in kako se streže stvarem. Pozor 
– pokaže, ne pove! Usmerja in tisto, kar 
je prav, razloči od tistega, kar je narobe, 
skozi dejanja svojih junakov. Na takšen 
način pripoveduje (namenoma se izogi-
bam rabi besede pouči) o sožitju, o tem, 
da je vsak v nečem dober in da je vsaka 
stvar za nekaj dobra, da je treba poznati 
mero, da se napake lahko popravi, da je 
zagatne situacije moč rešiti zlepa name-
sto zgrda, da je lepo pomisliti na sočlo-
veka /…/, o tem, da je v slogi moč in tako 
naprej (str. 337).
Tu se nam tudi psički, mucki in vsi 
deminutivi, ki so običajni za idealizirano 
literaturo, postavijo na svoje mesto: kljub 
kdaj pa kdaj takemu jezikovnemu izrazu 
(ki je pa zagotovo hoten in nenaključen, 
ves čas sem gotov, da avtorica ne piše 
tako, ker drugače ne bi znala, ampak da 
natančno ve, zakaj piše točno tako in ne 
drugače) so teme in problematika, ki jih 
ta jezikovni izraz odpira, take, da pisanje 
Anje Štefan ne more biti zgolj hec. Tako 
že v naslovu spremne besede napiše tudi 
Gaja Kos. Kljub kdaj drugačnemu vide-
zu, gre v tej literaturi zares. 
V tem je velika vrednost del Anje 
Štefan. (Ob seveda literarnih odlikah, 
veliki jezikovni spretnosti in občutku za 
govorjeno besedo).
Smiselno se mi pa zdi opozoriti še 
na en del tradicije, ki se ob ljudskem 
gradivu prepozna v delih Anje Štefan. 
To je navezovanje na njene pravljičar-
ske sodobnice. Svetlana Makarovič ji je 
napisala pismo (objavljeno je na začetku 
knjige), v katerem ji maha »z debelimi 
pletilkami« in jo »še pa še pozdravlja (in 
občuduje, pa ne brez fovšije)«. Poklon 
mojstrice mojstrici, bi rekli. A v pismu 
jo sprašuje, če je z lisico, ki jo bolijo 
stare kosti, mislila njo? Ali je napisala 
pesem o njej? Lik osamljene lisice je 
seveda znan iz Makarovičine pravljice 
Pod medvedovim dežnikom. Zagotovo 
ga pozna tudi Anja Štefan. In Bobek. A 
ni to tisti Bobek, ki je v Muci Copatarici 
Ele Peroci najmanjši in najbolj nereden? 
Hote ali nehote, vede ali nevede, v tejle 
antologiji so združena tri, po mojem 
mišljenju, največja pravljičarska imena 
povojne slovenske pravljice: Svetlana 
Makarovič, Ela Peroci in Anja Štefan, ki 
je tokrat ta glavna. 
Peter Svetina
SAJ SO SAMO OTROCI 
Marjan Pungartnik: Saj so samo 
otroci / Es sind doch noch Kinder. 
Celovec: Haček, 2015. 
Marjan Pungartnik, slovenski pesnik, 
pisatelj, pisec lutkovnih iger, prevajalec, 
urednik spletne literarne revije Locutio, 
organizator literarnih in likovnih pri-
reditev, pobudnik mednarodnega knji-
ževnega sodelovanja, mentor literarnih 
delavnic in letošnji dobitnik Glazerjeve 
listine, je pri Kulturnem centru Haček 
v Celovcu in pri soizdajateljici Vilini 
(Center za izobraževanje in kvaliteto živ-
ljenja) izdal dvojezično pravljico Saj so 
samo otroci / Es sind doch noch Kinder. 
V nemščino jo je prevedla Julija Schel-
lander - Obid. 
Pravljica je sestavljena iz več prvin 
in napisana s posebnim občutkom za 
otroško doživljanje ter s precejšnjo mero 
humorja in hudomušnosti. Pravljična bi-
tja so: vila Ledinka z Naravskih poljan, 
vilin Macesen z Leniž in njuna hčerkica 
Vilina, njihovo vilinsko življenje pa se 
izteče v srečanje z ljudmi – z otroki. 
Vila in vilin se najprej zagledata drug 
v drugega in iz njunega pogleda vzklije 
ljubezen. Srečata se, ko Ledinka pobira 
90
zrnje, ki se je usipalo z voza bogatega 
kmeta, Macesen pa za svoje vrtnice na-
bira dišeče konjske fige, ki ostajajo za 
vozom oziroma konjem. 
Poetičnost je duhovito zanikana s 
smradom po živalskih iztrebkih. 
Vilinski bitji takoj začutita, da sta si 
namenjeni. Avtor pravi, da je ljubezen 
med vilami in vilini nekaj posebnega 
– samo pogledajo se in že je tu otrok. 
Vidikoma gledanja in videnja pripisuje 
pisatelj v pričakovanju in prikazovanju 
pravljičnega ozračja velik pomen. 
In tako pride kar tam, na sredi travni-
ka, na svet vilinski otrok, čisto droben, 
a nadvse radoživ. Meni nič tebi nič se 
spravi na marjetičin cvetlični list. Lju-
bezen in sreča vilinskih staršev je ob 
otrokovem rojstvu izražena z medmeto-
ma ah in oh, Ledenka dahne dvakrat ah, 
Macesen pa prav tolikokrat oh. Starša 
se v svojem veselju nekako obvladata, 
vseeno pa so taki vzdihi literarno pre-
pričljivejši in učinkovitejši kot glasno 
izraženo navdušenje. 
Vilinsko dete čaka urejen dom, zgra-
jen na oblaku, na katerem je za vse dovolj 
prostora – za zibko, vrt, na katerem bodo 
kalila zrna, in rožni nasad, konjske fige 
pa s svojim vonjem nekako ne sodijo 
v to idilo. Ledinka naravnost pove, da 
smrdijo, in zato mora Macesen zraven 
privezati še oblak z jamo za konjski gnoj, 
ki bo prišel prav pri vrtnarskih opravilih. 
Očitno se je o vsem mogoče mirno in 
spravljivo sporazumeti. 
Vilinski novorojenček je deklica. Av-
tor jo predstavi kot mičkeno, nagajivo in 
navihano vilinsko dete. Oče jo poime-
nuje Vilina. Deklica hitro raste in prav 
v opisu njene otroške razposajenosti je 
nekakšen vrhunec pravljice. Vilina se 
igra pijanega kočijaža in pohodi Ledin-
kino njivico z žitom. Ko oponaša strmo-
glavljenega čmrlja, polomi Macesnove 
vrtnice. Avtor napiše: »A to bi še šlo. 
Ko pa je vzela iz jame konjsko figo in 
jo vrgla, da je pristala sredi rjuhe, ki jo 
je na trati pred hišo belila najbolj sitna 
vila daleč na okoli, vila Ostroga, je bilo 
šale konec.« (str. 18) Otroci, ki se igrajo, 
nimajo slabih namenov. Zatopijo se v 
igro in se vživijo vanjo, se sprostijo in ne 
mislijo na posledice. Pisatelj ne moralizi-
ra, slutiti pa je, da vsaka svoboda, igrivo 
početje in razigranost trčijo na svobodo, 
življenjska pravila in izbiro drugih ljudi. 
Kako razrešiti zaplet? Vilinska starša 
svoji hčerki predlagata, naj gre svojo 
pot, saj je že dovolj velika, da bo znala 
poskrbeti zase in ji bo pri tem tudi lepo. 
»Vilini je bilo na oblaku že dolgčas, ker 
je bilo vse tako urejeno in lepo, pa je 
poljubila očka in mamico, jima pomahala 
in pohitela z oblaka.« (str. 22) Čeprav 
sta ji sama svetovala, naj gre od doma, 
je bilo mami Ledinki in očetu Macesnu 
ob njunem odhodu tesno pri srcu. Pisec 
pravi, da posloviti se od otroka, ki odhaja 
po svojih poteh, ni kar tako. 
