294
Dobrovoljen opomin zastran cepljenja koz.
Da je cepljenje ali stavljenje ktiz (Lnpfuug) velika dobrota, ktera otroke varuje hu iih pravih osepnic, ve menda dan današnji vsak človek; žalostno je tedaj, da je še ljudi, ki se obotavljajo o tej koristni napravi. Zdravniki, ki cepijo koze, tožijo, da je njih opravilo od leta do leta težavneje po kmetih, ker si kratkovidne matere ne dajo dopovedati, da cepljenje ne škoduje celo nič otrokom, te-moč da jim koristuje v vse prihodnje življenje njihovo«
Posebno se zoperstavljajo temu, da bi otroke, ki so jim koze vcepljene bile, še enkrat pokazat prinesle zdravniku, da bi se ta prepričal, ali so se prijele ali ne. Tedaj cepnik pozneje ne ve, je ii ta ali uni otrok imel stavljene koze ali ne. Ce pozneje odrašenega človeka prave
koze napadejo, govore neumni ljudje, da cepljenje nič ne pomaga, da je torej nepotrebno; krivi so pa tega sami, ker se ne ravnajo po vodilih zdravnikovih.
Tudi vpirajo se matere, ako od roke do roke jemlje cepnik kapljico, pa stavlji koze' (kar je najboiji način stavljenja). Tu se izgovarjajo: „moj otročiček je preslab, je bolehen, ga ne dam terpinčiti" itd. Celo plačati mora zdravnik, da mu ta ali una mati dopusti iz mozolja kapljico vzeti. Vendar je po obilih skušnjah poterjeno, da spi joče mu otroku se mozoljček lahko vbode, ter iz njega ka-pljičica za vcepljenje vgodne limfe ali mokrine spusti, in otrok se še ne zbudi in celo nobene bolečine ne občuti*
Cepljenje po kmetih pospešiti zamorejo, razun duhovnov, uradnikov in omikanih ljudi sploh, posebno učitelji, in to z besedo in izgledom; to je tudi njih dolžnost in poklic. Učitelj namreč ne uči le v šoli; tudi zvunaj šole naj pomaga ljudstvo izobraževati, pa odpravljati vraže njegove.