20
Zgodovinska drobtinica.
Sežiganje copernic v Krškem.
Vsaka doba, vsako stoletje ima svoje posebne zgodovinske znake. Proti koncu 17. stoletja in še v začetku 18. stoletja je bila posebno razširjena vera na copernice ali čarovnice, katerim se je pripisovala zlo-dejska moč, ljudem in živini škodovati, točo delati in drugo. Uže Valvazor ima vse polno pripovedk, resničnih in izmišljenih, o čarovnicah, o katerih je celo sam mislil, da imajo moč, katera se jim prepisuje; vsaj se je sam tudi nekako bahal, da ume nekaj o ^naravnem" čarovništvu. In še po Valvasorjevi smrti so na smrt obsojali in sežigali tu in tam na Kranjskem (še več pa po druzih deželah) copernice; Dimitz na pr. navaja po drugih (4. del, str. 145), da so 1. 1696. sežgali v Me-hovem (pri Novem mestu) copernico Nežo Jeršetko na grmadi, in 1701. so pa v Ribnici na smrt obsodili čarovnico Marijo Šuškariu.
V začetku 18. stoletja so sežigali copernice tudi v Krškem, o čemur naj tukaj to povem, kar sem posnel iz kronike kapucinskega samostana v Krškem, in kar ni bilo zdaj menda še nikjer priobčeno. Tam se bere nekako to-le: Uže prva leta 18. stoletja so začele delati copernice sramoto krškemu mestu. Vse polno bab je bilo, katere so dolžili čarovništva, na priliko: leta 1709. ženo in hčer mestnega sodca Matija Juriše, potem Marijo Colnarič in njeno hči, ženo Andreja Klajča.
L. 1714. se pa imenujejo ženske: žena Jurija Mez-nariča, Kolarič, Kodelka, Hribovka. Seme čarovništva je bila med nje zanesla neka Sidonija Mosecker iz Laškega trga. Ta je bila pa 2 beneficiji ustanovila, namreč po en vinograd zapustila cerkvi v Leskovcu in cerkvi na Vidmu. Ta je umrla naravne smrti doma in je pokopana na krškem pokopališči. Njeno truplo je hotel pozneje — kakor se govori—izkopati župnik LovroRome, pa tega ni dosegel, to je, ni smel izvršiti. Zoper vse druge navedene ženske se je pa začela pravda, katero je vodil kriminalni sodnik iz Ljubljane, dr. Weihnacht. Mestnemu spdcu krškemu v tem času je pa bilo ime Luka Sogar. Česa so se copernice v obče dolžile, o tem ni ničesa povedanega; pač pa o eni, namreč o soprugi mestnega sodca Mateja Juriša. Ta je bila zacoprala kapucinskega patra Antona, da je umrl L 1710. (^Va). iVIali dokaz njene čarovniške moči je bilo uže to, da je enkrat temu patru v samostan poslala pokrit okrožnik z raki. A ko ga ta odkrije, spremenili so se raki v žabe. Isti oče kapucinec je v pridigi neko ženo razžalil. Ta copernica je pa menda v maščevanje patra večkrat na porto (k vratam) pozivala, da bi mu škodovala. Ako je pater svetinjo (amulet) seboj imel, ni mu copernica ničesa zalega storiti mogla. Nekega dne ga zopet pozove; ta pa je bil brez svetinje, in copernica mu tako škoduje, da se je pater kar na tla zgrudil, in morali so ga bol-
nega v celico odnesti. Copernica je bolniku v klošter glas pošiljala, da ga hoče ozdraviti. ;,Kad^% odgovori oče kapucinec, „ako je to brez novega greha mogoče"^. „Brez greha pa ne gre", dala je baba v odgovor, na kar je kapucinec dejal: „Rajše umreti, kakor grešiti^. Smrt kapucinca je bila potem menda vzrok, da so žensko na smrt obsodili.
Na različne načine so izvrševali smrtno obsodbo nad coperoicami: obešali so jih, sežigali so jih in ob glavo devali. Vse to se je vršilo poleg Save, ob cesti, ki vodi v Leskovec, v Žlapovcu, V* ^^^ od mesta. Ta procedura je mesto stala 1348 gold., velikanska svota za tiste čase; zato pa je mesto čisto obubožalo bilo.
Ko je 1. 1711. vicedom kranjski naročil, naj se co-pernice z nova preganjajo, odgovorilo je mesto, da tega ne more storiti, ker je preubožno. In ko je leta 1716. vicedom prašal mesto po številu obsojenih copernic, reklo je, da tega ne more poizvedeti, ker je kriminalni sodnik vse akte seboj vzel, in da bi mesto veliko stalo, ako bi hotelo akte v roke dobiti, a ono je za to preubožno. (Bržčas so se sramovali, povedati število ne-srečnic.)
O copernicah, pravi naposled omenjena kronika, se potem ni več culo, le 1. 1717. so se videle tu pa tam po polji in po gorah kakošne plave „lučice^', kar pa ni bilo posebne znamenitosti. Na zadnje pa tudi pristavlja, da tudi pripovest o onem zacopranem patru morebiti ni istinita, kajti tudi iz radgonskega samostana seje nekaj tacega pripovedovalo.                                           J. L.