Marjan Pungartnik vplete tudi reali-
stični zemljepisni vidik. Že na začetku 
pravljice omeni, kje se vse skupaj dogaja, 
zdaj pa pove, da si je Vilina ogledala ko-
tičke med Pohorjem in Uršljo in najbolj 
všeč ji je bilo na skalnih previsih te gore, 
od koder je kot na dlani videla svet daleč 
naokoli. Mrzlično si je začela urejati svoj 
lastni dom in samostojno življenje, kar 
pa ni bilo preprosto.
In tedaj se zgodi nekaj, kar je na vso 
moč podobno Vilinini razigranosti in 
igrivosti: v dolini se igrajo otroci. Avtor 
slikovito prikaže stare otroške igre in 
dejavnosti, se spominja mladosti in oživi 
nekdanje čase. Otroci prevračajo kozol-
ce, se igrajo skrivalnice, pasejo kozličke, 
jezdijo ovne, dražijo ose, kurijo pastirske 
ognje, rabutajo z njiv koruzo in jo pečejo, 
si v senenih kopicah delajo skrivališča, 
kadijo srobot, po katerem jim je seveda 
slabo, se lovijo in se igrajo slepe miši, 
gnilo jajce in ti loviš. Tako lepo jim je, da 
sploh ne opazijo, če odraslim s svojimi 
igrami povzročijo kakšno škodo. Neka-
tere igre, v katerih so v pristnem stiku 
91
z naravo, bi se lahko igrali tudi današnji 
otroci; odložili bi pametne telefone, igri-
ce in računalniške tablice, se odmaknili 
od računalnika in televizorja ter začutili 
prijateljsko bližino.
Vilina kaj kmalu spozna, kako zelo so 
ji ti veseli otroci podobni, zato se odloči, 
da bo skrbela zanje. Ko bodo zvečer 
utrujeni zaspali, bo v ušesa zaskrbljenih 
mamic in očkov zašepetala: »Saj so samo 
otroci. Naj se igrajo!« Z besedami »in 
tako smo dobili Vilino, ki skrbi za brez-
skrbne otroke«, Pungartnik konča svojo 
prikupno, domiselno in doživljajsko raz-
gibano pravljico.
Risbe so narisali učenci Osnovne šole 
»Koroški jeklarji« z Raven na Koro-
škem in ljudske šole v Železni Kapli. Ker 
so knjigo ilustrirali otroci, je pravljica 
mladim bralcem toliko bliže. Otroške 
risbe govorijo svojo zgodbo ter hkra-
ti nadgradijo in popestrijo dogajanje v 
pravljici. Vila Ledinka in vilin Macesen 
sta narisana v živih barvah, vsa nasme-
jana in nalepotičena s pisanimi okraski. 
Vila ima celo uhane in naličene oči, na 
naslovnici pa krono in visoke pete. Iz 
konjevega zadka padajo fige. Da bi bil 
nazorno prikazan resnični smrad, se od 
njih vijejo črne valovite črte. Tudi voznik 
ima usta ukrivljena v smeh, le konj ima 
nekoliko zagrenjen izraz. Najbrž je voz 
težak ali pa kmet, čeprav je bogat, ne 
skrbi zanj, kot bi bilo prav.
V ljubezni sta vilinski bitji izenačeni 
in ju skoraj ni mogoče razločevati. Mor-
da je vilin bitje, ki je nekoliko širše. Ne 
rečejo zaman, da so tisti, ki se ljubijo, 
eno, in po vsej verjetnosti je povzročila 
tolikšno podobnost prav njuna medseboj-
na čustvena naklonjenost. Tudi pričeski 
sta enaki, ravni in potegnjeni na stran, 
pri domnevni vili so narisani srčki. 
Vilinski otrok ždi na cvetnem listu 
marjetice in je čisto majhen, ob njego-
vem rojstvu vilinski oče od sreče plava 
po zraku. Sonce je nasmejano, še me-
tulja, ki sta priletela v bližino, sta dobre 
volje. Mala Vilina je v otroškem pogledu 
čudežno lepa: ima zlate lase in modre 
oči, v rokah drži čarobno paličico. Drugi 
učenec jo nariše bolj fantovsko in s krat-
kimi lasmi, v dlani pa ji položi bonbona.
Ko se Vilina prepusti svojim veselim 
igram in počne vse mogoče, ima usta 
obrnjena navzdol. Na poti v samostojno 
življenje jo obkrožajo lahkotni metulji, ki 
so v otroških očeh simboli pričakovanja, 
sreče in novih dogodivščin. Navihani 
otroci iz starih časov so narisani kot 
telovadci, pisateljeve domiselne otroške 
igre so na risbah nekoliko poenostavlje-
ne, ker si jih današnji otroci morebiti 
ne znajo več predstavljati. Za konec je 
Vilina položena na oblak, od koder zre 
na razposajene otroke in bdi nad njimi. 
Pri tem se drži resno, saj ve, da jo čaka 
pomembna naloga. 
Pravljica je izšla v dvojezični (slo-
vensko-nemški) izdaji, ki pomeni tudi 
pomemben prispevek k medkulturnemu 
sodelovanju ter jezikovni povezanosti 
in odprtosti sosednjih držav. Estetski 
vidik pravljice Saj so samo otroci / Es 
sind doch noch Kinder se povezuje z di-
daktičnim, saj se bodo slovenski otroci s 
pomočjo pravljice lahko učili nemščino, 
slovenski in avstrijski otroci iz sosednje 
države pa bodo z njeno pomočjo pri-
dobivali in krepili svoj besedni zaklad 
slovenskega jezika. 
Marija Švajncer
BOOKBIRD 2014 
Vsi štirje zvezki revije Bookbird iz leta 
2014 prinašajo zanimive vsebine. Pr-
va številka obravnava mladinske knji-
ge, v katerih se pojavljajo junaki, ki so 
queer, čudni, nenavadni, drugačni od 
pričakovanega in to na različnih podro-
92
čjih, tudi na seksualnem. Laura Robin-
son, kanadska proučevalka mladinske 
literature, je napisala uvodne besede 
in v svojem prispevku Queerness and 
Children’s Literature: Embracing the 
Negative (Nenavadnost in mladinska 
literatura: Sprejemanje negativnega) 
opozorila na še vedno odklonilen odnos 
družbe do LGBTQ (lesbian, gay, bisexu-
al, transgendered, and queer/questioning 
– lezbištvo, gejevstvo, biseksualnost, 
transseksualnost in tisti, ki so še v pro-
cesu raziskovanja in odkrivanja lastne 
spolne identitete). 
Michelle Ann Abate v prispevku The 
Biggest Loser: Mercer Mayer’s Little 
Critter Series, the Queer Art of Failure, 
and the American Obsession with Achi-
evement (Največja zguba: serija Little 
Critter avtorja Mercerja Mayerja, ne-
navadna veščina neuspeha, in ameri-
ška obsedenost z uspešnostjo) izpostavi 
nenavadno drugačnost junaka iz serije 
Little Critter. Ta je pri svojih podvigih 
popolnoma neuspešen, vendar na tak na-
čin, da so njegove polomije bolj všečne, 
boljše, kot bi bili uspehi. Tako Mayer na 
prijazen način kritizira ameriško pretira-
no hlastanje po uspešnosti. 
Robert Bittner v prispevku Hey, I 
Still Can’t See Myself! The Difficult Po-
sitioning of Two – Spirit Identities in YA 
Literature (Hej, še vedno se ne morem 
razumeti! Težka uvrstitev oseb z dve-
ma dušama v mladostniško literaturo) 
obravnava v tekstih za mladino redko 
prisotno problematiko oseb, v katerih 
telesih je tako ženska kot moška duša. 
Opredelitev in poimenovanje takih oseb 
kot oseba z dvema dušama je poznano 
že pri ameriških staroselcih. Zaradi po-
litične, družbene in duhovne zapleteno-
sti, povezane s to posebno skupino, je 
oteženo tudi pisanje o tovrstnih osebah. 
Pri analizi dveh mladinskih knjig s to-
vrstno tematiko avtorice indijanskih in 
irskih korenin Celu Amberstone: The 
Dreamer’s Legacy (Sanjačeva zapušči-
na. 2012) in avtorice Emily M. Danforth: 
The Miseducation of Cameron Post (Na-
pačna vzgoja Cameron Post. 2012) je 
upošteval strokovne raziskave s tega 
področja in resnične osebne izkušnje 
posameznikov. 
Ob pregledu knjig, ki so bile uvrščene 
na južnoavstralski priporočilni seznam 
leta 2011, ugotavljata Damien W. Riggs 
in Scott Hanson Easey v prispevku The 
Invisibility of Lesbian Mother Families 
in the South Australian Premier’s Read-
ing Challenge (Neopaznost družin z lez-
bičnimi mamami na južnoavstralskem 
priporočilnem seznamu knjig), da ni bila 
uvrščena na seznam v skupini »družine 
in odnosi« nobena knjiga, ki bi pred-
stavila družine z lezbičnimi mamami. 
V sicer obsežnem seznamu sta naletela 
le na eno tovrstno knjigo, ki pa je bila 
uvrščena v skupino poučnih knjig. Sicer 
pa je seznam namenjen učencem od 5. do 
9. leta starosti. Učenci vsako leto sami 
izberejo in preberejo 12 knjig s seznama 
in so za to nagrajeni z medaljo. 
Mladostniški roman The Man With-
out a Face (Mož brez obraza) avtorice 
Isabelle Holland iz leta 1972 sodi med 
prve romane za mlade z gejevsko te-
matiko, izdane v severni Ameriki in v 
Združenem kraljestvu. Anne Stebbins 
piše v prispevku What a Shame! Gay 
Shame in Isabelle Holland’s The Man 
Without a Face (Kak šna sramota! Gejev-
ska sramota v Možu brez obraza pisate-
ljice Isabelle Holland) o odzivu tedanje 
kritike na knjigo. Pri analizi te knjige 
izpostavi čustvo sramu, ki ima pri vseh 
vpletenih bistveno vlogo. Po romanu je 
bil leta 1993 posnet tudi film v režiji 
Mela Gibsona. 
Pisateljica Malinda Lo je v svoji zgod-
bi Ash (Pepel. 2009), ki je sodobna verzi-
ja zgodbe o Pepelki, postavila prizorišča 
dogajanja v realni svet in v svet magije. 
Jon Michael Wargo v prispevku Sexual 
Slipstreams and the Limits of Magic 
Realism: Why a Bisexual Cinderella 
93
May Not Be All That »Queer« (Spol-
ne zmote in meje magičnega realizma: 
zakaj ne more biti biseksualna Pepelka 
tista »queer«) analizira pisateljičin opis 
heteroseksualnega in lezbičnega odnosa 
glavne junakinje. 
Jennifer Mitchell je v fantazijskih 
romanih za mlade, v knjigi Marisse Me-
yer Cinder (Pepel. 2012) in v prvih dveh 
knjigah serije Laine Taylor Daughter 
of Smoke and Bone (Hči dima in kosti. 
2011) in Days of Blood and Starlight 
(Dnevi zvezd in krvi. 2012) zasledovala 
predvsem nenavadnost in naslovila svoj 
prispevek z »A girl. A machine. A freak«: 
A Consideration of Contemporary Queer 
Composites (»Dekle. Stroj. Nestvor«: 
Premislek o tem, kaj je queer danes). 
Adrianne Wadewitz in Mica Hilson 
v svojem prispevku A Doctor Who(m)?: 
Queer Temporalities and the Sexuali-
zed Child (Doktor Kdo (Komu)?: Queer 
temporalije in seksualiziran otrok) raz-
mišljata o družinskih spremembah. Svo-
jo študijo sta oprli na primer najdaljše 
znanstvenofantastične TV serije (Doctor 
Who), namenjene družinskemu ogledu. 
V produkciji BBC je bila predvajana v 
času 1963 do 1989, nato pa po nekajletni 
prekinitvi zopet od leta 2005. Avtorici 
ugotavljata, da so odnosi med starši in 
otroki doživeli radikalne spremembe, 
spremenile so se tudi družine same. 
Lydia Kokkola in Mia Osterlund v 
prispevku Celebrating the Margins: Fa-
milies and Gender in the Work of the 
Swedish Picturebook Artist Pija Linden-
baum (Slavljenje obrobnosti: Družine in 
spol v delu švedske slikaniške umetnice 
Pije Lindenbaum) predstavita pisateljico 
in ilustratorko Pijo Lindenbaum in njen 
bogat slikaniški opus. Družine v njenih 
slikanicah niso tradicionalne, ampak 
so drugačne, tudi junaki so nenavadni, 
drugačni, zato so pri bralcih vzbudile 
pozornost. Prejela je številne ugledne 
domače in mednarodne nagrade. Zaradi 
rahločutnega načina, s katerim njene 
knjige spreminjajo spolne stereotipe med 
otroki in jim krepijo samozavest, jo je 
nagradilo tudi Švedsko združenje za 
spolno vzgojo. 
Mary Catherine Miller je za svoj 
prispevek Identifying Effective Trans* 
Novels for Adolescent Readers (Identifi-
kacija uspešnih trans(seksualnih) roma-
nov za mladostnike) izbrala devet knjig, 
namenjenih mladostnikom, katerih vse-
bina obravnava mlade, ki se soočajo s 
transseksualnostjo, in jih predstavila s 
kratkim povzetkom vsebine. Vrednost 
in pomen teh knjig vidi v tem, da dajo 
odgovore bralcem, ki so osebno zainte-
resirani, in bralcem, ki naj se seznanijo s 
spolnostjo in spolno drugačnostjo. 
Knjige, ki jih v reviji tokrat priporo-
čajo v branje: knjiga o spolnosti v mla-
dinski literaturi Lydie Kokkola: Fictions 
of Adolescent Carnality: Sexy Sinners 
and Delinquent Deviants, knjiga več 
avtorjev o vojnah in političnih konfliktih 
v medijih za otroke in mladino: An allen 
Fronten, knjiga o historičnih knjigah 
za otroke Matthewa O. Grenbyja: The 
Child Readers, 1700–1840, knjiga Anne 
Schneider: La littérature de jeunesse mi-
grante: récits d’immigration de l’Algérie 
à la France, ki predstavi literaturo al-
žirskih migrantov v Franciji, in knjiga: 
Ehon Sakka to Iu Shigoto, ki predstavi 
nekaj vidnejših japonskih ustvarjalcev 
slikanic. 
V rubriki Fokus IBBY sta objavljena 
poslanica in plakat ob mednarodnem 
dnevu knjig za otroke 2014, katerega 
pokroviteljica je bila Irska. Avtorici 
poslanice Pismo otrokom vsega sve-
ta sta pisateljica Siobhán Parkinson in 
ilustratorka Niamh Sharkey. Objavljeni 
so kandidati za IBBY – Asahi Reading 
Promotin Award 2014, med njimi tudi 
slovenski projekt Društva bralna značka 
Slovenije – ZPMS: The Reading Badge 
is Crossing Boundaries to all kinds Mi-
norities (Bralna značka presega meje do 
manjšin). Navedeni so dobitniki nagrad 
94
BIB 2013, med njimi sta najvišjo nagrado 
grand prix prejeli Evelyne Laube in Nina 
Wehrle iz Švice za ilustracije v slikanici 
Die Grosse Flut (Velika poplava).
V drugi številki so predstavljeni kan-
didati za Andersenovo nagrado 2014, 
ki jo za svoj celotni opus prejmeta po 
izboru mednarodne žirije eden od pisa-
teljev in eden od ilustratorjev, ki so jih 
predlagale nacionalne sekcije IBBY. Med 
predlaganimi osemindvajsetimi pisatelji 
je bila tudi slovenska pisateljica Polonca 
Kovač, med tridesetimi ilustratorji pa 
tudi slovenska ilustratorka Alenka Sot-
tler. Nekatere sekcije predlagajo namreč 
samo pisatelja ali pa samo ilustratorja. 
Andersenova nagrajenca sta proglašena 
na bolonjskem sejmu knjig za otroke, 
svečana podelitev nagrad pa je na kon-
gresu IBBY, tokrat v Mehiki. 
Kot običajno je v letu kongresa IBBY 
ena od številk revije posvečena predsta-
vitvi mladinske literature dežele, ki je 
gostiteljica kongresa. Tako nas vsebina 
tretje številke informira o mladinske 
literaturi v Mehiki in še nekaterih dr-
žavah Latinske Amerike. Prispevki se 
navezujejo na temo 34. mednarodnega 
kongresa IBBY v Ciudad de México: 
Branje kot izkušnja vključenosti: Da bi 
vsi res pomenilo vsi.
Beatriz Alcubierre Moya, ki je tudi 
uredila to številko, v svojem prispevku 
May Everyone Really Mean Everyone: 
Interpreting Reality through Our own 
Patterns (Da bi vsi res pomenilo vsi: 
Podajanje realnosti z lastnimi primeri) 
na kratko predstavi razvoj mladinske 
literature v Mehiki in izpostavi vpliv, ki 
ga je imel s svojim magičnim realizmom 
v tem letu preminuli kolumbijski pisatelj, 
nobelovec Gabriel García Márquez na 
celotno latinsko-ameriško književnost. 
Denise Dávila predstavi v prispevku 
Pat Mora: Transcending the Continental 
Divide One Book at a Time (Pat Mora: 
preseganje kontinentalnega ločevanja 
ene knjige) ugledno sodobno pesnico 
in pisateljico Pat Mora. V knjigah, ki so 
izšle v španskem in angleškem jeziku, 
pisateljica sporoča mladim bralcem, še 
zlasti mehiškim priseljencem v ZDA, 
kar je tudi sama, naj spoznavajo bogato 
in raznoliko mehiško kulturo, iz katere 
so marsikaj prevzeli tudi drugi narodi. 
Mónica Bernal Bejarle posveča 
svoj prispevek Learning in Francisco 
Hinojosa’s Children’s Fiction (Učenje 
z zgodbami Francisca Hinojosa) enemu 
od najpopularnejših sodobnih mehiških 
mladinskih pisateljev. V zadnjih tride-
setih letih je napisal preko dvajset knjig 
za mlade. Njegove zgodbe, prežete s 
humorjem in z igrivostjo, tudi vzgajajo in 
poučujejo, kar v deželi velikih socialnih 
nasprotij in nasilja ni nepomembno. 
Alina Dunbar v prispevku Marίa 
Elena Walsh and the Art of Subversive 
Children’s Literature (Marίa Elena Wal-
sh in subverzivna mladinska literatura) 
predstavlja izjemno osebnost, borko za 
demokracijo v Argentini, feministko, 
pevko, folkloristko in legendarno avto-
rico, pesnico in pisateljico Marίo Eleno 
Walsh (1930–2011). Njena starša, mati 
Argentinka in oče Irec, sta poskrbela, da 
je odraščala ob argentinski in angleški li-
teraturi. Osebnostno so jo oblikovala tudi 
potovanja v ZDA in Evropi. Večstranska 
umetnica in ustvarjalka se je odločila 
tudi za pisanje mladinske literature, v 
kateri je z nonsensom in s humorjem 
prikrito pokazala na nesmisle represivne 
vlade. Njen način pisanja za otroke, na 
katerega sta vplivala Edward Lear in 
Lewis Carroll, s prevlado kreativnosti 
nad didaktičnostjo pomeni prelomnico v 
argentinski mladinski literaturi. 
Rodrigo Mier Gonzales in Irene Feno-
glio Limón v prispevku The New Chil-
dren of Resistance: Becoming a Child 
through the Stories Told by the EZLN 
(Novi otroci upora: postati otrok preko 
zgodb zapatistov) opišeta preoblikovanje 
nekaterih originalnih komunikejev za 
EZLN (Ejército Zapatista de Liberación 
95
Nacional, vojska za narodno osvobodi-
tev) v kratke zgodbe, namenjene otrokom 
in domačinom Chiapasa. V zgodbah je 
opisan upor zapatistov proti mehiški 
vladi, boj za svobodo, pravičnost in de-
mokracijo. 
V prispevku Magical Realist Mo-
ments in Malίn Alegrίa’s Border Town 
Series (Magično realistični utrinki v 
seriji Obmejno mesto Malίn Alegrίje) 
Amy Cummins in Tiffany Cano po-
drobno opišeta knjige za mladostnike 
večkrat nagrajene sodobne mehiško-
-ameriške pisateljice Malίn Alegrίa. V 
knjigah, ki so izšle v seriji Border Town 
in so namenjene mladim od dvanajstega 
leta dalje, avtorica vključuje v zgodbe 
nadnaravne dogodke iz znanih mehiških 
legend, kot so ples s hudičem, začarana 
sova, jokajoča ženska in sveta smrt. V 
knjigah se fantastično prepleta z realnim 
in dogajanje v fantaziji pokaže na rešitev 
v realnem svetu. S to serijo je avtorica 
tudi opozorila na pomen poznavanja 
mehiške folklore. 
Isabel Ibaceta v svojem prispevku 
Chilean Children’s Literature and Na-
tional Identity: Post – Dictatorship Dis-
courses of Chileanness Built through the 
Representation of Indigenous People 
(Čilska mladinska literatura in nacio-
nalna identiteta: razprave, v obdobju po 
diktaturi v Čilu, o čilenstvu, temelječem 
na predstavitvi avtohtonih prebivalcev) 
poudari pomen boljšega poznavanja geo-
grafsko tako raznolike dežele, kot je Čile, 
in spoznavanja njene zgodovine, še zlasti 
indijanskih ljudstev ter njihovih jezikov, 
legend in običajev. Znanje o tem je nujno 
za krepitev nacionalne identitete. Pri tem 
je pomembna tudi literatura za otroke in 
mladino, preko katere mladi spoznavajo 
svojo deželo, njeno zgodovino in ljudi, 
katerih življenje od nekdaj do danes 
zaznamujejo Andi, puščava Atacama in 
ocean. 
Hilary Brewster v prispevku El Fu-
lano and Patty Swan: Rhetorically 
Queering the Island in The Meaning 
of Consuelo (El Fulano in Patty Swan: 
retorična nenavadnost otoka v knjigi 
Consuelin namen) analizira zgodbo por-
toriško-ameriške pisateljice Judith Ortiz 
Cofer The Meaning of Consuelo. Vpraša-
nje identitete, tako seksualne kot etnične, 
je bistveno za akterje v knjigi, ki se s 
tem, da so drugačni, spoprimejo bodisi 
v domačem portoriškem okolju, ali kot 
priseljenci v ZDA. 
Mehiška pisateljica Socorro Vene-
gas si tudi sama aktivno prizadeva, da 
bi dosegle knjige mlade v vseh prede-
lih Mehike, države, v kateri je žal zelo 
prisotno nasilje, še zlasti mamilarskih 
združb in tolp. Posebej poudarja potrebo 
po izobraževanju ljudi, ki knjige posre-
dujejo, tako poklicnih knjižničarjev kot 
prostovoljcev, od katerih je odvisno, ali 
bodo pridobili bralce. V prispevku To 
Arrange Life among Books (Ureditev ži-
vljenja s pomočjo knjig) z nekaj primeri 
iz resničnega življenja pokaže, kako lah-
ko literatura vpliva na mlade in oblikuje 
njihovo osebnost. 
V prispevku Puerto Rican Children’s 
Literature and the Need for Afro-Puerto 
Rican Stories (Portoriška mladinska li-
teratura in pomanjkanje afro-portoriških 
zgodb) Carmen Milagros Torres-Rivera 
predstavi nekaj knjig za mlade, v katerih 
je zaslediti bogato zapuščino legend Ta-
ino Indijancev. Pri proučevanju portori-
ške mladinske literature pa ugotavlja, da 
je premalo knjig, ki bi današnje bralce 
seznanjale z zgodovino in življenjem lju-
di, ki so jih kot sužnje privedli iz Afrike 
in ki so dali močan pečat današnjemu 
Porto Ricu. 
Mehiški pisec znanstvenih del Sergio 
de Régules v prispevku: Storytelling and 
Metaphor in Science Communication 
(Znanstveno sporočilo v pripovedi in 
prispodobi) poda svoj pogled na posredo-
vanje znanosti mladim in na spodbujanje 
zanimanja zanjo. S pripovedovanjem 
konkretnih zgodb, povezanih z znano-
96
stjo, in z uporabo metafor, lahko doseže, 
da nek znanstveni dosežek ali pa tudi 
neuspeh postane mladim razumljiv. Prav 
razumevanje pa je tisto, kar vzbuja željo 
po nadaljnjem poglabljanju in odkrivanju 
neznanega. 
Bolivijska pisateljica Gaby Vallejo 
Canedo v prispevku Young Adult Litera-
ture in Bolivia (Literatura za mladostni-
ke v Boliviji) predstavi nekaj knjig za 
mladostnike. Za to starostno obdobje so 
pisatelji začeli pisati šele pred nedavnim. 
Tematika teh knjig je povezana s sodob-
nim življenjem mladih in ne izključuje 
tem, kot so vojaška diktatura, migracije, 
tolpe, nasilništvo. Največje zanimanje 
mladih pa je s svojo fantazijsko zgodbo 
Sibelle para Benjamίn (Sibelle za Benja-
mina) uspelo vzbuditi mladi pisateljici 
Ani Treviño. 
Christiane Raabe in Jochen Weber, 
sodelavca Mednarodne mladinske knjiž-
nice v Münchnu, sta za predstavitev stro-
kovnih knjig o mladinski literaturi izbrala 
knjigo, ki je posvečena 50-letnici sejma 
knjig za otroke v Bologni Bologna: Fifty 
Years of Children’s Books from Araund 
the World (ured. Giorgia Grilli), knjigo 
avtorice Andreje Weinmann Kinderli-
teraturgeschichten: Kinderliteratur und 
Kinderliteraturgeschichtsschreibung in 
Deutschland seit 1945, ki obravnava knji-
ge za otroke v Nemčiji po letu 1945, knji-
go, ki obravnava pretvorbe in priredbe 
mladinskih tekstov Textual Transformati-
ons in Children’s Literature: Adaptations, 
Translations, Reconsiderations (ured. 
Benjamin Lefebvre), knjigo Rebecce 
Knuth o mladinskih knjigah, vezanih na 
britansko identiteto, Children’s Literature 
and British Identity: Imagining a People 
and a Nation in knjigo Bena Hellmana 
Fairy Tales and True Stories: The History 
of Russian Literature for Children and 
Young People (1574–2010), ki obravnava 
rusko mladinsko literaturo. 
Rubrika Focus IBBY je v tej številki 
živahno razgibana, saj prinaša poročila z 
mednarodnih konferenc in razstav ter o 
delu mednarodnih žirij za IBBY nagrade 
in njihovem izboru. Mednarodna žirija 
za Andersenovo nagrado pod vodstvom 
predsednice žirije Marie Jesús Gili je za 
leto 2014 izbrala pisateljico Nahoko Ue-
hashi iz Japonske in ilustratorja Rogera 
Mello iz Brazilije. Nagrado za promocijo 
branja IBBY – Asahi Reading Promotion 
Award 2014 je žirija pod vodstvom pred-
sednice žirije Kiyoko Matsuoka podelila 
dvema projektoma, in sicer projektu The 
Children’s Book Bank iz Toronta, kanad-
skemu projektu brezplačnega dostopa 
do knjig, ki jih mladi lahko obdržijo, in 
projektu PRAESA iz Cape Towna, JAR, 
kjer gre za mrežo knjižnih klubov po 
vseh predelih države, v katerih se izo-
bražuje odrasle za promocijo mladinske 
literature in omogoča mladim dostop do 
knjig. Pri obeh projektih je pomembno 
tudi to, da vključujeta veliko število 
prostovoljcev. 
Med desetimi dopisnicami, ki v reviji 
Bookbird predstavljajo posamezne mla-
dinske knjige, je tudi slovenska, s katero 
Gaja Kos predstavlja nagrajeno knjigo 
Dima Zupana z ilustracijami Andreje 
Gregorič Hektor in zrela hruška. 
V četrti številki so podrobneje pred-
stavljeni IBBY nagrajenci v letu 2014, in 
sicer Andersenova nagrajenca in avtorji, 
ki so se uvrstili v ožji izbor kandidatov 
za to prestižno nagrado ter oba nagrajena 
projekta za promocijo branja. 
Andersenovemu nagrajencu za ilu-
stracijo, brazilskemu umetniku Roger-
ju Mellu, so posvečeni trije prispevki. 
María Gracia Pardo v svojem prispev-
ku Mello and His Precursors: Invisible 
Threads (Mello in njegovi predhodniki: 
nevidne vezi) z dokaj natančno analizo 
nekaterih njegovih del prikaže umetni-
kovo povezanost s preteklostjo in tradi-
cijo in njegovo občutljivost za dojemanje 
sveta in sodobno podajanje slikovnih 
in besednih sporočil. Mello sam pravi: 
»Sem otrok diktature, toda imel sem 
97
srečo, da sem odraščal v času, ko so mi-
sleci in umetniki predstavljali deželo kot 
utopijo«. Kot njegovi umetniški vrstniki, 
je tudi sam sporočal »med vrsticami«. 
Flávia Brocchetto Ramos in Marília 
Forgearini Nunes v prispevku Verbal-
-Visual Narrative and the Development 
of Brazilian Identity in the Work of Ro-
ger Mello (Pripoved v besedi in sliki in 
oblikovanje brazilske identitete v delu 
Rogerja Mella) na konkretnem primeru, 
na Mellovi knjigi Cavalhadas de Pi-
renópolis (znamenit festival v Braziliji), 
prikažeta avtorjev odličen način vpleta-
nja tradicije v ljubezensko zgodbo. 
V prispevku Roger Mello: A Sea of 
Stories (Roger Mello: Morje zgodb) se 
Graça Lima in Claudia Mendes osredo-
točita na ilustracije Rogerja Mella. Že 
kot otrok je Mello skupaj s svojo druži-
no prepotoval Brazilijo in se seznanil z 
geografsko in biološko raznolikostjo te 
ogromne dežele. Z velikim zanimanjem 
je opazoval rastline, živali in ljudi, še 
posebej način življenja in navade ljudi 
na posameznih področjih. Vse je skrbno 
zapisoval v svojo beležko. Nekaj časa je 
študiral na agronomski fakulteti, nato pa 
študiral in študij zaključil kot grafični 
oblikovalec na univerzi v Rio de Janei-
ru. Ves čas ga zanimata tudi sodobna 
umetnost in kultura, spremlja literaturo, 
slikarstvo, gledališče, film. Odraz vsega 
tega je zaslediti v njegovih številnih 
ilustriranih knjigah, katerih avtorji tek-
stov so drugi ali pa on sam. Odlikuje se 
kot izvrsten risar, kolorist in ustvarja-
lec, ki sporoča s svojo likovno govorico 
bralcem na tak način, da jih pritegne v 
zgodbo.
O Andersenovi nagrajenki 2014 za 
pisateljski opus, japonski pisateljici Na-
hoko Uehashi, pišeta Junko Yokota in 
Reina Nakano v prispevku Nahoko Ue-
hashi: Cultural Anthropologist and Sto-
rytelling Creator of Imaginary Worlds 
(Nahoko Uehashi: Kulturna antropologi-
nja in pripovedna ustvarjalka domišljij-
skega sveta). Na nagrajenkino literarno 
ustvarjanje vplivajo ljudske pripovedi, 
ki ji jih je v otroštvu pripovedovala njena 
babica, in spoznanja pri njenem antro-
pološkem delu, kako težko pristanejo 
staroselci na spreminjanje svojega tradi-
cionalnega življenja in kako pomembno 
je sprejemati vrednote drugih. V svojih 
pripovedih je ustvarila domišljijski svet, 
v katerem pa posreduje teme, ki zadevajo 
današnji svet.
V ožji izbor za Andersenovo nagrado 
je bilo uvrščenih 10 avtorjev, ki so tudi 
predstavljeni v tej številki revije. Seveda 
so vsi finalisti že uveljavljeni v medna-
rodnem prostoru.
Bahar Eshraq predstavlja iranskega 
pisatelja Houshang Moradi Kermanija in 
ga v prispevku Houshang Moradi Ker-
mani: Striving for Survival (Houshang 
Moradi Kermani: Borba za preživetje) 
opiše kot avtorja, ki piše za otroke in 
mladostnike zgodbe, v katerih daje upa-
nje mladim, katerih življenje je zaradi 
družinskih razmer ali družbenih okoli-
ščin težko. Značilna zanj sta satira in ra-
ba pogovornega jezika. Veliko njegovih 
knjig je bilo prirejenih za film. 
Nizozemskega pisatelja Teda van Lie-
shouta predstavljata Toin Duijx in Helma 
van Lierop-Debrauwer v prispevku »I 
am my work«: Dutch Writer and Illustra-
tor Ted van Lieshout (»Moje delo sem 
jaz«: Holandski pisatelj in ilustrator Ted 
van Lieshout). Njegove knjige, pesmi in 
proza veljajo za most med literaturo za 
otroke in literaturo za odrasle. Avtor sam 
pravi, da v svojih knjigah opisuje sebe in 
svoje izkušnje ter občutenja. Teme, ki se 
jih loteva (smrt bližnjega, homoseksu-
alnost, izključenost), podaja z izjemno 
občutljivostjo. 
Mednarodno uveljavljeno in nagra-
jevano nemško pisateljico Mirjam Pres-
sler opiše Imke Lichterfeld v prispevku 
»Power opposes a lack of power«: On 
Mirjam Pressler’s Nomination for the 
Hans Christian Andersen Award (»Moč 
98
se upira pomanjkanju moči«: Ob nomi-
nacije Mirjam Pressler za Andersenovo 
nagrado) kot pisateljico, ki piše za mlaj-
še otroke in za mladostnike o njihovih 
doživetjih in stiskah, še posebej pa se v 
knjigah posveča holokavstu. 
V prispevku Maybe it will help you, 
now that you know what you are capable 
of (Morda ti bo pomagalo sedaj, ko veš, 
česa si sposoben) Kim Misfeldt predstavi 
avstrijsko nominiranko, ugledno pisa-
teljico Renate Welsh z njenima dvema 
knjigama, Sonst bist du dran (Če ne si 
ti na vrsti) in Wehr dich, wenn du dich 
traust (Brani se, če si upaš), v katerih 
govori o nasilju med vrstniki. Knjigi sta 
tudi dobri iztočnici za pogovor učitelja z 
učenci in staršev z otroki. 
Michelle H. Martin v prispevku »Best 
Batch I Ever Fried«: Food and Family 
in Jacqueline Woodson’s Picture Books 
(»Moja doslej najboljša peka«: Hrana in 
družina v slikanicah Jaqueline Woodson) 
predstavlja ameriško pisateljico Jacqueli-
ne Woodson z njenimi slikanicami, v 
katerih ima pomembno vlogo hrana. Žal 
hrana zaradi različnih vzrokov (zaradi 
revščine, odsotnosti mame ali očeta, ker 
imata službo v drugem kraju ali zaradi 
tega ker sta podlegla kateri od odvisno-
sti) ni na voljo vsem otrokom. Prav hrana 
pa je tista, ki poveže družino in sorod-
stvo. V slikanicah Woodsonova pokaže 
na probleme v družinah in v družbi, a 
poišče tudi rešitve. 
Sabine Maria Berthold v prispevku 
Aesthetics of Childhood: The Visual Art 
of Rotraut Susanne Berner (Estetike 
otroštva: vizualna umetnost Rotraut Su-
sanne Berner) izpostavi ustvarjalne odli-
ke ene najuglednejših sodobnih nemških 
ilustratork. 
Opus Johna Burninghama, ki ga je 
britanska sekcija IBBY kandidirala za 
Andersenovo nagrado za ilustracijo, ana-
lizira Lydia Kokkola v prispevku Imagi-
native Spaces and Emotional Depth in 
the Works of John Burningham (Domi-
selni prostori in čustvena globina v delih 
Johna Burninghama). 
Björn Sundmark v prispevku Eva 
Lind ström and the Stories Colors Tell 
(Eva Lindström in zgodbe ki jih pri-
povedujejo barve) predstavi švedsko 
nominiranko za Andersenovo nagra-
do, ilustratorko Evo Lindström, z njeno 
slikanico Lunds hund (Lundov pes) iz 
leta 2013. S preprosto linijo, smiselno 
perspektivo in premišljeno izbrano barvo 
govori v svojih slikanicah o medsebojnih 
odnosih med ljudmi in odnosih ljudi do 
narave. 
François Place je francoski ilustrator 
in največkrat tudi avtor besedil številnih 
knjig, ki nam predstavljajo svet ne le 
z geo grafskega vidika, temveč tudi v 
zgodbah o ljudeh, njihovih verovanjih 
in navadah, knjig, ki govore o odkritjih 
in ljudeh, ki so se drznili lotiti velikih 
avantur. Place pogosto povezuje realnost 
z imaginacijo. Nominiranca predstav-
lja Christophe Meunier v prispevku 
François Place, Traveler of the Imagina-
ry (François Place, popotnik domišljije). 
Norveški ilustrator Øyvind Torseter 
je dobil že ob svojem vstopu leta 1999 v 
svet mladinske literature oznako enega 
najinovativnejših in vsestranskih ilustra-
torjev na Norveškem. Ilustrator in pisec 
besedil nas v svojih knjigah popelje v su-
rrealistični svet, v katerem nas spodbudi 
k lastnemu razmišljanju. Ingrid Urberg 
nam avtorja finalista predstavi v pri-
spevku Pictures First: A Journey throu-
gh Øyvind Torseter’s Universe (Najprej 
slike: Potovanje po svetu Øyvinda Tor-
setra). 
V tej številki sta tudi podrobneje 
predstavljena projekta, nagrajena z IBBY 
nagrado IBBY – Asahi Reading Promo-
tin Award 2014, nagrado za promocijo 
branja. Carole Bloch nam v prispevku 
The Project for the Study of Alternative 
Education in South Africa (PRAESA) 
(Projekt proučevanja alternativnega iz-
obraževanja v Južni Afriki – PRAESA) 
99
opiše dejavnost PRAESA, neodvisne 
organizacije, ki pri svojih projektih 
posveča posebno pozornost jezikovni 
izobrazbi mladih. V večjezični državi 
ustanavljajo klube, v katerih se otroci in 
njihovi starši srečujejo ob pripovedova-
nju, branju, petju in plesu, z zgodbami, 
ki so tudi zapisane, in to v domačem in v 
angleškem jeziku. 
Kim Beatty opiše v prispevku The To-
ronto Children’s Book Bank (Banka otro-
ških knjig v Torontu) uspešno delovanje 
leta 2007 osnovane banke otroških knjig. 
Pobudo zanjo je dala skupina ljubiteljev 
knjig in branja, ki je skupaj s še drugimi 
prostovoljci začela zbirati podarjene, 
lepo ohranjene knjige. Pridobili so tudi 
prostor, kjer lahko obiskovalec ob obisku 
brezplačno odnese eno knjigo. Do sedaj 
so oddali že preko 450 000 knjig in to 
posameznikom in raznim skupinam na 
primer na poletnih taborih, pa tudi šolam 
in varstvenim ustanovam. Banka knjig 
za otroke je registrirana kot dobrodelna 
ustanova in ne dobiva državnih finanč-
nih sredstev, odvisna je od radodarnosti 
posameznikov in ustanov.
V reviji je poleg prispevkov o nagra-
jencih tudi nekaj prispevkov, ki obravna-
vajo mladinsko literaturo. 
Rezultate raziskave, kako in koliko je 
fizična in psihična prizadetost zastopana 
v kanadskih in severnoameriških slika-
nicah, objavljajo Jean Emmerson, Qiang 
Fu, Andrea Lendsay in Beverley Brenna 
v prispevku Picture Book Characters 
with Disabilities: Patterns and Trends in 
a Context of Radical Change (Slikanica, 
ki opisuje prizadetost: primeri in trendi 
v povezavi z radikalno spremembo). 
Raziskava, pri kateri je šlo predvsem 
za ugotavljanje kvantitete, je temeljila 
na pregledu slikanic, ki so izšle po letu 
1994, na raziskovanju, kakšne so teme 
in trendi in na pregledu nagrajenih slika-
nic s tematiko prizadetosti. Raziskovali 
so, katere oblike prizadetosti opisujejo 
slikanice, kakšnega spola so prizadeti, 
katere narodnosti so in kakšen je njihov 
socialni položaj. Raziskava, ki je bila 
dokaj omejena s prostorom, kjer so sli-
kanice izšle, in z obdobjem, v katerem so 
izšle, je pokazala, da so slikanice kvali-
tetne in primerne tako za branje tistih, ki 
so prizadeti, kot za osveščanje o ljudeh s 
posebnimi potrebami. 
Iranska prevajalka Bahar Eshraq v 
prispevku Translation of Culturally Spe-
cific Items in Hooshang Moradi’s The 
Palm (Prevod kulturno specifičnih od-
lomkov v Hooshang Moradijevi Palmi) 
nazorno prikaže težave pri prevajanju 
angleškega prevoda ene najbolj prilju-
bljenih iranskih knjig za mladostnike 
Palma uglednega mladinskega pisatelja 
Houshang Moradi Kermanija. Razloži, 
kako sta te težave – kot so besede ali opi-
si v tekstu, ki so domači samo v Iranu, 
kjer se odvija zgodba, in jih Anglija in 
angleščina, jezik, v katerega sta zgodbo 
prevajala, sploh nima – reševala preva-
jalca Soheila Sahabi in Chris Lear. Pri 
analizi prevoda se je oprla na teoretični 
model kulturnih kategorij in možnih 
prevajalskih strategij Petra Newmarka. 
Leta 1966 je oddelek za mladinske 
knjižnice pri ameriški knjižničarski zve-
zi (American Library Assoociation) v 
ZDA ustanovil nagrado za kvalitetno 
tujo knjigo, prevedeno v angleščino in 
izdano pri založbi v ZDA. Nagrada je 
poimenovana po bibliotekarki Mildred 
Leoni Batchelder (1901–1998), ki je vse-
skozi zavzeto poudarjala pomen preve-
denih tujih knjig, preko katerih lahko 
mladi spoznavajo druge dežele in načine 
življenja. Kasey Garrison in Sue Kimmel 
sta v prispevku Trends in Translations: 
The Mildred L. Batchelder Award from 
1997 – 2003 (Trendi pri prevodih: Na-
grada Mildred L. Batchelder od 1997 
– 2013) predstavili raziskavo nagrajenih 
prevedenih knjig v zadnjem obdobju 
in jo primerjali s predhodno raziskavo 
nagrajenih knjig od leta 1968 do 1996. 
Ugotavljata, da je v obeh obdobjih največ 
100
prevedenih knjig iz Z Evrope, največ 
iz nemščine, da je prizorišče dogajanja 
večinoma Z Evropa in da prevladujejo 
realistične zgodbe. S svojo raziskavo 
želita opozoriti na s prevodi pomanjklji-
vo predstavitev mladinske literature iz 
drugih delov sveta. 
Helma van Lierop-Debrauwer je razi-
skala, kakšen je današnji položaj mladin-
ske literature in mladinskih avtorjev na 
Nizozemskem. V prispevku The Cano-
nical Status of Children’s Book Authors: 
The Self-Image of Dutch Children’s 
Writers since 1990s (Kanonski status 
mladinskih avtorjev: samopodoba holan-
dskih mladinskih pisateljev po letu 1990) 
ugotavlja, da se je z zavedanjem pomena 
mladinskih knjig kot sestavnega dela 
literarnega sistema dvignila tudi samo-
zavest in samospoštovanje med avtorji. 
Pred letom 1990 je bila uveljavljena meja 
med mladinsko literaturo in literaturo 
za odrasle, študij mladinske literature 
na univerzi ni bil vključen v študij li-
terature, ampak v oddelek za vzgojo, 
nagrade za literaturo so upoštevale sa-
mo literaturo za odrasle, za mladinsko 
literaturo so bile ustanovljene posebne 
nagrade, literarna kritika se je posvečala 
knjigam za odrasle, mladinsko literaturo 
so ocenjevali ‘njeni kritiki’ in še to ne 
prav pogosto. Po letu 1990 se v mladin-
ski literaturi daje poudarek literarnosti 
teksta, vse bolj se razvija oblika romana 
in postaja polje inovacij in eksperimen-
tov. Posledica literarne emancipacije 
mladinske literature je, da so razlike med 
pisanjem za mlade in pisanjem za odras-
le vse manjše. Dokaza za to sta razvoj 
literature za vse starosti, iste knjige vse 
pogosteje berejo tako mladi kot odrasli, 
več je avtorjev, ki pišejo knjige za mla-
dino in knjige za odrasle. Vse to je po 
letu 1990 na Nizozemskem pripomoglo k 
novemu odnosu do mladinske literature, 
vendar je mladinska literatura še vedno v 
podrejenem položaju glede na literaturo 
za odrasle. 
Catherine Posey v prispevku Rebelli-
on as Spiritual Activity in The Magician’s 
Elephant and The Invention of Hugo 
Cabret (Upor kot duhovna dejavnost v 
Magician’s Elephant in The Invention of 
Hugo Cabret) na primerih dveh sodob-
nih knjig, in sicer knjigi The Magician’s 
Elephant (Čarovnikov slon) pisateljice 
Kate DiCamillo iz leta 2009 in knjigi 
The Invention of Hugo Cabret (Hugo 
Cabret) pisatelja in ilustratorja Briana 
Selznicka iz leta 2007 prikaže, da lahko 
upornost spodbudi obuditev duhovnih 
vrednot. Sirotama, protagonistoma v 
obeh knjigah, to uspe s pristno prijatelj-
sko povezavo z drugimi. 
V rubriki revije Otroci & njihove knji-
ge nam Terry Farish v prispevku From a 
Bhutanese Farm to Small-Town Ameri-
ka: A Folktale Journeys with Its Tellers 
(Od kmetije v Butanu do majhnega mesta 
v Ameriki: potovanja ljudske pripovedi 
z njenimi pripovedovalci) opiše projekt 
v ZDA, s katerim so želeli in tudi uspeli 
pridobiti priseljence iz Butana, da so pri-
povedovali zgodbe, ki so jih v otroštvu 
slišali doma. Zgodbe so zapisali in pre-
vedli v angleški jezik ter jih v dvojezični 
obliki izdali v knjižni obliki. Cilj tega 
projekta je, da se priseljenci učijo angle-
ški jezik in da ohranjajo svojo kulturno 
dediščino.
Turška mladinska pisateljica Tülin 
Kozikoğlu opiše v prispevku Encoura-
ging Reluctant Writers: Can Writing Be 
Taught to Kids? (Spodbujanje k pisanju 
tistih, ki se temu upirajo: Se otroke lahko 
uči pisanja?) svoj pristop, ki ga uporablja 
pri otrocih, ko jih pouči, kako naj se loti-
jo pisanja, saj je prav pisanje pri današnji 
mladini zelo pomanjkljivo. 
Lydia Kokkola v prispevku Finish 
Child Language and Culture in Sweden: 
An Original Luleå Story (Finski jezik in 
kultura za otroke na Švedskem: Izvirna 
zgodba iz mesta Luleå) opiše položaj 
manjšin na severu Švedske v preteklosti, 
ko je bil njihov jezik celo prepovedan, in 
101
v sedanjem času, ko so se stvari začele 
spreminjati v korist pravic, ki pripadajo 
manjšinam. Luleå, administrativno sre-
dišče severnega dela države, je majhno 
mesto z okrog 75 000 prebivalci, od tega 
je več kot 17 % finskega rodu. Finska 
skupnost ima v mestu več organizacij, ki 
spodbujajo dvojezičnost manjšinskega in 
večinskega prebivalstva, spodbujajo jo 
v izobraževalnem sistemu, v vrtcih in v 
šolah, in spodbujajo jo na kulturnem po-
dročju, kjer imajo pomembno vlogo knji-
ge in gledališke predstave, ki vključujejo 
tudi besedila v manjšinskih jezikih. 
Strokovne knjige o mladinski litera-
turi, ki so izbrane in predstavljene v tej 
številki, so: 
Knjiga Barbare Hochman Uncle 
Tom’s Cabin and the Reading Revolu-
tion: Race, Literacy, Childhood, and 
Fiction, 1851–1911 o širšem družbe-
nem pomenu knjige Koča strica Toma, 
knjiga, ki predstavlja slikaniško pro-
dukcijo Picturebooks: Representation 
and Narration, ur. Bettina Kümmerling-
-Meibauer, knjiga o ilustriranju knjig za 
otroke Zohreha Ghaenija: Illustration of 
Children’s Books: History, Definitions, 
and Genres, knjiga o vlogi in pomenu 
mladinske literature (Re)imagining the 
World: Children’s Literature’s Response 
to Changing Times, ur. Yan Wu, Kerry 
Mallan in Roderick McGillis, knjiga 
o vlogi mladinske literature na raznih 
koncih sveta Children’s Literature on 
the Move: Nations, Translations, Migra-
tions, ur. Nora Maguire in Beth Rodgers, 
knjiga Susan C. Griffith o nagradi in 
knjigah, ki so prejele nagrado Jane Ad-
dams The Jane Addams Children’s Book 
Award: Honoring Children’s Literature 
for Peace and Social Justice in knjiga o 
Grimmovih pravljicah po svetu Grimms’ 
Tales Around the Globe: The Dynamics 
of Their International Reception, ur. Va-
nessa Joosen in Gillian Lathey. 
Iz IJB, mednarodne mladinske 
knjiž nice v Münchnu, prihaja poroči lo 
Clau die Soeffner o razstavi nagrajenih 
ameriških slikanic iz zbirke Lawrenca R. 
Sipe. Zbirko, okrog 4 200 knjig, so dediči 
po smrti dr. Sipe podarili IJB. 
V rubriki, ki je posvečena IBBY, po-
roča Elizabeth Page o razstavi slikanic 
brez teksta in o snovanju knjižnice za 
begunce na Lampeduzi.
Tanja Pogačar
102
VSEBINA
Jubilejno Oko besede 2015  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  5
Simpozij Nonsens v slovenski mladinski književnosti  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  6
RAZPRAVE – ČLANKI
Barbara Simoniti: Od nesmisla do nonsensa  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  9
Igor Saksida: Kaj je nonsens in kako učinkuje? Poskus odgovora  
ob primeru mladinskih dramskih besedil Daneta Zajca  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  26
Peter Svetina: Nonsens in družbeni kontekst  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  35
Miha Mohor: Alica v svetu čudežnih dežel. Carrollova literarna  
mojstrovina v ogledalu prevodov  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  45
Boštjan Gorenc: Nonsens je limonov poljubček  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  59
Milan Dekleva: Pamet v roke, nesmisel!  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  73
ODMEVI NA DOGODKE
Pismenost v novih pokrajinah komunikacije: raziskovanje,  
izobraževanje in vsakdan  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  76
Konferenca IBBY inštituta Bratislava ob 50-letnici BIB  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  79
Vojko Zadravec: Praznik zlatih hrušk 2015  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  83
OCENE – POROČILA
Peter Svetina: Ves svet  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  87
Marija Švajncer: Saj so samo otroci  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  89
Tanja Pogačar: Bookbird 2014  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  91
103
CONTENTS
Oko besede 2015  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  5
Nonsense in Slovene children’s literature   . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  6
TREATISES – ARTICLES
Barbara Simoniti: From nonsense to nonsense  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  9
Igor Saksida: What is nonsense and how does it work? An attempt  
of replywith the case of children’s drama texts of Dane Zajc  . . . . . . . . . . . . . . .  26
Peter Svetina: Nonsense and social context  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  35
Miha Mohor: Alice in the world of Wonderlands  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  45
Boštjan Gorenc: Nonsense is a lemon kiss  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  59
Milan Dekleva: Have some common sense, nonsense!  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  73
RESPONSES TO EVENTS
Literacy in the New Landscape of Communication: Researsch,  
Education and the Everyday  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  76
IBBY Institute Bratislava Conference at the 50th Anniversary  . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  79
Vojko Zadravec: The Golden Pears 2015 Holiday  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  83
REPORTS – REVIEWS
Peter Svetina: The whole world  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  87
Marija Švajncer: They are only children  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  89
Tanja Pogačar: Bookbird 2014  . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . . .  91
104
OTROK IN KNJIGA
94
Glavna in odgovorna urednica  
Darka Tancer-Kajnih
Revijo je s finančno podporo Javne agencije za knjigo 
založila Mariborska knjižnica
Za Mariborsko knjižnico  
direktorica Dragica Turjak
Naklada 700 izvodov
Letna naročnina 17 EUR
Cena posamezne številke 7,5 EUR
Tisk: Dravski tisk d.o.o., Grafična priprava: Grafični atelje Visočnik
V letu 2015 je poteklo 150 let, odkar so izšle 
Aličine dogodivščine v Čudežni deželi, kla-
sično besedilo nonsensa, te tipične angleške 
literarne vrste. V ameriškem Društvu Lewi-
sa Carrolla (Lewis Carroll Society of North 
America) so se na obletnico pripravljali kar 
pet let, saj so jo sklenili proslaviti z globalnim 
projektom, ki naj bi prikazal, kakšne pretvor-
be je Carrollova artistična igra z jezikovnimi 
možnostmi in spreminjanjem pomenskih od-
nosov doživljala ob prevodih v druge jezike.
Miha Mohor: Alica v svetu čudežnih dežel
Pri prevajanju nonsensa je po mojem mnenju 
najpomembnejše, kako se nonsens bere v ciljni 
kulturi. Prevajalec se zato ne more in ne sme 
zadovoljiti zgolj s prevodom leksikalnih in 
frazeoloških pomenov enot besedila, marveč 
mora nanje gledati v širšem kontekstu izvorne 
in ciljne kulture. Glavna naloga prevajalca 
je tako prilagajanje jezikovnih in kulturnih 
prvin, da ohranijo čim več funkcionalne non-
sensičnosti.
Boštjan Gorenc: Nonsens je  
limonov poljubček
Spet je začel tuhtati. Temu je rekel nedovr-
šni refleks nedovršenosti. Če Logos prekriva 
celoto biti, ga je prešinilo, potem je poljubno 
izbrani pomen besed, arbitrarnost označeval-
cev in oglaševalcev, nesmiseln. Vsebina go-
vorice je torej nesmisel, ne glede na to, ali se 
je Gregor Samsa preobrazil v mrčes ali mrčes 
v Gregorja Samso. Smisel se vedno skrije v 
obliko govorice, v način izrekanja doživetja. 
Le redko v način preživetja. 
Milan Dekleva: Pamet v roke, nesmisel!
Naključno ali ne imajo vsa tri s priznanjem 
okronana dela nenavadno veliko skupnega: 
zgodovinsko ozadje, biografsko preverljive 
junake, usodno soočenje različnih kultur in 
v sami pripovedi hkratno prisotnost dveh od-
daljenih časov. Vsa tri dela poganja močna 
notranja energija, ki bi jo še najlažje opredelili 
kot vero v pripadnost življenju, vero, ki bi 
morala preglasiti vse druge vere in ideologije, 
vse tiste meje, s katerimi delamo nepotrebeno 
gnečo na planetu in v glavah.
Vojko Zadravec: Praznik zlatih hrušk 2015
 OTROK IN KNJIGA MARIBOR 2015 LETNIK 42 ŠT. 94 STR. 1–104